1 Izobraževanje starejših: dejavno staranje in dejavno učenje

1 Izobraževanje starejših: dejavno staranje in dejavno učenje

Nives Ličen

»Ko sem diplomirala na Filozofski [fakulteti] kot psihologinja in pedagoginja, takrat je bila ta kombinacija še mogoča, nisem imela pojma o andragogiki. Še manj o geragogiki. Komenskega smo poznali, ampak samo Veliko didaktiko. Nismo slišali za njegove ideje o vseživljenjskem izobraževanju. Po diplomi sem dolgo časa delala v podjetju. Tam sem »learning by doing«, kot se reče, spoznavala učenje odraslih. Zdaj sem že nekaj let v pokoju in se učim ... Včasih preberem, kaj menijo o »veliki sliki«, raje pa imam svojo »malo sliko« skupine upokojenk v naši krajevni skupnosti. Ko se kdo včasih posmehne naši skupini stark – pa nismo tako stare! –, se mi zdi, da še vedno vlečemo za sabo rep »puerocentrične kulture«. Kot da se lahko samo otroci učijo! Puerocentrični model1 ni dober model, kako bi rekla, ni dobra perspektiva za razmišljanje o učenju.«

(Ivanka, 73 let; iz intervjuja v raziskavi o razvoju izobraževanja starejših)

V tem poglavju boste spoznali:

• kako je izobraževanje starejših umeščeno v okvir vseživljenjskega učenja, • kako demografske spremembe in nastajanje dolgožive družbe implicirajo razvoj izobraževanja starejših, • kako utemeljujemo izobraževanje starejših iz zornega kota blagostanja, pravičnosti, opolnomočenja.

1 Besedno zvezo je intervjuvanka uporabila izhajajoč iz teze, da je bilo 20. stoletje stoletje otroka. Če to besedno zvezo razumemo kot metaforo za poimenovanje pojava, da sta vzgoja in izobraževanje še vedno večinoma razvita glede na potrebe družbe v odnosu do otrok in mladih prebivalcev, razumemo, da so preostala obdobja v življenjskem poteku – še posebej starejše obdobje – iz zornega kota vzgoje in izobraževanja še vedno nerazvita področja. Puer aeternus je sicer naslov dela Marie-Louise von Franz in govori o večnem otroku, ki nikoli ne odraste. Intervjuvanka je v nadaljevanju dejala, da sta tudi naša vzgoja in izobraževanje kot proces v prepočasnem razvoju, ker ne odgovarjata na potrebe starejših po učenju.

1 1 Uvod

Izobraževanje starejših je zelo hitro rastoče področje, ki ga opredeljuje več dejavnikov. Demografske spremembe so izziv za vzgojno-izobraževalni sistem in še posebej za izobraževanje starejših. Ena od vidnejših razlik v primerjavi s preteklostjo je prav podaljševanje (pričakovane) življenjske dobe. Zdi se, da se dogaja nekaj zelo zanimivega: sodobna znanost odkriva, kako se lahko človek zdravo stara. Razvoj znanosti in tehnologije kaže, da se bo trend zdravega staranja nadaljeval. Napovedujejo, da bo človek z novimi odkritji dosegal tudi 120 let zdravega življenja. Mnogi Zemljani, rojeni leta 2000, bodo doživeli prelom stoletja leta 2100. Znanstveni in tehnološki napredek določata izobraževanje starejših, tako na ravni izvedbe dejavnosti (npr. izobraževanje na daljavo, igrifikacija izobraževanja) kot na ravni spoznavanja starosti (potrebe in zmožnosti starejše osebe, socialne značilnosti ipd.). Mnogo novosti omogoča sodobna računalniška tehnologija, nanotehnologija. Veliko raziskav na področju biologije celice se ukvarja s staranjem celice. Celično staranje lahko upočasnijo, ne morejo pa ga zaustaviti. Vse to omogoča misliti in živeti staranje na nove načine.

Prebivalstvo zahodnih držav se hitro stara, tako da se včasih pojavi izraz srebrni cunami (ang. silver tsunami), ki dobi v kulturi različne pomene (Summer, 2007). Pozitivni pomeni so naslednji: to je največji dosežek civilizacije; stari ljudje prinašajo izboljšanje skupnega življenja; stari ljudje ne vodijo vojn. Negativni pomeni: to je veliko tveganje za sistem socialne države; ne podaljšuje se življenje, podaljšuje se hiranje; starost je izgubljanje vseh zmožnosti. Staranje prebivalstva vpliva na vse generacije in na vse vidike življenja: socialne, gospodarske, kulturne, medicinske, politične in izobraževalne. Razumevanje staranja in razvijanje možnosti za »nove načine staranja« sta izziva za 21. stoletje, o čemer je bilo veliko govora leta 2012, ko je bilo evropsko leto aktivnega staranja. O tem piše tudi Zelena knjiga o staranju, 2 ki jo je januarja 2021 objavila Evropska komisija in med drugim poudarja tudi vseživljenjsko učenje. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je na začetku tega stoletja pripravila model aktivnega staranja (dejavnega staranja), po katerem naj bi razvili optimalne možnosti za sodelovanje starejših v družbi, možnosti za nove dejavnostii starejših ter za njihovo zdravje in varnost v pozni starosti. Desetletje 2021−2030 je Generalna skupščina OZN razglasila za desetletje zdravega staranja (UN Decade of Healthy Ageing).3 Svetovna zdravstvena organizacija je pripravila načrt, katere teme bodo v ospredju: starosti prijazno okolje, nasprotovanje starizmu, razvoj kompetenc, dati glas starejšim, dolgotrajna oskrba, raziskovanje in inovacije. Razvoj kompetenc je področje, ki mu služi izobraževanje starejših.

2 Evropska komisija (2021). Green Paper on Aging: Fostering solidarity and responsability between generations. https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/1_en_act_part1_v8_0.pdf 3 UN Decade of Healthy Ageing 2021-2030. https://www.who.int/initiatives/decade-of-healthy-ageing