Prazniki pomagajo oblikovati identiteto pripadnikov določenega naroda, krepijo vezi med njimi, povzdigujejo ponos, mobilizirajo patriotska čustva in dejanja ter dajejo legitimnost vladajočim. Po drugi strani pa lahko podpirajo izražanje političnega nezadovoljstva. Dokler državni prazniki predstavljajo orodje za mobilizacijo ljudskih množic, njihova zmožnost nadzorovanja vedenja ljudi poteka od zgoraj navzdol, od vladajočih k vladanim. Ko pa postanejo prazniki orodje v rokah množic, nezadovoljnih z vladajočo elito, dogajanje nasprotno poteka od spodaj navzgor, od vladanih k vladajočim. Takrat simbolna moč praznika, podobno kot drugi simboli naroda in/ali države, pomaga ljudstvu izražati njen kritični odnos do oblasti. Če skuša vladajoča ideologija z uradnim seznamom praznikov ljudem vsiliti svojo interpretacijo, se pripadniki, ki so nezadovoljni z ravnanjem oblasti, upirajo na različne načine.
9 789612 375706
Uredil Božidar Jezernik
Politika praznovanja
ISBN 978-961-237-570-6
P olitika
37
praznovanja
Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem
Ljubljana 2013
Glavni urednik: Bo탑idar Jezernik
Politika praznovanja Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem
Ljubljana 2013
Politika praznovanja. Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem Zbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 37 Glavni urednik: Božidar Jezernik Sourednika: Ingrid Slavec Gradišnik, Mitja Velikonja Lektorica: Danijela Tamše Uredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič Fotografija na naslovnici: © Darko Ermenc Avtor fotografije na zadnji strani: Zombi Recenzenta: Jože Hudales, Ingrid Slavec Gradišnik © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Vse pravice pridržane.
Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.
Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Izdali: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Ljubljana, 2013 Naklada: 400 izvodov Zasnova zbirke: Mojca Turk Oblikovanje in priprava za tisk: Jure Preglau Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 19,90 EUR Publikacija Politika praznovanja je nastala v okviru projekta Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem (J6-4007, 2011–2014, vodja: Božidar Jezernik), ki ga omogoča Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 394.46(497.4)(082) POLITIKA praznovanja : prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem / glavni urednik Božidar Jezernik ; [sourednika Ingrid Slavec Gradišnik, Mitja Velikonja]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zupaničeva knjižnica ; št. 37) ISBN 978-961-237-570-6 1. Jezernik, Božidar 265970688
4
Kazalo
7
Božidar Jezernik: Politika praznovanja
17
Božidar Jezernik: Temeljni kamen kot kamen spotike. Vidovdan med Slovenci
47
Eva Batista: Dan zmage nad fašizmom in nacizmom, 9. maj 1945. Praznovanja v Ljubljani med letoma 1945 in 2005
69
Mateja Habinc: Delovna tekmovalnost in prazniki. Strategije, taktiziranja in »nujno zlo«
91
Peter Simonič: Dan državnosti v družbi spektakla
111
Mitja Velikonja: Jugoslovenija. Slavljenje nekdanjih jugoslovanskih praznikov v sodobni Sloveniji
135
Nena Močnik: »Njeni smo. Slovenci smo Marijin narod.« Praznično čaščenje Device Marije kot zaščitnice slovenskega naroda in družine
153
Jaka Repič: Prazniki, socialni spomin in oblikovanje slovenske skupnosti v Argentini
173
Stvarno in imensko kazalo
5
Božidar Jezernik
Politika
praznovanja V predmoderni dobi je bilo zapovedanih praznikov več kot sto. Če k temu prištejemo še vse nedelje, je bil pobožnemu premišljanju posvečen vsak drugi dan. V devetnajstem stoletju se je uveljavilo naziranje, da je za blaginjo skupnosti pomembneje kot nadziranje podložnikov z določanjem delovnih in dela prostih dni ter zadržanja med prostim časom, da stroji tečejo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. V dela prostih dnevih, namenjenih pobožnemu premišljevanju, so nekateri videli zapravljanje časa in s tem povzročanje škode, zato so svetniki izgubili svoj nekdanji sijaj. Zgodnji tovarnarji so namreč menili, da je prosti čas za njihovo delovno silo nepotreben in visok strošek; preteklo je več desetletij, preden so spoznali ekonomski pomen počitka in rekreacije (Walvin 1978: 7).
Prazniki in sekularizacija družbe Splošna sekularizacija z umikom svetnikov iz vsakdanjega življenja skupnosti je prinesla najprej in predvsem manjše število praznikov in daljše delovno leto. Hkrati pa se je zaradi umika svetnikov iz koledarja pojavilo vprašanje, koga in kako slaviti. Francoska revolucija je sedemdnevni teden nadomestila z desetdnevnim, kar je pomenilo, da je ostalo v letu namesto prejšnjih 52 le še 36 dni, namenjenih počitku. Namesto brezdelnih svetnikov so za proslavljanje predvideli dni, poimenovane z zvenečimi imeni: Vrhovno bitje in narava, Človeška rasa, Francoski narod, Svoboda in enakost, Mučeniki za svobodo, Patriotizem, Sovraštvo do tiranov in izdajalcev in tako dalje (de Grazia 1962: 119). 7
V drugi polovici devetnajstega stoletja so začeli državni prazniki zavzemati svoja mesta tudi na koledarjih drugih držav. Najpomembnejši so bili rojstni dnevi in datumi drugih pomembnih dogodkov, povezanih z vladarji in njihovimi družinami. Pri nas je bil to 18. avgust, rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., ki so ga prvič proslavili leta 1849. Praznovanje cesarjevega rojstnega dne je imelo jasno patriotsko poslanstvo: praznik je bil zamišljen kot dan, posvečen premišljevanju o enotnosti vseh narodov Habsburške monarhije in njihovi lojalnosti do svojega vladarja. Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí so 22. avgusta takole opisale prvo praznovanje rojstnega dne cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani: God (rojstni dan) našiga ljubljeniga cesarja Franca Jožefa I. je bil v Ljubljani z veliko častjó praznovan. V petek je bilo celo mésto posebno lepo razsvitljeno; tavžent in tavžent lučic je gorelo in mnoge hiše, kakor hiša deželniga poglavarja, hiša mestne gosposke, hiša c. k. deželne gosposke, kazíno i. t. d. so bile z njimi posebno krasno okinčane. Na gradu – visoko pod milim nebam – je lesketal in krog in krog se svetil avstrijanski orel, umetno v mnogih barvah izdelan; nad njim pa z velikimi čerkami »Vivat.« Kakor se za poglavitno mesto slovenske zemlje spodobi, je bilo na hišah po mestu veliko slovenskih napisov. Posebno je dopadlo okinčanje tiste hiše, kjer plemeniti gosp. Parovič, rojen Horvat stanuje, s tremi napisi, v sredi je s krasnimi čerkami zapisano stalo: »Živijo Franc Jožef I. junački car, – na desni: živijo Radecki vojvoda, – na levi: živijo Jelačič ban.« Verh teh napisov je lesketal napis »Složnost«; na desni strani je bilo bandero slovensko, na levi horvaško. (Nepodpisano 1849: 149)
Kot vidimo, so med rumeno-črnimi cesarskimi zastavami že od vsega začetka plapolale tudi slovenske zastave, med vzkliki cesarju »Vivat!« in »Hoch!« pa so se ves čas glasili tudi klici: »Slava!« Cesarjev rojstni dan je do razpada Avstro-Ogrske monarhije ostal edini državni praznik na slovenskem ozemlju. V Ljubljani so ga uradno zadnjič praznovali leta 1916. Nove praznike je prinesel šele nastanek države troimenega naroda Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Decembra 1919 so za nove državne praznike razglasili 28. junij oziroma Vidov dan, »spominski dan preminulim boriteljem za vero in domovino«; 12. julij oziroma Petrov dan, rojstni dan kralja Petra I.; 1. december, »dan ujedinjenja našega troimenskega naroda« (glej Jezernik v tej knjigi). Tradicija praznovanja cesarjevega rojstnega dne se je nadaljevala s praznovanjem kraljevega rojstnega dne. Če je bilo praznovanje kraljevega rojstnega dne svojevrstna kontinuiteta s prejšnjo državo, sta bila spominski dan preminulih boriteljev za vero in domovino ter dan ujedinjenja našega troimenega naroda diskontinuiteta. Podobna logika je ostala na delu v republikansko urejeni Jugoslaviji, v kateri so njeni tvorci v prazničnem koledarju ohranili rojstni dan maršala 8
Tita,1 medtem ko so druge praznične dni posvetili spominu na dogodke, ki so zaznamovali narodnoosvobodilno borbo in socialistično revolucijo ter so bili pomembni za oblikovanje socialistične federacije.
Oporniki kolektivnega spomina
1. Britanski zgodovinar A. J. P. Taylor je maršala Tita prikladno označil za »poslednjega izmed Habsburžanov« (Taylor 1956: 299).
Po slovarski definiciji so prazniki dnevi, ko se običajno ne dela, posvečeni pa so kakšnemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj. Prazniki so zgolj eden od številnih pripomočkov za pomnjenje preteklosti določene skupnosti: med drugimi so zastava, himna, glavno mesto, heroji, spomeniki, ikone, svetišča in drugi. Vendar vsakoletna proslavljanja in obujanja spomina na določene zgodovinske dogodke in osebnosti pomembno sooblikujejo predstave »zamišljenih skupnosti« o tem, kdo so njihovi pripadniki, od kod prihajajo in kam gredo, torej o njihovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Črno ali rdeče obarvani dnevi na koledarju so pomemben pripomoček pri urejanju življenja v določeni družbi. Uvrstitev določenega praznika na koledar posega v življenjski ritem pripadnikov neke družbe in preusmerja njihovo pozornost od individualnega vsakdanjika na kolektivna vprašanja skupnosti (Zerubavel 1985: 46). Prazniki so pogosto priložnost za podeljevanje odlikovanj in priznanj. Tedaj zasebna dejanja vstopijo v javni prostor, dosežki posameznika preidejo v posest skupnosti. Pozornost, ki jo skupnost namenja kolektivnim vprašanjem in izraža z rituali in simboli, krepi skupinsko identiteto posameznih pripadnikov skupnosti. Praznični dnevi jim namreč pomagajo izoblikovati občutek za skupno bivanje in zgodovino ter jih mobilizirajo za delovanje za skupno dobro. Zgodovinske osebe in dogodki se spremenijo v podobe naroda in tako postanejo predmet občudovanja, ponosa, vzora za široke množice; postanejo simboli, za ohranitev katerih gredo pripadniki določenega naroda brez pomišljanja v boj in, če je potrebno, tudi v smrt. Nabor rdeče obarvanih dni odraža skupno preteklost določene skupnosti, njene zmage in poraze, njene ideale in vrednote ter njeno prisotnost v sedanjosti. Preteklost, ideali in vrednote določene skupnosti, predstavljeni v prazničnem letu, niso nikoli mrtvi, ampak so živ del vsake skupnosti. Vsaka družba ima svoj enkraten zbir rdeče obarvanih dni; po tem se razlikuje od vseh drugih. Tako dan državnosti, 9
25. junij, in dan samostojnosti in enotnosti, 26. december,2 predstavljata izhodiščni točki razlikovanja zgodovine slovenskega naroda od vseh drugih narodov. Skupaj z naborom drugih »praznikov in dela prostih dni« imata pomembno vlogo instrumenta za vzpostavljanje občutka vključenosti in izključenosti, občutka pripadnosti, ki je vitalnega pomena za vsako skupnost (Cerulo 1995: 57).
Praznično leto Slovencev V dosedanjih narodopisnih in/ali etnoloških raziskavah, posvečenih prazničnemu letu Slovencev, so se avtorji osredotočali zlasti na tako imenovane ljudske praznike s koreninami v predkrščanski dobi in predelane s krščanskim izročilom, drugih vrst praznikov (narodnih, državnih, lokalnih in tako dalje) pa te raziskave v splošnem niso zajele. V njih je bilo teseno razmerje med prazniki in skupnostmi predstavljeno kot nekaj samoumevnega, saj je bilo vezano zlasti na etnično paradigmo.
Slika 1: Slavnostno okrašena Mestna hiša ljubljanska ob 60letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Razgledenica iz zbirke Zmaga Tančiča.
Vrhunec tega prizadevanja predstavlja »klasično delo slovenskega narodopisja« Praznično leto Slovencev (Kuret 1965–1970). Kuretovo delo politike praznikov in praznovanja ne zajema, pravzaprav teh vprašanj niti ne omenja. Kar pa ne pomeni, da je apolitično – politika je v njem živo prisotna le prek poimenovanja. Praznično leto Slovencev 10
2. Dejstvo, da državljani Republike Slovenije še vedno ne razlikujejo med tema dvema praznikoma, pritrjuje Vjekoslavu Perici, ki ugotavlja, da postjugoslovanske nacije niso bile zelo uspešne pri razvijanju novega patriotizma (Perica 2012: 180-81).
je v Kuretovi interpretaciji pravzaprav koledar katoliške cerkve, prirejen za prebivalce slovenskega podeželja. Zato v njem ni zajetih, denimo, protestantskih praznikov, prav tako ne praznikov iz življenja slovenskih meščanov. Povedano z drugimi besedami, po Kuretovi definiciji zamišljena skupnost Slovencev vključuje tiste prebivalce vasi, ki so katoličani. Za tako ekskluzivnost pa težko rečemo, da je brez političnega značaja. Od prve objave Kuretovega dela so minila štiri desetletja, v katerih je med drugim prišlo do spremembe družbene ureditve in zamenjave tako imenovanega sistema socialističnega samoupravljanja z liberalno parlamentarno demokracijo. V novih razmerah so družbeno veljavo (ponovno) dobili nekateri prazniki (predvsem verski oziroma cerkveni – božič, velika noč, Marijini prazniki; poleg teh pa kot evropska posebnost tudi dan reformacije), drugi so bili umaknjeni s koledarja državnih praznikov (dan borcev, dan republike, dan vstaje slovenskega naroda in tako dalje), nadomestili pa so jih novi državni prazniki (25. junij – dan državnosti, 26. december – dan samostojnosti in enotnosti, 31. oktober – dan reformacije, 8. junij – dan Primoža Trubarja, 17. avgust – združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, 15. september – vrnitev Primorske k matični domovini, 23. november – dan Rudolfa Maistra), spet tretji so dobili nova imena in z njimi nove vsebine (27. april) ali pa so ohranili staro ime, hkrati pa dobili nove vsebine in pomene (1. maj in 8. marec).
Sredstvo mobilizacije ljudskih množic Te spremembe povsem nedvoumno kažejo na politično dimenzijo koledarja. Zgodovinski dogodki in osebnosti, ki se jih skupnost spominja na določene dni v letu, so vedno izbrani iz veliko večje množice dogodkov in osebnosti. Ta izbor pa nikoli ne poteka v vakuumu, v brezinteresnem prostoru; nasprotno, interesi posameznih segmentov skupnosti so vedno prevladujoči kriterij za izbiro. Z razglasitvijo prazničnih dni nosilci oblasti v neki družbi ne določajo le za delo in počitek primernih dni, temveč si tako tudi prisvajajo preteklost ter kanonizirajo vednost in pomen posameznih zgodovinskih oseb in dogodkov. Z oblikovanjem prazničnega leta se torej vzpostavlja orodje kolektivnega spominjanja, s katerim se oblikujejo predstave zamišljenih skupnosti in izvaja mobilizacija njenih pripadnikov za doseganje ciljev v prihodnosti. Radikalne spremembe v političnem sistemu praviloma prinesejo tudi spremembe v simbolnem sistemu določene družbe. Stari simboli se umikajo novim, ki predstavljajo in utrjujejo novo ideologijo in nove politične skupine. Nove politične elite se običajno sklicujejo na kontinuiteto s tistimi elementi iz bližnje ali daljne narodove preteklosti, 11
ki so razumljeni kot dobri, pravični in napredni, in jih uporabijo v procesu konstrukcije nove simbolne strukture v državi. Kot ugotavlja Zdisław Mach (1993: 106), dobijo določeni stari simboli v spremenjenih kontekstih in pomenih novo življenje. V vsaki družbi je več skupin, ki tekmujejo za družbeno prevlado; zato v vsaki družbi obstaja več kolektivnih spominov na zgodovinske osebnosti in dogodke, pa tudi predstav o tem, katerih zgodovinskih dogodkov in osebnosti se je treba spominjati in kako. Ti konkurenčni spomini niso nekaj statičnega, temveč gre pri njih za proces nenehnega spreminjanja »smiselnega« in »nesmiselnega« gradiva. Različne družbene skupine in posamezniki gledajo na preteklost s svojimi očmi in pri rekonstruiranju zgodb o preteklosti vključujejo tista »dejstva«, ki potrjujejo njihova pričakovanja in stališča. Ohranjanje narativne podobe o osebah in dogodkih iz preteklosti je zato proces nenehnega (pre)vrednotenja njihovega pomena, medtem ko zgodbe same odražajo ideološke, politične, etične in druge koncepcije, s katerimi posamezniki interpretirajo in vrednotijo, kaj je še aktualno in kaj je že stvar preteklosti, kaj je in kaj ni več pomembno. Zato so trenutni prazniki odprti za nove interpretacije, prav tako pa nabor praznikov ni nikoli dokončen. Po modelu, ki sta ga za konstruiranje in rekonstruiranje preteklosti skozi spominski repertoar predlagala Marea Teski in Jacob Climo (1995), je Cheryl Natzmer (2002) analizirala kreativne izraze in spravo v Čilu po Pinochetu. Po tem modelu spomin ni golo priklicevanje izkušenj iz preteklosti, temveč je kompleksen in nenehen proces izbiranja, pogajanja in spopadanja o tem, kaj se bo ohranilo v spominu in kaj bo pozabljeno. Proces vključuje spominjanje in pozabljanje, spreminjanje in rekonstruiranje posameznikove percepcije preteklosti, in sicer tako, da hkrati podpira potrebe iz sedanjosti in projicira logično prihodnost. Preteklost se tako konstruira, rekonstruira in nenehno reinterpretira v luči sedanjih dogajanj in vizije prihodnosti. Pomembno je, da nam je po tem modelu preteklost skorajda tako neznana kot prihodnost. Tako v Republiki Sloveniji še sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne ni jasno, kdo se je bojeval na kateri strani, niti kdo je bil zmagovalec – kot da bi vojna z drugimi sredstvi še vedno trajala, njenega skorajšnjega konca pa ni mogoče predvideti.
Oblast in ljudstvo Skratka, prazniki pomagajo oblikovati identiteto pripadnikov določenega naroda, krepijo vezi med njimi, povzdigujejo ponos, mobilizirajo patriotska čustva in dejanja ter dajejo legitimnost vladajočim. Po drugi strani pa lahko podpirajo izražanje političnega nezadovoljstva. Dokler državni prazniki predstavljajo orodje za mobilizacijo ljudskih množic, njihova zmožnost nadzorovanja vedenja ljudi poteka od zgoraj navzdol, od vladajočih k vladanim. Ko pa postanejo prazniki orodje v rokah množic, 12
nezadovoljnih z vladajočo elito, dogajanje nasprotno poteka od spodaj navzgor, od vladanih k vladajočim. Takrat simbolna moč praznika, podobno kot drugi simboli naroda in/ali države, pomaga ljudstvu izražati njegov kritični odnos do oblasti. Če skuša vladajoča ideologija z uradnim seznamom praznikov ljudem vsiliti svojo interpretacijo, se pripadniki, ki so nezadovoljni z ravnanjem oblasti, upirajo na različne načine.
Slika 2: Sprevod mladine, Naša zibel Gospa sveta, Ljubljana 29.6.1938. Razglednica iz zbirke avtorja.
Slika 3: »Voditelj Slovencev« dr. Anton Korošec na narodnem slavju. Ljutomer, 1938?. Razglednica iz zbirke avtorja.
13
Lep primer predstavlja proslavljanje dneva samostojnosti in enotnosti leta 2012, ko je sočasno z uradno proslavo v Cankarjevem domu, na kateri je bila zbrana politična elita, potekal protestni kulturni dogodek Protestival, ko so »prišli na plano vsi zombiji«, kot je vladajoča Slovenska demokratska stranka poimenovala udeležence protivladnih protestov decembra 2012. Uradna slovesnost je imela poudarjeno »domoljubno« vsebino in je še najbolj spominjala na čitalniške besede iz šestdesetih let devetnajstega stoletja. Uvodoma je bila izvedena glasbena točka z igranjem na neandertalsko piščal, kar je bil bržkone namig na tisočletno prisotnost Slovencev »na svoji zemlji«.3 Na protiprireditvi pred Cankarjevim domom so medtem zbrani zombiji proslavljali »držav ljansko enotnost« pod geslom »Oblasti parada, ljudstvo pa strada!« Njihov poglavitni glasbeni instrument so bili zvonci in zvončki, »saj nekomu zvoni, komu že?« Dvojno praznovanje se je ponovilo na Prešernov dan leta 2013. Udeleženci zborovanja v organizaciji Zbora za republiko, ki je potekalo prvo, so izražali svojo podporo predsedniku vlade Janezu Janši. Janša je udeležence zbora nagovoril in jih pozval v boj proti »levemu fašizmu«. V svoji poslanici ob državnem prazniku in kulturnem dnevu 2013 pa je napovedal še vrsto ukrepov za krepitev slovenskega rodoljubja, med drugim celo popravek Prešernove Zdravljice, češ, »naša skupna, ‚Prešernova mati‘ bo postala znova ‚slovenska‘, ker ‚slovečih‘ mater res ne potrebujemo«. Premierjevi svetovalci očitno ne vedo, da je Prešeren besedi »slovenska« in »sloveča« uporabljal sinonimno, kot pesnik pa je dal prednosti tisti, ki je lepše zvenela. Janševa napoved popravka pa imenitno ponazarja, kako se pretirana vnema za popravljanje slovenske preteklosti v skladu s potrebami sedanjosti ne ustavi niti pred korigiranjem »največjega slovenskega pesnika«. Kasneje, ko je potekalo protizborovanje, pa so nekateri udeleženci svoje nestrinjanje z Janševimi zamislimi izražali z besedami, ki niso ravno obogatile slovenske poezije ali akademskega besednjaka.4
Boj za interpretacijo preteklosti Spori o naboru in simbolni vsebini praznikov in dela prostih dni so torej izraz boja za interpretacijo preteklosti, v katerem skušajo vpletene strani uveljaviti svoje poglede, s tem pa tudi stališča in vrednote v družbi ter tako sooblikovati njeno prihodnost. Zato že izbor zgodovinskih 14
3. Ob tem se je morda komu celo porodila misel, da so avtorji kulturnega programa v preveliki rodoljubni vnemi hoteli Slovence predstaviti kar kot potomce neandertalcev. 4. Izjemo predstavlja duhovit odziv Branka Gradišnika (2013), objavljen potem, ko je bilo tole besedilo že napisano.
dogodkov in osebnosti, ki se jih moramo spominjati s proslavljanjem ob določenih dneh v letu, ni plod naključja, temveč odsev političnega boja. Ta se živo zrcali tudi v tolmačenjih same vsebine in simbolnega pomena praznikov ter njihovega zaznamovanja v določeni družbi. Uradne proslave in komemoracije ob določenih dneh v letu dajejo političnim voditeljem možnost, da v priložnostnih govorih podajo svojo interpretacijo preteklosti in na njej utemeljeno vizijo prihodnosti. Zato so načini proslavljanja in komemoriranja enako odprti za različne interpretacije, enako protislovni in pomembni dejavniki vključevanja in izključevanja. Nikakor ni nepomembno, kdo ob določenem prazniku nastopa kot uradni govornik in kdo je iz uradnega praznovanja izključen. Na drugi strani pa lahko nudijo prazniki in proslave tistim pripadnikom družbe, ki se čutijo prikrajšane, odmeven oder za izražanje svojega nezadovoljstva. Če nekoliko parafraziramo ugotovitev Davida McCronea in Gayle McPherson v monografiji o konstruiranju in mobilizaciji nacionalne identitete, so lahko prazniki predmet razpravljanja, spodbijanja ali celo spopadanja, lahko so predmet prilaščanja ali odrekanja, predmet obujanja ali pozabljanja. Vsekakor pa je tisto, česar v določeni skupnosti ne slavijo, prav tako zanimivo kot tisto, kar je predmet proslavljanja in spominjanja (McCrone in McPherson 2009: 8).
Slika 4: Skupina iz igre Živela Avstrija! Marijanišče v Ljubljani, 6. januarja 1896. Fotografija Dom in svet.
Citirane reference Cerulo, Karen A. 1995 Identity Designs. The Sights and Sounds of a Nation. New Brunswick: Rutgers University Press.
15
Gradišnik, Branko 2013 'Pevcu letnih časov'. Delo, Sobotna priloga, 16. februarja, str. 24–25. Grazia, Sebastian de 1962 Of Time, Work, and Leisure. New York: The Twentieth Century Fund. Kuret, Niko 1965–1970 Praznično leto Slovencev. Celje: Mohorjeva družba. Mach, Zdisław 1993 Symbols, Conflict, and Identity. Essays in Political Anthropology. Albany: State University of New York Press. McCrone, David in Gayle McPherson, ur. 2009 National Days. Constructing and Mobilising National Identity. Houndmills, Basingstoke: Palgrave Macmillan. Natzmer, Cheryl 2002 'Remembering and Forgetting. Creative Expressions and Reconciliation in Post-Pinochet Chile'. V Social Memory and History. Anthropological Perspectives. Jacob J. Climo in Maria G. Cattell, ur. Lanham: AltaMira Press. Str. 161–179. Nepodpisano 1849 'Novičar iz Ljubljane.' Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí, 22. véliciga serpana, str. 149–150. Perica, Vjekoslav in Mitja Velikonja 2012 Nebeska Jugoslavija. Beograd: Biblioteka XX vek. Taylor, A. J. P. 1956 Habsburška monarhija 1809–1918. Zgodovina avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Teski, Marea C. in Jacob J. Climo, ur. 1995 The Labyrinth of Memory. Ethnographic Journeys. Westport in London: Bergin & Garvey. Walvin, James 1978 Leisure and Society, 1830–1950. London in New York: Longman.
16
Prazniki pomagajo oblikovati identiteto pripadnikov določenega naroda, krepijo vezi med njimi, povzdigujejo ponos, mobilizirajo patriotska čustva in dejanja ter dajejo legitimnost vladajočim. Po drugi strani pa lahko podpirajo izražanje političnega nezadovoljstva. Dokler državni prazniki predstavljajo orodje za mobilizacijo ljudskih množic, njihova zmožnost nadzorovanja vedenja ljudi poteka od zgoraj navzdol, od vladajočih k vladanim. Ko pa postanejo prazniki orodje v rokah množic, nezadovoljnih z vladajočo elito, dogajanje nasprotno poteka od spodaj navzgor, od vladanih k vladajočim. Takrat simbolna moč praznika, podobno kot drugi simboli naroda in/ali države, pomaga ljudstvu izražati njen kritični odnos do oblasti. Če skuša vladajoča ideologija z uradnim seznamom praznikov ljudem vsiliti svojo interpretacijo, se pripadniki, ki so nezadovoljni z ravnanjem oblasti, upirajo na različne načine.
9 789612 375706
Uredil Božidar Jezernik
Politika praznovanja
ISBN 978-961-237-570-6
P olitika
37
praznovanja
Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem
Ljubljana 2013