Študije o francoskem romanu

Katarina Marinčič

Katarina Marinčič

Katarina Marinčič, roj. 1968 v Ljubljani, je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz francoskega in angleškega jezika s književnostjo, leta 2001 pa tam doktorirala z disertacijo na temo Vloga digresije v Balzacovem opusu. Od l. 1994 je zaposlena na Oddelku za romanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Težišče njenega znanstvenega in pedagoškega dela je francoska književnost 18. in 19. stoletja, še posebej pripovedna proza navedenih obdobij.

Študije o francoskem romanu

Je avtorica štirih romanov: Tereza (1989), Rožni vrt (1992), Prikrita harmonija (2001) in Po njihovih besedah (2014) ter zbirke novel O treh (2005). Za roman Prikrita harmonija je prejela nagrado kresnik, zbirka O treh je bila nagrajena z Dnevnikovo fabulo, roman Po njihovih besedah pa je prejel nagrado kritiško sito za najboljšo slovenska leposlovno knjigo leta 2014 po izboru kritikov. Prikrita harmonija je l. 2008 izšla v nemškem prevodu, zbirka O treh pa leta 2014 v francoščini in makedonščini.

Studije_o_francoskem_romanu_naslovka_FINAL.indd 1

ISBN 978-961-237-969-8

ISBN 978-961-237-969-8

9 789612 379698

Študije o francoskem romanu

S spremnimi študijami je sodelovala pri izdajah nekaterih temeljnih del francoske književnosti v slovenskih prevodih (Marie de France, Laclos, Diderot, Bernardin de Saint-Pierre). Kot prevajalka je l. 2017 poskrbela za prvo slovensko izdajo novelistične zbirke Marcela Prousta Radosti in dnevi.

Katarina Marinčič že v Uvodnem razmisleku k Študijam o francoskem romanu pove, da jo bodo zanimali predvsem romani, ki ob zgodbi podajajo razmišljanje o besedilu, ki se imenuje »roman«, torej avtorji, sposobni samorefleksije oziroma razmisleka o romaneskni zvrsti.

Knjiga je slogovno in vsebinsko na najvišji ravni, avtorica se vsakemu romanopiscu skrbno in zavzeto posveti, njena analiza sloni na izjemni načitanosti in bogatem poznavanju snovi in njenih konkretnih podrobnosti, rezultat pa so besedila, ki jih bo bralec vzel v roke in prebral do konca, ne da bi knjigo odložil. Čeprav je knjiga napisana s premišljenostjo, znanstveno natančnostjo in tehtnostjo – in je torej vse prej kot lahkotno branje – je berljiva in razumljiva. Posledica pisateljske izkušnje? Ali razmisleka o zvrsti, ki je lahko zelo zanimivo in celo napeto branje, če avtor ve, kaj počne?

V vsakem primeru gre za vrhunski prispevek k slovenskemu poznavanju in raziskovanju francoskega romana 18. in 19. stoletja, ki ni suhoparno besedilo, temveč je pisan s posluhom za bralca, prav kakor dela, ki ji jemlje v precep.

Miha Pintarič

1.12.2017 9:18:31

Katarina Marinčič

Študije o francoskem romanu

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 1

1.12.2017 9:31:55

Študije o francoskem romanu Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Katarina Marinčič Recenzenta: Miha Pintarič, Primož Vitez Lektorica: Klara Šušteršič Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija avtorice na zavihku: M. Marinčič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2017 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Raziskovalni projekt št. J6-2255 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.1.09-31 MARINČIČ, Katarina Študije o francoskem romanu / Katarina Marinčič. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. - (Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-969-8 292639232

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 2

1.12.2017 9:31:55

Kazalo vsebine 1 Uvodni razmislek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1.1

Romani in njihove pravice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5

1.2

Pravica do romana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .12

I. SENTIMENTALNEŽI, FRIVOLNI REALISTI, VOJAŠKI INŽENIRJI 2 Sluga, ki je Človek (k Diderotovemu Fatalistu Jacquesu) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 3 Rousseujev edini prijatelj, Napoleonov najljubši pisatelj (Bernardin de Saint-Pierre: Pavel in Virginija) . . . . . . . . . . . . . . . 33 4 Častnik, izumitelj, romanopisec (Choderlos de Laclos: Nevarna razmerja) . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 4.1

Oficir in matematik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43

4.2

Dopisovanja brez strategije, dopisovanje kot strategija . . . . . . 47

4.3

Škandal, pozaba in slava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51

II. VPRAŠANJE AVTORITETE 5 Pripovedovalec Človeške komedije: avtokrat, ki se sklicuje na avtoritete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 5.1

Vzorniki in lažni vzorniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57

5.2

Citati, namigi, nagnjenost k zastranjevanju . . . . . . . . . . . . . . 60

5.3

Učitelja Rabelais in Molière . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

5.4

Roman namesto drame ali roman kot drama? . . . . . . . . . . . . 64

5.5

Soočenje z razsvetljenci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66

5.6

Soočenje s kritiki: didaktičnost kot samoobramba . . . . . . . . . . 74

6 Balzac in Stendhal . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 7 Reportaža o neizpričanem zgodovinskem dogodku: Balzacova Mračna afera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 8 Pozneje v naši zgodbi: Dostojevski, Balzac in neizpolnjene obljube . 113 9 Fabrizio del Dongo in knez Andrej . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121 10 S čim začeti roman? (Balzac, Dumas in Sue) . . . . . . . . . . . . . . . 135

3

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 3

1.12.2017 9:31:56

11 Ernest Renan in njegov roman o Jezusu . . . . . . . . . . . . . . . . . 145 11.1

Ne smejte se Keltom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145

11.2

Očarljiv sprehod skozi veselo stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . 156

11.3 Kraguljčki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 12 Srebrna žlica (k Severnim arhivom Marguerite Yourcenar) . . . . . . . . . . . . . . . 171 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Sommaire . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 Bibliografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 193

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 4

1.12.2017 9:31:56

1

Uvodni razmislek

1.1

Romani in njihove pravice

»On n’a jamais le droit de mal dire, quand on peut dire tout ce qu’on veut,« je zapisal markiz de Sade. – »Če lahko povemo vse, kar hočemo, tega nimamo pravice slabo povedati.« Citat je iz razprave Idée sur les romans (Razmislek o romanih), ki je prvič izšla l. 1800 kot uvod k Sadovi novelistični zbirki Les Crimes de l’amour (Zločini ljubezni), a funkcijo avtorskega uvoda močno presega in od nje celo odstopa.

Razmislek o romanih je namreč večplastno, večnamensko besedilo: zgodovinski oris razvoja romana v Franciji in kritiški pogled na posamezna dela, zasnutek teorije romanesknega žanra in obenem zbirka praktičnih nasvetov romanopiscem. Če bi morali tej nenavadni razpravi nadeti splošno oznako, bi se nemara zatekli k besedi, s katero je Denis Diderot naslovil nekrolog Samuelu Richardsonu: éloge, hvalnica.

Iz skoraj slehernega Sadovega stavka je zaznati vznesenost nad svobodo, ki jo prinaša roman, ter gosposko vzradoščenost ob misli, da ta svoboda obvezuje bolj kot klasicistična pravila. La noblesse oblige: pripovedujemo lahko, o čemer hočemo, zato nimamo pravice do slabega pripovedovanja.

Hvalnica – ali morda apologija? Ob branju iz drugega zornega kota se nam utegne zazdeti pomenljiva tudi svežina navdušenja. Vsaj del Sadove očaranosti nad romanom lahko bržkone pripišemo čaru novega. Svoboda, ki jo avtor Razmisleka o romanih slavi kot neizpodbitno, še ni privajena in samoumevna, še zdaleč ni zbledela v rutino.

Romanopisec, méni markiz de Sade, svobodo nujno potrebuje, saj je po svojem bistvu »človek narave« (»l’homme de la nature«) in ga navdihuje »žgoča žeja, da bi vse naslikal« (»cette soif ardente de tout peindre«). V tej in podobnih opazkah se, kljub strastnemu tonu, skriva pomembna omejitev. Naslikati vse ni isto kot povedati vse.

(Showing ni isto kot telling, bodo teoretiki in praktiki ugotavljali še stoletje in pol po izidu Razmisleka o romanih.) Nekaterim stvarem se je treba pri pisanju romanov izogibati. Sade romanopisce posebej zavzeto svari pred moraliziranjem: Ogibaj se izumetničenega moraliziranja; v romanih ne iščemo morale; (...) če že mora kdo moralizirati, naj to ne bo avtor, temveč junak – in še junak le takrat, kadar to zahtevajo okoliščine.1 Évite l’affeterie de la morale ; ce n’est pas dans le roman qu’on la cherche ; (...) ce n’est jamais l’auteur qui doit moraliser, c’est le personnage, et encore ne le lui permet-on que quand il est forcé par les circonstances (Sade, 1878, 40).

1

Vse navedke razen drugače označenih prev. K. Marinčič.

5

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 5

1.12.2017 9:31:56

Madame de Staël, Sadova za generacijo mlajša sodobnica, je imela o moraliziranju v romanih drugačno mnenje. (Najbrž bi tu lahko vrinili kronološki že, kajti didaktičnost, nad kakršno se je navduševala Madame de Staël, je iznajdba romantike.) V Eseju o izmišljenih zgodbah (Essai sur les fictions, 1795) je tako zapisala: Les romans ont le droit d’offrir la morale la plus austère sans que le cœur en soit révolté ; ils ont captivé ce qui seul plaide avec succès pour indulgence : le sentiment (...) (Staël, 1838, 145).

V prostem prevodu: naše srce se ne bo zoperstavilo niti najstrožjim moralnim naukom, če nam jih bodo ponudili v obliki romana. Natančneje: »romani imajo pravico« (»les romans ont le droit«), da nam ponudijo sleherno, tudi najstrožjo moralo, kajti »na svojo stran pridobijo tisto v nas, kar nas bo edino navedlo k popustljivosti: čustva«.

Pred seboj imamo dva spisa s preloma med osemnajstim in devetnajstim stoletjem.

Razlike so očitne, zato rajši opozorimo na podobnost. V razpravo o romanih in romanu se obema avtorjema vplete izraz, ki ga skoraj zagotovo ne bi uporabila, če bi teoretizirala o kakem drugem žanru: pravica, le droit. Ta beseda se ne pri markizu de Sadu ne pri Mme de Staël ne nanaša na vsebino, na moralni nauk ali njegovo odsotnost. Tudi pri Mme de Staël, najsi bodo njena izvajanja še tako prežeta z romantičnim utilitarizmom, se pravica naveže na roman, na njegove pravice (les romans ont le droit – romani imajo pravico!), na pravico do slikanja vsega, ki so jo francoski avtorji pridobili šele pred kratkim in še ne v celoti.

Dodajmo tretje mnenje, ki na prvi pogled učinkuje kot prebrisan kompromis.

Morala izmišljene pripovedi se ne razlikuje bistveno od učinka glasbe ali kiparske stvaritve. (...) Delo človeške domišljije ne sme zasledovati moralnih ciljev, pač pa naj ima moralni učinek.

La morale d’un ouvrage d’imagination ressemble à l’effet de la musique ou de la sculpture. (...) Un ouvrage d’imagination ne doit pas avoir un but moral, mais un résultat moral (Constant, 1829, 176).

Tako Benjamin Constant v spisu Mme de Staël in njena dela (De Madame de Staël et de ses ouvrages, 1829). Biografsko branje se tu skoraj vsiljuje, saj vemo, da Constant razpravlja o nekdanji življenjski sopotnici. A bilo bi napak, če bi v zavzemanju za pripovedi, ki naj nas vzgajajo v duhu Hugojeve (po Schillerju povzete) misli, da lepota sama po sebi civilizira, videli zgolj drobec zasebne polemike. Germaine de Staël je umrla leta 1817. In četudi je Constant v spominskem besedilu med vrsticami polemiziral z njeno zapuščino, ga je doba, v kateri se je življenje iztekalo njemu, zagotovo postavljala pred širša in manj enakovredna soočenja. Konec dvajsetih, začetek tridesetih let 19. stoletja je čas, ko je zmagoslavje romantike v Franciji

6

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 6

1.12.2017 9:31:56

popolno in se zdi dokončno, »cette soif ardente de tout peindre« pa velja za eno razpoznavnih znamenj literarnega genija. Čas, ko Hugojeva Notredamska cerkev v Parizu s prekipevajočo slikovitostjo nauči Francoze ceniti srednji vek. Čas, ko Honoré de Balzac »v soju dveh večnih resnic, Vere in Monarhije« začenja s slikanjem mogočne freske, »podobe celotne družbe, lahko bi rekli odlitka v živo, z vsem, kar je v družbi dobrega in slabega«, »le tableau de la Société, moulée, pour ainsi dire, sur le vif avec tout son bien et tout son mal« (Balzac, 1965, 53).

Benjamin Constant je bil klasicist med romantiki. Povod za nastanek njegovega edinega romana Adolf (Adolphe, 1816) naj bi bila, če je verjeti anekdoti, stava. Constant je bil prepričan (stavil je), da je pripovedno delo mogoče – in celo priporočljivo – napisati po rahlo prilagojenih pravilih klasicistične tragedije: s kar najmanjšim številom oseb, z omejitvijo trajanja in z zamejitvijo prostora, brez nepotrebnih podrobnosti iz vsakdanjega življenja, z eno samo veliko moralno dilemo.

Adolf je zanimiva, še danes cenjena knjiga, pomemben naslov v okviru zvrsti, ki jo Francozi imenujejo le roman d’analyse (analitični, psihološki roman), njena zgodovina pa se začne v 17. stoletju s Kneginjo Klevsko (La Princesse de Clèves) Madame de La Fayette.

Ob tem pripomba: za markiza de Sada je Kneginja Klevska del zgodovine francoskega romana, Mme de La Fayette pa »ljubezniva, očarljiva žena« (»aimable et charmante femme«), ki je romaneskni žanr izboljšala z okrajševanjem: »en devenant plus concise, elle se rendit plus intéressante«, z večjo konciznostjo je postala zanimivejša od sočasnih romanopiscev (Sade, 1878, 19). Vendar pa iz nekoliko širšega literarnozgodovinskega konteksta hitro razberemo, da si Mme de La Fayette s Kneginjo Klevsko ni prizadevala za izboljšanje žanra, ampak se je pisanja lotila z namenom, ustvariti nekaj drugega kot roman. Njena pripoved se tako globoko razlikuje od romanesknih uspešnic 17. stoletja, da je v njej skoraj nemogoče videti poskus izboljšave. Pojasnila, s katerimi avtorica pospremi svoje delo, nas bodo spomnila na diderotovski (ali magrittovski) ceci n’est pas: ne, to ni zgodba, to ni jabolko, ni pipa – in Kneginja Klevska nikakor ni roman ...

Oba, Mme de La Fayette in Benjamin Constant, sta pisala v skladu s prepričanji, ki jih je v razpravi Nekaj mnenj o književnosti in zgodbah, s pomisleki o slogu (Sentiments sur les lettres et sur l’histoire avec des scrupules sur le style, 1683) izoblikoval skrivnostni avtor s psevdonimom (?) Du Plaisir. Du Plaisir, ki romaneskni zvrsti ni bil naklonjen, je romanom napovedal naglo smrt, rešitev za pripovedno prozo pa je videl v premiku od »velikih romanov« k »malim zgodbam«, ki bodo, očiščene balasta, bralcu nudile zgolj užitek psihološkega uvida:

7

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 7

1.12.2017 9:31:56

Male zgodbe so povsem zasenčile in uničile velike romane. Ta zmaga ni posledica kake kaprice.

Les petites histoires ont entièrement détruit les grands romans. Cet avantage n’est l’effet d’aucun caprice (cit. Coulet, 1992, 128). Čeprav je bil Du Plaisir pri odmetavanju balasta temeljit do absurdnosti (odveč se mu je zdelo vse, kar ni nepogrešljivo za potek osnovne zgodbe, med drugim sleherni opis), mu je literarna zgodovina v določenem smislu dala prav: francoski romani, napisani pred letom 1660, so kmalu utonili v pozabo. Še huje, oprijele so se jih posplošene slabšalne oznake: (...) d’Urfé in njegovi posnemovalci, (...) razne Ariadne, Kleopatre, Faramondi, Poliksandri, vsa tista dela, v katerih junak skozi devet zvezkov vzdihuje od ljubezni in je še srečen, če se v desetem oženi; (...) vsa ta danes nerazumljiva godlja (...). (...) d’Urfé et ses imitateurs, (...) les Ariane, les Cléopâtre, les Pharamond, les Polixandre, tous ces ouvrages où le héros soupirant neuf volumes était bien heureux de se marier au dixième ; (...) tout ce fatras inintelligible aujhourd’hui (Sade, 1878, 18).

Da se je roman v Franciji ob koncu 17. stoletja zdel potolčen nasprotnik, bi lahko sklepali tudi iz uvoda, s katerim je utemeljitelj klasicistične poetike Nicholas Boileau pospremil svoje satirično besedilo Dialog med junaki romanov (Dialogue des héros du roman).

Za to, da nas danes uvod zanima bolj od jedra, obstajata najmanj dva razloga: prvič, humor se skozi čas spreminja; in drugič: satira ne le izgubi komični naboj, ampak postane že kar nerazumljiva, če njen predmet iz zavesti bralstva izgine tako v celoti, kot so izginili »razne Kleopatre, Ariadne, Faramondi in Poliksandri«.

V uvodnem pojasnilu Boileau piše predvsem o nenavadni, že kar pravljični genezi Dialoga.

V času, ko so bili gospodična de Scudéry, la Calprenède in drugi na vrhuncu slave, sem bil še zelo mlad. Njihove romane sem bral z velikim občudovanjem, kot so jih tedaj brali vsi, in jih štel za mojstrovine francoskega jezika. Z leti pa sem dozorel, razum mi je odprl oči in uvidel sem, kako otročja so ta dela. Kmalu je v meni prevladal satirični duh; nisem odnehal, dokler nisem zoper te romane sestavil dialoga po Lukijanovem vzoru (...).

Comme j’étois fort jeune dans le temps que tous ces romans, tant ceux de mademoiselle de Scudéri, que ceux de la Calprenède et de tous les autres, faisoient le plus d’éclat, je les lus, ainsi que les lisoit tout 8

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 8

1.12.2017 9:31:56

le monde, avec beaucoup d’admiration ; et je les regardai comme des chefs-d’œuvre de notre langue. Mais enfin mes années étant accrues, et la raison m’ayant ouvert les yeux, je reconnus la puérilité de ces ouvrages.

Si bien que l’esprit satirique commençant à dominer en moi, je ne me donnai point de repos que je n’eusse fait contre ces romans un dialogue à la manière de Lucien (...) (Boileau, 1873, 176).

Vendar pa – tu se začne pravljični del – je Boileau, kot zatrjuje, dialog zložil in ohranil »v glavi« (»dans ma tête«). Obzirnost do Madeleine de Scudéry, »gospodične, ki je navsezadnje imela številne vrline« (»une fille qui après tout avoit beaucoup de mérite«), mu je branila, da bi ga spravil na papir – kaj šele, da bi ga objavil.

Danes pa, ko jo je smrt naposled izbrisala s seznama živih, njo in vse druge romanopisce, sem menil, da ne bo napak, če bralstvu ponudim dialog, kot sem ga ves čas hranil v spominu.

Mais aujourd’hui qu’enfin la mort l’a rayée du nombre des humains, elle et tous les autres compositeurs de romans, je crois qu’on ne trouvera pas mauvais que je donne au public mon dialogue, tel que je l’ai retrouvé dans ma mémoire (Ibid., 177).

Madeleine de Scudéry je umrla l. 1701, stara triindevedeset let. Z njeno smrtjo so romani dokončno postali stvar preteklosti.

Drži, če pod pojmom roman razumemo tisto, kar so razumeli Du Plaisir, Boileau in Mme de La Fayette. A pričakovanja, ki jih je Du Plaisiru, pa nemara tudi Boileauju zbudila dozdevna smrt romana, niso bila nič manj naivna in se niso uresničila v nič večji meri kot denimo pričakovanje Nathalie Sarraute, da se bo junak tradicionalnega romana, »bogato preskrbljen z vsem mogočim blagom« (»très richement pourvu, comblé de biens de toute sorte«), sesul v prah ob soočenju s sumničavim, abstraktno razmišljajočim modernim bralcem (Sarraute, 1956, 71).

Za precioznim preobiljem ni prišla askeza. Resnost, zavzetost, to že, o zmernosti niti sledu. Romaneskni cikli, romani-reke in feljtonski romani: kaj pa so vse te uspešne, priljubljene oblike drugega kot, če parafraziramo markiza de Sada, »godlje v desetih zvezkih«? (O, včasih tudi dosti več kot desetih!)

Tu se lahko vrnemo k Benjaminu Constantu. Njegov edini roman mu je zagotovil mesto v literarnih zgodovinah. Estetika, iz katere je ta roman zrasel, je imela še v 20. stoletju pomembne zagovornike. Najpomembnejši med njimi, André Gide, je odkrito obžaloval, da je razvoj francoskega romana po obetavnem začetku s Kneginjo Klevsko krenil v boržuazno smer:

9

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 9

1.12.2017 9:31:56

Roman se vse do danes, v vseh deželah, krčevito oklepa realnosti. (...)

Kneginji Klevski ni sledilo nobeno podobno delo; zagon francoskega romana se je usmeril k meščanskemu romanu.

Le roman s’est toujours, et dans tous les pays, cramponné à la réalité. La Princesse de Clèves n’a pas eu de suite ; quand le roman français s’élance, c’est dans la direction du roman bourgeois (cit. Coulet, 1992, 325). Čeprav je stavo iz anekdote dobil in se je estetika, ki ji je pripadal, ohranila globoko v 20. stoletje, pa Benjamin Constant kot romanopisec nedvomno ostaja v senci vélikih sodobnikov: otoček klasicistične zadržanosti v morju besed, ki vrejo iz romantično-realistične ambicije, opisati vse. Celo André Gide, samooklicani poslednji klasicist, je naposled klonil pred Dostojevskim in priznal, da je roman upoštevanja vredna literarna zvrst.

Romani, drugačni od precioznih, a tudi od Constantovega, so ne le preživeli, ampak so za dolgo obdobje, morda do našega časa, postali skoraj sinonim za knjigo. Če si po zgledu Mme de Staël dovolimo personifikacijo: v boju za svoje pravice so francoski romani, tako kot pred njimi angleški, zmagovali z obiljem, z realizmom, ki si je drznil prestopiti mejo med vzvišenim in banalnim, z nebrzdanim skakanjem po prostoru in času, z moralo in nemoralo, z zbujanjem radovednosti, zgražanja in ganotja.

Nizkotne radovednosti, hinavskega zgražanja in cmeravega ganotja, so še v devetnajstem stoletju poudarjali nasprotniki.

Vam ni žal velike, osemnajst stoletij stare vere, ki se skuša v našo ravnodušno družbo pretihotapiti skozi sramotna zadnja vrata romana in si pri tem pomaga z lažnivimi stereotipi, iz katerih se ta zvrst napaja, s košaricami, gozdički, rožnatimi oblekami, modrimi divani, s prav nič vzgojnimi ljubezenskimi prizori – vse to z namenom, prebuditi v nekaj ženskih dušah moralne pomisleke, ki bodo že naslednji dan izpuhteli?

N’avez-vous pas pitié de voir cette grande foi de 18 siècles tenter de se glisser dans notre société indifférente, par l’arrière-porte honteuse du roman, et s’aider de tous les mensonges stéréotypés dont s’alimente le roman, de corbeilles, de bosquets, de robes roses, de divans bleus, sans compter des scènes d’amour très peu édifiants, pour faire naître dans quelques âmes de femmes des scrupules qui s’évanouiront demain (cit.

Iknayan, 1961, 64) ?

Zapis je iz leta 1833, njegov avtor je kritik in literarni zgodovinar Désiré Nisard.

Roman je »prvi otrok dvojne potrebe po hitrem branju in hitrem pisanju«, še ugotavlja Nisard, ki v tistem času zoper romaneskni žanr že lahko navede nov argument:

10

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 10

1.12.2017 9:31:56

vzpon feljtonskih romanov, literature, ki ji bo Sainte-Beuve l. 1836 nadel oznako »industrijsko izdelana« (»la littérature industrielle«).

Nemočni bes nasprotnikov nam o zmagoslavju romana govori enako jasno kot apologije in hvalnice. To niti ni čudno, saj oboji, nasprotniki in branitelji, navajajo iste značilnosti in iz njih izpeljujejo definicijo zvrsti.

V francoskem prostoru je roman kot zvrst prvi definiral P. D. Huet v Razpravi o izvoru romanov (Traité de l’Origine des romans, 1670). Romani so, je zapisal Huet, »izmišljene zgodbe o ljubezenskih prigodah, napisane v umetniški prozi, bralcem v užitek in poduk« – »des fictions d’aventures amoureuses, écrites en Prose avec art, pour le plaisir et l’instruction des lecteurs« (Huet, 1966, 4). Ta znamenita, neštetokrat citirana opredelitev je pravzaprav stranski produkt Huetovega razmišljanja. Avtorju gre, v skladu z naslovom razprave, predvsem za izvor: ne zastavlja si vprašanja, kaj so romani, temveč od kod so – tezo o njihovem orientalskem izvoru pa utemeljuje z opisovanjem njihovih lastnosti, z odgovarjanjem na vprašanje, kakšni so.

Ne, niso abstraktni, niso izčiščeni, barviti so, polni podob, slikoviti – torej jih je zagotovo porodila domišljija orientalskih ljudstev.

Prav neverjetno je, kako poetičnega duha so ta ljudstva, kakšno domišljijo imajo, kako ljubijo izmišljene zgodbe; zmeraj se izražajo v prenesenem pomenu, svoje misli vedno razlagajo s pomočjo alegorij; njihova teologija, njihova filozofija ter še posebej njihova politika in morala so ovite v povesti in parabole. Hieroglifi nam kažejo, kako močno so bili Egipčani nagnjeni k skrivnostnosti. Vselej so se izražali s podobami (...).

Aussi à peine est-il croyable combien tous ces peuples ont l’esprit poétique, inventif et amateur des fictions ; tous leurs discours sont figurés ; ils ne s’expliquent que par allégories ; leur Théologie, leur Philosophie et principalement leur Politique et leur Morale sont toutes enveloppées sous des fables et des paraboles. Les Hieroglyphes des Égyptiens font voir à quel point cette nation était mystérieuse. Tout s’exprimait chez eux par images (...) (Huet, 1966, 12).

Roman je torej po definiciji bazar, na katerem si bralec – ali bralka – lahko nabere košaric, rožnatih oblek, modrih divanov in kratkotrajnih moralnih posmislekov (če parafraziramo D. Nisarda). Z besedami novejše in slavnejše avtorice: v bogato založenih skladiščih tradicionalnega romana lahko tradicionalni bralec (kdorkoli ali karkoli že to je2) najde »vsakovrstne predmete, do najdrobnejših okraskov« (Sarraute, 1956, 72).

2

Oznaki tradicionalni roman in tradicionalni bralec sta za teoretike novega romana, še posebej za N. Sarraute, ključnega pomena. Kritični pogledi na njihove teorije velikokrat izpostavljajo prav nedefiniranost obeh pojmov.

11

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 11

1.12.2017 9:31:56

1.2

Pravica do romana

Zakaj se nam anekdote o pesonificiranem romanu, »njegovem« boju in »njegovih« pravicah zdijo pomembne za razumevanje francoskih romanov 18. in 19. stoletja?

Zakaj je še danes, ko je literarna zgodovina že zdavnaj izrekla sodbo, ne le zabavno, ampak tudi koristno brskati po košaricah s kislim grozdjem poraženih nasprotnikov romana? Kaj nam o romanih pove resnobna zavzetost apologetov, kaj lahko sklepamo iz gostobesedne samohvale romanopiscev?

Začnimo pri najpreprostejšem. Roman je v Franciji osupljivo dolgo, globoko v obdobje svojega velikega razcveta, zbujal formalne pomisleke vsaj pri delu literarnih kritikov in izobraženih bralcev. To je, kljub širjenju kroga bralcev in proporcionalnemu oženju klasicistične elite, imelo določene posledice. Odpor do »pankrtskega žanra« (»le genre bâtard«), kot so romanu rekli klasicisti, je zagotovo vplival na družbeni položaj pisateljev, včasih neposredno na njihova življenja.

V francoskem prostoru roman še v prvi polovici 19. stoletja ni bil najbolj običajna pot do literarne slave. Avtor, ki je hlepel po veličini, je ravnal pametno, če je za začetek napisal zbirko ód, nato pa izbojeval bitko ali dve na odru Comédie Française: tako denimo Victor Hugo, ki si je z romani povečeval popularnost (ne slave!) in ki je v njih videl predvsem didaktični potencial.

S poezijo in dramatiko naj bi literarno kariero začel celo Balzac: biografi omenjajo gimnazijske pesniške poskuse in zgodovinsko dramo o Cromwellu, danes k sreči izgubljena besedila. Največjega – ali vsaj najplodnejšega – romanopisca prve polovice 19. stoletja naj bi do romana pripeljalo spoznanje, da za prestižnejše literarne oblike nima daru. Tudi če to ni čisto res (seveda ni!), lahko pod triumfalizmom Balzacovih predgovorov vendarle zaznamo bridke samoobrambne tone.

Za zagrenjenost pa je imel Balzac še en razlog. Najuspešnejši romanopisci njegovega časa, avtorji, kot sta bila Alexandre Dumas starejši in Eugène Sue, so z romani prišli do bogastva, Sue tudi do političnega vpliva. Balzac je vedel, da so njihova dela v primerjavi s Človeško komedijo ničvredna, a mu to ni branilo, da ne bi sanjaril, kako jih bo z naslednjim romanom premagal tudi po zaslužku.

Njegovo sovraštvo do feljtonistov je bilo dvojno in protislovno, zmes zavisti in pravične jeze nad šarlatani, ki so romanu in poklicu romanopisca jemali komaj pridobljeni ugled.

Estetskim pomislekom zoper roman so se postopoma pripajali moralni. Dinamika tega razvoja je znana: širši je krog bralcev, večjo skrb zbujajo kvarni učinki literature. Ugotovitev velja za književnost nasploh, ne le za romane.

12

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 12

1.12.2017 9:31:56

Znano poglavje iz francoske literarne zgodovine. Sodni proces zoper Gustava Flauberta se je l. 1857 končal z oprostilno sodbo (sodniki so po dolgi razpravi ugotovili, da Gospa Bovary ni nemoralna), Charles Baudelaire je bil istega leta obsojen (Rože zla so obveljale za sprevrženo knjigo). Vprašanje zvrsti tu ni igralo pomembne vloge. Zasluge za Flaubertovo zmago si delijo odvetniki, vplivni prijatelji, Sainte-Beuve, George Sand ... Ugoden razplet v tem primeru gotovo ni bil zmagoslavje romana. A čeprav roman kot zvrst niti ni bil obtožen, je bil za uspešno obrambo vendarle ključnega pomena. Opustimo personifikacije in povejmo naravnost: Flaubert se je branil kot romanopisec, z naštevanjem specifičnih lastnosti te literarne zvrsti, med katerimi je na prvem mestu zvestoba resničnosti. »Ma pauvre Bovary souffre et pleure dans vingt villages de France! – Moja uboga Bovaryjevka trpi in joče v dvajsetih francoskih vaseh!« Resničnost (resnica) ne more biti nemoralna, njeni učinki so zmeraj zdravilni. Nalašč še z obrabljeno frazo: roman(opisec) nastavlja družbi ogledalo, zrcalo ni krivo, če je odsev grd. V obrambi Gospe Bovary ne bomo našli veliko izvirnih misli. Pisatelj in njegovi zagovorniki so navajali iste argumente kot že številni avtorji v podobnih težavah, med Flaubertovimi znamenitimi predhodniki Laclos in Balzac. Zato so tudi dobili proces: izvirnost bi bila v spopadu z meščanskim moralizmom slaba taktika.

Stoletje pred Flaubertom in Sainte-Beuvom bi bili francoski romanopisci in njihovi kritiki bržkone presenečeni nad takšnim razvojem dogodkov. Pomisleki zoper roman so bili tedaj še v večji meri formalne (ali pač: v manjši meri moralne) narave.

Realizem je bil v klasicistični Franciji na preslabem glasu, da bi se kdo v samoobrambi skliceval nanj. Nasprotno: tisti redki, ki so vanj verjeli, so čutili dolžnost, da ga zagovarjajo. Denis Diderot, poznavalec in občudovalec angleških romanopiscev, je sodobnikom zaman dopovedoval, da prepričljivost angleškega romana temelji prav na bližini vsakdanjemu življenju. Nepomembne, banalne podrobnosti so v resnici pomembne, pojasnjuje Diderot. Če bo bralec v pripovedi prepoznal okrušek svojega sveta, bo zaradi tega (bolj) verjel celotni zgodbi – po psihološki logiki, iz katere izhaja, da nepomembne stvari ne morejo biti izmišljene, saj se izmišljevanje takih malenkosti avtorju preprosto ne bi izplačalo.

Diderot je angleške romanopisce – Richardsona, Sterna, Fieldinga – bral v izvirniku. Večina Francozov tistega časa jih je brala v prevodih, prevajalci pa so svoje poslanstvo razumeli širše, kot ga razumejo danes. Abbé Prévost, ki je v francoščino prevedel Richardsonovo Clarisso, je roman izboljšal po podobnih principih kot Houdard de La Motte Homerjevo Iliado: z izpuščanjem nepotrebnih, ponavljajajočih se, vulgarnih detajlov. Na potrebo po prilagajanju pa je Prévost opozarjal celo v uvodu k svojemu (izvirnemu) romanu Killerinski dekan (Le Doyen de Killerine,

13

Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 13

1.12.2017 9:31:56

Katarina Marinčič

Katarina Marinčič

Katarina Marinčič, roj. 1968 v Ljubljani, je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz francoskega in angleškega jezika s književnostjo, leta 2001 pa tam doktorirala z disertacijo na temo Vloga digresije v Balzacovem opusu. Od l. 1994 je zaposlena na Oddelku za romanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Težišče njenega znanstvenega in pedagoškega dela je francoska književnost 18. in 19. stoletja, še posebej pripovedna proza navedenih obdobij.

Študije o francoskem romanu

Je avtorica štirih romanov: Tereza (1989), Rožni vrt (1992), Prikrita harmonija (2001) in Po njihovih besedah (2014) ter zbirke novel O treh (2005). Za roman Prikrita harmonija je prejela nagrado kresnik, zbirka O treh je bila nagrajena z Dnevnikovo fabulo, roman Po njihovih besedah pa je prejel nagrado kritiško sito za najboljšo slovenska leposlovno knjigo leta 2014 po izboru kritikov. Prikrita harmonija je l. 2008 izšla v nemškem prevodu, zbirka O treh pa leta 2014 v francoščini in makedonščini.

Studije_o_francoskem_romanu_naslovka_FINAL.indd 1

ISBN 978-961-237-969-8

ISBN 978-961-237-969-8

9 789612 379698

Študije o francoskem romanu

S spremnimi študijami je sodelovala pri izdajah nekaterih temeljnih del francoske književnosti v slovenskih prevodih (Marie de France, Laclos, Diderot, Bernardin de Saint-Pierre). Kot prevajalka je l. 2017 poskrbela za prvo slovensko izdajo novelistične zbirke Marcela Prousta Radosti in dnevi.

Katarina Marinčič že v Uvodnem razmisleku k Študijam o francoskem romanu pove, da jo bodo zanimali predvsem romani, ki ob zgodbi podajajo razmišljanje o besedilu, ki se imenuje »roman«, torej avtorji, sposobni samorefleksije oziroma razmisleka o romaneskni zvrsti.

Knjiga je slogovno in vsebinsko na najvišji ravni, avtorica se vsakemu romanopiscu skrbno in zavzeto posveti, njena analiza sloni na izjemni načitanosti in bogatem poznavanju snovi in njenih konkretnih podrobnosti, rezultat pa so besedila, ki jih bo bralec vzel v roke in prebral do konca, ne da bi knjigo odložil. Čeprav je knjiga napisana s premišljenostjo, znanstveno natančnostjo in tehtnostjo – in je torej vse prej kot lahkotno branje – je berljiva in razumljiva. Posledica pisateljske izkušnje? Ali razmisleka o zvrsti, ki je lahko zelo zanimivo in celo napeto branje, če avtor ve, kaj počne?

V vsakem primeru gre za vrhunski prispevek k slovenskemu poznavanju in raziskovanju francoskega romana 18. in 19. stoletja, ki ni suhoparno besedilo, temveč je pisan s posluhom za bralca, prav kakor dela, ki ji jemlje v precep.

Miha Pintarič

1.12.2017 9:18:31