Umiranje, smrt in žalovanje pri starejših

Izobraževanje starejših se razvija in organizira glede na spoznanja s področja izobraževanja in področja staranja ter glede na odnos ali držo do obeh področij. Tako izobraževanje kot staranje imata veliko pomenov, ki jih bomo v tem zborniku spoznavali. Staranje je proces. Ljudje ne postanejo stari naenkrat. Staranje je intenzivna socialna in psihološka dimenzija naših življenj. Poleg bioloških značilnosti, ki se nanašajo na staranja telesa, staranje in starost opredeljuje mnogo kulturnih konstruktov in stereotipov o staranju, ki jih soustvarjamo in ohranjamo z vsakdanjimi praksami. Ljudje smo od rojstva vzgajani v svojih kulturah o tem, kaj je primerno ravnanje za določena obdobja. Oblikuje se starostna diferenciacija, kaj je primerno za dvajsetletnika in kaj za šestdesetletnika. Pričakovanja, kdaj je pravi čas za neko ravnanje, pa niso povezana le z zmožnostjo človeka, temveč pogosto tudi s starizmom. Starizem (ang. ageism) je nabor predsodkov in diskriminacij, ki slonijo na starosti ljudi in so pogosto ovira za iskanje novih poti za doseganje dobrega počutja in blagostanja. Predsodki o starih ljudeh so trdovratni – še posebej zato, ker jih starejši sprejmejo kot resnične, usvojijo jih in se začnejo vesti skladno s predsodki.4

Izobraževanje – kot proces pridobivanja in razvrščanja ter hranjenja raznovrstnih informacij, upravljanja z informacijami in znanjem, oblikovanja pomenov, konstrukcije znanja, formiranja modrosti5 in oblikovanja stališč, vrednot in vrlin ter sebstva ali oblikovanje identitete – ni le prilagajanje danim pogojem, temveč tudi konstruiranje življenja v nekem obdobju in okolju, zato lahko izobraževanje v poznejših letih razumemo kot poiesis, to je tvorjenje, formiranje (o)sebe in staranja. Izobraževanje kot vseživljenjski proces je del konstrukcije staranja, saj se v vseh obdobjih oblikujejo prepričanja o staranju. Izobraževanje starejših kot organizirana družbena praksa vpliva tudi na oblikovanje podob in praks staranja.

Izobraževanje lahko za starejše pomeni dejavnost, ki jo nekdo organizira. V teh primerih govorimo o formalnem in neformalnem izobraževanju. Lahko je proces učenja v vsakdanjem življenju, (samo)oblikovanja ali (samo)vzgoje, ljudje ponovno odkrivajo svoje zmožnosti in interese ter postanejo ustvarjalci svoje identitete v odnosih z drugimi. V teh primerih govorimo o informalnem učenju. V vseh treh oblikah ima velik potencial za življenje starejših. V angleških besedilih mdr. zasledimo oznako selfreinventive za poimenovanje potenciala izobraževanja v poznejših letih. Starejši so socialni akterji (delovalci), so dejavni ustvarjalci svojega staranja in starost je vredno obdobje, v katerem se starejši lahko oblikujejo. Izobraževanje starejših razumemo kot proces na makro ravni, kot del večjih družbenih sistemov in kot proces na mikroravni ali proces pri posamezniku. V

4 O besedah starizem in starostizem glej Burcar, L. (2017). Starizem ali starostizem. Glej tudi poglavje o starizmu v tem zborniku. 5 Koncept modrosti je primeren za razmislek o izobraževanju starejših. Monika Ardelt in Ursula Staudinger že dlje časa raziskujeta staranje z uporabo koncepta modrosti (wisdom).

sodobnosti6 je že precej raziskav na področju izobraževanja starejših in lahko govorimo o razvijajočem se samostojnem področju védenja.

1 2 Izobraževanje starejših kot del vseživljenjskega učenja in izobraževanja

Nekatere drobce o izobraževanju starejših kot delu vseživljenjskega izobraževanja zasledimo že v zamislih, ki jih je v svojih delih zapisal Komenski (1592–1670). V 20. stoletju pa se je zamisel hitreje razvijala, na kar so vplivale različne teorije. Pomemben vpliv na razvoj razmišljanja o vzgoji in izobraževanju v poznejših letih je imela Eriksonova teorija, ki je tudi v obdobje starosti umestila koncept razvoja. Erikson (1902–1994) je v svoji teoriji o razvojnih stopnjah opisal starost kot obdobje, ko ima človek še vedno neke naloge, ki jih mora razrešiti, da razvije svojo integriteto, da doseže celovit odnos do življenja. Drugi vplivni teoretski tok je bil sklop teorij o življenjskem poteku (life course) in učenju. V sodobnosti pa npr. longitudinalna Harvardska študija7 kaže, da je za kakovostno starost pomemben nabor izkušenj in nenehnega delovanja. Starejši razvijajo svojo delovalnost (agency), pri čemer so zelo pomembni odnosi z okoljem, z ljudmi in prostorom, pomembna je ustvarjalnost. Ker pa se starejši razlikujejo in ker je starost dolga, se tudi znotraj starosti diferencirajo obdobja in vrste učenja.

Komenski je v delu Pampaedia opredelil vseživljenjsko izobraževanje tako, da je celotno linijo izobraževanja razdelil v več šol, ki segajo od rojstva do smrti. Zadnji dve sta šola starosti in šola smrti. Starost je obdobje, ko mora vsak poskrbeti, da ne bo zaman vse, kar je v življenju delal, zapiše Komenski (Comenius, 1993, str. 289). Starost je zadnje poglavje v zgodbi in daje pomen vsem drugim poglavjem. Šola starosti ima tri razrede. Za vsakega so jasno postavljeni cilji in izbrane metode. Prvi razred je razred tistih, ki so vstopili v obdobje starosti in zdaj raziskujejo, katere so njihove naloge in kaj lahko naredijo. Drugi razred je razred tistih, ki so vstopili v obdobje zrele starosti in morajo zaključiti svoja dela. Tretji razred sestavljajo tisti, ki so nemočni, onemogli in pričakujejo konec življenja. V tretjem razredu razmišljajo o smrti. V vseh prejšnjih obdobjih ljudje namreč lahko umrejo. V zadnjem obdobju ne morejo neumreti. Komenski zapiše, da umreti ni nobena umetnost. Smrt se zgodi. Dobro umreti – to je umetnost umetnosti (Comenius, 1993, str. 291).

V zahodni družbi ne omenjamo priprave na smrt kot dela izobraževanja, saj je izobraževanje še vedno usmerjeno predvsem v pridobivanje kompetenc

6 V 90. letih prejšnjega stoletja so se avtorji še spraševali, zakaj geragogika ali izobraževalna gerontologija še ni samostojno področje študija. Glej npr.: Glendenning, F. (1997). Why educational gerontology is not yet established as a field of study. 7 Harvardska študija je longitudinalna študija, ki so jo izvajali na Univerzi Harvard. Več o tem glej v Vaillant, G. E. (2015). Triumphs of Experience: The Men of the Harvard Grant Study.

za obvladovanje sveta, za spreminjanje sveta. V najbolj skrajnih primerih je namenjeno predvsem usposabljanju za delo na aktualnem trgu dela in sledi neoliberalnim načelom trga. Izobraževanje, ki bi bilo namenjeno poglabljanju vase ob soočanju z odhajanjem, običajno ni del formalnih sistemov, o čemer kritično razmišljajo mnogi avtorji, npr. švicarska psihologinja Marie Christine Josso. Smrt in umiranje sta še vedno tabuizirani področji, to je tema, ki ni del izobraževanja, še več, to je tema, ki je zamolčana. Ko o tej temi razmišljamo v kontekstu izobraževanja starejših, lahko ugotovimo, da se pojavljajo sicer programi za spoprijemanje z boleznijo svojih staršev, smrtjo svojih staršev, ne pa z lastno umrljivostjo. V zadnjih letih se sicer počasi razvijajo tudi programi, ki so jih poimenovali Zadnja pomoč/Last Aid, vodijo pa jih predvsem zdravstvene ustanove (Zelko idr., 2021).

V evropskem okolju se je razvilo predvsem izobraževanje v t. i. tretjem življenjskem obdobju,8 ki je vitalno obdobje življenja, ljudje so lahko še vpeti v svet produkcije, lahko razvijejo drugo kariero, potujejo ... To obdobje bi lahko primerjali s prvim in z drugim razredom šole starosti. Zadnje življenjsko obdobje ali šola smrti ima le rudimentarne plasti na področju izobraževanja, razen v nekaterih praksah, ki potekajo v domovih za starejše, hospicih, so del delovne terapije ali psihoterapije ob spoprijemanjih z boleznijo.9

Starost/staranje je v zahodni družbi pričakovano dolgo obdobje. Živimo v času, ko ne le upamo, da bomo dosegli starost, temveč pričakujemo, da jo bomo dosegli, zato danes govorimo o dolgoživi družbi10 (ang. long life society, fr. la société de longue vie). Izobraževanje starejših se razvija v samostojno področje in se tudi že diferencira po skupinah, temah, starosti. Zamisel vseživljenjskega učenja11 in izobraževanja se v pomenu trajanja na časovni črti uresničuje z razvojem izobraževanja do smrti. Izobraževanje starejših vključuje vsa področja (life-wide) in različne dimenzije (telesno, kognitivno, emocionalno in socialno ter spiritualno) ter različne oblike glede na stopnje organiziranosti. Tudi izobraževanje starejših poteka kot formalno izobraževanje na univerzah, ko se starejši vpisujejo na dodiplomske in podiplomske študijske programe ali le k nekemu izbirnemu predmetu. Vključijo se v programe formalnega izobraževanja, prejmejo certifikate in

8 Pozorni moramo biti pri uporabi besednih zvez tretje (še bolj pa četrto) življenjsko obdobje, da ne bi že poimenovanje vodilo v stereotipno razumevanje starosti. O tem je pisal že Laslett. Bolje se je izogniti kategorizaciji po starosti, ker so razlike pri starejših velike (odvisno od okolja, predhodnih izkušenj, interesov, zdravja, nesreč ipd.). 9 Izobraževanje in učenje v povezavi z izgubami in umiranjem raziskuje tanatogogika. Primeri takega izobraževanja se imenujejo death education, primeri projektov: Death Cafe, Last Aid. Glej tudi poglavje v tem zborniku o žalovanju. 10 Glej http://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/slovar/1031.html 11 Pojem vseživljenjsko učenje vključuje več razsežnosti učenja: razsežnost časa – traja do konca življenja (life-long learning), razsežnost vsebin in praks ter oblik – zajema vsa področja (life-wide learning) in razsežnost globine duševnih in duhovnih procesov (life-deep learning). Teoretsko lahko procese osvetlimo s konceptom postajanje (becoming) kot nenehno vzgajanje ali oblikovanje človeka. Več o povezavi med vseživljenjskim učenjem in konceptom postajanja glej v delu Beighton (2015) Deleuze and Lifelong Learning.

HOMO SENES 9 789617 128918

SENES Staranje v 21. stoletju je »novo staranje«, ki ga ustvarja generacija »baby boom« in se kaže kot izreden dosežek sodobne civilizacije. Prvi visokošolski učbenik za geragogiko je nastal s sodelovanjem raziskovalcev, strokovnjakov v praksi in študentov. V skupini za pripravo učbenika so svoje znanje in zamisli ter vizije združili avtorji in avtorice z univerz v Ljubljani, Mariboru in Kopru ter s Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Tem so se pridružili študenti, ki so za učbenik

pripravili besedila, nastala z raziskovanjem v študentskih inovativnih projektih (ŠIK). Zanimivi so opisi razvojnih praks, ki animirajo mnoge starejše v lokalnem okolju, da se vključijo v programe izobraževanja, in sporočajo o tem, da so starejši vedoželjni. V prvem delu so opisani temeljni pojmi in dejavniki, ki vplivajo na razvoj izobraževanja starejših. V drugem delu so izbrane teme, povezane tako z izobraževanjem starejših kot z ozaveščanjem javnosti o staranju in starizmu.