Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije by Znanstvena zalozba FF

ZGOD KITAJ ISBN 978-961-237-667-3

Knjiga sodi v opus štirih del Zgodovina Kitajske in je nekoliko razširjen ponatis knjige z naslovom Tuji osvajalci in trdnost tradicionalne ureditve, ki jo je leta 1997 izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. Prva poglavja knjige Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije časovno sovpadajo z zadnjimi poglavji knjige Veličina tradicionalne Kitajske, ki obravnavajo kitajsko dinastijo Song, medtem ko pričujoča knjiga obravnava države, ki so jih v času dinastije Song po kitajskem vzoru v severni Kitajski ustanavljala razna tuja ljudstva, ki so se polastila delov kitajskega ozemlja. Nato opisuje nastanek in širitev mongolske države ter vladanje mongolske dinastije Yuan na Kitajskem. Sledi podrobnejši prikaz dinastije Ming, ki je nasledila Mongole in vladala vse do sredine XVII. stoletja. Ker predstavlja dinastija Ming obdobje polnega razvoja tradicionalne družbe, zajema zgodovinski opis dogajanj le manjši del teksta, medtem ko je večina posvečena tematski obdelavi posameznih vidikov delovanja tradicionalne družbe. Tako naj bi bralci dobili prav na primeru dinastije Ming bolj celovito podobo razmer, značilnih za tradicionalno družbo.

MITJA SAJE (1947) je redni profesor na Oddelku za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF). Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (EF) l. 1972. Od l. 1973 je bil svetovalec v republiškem izvršnem svetu, kjer je spremljal makroekonomsko problematiko razvoja svetovnega gospodarstva. Magistrski študij je opravil iz kitajske zgodovine v letih 1976 do 1978 na Univerzi v Nankingu. Od l. 1981 je delal kot lektor za kitajski jezik na FF. Sodeloval je pri ustanovitvi prve jugoslovanske orientalistične revije Kulture Istoka l. 1984 in bil nato član uredniškega odbora do l. 1990. Doktoriral je l. 1994 na FF in bil naslednje leto med ustanovitelji Oddelka za azijske in afriške študije na FF. Od l. 1981 je član Evropske zveze za

kitajske študije (EACS), kjer je z referati sodeloval na 10 kongresih in bil glavni organizator konference v Ljubljani (2006). Od leta 2003 raziskuje delo in življenje misijonarja Avguština F. Hallersteina na Kitajskem. Med letoma 2008–2009 je sodeloval v projektu EU: Hallerstein v okviru medkulturnega sodelovanja med EU in Kitajsko in izdal monografijo A. Hallerstein – Liu Songling: The Multicultural Legacy of Jesuit Wisdom and Piety at the Qing Dynasty Court. Od l. 2006 je gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu za predmet Zgodovina Kitajske. Je soustanovitelj Konfucijevega inštituta (2010) na EF v Ljubljani in član upravnega odbora ter se posveča gospodarskim vprašanjem Kitajske v procesu globalizacije.

MITJA SAJE: TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE: ZGODOVINA KITAJSKE: DINASTIJI YUAN IN MING

9 789612 376673

MITJA SAJE

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE ZGODOVINA KITAJSKE: DINASTIJI YUAN IN MING Oddelek za azijske in afriške študije Ljubljana 2014

Mitja Saje

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE Zgodovina Kitajske: dinastiji Yuan in Ming

Ljubljana 2014

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE: Zgodovina Kitajske: dinastiji Yuan in Ming Avtor: Mitja Saje Recenzenta: Jana S. Rošker, Janez Marolt Lektorica: Beba Splichal Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Nebeški vladar, Yongguanyuntai, Peking, okrožje Jingping, kamnita stena: dinastija Yuan © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za azijske in afriške študije Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o. Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2014 Druga izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 18,70 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(510)"09/16" SAJE, Mitja Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije : zgodovina Kitajske : dinastiji Yuan in Ming / Mitja Saje. - 2. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014 ISBN 978-961-237-667-3 274964480

Kazalo

Uvod...................................................................................................................................................... 5

I. DEL OBDOBJE TUJIH VLADAVIN 1 Nomadska ljudstva na obrobju Kitajske............................................................................... 9 2 Kitani in dinastija Liao...............................................................................................................12 3 Država Xixia...................................................................................................................................16 4 Džurdži in dinastija Jin..............................................................................................................18 5 Vzpon mongolske moči............................................................................................................23 6 Kublaj kan – kitajski cesar .......................................................................................................33 7 Mongolska oblast po Kublaj kanu........................................................................................41 8 Mongolski odnos do verstev..................................................................................................47 9 Kitajska pod Mongoli................................................................................................................53

II. DEL DOMAČA DINASTIJA MING 1 Upor proti Mongolom in ustanovitev domače dinastije..............................................................65 2 Vladavina Yongle in prelomne odločitve............................................................................................73 3 Novo razmerje moči med cesarjem in uradniki...............................................................................82 4 Kitajska družba v obdobju Ming...........................................................................................................86 5 Upravni sistem v obdobju Ming............................................................................................................94 6 Srednje obdobje: šibki vladarji in nove preizkušnje trdnosti političnega sistema ��103 7 Spremembe v miselnosti in kulturi....................................................................................................119 8 Kriza in propad dinastije........................................................................................................................128 9 Vzroki za propad dinastije.....................................................................................................................139

Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

III. DEL GOSPODARSTVO DINASTIJE MING 1 Dr탑avna gospodarska politika.............................................................................................................149 2 Kmetijstvo...................................................................................................................................................159 3 Obrtna proizvodnja..................................................................................................................................167 4 Razvoj tr탑nega gospodarstva...............................................................................................................178 Vladavine in cesarji dinastije Ming.........................................................................................................186 Literatura.........................................................................................................................................................188

Uvod

Pričujoča knjiga sodi v opus del Zgodovina Kitajske in je nekoliko razširjen ponatis knjige z naslovom Tuji osvajalci in trdnost tradicionalne ureditve, ki obsega zgodovino obdobij Yuan in Ming in jo je leta 1997 izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. V opusu Zgodovina Kitajske je po kronološkem redu tretja. Celotni opus obsega štiri knjige, od katerih je prva Starodavna Kitajska, ki je izšla na Filozofski fakulteti leta 2002 in pokriva zgodnje obdobje od prazgodovine do prve politične združitve v enotno cesarstvo konec tretjega stoletja pred našim štetjem. Tudi ta knjiga je leta 2010 doživela prvi ponatis. Sledi ji knjiga Veličina tradicionalne Kitajske, ki zajema zgodovino Kitajske od dinastije Qin do Song in je izšla pri založbi FF leta 2009. Opus zaključuje knjiga Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti, ki pokriva obdobje dinastije Qing, ko so na Kitajskem vladali Mandžurci ter naporno obdobje iskanja nove identitete v času od padca zadnje monarhične vlade leta 1911 do konca državljanske vojne in ustanovitve Ljudske republike leta 1949. Tudi ta knjiga je izšla pri založbi FF, in sicer leta 2004. Vse štiri knjige sledijo enotnemu konceptu s pregledom dinastičnih obdobij kitajske zgodovine, ki ga dopolnjujejo poglavja iz gospodarske in družbene ter kulturne in verske zgodovine. Prva poglavja knjige Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije časovno sovpadajo z zadnjimi poglavji druge knjige Veličina tradicionalne Kitajske, ki obravnavajo kitajsko dinastijo Song. Za razliko od te knjiga Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije obravnava države, ki so jih v času dinastije Song od X. do XIII. stoletja po kitajskem vzoru v severni Kitajski ustanavljala razna tuja ljudstva, ki so se polastila delov kitajskega ozemlja. Nato opisuje nastanek in širitev mongolske države ter vladanje mongolske dinastije Yuan na Kitajskem v XIII. in XIV. stoletju. Sledi podrobnejši prikaz dinastije Ming, ki je nasledila Mongole in vladala vse do sredine XVII. stoletja. Ker predstavlja dinastija Ming obdobje polnega razvoja tradicionalne družbe, zajema zgodovinski opis dogajanj le manjši del teksta, medtem ko je večina posvečena tematski obdelavi posameznih vidikov delovanja tradicionalne družbe. Tako naj bi bralci dobili prav na primeru dinastije Ming bolj celovito podobo razmer, značilnih za tradicionalno družbo. Kitajska imena in izrazi v besedilu so v latiničnem zapisu pinyin, ki je uveljavljen mednarodni standard. Ko se nov izraz ali ime prvič pojavita oziroma kadar bi bila možna dvoumnost, je za natančno prepoznavnost ponekod dodan še zapis v kitajskih pismenkah. Izjeme so le redka slovenjena imena, kot na primer Konfucij, za katera že obstaja ustaljena slovenska oblika. Zaradi zapletenosti kitajskega štetja let je kronologija usklajena s sodobnim mednarodnim koledarjem. Za boljšo predstavo je na koncu dodan sistematičen pregled cesarjev dinastije Ming z nazivi obdobij, v katerih so vladali.

I. DEL OBDOBJE TUJIH VLADAVIN

Obdobje tujih vladavin

1 Nomadska ljudstva na obrobju Kitajske

Nomadska ljudstva so od prvih začetkov civilizacije na kitajskih tleh naseljevala prostrana ozemlja na obrobju kitajskega sveta, severno in zahodno od klimatske ločnice, ki ni več omogočala poljedelske kulture. Življenje v stepi je zahtevalo prilagoditev posebnemu tipu okolja, ki je bilo zelo specifično in ni omogočalo stalne poselitve in razvoja zahtevnejših oblik urbanizirane družbe. Prostrane stepe so bile kot nalašč za živinorejo, zato je bila to njihova glavna in daleč najbolj pomembna panoga, s katero je bil povezan celoten način življenja. Na konjih, s čredami in vozovi so se nenehno selili zdaj v to, zdaj v drugo smer, vedno v smeri novih pašnikov. Stepa je bila zanje kot morje široko prostranstvo, ki jim je omogočalo hitre premike in dolga potovanja. Druga posebnost življenja v stepi je bila vojaška narava nomadske družbe, saj je bil vsak odrasel moški konjenik in s tem tudi že potencialni vojak. Lahko rečemo, da je bila vsa družba urejena po vojaških pravilih. Živeli so v plemenskih skupnostih, v katerih je vladala vojaška organizacija z delitvijo na več stopenj bojnih skupin in manjših oddelkov. Plemenska ureditev in lahka prehodnost step sta v primerih, ko se je pojavil sposoben voditelj, omogočali izredno hitro tvorbo velikih plemenskih zvez, ki so bile sposobne hitro doseči veliko koncentracijo vojaške moči. Nomadska ljudstva so zato neprestano ogrožala sosednje civilizirane dežele s stalno naselitvijo in bogatimi mesti, ki so nudila možnost za plenilske vpade. Za Kitajsko je bilo merjenje moči z nomadskimi ljudstvi od nekdaj ključno strateško vprašanje. V obdobjih močnih dinastij, kot so bile Han 汉, Tang 唐 in Ming 明, je segala kitajska državna oblast preko meja za poljedelstvo primernih ozemelj, ki jih je obdajal znameniti Veliki zid, globoko v obrobne predele, kjer so živeli nomadi. Nasprotno je v obdobjih družbenih kriz in šibkih vlad na Kitajskem prevladala boljša vojaška organizacija in udarna moč nomadov, zlasti ker je bila nomadska konjenica nekako od IV. do XV. stoletja opremljena z železnimi stremeni, ki so omogočala stabilnost pri streljanju z lokom, zato je bila taktično uspešnejša od kitajske pehote. Ko so nomadi z izpopolnjeno organizacijo vojskovanja v X. stoletju še povečali vojaško prednost, je to privedlo do novih razmerij moči v vzhodni Aziji. V teh obdobjih se je večkrat zgodilo, da so po silovitih vdorih in osvajanjih nomadska ljudstva začasno zavladala v posameznih delih Kitajske. Ustvarili so močne, delno sinizirane države, ki so imele enakopravne odnose s tedanjimi kitajskimi vladarskimi hišami, ali pa so jim kitajske države v znak vazalne podrejenosti celo morale plačevati tribut. To je bilo povsem v nasprotju s tradicionalnim

Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

kitajskim nazorom, da je Kitajska središče civiliziranega sveta, ki se mu morajo sosednje dežele podrejati. Postopoma je morala Kitajska tem novim državam odstopati vedno več ozemlja in jim vedno bolj popuščati, dokler niso Mongoli končno zavladali celotni Kitajski. Mnogo kasneje so si pod drugačnimi civilizacijskimi pogoji podredili Kitajsko tudi Mandžurci, ko so ustanovili zadnjo dinastično oblast na kitajskih tleh, dinastijo Qing 清. Za dogajanja v Aziji so bili izredno pomembni kulturni stiki med kitajskim in nomadskim kulturnim prostorom. Veliki zid, ki naj bi ločeval obe civilizacijski območji, v resnici večinoma sploh ni služil svojemu namenu. Kadar je bila kitajska državna oblast močna, je segala daleč preko Velikega zidu, zato zid v teh obdobjih pravzaprav ni bil potreben. Kadar pa je bila oblast na Kitajskem šibka ali v razsulu, običajno ni bila sposobna vzpostaviti uspešne obrambe na zidu, tako da prav tedaj, ko bi bil najbolj potreben, ta največkrat ni mogel odigrati vloge, zaradi katere so ga zgradili. Ob ločnici obeh kultur je vedno potekala trgovina, kjer so Kitajci prodajali žito in svilo, kasneje pa tudi železne izdelke in čaj v zameno za konje. Hkrati so v obrobne stepe prehajali kitajski kulturni in politični vplivi, tako da so nomadi ob ločnici pogosto sprejemali kitajske navade. Nekateri so celo opuščali nomadsko življenje in se stalno naselili, pri čemer so njihovi veljaki pogosto postali kitajski vazali. Kadar so se nomadi dvignili na osvajalne pohode, so bili tako njihovi voditelji največkrat že seznanjeni s kitajskimi razmerami in načeli tamkajšnje državne ureditve. Na osvojenih ozemljih so zato nomadi hitro vzpostavili mešano upravo, ki je slonela na nomadski vojski in posnemanju kitajske civilne uprave. V taka kulturna zlivanja so se vedno vključevali tudi Kitajci, bodisi kot svetovalci novim gospodarjem bodisi kot uradniki v novi oblastni strukturi. Ker so nomadski osvajalci praviloma prevzeli tradicionalni kitajski sistem s pretežno kitajsko birokratsko upravo, da bi tako lažje vladali na osvojenih ozemljih, se je tradicionalna ureditev ohranila tudi takrat, ko Kitajci niso bili gospodarji na svojem ozemlju. To je pomenilo izredno stabilnost kitajske družbene ureditve, saj je bila sposobna sprejeti tuje osvajalce kot nove vladarje, ne da bi pri tem bistveno spremenila svoje osnovne poteze. Kitajska se je soočala z nomadsko nevarnostjo na svojih severnih in zahodnih mejah vse od združitve v enotno cesarstvo in nastajanja enotne kulturne identitete v dinastiji Han. Takrat so jo ogrožali Huni Xiongnu 匈奴, ki so sodili v turško jezikovno skupino in so že v III. stoletju pr. n. š. osnovali prvo stepsko cesarstvo. Njihova nevarnost je minila šele, ko so jih Kitajci v I. stoletju drugič odločno porazili in so se začeli seliti proti zahodu. Razna nomadska ljudstva so vdirala in gospodarila v delih severne Kitajske v obdobju politične neenotnosti od III. do VI. stoletja, med njimi ljudstvo Sienpi Xianbei 鲜卑 iz vzhodne Mongolije v IV.

Obdobje tujih vladavin

stoletju in ljudstvo Tabgach Tuoba 拓跋, ki je v letih 386 do 534 vladalo v severni Kitajski kot dinastija Severni Wei. V VI. stoletju so večini srednje Azije vladali Turki Tujue 突厥, ki so se na prelomu v VII. stoletje razdelili na Vzhodno in Zahodno cesarstvo. Turki so nenehno ogrožali Kitajsko v obdobju dinastije Sui in v prvih desetletjih dinastije Tang, ko je med njimi in Kitajci prišlo do več vojaških spopadov. Vzhodne Turke so leta 744 porazili Ujguri Weiwu'er 维吾尔, ki so prav tako sodili v turško jezikovno skupino. Ujguri so bili bolj miroljubni in so gospodarili na ozemlju sedanje Mongolije skoraj sto let, dokler jih niso od tam pregnali Kirgizi. Ujguri so se nato preselili v Tarimsko kotlino v sedanjem Sinkiangu Xinjiang 新疆, kjer so sredi IX. stoletja ponovno osnovali svojo državo in kjer kot najštevilnejši manjšinski narod na Kitajskem prebivajo še sedaj.

Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

2 Kitani in dinastija Liao

Ko so Turki gospodarili v osrednji Aziji, so se na severovzhodu Kitajske, v sedanji Mandžuriji, pričeli uveljavljati Kitani, kitajsko ime Qidan 契丹, ki izhajajo iz tunguških ljudstev, znanih s skupnim imenom Xianbei 鲜卑. Kitani so izstopili iz te skupine in oblikovali svojo plemensko skupnost v IV. stoletju, ko jih s tem imenom prvič omenjajo tudi kitajski zapisi. Kitani so dosegli prednost pred ostalimi sorodnimi ljudstvi, ko so izpopolnili vojaške sposobnosti nomadske konjenice. Uvedli so bolj strogo disciplino in usklajeno delovanje posameznih oddelkov, s čimer so izboljšali mobilnost in povečali udarno moč vojske. S tem so postali že ob koncu VII. stoletja nova nevarnost za obmejna ozemlja cesarstva Tang. Ko se je po propadu dinastije Tang v severni Kitajski zvrstilo tako imenovanih Pet dinastij Wudai 五代, je moč Kitanov znatno narasla. Takrat so zavzeli pomembno, že delno sinizirano tunguško državo Parthae Bohai 渤海 v vzhodni Mandžuriji. Kot potrditev njihove moči so jim v tem času tudi Korejci začeli plačevati tribut. V prvi polovici X. stoletja je država Kitanov že prerasla iz plemenske zveze v monarhično ureditev po kitajskem vzoru. Pri tem je bilo ključno dejanje, ko je poglavar Kitanov Apaoči Abaoji 阿保机 leta 907 nadomestil dotedanje pravilo voljenja novih poglavarjev plemenske zveze s pravilom dednega nasledstva in po kitajskem vzoru ustanovil dinasijo Liao 辽 (907–1125). Iz njegove osebne straže se je postopoma razvila elitna konjenica, ki je proti sredini X. stoletja štela že kakih petdeset do sedemdeset tisoč konjenikov. Poleg tega so Kitani prevzeli tudi kitajski model upravljanja države, sistem vladarskih nazivov, obred čaščenja prednikov in Konfucija kot najvišji idol. Kitani so v teh burnih časih hitrih menjav kitajskih dinastij pomagali pri vzponu na oblast vladarju, ki je ustanovil dinastijo pozni Jin hou Jin 后晋, tretjo od navedenih petih dinastij, zato jim je le-ta v zahvalo podaril šestnajst prefektur na severovzhodu Kitajske. Da bi si zagotovil varnost, je ustanovitelj dinastije pozni Jin celo začel plačevati tribut Kitanom. Težave so nastale, ker se je že naslednji vladar poskušal otresti te odvisnosti in jim je prenehal plačevati tribut. Posledice so bile zelo hude, saj so Kitani po triletni vojni leta 946 povsem porazili kitajsko vojsko in za pol leta zagospodarili po vsej severni Kitajski. Ker niso mogli obvladovati tako velikega ozemlja, so se omejili le na severni del severne Kitajske, kjer so naslednje leto po kitajskem vzoru proglasili dinastijo Liao 辽. Dinastija Liao 辽 je pomenila novo fazo v razvoju države Kitanov in so jo Kitajci od leta 947 dalje obravnavali kot uradno priznano kitajsko dinastijo. Kitani so tedaj prevzeli še več kitajskih navad in vplivov. Cesar je na primer začel nositi kitajska oblačila, medtem ko je dvor prevzel kitajsko podobo z dvornimi damami,

Obdobje tujih vladavin

evnuhi in vsem ceremonialnim bliščem. Kot vzporedni jezik na dvoru in v državni upravi se je vedno bolj uveljavljal kitajski jezik, vpeljali so kitajski sistem državnih izpitov, pa tudi budizem je vedno bolj prodiral med kitansko prebivalstvo. Dejansko je prav budizem najbolj pospeševal postopno kulturno zbliževanje, saj so Kitane od vseh novosti v stikih s Kitajsko najbolj pritegnila budistična idejna sporočila in obljube o posmrtnem bivanju. Ta vera je nudila v primerjavi z njihovimi prvotnimi animističnimi verovanji veliko bolj izdelan sistem, ki je, podprt s prefinjeno umetnostjo in bliščem obredov, naredil na njih izreden vtis, podobno kot tudi na druga nomadska ljudstva, ki so na ozemlju severne Kitajske prihajala v stik s kitajsko kulturo.

Slika 1: Lesena pagoda – tempelj Fogong v okraju Yingxian, provinca Shanxi, dinastija Liao 1056

Tuje dinastije in trdnost kitajske tradicije

Glavna posebnost države Kitanov je bil njen dvojni značaj, saj je obsegala skoraj vso Mandžurijo, večji del Mongolije in znaten del severne Kitajske ter tako vključevala prostrane stepe v Mongoliji in zahodni Mandžuriji, gozdove v vzhodni in severni Mandžuriji ter poljedelska ozemlja severne Kitajske in južne Mandžurije. Dokaj jasna ločnica med nomadskim severom in poljedelskim jugom je omogočala, da sta v državi kljub hitremu širjenju kitajskih vplivov ostajala dva načina življenja. Medtem ko je jug dobival vedno bolj kitajsko podobo, je na severu ostajal plemenski način življenja precej nespremenjen. Da bi lažje upravljali takšno dvojno državo, so jo Kitani ob proglasitvi dinastije Liao razdelili na pet upravnih enot, ki so imele vsaka svojo prestolnico, in tako administrativno ločili nomadski sever od poljedelskega juga. Čeprav je bila formalno glavna prestolnica na severu, je vedno bolj naraščal pomen južne prestolnice, ki je stala na kraju sedanjega mesta Peking. To je bilo tudi prvič, da je bil Peking prestolnica uradno priznane kitajske dinastije. Država Kitanov je imela dejansko dve vladi: eno na jugu po kitajskem vzoru in drugo na severu, ki je na osnovi starih kitanskih običajev ustrezala rodovno plemenski družbi v tem delu države. Prav zaradi omenjene dvojnosti Kitani niso povsem podlegli procesu kitajske asimilacije, ampak so zlasti na stepskem severu ohranili svoje staro plemensko izročilo in navade. Čeprav je bil kitajski jezik kmalu sprejet v sporazumevanju med različnimi ljudstvi, so se Kitani zavestno zavzeli, da kitajščina ne bi povsem izpodrinila njihovega jezika. Na osnovi kitajske pisave so zato razvili dve pisavi za svoj jezik (manjšo črkovno in večjo znakovno). Uporabljali so ju predvsem za pisanje državnih dokumentov, medtem ko prave literature v svojem jeziku niso razvili. Kljub temu, da se je država postopoma krepila in postajala bogatejša, je bilo mešanih zakonov razmeroma malo. Tudi konfucianizem se med Kitani ni posebno razširil, izjemoma za praktične potrebe upravljanja države. Nasprotno pa je velik razcvet doživel budizem, ki ga je prevzela tudi vladarska hiša, zato so po deželi nastajali številni templji z množico menihov. Kitani so trdno gospodarili na ozemlju severne Kitajske tudi potem, ko je v Kaifengu 开封 zavladala dinastija Song 宋 in ponovno združila večino kitajskih ozemelj. Čeprav je imela država Liao le okoli štiri milijone prebivalcev, od katerih je bila komaj petina Kitanov, je bila kitanska konjenica toliko močnejša, da je niti skoraj dvajsetkrat številčnejša država Song ni mogla resneje ogroziti. Proti koncu X. stoletja sta državi živeli v stalni napetosti in se zapletli v več vojaških spopadov, v katerih so se bolje odrezali Kitani. Po dveh hujših porazih je država Song leta 1004 privolila v sporazum, ki je določal, da mora vsako leto državi Liao plačevati sto tisoč taelov srebra in dvesto tisoč bal svile. To breme za državo Song ni bilo preveč hudo, pa tudi praksa, da je Kitajska v določenih obdobjih od barbarov kupovala mir, je obstajala že od dinastije Han dalje.

Obdobje tujih vladavin

Po sklenitvi sporazuma s Kitani je država Song redno plačevala svoj tribut in tako je med državama nastopilo dobro stoletje dolgo obdobje miru in obmejnega sodelovanja. Trgovina med državama je močno narasla, še zlasti pa se je okrepil dotok dragocenih kitajskih izdelkov v državo Liao, tako da se je blagostanje v tej deželi občutno povečalo. Pravi izziv so Kitani doživeli šele na začetku XII. stoletja, ko je njihova moč že začela vidno pešati. Takrat so jim odpovedali pokorščino Džurdži, prav tako že delno sinizirano tunguško ljudstvo, ki so se okrepili na vzhodu Mandžurije. Ko so si podredili sosednja plemena, so leta 1114 porazili zelo številčno vojsko Kitanov in naslednje leto oklicali svojo dinastijo Jin 金. Džurdži so v nekaj letih zasedli dobro polovico kitanske države in nato leta 1125 tudi uničili dinastijo Liao. Po porazu, ki so ga doživeli v svoji domovini, so se Kitani umaknili v osrednjo Azijo, kjer so kmalu ustanovili novo državo Kara Kitai, kar bi v prevodu pomenilo Črni Kitai. Zagospodarili so na obsežnem ozemlju sedanjega Sinkianga, kjer so stopili v njihovo odvisnost Ujguri. Na zahodu je država Kara Kitai segala vse do Aralskega jezera. Novo dinastijo so imenovali Zahodni Liao, in ker so bili tedaj že močno sinizirani, so dejansko zanesli kitajsko kulturo daleč na zahod v osrčje srednje Azije. Tam so prišli v stik z Rusi, ki so tako posredno prvič spoznali kitajsko kulturo in jo po imenu »Kitai« tudi sami tako imenovali. Kot posledica stikov med Rusi in Kitani je prišlo to ime tudi v Evropo kot eden izmed sinonimov za Kitajsko (na primer angleška beseda Cathay), iz istega izvora pa izhaja tudi slovensko ime Kitajska. Državo Kara Kitai so na koncu leta 1218 uničili Mongoli.

ZGOD KITAJ ISBN 978-961-237-667-3

MITJA SAJE: TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE: ZGODOVINA KITAJSKE: DINASTIJI YUAN IN MING

9 789612 376673

MITJA SAJE

TUJE DINASTIJE IN TRDNOST KITAJSKE TRADICIJE ZGODOVINA KITAJSKE: DINASTIJI YUAN IN MING Oddelek za azijske in afriške študije Ljubljana 2014