GOTS ARHIT TINE GOTSKAGERM ARHITEKTURA IN KIPARSTVO EVROPSKA UMETNOST POZNEGA SREDNJEGA VEKA I Oddelek za umetnostno zgodovino Ljubljana 2022
Ljubljana 2022 Tine Germ GOTSKA ARHITEKTURA IN KIPARSTVO Evropska umetnost poznega srednjega veka I
Avtor: Tine Recenzenta:GermNataša Kavčič, Gašper Cerkovnik
Založila: Založba Univerze v Ljubljani
Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani
Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin
Tehnično urejanje: Jure Preglau
Naslovnica: VBG d. o. o.
© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2022 Vse pravice pridržane.
Cena: 29,90 EUR
Za izdajateljico: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete
GOTSKA ARHITEKTURA IN KIPARSTVO
Lektor: Rok Janežič
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Tretja, prenovljena in dopolnjena izdaja Naklada: 300 izvodov
Evropska umetnost poznega srednjega veka I
Slika na naslovnici: Stolnica v Reimsu
Prelom: Nana Martinčič
Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2022
GERM,730.033.5(075.8)72.033.5(075.8)TineEvropskaumetnost
poznega srednjega veka / Tine Germ. - 3., prenovljena in dopolnjena izd. - Ljubljana : Založba Univerze, 20221: Gotska arhitektura in kiparstvo. - 2022 ISBN 978-961-7128-60-4 (zv. 1) COBISS.SI-ID 112106243
........................................................................................................................................................................................ 5
2.3.1 Grajska arhitektura 53
4.2 Oris sakralne arhitekture 88
..................................
3.1 Uvod 61
.........................................................................................................................................
3.2.1 Zgodnja gotika (ok. 1170–1270) 62
6.4 Beneška arhitektura 165 6.4.1 Uvod 165 6.4.2 Izbor ključnih spomenikov sakralne in profane arhitekture 170
5.2 Oris razvoja sakralne arhitekture 104
............................................................................................................
1.3 Gotske stavbarnice in položaj arhitekta 11
Kazalo 3 Kazalo
.......................................................................................................................
ARHITEKTURA
2 Francoska gotska arhitektura 27
1.4 Novi estetski in ikonografski vidiki – gotska katedrala kot celostna umetnina 13
3.2.3 Pozna gotika (ok. 1350–1550)..................................................................................................................... 75
...................................................................................................................................................
1.7 Urbanizem 20
2.1 Uvod 27
3.3 Oris razvoja profane arhitekture 79
4.2.1 Zgodnja gotika – tournaijska ali šeldska gotika 88
5.1 Uvod 103
.......................................................................................................................
6.1
..................................................................................................................................................................
................................................................................................................
6.3 Oris razvoja profane arhitekture 154
..............................................................................................................
...........................................................................................................................................
3.2.2 Visoka gotika (ok. 1250–1350) 71
...................................................................................
.........................................................................................................................
2.3.2 Urbana arhitektura 56
1.2 Oris razvoja – regionalna pogojenost in kronološki okvir 11
1.1 Geneza sloga 9
2.3 Oris razvoja profane arhitekture 50
....................................................................................................................
...................................................................................................................................
5.2.1 Zgodnja gotika (ok. 1220–1250) 104 5.2.2 Visoka gotika (ok. 1250–1350) 106 5.2.3 Pozna gotika (ok. 1350–1550).................................................................................................................. 116
3 Angleška gotska arhitektura 61
1.6 Profana arhitektura 17
Predgovor
4.1 Uvod 87
6.3.2 Grajska in utrdbena arhitektura 156 Urbana arhitektura 161
4.2.2 Brabantska gotika 91
2.2 Oris razvoja sakralne arhitekture 28
2.2.1 Zgodnja gotika (ok. 1130–1200) 28
6 Italijanska gotska arhitektura 137 Uvod 137
..........................................................................................................................
3.3.1 Grajska arhitektura 83
4 Flamska in brabantska gotska arhitektura 87
6.3.1 Uvod 154
....................................................................................................................
4.3 Oris razvoja profane arhitekture 95
5 Gotska arhitektura nemških dežel 103
6.3.3
1 Uvod v arhitekturo gotike 9
3.2 Oris razvoja sakralne arhitekture 62
..........................................................................................................................
5.3 Oris razvoja profane arhitekture 128 5.3.1 Urbana arhitektura....................................................................................................................................... 131
.....................................................................................................................................
6.2 Oris razvoja sakralne arhitekture 139 6.2.1 Zgodnja gotika (ok. 1230–1300) 139 6.2.2 Čas velikih gotskih katedral (ok. 1290–1350) 145 6.2.3 Pozna gotika (ok. 1350–1450).................................................................................................................. 150
1.5 Pomen redovne arhitekture 15
................................................................................................................
2.2.2 Visoka gotika (ok. 1200–1350) 35
2.2.3 Pozna gotika (ok. 1350–1550)..................................................................................................................... 44
2.3 Klasicizirajoči slog (ok. 1190–1230) 200
5.3 Poznogotsko kiparstvo (ok. 1350–1450) 312
2.6 Kiparstvo prve polovice 14. stoletja 216
...........................................................................................................
7.8 Angleško in nemško kiparstvo 327
2.7.2 Claus Sluter (ok. 1340–1406) 224
3.1 Uvod 229
..........................................................................................................................................
5.2 Kiparstvo visoke gotike (ok. 1250–1350) 289
1.2 Časovni okvir in regionalna pogojenost 183
1.3 Ikonografija – nove vsebine in vsebinski poudarki 185
5.2.4 Lorenzo Maitani (ok. 1275–1330) 305
7.9 Italijansko kiparstvo 327
........................................................
.................................................................................................................................................
4.2 Kiparstvo zgodnje gotike (ok. 1220–1250) 244
...........................................................................................................................................
2.1 Uvod 195
5 Italijansko gotsko kiparstvo 287
............................................................................................................................................................................
...................................................................................................
6.2 Gotsko kiparstvo 322
5.2.3 Arnolfo di Cambio (ok. 1245–1302/10) 300
KIPARSTVO
.................................................................................
1.5 Mojstri kiparji in kiparske delavnice 192
4.4.3 Poznogotski realizem (ok. 1430–1460) 270
6.1 Gotska arhitektura 321
7.2 Francoska arhitektura 325
............................................................................................................................................................
7.5 Italijanska arhitektura 326
.................................................................................................................
....................................................................................................................
3.4 Kiparstvo pozne gotike (ok. 1350–1500) 238
3.2 Kiparstvo zgodnje gotike (ok. 1200–1240) 230
....................................................................................................
1 Uvod v kiparstvo gotike 181
4.4.1 Kiparstvo druge polovice 14. stoletja 265
7.1 Splošni pregledi in temeljna dela s področja gotske arhitekture 325
...............................................................................................................................................
1.1 Geneza sloga 181
3 Angleško gotsko kiparstvo 229
............................................................................................................................................................................
.....................................................................................................................................................
4 Nemško gotsko kiparstvo 243
....................................................................................................
5.2.5 Andrea Pisano (ok. 1295–1349) 307
...........................................................................................................................
1.4 Najpomembnejše kiparske naloge in materiali 189
..................................................................................................................
2.4 Kiparstvo visoke katedralne gotike (ok. 1210–1250) 202
4.4.4 Kiparstvo druge polovice 15. in zgodnjega 16. stoletja 274
3.3 Kiparstvo visoke gotike (ok. 1250–1350) 233
2 Francosko gotsko kiparstvo 195
.......................................................................................................
7.6 Splošni pregledi in temeljna dela s področja gotskega kiparstva 326
Gotska arhitektura in kiparstvo 4
2.5 Slog Ludvika IX. Svetega in njegovo izzvenevanje (ok. 1245–1300) 209
5.3.1 Beneško kiparstvo pozne gotike 314
2.2 Kiparstvo prehodnega obdobja (ok. 1140–1190) 196
.......................................................................................
............................................................................................................................................................................
4.4 Kiparstvo pozne gotike (ok. 1350–1520)........................................................................................................ 264
4.4.2 Mednarodni dvorni slog (ok. 1390–1430) 268
5.2.2 Giovanni Pisano (ok. 1248–1315) 295
5.1 Uvod 287
7.7 Francosko kiparstvo 327
4.1 Uvod 243
.......................................................................................................
5.2.1 Nicola Pisano (ok. 1220–1281) 289
2.7 Kiparstvo poznega 14. in prve polovice 15. stoletja 220
6 Vprašanja za utrjevanje snovi 321
.....................................................................................................................................
..................................................................................................................................................
4.3 Kiparstvo visoke gotike (ok. 1250–1350) 258
2.7.1 André Beauneveu (ok. 1335–1400) 222
7 Izbor strokovne literature 325
7.3 Angleška, flamska in brabantska arhitektura 326
7.4 Nemška arhitektura 326
Predgovor
Učbeniksnovi.
je razdeljen v dva vsebinsko zaokrožena sklopa: prvi obravnava arhitekturo, drugi kiparstvo, pri čemer sta struktura in metodološki pristop v osnovi enaka, razlike pa so pogojene s specifiko obrav navane snovi. Zgradba obeh enot je tridelna: uvodna poglavja s tematskimi sklopi, kratek oris razvoja v vodilnih zahodnoevropskih deželah ter slogovna in ikonografska analiza spomenikov. Zaradi omejenega obsega in skladno z učnim načrtom predmeta v pregled niso vključene vse umetnostno pomembne de žele srednjeveške Evrope: snov obsega francosko, angleško, nemško in italijansko gotsko umetnost. V prvem delu, ki je posvečen stavbarstvu, so spomeniki razdeljeni na dve veliki področji: sakralno in profano arhitekturo, čemur je dodan kratek pogled na razvoj urbanizma. Z vidika razumevanja ključnih arhitek turnih tipov, ki so nosilci slogovnega, strukturnega, estetskega in ikonografskega razvoja, so na področju sakralnega stavbarstva najbolj izpostavljene velike gotske katedrale, ki so kot celostne umetnine odločilno zaznamovale tudi razvoj kiparstva in slikarstva. Poleg stolnic so – kadar gre za vplivne arhitekturne spo menike – vključene cerkve meniških redov, župne cerkve, kapele in kapiteljske dvorane. Jedro pregleda profane arhitekture je grajska arhitektura, ki je najbogateje zastopana in najbolje ohranjena. Ob tem je enakovredno obravnavana urbana arhitektura: predvsem mestne hiše in zasebne aristokratske palače, pa tudi druge naloge, kot so mestna obzidja, vrata, mestni stolpi itd. Zaradi večje preglednosti oris gotske ar hitekture z dolžnimi pridržki sledi v umetnostni zgodovini uveljavljeni tridelni kronološki shemi (zgodnja, visoka in pozna gotika), z regionalnega vidika pa povzema poenostavljeno razdelitev na spomenike fran coske, angleške, nemške in italijanske gotike, z omembo specifičnih področij, kjer se v zlivanju različnih regionalnih vplivov oblikuje avtonomni arhitekturni slog, kot sta, na primer, flamska in brabantska gotika.
Drugi del, v katerem je predstavljeno gotsko kiparstvo, ima podobno strukturo kot prvi: kratkim uvodnim poglavjem sledi pregled spomenikov po umetnostno najpomembnejših deželah oziroma po krajinah. Pregled spomenikov se osredotoča na bistvene kiparske naloge. V zgodnejših obdobjih je to predvsem katedralna plastika: okras monumentalnih portalov, celotnih zahodnih pročelij in v številnih primerih tudi drugih delov cerkvene zunanjščine, kot so stranska pročelja, zvoniki in kor s kapelami. V poznejših obdobjih pomembnejši položaj pripade samostojni, prostostoječi plastiki, ki ni vezana na arhitekturni okvir. Med kiparskimi nalogami, ki jih najdemo v notranjščinah cerkva, so najpomembnejši oltarji, prižnice, korne pregrade in nagrobniki, čeprav so se neredko ohranili tudi različni prostostoječi kipi in reliefne upodobitve svetnikov, svetopisemskih oseb, vladarjev, donatorjev itd. Javne plastike sa kralnega ali profanega značaja se je ohranilo bistveno manj. Po pomenu izstopa kiparsko okrasje javnih ali zasebnih palač, mestnih stolpov in vodnjakov. Poleg monumentalnega kiparstva so predstavljeni izbrani primeri drobne plastike – slonokoščeni kipci in reliefi ter zlatarski izdelki.
Prenovljen učbenik je pripravljen po sodobnih načelih obravnave študijske vsebine, ki klasični način kronološkega pregleda razvoja zahodnoevropske gotske arhitekture in kiparstva združuje s tematskim pristopom. V kratkih uvodnih poglavjih so orisana temeljna vsebinska izhodišča: geneza sloga, časov ni okvir in regionalna pogojenost, najpomembnejše arhitekturne oziroma kiparske naloge, položaj umetnika, stavbarske in kiparske delavnice, bistveni ikonografski poudarki itd. Zgodovinski pregled je zastavljen kot predstavitev ključnih spomenikov, njihovih značilnosti, pomena za razvoj sloga z opozori lom na časovno in regionalno pogojene specifike ter ikonografske vidike. Izbor sledi široko sprejetemu kanonu z razvojnega vidika bistvenih umetniških del, ki omogočajo dovolj celovit vpogled v umetnost poznega srednjega veka in razumevanje dejavnikov, ki so jo oblikovali. Pomembna prednost prenovlje ne izdaje je kvalitetno slikovno gradivo, ki kot vizualno dopolnilo besedilu prispeva k boljšemu razume vanju
Z vidika ikonografsko opredeljenih kiparskih nalog je pomemben predvsem razvoj portreta, ki se sprva omejuje na nagrobno plastiko in donatorski portret, pozneje pa se uveljavi tudi kot avtonomna kiparska naloga. Akt se začne intenzivneje razvijati šele v obdobju pozne gotike, vendar zanimanje za anatomijo človeškega telesa spremljamo že od zgodnjega 13. stoletja naprej. Seveda ne gre za akt v
5 Predgovor
Učbenik zaključujejo vprašanja za utrjevanje snovi, ki so urejena po vsebinskih sklopih, ter pregled virov in strokovne literature. Pri izboru strokovne literature je kot eden od pomembnih kriterijev upo števana dostopnost del v knjižnici Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in v drugih slovenskih knjižnicah ter dostopnost na spletu.
Pri predstavitvah arhitekturnih spomenikov je zaradi lažje orientacije po tujejezični literaturi in spletnih virih ob slovenskem prvič navedeno še izvirno poimenovanje v jeziku dežele, kjer se spomenik nahaja.
Ob koncu še opomba o zapisu poimenovanj spomenikov in naznačitvi hierarhije v smislu pričakova nih standardov znanj. Poimenovanja so praviloma v slovenskem jeziku, le v primerih, ko je izvirno poime novanje trdno zakoreninjeno v slovenski strokovni literaturi in bi bilo slovenjenje preveč okorno, je spo menik naveden zgolj v originalu (na primer grad Castel del Monte, nekdanji glavni vhod v doževo palačo Porta della Carta itd.). Nadaljnje omembe istega spomenika sledijo utečeni jezikovni praksi: v primerih, ko je slovenjena oblika sprejeta kot standard (na primer bazilika sv. Petra v Rimu), je uporabljeno slovensko poimenovanje, kadar pa je v literaturi bolj ustaljena izvirna oblika (na primer cerkev Santa Maria Novella v Firencah), prevladuje originalni zapis imena. Enako velja za imena muzejskih institucij in galerij, ki hranijo spomenike s področja gotske arhitekture in kiparstva. Imena kiparskih del so v nasprotju z arhitekturnimi spomeniki manj problematična, saj so razen redkih izjem povsod uveljavljena slovenska poimenovanja.
Spomeniki, ki sestavljajo obvezni nabor del v skladu z učnimi cilji, so zapisani v odebeljenem tisku Umetniška dela, ki so vključena kot primerjalno gradivo, s pomočjo katerega študent bolje razume kon tekst in razvoj umetnosti, so v odebeljenem ležečem tisku. Kadar je umetnostni spomenik v uvodnih poglavjih omenjen v običajnem ležečem tisku, pomeni, da se v zgodovinskem pregledu snovi pojavi kot spomenik, ki je del obveznega nabora.
6
Gotska arhitektura in kiparstvo
pravem pomenu besede, ampak za oblikovanje golega telesa v okviru svetopisemskih vsebin (Adam in Eva, Kristus na križu, Poslednja sodba ipd.), v svetniških motivih (mučeništvo sv. Boštjana, Mari ja Magdalena kot spokornica) in v moralno-didaktični ikonografiji (upodobitve pregreh, najpogosteje Nečistosti). Golo – ali vsaj deloma golo – telo se pojavlja tudi v okviru antičnih tem, le da so primeri pozornejše obravnave anatomije precej redki. Tudi za žanrske prizore velja, da so razmeroma redki in največkrat omejeni na aristokratski žanr (upodobitve viteških turnirjev, plesa, različnih iger ipd.). Po dobno kot portret se bogateje razvijejo šele v kiparstvu pozne gotike. Žanrska nota se po drugi strani pogosto pojavi v oblikovanju sakralnih tem (zlasti prizori iz Marijinega življenja in Jezusovega otroštva) ter v literarnih motivih (prizori iz srednjeveških romanc in alegoričnih romanov).
Pri tem je vedno izbrano poimenovanje, ki je v sodobni rabi najširše sprejeto. Originalno poimenovanje je izpuščeno v primerih, ko je slovenska različica identična s tujejezičnim imenom spomenika (na primer grad Marksburg ali grad Karlštejn).
ARHITEKTURA
1.1 Geneza sloga
Za razvoj arhitekturnih slogov – kot za vso umetnost – velja, da je težko ali celo nemogoče določiti zgo dovinski trenutek, v katerem se oblikuje nov slog, ki izpodrine starega. Razvoj umetnosti je kompleksen proces, ki ga kljub želji po vzpostavitvi čim bolj jasnih slogovnih opredelitev, kronoloških zamejitev in regionalnih značilnosti ter sledenju osebne rasti v opusu umetnikov ni mogoče trajno ujeti v kakršno koli idealno shemo. Zgodovinski slog se ne rodi v natančno določenem trenutku, temveč je rezultat sovpadanja različnih dejavnikov, ki v daljšem časovnem obdobju ustvarijo razmere, v katerih se lahko pojavi dovolj radikalna novost, ki prelomno zaznamuje nadaljnji tok umetnosti.
1 Suger je gradnjo popisal v dveh spisih: Liber de rebus in administratione suae gestis in Libellus alter de consecratione Ecclesiae Sancti Dionysii. Obe sta dostopni v komentiranem prevodu Erwina Panofskega: Abbot Suger on the Abbey Church of St. Denis and its Art Treasures, Princeton 1979. Kor nekdanje opatijske cerkve sv. Dionizija v Parizu, ok. 1140–1144.
1 Uvod v arhitekturo gotike
9 Uvod v arhitekturo gotike
Vendar lahko v primeru gotske arhitekture z veliko zanesljivostjo opredelimo čas in kraj, v katerem se je »rodila« nova slogovna govorica, ki je kmalu postala nosilec razvoja ter merilo kakovosti in umetniške naprednosti. Novozgrajeni kor nekdanje opatijske cerkve sv. Dionizija (Saint-Denis) pri Parizu (1140–1144) je prvi v polnem pomenu besede gotski spomenik, izjemno inovativen stavbni podvig, ki je na srečo razmeroma dobro ohranjen, čeprav je bil v obdobju visoke gotike nadzidan in je zaradi tega njegov osre dnji del spremenjen. Opat Suger (1081–1151), ki ga je dal zgraditi, je namreč skrbno popisal zgodovino gradnje, razloge za postavitev novega kora, njegov videz, opremo in pomen. Sugerjevi zapisi imajo nepre cenljivo vrednost, saj razkrivajo kulturnozgodovinske okoliščine, ki so vplivale na pojav gotskega sloga ter nazorno odražajo intelektualno in duhovno okolje, v katerem se je oblikoval.1
Gotska arhitektura in kiparstvo
Suger žal ne omenja imena arhitekta. Tudi s konstrukcijskimi vprašanji se ne ukvarja posebej po zorno, natančno pa opredeli vzgibe, ki so botrovali nastanku prelomne arhitekture. Opat je izrecno vztrajal pri dveh zahtevah: cerkev mora biti najimenitnejša v vsej Franciji in po možnosti v vsem kr ščanskem svetu; in drugič, biti mora polna svetlobe, lepša in svetlejša kot vse dosedanje cerkve. Prva zahteva je tradicionalna, saj so jo skozi stoletja ponavljali številni vladarji in cerkveni dostojanstveniki, kadar so naročali pomembne gradnje, ki naj bi povzdignile njihovo slavo. Vendar ne smemo spregle dati njene vloge: gre za jasno navodilo arhitektu, naj ustvari nekaj izjemnega, odličnejšega od vsega že obstoječega. To v primeru, ko je naročniku uspelo dobiti zares nadarjenega arhitekta, pomeni gradnjo izvirnega stavbnega spomenika, ki lahko potencialno zaznamuje zametek novega zgodovinskega sloga. Druga zahteva je specifična in ključna za izoblikovanje gotske arhitekture. Boljša presvetljenost cerkve ne notranjščine je možna le z večjo odprtostjo sten, s povečanjem oken in krčenjem sklenjene površine zidov. Prav to so ključne značilnosti gotske arhitekture in obenem prvine, ki jih je mogoče uspešno realizirati z rabo šilastega loka in novih konstrukcijskih načel skeletne gradnje.
Večino zunanjih »razpoznavnih znakov gotske arhitekture« v resnici izoblikujejo že starejša ob dobja in niso iznajdba gotike. Šilasti lok srečamo že v arabski arhitekturi 9. stoletja, pozna pa ga tudi francoska romanika. Vendar so šele gotski arhitekti razvili celoten konstrukcijski potencial šilastega loka, ki lahko nosi bistveno večjo težo kot polkrožni lok in ki pri poljubnem razponu težnostne silnice ciljno prevaja v natančno določene točke, s čimer omogoča skeletno gradnjo. Dotlej nepredstavljiva prevotljenost stene, vertikalna vzpetost in višina oboka so rezultat premišljene rabe šilastega loka v povezavi s križnorebrastim obokanjem in sistemom zunanjih opornikov. Križnorebrasti obok kot drugo »razpoznavno znamenje« se v normanski arhitekturi na obeh straneh Rokavskega preliva pojavi vsaj že ob koncu 10. stoletja, a gotski arhitekti so izkoristili vse strukturne možnosti njegove uporabe. Zunanji oporniki so znani že v antični in bizantinski arhitekturi, prav tako niso redkost v francoskem romanskem stavbarstvu, toda zasnova kompleksnega podpornega sistema z opornimi slopi in loki je dosežek moj strov novega načina gradnje, ki se ga je v Evropi prijelo ime opus francigenum. Vse omenjene stavbne prvine so torej v bolj ali manj razviti obliki znane že pred uveljavitvijo gotskega sloga, vendar se poja vljajo le kot posamezen del v prevladujoči romanski strukturi stavb, niso pa povezane v novo slogovno celoto. Šele izviren arhitekturni koncept, ki vse naštete značilnosti združuje v celoviti organski poveza nosti ter s pomočjo naprednejših tehničnih znanj razvija njihove konstrukcijske in estetske potenciale, pomeni rojstvo gotskega sloga.
10
Zaradi opatovih zapisov imamo dobro predstavo tudi o prvih gradbenih delih, povezanih s preno vo opatijske cerkve sv. Dionizija, to je o zidavi monumentalnega zahodnega pročelja, ki že kaže gotske značilnosti. Romanska izhodišča (zlasti neposreden vpliv dvostolpnih pročelij normandijskih cerkva) so več kot očitna, tako da je pravilneje govoriti o prehodnem slogu, v katerem posrečeno sobivajo roman ske in gotske prvine. Po drugi strani je zaradi pomanjkanja arhivskih virov težko natančneje opredeliti vlogo nekaterih drugih spomenikov, ki so pomembni za razvoj gotskega sloga, natančen čas njihovega nastanka pa zaenkrat ostaja odprt. Stolnico v Sensu jugovzhodno od Pariza so verjetno začeli graditi v letih 1134–1140, vendar je bil korni del dokončan šele ok. 1168, veliko pozneje kot kor opatijske cerkve sv. Dionizija. Zgodnjegotske značilnosti ima tudi pariška cerkev sv. Petra na Montmartru, katere vzhodni del naj bi bil zgrajen med letoma 1140 in 1147. Njegova struktura kaže gotske prvine, vendar je v primerjavi s Sugerjevim korom bistveno preprostejša in zavezana starejši tradiciji. Po zasnovi se Sugerjevemu projektu bolj približa kor nekdanje opatijske cerkve sv. Martina v Parizu (Saint-Martin -des-Champs, ok. 1130–1150), ki ima grebenasto obokan korni obhod s krožno nanizanimi kapelami in veliko apsido v glavni osi. Kljub težnji po poenotenju je arhitekturni koncept še zavezan romanskemu načelu seštevanja prostornin in se ne more meriti z revolucionarnim pristopom v Saint-Denisu. Vse to kaže, da geneza novega sloga ni vezana izključno na opatijo sv. Dionizija, ampak slogovni premiki zaznamujejo širše področje francoske kronske domene (Île-de-France), kar je razumljivo in z vidika arhitekturnega razvoja pričakovano. Kljub temu ni nobenega dvoma, da primat v smislu izčiščenega in celovitega izraza gotskega sloga v arhitekturi pripada koru cerkve sv. Dionizija in da z njim upravičeno začenjamo pregled francoskega gotskega stavbarstva.
1.2 Oris razvoja – regionalna pogojenost in kronološki okvir
11 Uvod v arhitekturo gotike
Pri postavljanju časovnih okvirov gotske umetnosti so med deželami precejšnje razlike, še opa znejša pa je raznolikost, pogojena z regionalno specifiko. Čeprav gotska arhitektura po vsej Evropi kaže nekaj skupnih značilnosti, ki jo definirajo kot vseevropski arhitekturni slog, so razlike med francosko in angleško ali med nemško in italijansko gotiko velike. Delitev se seveda ne ustavi ob okvirnih nacio nalnih mejah (pravilneje, mejah srednjeveških državnih tvorb), ki so se v stoletjih precej spreminjale. Nedvomno lahko izpostavimo določene skupne poteze francoske gotske arhitekture, vendar obstaja veliko regionalnih različic, skupin in podskupin, ki se med seboj opazno razlikujejo. Sodobna ume tnostna zgodovina daje prednost celoviti obravnavi posameznega spomenika, ne pa razporejanju v posplošene sheme, iskanju »logičnih« matric razvoja, vplivov in posnemanj, ki se pogosto izkažejo za bolj problematične, kot se zdi na prvi pogled. Po drugi strani sta raziskovanje vplivov in poskus vzposta vljanja preglednega razvojnega vzorca legitimni in celo nujno potrebni nalogi umetnostne zgodovine, saj lahko le na ta način dobimo vpogled v zgodovino arhitekturnih slogov. Pri tem je ključnega pomena zavest, da je vsak, še tako kritičen poskus orisa razvoja sloga nujno poenostavljen, omejen s trenutnim stanjem raziskav in ukrojen po meri dobe, v kateri nastaja.
1.3 Gotske stavbarnice in položaj arhitekta
V proučevanju gotske arhitekture se je v 19. stoletju uveljavil pogled, ki razvoj sloga obravnava z vidika organske rasti – od izoblikovanja ključnih formalnih značilnosti (zgodnja gotika), ki v naslednjem ob dobju (visoka gotika) dosežejo zrelo obliko, v zadnjem obdobju (pozna gotika) pa izzvenijo v variiranju že doseženih oblik in stopnjevani dekorativnosti, medtem ko razvojni polet opeša in na koncu pov sem ugasne. V tovrstnih pogledih je bolj ali manj odločno izražena tudi vrednostna sodba, ki zgodnje obdobje razume v smislu nepopolnega izraza sloga, zorenja in priprave na zrelo obdobje. Sledi doba največjega razcveta, v kateri slogovna govorica pokaže polno zrelost, spomenike pa odlikuje najvišja umetniška kakovost. Zadnja faza se v tridelni shemi redno povezuje z upadom ustvarjalne moči in kvalitete. Takšno gledanje je sicer že zdavnaj preseženo, umetnostna zgodovina pa je zaradi konvencio nalnih razlogov ohranila osnovno delitev, pri čemer poudarja, da nobeno obdobje v resnici ni slogovno homogeno. Razume jih kot okvirne zamejitve v razvoju, ki je tudi znotraj vsakega obdobja raznolik in podvržen različnim dejavnikom – od časovne in regionalne pogojenosti do funkcionalnih specifičnosti, zahtev naročnika, pogojev gradnje, idejne zasnove arhitekta itd.
O časovnih okvirih gotske umetnosti lahko govorimo le ob upoštevanju širšega kulturnozgodovin skega in regionalnega konteksta. V Franciji, kjer se najprej pojavi, jo spremljamo od druge četrtine 12. stoletja. V Angliji je bil najstarejši v celoti ohranjen spomenik – kor stolnice v Canterburyju – zgrajen v letih 1174–1184, kar pomeni precejšen zaostanek za dogajanjem v Franciji. Nemške dežele so v 12. stoletju še povsem v znamenju romanske umetnosti – prvi gotski spomeniki nastanejo v prvi polovici 13. stoletja. Podobno velja za Apeninski polotok, kjer domača romanska tradicija ob uveljavljanju got skih novosti mestoma vztraja vse do 14. stoletja. Po drugi strani je Italija dežela, kjer renesančni slog že sredi 15. stoletja prevlada nad gotskim, medtem ko se v večini držav severno od Alp obdrži vse do sredine 16. stoletja.
Arhitekturni dosežki katedralne gotike so tako zahtevni, da je bila za izvedbo projekta potrebna veli ka in dobro organizirana stavbarnica, ki jo je vodil izkušen in teoretično dovolj podkovan arhitekt. O gradnji katedral v obdobju zgodnje in visoke gotike je še zmeraj znanega razmeroma malo, čeprav se v zadnjih desetletjih zaradi obsežnih raziskav arhivskih virov razmere na tem področju naglo izboljšujejo. Z gotovostjo je mogoče reči, da je zidavo vodil arhitekt, ki je načeloval večji ali manjši stavbarski delav nici, v kateri so bili njegovi pomočniki, zidarji, klesarji, tesarji in drugi mojstri, kot neizučena delovna sila pa so izdatno pomagali tudi lokalni prebivalci.
Delo v delavnici je bilo natančno organizirano. Gradnjo je neposredno vodil arhitekt. Dragoceno pričevanje meniha iz Canterburyja to potrjuje: arhitekt Viljem iz Sensa se je hudo poškodoval pri padcu z odrov, na katerih je nadzoroval potek del. Gotski arhitekt je torej praktik, po drugi strani pa je moral biti zaradi hitrega tehničnega in konstrukcijskega napredka izobražen v matematiki, fiziki, statiki in dru gih vedah, brez katerih si gradnje velikih katedral ni mogoče zamisliti. Graditelji monumentalnih cerkva so vzbujali veliko občudovanje, zato se je družbeni položaj arhitekta naglo krepil. Iz anonimnega obr tniškega mojstra se je preobrazil v spoštovanega gospoda, ki si je med vsemi srednjeveškimi ustvarjalci pridobil najvišji položaj in se najbolj približal renesančnemu konceptu umetnika. Kakšno vlogo je pri
Gradnja Salomonovega templja, Židovske starožitnosti Jožefa Flavija, ok. 1465–1470, Nacionalna knjižnica, Pariz, Ms. fr. 247, fol. 163r.
Gotska arhitektura in kiparstvo 12
1.4 Novi estetski in ikonografski vidiki – gotska katedrala kot celostna umetnina
Zgodovina slogov v primeru gotske arhitekture marsikdaj opazneje izpostavlja konstrukcijske značilno sti in novosti, nekoliko manj pozornosti pa posveča estetskemu vidiku njihove uporabe in okrasnim pr vinam, s katerimi gotski arhitekti izpopolnjujejo vizualno podobo arhitekturnega spomenika. Radikalno nova artikulacija prostornin in stavbne lupine, dinamično členjenje in stapljanje arhitekturnih elemen tov, izjemna prevotljenost stene, obilje svetlobe, barvita presvetljenost notranjščine, ki jo ustvarjajo veliki vitraji itd., omogočajo uveljavljanje spremenjenih estetskih načel, ki se oblikujejo v kompleksnem prepletu umetniške ustvarjalnosti, liturgije, teologije in krščanske metafizike. K temu je treba prišteti še organsko vpetost arhitekturne plastike in slikarstva, da se zavemo kompleksnosti gotske arhitekture v vseh njenih strukturnih, estetskih in vsebinskih razsežnostih.
13
Uvod v arhitekturo gotike
Ne glede na visok položaj arhitekt seveda ni imel povsem prostih rok pri načrtovanju in gradnji naročenih del. Naročnik je izrazil svoje zahteve ter opisal želje, predstave in pričakovanja, arhitekt pa jih je poskušal izpolniti. Kako zavzeto so naročniki spremljali delo arhitektov in posegali vanj, pri čajo že najzgodnejši ohranjeni dokumenti. Lep primer je Sugerjev zapis, v katerem arhitekta sploh ne omeni, lahko pa beremo, kako si je opat zamislil podobo svoje cerkve do takšnih podrobnosti, kot je število stebrov v koru in kornem obhodu, kako je osebno nadzoroval izbiro in sečnjo dreves za tramove, pripravo kamnitih zidakov in klesanje stebrov. Arhitekt je moral naročniku predložiti načrte in verjetno tudi model projekta (čeprav omembe modelov v obstoječih virih ne zasledimo), pripra vljen pa je moral biti tudi na sprotno prilagajanje med gradnjo, saj so lahko nepredvidljivi razlogi (pomanjkanje denarja, smrt naročnika, politični prevrati, vojne idr.) zahtevali spremembo načrta. Ker je bila zidava katedral ali pomembnih spomenikov javne profane arhitekture draga, je bila velikokrat ustanovljena posebna komisija, ki je prevzela organizacijo vseh potrebnih dejavnosti za redno finan ciranje del in oskrbovanje stavbarske delavnice. V številnih primerih je to telo (izbrani predstavniki stolnega kapitlja, dvornega sveta, mestne vlade ipd.) prevzelo vlogo naročnika in odločalo tudi o arhitekturnih vidikih projekta.
Stavbarske delavnice so delovale kot usklajen organizem pod taktirko vodilnega mojstra, pri čemer so v zgodnejših obdobjih neredko vključevale tudi kiparje, vitrajiste, slikarje in druge mojstre, ki so bili potrebni za realizacijo katedrale kot celostne umetnine. Naročnik je moral poskrbeti za oskrbo in infra strukturo: zagotavljanje gradbenega materiala (kamna, opeke, lesa, železa, svinca, stekla itd.), reševati zahtevna logistična vprašanja transporta, zagotoviti materialne in tehnične pogoje za pripravo gradbišča ter omogočiti njegovo delovanje. Gradbišče velike katedrale je bilo pravo malo mesto: na njem je živelo in delalo tudi več kot sto delavcev, in če pomislimo, da je gradnja praviloma trajala vsaj nekaj desetletij, je razumljivo, da je bilo vodenje takšnega projekta zahtevna naloga, ki so ji bili kos le izkušeni mojstri.
tem odigrala primerjava stavbarskega mojstra, ki gradi katedralo kot podobo Nebeškega Jeruzalema, z motivom Boga arhitekta (Deus Geometra), ki s šestilom in kotomerom ustvarja svet, je težko reči. Najbrž ni naključje, da je motiv, ki se v likovni umetnosti izoblikuje prav v obdobju zgodnje gotike, v poznem srednjem veku tako priljubljen.
Arhitekti vélikih katedral visoke gotike so za nas največkrat anonimni ali pa poznamo zgolj njihova imena in nič več. Vendar je anonimnost bolj posledica redkih zgodovinskih pričevanj, ki so nam na raz polago. Da so bili v svojem času spoštovani in pomembni možje, lahko sklepamo zato, ker se njihova imena pojavljajo v talnih labirintih velikih stolnic in ker so včasih celo pokopani v katedralah, kar je bil dotlej izključni privilegij plemstva in visoke duhovščine. Ne nazadnje o njihovem družbenem položaju pričajo visoka plačila, ki so jih prejemali za svoje delo in na račun katerih so lahko resnično živeli kot go spodje. Iz obdobja pozne gotike se je ohranilo precej večje število arhivskih dokumentov, ki to potrjuje jo. Hkrati pomembnejši arhitekti pritegnejo več pozornosti kronistov, ki njihova dela hvalijo pogosteje kot prej. Ne nazadnje je poveden podatek, da si je upal francoski arhitekt Raymond du Temple prositi kralja Karla V., da bi šel za botra njegovemu sinu. Kralj mu je željo izpolnil brez obotavljanja.
Nova, dopolnjena izdaja učbenika Gotska arhitektura in kiparstvo je pripravljena po sodobnih načelih obravnave študijske vsebine, ki klasični način kronološkega pregleda razvoja zahodnoevropske gotske arhitekture in kiparstva združuje s tematskim pristopom. V kratkih uvodnih poglavjih so orisana temeljna vsebinska izhodišča: geneza sloga, časovni okvir in regionalna pogojenost, najpomembnejše arhitekturne oziroma kiparske naloge, položaj umetnika, stavbarske in kiparske delavnice, bistveni ikonografski poudarki itd. Zgodovinski pregled je zastavljen kot predstavitev
GOTS ARHIT 9 789617 128604 ISBN 978-961-7128-60-4
ključnih spomenikov, njihovih značilnosti, pomena za razvoj sloga z opozorilom na časovno in regionalno pogojene specifike ter ikonografske vidike. Izbor sledi široko sprejetemu kanonu z razvojnega vidika bistvenih umetniških del, ki omogočajo dovolj celovit vpogled v umetnost poznega srednjega veka in razumevanje dejavnikov, ki so jo oblikovali. Pomembna prednost prenovljene izdaje je kvalitetno slikovno gradivo, ki kot vizualno dopolnilo besedilu prispeva k boljšemu razumevanju spomenikov tako v oblikovnem in slogovnem kakor tudi v ikonografskem pogledu.
TINE GERM (1967) je profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava evropsko umetnost poznega srednjega veka in renesanse. Je avtor številnih znanstvenih razprav ter pisec knjig Nikolaj Kuzanski in renesančna umetnost (Tretji dan, 1999), Podobe antičnih bogov v likovni umetnosti od antike do izteka baroka (DZS, 2001), Ikonološke študije (KUD Logos, 2002), Simbolika cvetja (Mladinska knjiga, 2002), Simbolika števil (Mladinska knjiga, 2003), Simbolika živali (Modrijan, 2006), Podoba in pomen v likovni umetnosti (Založba Pivec, 2006), Gotsko slikarstvo (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009), Gotska arhitektura in kiparstvo (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009), Italijanska umetnost zgodnje in visoke renesanse: arhitektura in kiparstvo (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011), Staronizozemsko slikarstvo (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013) ter Smrt kraljuje povsod in bela Smrt triumfira (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015).
