Uvod Človek že od nekdaj nabira užitne sadeže za prehrano, zdravljenje, kultne in druge namene. Z razvojem gospodarskih panog se je pomen nabiralništva zmanjševal, kljub temu pa je bil pomemben za številne revnejše vaške prebivalce, kajžarje, bajtarje in gostače,1 ki se niso mogli preživljati s poljedelstvom. Nabiranje gozdnih sadežev, kot so npr. borovnice in gozdne jagode, je bilo ves čas prosto in dostopno vsem. Dokler zaradi slabih in počasnih prometnih povezav ni bilo mogoče hitro prepeljati svežih rastlinskih plodov na trg, je bilo nabiralništvo omejeno le na dopolnjevanje domače prehrane, pa še to ne povsod. Tako se je slovenski pisatelj Janez Trdina o borovnicah spraševal, »če je res, da Gorenjci to svinjarijo žro«. Z železniškimi povezavami v drugi polovici 19. stoletja in z rastjo mest pa se je uveljavil tudi tržni pomen nabiralništva oziroma nabiranje gozdnih sadežev predvsem za prodajo (Baš 1980: 60, Grafenauer 1970: 466, Makarovič 1978: 228, 229). Vedno večje potrebe trga in tudi živilske industrije po gozdnih sadežih pa so vodile v bolj organizirane oblike odkupa sadežev, posega trgovine v organizacijo nabiralništva ter po drugi svetovni vojni tudi v izvoz in povezavo z mednarodno trgovino. Že v petdesetih letih 20. stoletja je etnolog Vilko Novak ugotavljal, da nabiralništvo danes ni neki preostanek nekdanje prvotne oblike pridobivanja hrane, ampak je organska sestavina sodobnega življenja, prilagojena novim potrebam, zahtevam in možnostim (Novak 1957: 20, 23). Gradivo za knjižico sem črpala iz pripovedi ljudi2 iz vasi v okolici Udin boršta, vasi na severozahod nem obrobju Sorškega polja, v Poljanski dolini, Bohinju, pa tudi iz nekaterih drugih krajev na Gorenjskem. Da sem ugotovitve bolje predstavila in ilustrirala, sem besedilo pogosto dopolnila prav z njihovimi besedami. Vsem se toplo zahvaljujem za pomoč.
Opisala sem čas po drugi svetovni vojni, ko so kmetijske zadruge organizirano odkupovale borovnice in maline, prve tudi za izvoz. Za večino sogovornikov so bila to šolska leta, ko so množično nabirali borovnice. Seveda pa so zanimive tudi zgodbe o nabiranju in uporabi gozdnih sadežev v času med obema vojnama, ki so informatorjem znane iz pripovedovanj njihovih staršev. Zaradi krajevnih in družinskih razlik v nabiranju in uporabi gozdnih sadežev pa pričevanj ne smemo posploševati na vso Gorenjsko, čeprav se nekatere oblike in prakse pojavljajo povsod. V Slovenskem etnološkem leksikonu najdemo za pripomoček pri nabiranju borovnic ime grabljice. Moji sogovorniki te oblike niso uporabljali, nekateri je niso niti poznali. Zato sem se odločila, da v besedilu uporabim oznaki kámpl in rífl, s katerima so tudi sogovorniki označevali grabljice za nabiranje borovnic.
1 Kajžar je bil lastnik majhnega posestva; imel je hišo in nekaj obdelovalne zemlje. Bajtar je imel le hišico z malo zemlje, gostač pa je bival v tuji hiši in si je stanovanje navadno odslužil z delom. 2 Vsak posameznik subjektivno dojema dogajanje okrog sebe in si ga zato različno vtisne v spomin ali pa sploh ne. O istem dogodku lahko dve osebi poročata različno, zato se težko opremo na zanesljivost spomina. Marsikdaj ga ne moremo niti preveriti z drugimi viri. Kljub temu so osebne pripovedi s svojo žlahtnostjo in barvitostjo neprecenljiv vir informacij o življenju v preteklosti. Zato sem zasnovala to raziskavo prav na osnovi pripovedi mojih sogovornikov.
7
