Slovenska Istra v boju za svobodo - 3. internetna izdaja

SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO

Internetna izdaja druge tiskane dopolnjene izdaje

Internetno izdajo uredila

Vlasta Beltram

Ra9unalniška obdelava

Miloš Ivan9i9

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Koper 2017

Podatki o izvorni tiskani knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo, druga tiskana izdaja:

UREDNIŠKI ODBOR

Vid Vremec: glavni urednik

Jﾗ┥W HﾗLW┗;ヴぎ ureditev in lektura Čﾉ;ﾐｷ

Žｷデﾆﾗが Mｷヴﾆﾗ M;ヴﾆW┥ｷLが D;ﾐｷﾉﾗ PWデヴｷﾐﾃ;が I┗;ﾐ DﾗSｷL

F;Hｷﾃ V;ﾉWﾐデｷL

Pﾗﾆﾗﾃﾐｷ Lﾉ;ﾐｷ ┌ヴWSﾐｷジﾆWｪ; ﾗSHﾗヴ; ヮヴ┗W ｷ┣S;ﾃW Mｷﾉ;ﾐ G┌LWﾆが Fヴ;ﾐIW DWヴﾏﾗデ;が M;ヴデ; P;ｴﾗヴが A┗ｪ┌ゲデ Pヴｷﾏﾗ┥ｷLが I┗;ﾐ J;ﾆﾗﾏｷﾐが Sデ;ﾐﾆﾗ UﾉLﾐｷﾆ

Recenzenti prve izdaje

Sヴく Bヴ;ﾐﾆﾗ M;ヴ┌ジｷL, Bヴ;ﾐﾆﾗ B;HｷL に Vlado, Jﾗ┥W Nﾗ┗;ﾆ ふ┣; ┗ﾗﾃ;ジﾆW WﾐﾗデWぶ

Izid knjige SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO so podprle

OHLｷﾐ; KﾗヮWヴが OHLｷﾐ; I┣ﾗﾉ;が OHLｷﾐ; Pｷヴ;ﾐが OHLｷﾐ; Dﾗﾉｷﾐ; VSEM SE ISKRENO ZAHVALJUJEMO!

)DRUŽENJE BORCEV IN UDELEŽENCEV NOB OBČINE KOPER

)DRUŽENJE BORCEV IN UDELEŽENCEV NOB OBČINE I)OLA

)DRUŽENJE BORCEV IN UDELEŽENCEV NOB OBČINE PIRAN

)DRUŽENJE ANPﾉ-V)PI OBČINE DOLINA

KNJIGI NA POT

PﾗデヴWH; ┣; ﾐﾃWﾐﾗ ﾐﾗ┗ﾗが ヴ;┣ジｷヴﾃWﾐﾗ ｷ┣S;ﾃﾗ ﾃW Hｷﾉ; ヮﾗ┗ゲWﾏ ┌ヮヴ;┗ｷLWﾐ;が ゲ;ﾃ ﾃW ┗ L;ゲ┌ ﾗS ヮヴ┗Wｪ; ｷ┣ｷS; ｷ┣ジﾉﾗ kar nekaj knjig in razprav, ki so prinesle nova spoznanja o preデWﾆﾉWﾏ L;ゲ┌ Sﾉﾗ┗WﾐゲﾆW IゲデヴWく

Kﾐﾃｷｪ;

┗ﾉ;S;ﾉｷ BWﾐWジﾆ; ヴWヮ┌Hﾉｷﾆ;が ﾆヴ;tkotrajen Napoleonov protektorat

ｷﾐ )Sヴ┌┥WﾐW ｷﾉｷヴゲﾆW ヮヴﾗ┗ｷﾐIWが ;┗ゲデヴﾗ-ogrsko cesarstvo, italiﾃ;ﾐゲﾆ; ﾆヴ;ﾉﾃW┗ｷﾐ; ｷデSく Vゲ;ﾆ; ﾗS デWｴ Sヴ┥;┗ ﾃW Sﾉﾗ┗Wﾐゲﾆｷ Iゲデヴｷ ┣;ヮ┌ゲデｷﾉ; ゲ┗ﾗﾃﾗ SWSｷジLｷﾐﾗ ｷﾐ ┣;┣ﾐ;ﾏﾗ┗;ﾉ; ┌ゲﾗSﾗ ｷﾐ ┥ｷ┗ljenje njenega prebivalstva slo-

ｷﾐ Sヴ┌ジデ┗Wﾐ; SWﾃ;vnost do 1918, odpor proデｷ a;ジｷ┣ﾏ┌が デ;HﾗヴｷジLW Rｷ┥;ヴﾐ;ぶく

DﾗヮﾗﾉﾐﾃWﾐ; ｷ┣S;ﾃ; ヮ; ﾃW ﾗHﾗｪ;デWﾐ; ジW ┣ ﾐﾗ┗ｷﾏｷ ;ﾉｷ ﾐ; ﾐﾗ┗ﾗ ﾐ;ヮｷゲ;ﾐｷﾏｷ ヮヴｷゲヮW┗ﾆｷ ふヮヴ┗ｷ デヴ┥;ジﾆｷ ヮヴﾗIWゲ

Tudi zemljevidne priloge so v glavnem na novo izdelane, dopolnjene in zato bolj pregledne.

Tako je z vsemi temi dopolnitvami in popravki prve knjige nastala nova, vsebinsko in dokumen-

UREDNIŠKI ODBOR CIP

SVOBODO

ﾉく HﾗLW┗;ヴが Jﾗ┥W

74814976

ISBN 961-215-025-7

INTERNETNI IZDAJI NA POT

Istra v boju za svobodo v internetni obliki, da bo tako

ki ji postaja ta medij glavni vir informacij.

oblast, vseljudska vstaja, napredni elementi, neljudski elementi

robnosti so zapisane osebno in neprebverjeno,

ve posameznih tem ali dogodkov. Vendar to velja za vsa pionirska dela, ki so

za nadaljnje raziskovanje.

ゲデ; ﾗS SﾗヮﾗﾉﾐﾃWﾐW ｷ┣S;ﾃW ﾉWデ; ヱΓΓΒ ヮヴWデWﾆﾉｷ ゲﾆﾗヴ;ﾃ S┗W SWゲWデﾉWデﾃｷが ゲﾗ ﾐﾗ┗WﾃジW ヴ;┣ｷskave prinesle tudi nova spoznanja. Popravke smo vnesli v besedilo in tako knjigo v internetni obliki ジW Sﾗヮﾗﾉﾐｷﾉｷ ﾗ┣ｷヴﾗﾏ; ヮﾗヮヴ;┗ｷﾉｷく ŠW ┗WL に ﾐ;ﾏWヴ;┗;ﾏﾗ ジW ┗ﾐ;ヮヴWﾃ ┗ﾐ;ジ;デｷ ヮﾗヮヴ;┗ﾆWが ヮヴWS┗ゲWﾏ ┗ ゲW┣ﾐ;ﾏ ヮ;Sﾉｷｴ ｷﾐ ┥ヴデW┗が ゲ;ﾃ ゲW ジW ┗WSﾐﾗ ﾐ;ﾃSWﾃﾗ ﾐ;ヮ;ﾆW ;ﾉｷ Sﾗヮﾗﾉﾐｷデ┗Wく

IﾐデWヴﾐWデﾐ; ｷ┣S;ﾃ; ﾃW Sﾗ┥ｷ┗Wﾉ; ジW ﾐWﾆ;ﾃ ゲヮヴWﾏWﾏHく );ヴ;Sｷ ﾗHゲW┥ﾐﾗゲデｷ ﾆﾐﾃｷｪW ゲﾏﾗ ﾃﾗ ﾐWﾆﾗﾉｷﾆﾗ

ゲﾆヴ;ﾃジ;ﾉｷぎ SWﾉﾐﾗ ゲﾏﾗ ﾗSゲデヴ;ﾐｷﾉｷ Wﾐﾗ ヮﾗｪﾉ;┗ﾃWが ゲ;ﾃ ゲﾏﾗ ゲW Sヴ┥;ﾉｷ ﾏWヴｷﾉ;が ﾐ;ﾃ Hﾗ ﾆﾐﾃｷｪ; ┗W┣;ﾐ; ﾐ;

ヮﾗゲﾉ;ﾐゲデ┗ﾗ ﾐ;ジW ﾗヴｪanizacije ﾃW ﾐ;ﾏヴWL ヮヴWﾐ;ジ;ﾐﾃW ┗ヴWSﾐﾗデ NOBが ┣; ﾐﾃWｪﾗ┗ﾗ ヴ;┣┌ﾏW┗;ﾐﾃW ヮ; ﾃW ヮﾗゲWHWﾃ ヮﾗﾏWm-

Hﾐﾗ ヮヴ;┗ Sﾗｪ;ﾃ;ﾐﾃW ┗ ﾐ;ジｷｴ ﾆヴ;ﾃｷｴが ﾆﾃWヴ ﾃW a;ジｷ┣Wﾏ ﾐ;ﾃヮヴWﾃ ヮﾗﾆazal svojo pravo naravo.

Koper, 2017

Vﾉ;ゲデ; BWﾉデヴ;ﾏ ｷﾐ Mｷﾉﾗジ I┗;ﾐLｷL

SKOZI STOLETJA IN OD PRVE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

Raul Šiškovi9

ZEMLJEPISNI POLOŽAJ IN PREBIVALSTVO

SLOVENSKE ISTRE

Slovenska Istra, ki ji v Republiki Sloveniji pripada 46,6 km morske obale,1 je pokrajinsko ime, udoma9eno za politi9no-upravno enoto v 9asu NOB, ki obsega ozemlje treh sedanjih obalnih ob9in ter naselja na Podgorskem krasu (Prešnica, Klanec, Ocizla, Beka) v Sloveniji in naselja sedanje ob9ine Dolina ter nekaj naselij (Korošci, Oreh, Štramar) ob9ine Milje v Italiji.

Na prvi pogled, sode9 predvsem po narodnostnem vidiku, je ta prostor homogen. V prirodno geografskem in tudi gospodarskem pogledu pa je raznolik. Deli se namre9 v tri povsem razli9ne pokrajine, ki se sicer dopolnjujejo in stapljajo v celoto, vendar v sebi skrivajo vsaka zase svoje specifi9nosti. Te so Podgorski kras, Breg ali Bržanija in flišno gri9evje v Koprskem primorju. Vzroki teh pokrajinskih raznolikosti so v burni geološki preteklosti tega prostora in v razli9nih, 9eprav nebistvenih, podnebnih posebnostih.

PRIRODNO-GEOGRAFSKE POSEBNOSTI

Površje Slovenske Istre se je izoblikovalo v mlajši geološki preteklosti, to je tedaj, ko je ves jadranski prostor dobival današnjo podobo. V eocenu (pred približno 40 milijoni let) se je na jugozahodni strani že izoblikovanega Dinarskega gorovja širilo obsežno morje, predhodnik današnjega Jadrana. Zalivalo je vso kopnino dale9 v notranjost današnjega obrežja in segalo globoko na severozahod v osr9je severnoitalijanske nižine. V slovenski primorski prostor je segalo v dveh razmeroma širokih zalivih: eden se je razprostiral iz Kvarnerskega zaliva mimo Brkinov in Vipavskega v Goriška Brda, drugi pa je preplavljal širše obmo9je Tržaškega zaliva, osrednjo Istro tja do Čepi9kega polja na jugovzhodu. Vmes je bila edina kopnina Tržaški kras s Či9arijo, ki je molela iz morja kot podolgovat otok. V ta morska zaliva, ki sta v spodnjem in srednjem eocenu zelo spreminjala obseg, so se vselili zdaj alveolinski in numolitni apnenci, zdaj pesek, zdaj glina, blato in lapor, ki so glavne sestavine fliša.2

S postopnim umikom morja so bili razgaljeni najprej organogeni sedimenti (apnenci) starejšega in srednjega eocena, ki danes obrobljajo sklenjeno flišno gri9evje (Podgorski kras, apneniške gmote na obmo9ju Kubeda, Gra9iš9a, Dola in Pregare). Z nastankom Tržaškega zaliva in dokon9nim oblikovanjem obalne 9rte (sredi pliocena) pa je morje odteklo tudi iz kotanj v zaledju Tržaškega zaliva in Istre ter tako odkrilo še preostale flišne kamnine. Vzporedno z umikom morja so tektonski procesi dvignili plasti in jih rahlo nagubali. Ponekod je celo prišlo do mo9nih narivov apnenca nad fliš, kar dokazuje, da so bili prvotni morski zalivi obsežnejši, kot je to razvidno iz današnjega flišnega ozemlja.

Pozornost vzbuja Podgorski kras (po vasi Podgorje pod Slavnikom), ki se širi od Slavnika in Či9arije na jugozahodno stran do Brega pri Dolini, Socerbu, Črnem Kalu in Podpe9i, na sever pa sega do Kozine in doline Bota9a oziroma Glinš9ice.

To je enoli9na, rahlo valovita in dokaj pusta pokrajina. K flišnim predelom na jugozahodu se spuš9a v treh jasno izoblikovanih strmih kraških stopnjah pri Črnoti9ah, Črnem Kalu in Gabrovici ter Bezovici in Podpe9i.

Kljub apnenasti osnovi so se kraške oblike slabo razvile. Veliko je namre9 plitvih in slabo razvitih vrta9, brezen in jam, toda vse kaže na to, da je zakrasevanje šele v za9etku. Še najbolj razvite in za pokrajino zna9ilne so ve9je ali manjše suhe doline med mo9no položnimi pobo9ji.3 Zaradi vododržnih kamnin je tu precej studencev, kar je omogo9ilo, da so se ljudje tod zelo zgodaj naselili in si postavili sklenjene vasi: Prapro9e, Podgorje, Prešnica, Črnoti9e, Petrinje in Kastelec, ki imajo danes le redke 100 prebivalcev. Proti severu pri Klancu, Ocizli in Beki je ohranjenih nekaj ve9jih flišnih zaplat, na katerih se je razvil normalen relief s potoki in studenci. Pokrajina je privla9nejša, porasla s hrastovo hosto in urejena v njive in sadovnjake.

Pokrajina Podgorskega krasa ljudem ni bila preve9 naklonjena. Možnosti za preživljanje so bile in so še zelo skromne, kajti celo nekaterih sadežev, ki jih ne manjka v bližini Kopra, tukaj ni. Podnebne razmere so namre9 bolj ostre kot drugod, saj pozimi živo srebro pogostokrat pade pod 0° C. Tudi poletja so bolj sveža. Iz tega sledi, da so morali tukajšnji ljudje vseskozi iskati dopolnilni zaslužek drugje, 9e so hoteli vsaj skromno živeti.

Podgorski kras ne preide nenadoma v flišno pokrajino ob Koprskem in Piranskem zalivu, 9eprav se ostro kon9a s stopnjama pri Črnem Kalu in Podpe9i. Pod stopnjama se namre9 vle9e razmeroma položno pobo9je, ki je le v osrednjem delu prekrito z debelejšo plastjo fliša, medtem ko je v zgornjem delu, tik pod stopnjo, takoj pri vrhu še apnenec. To pomeni, da apnenasta osnova kraške pokrajine polagoma preide v fliš, kar tudi dokazujejo številni plastni studenci, ki izvirajo po pobo9ju navzdol. Pobo9je predstavlja prehod tudi v podnebnem i n rastlinskem pogledu, saj se tu prvi9 sre9amo z nekaterimi sadeži, ki ji h sosednji Kras ne pozna: oljka, smokva. To je razumljivo, saj so pol etne temperature višje ( 20,3°–23,6° C) kot na Kozini ( 16,5°–18,5° C). Podobno je pozimi, ko opazimo, da ima Kozina v povpre9ju za 2°–3° C nižje temperature.

To prehodno pokrajino poznamo kot Breg ali Bržanijo (Bržan – prebivalec, Brš9ica – prebivalka). Za9enja se na severozahodu na Tržaškem v severovzhodnem zaledju Žaveljskega zaliva, kjer stoje velike, gru9aste, danes že mo9no urbanizirane vasi: Log, Ricmanje, Boršt, Boljunec, Kraglje, Dolina, Prebeneg in Ma9kolje. Na slovensko stran pa sega z vasmi: Socerb, Osp, Gabrovica, Črni Kal, Loka, Bezovica in Podpe9. Površje Brega ni enoli9no, saj so ga številne poto9ne doline in hudourniške grape razrezale v pobo9je, kjer so si ljudje že zelo zgodaj postavili vasi ob studencih. Dobro zemljo v okolici naselij so obvarovali pred odnašanjem vode s podzidanimi terasami.

Breg je bil znan po sadjarstvu in vinogradništvu (vino 9rnikalec) in po prodaji teh pridelkov na Kras, v Brkine ali v Trst. To dejavnost so omogo9ale podnebne razmere, ki so ugodnejše kot na Kraški planoti. Južno in jugozahodno od Brega se za9ne

prava gri9evnata flišna pokrajina, zelo razgibana in valovita. Apnenasta osnova v glavnem redko kje pride na dan; izjeme so pri Izoli, v povirju Rižane, pri Kubedu, Gra9iš9u in Pregari. Povsod drugod je fliš. Pokrajina, ki ji pravimo tudi šavrinske gorice, je v bistvu razrezana v podolgovate hrbte, ki se znižujejo od vzhodne in jugovzhodne notranjosti proti zahodu in severozahodu in se obi9ajno kon9ajo v morju s strmim bregom. Med hrbti potekajo razmeroma ozke in še kar globoke poto9ne in re9ne doline, vmes pa tudi številne hudourniške grape, ki so posledica mo9nega erozijskega delovanja. Ta pojav je sedaj omiljen predvsem zaradi ve9je poraslosti. Doline so bolj ali manj vodnate, saj smo v pokrajini normalnega reliefa z razvitim nadzemnim re9nim omrežjem. Najve9ji in najbolj vodnati tok je Rižana, neko9 znana po številnih vodnih mlinih.

Prvi širok flišni hrbet poteka onstran državne meje med Glinš9ico in Osapsko Reko ter sega do Žavelj. V nižjem delu seje tu v povojnem 9asu razvilo popolnoma urbanizirano naselje Štramar, ki se je že skoraj spojilo z industrijskim naseljem Žavlje.

Na naši strani se širi razmeroma daljši, visok in ponekod strm hrbet pred Bregom in dolino Osapske Reke na severu in dolino Rižane ter Koprskim zalivom na jugu. Za9enja se z osamljenimi gri9i, visokimi od 170–200 m nasproti Loki in Črnemu Kalu ter se nato najvišje vzpne na Tinjanu (374). Znižuje se proti Škofijskemu sedlu, koder poteka cesta Koper–Trst, in se kon9a s širokim Miljskim polotokom. Ta je razrezan v ve9 manjših hrbtov, ki se kon9ujejo z ostrimi in ozkimi pomoli v morju (kot npr. Debeli in Tanki rti9). Na slemenih in južnih pobo9ji h so nastale vasi: Rožar, Stepani, Krnica, Tinjan, Urbanci, zaselka Kolomb1r in Slatine (naselji z manj kot 10 hišami), Dekani, Škofije, Plavje in š1evilna naselja in zaselki v Miljskih hribih: Elerji, Hrvatini, Boži9i, Korošci (Sv. Barbara), Čampore in razloženo naselje Ankaran z Valdoltro.

Najve9ji kraj je mesto Milje. Vsa ta naselja doživljajo nenehno rast š:evila prebivalstva, razen Rožarja, Krnice in Tinjana. Vzrok za anomalije v rasti števila prebivalstva so na eni strani vpliv industrije in drugih neagrarnih dejavnosti, po drugi strani pa odro9nost naselij, slaba prometna povezanost in slabe osnove za kmetovanje (težka prst, pomanjkanje vode).

Dolina Rižane je od vseh dolin najpomembnejša. Svoj za9etek ima pri Dolu nad Hrastovljami (taborna cerkev in znane freske), od koder te9e neznaten potok, ki poleti popolnoma presahne. Dolina postane pomembna pri izviru Rižane (Zvro9ek), kjer je zajetje vodovoda. V spodnjem delu se dolina znatno razširi v obsežno ravnico, kijo je reka sama izoblikovala z nasipavanjem Koprskega zaliva. To nadaljuje še danes. Ravnica, ki je bila do nedavnega izklju9no obmo9je intenzivnega vrtnarstva in sadjarstva, bo kmalu odstopila mesto industrijski coni,ki že nastaja ob železniški postaji pod osamljenim Srminom (85m) in na križiš9u Ankaran z obrati Kemiplas. Preostali osrednji del doline, ki je bil v preteklosti znan predvsem po mlinih in makadamski cesti, ki je povezovala Kras in notranjost Istre z morjem, je zlasti danes velikega pomena, saj tod potekata glavna cestna magistrala proti Ljubljani in železniška proga proti Prešnici.

Najpomembnejši prostor zavzema hribovje med Rižano in Dragonjo, ki je razdeljeno na tri glavne hrbte.4

Severni hrbet, ki leži med Rižano na Badaševico (Cornalunga), se postopoma znižuje od Sv. Antona in Marezig proti obali pri Kopru. Badaševica, ki dobiva številne potoke in hudournike s tega hrbta, je v spodnjem delu pri Kopru izoblikovala manjšo ravnico, ki se pri Bertokih združi z ravnico Rižane. Ta re9ica, 9eprav nepomembna, je zasula del Škocjanskega zatoka in tako olajšala delo ljudem pri združitvi nekdanjega "Kozjega otoka" s kopnino. Pred prvo svetovno vojno so bile tu tudi skromne soline, kasneje pa je bila ravnica izsušena (Bonifika).

Južni del hribovja predstavlja do 350 m visok hrbet, ki leži med obema izvirnicama Dragonje. Ta reka je druga po velikosti v Slovenski Istri, vendar ima veliko bolj hudourniški zna9aj kot Rižana. Poleti je vodnata le v spodnjem delu, predvsem po zaslugi kraških izvirov na njenem levem bregu (Bujski kras). Drugod presahne.

Najvišje se vzpne osrednji del, ki se vle9e do Piranskega polotoka. Dolina hudournika Drnice ga deli pri Šmarskem sedlu na dva dela. Najvišji je notranji del na vzhodu, ki doseže pri Pomjanu najvišjo to9ko 405 m, zahodni del, ki se nagiba k Izoli in Piranu, pa je nižji.

Dolina Drnice se druži s prostrano ravnino ob spodnji Dragonji, kjer so nastale Se9oveljske in opuš9ene Lucijske soline. Vsa ta ravnina ima velik pomen predvsem za sadjarstvo in vinogradništvo. Pri Se9ovljah so tudi tanjši skladi eocenskega 9rnega premoga, ki so dali osnovo sedaj opuš9enemu rudniku. Manjša ravnina je izoblikovana v Strunjanskem zalivu, kije bila znana zaradi solin in predvsem po zgodnjih povrtninah in sadju v sterasirani okolici.

Vsi flišni hrbti v Slovenski Istri, predvsem v osrednjem delu, so zelo široki, s ploskimi slemeni. Ni 9udno torej, da so po slemenih in blagih pobo9jih nastale zelo velike gru9aste vasi, ponekod pa tudi razložena naselja v bližini mest (Škocjan, Šalara pri Kopru, Se9a pri Luciji). Hiše, predvsem starejše, so zgrajene iz peš9enjaka, ki ga je v bližini v izobilju. Karakteristi9ne vasi tega obmo9ja so: Sv. Anton, Pobegi, Čežarji, Marezige, Vanganel, Babi9i, Manžan, z vmesnimi zaselki Dvori, Potok, Bonini, Sabadini. Na osrednjem in južnem hrbtu pa so se razvile vasi Boršt, Truške, Topolovec, Labor, Koštabona, Pomjan, Šmarje, Pu9e, Nova vas, Krkav9e, Sv. Peter, Padna, Korte nad Izolo, Srgaši, Gažon, Malija, Se9ovlje in še manjši zaselki.

Posebnost osrednjega dela je ožje obalno obmo9je. Obala se na kratke razdalje spreminja, saj ravninam ob zalivih sledijo strmi flišni pomoli, ki so onemogo9ili poselitev. Tu so na ugodnih otokih in polotokih nastala staroveška mesta Koper, Izola in Piran, ki s svojo vlogo dajejo osnovno karakteristiko življenju ljudi v Slovenski Istri. Ni9 manj zna9ilna niso tudi turisti9na obmo9ja Ankaran, Simonov zaliv, Strunjan, Portorož, Lucija, ki s svojo specifi9no dejavnostjo dajejo temu predelu posebno obeležje in gospodarske perspektive.

V okviru osrednjega dela imamo nekoliko specifi9no, bolj odmaknjeno obmo9je, ki se razprostira v vzhodni visoki notranjosti in pada proti Buzetski kotlini, dolini

Mirne in Bujskemu krasu. Tu se pogosto menjata apnenec in fliš, zato se je ponekod

razvil plitev kras z manjšimi ponikalnicami pri Gra9iš9u, Brezovici in Pregari. Veliko je v površju vrta9, suhih in slepih dolin. Flišni svet je v nasprotju s kraškim mo9no

razgiban in razrezan v hudourniške grape ter neusmiljeno izpostavljen erozijskemu

delovanju. Ta pokrajina je v celoti najbolj odmaknjen in gospodarsko najmanj razvit

del Slovenske Istre. Z obalnim obmo9jem je povezana s slabo cesto skozi Sv. Anton ter z boljšo, ki se pri Gra9iš9u odcepi proti Oprtalju in Buzetu. Ob teh cestah ležijo vasi Kubed, Gra9iš9e, So9erga, Gradin, Brezovica, Trebeše, Popetre. Bolj odmaknjene pa so zlasti Pregara, Movraž, Rakitovec in Zazid. Slabo povezavo imajo tudi naslednje vasi in zaselki: Trsek, Zabavlje, Lopar, Smokvica in druge. To obmo9je je doživljalo po vojni mo9no emigracijo, kajti nove meje so najbolj prizadele prav to prebivalstvo. Odrezano je bilo od ve9jih središ9 ob morju in predvsem od Trsta, kamor so ti ljudje nosili svoje pridelke ali pa so se tam ob9asno zaposlovali (kosci, dninarji).

Problem emigracije je sedaj zaustavljen predvsem zaradi boljše prometne povezave in perspektive za zaposlitev ob morju.

Podnebne razmere v osrednji flišni pokrajini Slovenske Istre imajo skoraj vse poteze sredozemskega podnebja. Poletja so vro9a, zime pa mile. Povpre9na julijska temperatura za Koper je 23,3° C (Piran 23,2°C), januarska pa 4,5° C (Piran 5,7° C).

Poleg julija presežeta 20° C še junij in avgust, manj kot 10° C pa imajo poleg januarja še december, februar in deloma marec. Ni redkost, da pade temperatura zraka tudi pod ni9lo, zlasti ko piha burja, ki prinaša iz kraške notranjosti izredno mrzel zrak. Takih dni je v Kopru povpre9no 40.5 V9asih pa se temperatura sredi zime dvigne tudi nad 15° C, in sicer zaradi juga. Take podnebne razmere se uveljavljajo bolj ali manj na vsem obmo9ju izven Podgorskega krasa. Manjša odstopanja so v predelih na vzhodu, kjer zaradi nadmorske višine in oddaljenosti od morja zasledimo za 1°–2° C nižje zimske in deloma tudi poletne temperatur ne povpre9ke. Tudi med Bregom in tem obmo9jem ni bistvenih razlik. Blažilno vpliva na temperaturne razmere ob obali morje, ki se pozimi ohladi v povpre9ju na 8° C, poleti pa segreje na 23° C, v ekstremih tudi ve9. Padavin je v povpre9ju dovolj (980 mm), toda ker prihajajo spomladi in pozno jeseni, manj zaležejo; poletja so suha (julij ima 14,4 jasnih dni; avgust 11,6 – vseh pa je letno 80).6 Padavine so v obliki dežja, saj je sneg redek gost, predvsem v ožjem obalnem obmo9ju (vpliv morja) in se dlje obdrži le v notranjosti in na Krasu.

Skladno s podnebnimi razmerami ima tudi rastje mediteranske posebnosti: granatno jabolko, brnistra, 9rnika (zimzeleni hrast), divja oljka. Med drevesi so znani hrast puhavec odvrže suho listje šele spomladi), cipresa, pinija. Med kulturnimi rastlinami so znane oljka, smokva, murva idr.

Na splošno je Slovenska Istra dokaj porasla, zato erozija nima ve9 tiste mo9i kot v preteklosti, ko je 9lovek s stalnim sekanjem grmi9evja in hoste (za kurivo in koli9je za vinograd) omogo9il njen razmah.

PREBIVALSTVO

Slovenska Istra ima zna9ilen gospodarski in družbeno-politi9ni razvoj. Vse spremembe na tem podro9ju so mo9no vplivale na populacijska gibanja, na gospodarsko in narodnostno sestavo ter gibanje prebivalstva.

Pred drugo svetovno vojno in nekaj let po vojni je bila Slovenska Istra izrazito agrarna in nerazvita. Izjema so bila obmorska mesta, kjer so se prebivalci ukvarjali s

kmetijstvom (paolani), ribolovom in solinarstvom, a tudi z obrtjo in trgovino ali pa so bili zaposleni v manjših industrijskih obratih (ribja industrija, tovarna mila, ladjedelnica, rudnik) in v negospodarstvu. Najbolj industrializirana je bila Izola, onstran sedanje meje pa Milje z ladjedelsko dejavnostjo. Drugod so se ljudje preživljali s skromnim kmetijstvom; pridelke so prodajali v obalnih mestih, zlasti v Trstu in celo na Reki. Intenzivno vrtnarstvo in sadjarstvo sta cvetela le v ožjem obalnem pasu. Kljub izredni marljivosti in trdemu delu istrska zemlja ni bila sposobna preživljati vseh svojih prebivalcev. Zato so si iskali dopolnilnega zaslužka: moški z dninarstvom, ženske pa kot perice, mlekarice, jaj9arice ali služkinje v Trstu. Nekaterim se je celo sre9a nasmehnila in so dobili zaposlitev v industriji in drugih panogah gospodarstva v Trstu in Miljah. Ker je bilo prebivalstvo navezano na kmetijsko dejavnost, je razumljivo, da so bile populacijske razmere v Slovenski Istri v pretežni meri odvisne od položaja in razvoja te panoge. Jasno je tudi, da so na populacijske razmere odlo9ilno vplivali tudi politi9ni dejavniki, ki so prišli do izraza zlasti še pred drugo svetovno vojno in prvo desetletje po njej.

Nagel gospodarski razvoj Trsta in naraš9anje prebivalstva ob koncu 19. in v za9etku 20. stoletja sta imela za posledico razširitev kmetijske dejavnosti v Slovenski Istri in neposredni tržaški okolici. Razvijajo9i se Trst je postal glavni potrošnik dobrin svojega širšega naravnega agrarnega zaledja. To dejstvo je pozitivno vplivalo na rast števila prebivalstva v Slovenski Istri, kar nam pri9ajo podatki popisov prebivalstva v letih 1890 in 1910. V letu 1910 se je na vsem obmo9ju pove9alo število prebivalstva v primerjavi z letom 1890 kar za 8.033.7 Število prebivalcev iz leta 1910 je bilo preseženo šele 31. marca 1971, ko je štetje ugotovilo 58.292 prisotnih prebivalcev (leta 1991 jih je bilo 76.557).8 Skromno pove9anje števila prebivalstva v šestdesetih letih 20. stoletja (za 2.094 ali 1,9 %) jasno dokazuje, da je bilo obdobje pred prvo svetovno vojno vsestransko ugodno in da so poznejša obdobja do današnjih dni doživljala raznovrstne družbeno-politi9ne in gospodarske motnje. Pred prvo svetovno vojno ni bilo težnje po stalni ekonomski emigraciji, pa9 pa je bila opazna sezonska migracija v Trst in njegovo okolico. Opazni so bili notranji premiki iz hribovitih predelov na intenzivna sadjarsko-vrtnarska obmo9ja ob obali.

Po prvi svetovni vojni je doživljala Slovenska Istra vsestransko krizo. Donosno vinogradništvo in sadjarstvo sta propadla, deloma zaradi škodljivih bolezni, predvsem pa zaradi splošne agrarne politike fašisti9ne Italije, ki je na9rtno zavirala razvoj istrskega kmetijstva oziroma njegovih najpomembnejših panog.9

V tem obdobju je Trst postal žrtev splošne gospodarske krize, ki je povzro9ila naraš9anje brezposelnosti in slabo kupno mo9 prebivalstva.

Za9ela se je ekonomska emigracija iz Slovenske Istre in naselij v okolici Trsta v 9ezmorske dežele. Iz Slovenske Istre je šlo v Ameriko 262 Slovencev. Zaradi splošne politi9ne in raznarodovalne politike pa seje s tega obmo9ja izselilo v Jugoslavijo kar 236 politi9nih emigrantov.10 Vse te razmere niso povzro9ile samo stagnacije, ampak celo upadanje števila prebivalcev. V obdobju 1910-1931je to število padlo za 504 prebivalce. Upadanje je bilo najmo9nejše na podeželju (Pobegi, Čežarji, Kubed, Šmarje itd.).11 Do najve9jih populacijskih sprememb v Slovenski Istri je prišlo po drugi svetovni vojni. Do temeljitih premikov ni prišlo le v gibanju prebivalstva, pa9 pa tudi v narodnostni in socialni sestavi.

V obdobju od 1945. do 1956. leta se je v Italijo izselilo 25.070 prebivalcev.12 Ta pojav so najbolj ob9utila vsa tri obalna mesta in podeželska naselja v bližini le-teh. Vzroke za to je treba iskati v tedanji politi9ni klimi, ko je zlasti tržaška iredenta skušala opozoriti svetovno javnost na dozdevno krivi9no rešitev tržaškega vprašanja s tem, da je z vsemi mogo9imi sredstvi vabila Istrane k izseljevanju. Pri tem so iz drugih nagibov pomagale iredenti tudi druge politi9ne sile v Trstu, ki so sokrive predvsem za izselitev prebivalstva z Miljskih hribov. Na izseljevanje je vsekakor vplivala tudi lo9itev Trsta od naravnega zaledja. Gospodarske možnosti Slovenske Istre nekaj let po vojni so bile preve9 skromne, da bi lahko dajale nadomestilo tistim, ki so imeli delo v Trstu in njegovi neposredni okolici.

Vzporedno z emigracijo proti Trstu se je na obmo9je Slovenske Istre, predvsem obalnega pasu, doseljevalo prebivalstvo iz širšega slovenskega prostora in drugih predelov države. Zaradi tega je bila mo9na emigracija precej omiljena, 9eprav nam podatki povedo, da se je število prebivalcev od leta 1948 do 1957 zmanjšalo za

8.435.13

Leto 1957 pomeni za9etek po9asne, vendar konstantne rasti števila prebivalstva na vsem obmo9ju. Pove9anje opazimo zlasti v obalnih mestih, v bližini katerih so nastala nova urbana naselja: Šalara, Olmo, Semedela, Žusterna, Lucija, Beli Križ. Bistvenih premikov pa ni opaziti v hribovskih naseljih, kjer je bil »beg z dežele« od leta1954 dalje najmo9nejši. Izseljevanje je sicer zaustavljeno, vendar rahlo rast izkazujejo le naselja v Miljskih hribih, v dolini Rižane, Čežarji, Pobegi, Vanganel, Prade. V teh naseljih, podobno kot v preostalem delu Slovenske Istre, seje bistveno spremenila poklicna struktura prebivalstva. Po podatkih popisa 1971 je živelo od kmetijstva samo še 6.642 ali 11,2 % prebivalcev.14 To pomeni, da neko9 glavna gospodarska panoga stopa v ozadje, 9eprav so osnove zanjo dobre in bo ravno zato še vedno imela pomembno vlogo.

Velike spremembe je doživela narodnostna sestava prebivalstva. Po podatkih popisa prebivalstva leta 1910 je razvidno, da je bilo italijanskega nad polovico vsega prebivalstva. Tedaj je živelo na tem ozemlju 56.213 prebivalcev italijanske narodnosti. Popis 1. oktobra 1945 sicer izkazuje upad števila pripadnikov italijanske narodnosti, vendar je kljub temu še 41,3 % vsega prebivalstva italijanskega porekla. V obeh primerih je bil italijanski narodnostni element omejen predvsem na obalna mesta in na nekatera naselja v njihovi neposredni bližini: Ankaran, Bertoki, Škocjan, Strunjan, Lucija in Se9ovlje. Ta naselja so imela precejšen neslovenski pe9at in to predvsem po zaslugi na9rtnega naseljevanja kme9kih ljudi iz Italije (veliko je bilo kolonov). Preostala obmo9ja vseh treh ob9in so imela izrazito slovenski zna9aj, kar nam zgovorno potrjujejo podatki za leti 1910 in 1945. Od 30.121 prebivalcev italijanske narodnosti leta 1910 jih je živelo v treh obalnih mestih kar 20.897 ali 69,3 %. Ostali, približno 29 %, pa so živeli v že omenjenih primestnih naseljih. Ni9 druga9e ni bilo na Podgorskem krasu in na ozemlju sedanje ob9ine Dolina na Tržaškem, kjer tudi sedaj, kljub raznovrstnim pritiskom, prevladuje slovenski narodnostni element.15

Po podatkih popisa prebivalstva leta 1971 je živelo na obmo9ju obalnih ob9in le 2.568 ali 4,4 % ljudi italijanske narodnosti. Tako ob9utno zmanjšanje v primerjavi s podatki iz leta 1945 ima svoj vzrok v dogajanjih, ki so že opisana. 16

Danes se pripadniki italijanske narodnosti enakopravno vklju9ujejo v družbeno, kulturno in gospodarsko življenje tega obmo9ja. Imajo svoje šole, kulturna društva, sredstva informiranja, lastno samoupravno interesno skupnost za kulturo in prosveto itd. Na ožjem obalnem obmo9ju, kjer ta skupnost strnjeno živi, so postavljeni dvojezi9ni napisi, dvojezi9no poslovanje pa je že ustaljena praksa.

Poleg Slovencev in Italijanov živi v Slovenski Istri tudi dolo9en o število pripadnikov drugih narodov iz bivših republik SFRJ. Najve9 je Hrvatov, ki so se priselili predvsem iz hrvaškega dela Istre.

Danes lahko ugotovimo, da so se populacijske razmere v Slovenski Istri umirile in da v skladu z živahnim gospodarskim razvojem Slovenske Istre lahko pri9akujemo v naslednjem obdobju hitrejšo rast števila prebivalstva. V prid naši trditvi govori tudi starostna struktura prebivalstva, ki je zelo ugodna.

OPOMBE

1"Slovenija - turisti9ni vodnik", Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 33.

2 A. Melik, Slovenija, 1, Ljubljana 1936, str. 39, 40.

3 V. Kokole, Morfologija Šavrinskega gri9evja in njegovega obrobja, Geografski zbornik, IV 1956, str. 190, 191.

4 V. Bohinec, Koprska pokrajina, Turisti9ni vestnik, 1956, št. 3, str. 85, 86.

5 Krajevni leksikon Slovenije, I, Ljubljana 1968, str. 103, 120, 122, 236, 237.

6 Urbanisti9ni program slovenske obale, Koper 1966, str. 10.

7 Glej opombo 5.

8 Rezultati za stanovništvo i doma9instva, Zvezni zavod za statistiko, Beograd 1971 (za ob9ine Koper, Izola in Piran).

9 J. Paden, Istra i njeno povezivanje sa zaledjem, Zagreb 1968, str. 17– 20.

10 Podatki anketne komisije PNOO za Slovensko Primorje in Trst o emigraciji Slovencev od leta 1918 do l. oktobra 1945.

11 Glej opombo 5.

12 J. Titl, Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju, Koper 1965, stran 113.

13 Slovenska obala v številkah 1955/70, Koper 1973, str. 121.

14 Glej opombo 8.

15 Cadastre National de l'Istrie, Sušak 1946.

16 Glej opombo 8.

Salvator Žitko

SLOVENSKA ISTRA SKOZI STOLETJA

Pojem Istre kot geografske oziroma politi9no-upravne enote se je skozi stoletja pogosto spreminjal. Zaradi stoletne politi9ne podrejenosti in vpetosti v razli9ne politi9ne tvorbe Istra tja do druge polovice 19. stoletja ni bila nikoli samostojna upravna enota.

Po obsegu ozemlja, podrejenega rimski koloniji Tergeste (na severu do meja Vipavske doline, na vzhodu do Postojne in Snežnika) v rimski dobi, v srednjem veku pa tržaški škofiji, se kaže, da se je pojem Istre raztezal še na vse obmo9je Notranjskega krasa.1

Pogostim premikanjem vzhodne in severne meje v obdobju pozne antike oziroma zgodnjega srednjega veka so botrovali slovanski vdori v za9etku 7. stoletja, ko se je bizantinska oblast na vzhodu obdržala do Raše in U9ke, na severu pa do roba Či9arije in Buzeta ter tržaškega zaledja.

Ko so leta 788 po bojih z Bizantinci postali gospodarji Istre Franki, so v njenih mestih in okolici naleteli na edinstven sestav družbenih in pravnih tradicij, ki pa so bile tako utrjene, da jih ne bi mogli odpraviti. Ob vsem tem Franki tedaj tudi niso zasedli celotne Istre, saj je njen severni del z istrskimi središ9i zahodno od Rižane pa vse do Umaga ostal pod beneškim dukatom in gradeškim metropolitom.2

Franki so z nastopom vojvode Janeza (Johannes dux) v Istri za9eli nasilno odstranjevati staro upravo, pravice in lokalne obi9aje. Poleg priložnostnih nasilstev si je vojvoda Janez dovolil strogo in dosledno uvajanje frankovskega fevdalnega sistema, ne da bi pri tem upošteval specifiko dežele in njene pravne obi9aje.3

Frankovski vojvoda Janez se kot gospodar Istre ni mogel sprijazniti s tem, da bi le vojaško na9eloval tej donosni pokrajini, ampak je hotel iz nje izvle9i tudi stvarne koristi. Skupaj s svojo družino in fevdalci si je prisvajal najboljše posesti – stare anti9ne latifundije, predvsem v okolici Novigrada. Svobodnim kmetom, ki so živeli na teh posestvih, so vojvoda in njegovi fevdalci nalagali nova, po zna9aju že fevdalna bremena. Vojvoda Janez je pokazal fevdalno miselnost tudi glede neobdelanega sveta. Takratni frankovski mentaliteti je bila nerazumljiva oblast mest nad oddaljenimi zemljiš9i, ki niso bila vklju9ena v mestni obdelovalni svet. Vojvoda je imel ta zemljiš9a za državno last oziroma za kolonizacijski teren. To je bil eden glavnih vzrokov, da je na ta neobdelana obmo9ja poklical Slovane iz notranjih predelov, doma9e prebivalstvo pa silil, da je novim naseljencem za dobo treh let prepustilo tisti del pridelka, ki je pripadal cerkvi in njeni desetini. Slovani so v Istri za9eli dobivati zemljiš9a proti dolo9enim fevdalnim dajatvam (pensiones, collectiones de sclavis) in cerkveni desetini.4 Slovanska plemena so v te kraje prinesla svojo ureditev in svoje obi9aje in se tudi po župah naseljevala nekoliko po svoje. V Istri je nastala prava mešanica starega in novega. Glavni zastopniki starega, vendar ne enotnega reda so bila obmorska mesta,

zastopniki novega pa fevdalni elementi, škofije, frankovski vojvoda, fevdalci in slovanski naseljenci.5

Mesta v Istri so dosegla, da je Karel Veliki na predlog gradeškega patriarha Fortunata leta 804 poslal v deželo tri svoje odposlance (missi dominici), pred katerimi so ob reki Rižani razpravljali zastopniki mest, vojvoda Janez, patriarh Fortunat in istrski škofje. Mesta so sicer na tem sodnem zboru, ki mu pravimo »Rižanski placit«, zmagala, vendar z vojvodovo izjavo, naj Slovani ostanejo na svojih posestvih, kjer mestom niso v škodo. S tem je bila zlomljena ena bistvenih osnov starega bizantinskega reda: kolonizacijski teren je bil tako odprt Frankom in slovanskim naseljencem. Odslej, predvsem pa po preureditvi Istre v krajino leta 828, se je njen razvoj razcepil v dve smeri: obmorska mesta so še naprej ohranila del starih upravnih oblik in razvijala v svoji okolici kolonatske odnose; v agrarnih obmo9jih Istre, zlasti na manj obdelanem svetu, pa si je utrl pot fevdalni sistem.

Rasla je tudi mo9 cerkve, zlasti škofov in opatov, ki so jim frankovski vladarji v pri9akovanju podpore podeljevali posesti in razne privilegije. Po aachenskem miru leta 812 je Frankom pripadla tudi severna Istra, politi9ni spojitvi Istre pa je leta 827 s sinodo v Mantovi sledila se cerkvena spojitev s podreditvijo Istre oglejskim patriarhom.6

OD NASELITVE SLOVANOV DO BENEŠKE OSVOJITVE ISTRE

Istra je tudi po upravno-politi9ni razdelitvi frankovske države leta 843 kot mejna pokrajina skupaj s Furlanijo ohranila svojo posebno upravo. Do leta 952 je spadala pod italsko kraljestvo, tega leta pa jo je nemški kralj Oton I. priklju9il vojvodini Bavarski, s tem pa je v Istri prišlo do velikega nemškega vpliva.7

Sodni zbor oziroma placit ob Rižani leta 804 je omogo9il, da so slovanski naseljenci lahko ostali v zaledju obalnih romanskih mest; upodobil G. Barison v Trstu leta 1895

Obmorska mesta so delno obdržala mestno samoupravo, velika ve9ina podeželja pa je že v 9. in 10. stoletju prišla pod oblast razli9nih nemških fevdalnih družin.

Že v tem obdobju so se za9ela obmorska mesta povezovati z Benetkami, ki so postajale neodvisna in mo9na pomorska država ter s tem zelo pcmemben dejavnik ob severnem delu Jadrana. Sodelovanje med istrskimi mesti in Benetkami je poleg trgovskih interesov okrepila nevarnost, ki je severnojadranskim mestom pretila zaradi slovanskih in arabskih gusarskih napadov, kasneje pa tudi madžarskih vpadov. Benetke se težak položaj naših obmorskih mest, med katerimi je že prednja9il Ki)per, temeljito izrabljale.8 Sprva so se zadovoljevale predvsem z gospodarskimi koristmi, kar je razvidno predvsem iz prve trgovske pogodbe med Koprom in Benetkami leta 932, kasneje pa so pokazale tudi težnjo po politi9ni prevladi. Ta je razvidna iz pogodb s Koprom leta 977 in zhsti leta 1145. Koper je moral takrat skupaj z Izolo Benetkam že prise9i »ve9no zvestobo« in združiti svoje pomorske sile z beneško mornarico v primeru vojne.9

Ravno v tem 9asu pa so, zaradi hitrega gospodarskega razvoja, istrska mesta vodila borbo za komunalno samoupravo po zgledu sosednjh severnoitalijanskih mest. Ker pa je bila politi9na samostojnost možna edino ob gospodarski samostojnosti, so si istrska mesta vse bolj prizadevala priklju9iti širše agrarno zaledje, da bi se lažje oskrbovala z živežem in si ustvarila temelje za trgovski razmah. Koper je pri tem dokaj spretno izrabljal nasprotja med Benetkami in oglejskimi patriarhi kot istrskimi mejnimi grofi ter do 13. stoletja oblikoval svojo komunsko posest. Zlasti je bila pomembna darilna listina cesarja Konrada II. leta 1035, s katero je Koper pridobil nekaj vasi v mestnem zaledju in se je njegova posest s tem razširila na obmo9je novigrajske škofije v okolico Momjana in prek Dragonje.10

Koprska škofija je bila v zgodnjem srednjem veku ve9inoma združen a s tržaško škofijo, zajemala pa je ob obali poleg Pirana še Umag, v zaledju pa je segala do Rižane in Dragonje. Do osamosvojitve od tržaške škofije je prišlo leta 1186, ko so koprskemu škofu mestni konzuli s podestatom na 9elu podarili del mestnega teritorija (vasi Lopar, Padna in Bri9) in mu s tem pomnožili dohodke. Koprski škofje so odslej živeli od lastne rente in desetine, ozemlje koprske škofije pa se je še pove9alo, ko ji je leta 1206 papež Inocenc III. za9asno pridružil novigrajsko škofijo, ki je bila preve9 revna, da bi se sama vzdrževala.11

Do novih ozemeljskih širitev in prave ekspanzije Kopra je prišlo v 13. stoletju, ko so oglejski patriarhi favorizirali vlogo Kopra proti Trstu in srednjeistrskim obalnim mestom. Tako je patriarh leta 1254 podelil Kopru oblast nad Bujami, Oprtaljem, Buzetom in Dvigradom, istega leta pa je Koper v vojni s Trstom pridobil še ozemlje tržaške škofije od Ospa do Rakitovca, ki je bilo že pretežno naseljeno s Slovenci. Ravno tako se je krepil koprski vpliv nad Piranom in Miljami.12

Velika koncentracija oblasti v rokah koprskih podestatov, ki je segala domala prek vse severne Istre, je za9ela vznemirjati sosednji Trst, še bolj pa Benetke, ki so po letu 1254 izkoristile dolgo dobo brezvladja (interregnum) v nemškem cesarstvu in za9ele 9edalje bolj pritiskati na istrska mesta. Proti beneškemu pritisku se je Koper povezal z goriškimi grofi ter sosednjimi istrskimi mesti, vendar se je po predaji Pore9a pri9el beneški prodor v Istro. Med leti 1267–1291 so istrska mesta od Kopra do

Rovinja klonila pod beneškim vojaškim pritiskom in priznala beneško oblast ter s tem izgubila velik del nekdanje mestne samouprave.

Koper in Izola sta prišla pod beneško oblast leta 1279, Piran pa leta 1283. Z letom 1279 seje zaklju9ila pomembna faza koprske zgodovine – predvsem oblikovanje mestne samouprave in konstituiranje oblastnih struktur. Po tem letu, oziroma po ponesre9enem uporu leta 1348, se je odprla nova, ni9 manj pomembna stran te iste zgodovine, ki pa je tja do konca 18. stoletja potekala v okviru Beneške republike.

OBDOBJE BENEŠKE VLADAVINE

Po kon9anih vojnah z oglejskimi patriarhi in njihovimi zavezniki so Benetke ob koncu 13. stoletja v Istri vzpostavile centralizirano vojaško upravo z deželnim kapitanom; mestom so sicer prepustile samoupravo z mestnimi sveti, ki jim je na 9elu stal beneški podestat. V ob9inski upravi so imeli podestati dvojno vlogo: po mestnih statutih in vdanostni listini so predsedovali svetu sodnikov in sejam velikega sveta, obenem pa so bili izvršni organ sveta. Podestatom so pomagali svetniki, ki so tvorili mali svet, v katerega so prišle tudi najugledneše in najbogatejše plemiške družine.

Sprva je imel vlogo kapitana Istre najve9krat koprski podestat in kapitan, ki je ta svoj dvojni naziv in funkcijo ohranil še iz predbeneškega obdobja pa vse do propada Beneške republike. Koprsko ozemlje do Dragonje (torej ozemlje Izole in Pirana) pa je bilo ves ta 9as tako v vojaškem kot sodnem pogledu neodvisno od deželnega kapitana in neposredno pod koprskim podestatom in kapitanom.13

Beneško vojaško upravo v Istri je vodil poseben vojaški kapitan , ki je imel najprej sedež v Pore9u, potem v Sv. Lovrencu, kjer je stoloval do leta 1358. Deželni kapitanat se je nato razdelil na obmo9ji severno in južno od Mirne; leta 1394 so z osvojitvijo gradu Rašpor sedež deželnega kapitanata vzpostavili v tej utrdbi.14

Ker so v zaledju mest živeli tudi Slovenci in Hrvatje in so se Benetke tega dobro zavedale, so poleg podestatov imenovale tudi posebnega predstavnika slovanskega prebivalstva z nazivom kapitan Slovanov (Capitaneus Sclavorum, Capitano di Schiavi). Kapitani so obi9ajno izhajali iz koprskega plemstva, bili ponavadi istrskoromanskega porekla in so morali obvladati slovanski jezik. To je bil edinstven primer takega poimenovanja upravnika podeželja v Istri in verjetno tudi drugod, kar potrjuje, da je šlo za tradicionalno sklenjenost slovanskega etni9nega življa na tem delu polotoka še pred beneško zasedbo.15

Kapitani Slovanov so bili kot nekakšni zaš9itniki slovanskega prebivalstva pristojni za reševanje vseh pomembnješih zadev in sporov, bili pa so tudi sodniki, v 9asu vojne pa vojaški poveljniki. Že v 14. stoletju je za pobiranje dajatev po koprskih fevdalnih vaseh skrbelo 17 biri9ev, ki so jim bili podrejeni vaški župani ali gastaldi. Le-ti so bili v 16. stoletju v vojaškem pogledu podrejeni 9astnikom kme9ke vojske (cernide), konestablom, ki so bili tudi iz vrst doma9inov. Trije do štirje konestabli za koprsko podeželje so bili že v 16. stoletju nameš9eni v postojankah v Kubedu, Ospu in na Tinjanu, izmeni9no pa tudi v Podpe9i, Rožarju in Hrastovljah.16

Agrarni odnosi, ki so vladali med zalednim prebivalstvom ve9inoma slovanskega izvora, so bili pod Benetkami razli9ni in zapleteni , ker so obstajale kar štiri vrste zemljiških odnosov: pravi fevdi s »servi della gleba« (zemljiški podložniki), kolonat, svobodno kmetovanje (npr. koprski mestni kmetje ali paolani) in mala kme9ka posest, ki je pla9evala dajatve mestnim plemi9em. Dokaj razširjene so bile predvsem zadnje tri oblike zemljiške posesti, od teh pa najbolj tista, ki je zajemala slovenske kmete. Ti so bili pravno lastniki zemlje, vendar bolj ali manj obremenjeni s hipotekami zaradi raznih dajatev mestnemu plemstvu. Poleg fevdalnih dajatev je moral mali posestnik pla9evati mestni upravi še posebne davke. Na mestnih agrarnih površinah v zaledju so se razvijali predvsem kolonatski odnosi, ki pa so bili druga9ni na obmo9ju Kopra, kjer so bili koloni bolj odvisni od posestnika, kot na obmo9ju Pirana, kjer je bila velika osebna in stvarna svoboda.

Agrarno pravo koprskih statutov iz 9asa okrog leta 1300 navaja, kako denarna zadolženost kolona veže na zemljiš9e, kako je kolon dolžan dajati darove, izpolnjevati dolo9ene služnosti, da ima lastnik pravico do prisvojitve kolonovega imetja, da ga lahko kaznuje, daje sicer pravno svobodnemu kolonu onemogo9en prehod od enega k drugemu gospodu itd.17

Koprski agrarni zakon je nastal že v predbeneškem obdobju, po vsej verjetnosti v 9asu, ko povsod opažamo vedno ve9jo fevdalno razdrobljenost, ko je zemljiška lastnina prehajala v roke vedno ve9jega števila plemi9ev, ki so se hoteli znebiti starih pravnih in gospodarskih navad kmetov v okolici Kopra. Tudi po letu 1300, ko je fevdalna nevarnost minila, so sama mesta za9ela v kolonatske odnose vnašati fevdalne oblike, kar se je seveda dogajalo tudi pod vplivom novih gospodarjev – Bene9anov. Ti so mestom na 9elu s svojimi podestati dopuš9ali samoupravo in premnogim zvestim plemi9em tudi posesti v mestnem zaledju, vendar so le-ti hoteli, kot navajajo mestni statuti, odpraviti nekatere navade okoliškega slovanskega prebivalstva in popolnoma uveljaviti nov pravni in družbeni red tudi na podeželju.18

V koprskih statutih so tudi podrobni opisi vseh ob9inskih meja in obmejnih posestnikov, med katerimi so bili tudi Slovenci, vendar je beneška oblast strateško pomembna obmo9ja zadržala zase, med njimi obmo9je vasi Brega in Kraškega roba. To obmo9je je postalo državno zemljiš9e, fevdalna last Beneške republike, nekakšna »vojna krajina«, 9eprav pod sodno oblastjo koprskih podestatov.19

V statutih so tudi seznami slovenskih vasi, ki so pripadale koprski komuni (42), vendar je v seznamih iz 13. stoletja oziroma leta 1300 in 1647 precejšnja razlika, saj se vrsta vasi v zadnjem seznamu ne pojavlja ve9, tako npr. Marezige, Movraž, Glem, Zabavlje, Dekani, Sv. Peter itd., prinaša pa kot nove vasi Krkav9e, Boršt, Truške in Gra9iš9e.20

V prvi polovici 14. stoletja je nastal na istrskih tleh tudi edinstven politi9ni in jezikovni spomenik, t.i. Istarski razvod. Zapisan je bil predvsem kot razmejitveni akt med tedanjimi istrskimi gospodarji v notranjosti Istre: oglejskimi patriarhi, goriškimi grofi in Bene9ani.

Benetke so v zahodni polovici Istrskega polotoka, ki so si ga v veliki meri podredile do leta 1420, oblikovale povsem svoj tip uprave. Beneška Istra je bila po letu 1420 razdeljena na 18 upravnih enot, ki so se delile še na "mesta" (citta) in "ozemlja"

(terre). Ker so šteli za "mesta" le tista, v katerih so imele sedež škofije in ki so imela razmeroma velik mestni okoliš, so sodila v to skupino le štiri: Koper, Novigrad, Pore9 in Pulj.21

V beneškem senatu pa so imenovali podestate ne le za mesta s škofijskimi sedeži, ampak tudi za manjša mesta oziroma "ozemlja": med njimi tudi za Izolo, Piran in Milje.

Beneški republiki je uspelo v borbi z oglejskimi patriarhi pridobiti ve9ji del Istrskega polotoka. Izven njene dominacije sta ostala Trst z neposrednim zaledjem, ki se je po letu 1382 podredil Habsburžanom, in pa Pazinska grofija v osr9ju Istre. Tudi ta je že leta 1374 z dedno pogodbo prešla v fevd Habsburžanom. Meja med beneškimi in habsburškimi posestvi v Istri pa se je dokon9no oblikovala šele po beneškoavstrijski vojni (1508–1516).

S propadom oglejskih patriarhov leta 1420 so za9ele beneške posesti v Istri mejiti na habsburške. S tem so se obnovili stari spori zaradi Trsta, ki so se za9eli že po letu 1202 in se nadaljevali predvsem v letu 1382, ko se je mesto umaknilo pod zaš9ito Habsburžanov, ker so ti postali gospodarji njegovega naravnega zaledja. Habsburžani so ta položaj dodobra izkoristili in za9eli usmerjati trgovino iz svojega zaledja v Trst, kar so istrska obmorska mesta, predvsem Koper, Izola in Piran, ob9utila na znatnem upadu prej živahne trgovine s Kranjsko.

Dejansko so najbolj stalne prihodke obalnim mestom prinašale mitnice, kjer so pobirali mitnino na vse blago, ki je dnevno prihajalo in odhajalo iz mest. Pod beneško oblastjo so bile predvsem za Koper bistvenega pomena njegove dobro razvite trgovske zveze s Kranjsko, kamor je mesto izvažalo sol, olje, vino, soljene ribe, uvažalo pa predvsem žito, kože, železo, platno itd.

Sredi 15. stoletja so se za9eli hudi spori v zvezi z novo habsburško trgovsko in fiskalno politiko, ki so leta 1463 prerasli v vojno. Z beneško blokado Trsta in njegovim vojaškim porazom je bil kmalu sklenjen "beneški mir", trgovina pa se je iz zaledja ponovno usmerila v Koper ter druga mesta ob obali. Po tej vojni so se tudi beneške posesti razširile na tržaško zaledje s pomembnimi kraškimi prelazi in utrdbami (Makovo, Socerb in Novigrad na Krasu – Podgrad).22

Naravna meja na Kraškem robu je z utrjenimi postojan kami in gradovi odslej u9inkoviteje varovala beneške posesti proti Habsburžanom pa tudi proti Turkom, ki so po letu 1470 9edalje pogosteje vdirali v Istro ter mimo Trsta silili že tudi v Furlanijo.

V vojni s cesarjem Maksimiljanom ( 1508–1516) so se beneške aspiracije na Krasu in v Istri pove9ale do te mere, da so Bene9ani za krajši 9as osvojili dobršen del avstrijskega zaledja od Trsta in Gorice do Postojne, Pazina in Reke, vendar je bil v dolgih, krvavih vojnah "Cambraiske lige" Beneški republiki zadan hud udarec. Vojna, ki je s premirji trajala celih 25 let, je zelo prizadela istrsko podeželje, vojna pustošenja, kuge in lakote pa so dodobra razred9ile prebivalstvo po mestih in vaseh.23

Kuga je hudo razsajala predvsem v Kopru leta 1527, ponovila pa se je leta 1554, ko je število prebivalstva padlo od 8000 na 2310. Tudi v Piranu je kuga leta 1557

pokosila dve tretjini mestnega prebivalstva. Ponovno je kuga v istrskih mestih morila v prvi polovici 17. stoletja.

Vse to je v 16. in 17. stoletju pahnilo beneško Istro v tako revš9ino, kakršne ni doživela ne prej ne pozneje. Poleg mest je bilo hudo prizadeto tudi zaledje: doma9ije kolonov so bile razrušene in zapuš9ene, polja pa neobdelana in zanemarjena. Le postopno so novi priseljenci iz balkanskih dežel, ki so se umikali pred Turki, ublažili pomanjkanje delovne sile na podeželju.

Že leta 1449 je prišlo nekaj družin "Morlakov" na ozemlje Buj, leta 1464 pa v Savudrijo. Take naselitve pa v dosti ve9ji meri zasledimo v 16. in 17. stoletju. V svojo provinco so skušali Bene9ani naseliti tudi nekaj italijanskih družin, pa se ni obneslo, ker se te družine ve9inoma niso mogle navaditi na trde življenjske razmere v Istri in so stalno prihajale v spore s slovanskim prebivalstvom. Benetke so odslej raje posegale na dalmatinsko obalo, kamor se je ob turškem prodiranju na Balkan zateklo številno prebivalstvo. Del tega beže9ega prebivalstva so usmerjale v Istro in ga naseljevale v širokem pasu od reke Mirne do Medulina in Labina. Novi naseljenci so bili v glavnem Aromuni, nomadski romanski prebivalci z južnega dela Balkana, t.i. Morlaki, ve9inoma že slovanizirani Vlahi. Mednje so spadali tudi Či9i, ki so na prehodu v 16. stoletje poselili današnjo Či9arijo. Sicer pa je bilo med naseljenci precej Hrvatov, Dalmatincev in Črnogorcev, kakor tudi Albancev, ki so kot pripadniki iste države že prej v Istri zasedli razne funkcije predvsem v vojaških službah.24

Beneške oblasti so torej poskušale z obširno kolonizacijo popraviti obupno demografsko krizo v Istri, po drugi strani pa so si z novi mi naseljenci naprtile številne težave. Le-ti so se namre9 kmalu zapletli v spore in spopade s prvotnim prebivalstvom zaradi lastništva zemlje, ki je ostala zapuš9ena in brez lastnikov. Beneški senat je zato leta 1556 izdal zakon, s katerim je za državno last proglasil vsa zemljiš9a, ki so bila zapuš9ena in neobdelana, obenem pa upravo nad njimi prepustil Magristratu za neobljudene posesti (Magistrata dei beni inculti), ki je zemljo podeljeval novim doseljencem oziroma vsakomur, ki jo je bil voljan obdelovati. Tako se je kolonatski sistem v Istri nadaljeval v smislu posebnih dolo9b in dogovorov, ki so jih koloni sklenili z lastniki zemljiš9. Uživali so znatne olajšave, dobivali denarno podporo, orožje, žito in bili za dobo dvajsetih let oproš9eni vseh naturalnih in denarnih dajatev mestnim komunam, cerkvi ali Benetkam.25

Ker je imel Magistrat za neobljudene posesti svoj sedež v Benetkah, njegovo poslovanje ni bilo ravno uspešno. Zato je leta 1579 skrb za nove naseljence poveril istrskem u nadzorniku (provveditore nell' lstria), ki je imel svoj sedež v Pulju. Po ukinitvi te funkcije je konec 16. stoletja prevzel skrb za naselitev novih prebivalcev v beneški Istri rašporski kapetan, vendar kaže, da je za podeželje Kopra tu di v teh zadevah odlo9al koprski podestat in kapitan.26

Ob izgradnji provincialne organizacije so Benetke še nadalje krepile oblast koprskih podestatov in kapitanov, ki so postali v tem obdobju že pravi guvernerji province z vedno ve9jimi pristojnostmi. Le oni so lahko iz Benetk prejemali direktive (commissioni) politi9nega in upravnega zna9aja in jih razpošiljali drugim mestoni. Tudi sam Koper je bil iz politi9nih, vojaških in ekonomskih razlogov deležen posebne pozornosti, ki so mu jo posve9ale Benetke. V mestu je bila usta novljena dav9na

pisa na (Camera fiscale) za celotno beneško Istro, leta 1584 pa je veliki svet v Benetkah tudi odlo9il, da v Kopru ustanovi prizivno (apelacijsko) sodiš9e za civilne in kazenske zadeve vseh podestatov v provinci. Sestavljali so ga koprski podestat in prisednika z nazivom svetnika. Z ustanovitvijo tega sodiš9a (Magistrata di Capodistria) je postala jurisdikcija v provinci kon9no enotna.27

Benetke so šle še korak dalje in koprski dav9ni pisarni pripisale vse državne dohodke iz istrskih komun, v zadnjem desetletju 16. stoletja pa so zaupale koprskim podestatom še nadzor oziroma upravno kontrolo nad vsemi komunami ter sodne naloge v "cernidah" (kme9ka vojska). S tem v zvezi sta jim bili zaupani tudi vojaška oblast nad obalnimi predeli ter vodilna vloga v preganjanju vseh vrst tihotapstva, ki se je vedno bolj širilo.

O obdobju 16. in 17. stoletja nas sicer precej podrobno seznanjajo nekateri istrski zgodovinarji in krajepisci, kot npr. Nicolo Manzuoli, Prospero Petronio in Giacomo Filippo Tommasini. Ta je v svojem delu "De' Commentari storici-geografici della provincia dell'Istria" iz leta 1656 obširno in podrobno opisal gospodarske, socialne, narodnostne in kulturne razmere v beneški Istri.28 Zanimivo je opisal ljudstva, ki so živela v beneški Istri, tudi Prospero Petronio, medtem ko je zelo ilustrativno kraje in prebivalstvo avstrijskega dela Istre v 17. stoletju orisal J. V. Valvasor v svojem znamenitem delu »Slava vojvodine Kranjske«.

Zapletena kolonizacijska zgodovina Istre je oblikovala raznovrstnost kulturnih vplivov in etni9nih sprememb, ki so vplivali na nastanek razlik med jezikovno in narodnostno zavestjo istrskega prebivalstva. Migracije prebivalcev pa niso potekale zgolj s priseljevanjem, temve9 so se godile tudi znotraj samega polotoka, v kar so jih silili predvsem ekonomski interesi. Z obširno kolonizacijo se je etni9na slika Istre spremenila in popestrila, zasluga naseljencev pa je bila, da se je po velikih kugah in vojnah v 16. in 17. stoletju podeželsko prebivalstvo beneške Istre postopno obnovilo.

GLAGOLJAŠTVO IN PROTESTANTIZEM

O slovanskem zna9aju Istre govorita tudi glagolska književnost ter z njo povezano slovansko bogoslužje, ki sta iz Dalmacije ter hrvaškega dela prišla tudi v slovanski del Istre. Pomembno središ9e glagoljašev je bil predvsem Koper s svojim gregoritskim samostanom, kjer so že od 15. stol. delovali fran9iškani tretjeredniki.

Na Koprskem je bilo slovansko bogoslužje v navadi v vseh vaseh koprske škofije, o 9emer pri9ajo ohranjeni glagolski misali, arhivske listine, epigrafi itd.

Beneške oblasti so spoštovale doma9i jezik Istranov in glagolice niso preganjale. Tako beneški dož Foscari leta 1450 svojemu namestniku za Istro ukazuje, naj spoštuje obi9aje, navade in pravice slovanskih prebivalcev koprskega okoliša, ki "so si izbrali svojim na9elnikom in poglavarjem Luko Muzca iz Podpe9i".29

Sredi 16. stoletja se je za9el v Istro širiti protestantizem. Splošni vzroki širjenja protestantizma v Istri in širše v Primorju so bili podobni kot drugod na Slovenskem. Na to so vplivale tudi razmere med ve9jim delom katoliške duhovš9ine in v upravi katoliške cerkve. Glavni nosilci novega nauka so bili plemstvo, trgovci, obrtniki in

uradništvo. Protestantizmu v primorskih krajih pa gre še prav posebna naloga: tukaj, na vratih Italije, naj bi bil še posebno mo9an, da bi mogel skozi ta vhod prodreti naprej na ozemlje Beneške republike in potem še globlje v ltalijo.30

V Trstu in na Goriškem so bili naklonjeni protestantizmu že v tretjem desetletju 16. stoletja. Zlasti tržaški škof Peter Bonomo je bil po miselnosti blizu protestantom –reformatorjem. Okoli 1550 so se za9eli mo9neje širiti protestantski verski nauki na Goriškem in s Trubarjevim prihodom leta 1563 je tamkajšnje protestantsko gibanje dobilo organizirane oblike.

V beneški Istri je k razvijanju nove vere precej prispeval koprski škof Peter Pavel Vergerij ml., ki je za protestantizem pridobil tudi svojega brata, puljskega škofa Ivana, in tržaškega škofa Bonoma. Na Vergerija so brez dvoma vplivali tudi slovenski in hrvaški protestanti, kot npr. Matija Vla9ic - Frankovic (Mathias FlaciusIllyricus) in Štefan Konzul, glagoljaški duhovnik iz Buzeta. Sam Vergerij je poudarjal, da dobro razume istrska slovanska nare9ja.

Jasno je, da vseh slovanskih potreb ni razumel, vendar je bil med prvimi, ki je 9util potrebo po slovanskih pridigah in bogoslužju . V dobi porajanja narodnih knjižnih jezikov je mnogo pripomogel pri nastajanju in uveljavljanju glagolske književnosti po Istri in v Hrvaškem primorju, tako da je glagolica v 9asu protestantizma doživela ponovni, a tudi zadnji vzpon.31

Ob široki knjižni protestantski akciji, ki jo je Vergerij vodil v južni Nem9iji, kamor se je zatekel po pregonu iz Kopra in kjer se je seznanil s Primožem Trubarjem, je nekdanji koprski škof hotel, da se piše v nekakšnem skupnem slovanskem jeziku, ker so se mu vsi slovanski jeziki zdeli samo "nare9ja" enega samega jezika. To ga je privedlo v spor s Trubarjem pa tudi z drugimi istrskimi protestanti.

Po Vergerijevem pregonu so se morali iz Istre umakniti tudi nekateri vidni protestanti, npr. Ottonielo Vida iz Kopra, Gian Battista Goineo iz Pirana in drugi. Protestantizem v Istri ni pognal globljih korenin, poleg tega pa je inkvizicija neusmiljeno preganjala heretike po celotnem istrskem ozemlju. Procesi proti njim so se vlekli od 1542 pa vse do sredine 18. stoletja. Sedež inkvizicije je bil v Kopru do leta 1582.

Koprskih glagoljašev - tretjerednikov v 9asu protireformacije niso mogli kar tako preganjati in nadzorovati, kajti njihov red je bil pod zaš9ito civilne oblasti, torej beneškega doža.

Oglejski cerkveni zbor je že leta 1595 dovolil, da smejo po Istri poleg latinskega uporabljati tudi slovanski ritual. Leta 1623 je koprski škof Gerolamo Rusca poro9al papeževemu nunciju v Benetkah, da "na deželi zunaj mesta biva slovanski narod s slovanskimi duhovniki, ki v doma9em jeziku berejo sv. mašo".32 Iz tega 9asa je tudi socerbski glagolski urbar za leta od 1583 do 1680.

Po tridentinskem koncilu je v Istri za9ela raba glagolice vendarle upadati. Tuji škofje in višja duhovš9ina so dostikrat zatirali liturgijo v slovanskem jeziku; zato so se za9eli glagoljaši seliti na druga podro9ja. Kljub temu velja omeniti nekatere dalmatinske pa tudi istrske škofe, ki so še kazali razumevanje za glagolico. Med njimi je na vidnem mestu koprski škof Paolo Naldini, ki je v Kopru leta 1710 ustanovil slovansko semeniš9e (Seminario illirico) in v svojih spisih poudarjal, da je to potrebno zara-

di popolnoma slovanskega podeželja. Na ve9 mestih svojega znamenitega dela "Corografia ecclesiastica" (1700) se navdušuje nad vizijo italijansko-slovanskega bratstva v koprski cerkvi: "Sre9na ti cerkev koprska, ki v božji službi zbiraš vernike tako razli9nih narodnosti. Kot imajo Italijani svoje duhovnike, ki jim delijo sv. zakramente in mašujejo v latinskem jeziku, a pou9ujejo jih v italijanš9ini, tako imajo tudi Slovani dušne pastirje, ki jim tako zapovedi, maše kot zakramente podajajo v slovanskem jeziku."33

GOSPODARSKA IN DRUŽBENA KRIZA V 18. STOLETJU

V Istri je že v 17., še bolj pa v 18. stoletju prihajalo do gospodarske krize in hudih socialnih napetosti. V za9etku 17. stoletja je deželo privedla na rob gospodarske in demografske katastrofe najprej uskoška vojna ( 1615–1617), ki je med drugim povzro9ila tudi mo9an upad trgovine z zaledjem. Deloma je bilo upadu trgovine vzrok pravo barbarsko pustošenje v deželi v teh letih, ko si nasprotnika nista prizanašala, deloma pa tudi avstrijsko nasilno favoriziranje obveznih poti trgovanja v Trst in upadanje beneške ekonomske in politi9ne mo9i.

Vse to je po drugi strani povzro9ilo velik razmah tihotapstva, ki je dobivalo vse širše okvire in so se z njim v zadnjih dveh stoletjih Beneške republike poleg kmetov ukvarjali tudi meš9ani.

Obdobje dolgotrajnih, uni9ujo9ih vojn je bilo z madridskim mirom 1617 vendar nekako kon9ano. S tem se je nekoliko unesla tudi vrsta kužnih morij, ki so skozi stoletja pustošile po istrskih mestih in na podeželju ter prizadejale veliko škode in gorja. Zadnja in verjetno najhujša kuga je pustošila v letih 1630/31 in mo9no prizadela tudi Koper. V dobrem letu je pomorila velik del koprskega prebivalstva, saj je ostalo pri življenju manj kot 2.000 prebivalcev. Šele sredi 17. stoletja je novigrajski škof G. F. Tommasini naštel v Kopru okoli 4.500 prebivalcev, vendar se tja do propada Beneške republike to število ni dvignilo nad 5.200.

Poslabšanje splošnega stanja v Istri pa je bilo posledica upadanja beneške gospodarske in politi9ne mo9i ob koncu 17. in za9etku 18. stoletja. Prišlo je do velikih sprememb v razmerjih mo9i na Jadranu in v zaledju. Avstrija se je po miru v Sremskih Karlovcih leta 1699 gospodarsko in politi9no 9edalje bolj krepila. Prizadevala si je prek svojih pristaniš9 Trsta, Reke in Bakra 9imbolj prodreti na Jadran. Ko je avstrijski cesar Karel VI. leta 1717 proglasil svobodno plovbo po Jadranu, Benetkam ni preostalo ni9 drugega kot sprijazniti se z novim položajem . Najpomembnejša sprememba tako v gospodarskem kot v politi9nem pogledu pa se je zgodila leta 1719 z uveljavitvijo Trsta in Reke kot svobodnih pristaniš9, kar je povsem nagnilo tehtnico na avstrijsko stran ter usodno vplivalo na razvoj beneških istrskih mest. Vloga Trsta je po teh ukrepih neprestano naraš9ala, tako v pomorskem kot trgovskem pogledu.

Posledice splošnega nazadovanja je bilo 9utiti tudi v Istri. Koper kot nekdanje vodilno gospodarsko in upravno središ9e beneške Istre je pri9el vidno nazadovati. Trgovski promet iz zaledja se je skoraj v celoti usmerjal prek svobodnega tržaškega pristaniš9a. Niti olje, soljene ribe, vino in sol, skratka vsi najbolj iskani istrski produk-

ti niso šli ve9 v promet, ker so bili predragi. Za name9ek je tudi proizvodnja morske soli doživljala hud udarec, beneški senat pa je zaradi visokih davkov, ki jih je nalagal na ves izvoz, povzro9al vedno hujše tihotaptstvo.

Ker je uprava ostala zastarela in se beneška vlada ni znala prilagajati novim razmeram, plemstvo pa je hotelo po mestih ohraniti svoje privilegije, je prihajalo v drugi polovici 18. stoletja do hudih sporov in antagonizmov z meš9anstvom (populari), ki je zahtevalo ve9jo udeležbo pri mestni oblasti.

Do hudih napetosti med populari in mestnimi oblastmi je prišlo leta 1769, ko so predstavniki vseh dvanajstih mestnih okrajev v Kopru poslali beneškemu senatu ogor9en protest in peticijo ter zahtevali, da se popravi mestni statut, odpravijo privilegiji plemstva in dovoli izvolitev dveh "sindikov", ki bi meš9anstvo zastopala v velikem svetu. Tako si je m eš9anstvo kon9no izborilo ve9 pravic: smelo je kandidirati za mesta pisarjev, fontikarjev, 9lanov sveta sodnikov, zdravstvenih uradov itd. V zadnjem desetletju pred padcem Beneške republike so si populari ponekod pridobili tudi pravico do zborovanj. Ravno te pravice pa so kon9no privedle do ljudskih "skontrov", t. j. kontrolorjev cerkva, šol in bratovš9in ter drugih ustanov, ki so bile ta 9as kotiš9e poneverb, korupcije in samovolje višjih mestnih slojev. Boj proti poneverbam pa je obenem pomenil boj proti vsem odve9nim obremenitvam, proti vsem neobi9ajnim dajatvam, ki so jim bili zavezani samo populari, ne pa tudi plemstvo kot privilegiran razred.34

Presenetljiv razvoj sosednjega Trsta in 9edalje hujša gospodarska kriza sta vendarle vzpodbudila koprske oblastne strukture, da so poskušale oživiti proizvodnjo in industrijski razvoj. V Kopru in neposredni okolici so se v drugi polovici 18. stoletja že pojavili prvi kapitalisti9ni obrati; med njimi je najve9jega predstavljala predilnica volne na Cereju (Carlisburg) s 50 statvami in barvarno, ki jo je osnoval znameniti koprski prosvetljenec Gian Rinaldo Carli. Podjetje je zaradi prehude avstrijske konkurence, nezainteresiranosti mestnih oblasti in povodenj, ki so poškodovale obrat, po štirih letih propadlo. Vlaganje kapitala v proizvodnjo pa je bilo še vedno dokaj redko, saj je ve9ji del plemstva še vedno živel od svojih posesti v mestnem zaledju in rente, ki so jim jo prinašale. Plemstvo je sicer v "Akademiji Risorti" poleg filozofskih, kulturnih in literarnih tem na9enjalo tudi vprašanja o gospodarskem razvoju in napredku province, vendar ni bilo pripravljeno na ve9je spremembe ali celo reforme sistema. Zastarelost in ohlapnost beneške uprave ter gospodarska kriza so postajale vedno bolj o9itne ravno v 9asu, ko so v sosednjih deželah uvajali fiziokratizem in merkantilizem in so se napovedovale ali pa že uveljavile velike reforme prosvetljenega absolutizma.35

Duh francoske revolucije je po letu 1789 zavel tudi v Istro in napovedal novo dobo, toda šele Napoleonove zmage v severni Italiji (1796/97) so povzro9ile padec okostenele Beneške republike in kratkotrajno demokratizacijo njenega politi9nega in državnega ustroja.

OD

PADCA

REPUBLIKE 1797 DO DUNAJSKEGA KONGRESA 1814/15

BENEŠKE

Čeprav je bila Beneška republika ob koncu 18. stoletja že ostarela in nemo9na, bi verjetno še živela, da ni tudi na njenem ozemlju prišlo 1796/97 do avstrijskofrancoskih vojn, ki so izzvale v tem delu Evrope velike politi9ne in upravne spremembe. Napoleon Bonaparte je kot poveljnik francoske revolucionarne armade že leta 1796 potisnil Avstrijce iz Lombardije proti vzhodu, in ker je Avstrija že v za9etku leta 1797 prenesla težiš9e vojnih operacij na beneško "terro fermo", je Beneška republika proglasila nevtralnost ter obenem mobilizacijo. Vojaška pomo9 je prihajala tudi iz Istre in Dalmacije, tamkajšnje plemstvo pa je pomagalo tudi z denarnimi sredstvi. Toda na Napoleonov ukaz je beneški senat prenehal z mobilizacijo, in Francozi so si z zmago ob Tilmentu 14. marca 1797 odprli prehod skozi beneško Furlanijo. 21. marca so zasedli Gorico, 23. marca 1797 pa Trst. Avstrijske 9ete so prek slovenskega ozemlja zasledovali do Leobna, kjer je Napoleon 18. aprila 1797 sklenil z Avstrijo premirje. Po dolo9bah leobenskega premirja so morali Francozi izprazniti notranjeavstrijske dežele in se vrniti v Italijo; obenem so tajne dolo9be Leobenske pogodbe Avstriji obljubljale velik del ozemlja Beneške republike: Dalmacijo, beneško Istro in ozemlje beneške "terre ferme" do reke Oglio; te dolo9be so dobile (nekoliko spremenjene) svojo dokon9no obliko v campoformijskem miru 17. oktobra 1797.36

V razdobju med obema pogodbama je 12. maja 1797 Napoleon ukinil aristokratsko Beneško republiko in za kratek 9as je bila oklicana demokrati9na republika; francoske 9ete pa so zasedle mesto in "terro fermo".

Padec aristokratske republike je istrsko plemstvo navdal z obupom in strahom, saj se je ustrašilo za lastne privilegije in pravice, zato je skrivaj pripravljalo predajo nekdanje beneške Istre Avstriji in osnovalo svojo "ogrsko stranko". Zahtevalo je priklju9itev k ogrskim deželam na temelju zgodovinskih pravic krone sv. Štefana, pri tem pa nikakor ni šlo za hrvaški nacionalizem, ker je bilo plemstvo v istrskih mestih docela italijansko, pa9 pa za naklonjenost fevdalni ogrski upravi, ki so jo imeli rajši kakor centralizirani in birokratski sistem zahodnih dežel avstrijskega cesarstva.37

Za te tajne priprave plemstva, ki ni bilo ne enotno ne odlo9no, je kmalu zvedelo meš9anstvo, ki je bilo na strani nove demokrati9ne oblasti v Benetkah ter sovražno razpoloženo do Avstrije. V za9etku junija 1797 je prišlo do vrste uporov; najsilovitejši je izbruhnil v Kopru 5. in 6. junija. Mestne oblasti so morale upornemu meš9anstvu obljubiti demokratizacijo mestne uprave, povezavo z demokrati9no beneško oblastjo, ukinitev nekaterih davkov itd.

Iz Kopra in Izole so se nemiri širili v najbližja mesta severne Istre, v Milje in Piran, pa tudi v mesta srednje in južne Istre. Ljudske vstaje in neredi so globoko pretresli in prestrašili istrsko plemstvo, saj je imelo v krvavih obra9unavanjih pred o9mi groze9o prispodobo francoske revolucije.38

V mestih in trgih v obmorskem delu Istre, kjer so se v teku stoletij navadili odvisnosti od Benetk, so sedaj, ko se je beneški oblastni sistem moderniziral v demokrati9no upravo, uvajali nove demokrati9ne oblike v mestni upravi, ne da bi pri tem

spremenili videz avtonomne mestne oblasti in odnos do vrhovne beneške oblasti, saj tradicija in spomin na srednjeveške komune še nista zbledela.

Avstrija se je, zanašajo9 se na tajne klavzule v Leobnu, kon9no zganila, in njene 9ete so 10. junija 1797 vdrle v Istro. Pri vsem tem se je držala zaupnih nasvetov Napoleona, ki je v dvojni igri po eni strani hujskal Avstrijo, po drugi pa uspaval Benetke, ker je imela seveda pri tem Francija svoje ra9une.

Avstrijske 9ete so tako hitro zasedle Istro z izgovorom, da jo obvarujejo pred popolnim prevratom, ki se je zaradi delovanja beneške demokrati9ne oblasti povsod naglo širil, in ne nazadnje, da ohranijo stare privilegije in pravice plemstva. Pojavili so se namre9 že kme9ki upori, predvsem 12. in 13. junija 1797, ko so slovanski župani in kmetje z obmejnih obmo9ij Pazinske gofije napadli in oplenili dvoje gradov v okolici Kanfanarja ter zažgali vse zadolžne knjige in urbarje, drugi kmetje v Istri pa so izjavljali, da so po padcu stare beneške oblasti sami svoji gospodarji.39

Z vojaško zasedbo beneške Istre junija 1797 je bilo konec beneške oblasti na tem polotoku. Avstrijske upravne spremembe, ki so sledile vojaški zasedbi, so bile samo posledica splošnih teženj avstrijske notranje politike po birokratski upravi.

Nova oblast sprva ni spreminjala zate9enega stanja, le funkcijo nekdanjih beneških podestatov je prenesla na posebne mestne organe. Že leta 1797 je bila v Kopru ustanovljena za9asna vlada (magistrat) za ozemlje bivše beneške Istre; na 9elu magistrata je bil Franz Philipp von Roth, ki je bil obenem predsednik drugostopenjskega apelacijskega sodiš9a.40

Istra je bila razdeljena na 7 okrožij z za9asnimi cesarsko-kraljevimi tribunali, ki so imeli tudi politi9no-upravne funkcije. Z odredbo z dne 1. maja 1803 je prišla Istra kot okrožna kapetanija pod vlado v Trstu, ki je postal sedež Tržaško–istrskega gubernija. V Kopru so ustanovili Istrski okrožni urad (Uffico Circolare dell'Istria), ki je bil podrejen guberniju v Trstu. Razdeljen je bil na sedem obmo9nih politi9nih direkcij, ki so jim bila podrejena lokalna avtonomna oblastva oziroma zemljiška gospostva.

Eden vodilnih uradnikov prvega avstrijskega obdobja je postal Angelo Calafati, ki se je po kon9anem študiju prava na padovanski univerzi oziroma avstrijski zasedbi Benetk v za9etku leta 1798 ustalil v Kopru. Leta 1802 je bil z Angelom Venierjem sprejet v veliki svet in izvoljen za sindika koprske komune. Kot koprski sindik in namestnik civilnega pretorja je pri9el z nekaterimi urbanisti9nimi posegi v mestu, prišel pa zaradi tega v spore z meš9ani in predsednikom istrske vlade Ph. von Rothom. Pritožbe, ki so letele na Calafatija, so imele verjetno že tudi politi9no ozadje, saj je bil eden od pristašev profrancoske stranke, ki je imela privržence v krogih izobražencev in nekaterih plemiških rodbinah.41

Do velikih upravnih in politi9nih sprememb je v Istri prišlo leta 1805, ko je Avstrija zgubila svoje posesti ob vzhodni jadranski obali. Kot udeleženka III. koalicije proti Napoleonu, ki je bil v tem 9asu že cesar, je bila poražena in Napoleon je z bratislavskim mirom 26. decembra 1805 vso nekdanjo beneško Istro skupaj z Bene9ijo, Kvarnerskimi otoki in Dalmacijo priklju9il Kraljevini Italiji, ki je nastala iz nekdanje Cisalpinske republike. Istro je lo9il od Italije pas avstrijskega ozemlja s Trstom, med Istro in Dalmacijo pa je ležal pas avstrijskega ozemlja z Reko kot središ9em.42

Po uradni priklju9itvi nekdanje beneške Istre Kraljevini Italiji, l. maja 1806, je v njej zavladal a nova zakonodaja z Napoleonovim zakonikom, ki je prinesel temeljite spremembe. Upravo in sodstvo je bilo na istrskih tleh potrebno urediti tako kot v ostalem kraljestvu, zato so dokon9no prenehali veljati nekdanji mestni statuti, s tem pa tudi komunska samouprava.

Provinca Istra je bila spremenjena v departma na 9elu s prefektom Angelom Calafatijem; podrejeni upravni enoti sta bila distrikta s sedežem v Kopru in Rovinju. Nadaljnje upravne spremembe je vlada uveljavila l. maja 1807, ko je bil koprski distrikt razdeljen na kantone Koper, Piran, Buzet in Pore9, kantoni pa so bili razdeljeni še na ob9ine, ki jih je bilo v celoti 22.43

Nova oblast je razpustila ve9ino samostanov in zaplenila njihovo premoženje. Široko plast revnega prebivalstva je prizadela ukinitev samostanov in bratovš9in, saj so se v veliki meri ukvarjali s karitativno dejavnostjo. Eden prvih ukrepov za9asne vlade je bila tudi izsušitev mo9virja v koprski okolici. Calafati je priskrbel Kopru zdravo pitno vodo in ukazal ukiniti pokopališ9a v mestu; umrle so pokopavali pri semedelski cerkvi in v Lazaretu (Bertoki). Premestitev koprske bolnišnice v ukinjeni servitski samostan je bila izvedena šele po njegovem odhodu. Pripravljal je tudi preselitev koprskih kmetov paolanov iz mesta na njihova polja v koprski okolici.

Calafati je hotel izboljšati tudi družbeno in kulturno raven prebivalstva ter izkoreniniti nepismenost. V ta namen je ustanovil šole, tiskarno in gledališ9e. Tako so bile v Istri prvi9 ustanovljene civilne šole z italijanskim jezikom v mestih, a po vaseh "ilirske šole" s slovenskim in hrvaškim jezikom. Za razmnoževanje proglasov, odredb in zakonov je bila v Kopru osnovana "prefektova" tiskarna, ki je septembra 1809 za9ela tiskati 9asopis "Foglio periodico lstriano".44

Na splošno je bilo to obdobje 9as prvega romanti9nega prebujenja italijanskega prebivalstva, ki se je za9elo zavedati svoje nacionalne pripadnosti in je bilo zato navdušeno nad priklju9itvijo k Italijanskemu kraljestvu. Najve9 privržencev novih idej je bilo iz srednjega sloja: odvetnikov, zdravnikov in posameznikov iz vrst nobilitete. V za9etku so bili privrženci Francozov tudi trgovci in obrtniki, toda zaradi celinske zapore se je njihovo število zmanjševalo.45

Kljub temu sta bili dve tretjini istrskega prebivalstva še vedno proavstrijsko usmerjeni. Na eni strani kmetje, ki so bili predvsem slovenske in hrvaške narodnosti, na drugi aristokracija. Francoski vladi je ta o9itala predvsem to, da je deželo privedla v revš9ino z visokimi davki na imetje in proizvodnjo, vojaško konskripcijo in upadom trgovine.

Do zadnjih ozemeljskih in upravnih sprememb je prišlo leta 1809 po V. koalicijski vojni proti Franciji oziroma po miru v Schönbrunnu 14. oktobra 1809. Avstrija je morala Napoleonu odstopiti Gornjo Koroško, Kranjsko, Goriško, Trst in Hrvaško južno od Save. Iz teh ozemelj je Napoleon oblikoval Ilirske province s sedežem v Ljubljani. Trsta niso vklju9ili v Italijansko kraljestvo zaradi gospodarskih vzrokov oziroma zaradi konkurence beneškemu pristaniš9u, ki je bilo glavno italijansko pristaniš9e. Napoleon seje zavedal problematike državnih meja iz 9asa, ko sta bila Istra del Italijanskega kraljestva, Trst pa avstrijski, kar je povzro9ilo probleme v istrskem gospodarstvu, zato je decembra 1809 tudi departma Istra priklju9il k Ilirskim provin-

cam. Leta 1810 je bila oblikovana provinca Istra z glavnim mestom Trstom, ki je obsegala še obmo9je tržaškega mesta, pomanjšano obmo9je Goriške, bivšo beneško Istro in od 18. septembra 1811 še obmo9je bivše avstrijske Istre. Tako je bila celotna Istra združena pod isto upravo.46

Istrska provinca (intendanca) je bila upravno razdeljena na štiri distrikte: Koper, Gorica, Rovinj in Trst. Distrikt Koper pa je bil razdeljen na tri kantone: Koper, Piran in Buzet; to so bili sodni okraji.

Sicer pa je Koper v 9asu Ilirskih provinc izgubil vlogo politi9nega, gospodarskega in kulturnega središ9a Istre; število njegovega prebivalstva je padlo pod 4.000. Z ukinitvijo prefekture, finan9ne intendance, departmajskega in distriktnega sveta ter trgovskega in apelacijskega sodiš9a se je zmanjšalo tudi število administracije. Ve9ina koprskega prebivalstva se je izselila na podeželje, kajti tam so bile razmere preživetja lažje. Vzrok temu je bila celinska zapora, s katero sta se drasti9no zmanjšala pomorstvo in trgovina, deloma pa je koprsko gospodarstvo nazadovalo tudi zaradi Trsta.47

Najpomembnejša gospodarska panoga je bila solinarstvo, toda soline so bile v lasti Italijanskega kraljestva. 19. januarja 1810 je namre9 Napoleon izdal odlok, po katerem so istrske soline in gozdovi pripadali Italijanskemu kraljestvu; ta korak je bil napravljen s posredovanjem podkralja Eugena Beauharnaisa zaradi pritožbe Benetk o pomanjkanju surovinske baze. Zaradi italijanskega monopola je tudi proizvodnja soli upadla. V sklopu solin so odprli prodajalno, ki je prodajala sol v manjših koli9inah za potrebe lokalnega prebivalstva Istre in Kopra. Koprski solinarji so sol tihotapili v slovenske predele Ilirskih provinc.48

Sicer pa je francosko obdobje Istri prineslo precej sprememb: v mestih je plemstvo dokon9no zgubilo privilegije in bilo izena9eno s preostalim prebivalstvom. Francoski zakoni so uvedli enakost državljanov pred zakonom in civilno poroko. Uvedli so tudi sistem enotnih davkov in vojaške obveznosti.

Tudi francoska na9ela, da organizira šolski sistem država, so bila za nekdanjo beneško Istro novost, bila pa so žal le delno uresni9ena. V Istri so bili frankofili v 9asu Ilirskih provinc še vedno isti kot v 9asu Italijanskega kraljestva. Med njimi je bil eden najvidnejših še vedno A. Calafati, ki ga je Napoleon oktobra 1809 zaradi posebnih zaslug imenoval za barona Italijanskega kraljestva, leta 1813 pa je služboval v Trstu in Gorici.

V vrstah nasprotnikov Francozov pa najdemo predvsem italijansko plemstvo iz obmorskih mest in nižje sloje, ki so trpeli zaradi celinske zapore.

Po porazu v Rusiji je za9ela Napoleonova mo9 upadati. Že leta 1813 je Avstrija

zahtevala Ilirske province, vendar je bil Napoleon voljan odstopiti le del dežele. Med vojno leta 1813 je postajal položaj francoske armade zelo težak zaradi uspešnega napredovanja avstrijske armade, angleške mornarice in protifrancoske propagande, ki je imela nekaj uspehov tudi v Istri. Po nekaj mesecev trajajo9ih bojih je bila francoska armada prisiljena deželo izprazniti. Avstrijski general Nugent, vojaški poveljnik province Istre, je v Kopru 23. septembra 1813 potrdil deželno komisijo, ki je prevzela oblast.

Nad celotnim ozemljem Ilirskih provinc je pravno prenehala veljati francoska oblast s prvim pariškim mirom 30. maja1814, kar je bilo kasneje ( 1815) potrjen o v sklepih dunajskega kongresa.

Po ponovni avstrijski zasedbi Istre je za9asno ostala nekdanja francoska Istrska intendenca še v Trstu in preživela vse do ustanovitve c. kr. Primorske vlade v Trstu l. novembra 1814.49

OBDOBJE OD 1815 DO 1848

V upravnem pogledu je Avstrija po obdobju francoske uprave ponovno ustanovila gubernije kot deželna oblastva. Gubernij s sedežem v Trstu je obsegal mesto in okolico, Goriško in Gradiško, celotno Istro. Kvarnerske otoke in do leta1822 Reko ter civilno Hrvaško. Za dežele, upravno združene v okviru tržaškega gubernija, so uporabljali ime "Primorje", kasneje imenovano "Avstrijsko primorje", zato so tržaški gubernij imenovali tudi Primorski gubernij ali Avstrijsko-ilirsko primorje.50

Avstrijska vladavina je za Istro po letu 1814 pomenila za9etek dokaj dolgega obdobja, ko je po mnogih stoletjih razcepljenosti bila v celoti združena pod isto državo. Kot nižja upravna enota Primorskega gubernija je istrsko okrožje obsegalo zahodni del Istre od Raše in Pulja do Trsta oziroma kraškega zaledja. Z letom 1822 so reško okrožje, ki je zajemalo vzhodno Istro s Kvarnerskimi otoki, ukinili in novo provizori9no okrožje prenesli v Pazin. Že leta 1825 so oblasti izvedle reorganizacijo Avstrijskega primorja in ga razdelile na mesto Trst z okolico in na istrsko ter goriško okrožje. Trst je dobil avtonomijo in postal posebna upravna enota; s tem so mu povrnili njegov izjemen privilegirani položaj z dolo9en o avtonomno upravo.

To9no je bil dolo9en tudi obseg novega istrskega okrožja s sedežem v Pazinu. Obsegalo je avstrijsko in nekdanjo beneško Istro, sosednje slovenske okraje s Podgradom in Kvarnerske otoke. Kmalu so zmanjšali tudi prvotno mrežo okrajev. Najprej je bil ukinjen okraj Kastav, ki so ga razdelili med Volosko in Podgrad, leta 1832 pa je bil ukinjen še okraj Socerb; njegovo obmo9je je bilo priklju9eno deloma koprskemu, deloma pa podgrajskemu okraju.51

Posledica zapletenega procesa upravnih reform v drugem in tretjem desetletju 19. stoletja je torej bila, da se je znotraj pazinskega okrožja znašla celotna Istra ter je tako šele leta 1825 s priklju9itvijo Kvarnerskih otokov postala enotno politi9noupravno telo višjega ranga. Kot okrožje je delovala vse do leta 1860, se pravi celih 35 let. Prvikrat je z izbiro Pazina kot središ9a Istra dobila tudi enoten deželni sedež.

Z združitvijo Istre so vzpostavili tudi pomembno prometno zvezo s poštnimi ko9ijami, ki so vozile na relaciji Trst–Rovinj prek Pazina.52

V tridesetih letih 19. stoletja je prišlo tudi do sprememb cerkvene uprave. Leta 1830 sta se v poreško-puljsko škofijo združili puljska in poreška škofija, leto kasneje je sledila priklju9itev novigrajske škofije tržaški, leta 1832 so tudi koprsko škofijo združili v tržaško-koprsko. Tako sta v Istri ostali le tržaško-koprska in poreškopuljska škofija, na Kvarnerskih otokih pa krška.53

V predmar9ni dobi so v Istri pri9eli pripravljati tudi zemljiški kataster. Z izmero zemljiš9 so pri9eli v letih 1818–1821, kategorizacija kmetijskih površin pa je bila opravljena v letih 1821–1830. Leto kasneje so pri9eli s prvo revizijo na terenu in jo kon9ali leta 1838. Franciscejski zemljiški kataster je bil urejen šele leta 1844, zemljiška knjiga pa dokon9ana 1857.54

V celotnem obdobju 1825–1860 je Avstrija v Istri zadržala štiristopenjski sistem upravljanja javnih zadev na podro9ju pokrajinske uprave: ob9ina – okraj – okrožje –pokrajinska vlada, ter dodala še peto stopnjo – povezavo pokrajinske vlade s centralnimi organi na Dunaju. To je bil razvejen, birokratski in strogo centraliziran sistem, ki je tja do leta 1848 ostal trdno v Metternichovih rokah.

Koper je kot sedež okraja v senci naglega ekonomskega razvoja Trsta v predmar9ni dobi ostal manj pomembno provincialno središ9e. K upadanju njegove nekdanje veljave je z nekaterimi ukrepi znatno pripomogla Avstrija. Leta 1818 je bilo iz mesta izseljeno škofovsko semeniš9e z licejem; ostala je le še nemška gimnazija do leta 1842. Premožnejše rodbine so svoje sinove pošiljale v tržaški licej ali goriško semeniš9e.

Leta 1822 so avstrijske oblasti pri9ele z gradnjo velike kaznilnice na obmo9ju nekdanjega dominikanskega samostana. Zapori so za9eli sprejemati kriminalce pa tudi politi9ne prestopnike, ki jih je bilo z za9etki narodno-preporodnih gibanj v avstrijski monarhiji 9edalje ve9.

Avstrijske oblasti so pri9ele tudi z rušenjem nekdanjih beneških utrdb in obzidja, ve9 samostanov pa je bilo zaprtih ali pa so jim spremenili namembnost. V gospodarskem življenju mesta, ki je s svojo okolico postalo agrarno zaledje Trsta, so za9eli dolo9eno vlogo igrati obalna plovba, prevoz poljedeljskih pridelkov v Trst in Benetke ter proizvodnja soli. Avstrija je o9itno želela obnoviti in pove9ati solno proizvodnjo tako v koprskih, izolskih kot piranskih solinah ter jo v ve9jih koli9inah izvažati v notranjost cesarstva, zato je za9ela graditi velika solna skladiš9a. Najbolj je pove9ala soline v Se9ovljah in s tem znatno dvignila solni pridelek. Sol so izvažali delno v avstrijsko zaledje, delno pa v Tur9ijo in druge kraje Sredozemlja. Tudi v Izoli so se v letih 1819–1823 potegovali za izgradnjo novih solin, kar pa je bilo povezano predvsem s potrebami ribištva. Na splošno je ribištvo obalnim mestom pomenilo dodaten zaslužek, zato ga je oblast podpirala in obenem prepovedovala tujim ribi9em loviti v obalnih vodah. Ugodna cena soli za soljenje rib in njena lahka prodaja na tujih trgih sta zlasti Izolane spodbujali, da so zaradi monopola soli za9eli obnavljati lastne soline.55

Prave pomorske dejavnosti Koper ni ve9 premogel ter je ostal nepomembno pristaniš9e za obalno plovbo, prebivalstvo paje bilo usmerjeno predvsem v solinarstvo, ribištvo in lokalno pomorsko dejavnost ter deloma še ladjedelstvo. Koper je imel v štiridesetih letih 19. stoletja nekaj jadrnic za daljšo plovbo in tri ladjedelnice; najpomembnejša je bila v lasti Polijev iz Chioggie.

Tudi Izola je skrbela za pomorske zveze s Trstom, ki so jih oskrbovali lastniki trajektov. Prevozi po morju so zaradi varnosti zahtevali razširitev in poglobitev pristaniš9a; dela so izvajali sredi 19. stoletja. Pomorski promet se je v ve9ji meri razcvetel le v Piranu, ki je postal pomožno pristaniš9e za veliko tržaško luko, zato sta narasla

promet in trgovina z zaledjem. Prometne in trgovske potrebe so narekovale izgradnjo obalne ceste, ki bi povezovala vsa tri obalna mesta koprskega okraja. Cesto "Riva Lunga" od Kopra do Izole so zgradili do leta 1837, vendar so jo morali v naslednjih desetletjih neprestano obnavljati.56

Tudi v notranjosti so bile cestne povezave prek Kraškega roba zelo pomembne za razvoj trgovine pa tudi splošen napredek prebivalstva. Izgradnjo nekaterih cest v zaledju obalnih mest so pri9eli že Francozi, nadaljevali pa Avstrijci v prvi polovici 19. stoletja. Leta 1835 je bila po podatkih okrožnega oblastva za istrsko okrožje med pomembnejšimi cestnimi povezavami tudi "socerbska okrajna cesta", ki se je na meji tržaškega mestnega obmo9ja odcepila od tržaško-reške ceste in vodila prek Boršta in Boljunca do Doline.57

"Kranjska vezna cesta" naj bi notranjo Istro po najkrajši poti povezala s Kranjsko. Zgrajen je bil že odsek od meje okrožja Postojna do Podgrada, od tu pa naj bi se nadaljevala prek Mun in Golca proti Motovunu. Predvideno je bilo tudi povezovanje "socerbske okrajne ceste" z istrsko poštno cesto z zgraditvijo redne cestne povezave od Žavelj do okrajne ceste v Dolini. S tem bi za promet iz Kopra in okolice na Kranjsko skrajšali cesto prek Trsta in olajšali dovoz drv in drugega blaga iz Kranjske pa tudi obratno, izvoz vina in olja na Kranjsko.

Sredi 19. stoletja se cestna mreža ni kaj bistveno pove9ala pa tudi obstoje9ih cest niso najbolje vzdrževali. Med ve9jimi popravili zasledimo le popravilo odseka pokrajinske ceste Kubed–Buzet–Motovun, ki je omogo9ala najkrajšo povezavo med Trstom in notranjo Istro.58

Ve9ji del zalednega prebivalstva se je še vedno ukvarjal s kmetijstvom. V novih razmerah kme9kega gospodarstva, ki sta jih ustvarila država in nova gospodarska smer, so se premožnejši kmetje hitro postavili na trdnejša tla, mnogo težje je bilo malim kmetom in kolonom. Njihovo število je v tem obdobju pri9elo postopno upadati. Vzroke je treba iskati predvsem v naglem industrijsko–trgovskem razvoju Trsta in Pulja, ki sta dobivala delovno silo iz agrarnega zaledja. Veleposestniki so zaradi potreb obeh tržiš9 po agrarnih proizvodih delili kolonatsko posest v manjše parcele in jih izro9ali v obdelavo siromašnim kmetom. Za nove pogodbene obdelovalce manjših kompleksov, na katerih so sadili samo dolo9ene kulture, se je udoma9il naziv "partitanti" ali "koloneti".59

Tak na9in obdelovanja posesti je v prvi plovici 19. stoletja uvedel Giacomo

Godigna na svojih posestvih v Lazaretu pri Kopru in za njim tudi nekateri drugi veleposestniki, kot npr. baron Giovanni Totto itd. Partitanti ali koloneti so torej nastali kot posledica ekonomske potrebe po kme9ki delovni sili, ker so se mnogi koloni z družinami vred preselili v mesta. Sredi 19. stoletja se je torej pred velike istrske veleposestnike, katerih posesti so tvorile zaokroženo gospodarsko celoto, postavljalo vprašanje: kolonat ali obdelovanje zemljiš9a v lastni režiji . Redki so se odlo9ili za drugo rešitev; ve9ina je ostala pri starih odnosih, v katere pa so vnašali razne nove oblike in razmerja.

Seveda pa je v 19. stoletju v te odnose stopal poleg razrednega že tudi nacionalni vidik. Že ob koncu 18. stoletja, predvsem pa po nastopu Avstrije, je v istrskih mestih nastajal nov tip veleposestnikov, ki so zamenjali propadle plemenitaše. Novi zem-

ljiški veleposestniki so bili po poreklu trgovci, advokati in podjetniki, mo9an razred italijanske buržoazije, ki je v nekaj desetletjih popolnoma izpodrinila nekdanje beneške plemenitaše in se polastila tudi zemlje svobodnih slovanskih posestnikov. Njihovo premoženje so na veliko kupovali novi ljudje, italijanski buržuji iz obalnih mest , ki so se s kopi9enjem zemlje spreminjali v zemljiške veleposestnike polkapitalisti9nega tipa.60

Slovanski koloni, ki so v prvi polovici 19. stoletja živeli še v popolni kulturni in prosvetni zaostalosti, so našli nekaj opore le v doma9i duhovš9ini, ki je od leta 1818 tudi v Istro prihajala s Kranjske ali pa iz goriškega bogoslovja. Duhovš9ina je postopno vplivala na oblikovanje narodne zavesti pri istrskih Slovencih.

Zaradi svojega obrobnega položaja je bila predvsem severna Istra že od za9etka 19. stoletja izpostavljena poitalijan9evanju in ponem9evanju. Znašla se je med kladivom in nakovalom avstrijskega reakcionarnega družbenega sistema na eni in iredentizma italijanskih nacionalistov na drugi strani. Italijanska buržoazija, ki je imela v svojih rokah javno upravo in hkrati vse klju9ne gospodarske pozicije, je imela tudi popolno kulturno prevlado nad deželo. Že od leta 1815 je bila s cesarskim patentom italijanš9ina predpisana kot uradni jezik v uradih in na sodiš9ih, niso pa avstrijske oblasti vedno upoštevale zahtev italijanskih nacionalistov o uporabi italijanskega jezika v osnovnih šolah. Grof Franc Stadion, c. kr. namestnik Avstrijskega primorja v Trstu, je kot dober poznavalec razmer leta 1846 izdal odlok, da mora biti v osnovnih šolah materinš9ina u9ni jezik, a nemš9ina le neobvezen predmet. Po njegovi zaslugi so takrat tudi istrski Slovenci dobili nekaj slovenskih u9nih knjig.61

Grof Stadion se je pri svoji odlo9itvi lahko oprl predvsem na štetje prebivalstva leta 1846, bolj znano kot Czoernigovo štetje, ki je bilo v monarhiji prvo, da je upoštevalo "materni jezik" oziroma narodnost prebivalstva. Czoernigova popisna anketa za leto 1846 je ugotovila, da je bilo v Istri 228.033 prebivalcev, od tega 134.455 Hrvatov, 60.040 Italijanov in 31.995 Slovencev, 1.555 "Čiribircev" in 40 Židov.62 Štetje prebivalstva leta 1846 je bilo torej ugodnejše za istrske Hrvate in Slovence kot naslednja v drugi polovici 19. stoletja, saj jih je bilo skupaj 72,99 % proti 26,31 % Italijanov, poleg tega pa so državne oblasti pri kasnejših štetjih že opustile kriterij maternega jezika in uvedle kriterij "ob9evalnega jezika". Opredelitev za ta kriterij je zlasti v Istri služil za prikrivanje resni9nega etni9nega stanja in je bil ugodnejši za italijanski živelj, ki je imel politi9no, gospodarsko in kulturno prevlado nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom.

Že pred letom 1848 je nacionalna zavest pri istrskih Italijanih dosegla visoko stopnjo razvoja. Zlasti je bilo to opaziti pri višjih socialnih slojih in izobraženstvu, na katere so imele pomemben vpliv revije Archeografo Triestino (od 1830 dalje), literarni dnevnik La Favilla (1836–1846) in periodi9ni 9asopis L'Istria, ki ga je za9el leta 1846 izdajati tržaški zgodovinar Pietro Kandler. Čeprav so Italijani v prvi polovici 19. stoletja s pomo9jo zgodovinskih študij za9eli boj za zaš9ito lastne kulturne identitete in avtonomije ter se zavzemali za italijanstvo Trsta in Istre, niso še kazali nacionalne nestrpnosti do slovanskega življa. Zamišljali so si zvezo svobodnih narodov proti reakcionarnemu avstrijskemu režimu in se zavedali, da bi priklju9itev Avstrijskega primorja k Italiji pomenila nasilje nad Slovani.63 Ideja združene Italije v prvi polovici 19. stoletja še ni našla podpore v Istri in v Trstu; italijansko usmerjeni izobraženci so

se sicer borili za italijansko identiteto Trsta, vendar v okviru avtonomije v Avstriji, saj so se zavedali, da bi Trst brez širšega zaledja ekonomsko propadel. O Trstu so torej razmišljali kot o italijanskem, vendar svobodnem mestu v okviru monarhije, zato ni naklju9je, da so tu za9eli izhajati 9asopis Niccoloja Tommasea "La Fratellanza dei Popoli" in druge že omenjene revije.

Nekoliko druga9e je bilo v Istri. Beneška tradicija je bila še vedno prisotna, mesta po strukturi prebivalstva pa niso bila v tolikšni meri mešana in odvisna od prometa s severom kot Trst. Istrski Slovenci in Hrvatje so še vedno predstavljali podložni sloj, ki narodnostno še ni bil ozaveš9en, zato je bila še vedno odlo9ujo9a pokrajinska pripadnost – vsi so bili Istrani. Tudi eden istrskih izobražencev, Pacifico Valussi, ki je tedaj še zagovarjal Slovane in šele kasneje temeljito spremnil svoje politi9no stališ9e, je o Istri menil, da bi dežela kmalu postala italijanska, 9e bi se osvobodila avstrijskega tutorstva.64

Položaj istrskih Slovencev in Hrvatov pred letom 1848 je bil torej v nacionalnem pogledu, predvsem pa v odnosu do italijanskega življa, ugodnejši od položaja v drugi polovici 19. stoletja, ko se je izredno zaostril. Metternichov absolutizem ni imel razumevanja za narod-nostne težnje oziroma ilirsko gibanje, ki se je za9elo pojavljati med Hrvati in Slovenci v prvi polovici 19. stoletja, obenem pa ne eni ne drugi takrat še niso imeli svojih voditeljev, ki bi uspešno razvijali njihovo nacionalno zavest. Do prvega spopada širših razsežnosti med istrskimi Slovani in Italijani ter oblikovanja nacionalnih programov je prišlo šele s pomladjo narodov.

REVOLUCIONARNO LETO 1848

Leto 1848 je prineslo Evropi vrsto buržoazno-demokrati9nih revolucij. Nezadovoljstvo z reakcionarnimi režimi in vedno ve9ji odpor proti njihovi politiki sta rasla tudi zaradi zelo slabe letine v velikem delu Evrope ter zaradi gospodarske krize, ki se je iz Anglije prenesla na evropski kontinent. Januarja 1848 je izbruhnila revolucija v Palermu in na Siciliji, februarja je zmagala v Parizu. Iz Francije seje širila kakor plaz dalje po Evropi in 13. marca je vrenje na Dunaju preraslo v revolucijo, ki je še istega dne privedla do padca Metternichovega režima, 15. marca pa do obljube ustave. Revolucija je zajela tudi Budimpešto.

22. marca je bila vstaja v Benetkah, istega dne se je avstrijske oblasti osvobodil Milan, naslednjega dne pa je moral piemontski kralj pod pritiskom javnega mnenja za9eti vojno za osvoboditev izpod avstrijskega jarma.65

Mar9na revolucija na Dunaju je tudi v Istro prinesla velik zgodovinski preobrat. V bistvu je pomenila odlo9ilni kon9ni boj med fevdalnim in kapitalisti9nim sistemom in zmago kapitalisti9nega, kar se je najprej pokazalo v zemljiški odvezi, ki je kmeta osvobodila fevdalnega jarma. Zakon o zemljiški odvezi je stopil v veljavo s cesarskim dekretom 7. septembra 1848, vendar je predvidel odškodnino fevdalnim gospodom.

V Istri je zemljiška odveza prinesla konec le eni obliki fevdalnega izkoriš9anja, to je tisti, ki je bila vezana s sistemom zemljiškega gospostva, medtem ko je z osebno svobodo vezan kolonat ostal nedotaknjen.

S kme9ko odvezo so bili v Istri ukinjeni številni fevdi, vendar so nekateri še ostali; dokon9no so odpravili fevdalne posesti šele z zakonom 18. marca 1869.66 Kmetje so se torej z zemljiško odvezo odkupili, vendar so zaradi dolgov, ki jih niso mogli odpla9ati, postajali koloni italijanskih veleposestnikov in buržujev, ki so bili ve9inski lastniki zemlje. Tako je bilo agrarno vprašanje z zemljiško odvezo leta 1848 in z zakonom iz leta 1869 rešeno samo deloma. V Istri so ostala veleposestva in seveda kolonat, ki je zaradi svojega zna9aja še pomenil oviro za napredek agrarne proizvodnje.

Ni9 manjšega pomena ni bil sprejem zakona, s katerim je bila v monarhiji vsakemu narodu zagotovljena suverenost, vsakemu posamezniku pa enakopravnost, svoboda vesti in vere, svoboda govora, pisanja, združevanja in preseljevanja. Za vso državo je bil na Dunaju ustanovljen državni zbor, narodi pa so dobili pravico voliti poslance v parlament in pravico sprejemanja zakonov.

Volitve v ustavodajno skupš9ino je cesar Ferdinand razpisal 9. maja 1848. Istra je s peti-mi volilnimi okraji volila pet poslancev v poslansko zbornico dunajskega parlamenta. Istrski Italijani, oziroma njihovi voditelji, so bili iz solidarnosti s sonarodnjaki v Lombardiji in Bene9iji, kjer je izbruhnil upor proti Avstriji, v za9etku odlo9eni, da se volitev ne bodo udeležili. Kasneje so odstopili od te taktike, ker bi si s tem povzro9ili veliko politi9no škodo.

Istrski Slovenci in Hrvati politi9no še niso bili dovolj narodno zavedni in organizirani, zato zahodno od U9ke ob volitvah ni bilo hrvaškega ali slovenskega kandidata. V volilnem boju je podlegel tudi tirolski Nemec Ludvik von Heufler, kandidat pazinskega volilnega okraja. V dunajski parlament so bili tako izvoljeni Antonio Madonizza v koprskem okraju, Carlo De Franceschi v pazinskem okraju, v volilnem okraju Buje–Motovun–Buzet–Pore9 je zmagal Michele Fachinetti iz Vižinade in v okraju Krk–Cres–Lošinj–Labin–Pulj liberalni kandidat Francesco Vidulich. Le v okraju Podgrad–Volosko–Belej je bil izbran hrvaški kandidat Josip Vlah iz Kastva.67

Hkrati z volitvami za dunajski parlament so bile razpisane tudi volitve za skupš9ino Nemške zveze v Frankfurtu. Med pokrajine te zveze so prištevali tudi avstrijski del Istre, ki naj bi izvolila 1 kandidata. Istrani za te volitve niso kazali mnogo zanimanja, tem ve9jega pa Trža9ani, ki so se nadejali, da bo Trst postal osrednje pristaniš9e Nemške zveze. Volitve za izbor poverjenikov so bile predvidene za 4. maj 1848; Slovenci v severni Istri so se vzdržali volitev. Kot istrskega kandidata so izbrali tržaškega zgodovinarja Pietra Kandlerja, ki pa se je odrekel mandatu, zato so ga poverili njegovemu namestniku Gabrielu Jennyju.

Proti predlogu, da bi se Nemški zvezi priklju9ila tudi nekdanja beneška Istra, so odlo9no nastopili Fachinetti, Madonizza in De Franceschi ter nekatere ob9ine v zahodni Istri, ko pa je kasneje Avstrija izstopila iz zveze, je to vprašanje za Istro tako ali tako izgubilo vsak pomen.68 Že ob predlogu, da bi se nekdanja beneška Istra vklju9ila v Nemško zvezo, so istrski italijanski poslanci poudarjali, da je Istra povsem italijanska pokrajina po jeziku, obi9ajih, zgodovinski preteklosti, veri, geografskem položaju in kulturni dediš9ini, višek pa so njihova prizadevanja dosegla 30. avgusta 1848, ko so od ministrstva za notranje zadeve zahtevali, da namesto nemškega jezika kot edini uradni jezik v uradih in šolah prizna italijanski jezik. Njihovo interpelacijo je sredi

decembra 1848 novi notranji minister Franc von Stadion odlo9no zavrnil, 9eš da je v Istri italijanska narodnost sorazmerno v manjšini (pri tem se je naslonil na rezultate štetja iz leta 1846), in poudaril, da bi storili veliko napako, 9e bi istrskim Slovanom kot ve9inskemu prebivalstvu vsilili italijanski jezik kot uradni jezik dežele. Avstrija je s tem odgovorom hotela ob še vedno negotovem položaju v monarhiji pokazati pravi9nost in razumevanje do istrskih Slovanov in zagotoviti njihovo vdanost cesarski hiši. Čeprav je bil Stadionov odgovor pravi9en, so istrski italijanski poslanci pri9eli z novo akcijo in skušali prek ob9inskega sveta v Kopru izvesti plebiscit v podporo italijanstvu Istre. Italijanska kampanja je izzvala ogor9ene proteste istrskih Hrvatov, ki so predvsem v ob9inah Kastav in Lovran zahtevali enakopravnost hrvaškega jezika in priklju9itev vzhodne Istre k Reki oziroma k Hrvaški.69

Tako je torej že ob koncu leta 1848 in na za9etku leta 1849 prišlo v Istri do prvih hujših nacionalnih antagonizmov in narodnostnih bojev, ki pa jih je zadušil Bachov absolutizem v obdobju 1850–1859.

Istrskim Slovencem revolucija 1848 v narodnostnem in jezikovnem pogledu torej ni prinesla mnogo, saj so istrski italijanski poslanci kljub sporom z oblastmi na Dunaju dosegli, da so se zapisniki in predlogi v parlamentu prevajali v italijanski jezik in da sta si državna in cerkvena oblast v Istri dopisovali le v italijanskem jeziku. Slovencem v Istri je prisko9il na pomo9 predvsem Trst kot družbeno, politi9no in kulturno-prosvetno središ9e primorskih Slovencev. "Slavjansko društvo", ustanovljeno v Trstu leta 1849, je od marca do julija izdajalo prvi slovenski list "Slavjanski rodoljub". List je izhajal vsak mesec in v slovenš9ini ter hrvaš9ini objavljal 9lanke o politi9nih, kulturnih, prosvetnih in gospodarskih razmerah tudi v Istri. Leta 1850 je za9elo društvo izdajati list "Jadranski Slavjan"; oba lista pa je pošiljalo tudi v Istro maloštevilnim bralcem. Na postopen dvig narodne zavesti sta oba 9asopisa vendar nekoliko vplivala.

Nacionalni spori v Istri, ki so izbruhnili v letih 1848 in 1849, so šli tudi na ra9un avstrijske nacionalne politike. Avstrija je namre9 po eni strani favorizirala germanizacijo, po drugi strani pa strašila tako pred iredentizmom kot panslavizmom ter z dajanjem koncesij zdaj enemu, zdaj drugemu po znanem reku "Divide et impera" uspešno obvladovala položaj v Istri do konca svoje vladavine.70

ČAS USTAVNE DOBE (1861–1914)

Avstrijski poraz v severni Italiji in izguba Lombardije leta 1859 sta povzro9ila padec Bachovega absolutizma. Cesar Franc Jožef je moral v manifestu avstrijskim narodom obljubiti "9asu primerne spremembe v zakonodaji in ustavi". Zlasti nenemški narodi in buržoazija so bili nezadovoljni ter so zahtevali politi9ne pravice in ustavo.

Z oktobrsko diplomo leta 1860 so prevladali zagovorniki široke avtonomije posameznih dežel, vendar so naleteli na odpor nemške buržoazije in centralistov, ki so uveljavili februarski patent 1861. Njegov tvorec, notranji minister Schmerling, je vzpostavil centralisti9no ureditev celotne monarhije z nemško prevlado. S februar-

skim patentom 1861 in nekaterimi spremembami v letu 1867 je Avstrija dobila politi9no in upravno strukturo, ki jo je v temeljnih zna9ilnostih obdržala do konca monarhije. V razpravah o reformi sistema so bila posebej naglaše na vprašanja temeljnih pravic državljanov pa tudi samouprave, se pravi krepitve dežel – pokrajin z oblikovanjem njihovih teritorialnih obsegov. Na osnovi nove ureditve je Istra skupaj s Kvarnerskimi otoki postala avtonomna dežela, imenovana Mejna grofija Istra s posebnim deželnim zborom v Pore9u, medtem ko je v upravi (kot del Avstrijskega primorja, ki sta mu pripadala tudi Trst in Goriška) ostala podrejena c. kr. namestništvu v Trstu.71

Upravo za celotno Istro so torej po 35 letih iz Pazina kon9no prenesli v Pore9, ki je postal sedež deželnega zbora (dieta provinciale) in nove deželne vlade (giunta).

Politi9no upravo celotnega Primorja je z letom 1861 vodil c.k r. namestnik v Trstu, od katerega so bila odvisna vsa okrajna glavarstva in sodiš9i v Trstu in Rovinju.

V Istri je z letom 1861 nastala upravna struktura s 16 politi9nimi okraji oziroma glavarstvi, ki so bila obenem sodni okraji. Na podlagi zakonov in odredb maja in junija 1868 pa so jih zmanjšali na 6, in sicer s sedeži v Kopru, Pazinu, Pore9u, Pulju, Voloskem–Opatiji in Lošinju. Na sedežih prejšnjih 16 okrajnih glavarstev pa so nastali novi sodni okraji.72

ﾗデﾗジﾆｷ ┣ﾐ;L;ﾃが ゲ;ﾃ ｪ; ﾃW ゲ ﾆﾗpnim, poleｪ IWゲデW Sﾗ ŠﾆﾗIﾃ;ﾐ;が ヮﾗ┗W┣ﾗ┗;ﾉ ﾉW ﾐ;ゲｷヮ ゲ IWゲデﾗ ヮヴﾗデｷ SWﾏWSWﾉｷが ﾆｷ ゲﾗ ｪ; ヮヴｷLWﾉｷ ｪヴ;Sｷデｷ ﾆﾗヮヴs-

ﾆｷ ┣;ヮﾗヴﾐｷﾆｷ ﾉWデ; ヱΒヲΑく

Z nastankom deželne avtonomije leta 1861 si je deželni odbor v Pore9u zadal nalogo, da sprejme splošna in podrobna na9ela za upravo ob9in. Novi deželni ob9inski zakon iz leta 1863 je dolo9al, da so se lahko ob9ine z dovoljenjem c. kr. namestništva in deželnega zbora združevale ali lo9evale, vendar brez prisile. V letih 1865 in

1866 je deželni zbor razpravljal o zmanjšanju števila ob9in oziroma o zaokrožitvi krajevnih ob9in. Burne razprave, ki so se vlekle nekaj let, so se zaklju9ile z novim deželnim zakonom 25. novembra 1868, ki je zmanjšal število ob9in na 50.73

Nova razdelitev je morda nastala iz upravnih, še bolj verjetno pa iz nacionalisti9nih razlogov, ker je v ve9jih središ9ih ob9inska uprava z na9elnikom in zastopstvom lažje prešla v roke ali pa vsaj pod vpliv italijanske liberalne stranke v Istri. Ta sprememba je prinesla tudi druge neugodnosti in povzro9ila razli9ne pritožbe, ker ob združevanju dav9nih ob9in niso pazili na narodnostne, gospodarske in prometne koristi.74

V sodnem okraju Koper so bile leta 1868 ustanovljene krajevne ob9ine Koper, Dekani, Dolina, Milje in Pomjan, v sodnem okraju Piran ob9ini Izola in Piran, v sodnem okraju Buzet pa ob9ini Buzet in Ro9.

V oblikovanju upravnih enot Avstrija ni upoštevala nacionalne sestave prebivalstva. Meje upravno-politi9nih enot niso tako nikjer lo9evale istrskih Slovencev in Hrvatov; meje okrajnih glavarstev po letu 1868 niso bile nikjer postavljene tako, da bi zajele slovensko ali hrvaško prebivalstvo v celoti. Do leta 1918 je koprsko okrajno glavarstvo obsegalo sodne okraje Buzet, Piran in Koper, okraj Volosko pa Podgrad in Volosko. V sodnih okrajih Koper, Piran in Podgrad je bilo Slovencev ve9 kot Hrvatov, v buzetskem pa so imeli Hrvati ve9ino. Slovenci torej na tem obmejnem narodnostnem ozemlju niso bili združeni v samostojnih okrajih niti ob9inah, temve9 so bile vse te upravne enote narodnostno mešane.75

Nekako sredi 19. stoletja se je z oblikovanjem narodne zavesti kot posledice zgodovinskega razvoja in jezikovne pripad nosti izoblikovala dovolj jasna slovenskohrvaška etni9na meja v Istri. Istrski polotok je delila na manjši slovenski del na severu (v sodnih okrajih Koper in Podgrad) in obsežno južnejše hrvaško obmo9je. Le na treh obmo9jih je vidneje segalo na podeželje tudi italijansko prebivalstvo: na severu v nekaj kilometrov širokem pasu od Milj do Pirana in Portoroža, nato najobsežneje v štirikotniku med Dragonjo na severu in Mirno na jugu (ob morju od Savudrije do Novigrada, v notranjosti do Završja in Oprtalja) in kon9no v mnogo manjši meri v pasu ob obali med Puljem inRovinjem.76

Kot prvega, ki je pisal o slovensko-hrvaški narod nosti meji v Istri, naj navedemo Petra Kozlerja. V svojem delu "Kratek slovenski zemljepis in pregled politi9ne in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev itd.", Dunaj 1854, je v poglavju "Narodopis" ozna9il mejo slovenskih in hrvaških nare9ij, ki je bila že leto prej tudi vrisana v "Zemljevidu slovenske dežele in pokrajin" (verjetno na podlagi rezultatov jezikovnega štetja K. Czoerniga leta 1846).

Po Kozlerju se meja pri9ne pri Piranu, te9e skozi dolino Dragonje proti gri9em in vasem Topolovec, So9erga, med Rakitovcem in Zazidom, Jelovicami in Podgorjem, Golcem in Obrovom, Poljanami in Podgradom 9ez Pasjak in Jelšane, dokler se ne združi s kranjsko deželno mejo in gre s to vred 9ez Prezid do osilniške fare.77

Na Kozlerjevem zemljevidu so prišteti Slovencem vsi prebivalci, ki so spadali pod dekanijo Osp, torej tudi tisti v So9ergi, Jelovici, Vodicah, Golcu in Poljanah, ki so se šteli za Hrvate. Kozler nadalje prišteva k Slovencem prebivalce krajev Podgrad,

Velobrdo in Jelšane, ne pa prebivalcev Ra9ic, Staroda in Pasjaka, 9eprav so spadali pod podgrajski sodni okraj in so bili vedno povezani s Kranjsko.78 Iste podatke glede jezikovne meje kot P. Kozler navajajo Maks Pleteršnik, Anton Klodi9 - Sabladoski, Fran Ramovš, Lubor Niederle, M. Rešetar in drugi jezikoslovci.

Razli9ne upravne in cerkvene organizacijske povezave, jezikovni zna9aj šolskih ustanov in drugi dejavniki so vplivali na to, da se je ob koncu 19. in v za9etku 20. stoletja etni9na meja ustalila; to med drugim kažejo tudi štetja prebivalstva po letu 1880. Od leta 1880 do 1910 je bilo pri avstrijskih štetjih v veljavi merilo "ob9evalnega jezika" (Umgangssprache). Ta štetja, ki so bila brez dvoma v korist "zgodovinskih narodov", je uvedel Taaffejev režim; njihovi rezultati so bili edini uradni podatki o jeziku prebivalstva in so imeli zato pomembno vlogo pri vprašanju jezika v šoli in upravi. Konkretno v Istri so ta štetja znatno pripomogla k prikrivanju resni9nega etni9nega stanja, saj so favorizirala italijansko prebivalstvo. Po tem kriteriju je bilo mnogo lažje izvajati pritisk na Slovence in Hrvate, ki so bili pogosto v podrejenem socialnem položaju, kakor pa po kriteriju materinega jezika.79

Glede jezika so po teh štetjih razlikovali le slovenski jezik od srbohrvaškega brez razlikovanja Hrvatov, Srbov, Črnogorcev itd. Po tem štetju je leta 1880 na slovensko-hrvaški etni9ni meji v krajih Starod, Ra9ice, Veliko Brdo, Brdce, Pasjak južno od Ilirske Bistrice prevladovala hrvaš9ina nad slovenš9ino, pri vseh nadaljnjih štetjih pa obratno. Podobno je bilo z veljavo hrvaš9ine in slovenš9ine v Rupi, Šapjanah in Golcu, kjer je v letih 1880–1890 prevladovala hrvaš9ina, po letu 1900 pa slovenš9ina.

Podobne jezikovne opredelitve in spremembe najdemo v tem obdobju tudi severno od Oprtalja in Buzeta v katastrskih ob9inah Topolovec, Gradin in Rakitovec.80

V Istri je bilo leta 1890 po štetju prebivalstva 44.418 Slovencev (v koprskem okraju 27.343), 140.743 Hrvatov, 118.037 Italijanov in 5.004 Nemcev. Skoraj enako

število Slovencev v desetletju 1880–1890 S. Rutar pojasnjuje s tem, da so leta 1890 šteli prebivalce mnogih vasi za Hrvate, ki so prej veljali za Slovence, npr. v ob9ini Buzet v Vrhu, Sovinjaku, Dragu9u in samem Buzetu. Slovence so lo9evali od Hrvatov le še v Movražu, So9ergi in deloma v Črnici.81

Mesto Izola v prvih desetletjih 20. stoletja s tovarnami ribje industrije (na fotografiji spredaj).

Za presojo etni9nega stanja v Istri velja kot najbolj verodostojno avstrijsko štetje iz leta 1910. Šlo je za zadnje štetje po kriteriju ob9evalnega jezika; ta jezik se je ugotavljal le pri prisotnih avstrijskih, ne pa tudi tujih državljanih. Iz uradne avstrijske statistike je razvidno, da je bilo ve9 kot polovica mestnega prebivalstva (253.270 ali 55,6 %) italijanske narodosti, komaj 9etrtina pa je bila slovenske in hrvaške narodnosti. Velika ve9ina celotnega italijanskega prebivalstva (64,3 %) je torej živela v 16 urbanih središ9ih, medtem ko je v njih živelo le 21,2 % slovenskega in hrvaškega prebivalstva.82

Od 286.46 3 prebivalcev Istre je po tem štetju pripadalo 57,79 % slovenskemu in hrvaškemu jeziku (skupaj 223.318),147.417 oziroma 38,15 % pa italijansko-latinskemu jeziku.

Mestno prebivalstvo je v desetletju 1900–1910 izredno naglo napredovalo predvsem v Trstu (leta 1910 je mesto štelo 229.510 prebivalcev). Naraš9anje je zajelo predvsem mesto in predmestja, v mnogo manjši meri slovenske okoliške vasi, ter je bilo v skladu z intenzivnim gospodarskim razvojem Trsta pred I. svetovno vojno.

Tudi v Istri je šlo naraš9anje prebivalstva na ra9un mest, predvsem Pulja, vojnega pristaniš9a in arzenala avstrijske mornarice, ki je štel leta 1910 že 58.562 prebivalcev. Velik porast lahko pripišemo predvsem naseljevanju v mesto v desetletju 1900–1910, kar se je odrazilo tudi na celotnem istrskem prebivalstvu (za 18 %).83 Razmerje med Slovenci in Hrvati (193.841) na eni ter Italijani (165.803) na drugi strani je bilo v Istri leta 1910, gledano v odstotkih, 54,50 % proti 39,2 %. Italijani so torej na temelju ob9evalnega jezika v štetjih druge polovice 19. stoletja napredovali za celih 12,89 %, Slovenci in Hrvati pa nazadovali za celih 18,49 %. Krivi9nost ljudskega štetja leta

Piran ob koncu 19. stoletja.

1910 se je najbolj kazala v Trstu, kjer je pritožba Slovencev in Hrvatov razkrinkala ponaredbo magistralnih komisarjev za celih 36,40 %. Avstrijske oblasti so morale odrediti državno revizijo, ki je ugotovila velike nekorektnosti in ponaredbe; mnogo neugodnejši pa je bil sestav prebivalstva v Istri, kamor revizija ni segla. Številni primeri v povsem slovenskih oziroma hrvaških okoljih kažejo namre9 na ponaredbe popisnih komisij.84 Z uvedbo ugotavljanja "ob9evalnega jezika" so se torej v ljudskih štetjih na široko odprla vrata vsej veliki mistifikaciji narodnostnega stanja v Trstu in Istri, obenem pa so štetja na tej podlagi predstavljala jedro politi9nih krivic, ki so v veliki meri ovirala normalen politi9ni, socialni in kulturni napredek slovenskega in hrvaškega življa v Istri do I. svetovne vojne.

ŠIRJENJE IREDENTIZMA IN NJEGOVA TAKTIKA

Prava zgodovina italijanskega iredentizma se je za9ela z ustanovitvijo Kraljevine Italije leta 1861; njen nosilec je bila nacionalno-liberalna stranka, ki je pogosto skrivala svoje resni9ne cilje in namene.

Petdeseta in šestdeseta leta 19. stoletja so obdobje, ko so vodilni izobraženci italijanskega gibanja v Istri dokon9no oblikovali svoja nacionalisti9na razmišljanja. Izhajajo9 iz negativnih izkušenj obdobja 1848/49, so svoje težnje vse bolj usmerjali v italijanske iredentisti9ne namere, celo v tolikšni meri, da imajo to obdobje nekateri zgodovinarji zaradi politi9ne in publicisti9ne dejavnosti istrskih emigrantov na italijanskih tleh za najpomembnejše poglavje iredentizma.85

Med istrskimi iredentisti je prvo in najpomembnejše mesto pripadalo Carlu Combiju (1827–1884) iz Kopra. V mladostnih letih so nanj vplivala predvsem Kandlerjeva dela o Istri, pa ne toliko zaradi znanstvenega pomena, kolikor zaradi prakti9ne uporabe njihovih izsledkov v politi9ne namene – dokazovanje italijanstva Istrskega polotoka. Široko akcijo "dokazovanja" tako doma9i javnosti kot oddaljenim središ9em v Italiji so pri9eli že italijanski poslanci v dunajskem parlamentu 1848/49; v 9asu Bachovega absolutizma jo je pospešeno nadaljeval C. Combi z izdajanjem glasila "Porta Orientale. Strenna istriana". Combi je s tem glasilom jasno preciziral svojo namero: predstaviti Istro sosednjim italijanskim pokrajinam v etnografskem, geografskem in zgodovinskem pogledu.86 Combijev almanah se je pojavil pravi 9as –njegove ideje je od takrat širila vrsta istrskih emigrantov v italijanskih pokrajinah, od katerih so se nekateri neposredno vklju9evali v Garibaldijevo in savojsko vojsko. V odpiranju poti na Apeninski polotok je bil najbolj zaslužen Tommaso Luciani iz

Labina, ki je leta 1860 emigriral v Milan in tam postal 9lan Centralnega politi9nega komiteja za beneško obmo9je.87

Combijev zbornik "Porta Orientale" je jasno za9rtal osnovne probleme, na9ela in metode iredentizma, postavil pa je tudi usodno vprašanje meja in na9elo asimilacije kot edini na9in reševanja istrskega nacionalnega problema.

Za nadaljnje animiranje italijanske javnosti pa seje izkazala Combijeva pisateljska in izdajateljska aktivnost za nezadostno; potrebno je bilo jasneje in konkretneje

pokazati na pravico Italije do zasedbe Istre in sosednjih pokrajin. Leta 1860 je prišlo

do zamisli, da bi pripravili poseben politi9ni prikaz celotnega Avstrijskega primorja. Leto kasneje je izšlo znano delo Pacifica Valussija "Trieste e l'Istria: Loro diritti nella questione italiana". Kot nekdanji antianeksionist je Valussi pod vplivom zedinjenja Italije povsem spremenil mišljenje in celotno Julijsko krajino pripisal Italiji v imenu "nacionalnega prava" oziroma geografskih, strateških in ekonomskih razlogov. Slovane, ki jih je še leta 1849 ozna9eval kot drugo doma9e ljudstvo, ki naj bi zaživelo z italijanskim na nevtralnem, prehodnem prostoru med Slavijo in Italijo, je leta 1861 opredeljeval le še kot zaostalo kme9ko pleme, ki je razdvojeno in razpršeno in nesposobno, da bi se razvilo v narod. Po njegovem naj bi celo hrepenelo po vtopitvi v italijanstvu: vera in upanje, ki ju je mlada separatisti9na istrska propaganda takrat razvijala po celotnem Italijanskem kraljestvu, je obsedla tudi samega Camilla Cavourja.88 Meje Italije so iredentisti takrat videli na vzhodnih Julijskih Alpah in na Raši, nekateri pa že kar na Reki.

Poseben impulz tedanjemu publicisti9nemu in izdajateljskemu delu je predstavljala vrsta dogodkov na Apeninskem polotoku od 1859 do 1861, ko je bil kon9no realiziran prvi del zgodovinskih nacionalnih teženj Italijanov – formiranje Kraljevine Italije.

Po izgubljeni vojni v Italiji, izgubi Lombardije ter padcu Bachovega absolutizma je v Avstriji z letom 1861 nastopila ustavna doba s konstitucionalizmom. S Februarskim patentom 1861 je Avstrija dobila parlament in deželne zbore. Mejna grofija Istra je postala avtonomna dežela; celotna uprava je bila prenesena v italijansko nacionalisti9no središ9e Pore9. Do tega je prišlo na predlog tržaškega namestnika v Trstu Friedricha Maurizija von Burgerja, ki je bil prej upravitelj Lombardije. Svoj predlog je utemeljeval s tem, da je Pore9 približno na sredini istrske obale in pomorskega prometa med Trstom in Puljem. V bistvu pa so avstrijske oblasti s tem ustregle zahtevam istrskih nacionalistov, ki so imeli v Pore9u , skupaj z nekaterimi veleposestniki, svoje najmo9nejše oporiš9e.89

Še bolj je istrskim nacionalistom ustrezal novi kurialni volilni sistem, ki jim je v deželnem zboru zagotavljal ve9ino. Veleposestniki, ki so bili vsi Italijani, so sami izbirali 5 zastopnikov, mesta in trgi, v najve9ji meri italijanski, so izbirali 8 zastopnikov, odborniki trgovsko-obrtne zbornice pa 2 zastopnika. Od preostalih 15 zastopnikov so po zakonu 3 mesta pripadala virilistom, t. j. istrskim škofom: tržaškokoprskemu, poreško-puljskemu in krškemu, ki so bili takrat na sre9o vsi hrvaške in slovenske narodnosti (Legat, Dobrila, Vitezić). Preostalih 12 zastopnikov so izbirale kme9ke ali "zunanje ob9ine", vendar le posredno prek svojih poverjenikov (fiduciarjev), ki so bili ve9inoma pod vplivom italijanske propagande.

Istrski deželni zbor je moral po zakonu, tako kot vse novoizvoljene deželne skupš9ine, iz svojih vrst izbrati tudi 2 poslanca za dunajski parlament.

Ob volitvah v deželni zbor leta 1861 je v vodstvu nacionalno-liberalne stranke prišlo do razhajanj, saj je C. Combi vztrajal na tezi o absolutni abstinenci italijanskega življa v politi9nem življenju Istre, medtem ko je T. Luciani svetoval sodelovanje v deželnem zboru. Najprej naj bi po njegovem opustili neposredno aktivnost za združitev Istre z Italijo in radikalizem nacionalnih zahtev zamenjali z odlo9no politi9no akcijo, ki naj bi se usmerila predvsem v borbo za prevlado italijanskega jezika, šol, za

vodilne položaje v državni, deželni in ob9inskih upravah, za nadzor nad duhovš9ino itd.90 Toda v prvi polovici leta 1861 so bili italijanski liberalci v Istri ve9inoma še vedno protiavstrijsko razpoloženi. Lucianijev program pa so v celoti sprejeli le liberalci, konservativci pa le deloma, kolikor je bilo pa9 v skladu z njihovim gledanjem na avstrijski dvor in cerkev. V Istri so se italijanski liberalci pod vodstvom Antonia Madonizze (njihovo jedro je bilo v premožnih meš9anskih krogih, veleposestnikih in izobraženstvu) takoj v prvem deželnem zboru spomladi 1861 izredno ostro opredelili: na eni strani z dvakratnim glasovanjem "nessuno" (nih9e) ob volitvah dveh poslancev za dunajski parlament in s tem proti Avstriji, na drugi strani pa proti kakršnimkoli pravicam hrvaškega in slovenskega jezika v Istri in za 9isti italijanski zna9aj vse dežele.91 Glede prve opredelitve so kmalu po razpustu deželnega zbora postali mnogo bolj prilagodljivi in oportunisti9ni, glede jezikovnih pravic istrskim Slovencem in Hrvatom pa svojih šovinisti9nih stališ9 tudi kasneje niso spreminjali. Po razpustu deželnega zbora se je avstrijska vlada ob novih volitvah septembra 1861 zelo potrudila, da deželni zbor ne bi znova dobil "nesunisti9ne" ve9ine; to se ji je tudi posre9ilo. Pri svoji volilni akciji se je skušala opreti na konservativne italijanske kroge ter si prizadevala za izvolitev uradnikov, obenem pa je sprejela in podprla tudi nekaj kandidatov Slovencev in Hrvatov. Zanimivo je, da je bil odnos tržaških liberalcev leta 1861 do italijanskih liberalcev v Istri precej negativen. Trst je namre9 še vedno gradil svoj gospodarski napredek, tako kot leta 1848, na svoji pripadnosti Avstriji. Tržaški liberalci so ocenili protiavstrijske manifestacije istrskih Italijanov kot idejno zamegljene ter jim priporo9ili, naj se držijo realnosti in politi9nih koristi. Kljub temu so istrski liberalci s Combijem in Madonizzo še vztrajali na unitarizmu.92 Razdobje 1861–1866 je bilo za Italijo le 9as premirja z Avstrijo. Italijanski iredentizem se je v vseh teh letih zadovoljeval z manjšimi zahtevami, in sicer z obmo9jem Bene9ije in Trenta, zaman pa so istrski emigranti v Italiji povezovali z Benetkami tudi Trst in Istro.

Avstrijsko–pruska vojna 1866 in avstrijski porazi na severu so vzpodbudili Italijo, da je tudi sama napovedala vojno Avstriji (20. 6. 1866). Toda italijanska poraza pri Custozzi in kasneje pri Visu sta popolnoma porušila na9rte in iluzije o zasedbi Trsta in Istre. Na temelju mirovnega sporazuma na Dunaju 3. 10. 1866 je Italija dobila Bene9ijo, morala pa se je zadovoljiti s tamkajšnjo "upravno mejo lombardskobeneškega kraljestva", t. j. pri potoku Iudrio (Idrija v vzhodni Furlaniji).93

Ob budnosti avstrijske policije in odsotnosti ve9ine voditeljev, ki so emigrirali v Italijo, je na istrske Italijane po letu 1866 deloval tudi ob9utek nacionalne osamljenosti po odcepitvi Bene9ije. Zato so svoje delovanje usmerili v to, da se z vsemi sredstvi uprejo nacionalni prebuji istrskih Slovanov in 9imbolj zavladajo na vseh podro9jih javnega življenja. Da jim avstrijska vlada ne bi povzro9ala težav in da bi obdržali svoj privilegirani položaj, so se pretvarjali, da "vodijo borbo za obrambo in ohranitev italijanstva v Istri", vendar s prikritim ciljem, da svoj separatisti9ni princip obdržijo še naprej.94

Italijanski iredentizem je nato v desetletju 1866–1876 znatno popustil, znova pa je oživelo vprašanje osvojitve Primorja ob avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878. Takrat so se iredentisti znova organizirali in ustanovili društvo"L'Associazione proltalia irredenta". Vodil ga je stari general Avezzana, ki je ponovno naglašal potrebo po priklju9itvi Trentina, Trsta, Istre in Goriške. Ob tem je

tudi C. Combi pogreval misel, da mora vsak popravek meje na Balkanu sprožiti tudi popravek italijanske meje proti Avstriji. Italijan Paolo Fambri je leta 1879 v "Nuova Antologia" objavil 9lanek "L'Istria e il nostro confine orientale" v iredentisti9nem duhu, leto kasneje pa je bil a v Benetkah tiskana Fambrijeva knjiga "La Venezia Giulia – studi politico-militari", seveda znova v iredentisti9nem duhu. V predgovoru je takratni italijanski minister Ruggiero Bonghi zapisal, da bo Avstrija, kolikor osvoji ozemlje na Balkanu, lažje prepustila Italiji Istro in Goriško s Trstom.95

Do iredentisti9ne propagande je prišlo v Italiji tudi ob rusko–pruski vojni (1878); 9utiti jo je bilo tudi v Istri. Ko so 2. 6. 1878 v Italiji sprejeli ustavo, so istrski Italijani v mnogih mestih, npr. v Kopru, Pore9u, Rovinju, Vodnjanu in Pazinu, razobesili italijanske zastave ter nalepili razglase o potrebi osvoboditve Istre izpod avstrijskega "jarma" in njene pripojitve k Italiji. Vrhunec iredentisti9ne propagande, ki jo je v Trstu in Istri vodilo društvo "L'Associa-zione per le Alpi Giulie", pa je napo9il 16. 9. 1882, ko naj bi prispel v Trst cesar Franc Jožef. Poskus atentata nanj, ki naj bi ga izvedel Gulielmo Oberdan (rojen kot Wilhelm Oberdank), ni uspel. Ob koncu leta 1882 je bil Oberdank kot vojni dezerter obsojen na smrt.96

Toda medtem se je leta 1882 italijanska politika spremenila zaradi francoske zasedbe Tunisa, ki je bil tudi interesno obmo9je Italije. Iz tega razloga in na posredovanje Nem9ije je Italija leta 1882 stopila v Trojno zvezo z Nem9ijo in Avstrijo, vendar pa to še ni pomenilo konca iredentizma.

S podpisom Trojne zveze se je Avstrija obvezala, da bo varovala italijanstvo v Avstrijskem primorju, Italija pa je tedaj prenehala podpirati italijanska iredentisti9na društva v Avstriji. Leta 1884 je avstrijska vlada razpustila koprski, z italijanskim iredentizmom prežeti ob9inski odbor. Kljub temu so napadi privržencev italijanske liberalne stranke na narodno prebujene Slovence in Hrvate postajali vse pogostejši in silovitejši. Liberalce je jezilo, da je precej ob9in prešlo v slovanske roke in da se je krepilo tudi politi9no življenje med istrskimi Slovenci in Hrvati. Zaradi dvojezi9nosti so se znašali na Taaffejevo vlado in za9eli ustanavljati društva ter izdajati razli9ne publikacije.97 Leta 1883 so voditelji pripravljali ustanovitev politi9nega društva za Istro (Società politica istriana) in naslednje leto 14. 1. 1884 svoj namen tudi uresni9ili. Od leta 1884 je torej italijansko politiko v Istri vodila "Società politica istriana". Izdajala je precej 9asopisov, periodi9nih publikacij in knjig, ustanavljala je tudi posebna društva za raznarodovanje slovanskih otrok; najprej je bilo to društvo "Pro Patria" (1886), ki pa so ga avstrijske oblasti zaradi preve9 o9itne iredentisti9ne propagande razpustile. Leta 1891 se je pojavila "Lega Nazionale", ki je ustvarjala svoje podružnice, kjer se je le dalo. Že takoj po ustanovitvi je imelo to društvo podružnice v 9isto slovenskih ali hrvaških vaseh.

V neki spomenici cesarski vladi je društvo "Società politica istriana" že leto po ustanovitvi protestiralo proti koaliciji vladnih organov s "prekoalpskimi agenti slovanstva" – mislilo je na koalicijo ministrskega predsednika Taaffeja s slovanskimi nacionalnimi skupinami – in obtoževalo vlado, da je njena proslovanska politika kriva, "da je v Istri prenehala stara sloga in da je nastala rasna mržnja, nasilje ter pretnje s strani slovanskih kmetov proti mestnemu elementu".98

Leta 1886 je društvo na svoji glavni skupš9ini v Rovinju znova pokazalo svoje namene; napadlo je slovenske in hrvaške šolske nadzornike ter uradnike, 9eš da so oni krivi, da Istra še ni poitalijan9ena .

Vza9etku devetdesetih let so istrski iredentisti še bolj zaostrili borbo proti Slovencem in Hrvatom ter uporabi njihovega jezika. Leta 1894 je v stranki prišlo do razcepa; ve9ina z glasilom L'lstria je proglašala, da lahko le združeni še naprej obdrže v svojih rokah deželno vlado. Radikalna manjšina z listom II Risveglio pa je bila za zaostreno politiko do istrskih Slovanov.99 Na plenarnem zasedanju italijanskega Istrskega politi9nega društva 13. 6. 1894 so razpravljali o popolni uveljavitvi italijanstva v istrskem deželnem zboru ter mo9no zaostrili gonjo proti slovenskemu in hrvaškemu jeziku.

Novi napadi na avstrijsko vlado so sledili leta 1896, ko je bila z državnozborsko volilno reformo uvedena splošna ali peta kurija. Istrski Italijani so bili proti njej in razglašali, da bo ta kurija povzro9ila v Istri sovraštvo med Italijani in Slovani. Volitve v dunajski parlament marca 1897 so spremljali okrepljeni šovinisti9ni izgredi.100

Z nastopom italijanske krš9ansko-socialne stranke za Primorje in Istro (1898) in italijanske socialdemokratske stranke (1892) oziroma socialdemokratske stranke Primorja in Dalmacije (jadranska sekcija, 1897) so se pri9eli medsebojni strankarski spopadi, ki so privedli do postopne slabitve italijanske liberalne stranke. To se je kazalo tako na deželnih kot državnozborskih volitvah (1907). Kljub temu je liberalna stranka leta 1911 ustanovila Istrsko demokratsko zvezo z nalogo zavarovati italijansko prebivalstvo pred "barbari", to je pred Slovenci in Hrvati. Leta 1913 so se zaupniki zedinili za reorganizacijo politi9nega društva "Unione nazionale" in za izdajanje 9asopisa s programom novega politi9nega društva.

Italija se je v tem 9asu že oddaljevala od Trojne zveze, z aneksijo Bosne in Hercegovine leta 1908 pa so se v Avstriji vse bolj širile ideje o trializmu. Spremembe italijanske državne politike so vplivale na politiko avstrijske vlade do Italijanov v istrskem deželnem zboru, ki je v desetletju 1899–1909 ve9inoma zasedal v Kopru. Z veliko volilno zmago Slovencev in Hrvatov na državnozborskih volitvah leta 1907 je Avstrija vendar za9ela upoštevati mo9 in silo nacionalnega gibanja Hrvatov in Slovencev v Istri. Na zasedanju državnega zbora na Dunaju 5. julija 1907 žal ni bil sprejet predlog, da se uvede neposredna, tajna, splošna in enaka volilna pravica tudi za deželne zbore; enako ni uspelo ministrskemu predsedniku Beckuleta 1907 dose9i sporazuma med slovensko-hrvaško narodno in italijansko liberalno stranko o deželnozborski volilni reformi.101 Italijanska stran se je poleg tega vse do l. svetovne vojne upirala ustanavljanju slovanskih krajevnih ob9in in razglašala, da bi bili z njimi ogroženi njeni temeljni nacionalni interesi, hkrati pa je rešitev tega vprašanja pogojevala z rešitvijo vseh drugih vprašanj. Slovenska in hrvaška stran, ki sta se prvenstveno borili za enakopravnost svojih jezikov v deželnem zboru, pa sta v oblikovanju nacionalnih krajevnih ob9in videli u9inkovito obrambno sredstvo pred popolnim poitalijan9enjem in asimilacijo oziroma zagotovitev nacionalnega miru v Istri.

RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA IN HRVAŠKEGA

NARODNEGA GIBANJA V USTAVNI DOBI

Z ustavno dobo 1861 se je narodno gibanje istrskih Slovencev in Hrvatov postopno krepilo, prešlo pa je nekaj zna9ilnih faz, preden se je oblikovalo v zrelo nacionalno in politi9no gibanje z jasnim programom in politi9nimi cilji.

V njem so zavzemali najvidnejše mesto deželni in državnozborski poslanci, ki so se v deželnem zboru v Pore9u in državnem zboru na Dunaju borili za nacionalne in politi9ne pravice istrskih Slovencev in Hrvatov. Ve9inoma so bili dobri politiki, nekateri med njimi književniki in u9itelji, ve9inoma pa duhovniki; kot gore9i rodoljubi so bili pravi preporoditelji Istre. V prvem obdobju je najvidnejše mesto zavzemal poreško-puljski škof Juraj Dobrila, ob njem pa Josip in Dinko Vitezić, Antun Karabaić, Franjo Ravnik (deželnozborski poslanec, ki je zastopal istrske Slovence 1869, duša taborskega gibanja) in številni drugi.

Carlo de Franceschi, sodobnik Juraja Dobrile, trdi, da je Dobrila v letih pred 1861 z najve9jo aktivnostjo pripravljal v Istri teren za formiranje hrvaškega nacionalnega gibanja ter med duhovš9ino in uradništvom ustvarjal svoje somišljenike.102 No, obmo9je Dobrilovega delovanja je zajemalo samo del istrskega ozemlja, in sicer poreško škofijo, ki je pokrivala v glavnem obmo9je šestih manjših sodnih okrajev – Pore9, Rovinj, Pulj, Matavun, Vodnjan in Labin.

Visoko raven nacionalne zavesti so v šestdesetih letih 19. stoletja izpri9ali Hrvatje na Kastavskem in na Voloskem, ki so s premišljeno dejavnostjo za9eli med Hrvati in Slovenci širiti zahteve za nacionalne pravice, ki so bile ne nazadnje v skladu z avstrijskim temeljnim državnim zakonom (1867). Ustanovili so 9italnice (prva v Kastvu 1866, Pulju 1869 in drugje); v Trstu je leta 1870 za9elo izhajati politi9no glasilo Naša sloga.103

Slovensko nacionalno gibanje pod vodstvom Janeza Bleiweissa se je v šestdesetih letih borilo predvsem za uvajanje slovenskega jezika v šole in urade ter osnovanje pokrajinske uprave, s katero bi dobili avtonomijo v upravi in na zakonodajnem podro9ju. Slovenska spomenica Schmerlingu iz leta 1861 s svojo vsebino ni mogla zainteresirati slovenskega kmeta v Istri, pa zatem niti vplivati nanj, saj ni zajela niti enega ekonomskega ali socialnega problema podeželskega prebivalstva. Borba za narod ni jezik v uradih in šolah je ostala kot osnovni akcijski program prisotna tudi v naslednjih desetletjih; zna9ilna je bila ne le za slovensko, temve9 za vsa nacionalna gibanja v Avstriji, posebno pa v Istri.104

Slovensko nacionalno gibanje se je zgledovalo po 9eškem in poljskem; tako so se leta 1861 staro9ehi in staroslovenci zavzemali za o9uvanje mo9ne Avstrije, ki je bila domala edina vez, katera je lahko zbližala slovenski kme9ki živelj v Istri in vodstvo slovenskega nacionalnega gibanja na Kranjskem.

Središ9e narodne borbe in politi9ne akcije so v šestdesetih letih postale 9italnice. Vzbujale so smisel za narodno organizacijo in postale prva središ9a politi9nega boja za obstanek in središ9a kulturno-prosvetnega delovanja Slovencev in Hrvatov v Istri.

Iz narodnih 9italnic so z govori, petjem in glasbo, igrami in plesom nastajala bralna in godbena ter tamburaška, pevska in kon9no izobraževalna društva.

Prva slovenska 9italnica je bila ustanovljena v Trstu 29. 1. l 861; tržaškemu zgledu so nato sledila druga središ9a na Slovenskem. V Istri so 9italnice v ve9jem številu zrasle šele z letom 1869 in postale eden najpomembnejših akterjev v narodnoprebudnem delovanju. Na otvoritvi boljunške 9italnice je Franjo Ravnik poudaril, da zavzemajo 9italnice za cerkvijo in šolo prvo mesto.105

Že ob koncu šestdesetih let so se 9lani 9italnic na Primorskem in v Istri množi9no vklju9evali v taborsko gibanje. Čitalnice so se vklju9ile v taborsko gibanje z zahtevo po zedinjeni Sloveniji, in to gibanje je dalo primorskim Slovencem "potrebno vero", da so se odlo9neje branili pred raznarodovanjem tudi v Istri.106 Zahtevam po zedinjeni Sloveniji, slovenskih šolah itd. se je pridružila slovenski del Istre šele po obnovitvi taborskega gibanja s taborom v Kubedu leta 1870 in v Dolini leta 1878. Pobudnik, glavni organizator in duša taborskega gibanja je bil Franjo Ravnik.

Tabor v Kubedu je bil dobro organiziran – ob veliki udeležbi prebivalstva slovenske in hrvaške narodnosti. Njegov pomen je bil zlasti v tem, da je kot prva množi9na manifestacija politi9no prebudil istrske Slovence in tudi Hrvate iz politi9nega mrtvila in politike previdnosti ter jih vzpodbudil h konkretni politi9ni akciji. Tiso9i istrskih Slovanov so na javnem shodu slišali najtehtnejše politi9ne besede taborskega programa, spoznali so upravi9ene zahteve in nalogo, naj si Istrani sami na svojih tleh zakonito in ustavno izbojujejo svoje pravice na podlagi temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov. Pomen tabora se je kazal tudi v tem, da so se istrski Slovenci, ki zedinjenja Slovencev niso mogli kot Štajerci, Kranjci in Gori9ani postaviti na dnevni red v deželnem zboru, zavedeli svojih politi9nih pravic. Spoznali pa so tudi, da so del slovenskega naroda, ter se za9utili kot enoten organizem, ki ho9e živeti skupaj z brati Slovenci.107

Za istrske Slovence je bil pomemben tudi tabor pri Kastvu 21. 5. 1871 , ki je v svoj program vnesel protest proti italijanskemu predlogu, da se Istra, Trst in Goriška združijo v eno politi9no celoto, v drugi to9ki pa je napovedal razpravo o zedinjenju

Jugoslovanov.108

Če so tabori s konca šestdesetih let in za9etka naslednjega desetletja nastajali kot oblika politi9ne borbe znotraj slovenskega naroda po 9eškem vzoru, pa so primorski tabori leta 1878 (Kojsko, Kobarid), med katerimi je bil najvidnejši v Dolini pri Trstu, primorska posebnost kot odmev na pove9ano dejavnost italijanskega iredentizma na Primorskem. Dolinski tabor je ponovno postavil v ospredje zahtevo po zedinjeni Sloveniji, pa ne le kot odgovor na zunanjepoliti9ne razloge, temve9 tudi kot odgovor na razmere, ki so vladale v Avstrijskem primorju. S smrtjo škofa J. Dobrile leta 1882 se je zaklju9ila prva faza narodnopreporodnega gibanja v Istri. Novi narodni buditelji kot Matko Laginja, Vjekoslav Spin9ić, Matko Mandić in drugi so bili, v nasprotju z narodno-liberalno Strossmayerjevo usmeritvijo, pravaško orientirani in so stopili v politi9no borbo z novimi, radikalnejšimi principi in zahtevami.

Med narodnimi voditelji je bilo vedno ve9 izobražencev, zlasti u9iteljev, odvetnikov in duhovnikov, ki so živeli in aktivno delovali med ljudstvom. Med njimi so izstopali predvsem: dr. Dinko Vitezić in dr. Dinko Trinajstić iz Buzeta, dr. Šime

Kurelić, dr. Djuro Červar z Voloskega, med duhovniki pa Ernest Jelusić iz Kastva, dr. Franc Volarić iz Krka, Josip Kompare iz Ospa in številni drugi.109

Narodno gibanje so znatno razgibali temeljni državni zakoni, ki so izšli z decembrsko ustavo leta 1867; med njimi je zakon o splošnih pravicah državljanov priznal enakopravnost vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in javnem življenju. Po zatonu taborskega gibanja so Primorci in Istrani odlo9no posegli v boj za narodnostne pravice predvsem s politi9nimi društvi. Prvo in najpomembnejše med njimi je bilo Politi9no društvo Edinost, ustanovljeno 2. 2. 1875 v Trstu. Svoj list je za9elo izdajati s 1. 1. 1876, najprej kot tednik, od leta 1898 pa kot dnevnik. Obmo9je njegovega delovanja se je leta 1878 razširilo na podlagi spremenjenih pravil na celotno Avstrijsko primorje vklju9no z Istro. Hrvaški tednik Naša sloga je pozival Istrane, naj se vpišejo v Edinost, 9eprav je praksa pokazala, da odbor Edinosti ni bil najbolj uspešen v politi9ni borbi istrskih Hrvatov zaradi slabega poznavanja razmer in prebivalstva.110 Morda je zaradi tega društvo Edinost na svoji glavni skupš9ini leta 1883 svoje delovanje skr9ilo na Trst in okolico, vendar so hrvaški narodni voditelji še naprej ostajali ne le v stikih z odborom Edinosti, temve9 tudi s 9lani odbora. Med njimi je bil najpomembnejši Matko Mandić, ki je v naslednjih letih postal trdna vez med tržaškimi Slovenci in istrskimi Hrvati. Po njegovi izvolitvi je društvo znova razširilo svoje delo in za9elo odlo9ilno pomagati istrskim Hrvatom – v društveno delo sta se tedaj vklju9ila tudi Vjekoslav Spin9ić in Matko Laginja. Vsi trije so veliko prispevali k narodni prebuji Istre: Spin9ić kot organizator slovenskega in hrvaškega šolstva, Laginja kot organizator gospodarskih zadrug, kulturnih društev itd.111

Enotnost istrskih Slovencev in Hrvatov se je popolnoma izkazala v istrskem deželnem zboru, v hrvaško-slovenskem poslanskem klubu, zlasti pa v Edinosti, kjer so se Slovenci in Hrvati skupaj borili za narodno in jezikovno enakopravnost. Odbor Edinosti se je boril tudi za pravico uporabe slovenskega in hrvaškega jezika na sodiš9ih .

Na glavni skupš9ini Edinosti leta 1888, kjer sta bila prisotna tudi Dinko Vitezić in Matko Mandić, so imenovali hrvaške politi9ne poverjenike v Istri, Mandić pa je bil izbran za prvega podpredsednika društva, leta 1891 pa celo za predsednika; na tem mestu je ostal vse do leta 1905, ko je bil na to mesto izbran dr. Otokar Ryba[.112

Istrski Hrvati so kljub povezavam s slovenskim delom Istre, zlasti pa s Trstom, težili k osnovanju lastnega politi9nega društva. Poraz na državnozborskih volitvah leta 1901 so izkoristili za obtožbe na ra9un društva Edinost, 9eš da ni uspešno opravljalo politi9nega dela v Istri ter da je bilo neaktivno tudi njeno izobraženstvo.

Na pobudo dr. Dinka Trinajstića, odvetnika v Pazinu, je 7. 5. 1902 nastalo Politi9no društvo za Hrvate in Slovence v Istri. Za prvega predsednika je bil izvoljen Vjekoslav Spin9ić, med odborniki pa ne najdemo istrskih Slovencev. Šele z leti je društvo razširilo svoj vpliv tudi na slovensko Istro. V društvu sta se za9eli pojavljati krš9anskosocialna in liberalna struja, vendar do razkola po zaslugi Matka Mandića ni prišlo. Društveno glasilo je postal tednik Naša sloga, ki je do leta 1905 izhajal v Trstu, nato pa v Pulju. V prvih letih je bilo delo društva usmerjeno v glavnem na deželni zbor, kjer so njegovi 9lani spodbijali asimilacijske težnje italijanskega Istrskega politi9nega društva. Čeprav je Matku Mandiću uspelo obdržati enotnost društva, so notranja pa

Spoštovani, ta tekst je zaradi omejitev ISSUU krajšan na 50 strani, povezavo do cele knjige dobite na našem spletnem mestu

http://www.zb-koper.si/publikacije.html

Hvala za razumevanje.