V pričujočem delu je zbranih sedem uglasbljenih prevodov klasične kitajske lirike v slovenščino in nemščino. Nastalo je kot korak na poti k dobremu sosedstvu, ne glede na to, ali so sosedje tisti, ki žive takoj za dvoriščnim plotom, ali tisti, ki jih vidimo kot »oddaljenega Drugega«. Das vorliegende Werk stellt eine Sammlung von sieben vertonten klassischen chinesischen Gedichten in slowenischer und deutscher Übersetzung dar. Es entstand als ein kleiner Schritt am Wege zur guten Nachbarschaft, ungeachtet der Frage, ob es sich bei diesen Nachbarn um jene handelt, die über dem nächsten Zaun leben, oder um jene, die als „weit entfernte Andere“ gesehen werden. 這小冊子裡有七首翻譯成斯羅文尼亞語和德語加了爵士樂的中 ISBN 978-961-237-638-3 國古典詩歌。此作品就如邁向好鄰居的一步，不管是近在咫尺 的奧地利還是遠在天邊的中國。
9 789612 376383
Jana S. Rošker
PUŠČAVNIK
羅 亞 娜
幽 人
EREMIT
Jana S. Rošker 羅亞娜 PUŠČAVNIK Klasična kitajska lirika v slovenskem in nemškem prevodu EREMIT Klassische chinesische Lyrik in slowenischer und deutscher Übersetzung 幽人 中國古典詩歌
PUŠČAVNIK: Klasična kitajska lirika v slovenskem in nemškem prevodu EREMIT: Klassische chinesische Lyrik in slowenischer und deutscher Übersetzung 幽人: 中國古典詩歌 Prevodi pesmi iz kitajščine v slovenščino in nemščino: Jana S. Rošker Spremna beseda v slovenščini in nemščini: Jana S. Rošker Prevod spremne besede v kitajščino: Su Ping Lektura spremne besede v slovenščini: Anja Božič Lektura spremne besede v nemščini: Peter Jancsy Melodije in vokal: Jana S. Rošker Aranžma, spremljava in snemanje: Dejan Berden Harmonične strukture: Georg Gershwin, Jimmy McHugh, Bob Acris, Kansas Joe McCoy, George Cory, Douglass Cross, Belford Hendricks, Kurt Weill Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Han Gan (Konji na paši) © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za Azijske in afriške študije Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2014 Prva izdaja Naklada: 200 izvodov Cena: 9,90 EUR Delo je izšlo s podporo Konfucijevega inštituta v Ljubljani in fundacije za akademsko izmenjavo Chiang Ching-kuo v Taibeiju.
To delo posvečam trem ljudem, brez katerih nikoli ne bi ugledalo luči sveta: Ireni Vidic, ker me je popeljala v čudoviti sveta jazza, Diegu Barriu Rossu, ker mi je pokazal enotnost glasbe in telesa in Bernardu Rojniku, ker je poskrbel za mojo dušo in srce.
KAZALO – INHALTSVERZEICHNIS - 目錄 Spremna beseda Vorwort 前言
7 15 25
蘇東坡: 明月幾時有 Su Dongpo: Oranžna krogla Su Dongpo: Gelbe Kugel
31 32 33
張九齡: 感遇其一 Zhang Jiuling: Samotni galeb (Občutenje srečanja, prvič) Zhang Jiuling: Die Möve (Das Empfinden einer Begegnung, erstens)
35 36 37
張九齡: 感遇其二 Zhang Jiuling: Zavest radosti (Občutenje srečanja, drugič) Zhang Jiuling: Freude (Das Empfinden einer Begegnung, zweitens)
39 40 41
張九齡: 感遇其三 Zhang Jiuling: Puščavnik (Občutenje srečanja, tretjič) Zhang Jiuling: Eremit (Das Empfinden einer Begegnung, drittens)
43 44 45
5
李白: 月下獨酌 Li Bai: Pivska druščina Li Bai: Das Trinkgelage
47 48 49
李白: 夜思 Li Bai: Globina večera Li Bai: Nächtliche Gedanken
51 52 53
孟浩然: 春眠 Meng Haoran: Pomladno prebujenje Meng Haoran: Frühlingserwachen
55 56 57
O avtorjih
58
6
Spremna beseda Klasična kitajska lirika je v Sloveniji še zelo malo znana. V pričujoči knjižici sem predstavila sedem svojih prevodov krajših pesnitev, ki so bili – z izjemo prve, ki je nastala nekoliko kasneje – večinoma napisani v t. i. zlati dobi kitajske poezije, torej v obdobju dinastije Tang (618-907). Kitajska lirika tega obdobja zagotovo sodi med vrhunce svetovnega pesniškega ustvarjanja in predstavlja nepogrešljiv del kulturne dediščine človeštva. Kljub njeni literarni vrednosti je slovenskih prevodov te poezije še zelo malo, s tem da so prva tovrstna dela nastala pod peresi avtorjev, ki niso poznali kitajščine in so pesmi prevajali iz drugih indoevropskih jezikov (predvsem nemščine, angleščine in francoščine). Pomemben premik na tem področju se je zgodil s prevodi Maje Lavrač, ki je strokovnjakinja za tradicionalno kitajsko književnost in je neposredno iz kitajščine v slovenščino prepesnila številne verze osrednjih kitajskih pesnikov obdobja dinastije Tang, zlasti Wang Weija, Li Baija, Meng Haorana, Du Fuja, Liu Zongyana in Bai Juyija. Njeno delo na tem področju je za naš prostor izjemno pomembno, ne zgolj zato, ker nam je omogočilo pristnejši vpogled v zakladnico literarno-poetičnega ustvarjanja kitajske tradicije, temveč tudi, ker je v njih čutiti avtoričina večletna osebna srečanja z domovino pesnikov, katerih dela je prevajala. Prav zato je bila Maja Lavrač sposobna kljub navidezni oddaljenosti kitajskega in slovenskega jezika v svojih prevodih ujeti in ovekovečiti tisto, kar je skupno in zato razumljivo vsem ljudem. Njeni prevodi so slovenskim bralcem in bralkam omogočili vpogled v to, kar je značil7
no za kitajsko pesniško ustvarjanje, a je hkrati – kadar jim zares prisluhnemo – notranja domovina vsakega človeka. Maji Lavrač je kot še nikomur poprej v svoje prepesnitve uspelo ujeti in slovenskemu bralstvu na nevsiljiv način približati največjo značilnost kitajskega pesništva, namreč subtilnost občutenja življenja in smrti, ljubezni in ločevanja, intimne samote in dragocenosti medčloveške bližine. Posebnost mojih dvojezičnih prevodov, ki so omejeni na številčno skromnih sedem izvirnikov, pa je predvsem v tem, da sem – za razliko od vseh prejšnjih prevajalcev in prevajalk – poskušala, čim bolj dosledno upoštevati izjemno stroga metrična načela, v okviru katerih so le-ti nastali. Kot znanstvenica, ki v prvi vrsti raziskuje antično kitajsko filozofijo, seveda razumem tudi klasično kitajščino. Prav zaradi tega želim s tem kratkim in jedrnatim posegom v prostor prevodoslovja ozavestiti – in s tem, kot srčno upam, tudi odpraviti – vrsto predsodkov, na katerih so doslej temeljila prevladujoča slovenska, nemška (in v veliki meri tudi evro-ameriška) mnenja o starokitajski liriki. Ta stališča so bila osnovana na napačni predpostavki, po kateri naj bi šlo pri klasični kitajski poeziji za »modernistično« liriko čiste asociativnosti, napisane v svobodnem verzu. Zato želim s tem delom opozoriti na dejstvo, da so tovrstna stališča v popolnem nasprotju z resnico: kitajska poezija iz obdobij Tang in Song, kamor sodijo pričujoče pesmi, temelji na izjemno strogih in delno zelo kompliciranih metričnih pravilih, zato lahko njena sporočilnost v evropskih prevodih veliko bolje pride do izraza, če jo tudi prevajamo v okviru tradicionalnih metričnih načel. Seveda gre pri metričnih principih, ki sem jih uporabila v svojih prevodih, za 8
tradicionalne evropske, in ne za tradicionalne kitajske sheme. To, kar je obema metodama skupno, je točno določen ritem in točno določene zakonitosti rimanja. Seveda obstajajo tudi v tem pogledu razlike: klasične evropske sheme rime in ritma bi bile klasičnemu kitajskemu občutenju literarne estetike precej tuje, kot bi mu bila tuja fonetična pisava, v kateri se izgubi razsežnost prostih vizualnih asociacij. Zakaj torej trdim, da sporočilnost te poezije kljub temu bolj avtohtono in veliko pristneje prihaja do izraza, če se tudi prevajalci in prevajalke v svojih prepesnitvah pustimo ujeti v mreže podobno stroge, četudi popolnoma drugače strukturirane metrike? Pri odgovoru na to vprašanje se moramo za hip pomuditi pri problemih, povezanih s samim odnosom med občutenjem in njegovim izrazom. Resničnost, ki jo občutimo, je pisan konglomerat zunanjega sveta in nas samih. Zunanja resničnost vdira v nas in zahteva, da jo sprejmemo kot del naše notranje resničnosti. Neurejeni, domala kaotični vtisi nas vsrkavajo vase in se ob tem spreminjajo v delce naše intime. In ker smo vsi – vsaj glede tega vlada konsenz med evropsko in kitajsko estetiko – del istega sveta, ker torej noben človek ni otok, je v naši naravi, da vsaj del teh delcev tudi izrazimo, kajti s tem si ozavestimo dejstvo, da živimo. Pri tem pa, seveda, vselej znova naletimo na problem neizrazljivosti subjektivnega doživljanja, predvsem esence tistega, kar je najbolj intimno in zato morda najpomembnejše. Wittgensteinov slavni citat, ki pravi, da moramo o tem, česar ne moremo izraziti, molčati, je na svoj način izrazil že antični kitajski filozof Laozi, ki takoj v prvem stavku svoje slavne knjige o Poti in njeni krepostni sili izpostavi, da je 9
dao, to kozmično pranačelo, ki ustvarja, ureja in osmišlja naš svet, neizrekljiv. Podobno predpostavko je zagovarjal tudi njegov naslednik Zhuangzi, pa tudi kasnejši neodaoistični filozofi, denimo Wang Bi, ki so bili prepričani, da jezik ne more izčrpno izraziti pomena. Martin Heidegger je v svojih poznih delih prišel do podobnega zaključka, in vendar ga je konec koncev kritično prevprašal s svojo tezo, po kateri naj bi bila ravno poezija tista, ki najbolje izraža, kar je neizrekljivo. Nekateri takšni izrazi bodo živeli večno, ujeti v trajne spomenike svetovne literature. Zato nikakor ni slučaj, da so prav pesnice in pesniki vseh barv, jezikov in kultur tisti, ki so vselej na najpopolnejši način znali izgraditi most med občutenjem in izražanjem. Kitajska poezija je, tako kot slovenska, nemška, arabska, tumbuktanška ali finska, osnovana na potrebi po izrazu občutka resničnosti. Kot rečeno, je problem v tem, da teh občutenj nikoli ni možno izraziti v celoti, kajti jezik je zdaleč preskromno sredstvo za doseganje tovrstnih namenov. Kitajske pesnice in pesniki so imeli zaradi narave pisave, katere so se posluževali, pri iskanju najpolnejšega izraza veliko več možnosti, kot evropski. Zaradi svojih pomenskih konotacij nosijo pismenke v sebi (in tudi v svojih vzajemnih kombinacijah) razsežnost vizualnosti, ki po eni strani omogoča vpogled v neskončnost in hkratno zgodovinskost bivanja, po drugi pa dojemanje le-te že a priori omejuje na individualna izkustva. Fonetične pisave nimajo te prednosti. Osebno izkustvo prebranega omogočajo šele s pomočjo kompliciranega postopka mentalnega pre10
vajanja črk v zvoke in nato še prevajanja zvokov v doživeto, dojeto, jezikovno opredeljivo resničnost. Vse to nam jasno daje vedeti, kje tiči vzrok za različnost metričnih shem, kakršne so se razvile v Evropi oziroma na Kitajskem. V tradicionalni kitajski poeziji torej obstajajo metrične sheme, kot so obstajale tudi v tradicionalni evropski. Izraz »kaotičnega« občutenja zunanje resničnosti mora biti »kultiviran«, če želi v človeški civilizaciji obstati kot sredstvo posredovanja. Ta kultiviranost je v svojem bistvu osnovana na pragmatiki družbe, katere bistveni pogoj je medsebojno sporazumevanje posameznikov in posameznic, ki v njej žive. In ker semantično bogati načini pisanja in branja pismenk dovoljujejo neskončno število razumevanj, kitajskim pesnicam in pesnikom ni bilo dovolj svoj izraz omejiti samo s shemami ritma in rime. Zelo pomembno metrično načelo klasične kitajske poezije je, denimo, povezano s tonalno specifiko kitajskega jezika. V klasični kitajščini je vsaka beseda oziroma vsak pojem izražen z eno pismenko, ki predstavlja en zlog. Vsak od njih se izgovarja v določenem tonu in ti osnovni toni, ki opredeljujejo pomen vsakega zloga, so štirje. Prva dva sta v tradicionalni kitajski poeziji združena v krovno tonalno kategorijo, ki se imenuje ping, druga v tisto, ki se imenuje ze. Kombinacije obeh krovnih tonalnih kategorij predstavljajo metrični kriterij, katerega v indoevropskih jezikih, ki ne poznajo tovrstnih tonalnih razlikovanj, ni mogoče upoštevati. Pomanjkanje te razsežnosti sem poskusila »nadoknaditi« z melodijami, v katere sem odela vse svoje prevode. Ob tem sem iskala inspi11
racije pri harmoničnih strukturah Georga Gershwina, Jimmya McHugha, Boba Acrija, Kansasa Joe McCoya, Georgea Corya, Douglass Crossa, Kurta Weilla, Belforda Hendricksa in drugih velikanih jazza. Na temelju mojih enostavnih osnovnih melodij je moj prijatelj Dejan Berden, ki je izvrsten pianist in skladatelj, ustvaril aranžmaje, ki so te preproste vokalne linije spremenili v izrazno močne in bogate kompozicije, ki dejansko zaslužijo ime glasba. Seveda gre tudi pri teh melodijah za »zahodne« načine glasbenega izražanja. Čeprav so bile tudi številne znane klasične kitajske pesmi uglasbljene, njihove izvorne melodije seveda še zdaleč ne spominjajo na šansone v stilu jazza, kakršne lahko slišimo v obeh zgoščenkah (slovenski in nemški), ki sta priloženi tej drobni knjižici. Ker pa gre pri pričujočem delu za prevode, velja isto za melodije, v katerih jih prepevam. Tudi te so namreč »prevedene« iz sveta kitajske glasbe v svet zahodne. In zakaj sem se odločila te šansone prenesti tudi v nemščino? Razlogi za to odločitev so večplastni. Prvič mi je nemščina osebno zelo blizu, saj sem se je naučila skoraj istočasno, kot sem se naučila svojega maternega jezika, torej slovenščine. Moja babica, pri kateri sem v otroštvu prebila veliko časa, je bila dvojezična. Njen oče je bil Slovenec, mati pa je bila Avstrijka, ki je komaj znala slovensko. Tudi zato sem se po maturi odločila za študij na Dunaju, katerega kulture in ljudje mi predstavljajo drugo domovino. Drugi razlog za to odločitev je povezan z odnosom do »Drugega«. Mnogovrstni izrazi tradicionalne kitajske kulture nam predstavljajo 12
»eksotiko« drugačnosti, ki nas privlači, a nam hkrati daje občutek oddaljenosti, distance; nečesa, česar nam ni potrebno zares ponotranjiti, nečesa, kar nismo mi sami, kar ni del naše identitete. V okviru orientalističnih diskurzov »eksotike« pa je prav ta oddaljenost po drugi strani tudi razlog za to, da se lahko z njo soočamo na neobremenjen način, saj nas ta drugačnost – ravno zaradi svoje zgodovinske in prostorske oddaljenosti – nikakor ne ogroža. Nemški jezik je po drugi strani jezik, ki je za Slovence in Slovenke, zgodovinsko gledano, precej obremenjujoč. In vendar je nemščina tudi jezik, ki je – poleg italijanščine, hrvaščine in madžarščine – slovenščini geografsko in zgodovinsko najbližji sosed in kot pravi tradicionalni madžarski rek, so dobri sosedje redek zaklad. Ta drobna knjižica je nastala kot korak na poti k dobremu sosedstvu, ne glede na to, ali so sosedje tisti, ki žive takoj za dvoriščnim plotom, ali tisti, ki jih vidimo kot »oddaljenega Drugega«. Jana S. Rošker
13
V pričujočem delu je zbranih sedem uglasbljenih prevodov klasične kitajske lirike v slovenščino in nemščino. Nastalo je kot korak na poti k dobremu sosedstvu, ne glede na to, ali so sosedje tisti, ki žive takoj za dvoriščnim plotom, ali tisti, ki jih vidimo kot »oddaljenega Drugega«. Das vorliegende Werk stellt eine Sammlung von sieben vertonten klassischen chinesischen Gedichten in slowenischer und deutscher Übersetzung dar. Es entstand als ein kleiner Schritt am Wege zur guten Nachbarschaft, ungeachtet der Frage, ob es sich bei diesen Nachbarn um jene handelt, die über dem nächsten Zaun leben, oder um jene, die als „weit entfernte Andere“ gesehen werden. 這小冊子裡有七首翻譯成斯羅文尼亞語和德語加了爵士樂的中 ISBN 978-961-237-638-3 國古典詩歌。此作品就如邁向好鄰居的一步，不管是近在咫尺 的奧地利還是遠在天邊的中國。
9 789612 376383
Jana S. Rošker
PUŠČAVNIK
羅 亞 娜
幽 人
EREMIT