Geografija Podsaharske Afrike by Znanstvena zalozba FF

GEOG PODS ISBN 978-961-237-484-6

Podsaharska Afrika je v slovenskem prostoru ena slabše poznanih in v literaturi redko obravnavanih regij. Pričujoče delo je prvi univerzitetni učbenik geografije Podsaharske Afrike v Sloveniji, ki pa ni namenjen le študentom geografije, ampak tudi ostali strokovni in laični javnosti. V učbeniku so na sistematičen način predstavljene poglavitne naravnogeografske in družbenogeografske značilnosti regije, boljše razumevanje aktualnih razmer pa omogoča tudi vpogled v preteklost afriške celine. Ob razlagah posameznih geografskih pojavov in procesov so posebej izpostavljeni glavni razvojni izzivi, s katerimi se soočajo deli te regije: neenakomerna razpoložljivost vodnih virov, spreminjanje podnebja, deforestacija, dezertifikacija, zapuščina kolonialne zgodovine, hitra rast prebivalstva, migracijski pritiski, neokolonializem, pojavi kriz, krepitev gospodarske moči in podobno. Poleg prepoznavanja ključnih ovir doseganju napredka in možnosti za njihovo odpravljanje, delo izpostavlja tudi izjemno pestrost ter številne družbene in naravne potenciale Podsaharske Afrike.

Katja Vintar Mally (1975)

je docentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete Uvod v geografijo, Geografija Podsaharske Afrike, Geografija Severne Afrike in Jugozahodne Azije ter Pokrajinska ekologija. Sodeluje tudi pri drugih predmetih s področja okoljske geografije na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Znan-

stveno-raziskovalno se ukvarja z globalnimi in regionalnimi vidiki varstva okolja, vprašanji napredka gospodarsko manj razvitih držav ter možnostmi kvantitativnega opredeljevanja trajnostnega razvoja. Je avtorica znanstvene monografije o državah v razvoju ter več deset strokovnih in znanstvenih prispevkov s področja varstva okolja in regionalne geografije.

KATJA VINTAR MALLY: GEOGRAFIJA PODSAHARSKE AFRIKE

9 789612 374846

Katja vintar mally

geografija podsaharske afrike Oddelek za geografijo Ljubljana, 2012

Katja Vintar Mally

GEOGRAFIJA PODSAHARSKE AFRIKE

Ljubljana, 2012

GEOGRAFIJA PODSAHARSKE AFRIKE Avtor: Katja Vintar Mally Recenzenta: Franc Lovrenčak, Ana Vovk Korže Lektorica: Nataša Hribar Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za geografijo Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič Oblikovanje: Jana Kuharič Naslovnica: VBG d. o. o. Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2012 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 25 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(6)(075.8) VINTAR Mally, Katja Geografija podsaharske Afrike / Katja Vintar Mally. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012 ISBN 978-961-237-484-6 259983616

Kazalo

Kazalo Predgovor ...................................................................................................................................................... 5 1 Uvod ............................................................................................................................................................... 7 2 Naravnogeografske značilnosti...................................................................................................11 2.1 Geološki razvoj in geomorfološke značilnosti.......................................................................11 2.1.1 Geološki razvoj..............................................................................................................................11 2.1.2 Kamninska zgradba in površje.................................................................................................16 2.2 Podnebne značilnosti.....................................................................................................................23 2.2.1 Podnebni dejavniki..............................................................................................................23 2.2.2 Podnebni tipi..........................................................................................................................34 2.2.3 Podnebne spremembe ......................................................................................................40 2.3 Hidrogeografske značilnosti........................................................................................................52 2.3.1 Površinska in podzemna voda.........................................................................................52 2.3.2 Raba vodnih virov................................................................................................................63 2.4 Pedogeografske in biogeografske značilnosti.......................................................................69 2.4.1 Prsti............................................................................................................................................69 2.4.2 Rastlinstvo in živalstvo.......................................................................................................76 2.4.3 Deforestacija in dezertifikacija.........................................................................................86

3 Zgodovinski pregled...........................................................................................................................96 3.1 Zibelka človeštva in prve afriške civilizacije...........................................................................96 3.2 Trgovina s sužnji in kolonializem..............................................................................................107 3.3 Osamosvojitev držav.....................................................................................................................125

4 Družbenogeografske značilnosti..............................................................................................133 4.1 Poselitvene značilnosti.................................................................................................................133 4.2 Prebivalstvene značilnosti...........................................................................................................143 4.2.1 Naravno in selitveno gibanje prebivalstva................................................................143 4.2.2 Etnične, jezikovne in verske značilnosti.....................................................................163 4.2.3 Socialni vidiki človekovega razvoja.............................................................................174 4.3 Gospodarske značilnosti.............................................................................................................194 4.3.1 Položaj Afrike v svetovnem gospodarstvu................................................................194 4.3.2 Kmetijstvo.............................................................................................................................204 4.3.3 Nekmetijske dejavnosti....................................................................................................211

Geografija Podsaharske Afrike

5 Prihodnost afriĹĄke celine................................................................................................................220 6 Viri in literatura.....................................................................................................................................228 7 Seznam slik in preglednic..............................................................................................................241 7.1 Seznam slik.......................................................................................................................................241 7.2 Seznam preglednic........................................................................................................................243

8 StatistiÄ?na priloga...............................................................................................................................244

Predgovor

V sodobnem, vsestransko povezanem svetu je Podsaharska Afrika v marsikaterem pogledu še vedno odrinjena na rob svetovnega dogajanja. Predstave o njej so vse prepogosto stereotipne in medle. Medtem ko svetovne medije polnijo pretežno novice o sušah, konfliktih, revščini in boleznih na celini, dokumentarni filmi o živalih in naravi prikazujejo čudovite afriške pokrajine, a skorajda brez prebivalcev. Afriške težave se površno pripisujejo nesporazumom med etničnimi in verskimi skupinami ali pa sporom za naravne vire. Ob vsem tem izrazito primanjkuje poglobljenega poznavanja razmer, zgodovinskega spomina ter prepoznavanja sodobnih vzorcev spreminjanja pokrajine in družbe v njej. Oživljanje pomena regionalne geografije je v zadnjih desetletjih sovpadlo s spoznanjem, da so svetovni in afriški problemi izrazito kompleksni ter medsebojno povezani, zato jih je tako treba tudi obravnavati. Geografija Podsaharske Afrike izhaja iz neskromne ambicije, da osvetli afriški vsakdan s celovitega geografskega vidika in pripomore k njegovemu boljšemu razumevanju. Z zagotavljanjem sistematičnega in zgoščenega pregleda geografskih značilnosti Podsaharske Afrike delo sicer sledi regionalnogeografski tradiciji, vendar posamezne teme nadgrajuje s preučevanjem izstopajočih problemov in njihovih možnih rešitev. Tako se v prvem vsebinskem sklopu osredotoča na predstavitev raznolikosti naravnogeografskih razmer ter njihovo vrednotenje z vidika življenjskih razmer in možnosti rabe naravnih virov, izpostavlja pa tudi poglavitne izzive glede razpoložljivosti in rabe vodnih virov, podnebnih sprememb, deforestacije, dezertifikacije in podobno. Drugi del je namenjen vpogledu v zgodovino regije, od pojava prvih človečnjakov pa vse do današnjih dni. Več pozornosti so deležne pomembne zgodovinske prelomnice, kot so veliki predkolonialni imperiji, trgovina s sužnji, kolonializem in dekolonizacija. Vsako obdobje je interpretirano predvsem z vidika njegove dolgoročne zapuščine, vpliva na sodobne družbene procese in geopolitični položaj regije. V tretjem delu so obravnavane družbenogeografske poteze regije s poudarkom na značilnostih demogeografskih, socialnih in gospodarskih razmer ter procesov. Tudi v tem poglavju izstopa težnja po prepoznavanju temeljnih problemov, njihovih vzrokov in poti reševanja. V sklepnem poglavju pa je pogled izrazito obrnjen v prihodnost in razvojne možnosti Podsaharske Afrike, izhajajoče iz notranjih značilnosti regije na eni in njene vpetosti v globalne razvojne procese na drugi strani. Geografija Podsaharske Afrike je po svojem temeljnem poslanstvu univerzitetni učbenik za istoimenski predmet, namenjen študentkam in študentom

Geografija Podsaharske Afrike

geografije, ki so na predhodnem študiju že pridobili osnovno predznanje iz obče geografije. Kljub temu utegnejo raznovrstne vsebine zanimati tudi druge stroke in laično javnost. Poleg besedila je večina razpoložljivega prostora v učbeniku namenjena tematskim zemljevidom, ki so zaradi primerljivosti izdelani večinoma za celo Afriko. V korist slednjih smo se v učbeniku odpovedali drugemu slikovnemu gradivu, kot so fotografije, saj so te zainteresiranim bralcem danes zlahka dosegljive v drugih publikacijah in medijih. K nadaljnjemu študiju in raziskovanju bralce nenazadnje spodbujajo tudi številni ilustrativni primeri iz posameznih delov Afrike, katerih problematika je nakazana zgolj v osnovnih značilnostih. Za koristne nasvete, pomoč, namige in ustvarjalno delovno okolje se zahvaljujem vsem sodelavcem in sodelavkam Oddelka za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete. Posebna zahvala tudi študentom in študentkam, katerih vedoželjnost vsako leto daje krila novim spoznanjem, ter obema recenzentoma in kartografu, ki so prispevali tisto ključno h končnemu izdelku. In na koncu ostaja le še globoka hvaležnost za brezmejno podporo in razumevanje družine pri vseh mojih afriških poteh in stranpoteh.

Avtorica

Uvod

1 Uvod

Afriška celina je z okrog 30,3 milijona km2 druga največja kopenska gmota na Zemljinem površju. Zavzema približno petino svetovnega kopnega, po velikosti pa jo presega edino Evrazija. Razdalja med skrajnim severom Tunizije (v bližini Belega rta pri Bizerti) in rtom Agulhas na jugu Južnoafriške republike znaša skoraj 8000 km, s 7400 km pa je Afrika najširša med somalijskim rtom Guardafui in Dakarjem oziroma skrajno točko Zelenega rta v Senegalu. Skupna dolžina afriških obal je z okrog 30.500 km krajša od evropske obalne črte (Africa, 2011), kar kaže na izrazito nerazčlenjenost celine. Afrika ima en sam polotok (Somalski polotok), otoki pa zavzemajo vsega 2 % celotne površine, od tega večino Madagaskar (Hüsser, 2004a). V naravnogeografskem pogledu je za Afriko odločilna še lega ob ekvatorju, ki celino prečka skoraj po sredini. Nobena druga celina ne leži tako pravilno na obeh straneh ekvatorja in se zato tudi po tropskosti ne more primerjati z Afriko, ki je skoraj v celoti v tropskem in subtropskem pasu. Na širši severni polovici celine so se zaradi njene obsežnosti razvili bolj izraziti podnebni in vegetacijski pasovi od tistih na južni polovici. Zemljepisno ime Afrika ima dolgo in razvejeno zgodovino. Uveljavilo se je v času grške in rimske kolonizacije severa celine, izhajalo pa naj bi iz imena berberskega ljudstva Afri, ki je živelo v zaledju antičnih pristaniških mest Kartagine in Utike. Iz zgodovinskih opisov punskih vojn je razvidno, da so ime Afrika uporabljali že najkasneje v 3. stoletju pr. n. št., in sicer za bistveno večje območje, kot pa so ga poseljevali Afri. Pozneje so Rimljani s tem imenom označevali že ves sever celine z izjemo Egipta. Prav to območje (zahodno od Nila) so Grki predhodno imenovali Libija, pri čemer naj bi se zgledovali po Egipčanih (Huss, 2004). Afrika je bila v geografskem pogledu nekoč enotna regija. Šele v zadnjih dveh tisočletjih so se izoblikovale izrazitejše razlike med Severno Afriko na eni in Podsaharsko Afriko na drugi strani. K fizičnemu ločevanju so sprva prispevale podnebne spremembe, saj se je zaradi stopnjevanja sušnosti izoblikovala največja topla puščava na svetu – Sahara, ki je še danes pomembna prometna ovira. Pozneje se je sever celine islamiziral in arabiziral, razlike med obema deloma pa je še povečala evropska kolonialna politika. Sredozemsko območje Afrike je bilo od nekdaj del sredozemskega kulturnega prostora, njegove vezi z Evropo in Jugozahodno Azijo pa bistveno močnejše od tistih s tropskimi deli Afrike. Severnoafriške obale so od Gibraltarja

Geografija Podsaharske Afrike

oddaljene le okrog 13 km, od Sicilije pa 146 km. Na severovzhodu se Afrika stika z Azijo; med obema ni vidne kulturne meje, do izgradnje Sueškega prekopa pa ni bilo opazne ločnice niti v pokrajini. Sredozemsko in Rdeče morje sta v preteklih stoletjih predstavljali bistveno manjšo prometno oviro od Sahare, čez katero so vodile le redke in slabo poznane karavanske poti. Podobno kot Južno Ameriko ali Avstralijo se tudi Podsaharsko Afriko uvršča v tako imenovani Novi svet, saj so jo Evropejci raziskali in kolonizirali celo pozneje od prvih dveh. Stari svet (v obsegu Evrope, Azije in severnega dela Afrike) je imel vse do 20. stoletja le meglene predstave in veliko predsodkov o večini afriškega prostora južno od Sahare (Crkvenčić, 1990). Sodobne geografske regionalizacije se pri členitvi sveta in celin na posamezne regije večinoma opirajo na državne meje, čeprav oblikovanje teh ni sledilo naravnim in družbenim značilnostim, kar še posebej velja za afriško celino. Geografska oznaka Podsaharska Afrika se nanaša na države, ki se v celoti ali vsaj deloma nahajajo južno od Sahare. Etnično, versko, kulturno in naravno izjemno raznoliko Podsaharsko Afriko tako ločujemo od pretežno arabske in muslimanske Severne Afrike, ki je po številnih družbenih in naravnih značilnostih še najbolj sorodna Jugozahodni Aziji. K Severni Afriki se običajno prištevajo Egipt, Libija, Tunizija, Alžirija in Maroko, pa tudi Zahodna Sahara, čeprav se ji po skoraj štiridesetletnem sporu z Marokom, ki zaseda večino njenega ozemlja, pogosto oporeka status suverene države. Vse do razglasitve Južnega Sudana (julij 2011) kot najnovejše afriške države je bila izrazito problematična uvrstitev Sudana v katerokoli od obeh regij, saj je območje nekdanje enotne države družbeno in naravno izrazito prehodno. Medtem ko je saharski sever poseljen večinoma z muslimanskim arabskim prebivalstvom, je jug savanski, pretežno nearabski ter etnično in versko zelo raznolik. Južni Sudan ima več skupnih značilnosti s Podsaharsko Afriko, kar je pri regionalizaciji v pričujočem učbeniku tudi upoštevano. Zamiki pri zbiranju in objavljanju podatkov onemogočajo pridobitev natančnih in objektivnih statističnih podatkov o pravkar nastalem Južnem Sudanu, zato so v preglednicah in kartografskih prikazih še vedno navedeni podatki za ozemlje nekdanje skupne države oziroma za stanje pred letom 2011. Na afriški celini je leta 2010 število prebivalcev prvič preseglo milijardo. Od tega je živelo okrog 209 milijonov Afričanov v državah Severne Afrike, preostale štiri petine oziroma okrog 812 milijonov prebivalcev pa v tedanjih 47 državah Podsaharske Afrike (Preglednica 1), južno od političnih meja Sudana, Libije, Alžirije, Maroka in Zahodne Sahare. Podsaharsko Afriko členimo na štiri geografske regije: Zahodno Afriko, Vzhodno Afriko, Srednjo Afriko in Južno Afriko (Slika 1). Prebivalstveno in ozemeljsko največja je Zahodna Afrika,

Uvod

ki vključuje poleg šestnajstih držav na celini še Zelenortske otoke. Čad je po geografskih značilnostih najbolj prehodna država, zaradi česar ga posamezne regionalizacije uvrščajo tudi v Srednjo Afriko. Pri nadaljnji členitvi Zahodne Afrike se z oznako »sahelske države« pogosto poimenuje tiste države, ki s svojimi ozemlji segajo na območje Sahela, polpuščavskega pasu na južnem obrobju Sahare. Med sahelske države tako prištevamo Senegal, Gambijo, Mavretanijo, Mali, Niger, Burkino Faso in Čad. Preglednica 1: Osnovne značilnosti afriških regij Število prebivalcev, 2010 (v 1000) Afrika

1.021.183

Gostota poselitve, 2010 (prebivalci na km2)

Število držav v regiji*

30.344.056

Površina (v km2)

Severna Afrika

209.459

8.539.514

Podsaharska Afrika

811.724

21.804.542

Zahodna Afrika

315.486

7.413.795

Srednja Afrika

96.379

4.082.030

Vzhodna Afrika

236.210

3.736.555

163.649

6.572.162

Južna Afrika

7**

Viri podatkov: Der Fischer …, 2006; World Population …, 2011. Opombi: *Stanje leta 2010 (v podatkih ni upoštevana poznejša delitev Sudana na Sudan in Južni Sudan) – regionalnogeografska uvrstitev posameznih držav je navedena v Statistični prilogi. **Vključno z Zahodno Saharo.

Srednja Afrika je prebivalstveno najmanjša in tudi najredkeje poseljena afriška regija, ki poleg kopnega obsega še otoke v Gvinejskem zalivu. V bolj poljudni literaturi lahko za to regijo zasledimo tudi poimenovanje Nizka ekvatorialna Afrika, pri čemer pridevnika v imenu izpostavljata v povprečju nižje nadmorske višine in bližino ekvatorja kot ključni geografski značilnosti, ki regijo zaznamujeta zlasti v naravnogeografskem pogledu. Podobno se za Vzhodno Afriko, ki leži na območju tako imenovane Visoke Afrike in se ponaša z najvišjimi vrhovi celine, uporablja oznaka Visoka ekvatorialna Afrika. Za območje štirih držav na skrajnem vzhodnem delu regije (Somalijo, Džibuti, Eritrejo in Etiopijo) je uveljavljeno tudi poimenovanje Afriški rog.

Geografija Podsaharske Afrike

Slika 1: Regionalizacija Afrike

Pri regionalizaciji Podsaharske Afrike je posebej težavno razvrščanje neodvisnih otoških držav v Indijskem oceanu. Posamezne regionalne členitve Madagaskar, Mauritius, Komore in Sejšele združujejo v ločeno, peto regijo, večina drugih členitev pa jih uvršča v Južno Afriko. V učbeniku uporabljena regionalizacija omenjene otoke vključuje v Južno Afriko, ne obravnava pa otokov v bližini afriških obal, ki so odvisna ozemlja ali sestavni deli evropskih držav (na primer Azori, Madeira, Kanarski otoki, Majotte, Reunion, Tromelin in nekateri drugi manjši otoki v Indijskem oceanu).

Naravnogeografske značilnosti

2 Naravnogeografske značilnosti

2.1 Geološki razvoj in geomorfološke značilnosti 2.1.1 Geološki razvoj Relief Afrike v primerjavi z drugimi svetovnimi celinami izkazuje več posebnosti, med katerimi najbolj izstopa odsotnost obsežnega linearnega gorskega sistema, kot so denimo Andi v Južni Ameriki, Skalno gorovje v Severni Ameriki, Alpe v Evropi in Himalaja v Aziji. Po navedbah de Blija in Mullerja (1997) naj bi med drugim ravno neobičajne reliefne značilnosti Afrike napeljale geografa Alfreda Wegenerja na hipotezo o potovanju celin, objavljeno v knjigi leta 1912. V skladu s to tezo naj bi bile vse celine na Zemlji prvotno del superceline, imenovane Pangea. Južne celine so tvorile Gondvano, ki jo je od Lavrazije od mezozoika dalje ločevalo morje Tetis. V osrčju Gondvane je bila Afrika (Slika 2). Po dolgem geološkem obdobju enotnosti se je začela celina pred več kot 200 milijoni let razlamljati, in od Afrike so se postopoma ločili drugi deli današnjega kopnega: od vzhodnih obal afriške celine sta se odmaknili Indija in Avstralija, od južnega dela Antarktika, Severna Amerika se je odmaknila proti severozahodu in Južna Amerika proti zahodu. Afrika je v tem času le malenkost spremenila svojo lego, in sicer v smeri proti Jugozahodni Aziji (Pulsipher Mihelič, Pulsipher, 2008). Današnjo obliko je Afrika v grobem dobila, ko se je pred okrog 15 milijoni let kot zadnji od nje ločil še Arabski polotok in se je izoblikovalo Rdeče morje (Stock, 2004, str. 62).

Geografija Podsaharske Afrike

Slika 2: Afrika v središču Gondvane Vir: Cole, de Blij, str. 12.

Teorijo o potovanju celin je pozneje nadomestila teorija o tektoniki plošč, pri čemer naj bi bila razlomitev Pangee zgolj zadnja v seriji trkov in razmikanj v Zemljini zgodovini. Lega Afrike v osrčju superceline pojasnjuje današnjo podobo pokrajine, saj zaradi ohranjanja svoje lege Afrika ni doživela večjih gubanj, kot so jih druge celine, ki so se od nje odcepile. Zaradi trkov sosednjih litosferskih plošč so se denimo nagubali Andi in Himalaja (de Blij, Muller, 1997, str. 332). Če bi se Afrika v geološki preteklosti bolj premikala, bi se to odrazilo tudi v vrsti anomalij in z njimi povezanih vulkanov, tako pa namesto serij vročih točk (kot jih poznamo na primer s Havajev) v Afriki najdemo le posamezne vroče točke (Cole, de Blij, 2007). Teorije o obstoju Gondvane oziroma o nekdanji skupni legi celin ne podpirajo le odsotnost obsežnih mlado nagubanih gorstev v Afriki, skladanje oblik celin in podobni tipi kamnin na nekdaj sosednjih območjih, ampak jo dokazujejo tudi identični fosilni ledeniški depoziti in unikatne fosilne oblike življenj (Stock, 2004). V času obstoja Gondvane je na območju južnih delov Afrike, Madagaskarja, južnih delov Južne Amerike in Indije potekalo odlaganje sedimentov. Za dokazovanje obstoja Gondvane sta pomembni zlasti dve fazi sedimentacije. Prva je potekala v času karujske poledenitve v permu oziroma na začetku zadnjih stotih milijonov let obstoja Gondvane. Takrat je ledeni pokrov obdajal

Naravnogeografske značilnosti

polarne kraje in ledeniki so odložili debele nanose ledeniškega gradiva, ki se je kasneje preoblikovalo v tilit in je danes najbolj prepričljiv dokaz o obstoju skupnega kopnega. Po koncu omenjene ledene dobe je južna Afrika postopoma postajala vse bolj sušna. V tem času je potekala sedimentacija v Kalaharijski kotlini in v še globlji Karujski kotlini na jugu in vzhodu, kjer so se sedimenti nakopičili celo do 7600 metrov visoko, dokler se niso začele pojavljati velikanske razpoke in erupcije, ki so oblikovale Zmajeve gore, Dekansko planoto in dele Antarktike ter tako nakazovale razpad Gondvane. Na podlagi barve in sestave sedimentov je mogoče razbrati razmere v geološki preteklosti, poleg tega pa o obstoju Gondvane pričajo tudi najdbe številnih fosilov. Med najbolj zanimivimi raziskavami fosilov so tiste, ki se nanašajo na razvoj Madagaskarja in južne Afrike, kjer so vse do krede živele podobne rastline in živali. Z ločitvijo otoka od celine so se razlike drastično povečale. Čeprav je Madagaskar od Afrike oddaljen le nekaj sto kilometrov, na otoku denimo ni strupenih kač in mesojedcev, kot so levi, leopardi ali gepardi, ki so sicer razširjeni po afriški celini (Cole, de Blij, 2007, str. 13). Poleg že navedenih dokazov o Gondvani govorijo tudi podobne reliefne oblike, ki so še vedno prisotne na nekdaj sosednjih območjih. Južnoafriško Kapsko gorovje ima svoje nadaljevanje v Argentini, pa tudi sicer se številni prelomi in druge linearne oblike, ki so vidne v Afriki, nadaljujejo v Južni Ameriki. Najbolj viden primer so prelomi, ki se skorajda v ravni črti vrstijo od saharske depresije Bodele prek Čadskega jezera in Adamavskega višavja do Kamerunske gore in vulkanskih otokov v Gvinejskem zalivu, na drugi strani oceana pa se nadaljujejo v južnoameriško dolino São Francisco, ki je po obliki jarek. Seizmična in vulkanska aktivnost na teh območjih morebiti nakazuje na začetno stopnjo novega razlamljanja. Geološka ujemanja Afrike s sosednjimi celinami in otoki so številna. Tako se zaporedje depozitov v Karuju povsem ujema s tistimi na Madagaskarju, le nekoliko manj pa s sorodnimi na Antarktiki in v Indiji. Diamante, ki naj bi bili predvidoma afriškega izvora, so našli v sedimentih Južne Amerike, premogovni sloji Gautenga in Zimbabveja pa so le del nahajališč, ki se raztezajo od južne Brazilije do osrednje Indije (Cole, de Blij, 2007, str. 13). V kontekstu obstoja Gondvane je lažje razumeti tako nastanek visoke Robne stopnje na jugu afriške celine kot tudi obsežnih kotlin v afriški notranjosti in notranjih delt velikih afriških rek. Obsežne endoreične kotline so polnili sedimenti, ki so jih po teh zaprtih območjih kopnega prenašale velike reke. Ko so se oblikovali tektonski jarki in so se posamezni deli superceline odcepili, je Afrika dobila svoje visoke obale, iz velikih jezer pa je začela voda po jezernicah odtekati proti novonastalim obalam. Na poti so reke izoblikovale številne slapove in soteske. Na koncu je proces razlamljanja vplival tudi na kristalinske kamnine samega platoja, in tektonski jarki so razkrili šibkejše linije, kar je denimo pospešilo

Geografija Podsaharske Afrike

proces razlamljanja v vzhodni Afriki, ki še vedno traja in naj bi sčasoma povzročil odcepitev vzhodnega dela celine ter zalitje tektonskega jarka z morjem (Cole, de Blij, 2007; Osei, Aryeetey Attoh, 2010). Veliki tektonski jarek je zagotovo ena najbolj izstopajočih in prepoznavnih fizičnogeografskih značilnosti Afrike. Čeprav je njegova povezava s tektoniko plošč še vedno slabo raziskana, je večina strokovnjakov mnenja, da gre za mejo med dvema litosferskima ploščama, ki se razmikata ali razlamljata, zaradi česar se površje med vzporednima prelomoma pogreza in ustvarja podolgovato dolino. To gibanje bo na koncu odcepilo velik del južne in vzhodne Afrike od preostale celine ter omogočilo zalitje dolin z morsko vodo (Hobbs, Salter, 2006, str. 453). Podobno se je pred milijoni let že zgodilo v delu tektonskega jarka z Rdečim morjem, kjer je torej proces že bolj napredoval v primerjavi s tektonskim sistemom na afriški celini (de Blij, Muller, 1997). Reliefni sistem Velikega tektonskega jarka na severu sega najmanj do Galilejskega jezera (Hickman, Hickman, 1990; Stock, 2004), po nekaterih drugih navedbah pa celo v Sirijo. V njem torej ležijo Galilejsko jezero, dolina reke Jordan ter Mrtvo in Rdeče morje, južneje pa se sistem tektonskih jarkov od Afarske depresije širi prek vzhodne Afrike vse do Mozambika (Slika 3). Cole in de Blij (2007) navajata še podaljšek Velikega tektonskega jarka do Svazija in Natala v Južnoafriški republiki, s čimer naj bi cela dolžina afriškega dela sistema presegala 9600 km. Veliki tektonski jarek ima v Afriki več vej, ki jih že sedaj v velikem delu zapolnjujejo reke in jezera. Najsevernejša veja jarka poteka od Afarske depresije do Turkanskega jezera in razreže Etiopsko višavje na dva dela: Etiopsko višavje na zahodu in Somalsko višavje na vzhodu. Južneje se sistem razdeli v dve veji. Vzhodno od kotline Viktorijinega jezera poteka prek Kenije in Tanzanije Vzhodnoafriški tektonski jarek, zahodno pa Srednjeafriški tektonski jarek. V obeh vejah so številna jezera, večja (Albertovo, Edvardovo, Kivu in Tanganjiško jezero) zlasti v zahodni veji. Na območju Malavijskega ali Njaškega jezera se obe veji združita in nadaljujeta v dolino reke Shire. V povprečju so tektonski jarki široki 30–80 km, nad njimi pa se dvigajo večinoma do 1000 metrov visoka ter bolj ali manj strma pobočja (Osei, Aryeetey Attoh, 2010). Medtem ko se v južni Etiopiji in osrednji Keniji strma pobočja vzpenjajo 1000–1500 m nad dnom dolin, pa so pobočja v južnih delih vej manj spektakularna. Na območju Tanganjiškega jezera so ugotovili, da so bili geološki sloji dvignjeni tudi do 6000 m. Razlika med današnjo globino tektonskih jarkov in dejanskim premikom slojev je posledica erozije robnih delov ter odlaganja sedimentov in vulkanske lave na dnu jarkov (Stock, 2004, str. 64). Dno tektonskega jarka je na različnih nadmorskih višinah, ponekod celo pod nivojem morske gladine. To je zelo dobro izraženo v Srednjeafriškem tektonskem jarku, kjer je dno Tanganjiškega jezera do 650

Naravnogeografske značilnosti

metrov pod morsko gladino, le nekoliko bolj proti severu pa je dno tektonskega jarka že okrog 1500 metrov nad morjem (Cole, de Blij, 2007, str. 4). Očitna je tudi povezava med tektonskimi jarki in velikimi afriškimi jezeri, ki so večinoma zalila najgloblje dele dolin in pogosto nimajo površinskega jezerskega odtoka (tj. jezernice). Nekatera jezera so ekstremno globoka, najbolj Tanganjiško jezero, ki je s 1470 m globine drugo najgloblje jezero na svetu (za Bajkalskim jezerom). Po površini največje afriško jezero – Viktorijino jezero – pa ni tektonsko jezero, saj leži v obsežni kotlini med obema glavnima vejama (Hobbs, Salter, 2006, str. 453) in je tudi sicer eno bolj plitvih jezer na celini. S tektonskimi jarki in premiki so povezani potresi in vulkansko delovanje. Na območju Velikega tektonskega jarka so nastali nekateri najvišji afriški vrhovi, ki se nahajajo v polmeru 400 km okrog Viktorijinega jezera. Vključujejo vulkanske vrhove na Kilimandžaru (najvišji je vrh Kibo s 5895 m) in goro Kenija (5199 m) ter verigo Ruvenzorija (visoko do 5109 m), ki pa je nastala kot posledica tektonskega dviganja (Hobbs, Salter, 2006, str. 453). Vulkansko delovanje je v določenih delih tektonskih jarkov izjemno močno, drugod pa povsem odsotno. Medtem ko na območju Tanganjiškega jezera ni zaznanega vulkanskega delovanja, so na primer na območju jezera Naivasha v Keniji namerili kar 1800 m debelo plast vulkanske lave, odložene na prvotno dno doline. Prav tako tudi niso vsi vulkani aktivni. Med speče vulkane se uvrščajo vrhovi Kilimandžara (Kibo, Mawenzi in Shira), gore Kenija, Elgon in Meru (Stock, 2004). Meru je nazadnje kazal znake aktivnosti v sedemdesetih letih 19. stoletja, zagotovo pa so bili navedeni vulkani aktivni v zgodnjem kvartarju, saj tamkajšnje najdbe človeških ostankov prekrivata lava in prah pleistocenske starosti (Cole, de Blij, 2007, str. 7). V okolici je še danes aktivnih nekaj manjših vulkanov, podobno kot v pogorju Virunga na meji DR Kongo z Ugando in Ruando. Izbruhi teh vulkanov občasno predstavljajo veliko nevarnost za prebivalstvo, kot se je to zgodilo leta 2002, ko je lava iz vulkana Nyiragongo pod seboj pokopala četrtino mesta Goma v DR Kongo in povzročila beg okrog 400.000 prebivalcev (Stock, 2004). Iz preteklih geoloških obdobij izvirajo obsežnejša območja vulkanizma in vulkanskih kamnin tudi drugod po Afriki. V južni Afriki so povezana z razpadanjem Gondvane v mezozoiku, v Etiopiji pa so bazaltni pokrovi nastali ob odcepitvi Arabske plošče oziroma nastajanju Rdečega morja v terciarju (Summerfield, 1996). Tudi na območju Hoggarja in Tibestija je bila vulkanska dejavnost prisotna še v kvartarju, vendar sta kasneje vetrna in vodna erozija vulkanske kamnine preoblikovali v pokrajino, ki bolj spominja na Lunino površje (Cole, de Blij, 2007). Za Hoggar in Tibesti ni dovolj dokazov, da sta povezana s tektonskim delovanjem. Povezuje se ju z vročimi točkami, podobno kot tudi nastanek Kamerunske gore, Komorov, Reuniona in še nekaterih drugih otokov (Summerfield, 1996).

Geografija Podsaharske Afrike

Vulkanska območja so kljub morebitnim nevarnostim od nekdaj pritegovala prebivalstvo, saj so vulkanske kamnine matična osnova za kmetijsko bolj rodovitne prsti (andosole), ki omogočajo intenzivno obdelovanje in večje gostote poselitve. Ponekod pridelujejo poljščine tudi v kraterjih spečih vulkanov, drugod v kraterskih jezerih gojijo ribe ali pa izkoriščajo zaloge soli iz jezer. Poleg izbruhov vulkanov ponekod lokalnemu prebivalstvu grozijo še erupcije vulkanskih plinov. Do podobnega primera je leta 1986 prišlo v kamerunskem kalderskem jezeru Nyos (Hickman, Hickman, 1990), zaradi česar se je okrog 1700 prebivalcev okoliških vasi zadušilo v oblaku ogljikovega dioksida. Plini so se sprostili iz jezera zaradi premešanja jezerske vode, kar je bilo verjetno posledica viharja ali zemeljskega plazu. Pozneje so v globlje plasti jezera Nyos in še drugega kamerunskega jezera Monoun, kjer se prav tako kopičijo plini, napeljali cevi za prezračevanje, ki preprečujejo nabiranje plinov oziroma ponovitev nesreče. Podobna grožnja obstaja tudi v vzhodnoafriškem jezeru Kivu (Hobbs, Salter, 2006, str. 491), kjer je poleg ogljikovega dioksida v jezeru prisoten še metan, jezero pa je okrog dvestokrat večje od Nyosa, zato iščejo rešitve v smeri črpanja in energetskega izkoriščanja metana. Po pesimističnem scenariju so ogrožena življenja dveh milijonov okoliških prebivalcev, če bi ob izbruhu bližnjega vulkana Nyiragongo lava tekla v jezero Kivu in povzročila eksplozijo plinov (Doevenspeck, 2010).

2.1.2 Kamninska zgradba in površje Za današnjo izoblikovanost afriškega površja je zelo pomembno dejstvo, da večina celine ni bila nagubana že od arhaika dalje. Afrika je strukturirana okrog treh stabilnih delov Zemljine skorje, imenovanih kratoni. Na zahodu Sahare je Severozahodni afriški kraton, v osrednji Afriki Kongovski kraton, ki v grobem ustreza obsegu Kongovske kotline, v južni Afriki pa Kalaharijski (Kgalagadi) kraton. Ti kratoni so razmeroma stabilni že okrog 590 milijonov let (Africa Atlas …, 2008), potem ko so bili pred okrog 1,5 milijarde let v središču gorotvornih procesov. Večina afriških zalog zlata, diamantov, železa in azbesta je prisotna prav na teh območjih (Taylor, 1996), ki so zgrajena predvsem iz metamorfnih kamnin, kot so skrilavci, gnajsi in kvarciti, ter mednje vrinjenih magmatskih kamnin (večinoma granitov) (Afrika, 1989). Dolgotrajno preperevanje in erozija sta znižala in uravnala stara gorovja v takšni meri, da se je ohranilo le njihovo notranje jedro. Omenjena predkambrijska osnova je prisotna praktično na vsej celini, medtem ko se na površju pojavlja približno na tretjini kopnega. Območja med kratoni so mlajša in geološko bolj kompleksna. Tvorijo jih magmatske, metamorfne in sedimentne kamnine, ki so marsikdaj tudi starejše od milijarde let, a še vedno mlajše od kratonov (Stock, 2004). V teh kamninah je večina bakrove, svinčeve in cinkove rude na afriški celini (Taylor, 1996).

Naravnogeografske značilnosti

Slika 3: Geološka karta Afrike Viri podatkov: Atlas of Africa, 2000; Africa U. S. Geological Survey …, 2002.

Drugi deli afriškega površja pa so še bistveno mlajšega nastanka. V različnih geoloških obdobjih so se na star masiv naložile plasti sedimentov, gubanja pa so zajela le posamezna območja. Do zgodnjega paleozoika so se v severni Afriki (od današnje Alžirije do Egipta) odlagali zlasti morski sedimenti, v katerih so nastale zaloge nafte, ki jih danes črpajo v Sahari (Atlas of Africa, 2000). Nasploh so obsežna območja severne in zahodne Afrike iz sedimentnih kamnin (peščenjakov, apnencev, skrilavcev), ki so se oblikovale v času paleozoika pred 400–500 milijoni let, pod njimi pa je starejša predkambrijska podlaga.

GEOG PODS ISBN 978-961-237-484-6

Katja Vintar Mally (1975)

KATJA VINTAR MALLY: GEOGRAFIJA PODSAHARSKE AFRIKE

9 789612 374846

Katja vintar mally

geografija podsaharske afrike Oddelek za geografijo Ljubljana, 2012