Kolateralna škoda: Družbena neenakost v globalni dobi

Zygmunt Bauman Kolateralna škoda

Zbirka PREVODI

Zbirka PREVODI

P P

19,90 EUR ISBN 978-961-237-615-4

9 789612 376154

Zygmunt Bauman Kolateralna škoda

Zygmunt Bauman Kolateralna škoda Družbena neenakost v globalni dobi

Uredila Ksenija Vidmar Horvat

Znanstvena založba Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani Oddelek za sociologijo Katedra za občo sociologijo Ljubljana, 2013

Kazalo

Ksenija Vidmar Horvat: K prevodu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Uvod: Kolateralna škoda družbene neenakosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1 Od agore do trga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 2 Rekvijem za komunizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 3 Usoda družbene neenakosti v času tekoče moderne . . . . . . . . . . . . . . . . 35 4 Tujci so nevarni … so zares? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 5 Potrošništvo in moralnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 6 Zasebnost, skrivnost, intimnost, človeške vezi – in druge kolateralne

žrtve tekoče moderne . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 7 Sreča in individualizacija rešitev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 8 V sodobnih Atenah iskati odgovor na starodavno vprašanje iz Jeruzalema . . 81 9 Naravna zgodovina zla . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 10 Wir arme Leut’ … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Biti ubog pomeni biti osamljen … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 … Med osamelci … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .114 … Prestrašeni, razžaljeni, ponižani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 In osem desetletij pozneje? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .116 Sanjati o priznanju, bati se njegovega zanikanja … . . . . . . . . . . . . . . 117 11 Sociologija: od kod in kam? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .135

3

K prevodu Ksenija Vidmar Horvat

Susan Sontag je v knjigi Pogled na bolečino drugega zapisala kanonične besede o identifikaciji s človeškim trpljenjem: Pustiti ob strani sočutje, ki ga izkazujemo ljudem v vrtincu vojne in zločinske politike, ter se posvetiti razmisleku o tem, da so naši privilegiji umeščeni na isti zemljevid kot njihovo trpljenje in da so morda – na načine, ki si jih raje ne bi zamišljali – povezani z njihovim trpljenjem, tako kot je bogastvo nekaterih nemara povezano s siromaštvom drugih; to je naloga, za katero lahko boleče, pretresljive podobe morda preskrbijo le začetno iskro.

Odmisliti sočutje? Mar ni ta misel v temeljnem nasprotju z vso sodobno teorijo in filozofijo globalne pravičnosti, in posebej tiste, ki v feminističnem tonu opozarja, da nam primanjkuje ženske politike (sočutja) na svetovni ravni; ter da je pot k humanosti v povečevanju, ne pa reduciranju identifikacije s trpečim Drugim? Je Susan Sontag na vrhuncu svojega dramatičnega (in travmatičnega) biografskega srečanja z nasiljem in vojno prišla v nasprotje s filozofijo etike? Z Levinasom, Derridajem, Agambenom, Butlerjevo … Baumanom?

Nas je torej zadnje delo sociologa tekoče modernosti, ki v naslovu poveže pojma človeške žrtve in globalne neenakosti, spet usmerilo nazaj v tok k empatiji, sočutenju nesreč in ponižanj vseh, ki so ostali na robu, pogosto pa tudi kar onkraj družbe – kot podrazred, tujci, drugačni in ogrožajoči neznanci? Smo z Baumanom zaprli poglavje antimoralizma, ker, kot je implicitno obtožbo najti pri Sontagovi, je sočutje iznajdba Zahoda za upravljanje z lastno slabo vestjo? Je Susan Sontag od nas, kot vidimo zdaj, ko beremo Baumana, vendarle zahtevala preveč – in premalo hkrati? Nas Bauman torej pomirja, da je v redu, ko iz varnih zaledij naših domov (spet) izražamo sočutje do Drugega?

Niti najmanj. Bauman se je – potem ko je nekoliko samozadušil svoj prepoznavno kritični glas modernista, ki je, tudi ko se je opiral na ostale sociologe moderniste, temu mainstreamu redno nastavljal ogledalo – s Kolateralno škodo z vso silo vrnil nazaj na pot globalnega intelektualca, ki misli s periferije, medtem ko opisuje center, in diagnosticira jedra, medtem ko potuje po obrobjih. Ne citira zaman Levinasa – etična persona, kot je –, toda filozofskim tonom zaveze humanosti, ki je v skrbi za Drugega, doda jasno sociološko dimenzijo. Skrb za Drugega ni več zgolj normativna gesta, je eksistencialno in politično bistvo razumevanja in delovanja za humano družbo.

5

Bistvo obeh je zelo preprosto in ga je mogoče strniti v tri ugotovitve: prvič, tisto, kar se nam javno prikazuje kot največje tveganje za našo varnost (terorizem, tujci, Romi, prestopniki), je v resnici daleč stran od razsežnosti tveganj, ki jih predstavlja razred, ki se postavlja v vlogo upravljavca s skupnim bogastvom in prihodnostjo; drugič, večanje svetovnega bogastva povečuje (in ne odpravlja) revščino, in to velja tako za razviti Zahod kot »tretji svet«. Tretjič, naša boječnost in brezbrižnost sta rezultat »svobodomora« ali »izčrpanosti od svobode«, ki sta jo tlakovala dva antagonistična modela osvoboditve 20. stoletja, kapitalizem in državni komunizem, zgodovinsko pa prek paradigme »izbire« zapečatila zadnja faza potrošniškega neoliberalizma.

Ker se slednji do zgodovinskega statusa globalnega tirana lahko zavihti le tako, da veča ponudbo strahov na domačem trgu, je jasno, da smo ustrahovani, da smo »kolateralna škoda« tega zadnjega zagona upravljanja z zgodovino pred padcem imperija zgolj zato, da bi pozabili na sočutje z Drugim, ki je pot razlaščanja prehodil pred nami – in tudi za nas.

Igra je politično enostavna – in psihološko zapletena. Kolateralna škoda lahko ponudi začetno iskro, tudi zato, da bi se bolje pripravili na bolečino, ki čaka nas; in, zagotovo vsaj v prihajajočem desetletju, vse za nami.

Bauman je za prostor, v katerega prihaja prevod njegovega dela, obvezni globalni korektiv gledanja na trpljenje, ki ga je na Balkanu zaznala, opisala in naposled za brezbrižni Zahod trpela Susan Sontag.

Je tudi nova lekcija iz zgodovine izključevanja, ki temelji na iskanju subjektov, primernih za ponižanje in bolečino. Bolj ko sovražimo druge, bolj gotovi smo lahko, da v resnici ne zmoremo najti poti, da ne bi sovražili, prezirali, poniževali … samih sebe.

6

Uvod: Kolateralna škoda družbene neenakosti

Če električno napeljavo preobremenimo, najprej pregori varovalka. Ker ne zmore pretočiti tolikšne napetosti kot drugi deli napeljave (je njen najmanj odporen del), je varovalka tam z razlogom; pregorela bo prej kot drugi deli, v trenutku, ko bo napetost električnega tokokroga presegla mejno vrednost in hip preden bi se pokvarila celotna napeljava skupaj z napravami, ki so priključene nanjo. To pomeni, da je varovalka varnostna naprava, ki ščiti druge omrežne dele pred izpadom in okvaro. Vendar pomeni tudi, da uporabnost in vzdržljivost tokokroga – in hkrati moč, ki jo ta lahko pretoči, ter delo, ki ga lahko opravi – ne moreta presegati njene jakosti. Ko pregori varovalka, celoten tokokrog preneha z delovanjem.

Most se ne poruši šele takrat, ko je obremenitev večja od povprečne nosilnosti lokov, poruši se namreč veliko prej – v trenutku, ko obremenitev preseže nosilnost enega od lokov – najšibkejšega med njimi. »Povprečna nosilnost« stebrov je statistična fikcija, ki ima malo ali nič skupnega z uporabnostjo mosta, prav tako kot »povprečna moč« posameznega verižnega člena nima nobene vloge pri preračunavanju, s kolikšno močjo je mogoče verigo obremeniti. Izračunavanje povprečij in zanašanje nanje je v resnici najzanesljivejši način, da izgubimo tako breme kot verigo, ki smo jo obremenili. Nepomembno je, kako močni so preostali loki in podporni stebri mosta – njegovo usodo določa najšibkejši člen.

Ko objekt načrtujejo in preizkušajo izšolani in izurjeni inženirji, upoštevajo te preproste in očitne resnice. V mislih jih imajo tudi upravitelji, ki so odgovorni za vzdrževanje: če objekt pravilno pregledujejo in ustrezno vzdržujejo, bi se popravila običajno morala začeti v trenutku, ko posamezen del ne izpolnjuje minimalnih standardov vzdržljivosti konstrukcije. Zapisal sem »običajno«, saj žal to pravilo ne velja za vse konstrukcije. Za objekte, ki so iz takšnega ali drugačnega razloga izjeme – med njimi so slabo vzdrževani jezovi, zanemarjeni mostovi, na hitro popravljena letala ali površno pregledane javne in stanovanjske zgradbe –, izvemo šele takrat, ko se nesreča že pripeti: ko preštevamo žrtve malomarnosti in računamo izjemno visoke stroške obnove. Vendarle pa obstaja struktura, ki izstopa po tem, da te preproste zdravorazumske resnice pozablja ali jih izriva iz zavesti, jih spregleduje ali celo odkrito zanika: struktura, o kateri govorimo, je družba.

O družbi velja splošno razširjeno, čeravno napačno prepričanje, da je kakovost celote mogoče in treba meriti na podlagi povprečne kvalitete njenih delov – in da bo v primeru, da kateri koli del zdrsne pod povprečje, to morda močno vplivalo zgolj na ta posamezen del, a ne tudi na kvaliteto, vzdržljivost in delovanje celote.

7

Ko preverjamo in vrednotimo stanje družbe, ponavadi izračunavamo povprečja prihodkov, življenjskega standarda, zdravja. Redkeje so v ospredju različne vrednosti teh kazalcev v različnih segmentih družbe ter razkorak, ki ločuje najvišje segmente od najnižjih. Ko govorimo o povečanju neenakosti, redko kdaj govorimo o čem drugem kot o finančnih težavah; debate o nevarnostih neenakosti za celotno družbo so relativno redke, najpogosteje govorimo o grožnji, ki naj bi jo neenakost predstavljala za »zakon in red«, ne govorimo pa o neenakosti kot grožnji najpomembnejšim stebrom družbenega blagostanja, kot so telesno in duševno zdravje celotne populacije, kvaliteta vsakdanjega življenja, smisel političnega udejstvovanja in moč vezi, ki ljudi povezujejo v družbo. Za edini kazalec blagostanja in kriterij, po katerem se presoja oblast, odgovorna za nadzorovanje in ohranjanje sposobnosti nacije, da se kolektivno sooči z izzivi in problemi, obvelja povprečni dohodek ali povprečno premoženje in ne razpon dohodkovne neenakosti ali porazdelitev bogastva. Sporočilo takšne interpretacije je, da neenakost sama po sebi ne predstavlja niti nevarnosti za družbo kot celoto niti izvora problemov, ki zadevajo družbo kot celoto.

Precejšen del aktualne politike lahko pojasnimo z željo političnega razreda in glavnega dela volilnega telesa prisiliti realnost, da se prilagodi zgornji interpretaciji.

Očiten simptom te želje in politike, ki jo uresničuje, je dejstvo, da na dnu lestvice družbene distribucije bogastva in prihodka obstaja del populacije, ki je ujet v imaginarno kategorijo »podrazreda«: tj. skupek posameznikov, ki v nasprotju s preostalo populacijo ne pripadajo nobenemu razredu – in torej tudi družbi ne. Družba je razredna družba prav v pomenu totalitete, v katero se posamezniki vključujejo s pripadnostjo določenemu razredu; od njih se pričakuje, da bodo prevzeli funkcijo, ki jim jo predpisujeta njihov razred in »družbeni sistem« kot celota. Pojem »podrazreda« sporoča, da ne moremo govoriti niti o predpisani funkciji (kot v primeru »delavskih« ali »poklicnih« razredov) niti o položaju, ki ga zavzema v družbeni celoti (v primeru »nižjih«, »srednjih« in »višjih« razredov). Sporoča le to, da je »podrazred« »zunaj« pomenljive – na določeno funkcijo in pozicijo osredotočene – klasifikacije. »Podrazred« je morda »znotraj«, zagotovo pa ni »od« družbe: ne prispeva ničesar, kar bi družba potrebovala za svoje preživetje ali blagostanje; pravzaprav bi lažje shajala brez njega. Položaj pripadnikov »podrazreda«, na kar namiguje že samo poimenovanje, je status »notranjih emigrantov« ali »ilegalnih imigrantov«, »tujcev znotraj« – brez pravic, ki jih imajo pripoznani člani družbe; je tuje telo, ki se ne prišteva med »naravne« in nepogrešljive dele družbenega organizma. Spominja na rakasto tvorbo, za katero je najbolj smiselno zdravljenje, da jo izrežemo ali z močnim posegom umetno zamejimo oziroma ublažimo.

Drug simptom te želje, ki je tesno prepleten s prvim, je še bolj očitna tendenca, da bi revščino, ta najbolj skrajen in težaven sediment družbene neenakosti, prekvalificirali v problem zakona in reda, ki zahteva izvajanje ukrepov, s katerimi ponavadi obravnavajo prestopništvo in kriminalna dejanja. Drži, da se revščina in kronična nezaposlenost ali »delo brez zaposlitve« – priložnostno, kratkotrajno, nezahtevno in neperspektivno – povezujeta z nadpovprečnim prestopništvom; nekaj kilometrov stran od mojega doma v Bradfordu 40 odstotkov mladih živi v družinah brez redno zaposlenih, vsak deseti med njimi ima policijsko kartoteko. Vendar ta

8

statistična korelacija sama po sebi ne upravičuje prekvalificiranja revščine v problem kriminala; če kaj, bolj poudarja potrebo, da prestopništvo obravnavamo kot družbeni problem: če želimo zmanjšati število mladih, ki pridejo navzkriž z zakonom, moramo razumeti korenine fenomena – in te korenine so družbene. Izhajajo iz potrošniške življenjske filozofije, ki jo pod pritiski na potrošnika osredotočene ekonomije in politike razširjajo in vcepljajo v misli, iz naglega krčenja življenjskih izbir, ki so na voljo revnim, ter iz vse manj realnih možnosti, da bi vse večji del prebivalstva ubežal revščini na družbeno sprejemljiv in možen način.

Glede mesta Bradford moramo izpostaviti dve stvari, saj je po svetu posejanih kopica podobnih primerov. Prvič, prizadevanje, da bi jih ustrezno razložili v povezavi z lokalnimi, trenutnimi in neposrednimi vzroki (in zanemarili njihovo povezavo s posameznikovo zlonamernostjo), je jalovo. Drugič, lokalne službe, čeprav iznajdljive in pripravljene ukrepati, ne morejo veliko narediti, da bi jih preprečile ali ublažile.

Povezave s fenomenom Bradforda se raztezajo onstran mestnih meja. Položaj mladih v Bradfordu je namreč kolateralna izguba nekoordinirane in nekontrolirane globalizacije, ki jo poganja dobiček.

Izraz »kolateralna izguba« (oziroma škoda ali žrtev) je bil skovan nedavno, v besednjaku vojaških misij v tujini, razširili pa so ga novinarji med poročanjem o vojaških operacijah, da bi razkrili nenamerne, nenačrtovane – ter, kot bi rekli nekateri, napačne in »nepričakovane« – učinke, ki niso nič manj škodljivi, boleči in pogubni. Označevanje določenega destruktivnega učinka vojaških operacij kot »kolateralnega« namiguje na to, da ni bil predviden v fazah načrtovanja operacije in odprave enot na misijo; ali da je bila možnost takšnega učinka predvidena in premišljena, a kljub temu vredna tveganja, ker je upoštevala pomembnost vojaškega cilja – to stališče je precej lažje (in bolj verjetno) sprejeti, saj tisti, ki so se odločili o smiselnosti tveganja, ne bodo deležni morebitnih posledic svoje odločitve. Odločevalci in ukazovalci si pogosto prizadevajo otresti se za nazaj svoje pripravljenosti tvegati življenja in dobrobit drugih – in poudarjajo, da ne moremo narediti omlete, ne da bi razbili jajca. Ta argumentacija seveda prikriva legitimizirano ali prisvojeno moč tistega, ki bo omleto spekel in pojedel in se odloča, katera jajca bo pri tem razbil, prikriva pa tudi dejstvo, da razbita jajca zagotovo ne bodo tista, ki bodo pojedla omleto … Pojem kolateralne škode tiho predpostavlja že obstoječo neenakost pravic in možnosti, hkrati pa a priori sprejema neenako porazdelitev škode, ki je potrebna za to, da je določeno dejanje storjeno (ali ne).

Tveganja očitno nimajo tarče in so nevtralna, njihovo učinkovanje je naključno; v igri tveganj se kocke razporedijo, še preden so vržene na igralno mizo. Obstaja selektivna afiniteta med družbeno neenakostjo in verjetnostjo, da nas prizadenejo katastrofe, naj bo za njih odgovoren človek ali »narava«, četudi je v obeh primerih potem slišati, da je bila škoda nenamerna in nenačrtovana. Poziciji biti na dnu lestvice neenakosti in biti »kolateralna žrtev« človeških dejanj ali naravnih nesreč sta v takšnem odnosu kot nasprotna magnetna pola: težita drug k drugemu.

Leta 2005 je orkan Katrina zadel ob obalo Louisiane. V New Orleansu in njegovi okolici so vsi vedeli, da se Katrina bliža, imeli so dovolj časa, da si poiščejo zavetje.

Niso pa si vsi pomagali s svojim védenjem in dobro izkoristili časa, ki so ga imeli

9

na voljo za umik. Nekateri – bilo jih je mnogo – niso uspeli zbrati dovolj denarja za letalske karte. Skupaj z družinami so se vkrcali v vozila, ampak: le kam so se lahko odpeljali? Tudi moteli nekaj stanejo in prav denar je bil tisto, česar zagotovo niso imeli. Njihovi premožnejši sosedi so – paradoksalno – lažje upoštevali navodila, da zapustijo svoje domove in posest, da si rešijo kožo; njihova lastnina je bila zavarovana, Katrina je bila morda smrtna grožnja njim samim, a ne tudi njihovemu premoženju. Še več, lastnina revnih brez denarja za letalske karte ali motele je bila v primerjavi z razkošjem premožnih morda videti borna in nevredna obžalovanja, vendar je bila njihova edina lastnina; vedeli so, da jim nihče ne bo nadomestil škode – z njo bi pošli njihovi vseživljenjski prihranki.

Katrina morebiti res ni izbirala, kateri razred bo prizadela, z enako neizprosnostjo in ravnodušnostjo bi lahko doletela tako bogate kot revne – in kljub temu se ta naravna katastrofa ni zdela vsem žrtvam v enaki meri »naravna«. Če že orkan sam ni bil produkt človeka, so njegove posledice za ljudi zagotovo bile. Kot je o tem dejal duhovnik Calvin O. Butts III., pastor abisinske baptistične cerkve v Harlemu (a ne le on): »Večinoma je orkan prizadel revne ljudi. Revne, temnopolte ljudi.«1 David Gonzales, posebni dopisnik časnika New York Times, je takrat zapisal: V dnevih, odkar so vetrovi in vode z obale Mehiškega zaliva izbrisali cele soseske in mesta, narašča zavedanje, da rasa in razred brez besed kažeta na to, kdo se je izvlekel in komu ni uspelo. Podobno kot velja za države v razvoju, kjer se med naravnimi katastrofami, poplavami in sušami kristalno jasno razkrijejo napake razvojnih politik podeželja, so mnogi svetovni voditelji tokrat opozorili, da je zvezna politika nekaj najrevnejših ameriških mest pozabila zaščititi. »Ko je v teh okrajih sijalo sonce, nikogar ni zanimalo, kje živijo temnopolti,« je o mestu Winstonville v Misisipiju povedal župan Milton D. Tutwiler. »Sem zato presenečen, da nam zdaj ni nihče pomagal? Nisem.« Martin Espada, profesor angleškega jezika na Univerzi v Massachusettsu, je povedal: »Za naravne nesreče ponavadi rečemo, da so na svoj način pravične in naključne. A v resnici so vedno ogroženi revni ljudje. To pomeni biti reven. Biti reven je nevarno. Nevarno je biti temnopolt. Nevarno je biti Latinoameričan.« Zgodi se tudi, da se posebno ogrožene skupine med seboj prekrivajo. Med temnopoltimi in Latinoameričani je mnogo revnih. Takrat je bilo dve tretjini prebivalcev New Orleansa temnopoltih in več kot četrtina jih je živela v revščini, medtem ko je v predelu Lower Ninth Ward, ki so ga poplave popolnoma odrezale od sveta, živelo več kot 98 odstotkov temnopoltih, več kot tretjina v revščini.

Naravna katastrofa je najbolj prizadejala ljudi, ki sta jih zakon in modernizacija zavrgla že precej pred tem, ko se je zgodila Katrina; žrtve vzdrževanja reda in ekonomskega razvoja, dveh še zlasti človeških in očitno nenaravnih prizadevanj.2 Že dolgo preden so se te skupine znašle na dnu varnostnih prioritet, so bile odrinjene 1 2

10

Ta citat in naslednji so iz članka Davida Gonzalesa »From margins of society to centre of the tragedy«, New York Times, 2. september 2005.

Glej mojo knjigo Wasted Life (2004).

na obrobje zanimanja (in politične agende), oblastniki so v isti sapi izjavljali, da je iskanje sreče univerzalna človekova pravica, preživetje najspretnejših pa najprimernejše sredstvo, da se ta pravica uveljavi.

Zastrašujoča je misel, ali ni prav Katrina pripomogla, čeprav nenamerno, k obupanim naporom opešane industrije odstranjevanja zapravljenih ljudi, ki se je spopadala s socialnimi posledicami globalnega ustvarjanja »odvečne populacije« na nabito polnem (za industrijo odlaganja odpadkov celo prenaseljenem) planetu?

Ali ni k temu, da so v prizadeta območja poslali vojaške enote, pripomoglo prav dejstvo, da se je družbeni red že zlomil in da je možnost družbenih nemirov postala realna? Kateri od »sistemov zgodnjega opozarjanja« je javil potrebo, da se v reševanje vključi Nacionalna garda? Resnično ponižujoča in zastrašujoča misel, najraje bi se ji odpovedali in rekli, da je zavajajoča in za lase privlečena, če bi ji le potek dogodkov zmanjševal kredibilnost in ne obratno …

Verjetnost, da je posameznik »kolateralna žrtev« človeškega početja, ne glede na to, kako plemenit je siceršnji uradni namen, in kljub razredni nevtralnosti »naravnih« katastrof, je postala ena od najbolj pozornost zbujajočih potez družbene neenakosti – ki pove mnogo o tem, kako nizko je v sodobnih političnih programih zavedanje o družbeni neenakosti – in še nižje pada. Vendar tistim, ki poznamo usodo mostov, katerih nosilnost se meri s povprečjem moči nosilnih stebrov, pove še veliko več o potencialnih težavah, ki jih naraščajoča neenakost v družbah in med njimi predstavlja naši skupni prihodnosti.

Povezava med višjo verjetnostjo usode »kolateralne izgube« in ponižujočim položajem na lestvici neenakosti je rezultat prekrivanja endemične ali iznajdene »nevidnosti« kolateralnih žrtev na eni strani in povečane »nevidnosti« »notranjih tujcev« – osiromašenih in nesrečnih – na drugi. Vedno ko računamo in vrednotimo stroške prizadevanj in tveganj, ki bi jih za seboj potegnilo njeno priznanje, sta ti kategoriji prebivalstva, čeprav iz različnih razlogov, prepuščeni vnemar. Žrtve imenujemo »kolateralne«, da bi jih odpisali kot ne dovolj pomembne, da bi upravičile stroške svoje preprečitve; ali kot preprosto »nepričakovane«, ker za načrtovalce niso bile dovolj pomembne, da bi jih vključili v predhodne raziskave.

Vse bolj kriminalizirani reveži so torej »že vnaprej« določeni kot primerni kandidati za kolateralno škodo – trajno zaznamovani z dvojno stigmo nepomembnosti in nevrednosti. Po tem pravilu se ravnajo pri policijskih preiskavah tihotapcev drog in imigrantov, v protiterorističnih vojaških odpravah in tudi v primeru vladnih politik, ki iščejo dodatne prihodke v povišanju davkov ali odpovedi gradnje otroških igrišč, namesto da bi se domislili višje obdavčitve premožnejših. V teh primerih in vse večjem številu drugih se »kolateralna škoda« lažje zgodi v problematičnih soseskah in zloveščih ulicah kot pa v zastraženih zavetjih bogatih in vplivnih. Na tak način porazdeljeno tveganje kolateralnih žrtev se lahko (za določene interese in namene) celo spremeni iz bremena v pridobitev …

V sledečih poglavjih pričujoče knjige, ki je nastala na podlagi mojih predavanj med letoma 2010 in 2011, z različnih perspektiv osvetljujemo to tesno povezanost in interakcijo med neenakostjo in kolateralnimi žrtvami, fenomenoma današnjega časa, ki pridobivata tako na obsegu in pomembnosti kot tudi na izjemni nevarnosti, ki jo

11

napovedujeta. V nekaterih poglavjih ti dve temi stopata v ospredje, v drugih sta bolj v ozadju. Splošna teorija o mehanizmu njune medsebojne povezanosti mora biti še napisana, zato lahko to knjigo v najboljšem primeru razumemo kot serijo prispevkov, ki se podajajo na zaenkrat neznano in neraziskano področje. Dobro se zavedam, da je naloga sinteze še pred nami.

Vendarle pa sem prepričan, da ima eksplozivna zmes naraščajoče neenakosti in vse bolj obsežnega človeškega trpljenja s statusom »kolateralnosti« (obrobnosti, postranskosti, zunanjosti, zamenljivosti, izključenosti iz legitimne politične agende) potenciale, da nekoč postane najbolj poguben med mnogimi problemi, s katerimi se bo človeštvo v tem stoletju nemara moralo soočiti, se z njimi spopasti in jih tudi razrešiti.

12

Zygmunt Bauman Kolateralna škoda Družbena neenakost v globalni dobi Naslov izvirnika Zygmunt Bauman: Collateral damage Social inequalities in a global age First edition (Cambridge: Polity Press, 2011) Uredila Ksenija Vidmar Horvat Prevod Urban Tarman Tjaša Učakar (zadnje poglavje) Lektoriranje Eva Vrbnjak Oblikovanje zbirke Tjaša Učakar Oblikovanje in prelom Jure Preglau Tisk: Birografika Bori d. o. o.

Naklada: 200 izvodov Ljubljana, 2013 Prva izdaja Cena: 19,90 EUR © Za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

ODDELEK SOCIOLOGIJO DDELEK ZA SOCIOLO

Izdal Oddelek za sociologijo Katedra za občo sociologijo Zbirka PREVODI 2 (2013)

Založila Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Aškerčeva 2 1000 Ljubljana Slovenija Za založbo Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

This edition is published by arrangment with Polity Press Ltd., Cambridge.

Izid knjige je finančno podprla Javna agencija za knjigo.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.344.23 BAUMAN, Zygmunt, 1925Kolateralna škoda : družbena neenakost v globalni dobi / Zygmunt Bauman ; uredila Ksenija Vidmar Horvat ; [prevod Urban Tarman, Tjaša Učakar] ; [izdal] Oddelek za sociologijo, Katedra za občo sociologijo. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zbirka Prevodi / Oddelek za sociologijo ; 2) Prevod dela: Collateral damage ISBN 978-961-237-615-4 270315520

Zygmunt Bauman Kolateralna škoda

Zbirka PREVODI

Zbirka PREVODI

P P

19,90 EUR ISBN 978-961-237-615-4

9 789612 376154

Zygmunt Bauman Kolateralna škoda