Katalog En Ten Tentera - otroštvo v Kranju

en-ten-tentera Spomini na otroĹĄtvo v mestu Kranj

1

Kolofon

En-ten-tentera

Uredila, strokovno besedilo in zapisi spominov Marjana Lukeža, Janija Nadižarja, Rada Ovseneka, Marije Radaković, Mili Rupnik, Jožeta in Ljubice Terčon, Vinka Zadražnika: mag. Tatjana Dolžan Eržen

Spomini na otroštvo v mestu Kranj Kranj, 2017 Gorenjski muzej

Zapisi spominov: Dare Bežek, Jurij Kurillo, Milena Loc Dežman, Miha Mohor, Darja Okorn, Darja Pintar, Metka Sosič, Irena Vencelj

Izdal: Gorenjski muzej Zanj: Mag. Marjana Žibert direktorica

Uvodni nagovor: mag. Marjana Žibert Fotografije in slikovne priloge iz zasebnih arhivov avtorjev in pripovedovalcev ter Fototeke Gorenjskega muzeja Fotografije igrač: Andraž Muljavec, Tatjana D. Eržen Konservacija igrač: Sandra Dimitrijević, mag. Irena Jeras Dimovska, Anamarija Dimovska

Gorenjski muzej Tomšičeva 42 4000 Kranj

Skeniranje fotografij: Milan Đuričić, Mateja Likozar, Kopirnica Kopirko Kranj

www.gorenjski-muzej.si

Retuširanje fotografij: Niko V. Kalaš, Andraž Muljavec

Izdajo kataloga in razstavo je omogočila Mestna občina Kranj

Jezikovni pregled: Irena Destovnik Oblikovanje: Dušan Grobovšek, idejološka ordinacija

Vsebina

5 12 20 24 28 32

Med gimnazijo in Bekseljnom Dare Bežek, Spomini na rano mladost

36 40 48 52 55 66 73

Podrtina Spomini Vinka Zadražnika

76

Tisk: Knjigoveznica Radovljica Naklada: 400 izvodov Prodajna cena 12 evrov Kranj, december 2017

86 90

Na Ta veseli dan kulture 3. decembra 2017 smo vstopili v evropsko leto kulturne dediščine 2018. Snovalci leta evropske kulturne dediščine so v svojih pobudah zapisali, da morajo ljudje spoznati svojo kulturno dediščino, zgodovino in vrednote, ki so zaznamovale preteklost. Dediščinske zgodbe moramo zato najprej posredovati mladim. Svoje mesto mora dediščina dobiti tudi v turizmu, zato bodo naslednja leta namenjena promociji trajnostnega kulturnega turizma.

Da bi jih lahko ohranili, mnogo dediščinskih območij, od starih mestnih jeder in vasi do industrijskih predelov, potrebuje nove vsebine in interpretacije.

To so obenem območja, kjer lahko dediščinske veščine ohranjamo z izobraževanjem za tradicionalne in nove poklice. Z uporabo raziskav, inovacij ter novih tehnologij stremimo k zanimivejši predstavitvi dediščine in njenima boljšima ohranjanju in varovanju. Varstvo kulturne dediščine, predvsem ogrožene, je ključni cilj evropskega leta kulturne dediščine.

Tatjana D. Eržen Kaj nam prinaša knjižica spominov na otroštvo v mestu Kranj?

Maistrov trg Spomini Marije Kokalj, por. Radaković Prešernova in Tavčarjeva ulica Spomini Jožeta in Ljubice Terčon Glavni trg Spomini Marjana Lukeža Med Glavnim trgom, Tavčarjevo, Jenkovo in Tomšičevo ulico Irena Berjak, por. Vencelj, Moje otroštvo

Tavčarjeva ulica Milena Loc Dežman, Moje otroštvo

Evropsko leto kulturne dediščine želi na ta način številne ljudi in skupnosti spodbuditi za odkrivanje in raziskovanje raznolike kulturne dediščine v njihovem okolju. Želi krepiti zavest o naši preteklosti in njenih vrednotah. Različne institucije nagovarja k celostnemu pristopu do dediščine in postavlja ljudi v središče mnogih dediščinskih zgodb. Za to si prizadevamo tudi v Gorenjskem muzeju. Z velikim veseljem lahko rečem, da smo z razstavo in s katalogom en-ten-tentera – Spomini na otroštvo v mestu Kranj ponosno vstopili v leto evropske kulturne dediščine. Hkrati pa se v Sloveniji izteka leto, v katerem smo praznovali 500-letnico reformacije. Slovenci smo po zaslugi Primoža Trubarja dobili prvo slovensko knjigo. V knjigi Catehismus s dveima izlagama (1575) pa so tudi prvi slovenski zapisi o igračah kot predmetu, ki pripada otroku.

Reginčeva ulica Spomini Janija Nadižarja Jenkova ulica Spomini Rada Ovseneka Tomšičeva ulica Darja Pintar, Dogodki v otroštvu Med Pungratom1 in župno cerkvijo Miha Mohor, Spominski drobir Pungrat Metka Sosič, Punčka v košu za hišo na koncu mesta Pod mestom Darja Okorn, Spomini na otroštvo in mlada leta Jurij Kurillo, Spomini na čas druge svetovne vojne Novi dom Spomini Mili Rupnik

Medvedek, višina 7 cm

(Iz zasebne zbirke Marije Tavčar)

Spomini skupine Kranjčanov na otroštvo so postali nova dediščinska zgodba, ki ohranja našo premično in nesnovno dediščino. Muzejska zgodba bo gotovo navduševala mlade, povezovala Kranjčane ter sestavljala mozaik kranjskega kulturnega turizma. Zahvaljujem se vsem snovalcem razstave in kataloga, članom študijskega krožka Kranjčani ter muzejski svetnici mag. Tatjani Dolžan Eržen, ki so z veliko navdušenja, zavzetosti in ljubezni do našega mesta ustvarili muzejsko zgodbo in tako oživili stari Kranj.

Mag. Marjana Žibert, direktorica

1

2

Kranjčani pravijo Pungrat in tako je tudi zapisano v teh spominih.

3

Tatjana Dolžan Eržen Kaj nam prinaša knjižica spominov na otroštvo v mestu Kranj?

V Gorenjskem muzeju smo v letih 2016 in 2017 pripravili študijski krožek Kranjčani. Vanj so se vključili potomci kranjskih meščanskih družin, priseljeni v mesto in okoličani. Obujali smo spomine na življenje v Kranju in se odločili, da najprej zapišemo zgodbe našega otroštva. Izziv je sprejelo sedem članov. Metka Sosič se je, čeprav ni članica krožka, javila, da zapiše družinske spomine. Da bi zbrali spomine iz vsakega dela ali z vsake ulice mesta, smo oblikovali prostorski koncept. Poiskali smo še druge Kranjčane in jih povabili k obujanju spominov. Po njihovem pripovedovanju sem kot mentorica krožka in kustosinja etnologinja pripravila osem zapisov za različne predele Kranja.

Prostor oblikuje identiteto ljudi, jih opominja na pretekle izkušnje in pripomore k stabilnejšemu in jasnejšemu samozavedanju.1 Kranj, mesto na skali nad sotočjem rek Save in Kokre, je bilo tudi mesto otrok, ne le sejemsko-trgovsko, upravno in cerkveno središče. Obsegalo je naselbino na skalnatem pomolu, mline in usnjarne ob reki Savi in deloma ob Kokri. Ko je po prvi svetovni vojni postalo središče močne tekstilne industrije, so meščani

Na letalskih posnetkih starega mestnega jedra Kranja – verjetno iz leta 1929 – je Prešernova ulica z Glavnim trgom na sredi.

Levo je Tavčarjeva ulica z mnogimi stavbami nad sotesko Kokre (Dov), največja med njimi je štiristranična Podrtina z dvoriščem na sredi, desno Tomšičeva ulica z Gasilskim trgom, gradom Khislstein in s šolo nasproti grajskega vrta. Cerkev in stolp na Pungratu se zlivata s stavbami tovarne Standard na sotočju rek Save in Kokre. Desno reka Sava z Majdičevim mlinom in drugimi stavbami.

(Iz zasebne zbirke Darje Okorn)

1 David L. U procesi, Journa Academic Pres hunziker/teach pdf (20. 10. 20

(Iz zasebnega arhiva Marine Grobelnik Krč)

4

Jahalni konjiček, po prvi svetovni vojni

5

2 O tem me od leta 1918 do ga arhiva v Lju

Duša Prah, hči lastnika tovarne Adolfa Praha, na vrtu s svojim medvedkom; 1936.

nove poslovne priložnosti dobro izkoristili. Mesto se je z novogradnjami začelo širiti na sever, kjer so imeli meščani svoja polja in pristave, dozidavali so tudi stavbe v mestnem jedru. Kranj je bil povsem napolnjen s stanovalci, z gostinskimi, obrtnimi in s trgovskimi lokali. Tudi čas nemške okupacije med drugo svetovno vojno je bil obdobje gradnje novih stavb in zaklonišč v skali pod mestom, t. i. rovov. Nemška oblast je zgradila tudi prve stanovanjske bloke na levem bregu reke Kokre, na Hujah. Spomini, ki smo jih zapisali, so zasidrani v starem mestnem jedru, od Bekseljna do Pungrata. Časovno spominov ne moremo zamejiti z letnicami.

Najstarejši spomin na otroštvo v mestu je prispevala Metka Sosič z zgodbo svojih starih staršev in sorodnice s konca 19. stoletja. Podrobnosti ni več, ostaja dejstvo, da so v 19. stoletju starši poslali majhne otroke v boljše mestno življenje, v Kranju so živeli ali delali pri sorodnikih in/ali delodajalcih. V muzeju hranimo otroško kočijo na konjsko vprego iz družine kranjskega pivovarja Mavrila Mayerja, ki so jo v luksuzni izvedbi z usnjenim sedežem izdelali sedlar, kolar in kovač. Ponazarja otroštvo najbogatejših Kranjčanov v 19. stoletju.

Sicer pa spomini petnajstih Kranjčanov, sedmih žensk in osmih moških, pripovedujejo o resničnem otroštvu.

Trije pripovedovalci so rojeni leta 1927, eden leta 1933, dva leta 1937, trije v letih 1942 in 1943, dva v letih 1945 Družina na sprehodu; 1949.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

in 1946, dva leta 1948, ena leta 1952 in najmlajša leta 1958. Njihovi spomini torej segajo od tridesetih do srede sedemdesetih let 20. stoletja. Najstarejši trije so rekli, da je bil Kranj pred drugo svetovno vojno poln ljudi, ki so se med seboj razumeli in je bilo sobivanje v mestu prijetno. To je bil čas prosperitete, kranjsko meščanstvo je doživljalo dobre čase, ki jih je nasilno pretrgala nemška okupacija aprila 1941. Živahno poslovno življenje se je za nekatere nadaljevalo, drugi pa so živeli v napetosti, strahu zase in bližnje, nekateri so se pridružili odporniškemu gibanju. Plakati z imeni ustreljenih talcev so viseli na oglasni deski pri gestapu, to je pri Škofiji v Tavčarjevi ulici. Mesto so pretresli eksplozija v hotelu Evropa in dve javni usmrtitvi z obešanjem. Življenje pa je teklo naprej.

stanovalci ene ulice ali manjšega območja: Maistrovega trga, Reginčeve ulice, Tomšičeve in Jenkove ulice, Gasilskega trga (spodnji del Tomšičeve ulice), zgornjega dela Tavčarjeve ulice ter stanovalci spodnjega dela Tavčarjeve in Cankarjeve ulice in Pungrata. Zdi se, da so tisti s Prešernove ulice in z Glavnega trga, ki sta bila poslovno najbolj obremenjena in je bilo na ulicah največ ljudi, večkrat našli družbo v stranskih ulicah. Na kratko so rekli, da so imeli otroci svoje »becirke« (nem.

Bezirk je slovenski ‘okraj’). Mili Rupnik je to pojasnila: »V našem otroškem mikro svetu se je toliko dogajalo, da ni bilo potrebe, da bi iskali družbo kje drugje …« Skupine fantov iz različnih »becirkov« so si občasno napovedale »vojno«. Miha Mohor se spominja, da je šlo bolj za dramatično igro kot za prave bitke ali pretepe, Jani Nadižar pa se spominja bojevitosti družbe na Gasilskem trgu v petdesetih letih.

Igre – »ravbarji in žandarji« po vsem mestu

Pred drugo svetovno vojno so v premožnejših družinah za varstvo otrok in gospodinjstvo najeli žensko, ki so ji rekli »kuharca«. Varuške oz. guvernante so imele le nekatere družine. Večinoma so bile na otroke pozorne mame, ki pa so bile zaposlene z gospodinjstvom ali s poslom in se niso imele časa igrati z njimi. Otroci so zato dneve preživljali v družbi drugih otrok, prav vleklo jih je ven. Starši so zahtevali, da naredijo domače naloge in izpolnijo druge obveznosti, potem pa so bili prosti.

Marsikoga je družba vrstnikov tako prevzela, da je vztrajal na ulici tudi lačen, prezebel, celo polulan, in je šel domov šele takrat, ko je moral, ker so ga poklicali starši.

Po vojni je bilo hudo pomanjkanje živil in vseh nujnih življenjskih potrebščin, poleg tega je bila razvijajoča se ljudska država sovražna do meščanskega načina življenja. V nekaj letih je večina izgubila svoj dotedanji vir preživetja in blagostanja – tovarne, trgovine ali obrti.2 V svoje hiše so morali sprejeti najemnike. Soočeni so bili z drugačnim načinom življenja, kot so ga živeli dotlej, marsikatera družina je postala v očeh oblasti politično oporečna. V spominih na otroštvo se zrcalijo takratne družbene spremembe in dogodki pa tudi družinske vrednote. Najhujšo usodo politično obsojenih so doživljali v družini Darje Okorn, pravnukinje nekdanjega kranjskega župana Cirila Pirca, bližnji sorodnici v Nagodetovem procesu obsojenih očeta Franja in sina Ljuba Sirca. Tudi drugi so spoznali, da je čas meščanstva minil.

Otrok za družbo je bilo dovolj v vsaki ulici. Statistični podatki za naselje Kranj brez okoliških naselij za leto 1953 navajajo 1.095 otrok do desetega leta, kar je skoraj 20 odstotkov od 5.553 prebivalcev. Za leto 1961 so na voljo podatki samo za mesto z okolico: od 21.477 prebivalcev je bilo 3.806 otrok do desetega leta starosti, kar je dobrih 17,7 odstotka.3 Kot sošolci so se med seboj poznali, v prostem času pa so se družili le

6

Guvernanta Ana s svojim varovancem in sosedovo punčko nese k velikonočnemu žegnu.

Pred Roženvensko cerkvijo, zadaj lokal vrvarne Šinkovec.

(Iz zasebnega arhiva Marije Radaković)

Še čisto majhni so se otroci igrali v hiši, na vrtu, doma in pri sosedu, a so dve-, triletniki že prišli tudi na ulico. Prometa v mestu skoraj ni bilo in so bili na ulicah varni. Šele po izgradnji mostu iz središča mesta na Huje v šestdesetih let 20. stoletja se je sčasoma povečalo število avtomobilov in promet je postal moteč. Hiš v mestu niso zaklepali, ponekod zato, da so stranke lahko vstopale v lokale in delavnice na dvorišču in v nadstropjih, drugod je v hiši stanovalo več družin. Malce starejši otroci, zlasti fantje, so osvojili vse ulice, dvorišča in vrtove. Najbolj priljubljena ulična igra so bili »ravbarji in žandarji«, ko so se ravbarji skrivali, žandarji pa so jih iskali po vežah, vogalih, za ograjami in drevesi. »Oboroženi« s pištolami so se šli »kavbojce in indijance«. Šele mlajše generacije, rojene v šestdesetih letih, so se igrale enako igro z imenom »nemci in partizani«.

Priljubljene so bile tudi igre z žogo, na primer med dvema ognjema ali nogomet, čeprav v letih po vojni žog

7

Pevski zbor OŠ France Prešeren z dirigentom Ošabnikom na reviji v Prešernovem gledališču; okrog 1960.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

ni bilo mogoče kupiti in so si jih izdelali sami tako, da so v nogavico trdo nabasali stare cunje. Poznali pa so še veliko drugih iger, največ jih v svojih spominih našteje Milena Dežman Loc. Pozimi so jim starši na vrtu ali pred hišo iz kupov snega zgradili poligon za sankanje ali smučanje ter igre v snegu.

Triletni otroci so se že lahko gugali na pobarvanem lesenem labodu.

(Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

Igranje pingponga pri Šinkovčevih; 30. leta 20. stoletja.

Na kopališču v Dovu ob reki Kokri; konec 50. let 20. stoletja.

Narava in šport

Iz spominov na otroštvo so razvidne razlike med igrami dečkov in deklic. Deklice so bile skupaj s svojimi punčkami in z drugimi igračami največkrat v vlogi mam, gospodinj, vzgojiteljic, učiteljic, prodajalk itd.

Darja Okorn se spominja, da so se oblekle v lepe obleke odraslih, »postale gospe« in pile čaj. Fantje so raziskovali, iskali preizkušnje in doživetja po mestu – na podIgrače strehah in celo strehah, v kleteh. Tisti s Tomšičeve ulice so našli izziv v plezanju po skalah »pod štengcam«, to Za igrače so starši poskrbeli po svojih zmožnostih je okrog stopnic na Jelenov klanec pri Škrlovcu. Igrali in okusu. V številnih družinah so imeli gugalnega so se, da so Tarzani, se spominja Marjan Lukež. Hodili konjička, več pripovedovalcev pa se je spominjalo gugalnega laboda. Za enega vemo, da ga je izdelal mizar so v rove, kar je bilo poznejšim generacijam fantov onemogočeno, ker so vhode zaprli. Priljubljeno mesto na Primskovem. za raziskovanje je bil kanjon reke Kokre od mostu in Spomini omenjajo medvedke, celulojdne punčke, elektrarne na Primskovem do sotočja s Savo, o tesnem namizne igre, kot je človek ne jezi se, različne karte, stiku s tamkajšnjo naravo največ povedo spomini Vinka igrače iz ameriških paketov pomoči, med drugim črZadražnika. Deset in več let stari so našli pot še više ob nega dojenčka, tudi igrače, ki so jih poslali sorodniki iz Kokri do kmetije Očan, »na Očana«, in naprej v sotesko Amerike. Največ igrač so otroci dobili kot darilo Kosorep. Po savskem drevoredu so prišli v Struževo in sv. Miklavža, le pri nekaterih so se obdarovali ob bona Okroglo. Na omenjenih mestih sta obe reki nudili žiču. Za svoje punčke so si deklice želele vozičke, pomožnosti za kopanje in ribolov. steljice, zibelke z vso posteljnino, sobice s pohištvom.

Igrače so izdelali sami v družini ali so jih naročili pri mizarju. Richterjeve kocke ali Märklinova dvigala, lesene sestavljanke s sličicami otroških pravljic in podobno so kupili. Obleke za punčke in posteljnino zanje so nekateri dali delat šivilji. Pogosto so jih spletle tudi mame ali sorodnice, marsikatera deklica pa se je tega naučila tudi sama; obleke za punčke so si med seboj tudi izmenjevale. V Besedilom smo dodali fotografije izbranih igrač iz zbirke Gorenjskega muzeja in igrač, ki so jih iz svoje mladosti ohranili člani krožka Marina Grobelnik Krč, dr. Jurij Kurillo, Darja Okorn, Rado Ovsenek, Marija Tavčar, Nataša Vehovec Prislan. Z nekaterimi so se igrali še njihovi starši. Ob ogledovanju se najbrž niti ne zavedamo, da so bile po navadi predmet prestiža, s katerim so se otroci igrali zelo previdno, da ne bi kaj polomili ali izgubili. Pripomogle pa so k vzgoji skrbnosti, urejenosti, samoobvladovanja in boljše samopodobe. Za različne otroške igre, raziskovanje okolja in avanture otroci niso potrebovali lepih igrač, ampak le družbo drugih otrok, prostost in čas. Mlajši so se od starejših učili, kje dobiti, kar so potrebovali in kako sami izdelati igrače: žogo, lok, avionček, ladjico, zmaja … za družabne igre so uporabili fižolčke, polja za ovce in volke, špano (mlin) in podobno so narisali na mizo. Podobno so si v pesek narisali ristanc ali krog za igro zemljo krast. Znanj, kako uporabiti za igro to, kar nudi narava, je bilo veliko, a smo jih do danes pozabili. V spominih beremo tudi o domišljijskih igrah, za katere niso potrebovali igrač, kot je na primer izbiranje avtomobila: ure dolgo so sedeli ob cesti, čakali, kakšen avto bo pripeljal mimo in tekmovali, kdo bo »dobil« boljšega.

8

Za športne aktivnosti so se navduševale tudi deklice. Plavalcem je bilo ljubo kopališče Dov, kjer so po prvi vojni zgradili kabine za preoblačenje in mostiček čez skale na drugo stran pod Huje. V Savi so se kopali pri železniškem mostu. Kranjski letni bazen so odprli že med drugo svetovno vojno. V šestdesetih letih so zgradili tudi zimski bazen, in Jani Nadižar se spominja, kako so začeli resno trenirati plavanje.

Zima je vabila k sankanju na številne klance v Kranju. Pred drugo vojno so se sankali še po Gaštejskem klancu, takoj po njej po Jelenovem, potem pa je glavno cesto zavzel promet. Po Roženvenskem klancu se sicer ni bilo dovoljeno sankati, a so otroci postavili stražo, ki jih je opozorila na približevanje policije z njihove postaje vrh klanca v Bidovčevi hiši. Klanci na Hujah, klanec v Lajh, od Lenardiča navzdol na Staro cesto, pod staro tovarno Sava do Kokre so bili vsem dostopna sankališča. Priljubljeno je bilo tudi smučanje, za začetek na Hujah, kjer so pod cerkvijo postavili tudi skakalnico.

Znana točka je bila Torkla pod Šmarjetno goro, manj znana v Bauhnku, kjer je danes smučarska skakalnica na začetku Gorenje Save. Začetniki so se učili smučati v Straheči dolini, danes sta tam kranjska letni in zimski bazen, in na mali Rupi. Večji in bolj spretni so se šli sankat in smučat na Ilovko, po klancu do Rupovščice, kjer so si zgradili tudi skakalnico.

Tudi drsali so se, pa ne le po čevljih. V hudih zimah je zamrznila reka Kokra v Dovu, kjer pa je bilo bolj nevarno kot na Petermayerjevem bajerju v Stražišču pri opekarni. Po drugi vojni je voda zalila izkope ilovice na Bobovku, kamor so se Kranjčani vozili s kolesi igrat hokej. Zaradi slabše dostopnosti drugih prevoznih sredstev – pa tudi za razvedrilo – je bilo kolesarjenje sredi 20. stoletja nuja. Otroci, tudi če niso imeli svojih, so se naučili voziti kolo, med seboj so si jih namreč sposojali.

Naravo so otroci našli tudi v skrbi za domače živali.

V mestu krav in konjev ni bilo, so pa Kranjčani med povojnim pomanjkanjem redili male živali: kokoši, pujse, zlasti pa otrokom ljube zajce. Darja Okorn piše o delovanju otroškega naravoslovnega društva Vretenčar.

Kultura

Pred drugo vojno sta v Kranju delovali dve gledališki skupini: v Narodnem domu (poznejši kino Storžič oz. Delavski dom) in v Ljudskem domu (Prešernovo gledališče). To je pustilo sledi tudi v igranju kranjskih otrok.

Ohranila sta se dva lutkovna odra - igrači za pripravo domačih predstav., ki je omogočal pripravo domačih predstav. Odrasli so otroke pripravljali za nastope ali družinske slovesnosti in praznovanja, kar pa ni ostalo brez odmeva v otroških igrah. Čudovito zgodbo o pionirskem gledališču Kranj je zapisal Miha Mohor. Pozneje je svoja vrata odprlo tudi Prešernovo gledališče.

Otroci, rojeni v petdesetih letih, so lahko sodelovali v dramskem krožku.

Veliko pozornosti so bile deležne tudi filmske predstave v takrat priljubljenem kinu Storžič. Spomini na obiske kino predstav so zelo pestri, dopolnjujejo jo zbirke fotografij igralcev in kino sporedi.

Priljubljenost filma kot oblike kulturnega razvedrila je v petdesetih letih povečala tudi odločitev kranjske gimnazije, da svojim dijakom ponudi redna predvajanja kvalitetnih filmov v šolski telovadnici.

Lutkovno gledališče družine Prah, 40. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke družine Prah)

9

Otroci družine Šinkovec so s prijatelji uprizorili Sneguljčico in sedem palčkov; 30. leta 20. stoletja.

Gugalni labod, dolžina 100 cm, 40. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke Rada Ovseneka)

Peti razred OŠ France Prešeren leta 1957 in podpisi sošolcev.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

Otroška razposajenost in nagajivost

Skupina otrok je pogumnejša od posameznika. Spomini pripovedujejo o različnih nagajivostih do družinskih članov, sosedov in tudi mimoidočih. Ulica je bila za to pripraven poligon, še bolj pa ograje in zidovi, v mestu pa dva mirna kotička: Škrlovec, takrat še brez strehe, in Rožnovenska cerkev s travico in z zidom na Mohorjev klanec, kamor se zdaj zaradi ograje in zaklenjenih vrat ne da priti. Privlačno je bilo metanje izstrelkov: sneženih kep, travic, vrečk z vodo, gnilega sadja. Otroško razposajenost, celo hudobijo, so še zlasti izzvali tisti odrasli, ki so se jezili in grozili, a v so bili v resnici pred skupino otrok nemočni. To lepo ilustrira zgodba Milene Dežman Loc o računovodkinji servisnega podjetja. Fantje so se zaradi svojih neugnanosti srečevali tudi s policaji, najbolj dramatični so spomini Dareta Bežka.

1 David L. Uzzel, Clare L. Twigger-Ross: Prostor in identitetni procesi, Journal of Environmental Psychology 16, 1996: 205–220, Academic Presss Ltd., http://www.wsl.ch/info/mitarbeitende/ hunziker/teaching/download_mat/07-1_Twigger-Ross_Uzzell. pdf (20. 10. 2017).

2 O tem med drugimi piše Marija Kos, Podjetništvo v Kranju od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948, Razstava Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, Enote za Gorenjsko. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2006.

3 Podatke sem našla na spletni strani http://www.stat.si/publikacije/pub_popisne_prva.asp (20. 10. 2017).

10

Spominov je še veliko Naša knjižica Spomini na otroštvu v mestu Kranj prinaša vzdušje, ki nas je prevevalo v študijskem krožku Kranjčani. Spominjali smo se lepih, prijetnih dogodkov in dejanj, ki so nam prinesla veselje in navdih za vsakdanje življenje, in bodo gotovo tudi bralcem. Radi smo obujali dogodke, ki so se zgodili na različnih mestih v našem Kranju, mestu, v katerem smo odrasli mi, zdaj pa v njem odraščajo nove generacije otrok.

Zabeležili smo tudi za otroke neprijetne reakcije staršev, sosedov in drugih ljudi. Kakšna vzgoja je bila to, ko je oče otroka, ki se je ponesrečil, najprej »nažgal« po riti? Vsi so se spominjali, da staršem niso tožili o doživetih neprijetnostih. Če jih je kaznoval ali udaril učitelj, so starši menili, da je že vedel, zakaj. Če so se stepli otroci med seboj, so še starši priložili kakšno zaušnico, »da se bo drugič vedel prav obnašati«.

Kaj se je otrok pri tem naučil? Paziti nase? Biti odgovoren za svoja dejanja? Otroci svojih težav vsekakor niso prelagali na starše, ker ti niso bili pripravljeni nositi odgovornosti za to, kar se je zgodilo otrokom.

en-ten-tentera Spomini na otroštvo v mestu Kranj

Bralcem želimo veliko užitkov ob branju in še več ob obujanju lastnih spominov!

Naša knjižica prinaša samo nekaj zgodb o odraščanju v mestu Kranj. Zavedamo se, da je še veliko takšnih pa še bolj zanimivih in osupljivih spominov. Spodbujamo vas, da jih poveste, posnamete ali zapišete in nam jih posredujete v Gorenjski muzej.

11

Med gimnazijo in Bekseljnom1

Dare Bežek Spomini na rano mladost Spomin na zrela leta peša, a spomini na rano mladost se vedno pogosteje oglašajo. Moji so zelo pestri, vedno pa mi šine v glavo, kako srečno mladost sem imel. Starša sta bila že dokaj zrela, ko sem se pojavil na svetu, bilo je takoj po vojni leta 1946. Bila sta resna, kulturna, oče ugleden zdravnik, mati rentgenski tehnik, ljubitelja narave in umetnosti. Živeli smo v znani Plečnikovi hiši, ki jo je oče leta 1936 zgradil na križišču Koroške, Blejske in Jezerske ceste.

Parcelo je kupil od vdove puškarja Omerse.

Omersetova hiša

Za našo hišo je bil skrbno urejen vrt, ki je mejil na velik Omersetov vrt z zelenjavnimi gredami, s sadnimi drevesi, z ribezovimi grmički, bregovi in s potkami.

Očetov vrt je bil spoštovanja vreden, Omersetov pa je bil pravi raj za naše norenje in raziskovanje. S cestne strani ga je omejevala pot proti Stari cesti in proti reki Savi, s stopnicami se je odcepil od Koroške ceste, na savski strani pa je bila nad Staro cesto visoka škarpa. V konici vrta ob Stari cesti je bil visok zid – še sedaj stoji – pred njim pa veliko leskovo drevo. Po njem smo veselo plezali, se gugali na vejah in ga pogosto izkoriščali za zavetje. Pod Staro cesto je bila gumarska šola z internatom, pešci in učenci internata so bili pogosto deležni neprijetnih balističnih pošiljk in potem se je bilo treba skriti pod lesko. Po Stari cesti pa so furmani priganjali uboge konje od železniške postaje po Jurjevem klancu do križišča z Blejsko cesto pri Stošičevem spomeniku.

Jelenovega klanca niso zmogli. Za nas mularijo so bili prava atrakcija, včasih smo prisedli na zadnjo »štango«, pozimi smo se sankali, pa nas je zaneslo prav pod konjske noge, prava nadloga za furmane.

Omersetova hiša je mejila na Koroško cesto, držali sta se je še puškarna in večja stanovanjska hiša, namenjena najemnikom – delavskim družinam. Pred stavbami je bilo veliko dvorišče in po vojni sta bili tod nastanjena Reševalna postaja in Rdeči križ (RK). Na dvorišču je bila velika lesena garaža za reševalna vozila, za njo pa še pločevinasta baraka z zalogami RK iz ameriških pošiljk. Nad dvoriščem je bil dolg balkon – gank – s tremi vhodi v stanovanja delavskih družin. Tudi pod streho sta bili dve stanovanji. Od tod je bilo dovolj mladeniške družbe.

V središču slike Bežkova vila, za njo Omersetova in druge hiše pri gimnaziji, levo Pokojninski dom, spredaj parkirišča na mestu kapelice in gostilne Bekselj; 1962

1. Tako gostilna Bekselj kot Omersova hiša sta v članku zapisani tako, kot ju sklanjajo domačini.

12

Na koncu dostopnega ganka je stanoval Ivo. Ne dosti starejši od mene in prava nagajiva nadloga. Kar malo smo se ga bali. Mlajši Peterček s sredine ganka je bil bolj priden, imel je skrbnega in strogega očeta. Na njegov žvižg z balkona je otrpnil in takoj planil domov, mi pa smo se mu posmehovali. Tonček s podstrehe je bil pravi partner, imel je mlajšega brata Marjančka, ki je »prodajal platno«: Bele spodnjice so mu silile izpod kratkih zgornjih hlač. Damski del mladine iz »rdečega križa« se je družil na svoj bolj blag način.

Puškarna je takrat še delovala, pozneje so jo preselili v tovarno Planika ob Savi. Večkrat sem skozi okno opazoval proizvodnjo lovskih patronov. Do delavnice

na južni strani Omersetove hiše pa nam niso dovolili. Šoferji RK so bili pravi partnerji nas mulcev. Za garažo so balinali pod našim skrbnim nadzorom, kadar pa smo nagajali, pa je bilo treba hitro teči in celo kakšen balinček je priletel za nami. Sicer so bili šoferji naši dobri prijatelji, le starejšega Lojzeta, ki je tudi stanoval na RK, smo se bali. Da bi ga jezili, smo včasih nagajali njegovemu kužku.

bregom je stanoval miličnik Lojze. Z njim se ni bilo za šaliti. Vedno smo ga previdno obšli, tudi kadar smo rabutali češnje. Ta plezalna smer do gimnazije mi je pozneje zelo koristila. V modo so prihajali že mopedi, in prijatelj Mile ga je pustil kar za gimnazijo. Noč se je že delala, pa sem ga malo preizkusil. Mile ne bi bil hud, policaj pa je hotel preveriti prometno dovoljenje. Tekel je za mano in mi prigovarjal: »Fantek, počakaj!« Skočil sem čez ograjo pod gimnazijo v »prepad«, policaj pa Zahodni del Omersetovega vrta se je prevesil v strm si tega ni mogel privoščiti. Doma sem se hitro umil in breg proti Stari cesti. V ta breg so odmetavali odpadke preoblekel in že je zazvonil telefon s policije. Miličnik in tako skušali zasuti začetek ne do konca izkopanega me je skrbno pregledal in izprašal, a mojega greha ni

zaklonišča iz vojnih časov. Kljub smrdljivim smetem smo se mulci dokopali do vhoda in raziskali skriti del rova. Malo starejši sem že obvladoval municijo in smodnik in sem strokovno izdelal mino s smodnikom v kovinski cevi in vžigalno vrvico. Previdno sem prisluškoval, kako bo razneslo in podrlo zadnji del rova, pa je samo malo prdnilo, a v rov si nisem več drznil podati.

Tudi ta vžigalna vrvica ima svojo zgodbo. Našli smo jo v podstrešnem oddelku puškarja in lovca, prijaznega soseda iz te hiše. Vrvica je bila zelo dolga in zvita v klobčič. Preizkus se je čudno iztekel. Ko smo jo zažgali, se je grozno kadilo, nikakor pa je nismo mogli ugasniti.

Planil sem do skupne vodovodne pipe na hodniku in jo le ugasnil, a podstreha je bila popolnoma zakajena. Pridrli so stanovalci in zgroženo spraševali, kaj se dogaja. »Gamacid proti muham smo zažgali.« Pa smo se zmazali. Malo stran od tega smetišča z rovom so rasla tudi tri velika češnjeva drevesa, v pravem trenutku pravi raj za rabutanje. Čez breg nad Staro cesto je bil tudi možen plezalni dostop pod zidovi in škarpami prav mimo Bitenčeve mehanične delavnice do gimnazijskega vrta. Pod tem

mogel potrditi. Bila je res lepa in pestra mladost, a bilo je tudi veliko skrbi.

Izkušnje s smodnikom sem strokovno uporabil za izdelavo topa. Krajšo kovinsko cev sem na enem koncu dobro zamašil, z druge strani pa vanjo natlačil merico smodnika, soliden čep in leseno »raketo«. Na stojalu med dvema polenoma je bilo dovolj visoko za podstavljeno svečo, ki je pomagala smodniku »do izraza«.

Iz varnostnih razlogov smo se skrili za ograjo in po krajšem čakanju je počilo kot iz puške. Poskuse smo večkrat ponovili. Iz vrtnarije pod Staro cesto pa je prišla zaskrbljena vrtnarica Ana vprašat, kaj se dogaja, da na njenih rastlinjakih pokajo šipe.

Pod stanovanjskim delom Omersetove hiše so bile tudi lesene drvarnice in kurniki. Oponašali smo starejšo gospodinjo, ki je pitala kure: »Pita na, pita na.« Vedela je, da ne bi koristilo, če bi nas zašpecala. Ampak nekoč nas je obšlo, da smo eno kuro ukradli. Eksekucija kure je bila dramatična, ob tem sem sklenil, da tega ne bom nikoli več počel. Proces pa je bilo treba dokončati.

A prav takrat je po glavni cesti mimo Bežkove hiše potekala avtomobilska dirka, ki bi jo bilo škoda prezreti.

13

Izsek letalskega posnetka iz leta 1929 prikazuje Omersetovo in druge hiše ob gimnaziji. Na posnetku še ni Bežkove vile na Omersetovem vrtu in Pokojninskega doma na drugi strani ceste. Ob Savi je Ažmanova vrtnarija.

(Iz zasebnega arhiva Marine Grobelnik Krč)

Med gimnazijo in Bekseljnom

Ubogo kuro smo skubili kar na pločniku pred hišo in tako dirke nismo zamudili. Raziskovalni duh pa se je tudi širil in kuro smo spekli v divjini pod Šmarjetno, kjer je danes skakalnica.

je bilo zanimivo raziskovati, posebno na spodnji stezici tik ob Savi. Bil sem junaški in sem se upal zelo približati parčku, ki je ljubimkal na spodnji potki. Moje nagajanje ju ni kaj dosti motilo, dokler ni s srednje potke priletel kamen točno na glavo ljubimcu. Tokrat priimek Bežek ni kaj dosti koristil in sem staknil par krepkih okoli ušes. A to se ni pogosto zgodilo.

Ta duh nam je močno širil obzorja, obvladali smo tudi gumarski internat. Gumarji so živeli v barakah in med njimi sem imel dosti prijateljev in znancev. Tam je živel tudi sošolec Mile. Ob Savi je še danes pozabljeni Šola ima izrazito vzgojni in izobraževalni namen. bunker iz vojne, obvladali smo ga, a je bila velika nevar- Že v prvem razredu smo brali zgodbo o Butalcih, ki so nost, da bi stopili v drek. Od tod se vijejo skozi drevosejali sol. Na jeziku je imela močan okus in iz hudobije red potke v treh nadstropjih proti Struževemu. Tudi tu sem jo kar nekaj posejal med mlade bilke koruze, ki jo je sosed posejal na vrtu. Pričakoval sem lep nasad kopriv, a ko sem nekoč pozneje to akcijo priznal svoji materi, je veselo poudarila, da sem bil pravi Butalec prav jaz.

brneti v opozorilo. Ta gumb smo pogosto osvojili tudi mi – sosedovi mulci. Zato so gumb odstranili in ragljo prižigali z vžigalico. Kot da mi tega ne bi pogruntali.

Pozneje se je avtobusna postaja preselila za kino Storžič proti tedanji tovarni Sava.

Stritarjeva ulica

Nasproti Bežkove hiše stoji dobro grajen blok »pokojninski zavod«. Troje vhodov je s Koroške ceste, dvoje pa s pravokotnega kraka s Stritarjeve

Bekselj

Stritarjeva ulica se je preko Jezerske ceste prevesila proti Blejski. Na tem kratkem klancu je bila na severni strani pekarna Kern, na južni pa so se držali hlevi gostilnice »Pri Bekseljnu«. Danes tam stoji stolp Gorenjske banke. H Kernu smo v peharjih nosili v peko doma zamešen kruh. Pek je odgrnil prt, odščipnil košček testa in z njim na pehar prilepil listek s številko, drugi del listka pa smo nesli domov. Z njim je bilo mogoče prevzeti svoj pečeni kruh. Žemljice pa so bile kar redka poslastica.

Na križišču cest proti Bledu in Golniku sta bili gostilna »Pri Bekseljnu« in pred njo kapelica; pred 1958.

Bežkova hiša je imela iz stranišča v prvem nadstropju lep razgled na dvorišče RK in na glavno cesto. Zato sem po navadi na školjki sedel prečno, da mi tam na cesti ne bi kaj ušlo. Spomnim se mehanične delavnice, ki se je držala »pokojninskega zavoda« na nasprotni strani Koroške ceste. Kmalu so jo zamenjali z lakirnico šolskih klopi, ki je oddajala bolj neprijetno brnenje kompresorja za lakiranje. Za lakirnico nasproti dvorišča rdečega križa pa je bila kratka krožna cesta, kjer je bila avtobusna postaja. Čakalnica je bila v opuščenem seniku poleg občinske stavbe. Tam je danes restavracija Brioni z vrtom. Avtobusi so na glavno cesto zapeljali pravokotno izza zidu in zaradi nepreglednosti so proti cesti obesili na dolgem drogu opozorilno ropotalo z lučjo. Šoferji so pritisnili na majhen gumb in začelo je zelo glasno Staro avtobusno postajališče v nekdanjem gospodarskem poslopju pri Pokojninskem domu. Leta 1958 so ga porušili in tam zgradili prizidek občinske stavbe s parkiriščem.

Podiranje kapelice na Bekseljnu leta 1958 – kako majhna hiška je bila.

ulice. Nekaj prijateljev je bilo doma tudi v tem bloku.

Zanimivo je bilo dvorišče, od koder so prehodi na Koroško cesto, ki so prišli prav, ko jo je bilo treba hitro popihati po kakšni lumpariji. V pokojninskem sta bila prodajalna mleka in frizer Tinček. Pri njem se je bilo luštno striči, posadili so me na lesenega konjička in slišati je bilo veliko govorjenja in zgodbic. Po gradbišču nove restavracije »Brioni« in nad njo stanovanjske stavbe smo mulci prodrli na streho pokojninskega in skozi naključni vhod točno na podstreho znanega predsednika pingpong društva.

Izginila je cela vrečka rabljenih pingpong žogic.

Hude škode ni bilo.

Nekdanja farovška pristava, imenovana Žularija, je stala pred Pokojninskim domom. Fotografirano pred letom 61, ko so jo porušili, zgradili kino Center in okrog njega uredili park.

Pravokotni del pokojninskega je začenjal Stritarjevo ulico. Nasproti je bilo skladišče zelenjave Žularija, nato zelenjavni vrt, ki je pripadal Marijanišču, tedaj zavetišču vojnih sirot. Od tod sem v osnovni šoli imel kar nekaj sošolcev. Prepoznavni so bili po enakih puloverjih, bili smo prijatelji, a po osnovni šoli so se kar izgubili. Z Jezerske ceste je v delu Žularije stanovala revna družina s tremi otroki, oče je bil cestar. S sinom smo včasih uprizorili kak prepirček, v zrelih letih pa sva bila prijatelja.

14

Bekselj je bil druga velika pozornost moje mladosti. Tod so pred motorizacijo »vekslali« furmanske konje, zato je bila poleg gostilnice tudi »štala«.

Gostilničar Anton Boh je bil pred vojno orožnik, bil je ranjen in je le krevsal po dvorišču. Pazil je bicikle, ki so jih delavci pri njem shranjevali na poti v kranjske tovarne.

Furmani so se po premagani Stari cesti in Jurjevem klancu ustavili na cesti pred gostilnico in si privoščili »dva deci ta bolšga«, konji pa so se malo spočili. Po navadi je na zadnjem delu voza visela veriga s kljuko na koncu. Večkrat sem jo skrivaj zataknil za zadnje kolo in pri odhodu so imeli furmani kaj dela, da so jo odvozlali. Zgodilo pa se je, da me je furman Tone pri tem zalotil in bič je pokal tik za mojim hrbtom, a sem bil hitrejši.

15

Med gimnazijo in Bekseljnom

V gostilni je stregla prijazna točajka Mimi, včasih nam je privoščila tudi malinovček. Čokata mati gostilničarka pa je skozi majhno okence iz kuhinje stregla hrano. Tudi v tej prijazni kuhinji sem večkrat gostoval.

Na dvorišču je imel majhno delavnico za popravljanje koles star možakar Smrdel. V delavnici je bilo dosti zanimive šare in Smrdel nas je odganjal s pihanjem in škripanjem z zobmi. Njemu nisem upal nagajati. Stanoval je na podstrehi gostilne, prav počasi je odbicikliral v mesto in se ga rad nacukal. Poklicali so mojega očeta zdravnika, a mu ni mogel več pomagati, ko so ga našli na stopnicah. Prav dramatična pa je bila vsakoletna predstava klanja prašiča na dvorišču gostilne. Prizore sem težko prenašal, a vseeno pasel firbce. Preden so gostilno zaprli in jo leta 1958 podrli, mi je gospod Bekselj podaril svojo sabljo, ki jo imam še danes.

opozorilo. Takrat promet res ni bil gost. Na križišču pred Bekseljnom smo razposajeno igrali nogomet. Že od daleč smo zaslišali kak ropotajoč avto in se za kratek čas malo umirili. Pa se je zgodilo, da sem prav jaz od daleč nakazal visok volej, ki je odjadral čez celo križišče točno v veliko okno naše hiše. Žvenket je bil presunljiv, stiska velika, a smo sklenili sami prevzeti obnovo.

Zaradi naše zavzetosti domači niso bili pretirano hudi.

Steklarji so rešili problem.

Male Švegljeve hišice se drži večja, večstanovanjska Oražmova hiša. Po vojni je bil petični lastnik pregnan na podstrešje, v hiši pa je stanovalo več družin. Avtotaksi Gregorc je imel staro kripo, črnega Morisa. Večkrat je očeta vozil na obiske k pacientom v bližnje vasi in tudi mene jemal s seboj. Nekaj se je dogajalo, a nisem razumel, zakaj ti obiski tako dolgo trajajo. Danes pa ne razumem, kako lahko zdravniki paciente tako hitro odpravijo.

Gostilnice se je proti križišču Koroške in Jezerske držala starejša kapelica, ki je bila preurejena v borno enosobno delavsko stanovanje. Spomnim se, kako sta Gregorčev vnuk Drago je bil moj bližnji kompanjon, bila ponosna oče in mati fanta Dolfeta, ko sta si privoskupaj sva jih dosti ušpičila, bilo pa je tudi zanimivo ščila vsak svoje kolo. Ne morem pa si predstavljati, kako gostovati pri njem v »špajzi«. Deda mu je izdelal zaniso životarili v tem brlogu. Ko bom zopet srečal Dolfeta, mive igrače in tudi krasno jadrničko iz pločevinastih bova obujala spomine. konzerv. Ko se je odprl Majdičev log, sva jo z Dragotom spuščala v savskem tolmunu pod zapornico. Tedaj je bil Izza velikih kostanjev na gostilniškem dvorišču dostop do loga po strmem makadamskem klancu na sem večkrat z gorečimi izstrelki ustrahoval turiste, ki so vozili proti Bledu. Niso vedeli za kaj gre, ali je zopet most. Ta klanec je najinem skiroju dal velik pospešek, revolucija? Red je hotel narediti »kifeljc« Pišuka, a sem na koncu mostu ga nisem več obvladal in na hrbtu se je g e poznam, ti že veš,« pa nisem hotel vedeti. S Pišuko naredila velika živa praska. Očetu zdravniku je nisem sva bila pozneje prijatelja. »Saj sem vse vedel, a sem te upal pokazati, ker bi me za kazen še nažgal. Saj pravim, imel vseeno rad.« res lepa mladost, a tudi polna skrbi.

Okrožja Bekselj pa še ni konec. Tod je danes veliko cestno krožišče, še vedno pa je tam zapuščen, a obzidan zelenjavni vrtiček. Drži se ga Švegljeva hiša, prva na Blejski cesti. Pod vrtičkom so stopničke proti Stari cesti.

Pod stopničkami so v Švegljevi hiši stanovali Finžgarjevi z dvema fantoma. Mlajši je bil naš vrstnik in sem z njim prijateljeval. Zelo borno, temačno stanovanje je bilo pod zemljo, le eno okence je kukalo na malo travice proti Stari cesti. Ata se je bril kar na stolčku pred hišo, »sekret na štrbunk« je bil za vrati drvarnice pred vhodom. Že takrat sem dojel skromnost takega bivališča. Stari lastnik te hišice pa je v tej drvarnici z majhno sekirico redno iz navadnih polen tesal lesene žlice za Ribničane. Na fino pa jih je dokončal kar doma v stanovanju nadstropje više. To proizvodnjo sem z zanimanjem opazoval. Gospod Švegelj nam je vsak božič tudi nasadil smreko v stojalo. Pri nas je bilo božično drevesce visoko tri metre in je bilo prava atrakcija.

Pravi stres sem doživel, ko je Finžgarjevega Francija kljub redkemu prometu zbil avto. Še danes imam pred očmi razburjeno mati, ki je hitela k ponesrečencu.

Hitro se je zmazal, a naši so mi dogodek pogrevali v

16

Taksi Gregorc se je nekoč ustavil tik pred našo hišo, jaz pa sem se skrivaj prijel za zadnji blatnik. Avto je speljal, pridobival na hitrosti in nisem se upal več spustiti. Tik pred ovinkom na Jelenov klanec sem se le odlepil, pogrnil kakor sem bil dolg in širok in še vojaška konjska vprega me je povozila. Neka ženska me je krvavega prinesla v očetovo ordinacijo in on mi jih je najprej naložil po riti. Ženska ga je rotila: »Nikar, gospod doktor,« a ni pomagalo.

Z dvorišča pod Dragotovim stanovanjem se je dalo splezati tudi na zasebni vrt gospoda Oražma. Ribez in jagode so bile tam, a gospod Oražem je bil hud in nevaren možakar in zelo je bilo treba paziti, da nas ni zalotil.

Zaradi njegovega slovesa smo mu tudi radi nagajali in oponašali njegovo kašljanje. Šele pozneje sem doumel njegove stiske in bilo mi je žal. S stisko v srcu sem spremljal pojemanje prijazne Gregorčeve družine in tudi Drago je zašel in poniknil.

Struževo

Skozi Savski drevored se je svet razširil tja do Struževega in dlje. Tam je preko železniškega mostu vozil vlak proti Tržiču. Hud naklon mu je dal duška, da je komaj prisopihal do Naklega.

Vedno pa mu to ni uspelo kar takoj.

Oven milo Kranj je izdelovalo ravno prav velike kose mila z vtisnjeno ovnovo glavo, prav mikavne. Vedeli smo, kje je breg najtežji in na vsaki strani tira se je bilo treba na tračnice nasloniti s kosom mila v roki in jih namazati od ene »telegrafarce« do druge. Takrat je bila nad progo še velika gramozna jama in z vrha peska je bilo prav dramatično opazovati, kako parna lokomotiva piha paro iz vseh lukenj, kolesa piskajo in škripajo, vlak pa leze nazaj. Po več poskusih mu je le uspelo premagati oviro. Ampak mi nismo bili edini, inštrukcije o mazanju smo dobili od že izkušenih s Struževega.

Proga proti Naklemu je nato vodila po starem, izsušenem koritu potoka, tam so zorele tudi jagode in nudilo je ravno prav zatišja. Spomini me vežejo tudi na ta jarek. Imel sem resnega sošolca v četrtem razredu, imel je urejeno delavnico z ročnim orodjem in rad sem ga obiskoval. Skozi okence tega brloga na Stritarjevi ulici se je videlo v zaledje velike občinske stavbe. Tam je bil velik betonski bazen, ki so ga Nemci zgradili med vojno za protipožarno zalogo vode. Tedaj je bil suh, a tako globok, da vanj nismo upali plezati. Ravno proti koncu šolskega leta so se občinarji spomnili tam odpreti gradbišče, razbijati so začeli bazen in dozidavati občinsko stavbo. Zanimivo bojišče za mulce. Moj sošolec je slučajno pokukal skozi razbito okence v kletne prostore občine. Imel je kaj videti. Tam je bilo skladišče orožja in municije, ki so jo zbirali po vojni. Pa saj ni bilo dolgo od konca vojne!

Bližnja birma pa je situacijo malo zapletla. Prijaznemu botru sem strogo zaupno pokazal plen in mu zaupal, da ne bo nikomur povedal. Drugi dan je našo klapo pozvala moja mati in zahtevala, da na enak način ves plen vrnemo.

Izkazalo pa se je, da je bila orožarna že prazna, torej so opazili, da jo nekdo obiskuje. To se je potrdilo kmalu, a prav ob odhodu na taborjenje v Fažano. Vlak je iz Kranja odpeljal ob šestih zvečer, iz Ljubljane pa šele ob Stvar je bilo treba resno organizirati. Pripravili smo polnoči. Vmes smo šli v cirkus Adrija. Ob povratku iz vrečo s slamo, da se ni videlo, kaj je v njej. Plen smo cirkusa je bil vlak obkoljen z »miličniki«, ki so polovili varno skrili v kletni pralnici Bežkove hiše. Nemška prav našo junaško orožarsko skupino in jo z zadnjim »šnelfajerca«, češka »zbrojevka«, italijanska »karabi»delavskim« vlakom ob enih ponoči odpeljali nazaj v njerka« so bile zanimiv plen, a kaj bi z njim. Takoj pa Kranj. Oče kar ni prišel do besede od presenečenja. Vse smo bili odločeni, da preskusimo nemško oficirsko je izvedel drugi dan na zaslišanju na občinski UDBI. Na pištolo kalibra 9 mm, kar smo izvedli v varnem mlaveliki pisalni mizi je bil ogromen kup orožja in patrodem gozdičku na Polici pri Naklem. Uspelo nam je po nov tudi iz drugih skrivališč. Izkazalo se je, da nismo poglobljenem tehničnem premisleku. Prav zelo smo bili edina klapa na obisku orožarne. Pridig smo bili bili šokirani, kako silovito je počilo in streslo. Po prvem vajeni, presenetil pa je moj oče: »Sicer se pa sprašujem, strelskem uspehu smo ga ponovili tudi v tisti grapi ob kako čuvate orožje, da taka mularija pride do njega!« železniški progi proti Naklemu. Takrat sem večkrat Pa smo šli domov in drugi dan v Fažano. V gimnazijo, ustrelil in se nisem mogel načuditi, da to mojega kom- danes 5. razred, sem bil vpisan pogojno. Še danes mi je panjona ni tako zanimalo. Raje je nabiral jagode. žal, da sem vrnil tisto pištolo, saj niso imeli inventure.

17

Namizna igra bojevanja z letali lovci in bombniki, protiletalsko obrambo, letalonosilkami ...

40. leta 20. stoletja.

(Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

Med gimnazijo in Bekseljnom

Lepa, pestra mladost, a tudi polna skrbi

Pod vodovodnim stolpom v Kranju je bila takrat Novačkova vila s pogledom proti Švabski vasi in čez travnike proti Rupi še precej na samem. V njej so živele tri starejše gospe, teta Beti, teta Dagmar in njuna že zelo stara »Micitante«. Bile so češkega porekla, hišo jim je namenil oče za zrela leta. Bile so družinske prijateljice več uglednim kranjskim družinam in poznal sem njihov zanimiv način življenja in njihove preživetvene stiske. Teta Beti je bila zelo domiselna izdelovalka malih okraskov iz naravnih semen, storžkov, papirčkov in »dratkov«. Njihovo božično drevesce s temi okraski ni bilo kičasto in je bilo eno od treh najbolj znanih in zanimivih v Kranju:

Sestri Dagmar Novaček (1896-1983) in Betty Nováček Volenec (1893-1994), 1976

slikarja Ravnikarja, mojega očeta in Novačkovo. Teta Dagmar je imela mnogo uglednih prijateljev in veliko zbirko ekslibrisov, ki so danes v mariborskem muzeju.

Za obisk pri Novačkovih se je bilo treba lepo urediti in se lepo vesti, one pa so goste vedno prisrčno pogostile. Močno mi je ostal v spominu velikonočni obisk pri njih. Pričakale so nas preoblečene v svete tri kralje s kronami na glavi. Najstarejši kralj je imel dolgo palico, ki jo je za hojo tudi potreboval.

Na zanimivem, lepo urejenem vrtu pod vodovodnim stolpom je raslo nekaj zelo zanimivih dreves in tudi češnja, ki je bogato rodila. Slišal sem zgodbo nekega rabutarja. Pritekla je teta Beti in hotela lumpe odgnati. »Gospa Novačkova, mi vam pa češnje krademo!« je bil odziv, a ni imela s čim posredovati. Po pojedini so zbežali. Sedaj je ta vila obnovljena in so v njej turistični apartmaji.

Proti koncu 7. razreda so se interesi malo zresnili in naklepali smo raziskovalni pohod v pragozd. Na Bežkovem vrtu se je porodilo mnogo idej. Profesor Petrač je bil vreden zaupanja in smo ga prosili za nasvet, kako izpeljati našo pustolovščino. Prijazno nam je svetoval, da šotor lahko dobimo pri tabornikih. Kako pa se to izvede? »Ja, vpišite se v tabornike!« Mirno nas je usmerjal in ves razred se je organiziral v taborniško četo. Pobudniška skupina je s kolesi raziskala možne taborniške cilje in takoj po šoli je ves razred odšel na taborjenje na ravno zgrajeni Šobčev bajer. Prav je prišla cela skladovnica desk, malo prej nakradena na gradbišču kina Center, ki so ga začeli graditi na mestu podrte Žularije. Sprva so bile deske namenjene za splav po Savi do Beograda, a so postale kuhinja in klopi v taboru na Šobcu. Bili smo prvi, ki smo ta prostor uporabili za taborjenje. Ves tovor nam je tja pripeljal kamionček Kranjskih elektrarn, ker je bil direktor, gospod Chvatal, prijazen in razumevajoč možak. Vrečo moke nam je daroval pek, kuhinjo in šotore so posodili taborniki.

Bilo je nepozabno in naslednje leto po 8. razredu se je ponovilo v Bohinju. Res lepa mladost.

(Iz arhiva Francija Cimermana)

Domine, miniaturni šah, začetek 20. stoletja,

karte Črni Peter in igra Človek ne jezi se, 30. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke Marije Tavčar)

18

19

Maistrov trg

Spomini Marije Kokalj, por. Radaković

Niz hiš na Maistrovem trgu z desne zaključuje gostilna »Pri Premantezarju«, danes trgovina Mladinska knjiga; po prvi svetovni vojni.

Rodila sem se leta 1927. Odraščala sem v hiši na Maistrovem trgu 1, ki je bila last Šumijevih. Mama je bila najemnica gostilne pri Matičku na Maistrovem trgu 7 do leta 1932, ko sta skupaj z očetom v pritličju pod našim stanovanjem odprla gostilno »Pri Premantezarju«. Ime je nastalo iz imena mesta Piemont, od koder so lastniki prišli v Kranj. Leta 1941 je okupacijska oblast gostilno zaprla, ker je bil oče brat prvoborca Valentina Kokalja z Visokega.

Delo si je najprej poiskal v bratovem mlinu na Visokem, nato je kot kletar delal v Grajzerjevi gostilni na Primskovem, nazadnje pa kot skladiščnik v Inteksu.

V Marijanišču so nune za otroke kranjskih meščanov uredile otroški vrtec. Na fotografiji otroci z vzgojiteljico v začetku tridesetih let 20. stoletja.

(Iz zasebnega arhiva Marije Radaković)

Bilo mi je težko, ker sem bila edinka, vendar je bilo v soseščini veliko otrok moje starosti. Eno hišo proč je živela Mušičeva Mari, dve hiši naprej so bili Kmetičevi: Anica in njen brat Andrej – »Dreja«. Čez cesto je živel Peter Rant, njegov oče je imel špecerijo.

Pri Bajtu sta bila Mario in Anica, v začetku Tavčarjeve ulice Ljubica Jarc in na Prešernovi Jože Terčon.

Največ sem se družila z Anico in njenim bratom, pozneje pa z Ljubico. Iz šole in naše gostilne pa sem poznala tudi druge otroke, saj so k nam prihajali z očeti. Moja mama je kuhala najboljši golaž v mestu.

Pri nas so se pogosto ustavljali možakarji iz okoliških vasi, ki so v Kranj prihajali na semenj

gostilna. Na njem smo se lahko naenkrat gugali trije. V njihovi dvonadstropni hiši je bil nad gostilno prostor, kjer smo se otroci lahko svobodno igrali, si postavljali šotore, kampirali v prirodi.

Po trgu so takrat peljali samo trije avtomobili dnevno, a se je za njimi po makadamski cesti tako močno prašilo, da je šel nam otrokom, ki smo se ob cesti igrali s frnikolami, prah v nos. Najbolje pa je bilo, da so pri Kmetiču imeli »koreto« in da smo se včasih lahko z njo vozili: pri Colnarju so bile Jesenice, pri Jahaču pa Kamnik. Spominjam se izštevanke »Ekate pekate cukate me, abela dabula domine«, nato smo se skrivali na pofočkanje ali lovili. Po prihodu iz šole sem najprej naredila naloge in se naučila, potem sem bila »frej«, to je bil moj svet. Starša sta vse dneve delala v gostilni.

Spominjam se, da je Anica tretji razred obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani in sem jo zelo pogrešala. Ko se je vrnila domov, je naškrobila bele kuhinjske serviete in z njimi izdelala dve nunski pokrivali. Z njima sva se pokrili in se igrali, da ima vsaka svojo skupino s po 30 majhnimi otroki – kot »vrtec v prirodi« sva jih vodili po klancu navzdol h Kokri. Naši starši so dali izdelati lesenega laboda za guganje in ga postavili pred vhodom pri Kmetiču, kjer je bila prav tako

20

Veliko smo hodili h Kokri v Dov in mama mi je pogosto rekla: »Sej ne vem, če te enga dne ne bom več žive dobila.« Čeprav je bila voda zaradi tovarne Sava močno umazana in mrzla, sem kljub temu rada sedela v njej. Potem sem bila lačna. Doma nisem hotela jesti, v Dovu pa bi jedla, in to šunko, puter, žemlje iz Bohoričeve pekarne, pila malinovec. Mama je vse to dala v »korbco« in pokrila, ata je zavezal debelo vrv in šel na konec »ganka« – balkona, ki je pri Matičku gledal na kokrško stran, in mi malico 35 metrov globoko spustil v Dov. Sem rekla: »Pa ne sam za mene, so še drugi tu …«, oče pa: »A nej kar tle zadaj zate gostilno nardimo?«

Sankali smo se navzdol od hujanske cerkve, spredaj jaz, zadaj Anči in Dreja, ki nas je pognal in hitro prisedel. Tam je ogromno dreves, debelih smrek, »zamisliti si ne moreš, kako je bilo nevarno«. Enkrat sem se zaletela in se opraskala. Povsod nas je bilo dosti. Sankat smo se hodili tudi v Strahečo dolino pa na Mohorjev klanec in v Lajh, tam je bilo strmo in spodaj cesta z avtomobili. V Torklo pod Šmarjetno goro smo šli smučat.

Z Ljubico sva v prvem razredu za Miklavža ali božič obe dobili smučke in temnomodri smučarski obleki s hlačami, zraven pa kapi v enaki barvi. Enkrat smo šli

21

Anči Kmetič, Marica Mušič, Franci Mušič, Marinka Kokalj, Andrej Kmetič v nedeljskih oblekah pred Mušičevo in Kmetičevo hišo; okrog leta 1934. (Iz zasebnega arhiva Marije Radaković)

Maistrov trg Punčka Elvira iz lesa s porcelanasto glavo, Z učiteljico Sandro Pirc Šarlah in s sošolkami.

(Iz zasebnega arhiva

S prijateljico Ljubico Jarc v novih smučarskih oblekah; sredi 30. let 20. stoletja. (Iz zasebnega arhiva Marije Radaković)

pozimi z drsalkami v Stražišče. Ker nas dolgo ni bilo in sem prišla domov že v temi, me je oče tako natepel s klofarjem, da se mi je poznalo.

Že čisto majhna sem pred gostilno jemala kolesa gostov in se z njimi vozila naokrog, in to z moškimi kolesi, kar pod »štango«. Enkrat sem ga vzela nekomu, ki se mu je mudilo domov, ker je njegova žena rodila. Ata me je čakal in bil, ko sem končno prišla, zelo besen. Potegnil me je s kolesa in mi eno prisolil, potem pa mi je kupil kolo. Hotela sem poni kolo z belimi gumami in rdečim ogrodjem; dobili smo ga pri Bitencu pri gimnaziji. Kolo je bilo majhno, a zame še preveliko, zato so mi sedež sneli in pritrdili še nižje. V dveh letih sem mu dorasla. Kolesa so imeli tudi moji prijatelji.

začetek 20. stoletja, družina trgovca z deželnimi pridelki Antona Majdiča.

Bila sem stara skoraj deset let, ko je bil v Kranju tabor prosvetnih katoliških društev. Obiskat naj bi ga prišel knez Pavle s kneginjo Olgo, zato so v stebriščni dvorani Mestne hiše pripravili avdicijo. Pred hčerko fotografa Rovška, ki je bila »fina dama za protokol«, smo morali narediti poklon. Odločila je, da se najlepše pokloniva Peter Rant in jaz, ter nama naročila, da morava biti oblečena v narodno nošo. Zame jo je sešila mamina prijateljica, šivilja Manca. Morala sva izročiti cvetje kneginji Olgi. O naju so pisali v časopisu, oče pa je dobil veliko fotografijo; ob začetku vojne jo je skril na podstrešju.

Ob začetku vojne sem bila v tretjem razredu nižje gimnazije. Pod nemško okupacijo smo morali razred še enkrat ponavljati v nemščini. Pouk je bil v barakah, ki so stale na mestu sedanjega zdravstvenega doma. Naredili smo malo maturo, potem pa gimnazije v Kranju ni bilo več, šolanje je bilo treba nadaljevati v Celovcu.

V Kranju so pouk v obliki meščanske šole organizirali v prostorih osnovne šole pri sedanjem Prešernovem gaju. Čeprav smo nemščino sovražili, pa nismo želeli izpasti »zabiti«, neumni. Učiteljice, med njimi šivilje in prodajalke, niso bile prav izobražene, tako da smo učenci nemško znali bolje od njih. »Gaulajter« nas je ob obisku spraševal nemščino, tudi kemijo, prevajanje itd. Bil je navdušen nad našim znanjem nemščine in je celemu razredu za nagrado plačal sedemdnevno bivanje na Dunaju. Šli smo Terčonov Joža, Jarčeva Ljubica, Grebenškova Draga in drugi; tudi fotografirali smo se. Nato so zaprli tudi meščansko šolo, letnik 1926 se je moral prijaviti na Dienstamt in oditi na obvezno delo vsaj v Avstrijo. Moj letnik je še eno leto obiskoval gospodinjsko šolo, ki so jo organizirali v »šolski« baraki. Naučili smo se kuhati, prati, likati, izdelovati čipke, šivati. Jeseni 1944 je ata rekel Jeršinu, njegova žena je bila moja birmanska botra, naj me prijavi kot gospodinjsko pomočnico. Ko smo v začetku leta 1945 šli v Lajh na Arbeitsamt, mi je uradnik rekel, da bom morala na delo v Nemčijo. Pa tik pred koncem vojne! Na zagovor, da sem gospodinjska pomočnica pri Jeršinu, pa je rekel: »Zeigen sie mir die Hände!«1 In ocenil: »Zu weiss!«2 No, kljub temu mi ni bilo treba oditi, ker se je sistem že podiral, vojna pa končala.

mavec, 30. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

(Iz zasebne zbirke Marine Grobelnik Krč)

Medvedek, 30. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

Punčki iz otroštva mame in hčere.

Levo porcelanasta z obvezano glavo, začetek 20. stoletja), desno iz papir mašeja - darilo ob operaciji mandljev leta 1947.

(Iz zasebne zbirke Marine Grobelnik Krč)

1 2

22

Vojaki kraljeve vojske,

Pokažite mi roke.

Preveč bele.

23

Prešernova in Tavčarjeva ulica

Spomini Jožeta Terčona in Ljubice Terčon

Lesene kocke Matador, 40. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

Tudi mama je bila zaposlena v trgovini in pozneje tudi jaz. Oče nam je kar naprej nalagal opravila – prenašanje blaga, zlaganje, čiščenje, karkoli, samo da nismo postopali. Kot otrok sem zbiral znamke in škatlice od »žveplenk«– vžigalic. Za prosti čas, da sem šel na ulico v družbo drugih otrok ali na bazen, sankat, smučat, drsat, v kino … se je bilo z očetom treba dogovarjati. Med vojno sem se izučil v domači trgovini. Sodeloval sem z Acijem, ob koncu vojne sem odšel v partizane, sicer bi me zaprli. Po osvoboditvi so me še pet mesecev zadržali v vojski, šele nato sem vstopil v gimnazijo in šel študirat geografijo na filozofsko fakulteto.

Prešernova ulica pred drugo svetovno vojno, levo za Adamičevo je Koklnova trgovina z blagom, prva hiša desno je »Pri Puščavniku«.

Traktorček, izdelan iz kock Matador (Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

24

Rojen sem bil leta 1927 v hiši Franca Majdiča blizu Prahove vile ob avtobusni postaji. Oče je imel v najemu njegov lokal in tudi stanovanje »Pri Puščavniku« na Prešernovi ulici 4. Oče je sprva delal v Majdičevi trgovini s špecerijo, ki jo je vodila ga. Majdič. Leta 1929 je trgovino prevzel in jo sčasoma preoblikoval v delikateso, bogato založeno z mesninami, različnimi trajno pripravljenimi ribami, s siri, z zelenjavo, s piškoti, z bonboni, s čokolado, z alkoholom, s kavo …

Če se vrnem v otroška leta, imam lepe spomine na tisto obdobje, ko smo se v začetku tridesetih let preselili v stanovanje nad našo trgovino, z okni na Prešernovo ulico. Pred nami je tam stanoval dr. Bežek, ki se je nato preselil v sedaj znano Bežkovo vilo, grajeno po Plečnikovih načrtih. Bil je tudi naš zdravnik in je videl, da sem občasno naokrog še kar hodil z dudo.

Pa sva sklenila posel, ko mi je v zameno za obrabljeno dudo obljubil torto. Po menjavi sem večino torte pojedel, preostanek pa nesel nazaj, ker je bila želja po dudi zelo močna. A dude ni bilo več in doma so bili zelo zadovoljni, jaz pa malo manj. Veliko sem se igral z Matadorjem ali pa Märklinom; prvi so bili leseni, drugi pa kovinski deli, iz katerih sem s pomočjo priloženega orodja lahko sestavljal razne zanimive stvari.

Veselje do tega sem pozneje prenesel na sina.

V Prešernovi ulici je bil moj najboljši prijatelj vrstnik Bojan, ravno tako trgovčev sin. Počela sva vse mogoče; najbolj mi je ostalo v spominu, kako sva iz odpadnih kosov lesa izdelovala aviončke in ladje ter jih hranila v »floti«. Po ulici sva se prevažala

z lesenima skirojema. Ulica je bilo tudi nogometno igrišče, saj takrat prometa res ni bilo veliko. Kadar so nama doma dovolili, sva se šla kopat v Dov pod mestom, kar je bil del nabrežine v kanjonu Kokre.

Iz notranjega atrija hiše, kjer smo stanovali, je bil vhod na teraso, kjer sem se, star približno 15, 16 let z očetom dogovoril za postavitev zajčnice. Gojil sem lepe, bele zajce večje pasme »belgijski orjak«. Bilo jih je okrog 40 in pri njihovi oskrbi mi je najbolj pomagal prijatelj Bojan. Na žalost so vsi zaradi okužbe z zajčjo kugpoginili v dveh dneh. Zelo sem bil žalosten.Samo malo nižje nasproti pa je s svojo družino živela Ljubica. Veliko smo se družili in se skupaj igrali. Ob koncu vojne pri 17 letih sva se zaljubila in se čez devet let, ko se je življenje umirilo in sva končala šolanje, poročila.

25

Delikatesa Terčon v lokalu »Pri puščavniku« na Prešernovi ulici 4.

Prešernova in Tavčarjeva ulica

Ljubica Jarc, poročena Terčon Pri nas smo bili štirje otroci, jaz sem bila najstarejša, rojena leta 1927, najmlajši bratec je bil 16 let mlajši. Oče je bil poslovodja v manufakturi Kokl v pritličju zdajšnje Prešernove muzejske hiše na Prešernovi ulici 7. Stanovali smo nad trgovino, vhod smo imeli s Tavčarjeve, takratne Bleiweisove ulice.

Otroški likalnik, višina 7 cm (Iz zasebne zbirke Marije Tavčar)

Nisem se veliko igrala s punčkami, vedno so me privlačile trgovina, pošta, banka, žigosala sem, prijateljica Marinka pa je bila moja »stranka«.

Za igračo mi je oče iz trgovine prinesel papirnate kroglice, na katerih so bile napisane cene na balah blaga, za Miklavža sem dobila položnice in se z njimi igrala. Kot odrasla sem se zaposlila v banki in z velikim veseljem delala polno delovno dobo; to je bilo preprosto v meni. Imela sem tudi plišastega medveda, ki sem ga poimenovala Bobi. Za Miklavža sem dobila punčko, takšno veliko, ki je odpirala in zapirala oči. To je bila moja Marjana. Imela je polno oblekic, ki jih je po dogovoru z mojo mami zanjo kvačkala neka znanka. Vozila sem jo v vozičku, ki ni bil lesen, ampak že kovinski. Tudi posteljica je spadala zraven. Zelo rada sem imela tudi celulojdnega črnčka Jako, oblečenega v temnordečo jakno in hlače. Iz lesene sestavljanke sem sestavljala razne živali. Knjig – slikanic ni bilo veliko, sem pa včasih kakšno dobila za darilo. Rada sem brala Bevkovi Pestrno in Pastirce. Ko sem nekoč reševala križanko v Mladem rodu, sem za pravilno izpolnjeno dobila knjigo Josipa Ribičiča Nana, mala opica. Ta je bila potem moja najljubša. Časa za igranje pa ni bilo veliko. Sestra je bila sedem let mlajša in mami mi je večkrat naročila, naj jo popazim. Pa rada me je »ponucala«, zelo sem morala delati. Dvakrat tedensko smo ribali tla v stanovanju, prvič sem jih poribala pri osmih letih. Vsake toliko časa je bilo treba pomiti okna na arkadno dvorišče.

Potem sem tudi svojo sestro navadila delati. Na žalost je bila pogosto bolna, zato me je mami kdaj poslala kupit banano zanjo na stojnico na Glavnem trgu. Po dva dinarja je bila ena. V spominu imam tri branjevke: Modrijanovo, Prinčičevo in še eno. Naša družina je vedno kupovala pri Modrijanovi. Branjevke so nosile debele škornje in so bile toplo oblečene.

Ko sem smela na ulico, smo se igrali na Tavčarjevi ali pa s prijateljico Marinko na Maistrovem trgu. V pesek smo narisale »tančulo«, metale kamenček in skakale. Skrivali smo se na pofočkanje, šli smo se gnilo jajce, a je kej trden most, žogali smo se, se igrali vojsko (pozneje imenovano med dvema ognjema), kozo klamf, vse na ulici, kjer ni bilo avtomobilov, samo Janša, Kobal in tik pred vojno še Terčoni, so imeli avto.

Spalnica, dolžina postelje 37 cm, 30. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke Marije Tavčar))

Soseda Semenova Nada je delala v domači gostilni in je zbrala toliko »tringelta«, da me je povabila na vožnjo z izvoščkom Markičem, sosedom, ki je imel voz na dve kolesi, rekli so mu gig. Peljali smo se v Trboje po jajca. Markičev sin Franci, ki je igral pri godbi, se je neke nedelje kopal v Kokri v Dovu. Videl je, kako je mojega bratca, štiri, pet let starega, ki je tisti dan mami komaj preprosil, da ga je spustila na kopanje, sin nekega nemškega inženirja porinil v »tomf«. Ker še ni znal plavati, bi gotovo utonil, če ga Markič ne bi potegnil iz vode. Na rokah ga je vseh sto stopnic nesel nazaj v mesto in po »gasi« k nam domov.

V Dov so se hodili kopat tudi starejši, mladih je bilo pa sploh veliko – Štiglici, Zadražniki, Malovrhovi, Aljančičev Miro, Sokličev Boris, Krennerjev Joža. Berač Lojzek Katarinski je hodil gledat punce v enodelnih kopalkah, dvodelne so prišle pozneje. Vsi smo ga poznali, samo brezzobo se je smejal. Mami mi je dala zraven malico, druge pa je zanimalo, kaj imam, da smo skupaj jedli. Včasih je bilo tam čisto drugače, kot je zdaj, Kokra je tekla drugače. Z ograje mostu, ki je bil v Dovu, smo skakali v globok tolmun. Ob vodi so bile kabine za preoblačenje. Prve stopnice so bile ob vodi, druge za kabine, tretje za v mesto. V Dov sem hodila tudi splakovat perilo, poln perilnik sem imela na glavi, plenice, posteljnino, spodnje perilo …

Pozimi smo se sankali in smučali. Sankali smo se povsod, po Gaštejskem klancu na primer, kjer ni bilo nobenega avtomobila, neslo je čez savski most. Po »žlajfu« mimo Požgaja do Kokre, na Hujah od cerkve navzdol. Smučat smo začeli deset, enajst let stari v Straheči dolini (sedanji del stadiona, kjer je letno kopališče), tam si se peljal dol in na drugi strani gor.

Ko smo bili že malo starejši, 14 let in več, so nas starši pustili dlje, zato smo hodili v Torklo, na Malo Rupo in še naprej na Ilovko, kjer je velik klanec k Rupovščici; tudi tam smo si naredili skakalnico. Spominjam se, da sem se nehote zaletela v neko punčko, ta pa je jokala in me zmerjala. Pa je pristopil njen oče in ji rekel, naj neha jokat, da se nima za kaj; joj, se mi je dobro zdelo. Drsali pa smo na Bobovku ali v Stražišču pri opekarni v Petermajerjevem bajerju, kamor smo se pripeljali s kolesom.

Moja Urška.

(Iz zasebne zbirke Darje Okorn)

26

27

Glavni trg

Spomini Marjana Lukeža Danes naša hiša stoji na Glavnem trgu za vodnjakom, ko sem v njej živel s svojimi starši in sorojenci, pa vodnjaka ni bilo. Podrli so ga leta 1920, sedanjega so postavili leta 1995. V času mojega otroštva je bil trg prazen, avtomobilov v Kranju skoraj ni bilo. S prijatelji smo na njem igrali nogomet, in to z žogo, ki smo jo sami naredili. Stare nogavice smo trdo nabasali s cunjami, da je nastala krogla, ki smo jo potem brcali.

Gol je bilo z roleto zaprto izložbeno okno vogalne hiše na začetku Prešernove ulice. Na »placu« smo streljali tudi z lokom. Loke smo si izdelali iz leske, za puščice pa smo izbirali ravne veje rdeče obarvanega lesa, ki raste na grmu. Na Glavnem trgu smo spuščali tudi aeroplančke, ki smo jih iz trdega lesa izdelali pri modelarjih.

Tudi takšni so bili, da si jih s fračo napel in jih »pošibal« do vrha strehe, potem pa so krožili navzdol.

Stari oče, trgovec z vinom iz Poreča, je hišo kupil leta 1909. S staro mamo sta imela gostilno Lukež »Pri raci«, zato je kupil še vrt z vhodom z Jenkove ulice.

Od naše hiše je do vrta uredil ozek hodnik.

Rojen sem bil leta 1937. Eden mojih prvih spominov so žejni italijanski vojaki, ki so v Kranj vkorakali aprila 1941 in so se ustavili v naši gostilni. Potem nam je nemška oblast gostilno zaprla. V hišo, v kateri so preuredili eno stanovanje, so se vselili oficirji. Ko so očeta februarja leta 1944 zaradi sodelovanja s partizani aretirali in nato poslali v taborišče, so nam prav oni veliko pomagali. Z enim od njih smo obdržali stike tudi po vojni. Prišel nas je obiskat, pa tudi mi smo šli k njemu v Gradec.

Glavni trg izpred cerkve proti Prešernovi ulici – brez vodnjaka; sredina 20. stoletja.

28

Hišo so po drugi svetovni vojni nacionalizirali.

V pritličju so bili tapetniki, pozneje pleskarji, v nadstropjih pa stanovanja. Živeli smo v prvem nadstropju, moja mama je morala plačevati najemnino tako kot druge stranke.

Z naših oken se je videlo vse, kar se je dogajalo na trgu. Tako smo opazovali, kako so sredi trga pred našo hišo gradili požarni bazen. Ko so po vojni prirejali tombole, so jih k nam prišli gledat vsi sorodniki in znanci.

Mama je bila pogosto pri oknu in videla vse, kar smo

otroci počeli. Enkrat mi je bilo zaradi tega res neprijetno. Na Škrlovcu smo bili fantje lumpi. Na jeklenico, napeljano od obzidane ograje navzdol čez cesto, smo nastavili kepo snega, da se je po njej lepo zadričala in se nato točno nad stopnicami zaletela v vejo in raztreščila.

Pravi čas si jo moral spustiti, pa se je razsula na mimoidoče. Enkrat je prišel mimo policaj Mrak in videl, kaj delamo. Najprej nas je hotel popisati, potem pa se je odločil, naj gremo kar z njim. Šli smo po Tomšičevi pa po Jenkovi ulici proti policiji, ki je bila spodaj v Rotovžu.

Bilo nas je morebiti deset fantov, zato sem se v gruči lahko potuhnil, zaostal in se skril v Kocbekovo klet; kaj vem, kdaj sem prišel ven. Ustrašil sem se, da me bosta starša kregala, saj sem vedel, da je mama na oknu in nas bo videla. Preostali fantje so morali za kazen na policiji poribati pod.

skale smo skakali v vodo. Nisem še znal plavati, zato sem najraje skakal pri kabinah, kjer je bila voda dovolj globoka, pas vode pa ozek in sem lahko takoj stopil na dno in šel na breg. Plavali smo lahko dol do mostu ali še malo dlje. Pozneje smo na glavo skakali v jezu pod Pungratom, kjer je bila voda globoka deset metrov. Še kot najstnik sem si izdelal sandolin, čoln, podoben kajaku. Oče mi je dal dve veliki deski, ki sem ju nesel k Nadižarju, da ju je po debelini prežagal na pol. Ker čoln ni bil težak, smo ga nosili v Dov in se z njim vozili po Kokri. Od konca osnovne šole tja do leta 1950 smo se kopali na Očanu in v Kosorepu, kjer smo se korajžno

Moja družba so bili moji letniki, Vinko s Podrtine, Brane s Kocbekove, Jaka iz Hlebšove hiše in drugi. Včasih sem šel s starejšim gluhonemim fantom Nacetom v njihov vikend na Šmarjetni gori; to druženje je ugajalo njegovemu očetu. V šolo sem začel hoditi s šestimi leti, a sem bil po vojni premlad in me niso pustili v višje razrede z mojimi sošolci. Vključil sem se v šahovski krožek, hodili pa smo tudi kegljat.

Ko smo bili manjši, smo se zelo radi igrali »pod štengcam«, to je po pobočju od vhoda v rove do Škrlovca ob stopnicah Kolodvorske ulice. Vsepovsod smo plezali in v vsaki luknji smo si iz lesa, ki smo ga že kje dobili, gradili koče. Celo v luknjo nad vhodom v rove smo zlezli in si deset metrov visoko izdelali kočo. Igrali smo se tudi ravbarje in žandarje. Enkrat sem plezal, se oprijel korenine, pa se je spulila in sem padel na hrbet tri metre globoko na beton, da sem nekaj časa lovil sapo, pa k sreči ni bilo hujšega. Danes sem zgrožen, kaj vse bi se nam lahko zgodilo, takrat pa smo bili korajžni.

Tudi v rove smo šli in raziskali, kje povsod se pride ven. Škrlovec pa je bil sploh »fajn točka«. Na ozki ulici do Škrlovca smo, ko smo našli kamnite balinčke, tudi balinali.

potapljali pod skale; šli pa smo tudi na kopališče.

Pozimi smo se sankali po Jelenovem klancu pa po Roženvenskem klancu ali dol v Lajh. Ko je bilo že več prometa, je bil dober tudi klanec navzdol od Lenardiča.

Včasih smo se sankali tudi s Šmarjetne gore.

Sava je bila za časa mojega otroštva nedostopna.

Zaprti otrok so čuvali psi dobermani. Moja mama je bila doma ob Savi – ob kanalu, tako da sem bil že med vojno večkrat na počitnicah pri svojih starih starših.

Majdičevo elektrarno sem poznal, saj je bil tam v službi moj stari oče in sem mu tja večkrat nesel kosilo.

Poleti smo se hodili kopat v Dov, kamor so včasih prišli tudi Hujanci. Kokra je bila takrat bolj primerna za kopanje kot danes, bila je globlja. Z obeh strani

Veliko časa smo preživljali na našem vrtu. Igrali smo človek ne jezi se, ko smo bili večji, pa smo kartali.

Tičarjevega Marjana, ki je bil precej mlajši, smo poslali

29

Orožarski stolp Škrlovec brez strehe je bil prijeten, miren kotiček s klopco, z dvema akacijama in obširnim pogledom na Savo, Kalvarijo v Stražišču in Šmarjetno goro.

Kocke za sestavljanje podob iz pravljic Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Obuti maček, Volk in sedem kozličkov, Janko in Metka, 29 x 21 cm, 30. leta 20 stoletja.

(Iz zasebne zbirke Marije Tavčar)

30

Postavi fantka in punčke s kostumi za preoblačenje, iz kartona.

Dodani so ročno izdelani kostumi iz papirja.

Iz zasebne zbirke Marine Grobelnik Krč)

31

Med Glavnim trgom, Tavčarjevo, Jenkovo in Tomšičevo ulico Na morju s taborniki v Fažani. Na fotografiji kranjski otroci leta 1959.

Irena Berjak, por. Vencelj Moje otroštvo

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

Naša hiša ima številko 1 na Glavnem trgu (takratni Titov trg). V moji mladosti je bilo med drugimi okni na glavno ulico navzven pomaknjeno t. i. »firbec okno«, skozi katerega se je videlo v vse smeri. Otroci smo veliko viseli na njem in gledali, kaj se dogaja na trgu in po sosednjih ulicah.

Televizije v moji mladosti ni bilo, šele pozneje so kupili črno-belo. Veliko smo poslušali radio, posebno otroške radijske igre. Spominjam se, da smo olimpijado leta 1960 v Rimu gledali pri sosedih Vranjekovih. Ker nas je bilo veliko, smo otroci sedeli kar pod mizo.

Berjakova hiša stoji na začetku Glavnega trga in gleda na Jenkovo ulico, njena zadnja stran je v Tavčarjevi. Oblika drugega okna z leve v nadstropju – »firbec okna« – omogoča opazovanje dogajanja na ulici.

Z medvedkom ob prvem rojstnem dnevu, oblečena v oblekico in predpasnik, ki ju je sešila moja mama ob pomoči tete Tilke, šivilje.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

Pri štirih letih s celulojdno punčko, ki je odpirala in zapirala oči.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

32

Moji predniki so začeli trgovati z železom med gradnjo železnice.

Prapraded Franc Omersa je prišel iz Žužemberka in v Kranju okrog leta 1860 odprl trgovino z mešanim blagom, zlasti železnino.

Moj stari oče Franc Berjak se je poročil z njegovo hčerko Ivano, tako je prišlo do spremembe imena. Moja mama izhaja iz družine s štirimi otroki, njena mama Ana Virnik, por. Kristančič, je bila trgovka s čevlji. Med drugo svetovno vojno so Kristančičevo trgovino preselili v Berjakovo trgovino. Tam sta se mama in oče spoznala, zbližala in po vojni poročila.

Za ozek krog znancev in sorodnikov nas je nekajkrat za strogo zagrnjenimi okni obiskal sv. Miklavž s spremstvom angelov in parkeljnov. Družinsko tradicijo mojih staršev sva z možem Petrom pozneje tudi nadaljevala. Parkeljni so rožljali z verigami in otroci smo v strahu obljubljali, da bomo pridni. Miklavž nam je potem izročil darila, ki so jih za nas pripravili starši.

Starejši so imeli navado, da so, kadar pogovor ni bil za naša ušesa, med seboj govorili nemško. Ta jezik nas je zato zelo zanimal. Bratranca Tineta in mene je nemško učila sestra moje babice Ivane, Ana Merk, roj. Omersa. Dekleta moje generacije smo se igrale s punčkami in z medvedki. Otroci smo raziskovali mestne ulice. Prijateljice sem imela na Tavčarjevi, Jenkovi in Tomšičevi ulici, na Podrtino pa sem s Štigličevi prijateljicami hodila k njihovi stari mami in teti. Igrale smo gumitvist, hulahup, »tanc« šolo, vozlanje v krog zvezanih vrvic, ki smo jih napenjale čez prste in z njimi

ustvarjale različne vzorce. Šli smo se dame in gospode. Kranj je bil naše igrišče po vseh »gasah«, saj takrat še ni bilo veliko avtomobilov. Ljudje so tovore prevažali s »koretami« in »cizami«, večje razdalje pa z vozovi, ki so jih večinoma puščali v hlevih gostiln pred mestom. Ko so zgradili most, se je leta 1960 začel promet skozi mesto.

S sošolko Etko sva se v 4. razredu radi ustavili pri Savniku na vrtu Savnikove vile, kjer so me poznali. Tam sva se igrali princeske in zato večkrat iz šole domov prihajali pozno. V 5. razredu je postal zelo popularen strip Zvitorepec Mikija Mustra. Sošolec Brane je imel likovni talent in je vsako jutro že pred poukom na tablo narisal Trdonjo in druge stripovske junake.

Močno se mi je vtisnil v spomin naslednji dogodek.

V sosednji hiši je bila mestna slaščičarna, v kateri me je najbolj mikala smetana. Denarja zanjo seveda nisem imela, mame pa nisem upala niti vprašati. Vedela pa sem, da je imela v nočni omarici nekaj drobiža, pa sem ji ga vzela za tako željeno smetano. Potem me je pa tako pekla vest, da sem ga vrnila takoj, ko sem ob koncu šolskega leta nekaj denarja dobila za spričevalo. To sem mami mnogo pozneje tudi povedala.

Vsako poletje smo šli za več dni na počitnice v brunarico na pobočje Jošta, imenovano Rebro. Tam smo otroci igrali gledališke predstave, ki jih je zrežiral gospod Lado Štiglic, oče mojih prijateljic. Po mleko in vodo smo s kanglicami hodili h kmetu. Ker ni bilo elek-

33

Med počitniškem kartanjem v hiški na Rebru nad Zabukovjem.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

Med Glavnim trgom, Tavčarjevo, Jenkovo in Tomšičevo ulico

trike, smo ob večerih sedeli ob petrolejki in se pogovarjali. Poleti smo se kopali v Savi, z brodom smo se pri Okroglem peljali na drugo stran, kjer je bil primernejši prostor. Jeseni so odrasli lovili polhe. Na te dni so ostali prekrasni spomini.

Ko je po drugi svetovni vojni država nacionalizirala trgovino in je družina ostala brez dohodkov, nas je reševala zemlja na Pristavi. Večina lastnikov mestnih hiš je imela nekaj zemlje zunaj mesta. Mi smo imeli posestvo Pristava na Zlatem polju, kamor smo pogosto hodili. Imeli smo konja za obdelavo njive in pridelavo osnovnih poljščin. Spomnim se, kako smo z rokami s krompirja pobirali koloradskega hrošča. Ded je gojil tudi različno sadno drevje. V sadovnjaku so rasle češnje, jablane, hruške, marelice, slive … Pri hiši sta bila »lojtrnik« in »zapravljivček«. V hlevu je bil vsako leto tudi po en pujsek, iz katerega smo pripravili koline.

Po drugi nacionalizaciji leta 1967 smo izgubili tudi zemljo na Zlatem polju. Na tem mestu so postavili bencinsko črpalko, po sadovnjaku in savskem drevoredu pa speljali obvoznico. Moji stari starši so ostali brez vsega, tudi brez sredstev za preživljanje.

Na Pristavi je bilo tudi gospodarsko poslopje z delavnico, kjer sta ded in oče izdelovala nekaj kemičnih izdelkov: parketpasto, cepilno smolo, zaznamkovalce …, z lastno znamko KIK sta preživljala družino.

Za moj 14. rojstni dan je umrl ded Franc Berjak, kmalu za tem je zbolel še oče, sama pa sem odšla v srednjo šolo v Ljubljano. Tako se je moje otroštvo končalo.

S prijatelji iz Kranja in z otroki iz soseščine z zajčki v Zabukovju za veliko noč leta 1953.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj

Otroška igrača kuhinja, štedilnik 33 x 22 cm, 30. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke Marije Tavčar) Z bratrancem na konju v našem sadovnjaku na Pristavi na Zlatem polju.

(Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

Z mamo in s starim očetom leta 1954 pred vrati kemične delavnice naše znamke KIK. (Iz zasebnega arhiva Irene Vencelj)

34

35

Podrtina

Spomini Vinka Zadražnika

Podrtina, dom junaški, vedno trdno še stoji, 16 strank v njej stanuje, krivo gledajo se vsi.1 Naše stanovanje je imelo okno na Kokro. Gledali smo na Huje, v Dov in tja na sotočje, videli smo celo vlak na drugi strani Save in zmeraj šteli vagone. Oče je umrl leta 1941, ko sem bil star štiri leta. Bil sem najmlajši. Mama je prala po kranjskih hišah, bila je perica.

Bratje so bili starejši in že bolj izkušeni, moral sem jih ubogati, zato sem zgodaj začel delati. Ko je mama zaklicala, da je treba prinesti drva iz drvarnice na dvorišču pod gankom, so starejši prelagali delo na mlajše, in tako sem že s šestimi leti začel sekati drva. Hodili smo tudi na Kokro nabirat naplavljen les in ga vlačili domov.

Lesen most čez sotesko reke Kokre leta 1940.

Pogled iz Dova na Podrtino in Fockovo vilo. Vidijo se okna mehanične delavnice. Stopnice v Dov so bile ograjene in fantje so tekmovali, kdo bo prišel gor, ne da bi stopil na stopnice.

Velika stavba Podrtina zaključuje prostor nad reko Kokro pri Hotelu Evropa; pred drugo svetovno vojno. Ko so stavbo leta 1960 podrli in na njenem mestu zgradili most, je kranjske ulice zavzel avtomobilski promet.

V pritličju vhodne strani Podrtine so bili številni lokali.

V nadstropju stavbe je bilo 16 najemniških stanovanj, na cestno stran arkadni hodnik, na druge tri lesen gank.

Z mamo, s sestro in štirimi brati sem v Podrtini, veliki pravokotni stavbi z dvoriščem na sredi, živel v enem od 16 stanovanj v prvem nadstropju. Vsa stanovanja so bila med seboj povezana z vrati, lahko bi šel iz enega v drugega, razen prostora s stranišči.

Na dvoriščni strani je bil s treh strani lesen gank, s četrte, tiste na ulico, pa kamnite arkade. Tu so stanovali Aljančiči, Planinškovi, Penežovi, Kotlovškovi, Štiglici, … Bilo je veliko otrok, skupaj smo odraščali.

Nekaj stanovanj pa je pogosto menjalo najemnike.

Najemnino smo plačevali gospodarici Viki Prevčevi.

Podrtino so podrli leta 1960, ko so zgradili današnji most čez Kokro. Ob mostu pod vrtom lokala Mitnica se še vidita dva stebrička nekdanjih stopnic na vrtove nad Kokro.

1. Prva kitica himne stanovalcev Podrtine (Verzi, ki so opisovali vseh 16 strank, se žal niso ohranili.)

36

stopnic globoko, velika vinska klet za gostilno in še trije prostori za kleti stanovalcev. Z nami so se včasih igrale trgovke, že odrasle gospodične. Brat me je v kleti pokril z velikim čebrom in me nobena ni nikoli našla. Ko je šla iskat drugam, je brat dvignil čeber in sem se šel pofočkat. Cel večer je samo ena mižala!

Na Podrtini je bilo vedno veliko ljudi. Tam so bili naslednji lokali: klobučarstvo, steklarstvo, gostilna, mlekarna, ključavničarstvo, brivnica-frizerija. Na dvorišču so branjevke puščale kolesa, tam so obračali vozove s konji, ker je bila v veži pipa, so tam napajali konje.

Brat je enkrat vzel kolo branjevke z Mlake, ki se je vsak teden oglasila pri nas, in se je vozil z njim do večera, ob tem pa pozabil na uro.

Radi smo se skrivali na podstrehi ali pa v kleteh Podrtine. Pod lokali v pritličju so bile kleti: ledenica 25

Pred Podrtino in hotelom Evropa je bil trg, na katerem smo fantje igrali nogomet, gol je bil pred lokalom klobučarja. Včasih je bilo treba plačati kakšno šipo.

Pozimi smo imeli drsalnico; če si se dobro zagnal, je na čevljih drselo od pošte do Podrtine. Življenje nad Kokro je znalo biti tudi nevarno.

Zgodaj spomladi leta 1941 je na naše okno splezala sosedova punčka in mimo kastrole in lonca, ki ju je mama imela med zunanjim in notranjim krilom kot v hladilniku, padla navzdol 12–13 metrov proti Kokri, na vrt. Samo pretres možganov je imela, nič zlomljenega.

V isto okno me je od znotraj zaprl eden od bratov. Bilo me je strah, ker je bilo zunanje krilo samo privezano, vsi zatiči pa polomljeni. Mama naju je opazovala iz Dova, kjer je splakovala perilo. Pa nisem padel. Kdo nas je varoval?

Za vse svete smo se z brati vračali z očetovega groba, pa nismo šli po normalni poti mimo župnišča.

Takrat je bil še lesen most, ki je imel lesen lok, oprt levo in desno v breg. Z vrha mostu smo splezali na lok in po njem prišli domov, hodili smo kakšno minuto manj.

Pravili so, da je ta most zanič. Leta 1947 so ga pod-

37

Podrtina

minirali in ni padel. Zato so ga zažgali in je gorel vse popoldne, šele zvečer okrog devetih je padel v Kokro.

Potem so zgradili viseč most. Otroci smo pri pogrebu kake tri ali štiri leta mlajše punčke nosili krsto čezenj na pokopališče. Na sredi mostu nas je zaradi zibanja zaneslo, pa je krsto moj brat zadržal, da ni padla. Nevarnost smo izzivali tudi s sončenjem in spanjem na naši strehi.

Podrtina je bila na ulico krita s skrilom, na druge tri strani, ki niso bile tako zelo strme, pa z bobrovci.

Dov

Največje stvari smo doživljali v soteski Dov. H Kokri je vodila ozka uličica med današnjo Tavčarjevo 29 in Podrtino, navzdol pa stopnice mimo Fockove vile, tako kot še danes, k lesenemu mostu. Ob Kokri smo imeli veliko opraviti, vse je bilo naše. Poznali smo Reka Kokra, mostiček čeznjo in stavbe oz. ruševine nekdanjega kopališča v Dovu. V ozadju dimnik »gumice« – tovarne Sava.

Prostori za sončenje in kopanje so danes povsem zaraščeni. V hiški na levi je bila vodna črpalka za Fockovo tovarno mila.

38

vsak kotiček od elektrarne na Primskovem do jezu za elektrarno pred sotočjem z reko Savo. Po osem in deset nas je šlo skupaj in vsak je moral ujeti kačo – goža.

Samo dve strupeni kači sem srečal. Na gada sem že skoraj stopil, pa sem se takoj sklonil in ga zagrabil za rep, potem pa zavrtel. Kačo moraš zavrteti, da ji gre kri v glavo in ne more skočiti vate. Prinesel sem ga na most pokazat ta starim (bratom), oni so ugotovili, da je gad, jaz ga nisem poznal. Modrasa sem videl, ko sem šel gledat za ribami, na skali. »Ta starim« sem povedal, pa mi niso verjeli. Drugi dan sem šel spet tja in ga iskal, pa me je prestrašil, ker je ležal na skali nad menoj. Enkrat je čisto k mojemu škornju prišla riba z zapičenim trnkom. Z drugo ribo sva se pa gledala, vsakič je bila na istem mestu, sploh se me ni bala. Leta 1941 ali 1942 sva z bratom, ko sva stala na štorih posekanih vrb ob strugi Kokre, opazila vidro. Umaknila sva se bolj nazaj, ona pa je šla naravnost k štorom v svoje gnezdo.

Seveda smo ribe tudi lovili. Cela gruča se nas je zbrala in šla k Savi. V vodi smo stopili v krog in najmočnejši je v vodo spustil skalo. Padec skale je povzročil pritisk, ki je ribe za hip omamil, da smo jih pobrali kar z rokami. Jedli jih nismo, le en brat jih je maral, tako da smo jih podarili sosedi.

Pod našo in sosednjimi hišami je bila v pobočju nad Kokro luknja, v kateri so starejši fantje postavili leseno kočo. Do nje si prišel po ozki polici z vrtoglavim razgledom. Tam je bila tudi ogromna skala, ki se je samo na enem mestu držala stene; kasneje je padla v vodo. V tisti luknji smo vedrili v dežju in kadar je kdo padel v vodo, rekli pa smo ji »trdnjava«. Prostovoljno ali po nesreči smo se v Kokri kopali vse mesece v letu. V hladnih dneh smo zakurili ogenj, da se je mokri posušil. Včasih smo tam pekli krompir.

V strmini nad Dovom je bil sadni vrt, sadja pa Starejši fantje iz mesta, tudi moji bratje, so se hodili lastniki niso redno pobirali, ker so imeli drugje še pozimi po čevljih dričat v kanjon Kokre od župnišča oz. večjega, zato smo mi radi zašli tja rabutat. Najboljša jabolka so bili kosmači. Pozimi smo jih hodili iskat, ker pristave (pozneje Servisnega podjetja) proti Pungratu. so se pod snegom v visoki suhi travi ohranili čisto sveži. Od vsepovsod iz mesta so sneg vozili in stresali s Pungrata dol, zato je v kanjonu nastal obsežen snežen breg.

Reka Kokra, mostiček čeznjo in stavbe oz. ruševine Pot je bila zelo strma, na najbolj izpostavljenih mestih nekdanjega kopališča v Dovu. V ozadju dimnik »gumi- so si vsekali stopnice. Ker je bilo nevarno, me že odrasli ce« – tovarne Sava. Prostori za sončenje in kopanje so bratje niso hoteli vzeti s seboj. Šestleten sem se nekega danes povsem zaraščeni. V hiški na levi je bila vodna dne sam odpravil za njimi. Zagledali so me, ko sem bil črpalka za Fockovo tovarno mila. že blizu in so se zelo razjezili. Šele ko se je nek drug fant potegnil zame, češ naj me pustijo, če sem že tako Med drugo svetovno vojno so pod mestom, čisto daleč prišel, so mi dovolili, da sem se dvakrat podričal blizu Podrtine, začeli kopati zaklonišče – današnje po njihovi progi. Bilo je nevarno, ker je šlo zelo hitro rove, v začetku kar ročno, z macolami, potem so šele navzdol, potem pa je bilo treba zaviti k bregu, da ne bi minirali. Svetili so si s karbidovkami. Otroci smo jih padel v Kokro. Padcev v sneg je bilo veliko in drugi so opazovali, kako so privlekli kompresor, ga namestili na takrat vzkliknili Pik-padú! Tako smo potem med seboj sosednjem vrtu in napeljali cevi. Blizu sem bil, ko so tudi imenovali ta del ob Kokri pod Pungratom, tik nad predrli rov z obeh strani, svedra sta bila natančno na jezom elektrarne. Kje si bil? V pik-padú. istem mestu, vsak s svoje strani, so se lahko pogovorili kar po izvrtini. Potem so zaminirali in na sredi je nastal Ob Kokri sem našel lepo ohranjeno krivo sabljo s majhen prehod, da sem se še jaz, šestletni otrok, moral polmesecem v nožnici, ki je bila malo oksidirana. Brat, skloniti. Pri vhodu v rove pod Podrtino je iz izkopane- ključavničar, pa jo je razžagal in iz nje naredil nož. Leta ga materiala nastala polica. Ko so uredili zaklonišče, z 1945 sem ob mostu pod gestapom našel pištolo. Drugi brati nikoli nismo šli tja, smo hoteli gledati avione. brat je dal vanjo patron, kar skakal je, ker je bil premajhen, pa je pomeril na Huje in ustrelil. Domov sem Od Podrtine po ulici navzdol je bil v škofiji nameprinesel ta nasekano angleško bombo. Brat jo je nekaj ščen gestapo, v župnišču ob njem pa so stanovali vojaki časa gledal, potem pa vzel, odstranil varovalo in jo vrgel nekakšnega delovnega voda. Na Podrtini so imeli svojo dol proti Kokri. K sreči ni eksplodirala. delavnico, tu so delali. Z njimi smo se otroci dobro razumeli, čeprav nismo znali nemško. Ko so šli na večerjo v hotel Evropa, je vsak enega otroka peljal s seboj.

Počakali smo na stopnicah, ko so šli v kuhinjo v klet.

Najprej so sami pojedli, potem so pa vzeli »repete« za nas in nam prinesli. Mesa niso več dobili, pa je bilo tudi drugo zelo dobro. Še zdaj se spomnim okusnega sladkega zelja, samo mama je znala skuhati tako dobrega.

Velikokrat smo se tako najedli.

39

Kanjon reke Kokre pod Pungratom, levo se vidi stezica do vode.

Tavčarjeva ulica

Milena Dežman Loc Moje otroštvo

Tudi šivale, pletle in kvačkale smo za naše punčke. Seveda smo jih odpeljale tudi na sprehod okoli vrta, kjer smo postavile trgovino. Prodajale smo različne stvari.

Za tehtnico nam je rabila deska, položena čez oglat kamen, trpotec pa za denar.

Svet mojega otroštva je bil naš vrt pred hišo v mestu na Tavčarjevi 24, naša ulica, okolica gledališča, prostor pred visečim mostom, dvorišče pred današnjim župniščem in prostor pod njim. Na vrtu smo imeli uto, staro čez 100 let, in to je bil moj drugi dom.

Tu smo se deklice igrale s punčkami. Vsaka je imela svojo polovico dveh klopi v uti, kjer smo vzgajale »svoje družine«.

Imela sem medveda po imenu Meti, veliko punčko Julko, gumijasto punčko brez noge Polonco. Z njo sem še posebno lepo ravnala, ker je bila invalid. Pozneje sem dobila gumijastega zamorčka, za katerega smo v uti priredile krst. Teta mi je sešila zelo lepa bela oblačila. Zavila sem ga v »pindekelček«, zašit prav za to priložnost. Vso uto smo odele v bele rjuhe in povabile »duhovnika«, ki ga je krstil za Janija. Za to priložnost sem mu naredila posebno posteljico iz škatle za čevlje in jo okrasila s čipkastim trakom.

Brat mi je ukrivil kovinsko palico, na katero smo nasnuli lepo zaveso. V uti smo kuhale juhe iz korenja in soljene vode in jo nato same pojedle.

Spodnji del Tavčarjeve ulice se začne s Prešernovim gledališčem in z baročnim župniščem, za njima so nižje hiše z vrtovi. Prva na desni, malce višja, se imenuje »V Paradižu«.

:

Naš vrt pozimi.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

40

Na vrtu s punčko Julko.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

Vrt baročnega župnišča in balkonček z vodnjakom nad Kokro po prenovi konec 20. stoletja.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

Pozneje smo se igrali tudi zdravnike. Mami sem vzela bel predpasnik, belo krpo sem si zavila okoli glave, spet je bila uta vsa v belih rjuhah, injekcija je bil plutovinast zamašek, v katerega smo zataknile buciko. Brat nas je snemal z eno prvih kamer. Ne vem, kje imamo ta film, vendar se dobro spomnim sosedovega fantka, ki je bil tri leta mlajši od mene, kako se je tresel govoreč: »Da me ne boš zares pičla.«

Tudi na začetku mestnega visečega mostu čez Kokro smo se igrali. Vozili smo se z »vrtiljaki«, vhodno oviro na most, in mimoidočim povzročali sive lase. Tam je stanovala družina Kraner. Na terasi pod župniščem so Igre imeli kure in zajce. Najlepše je bilo proti večeru, ko smo Tu smo se deklice igrale s punčkami. Vsaka je imela svojo polovico dveh klopi v uti, kjer smo vzgajale »svoje jih lahko hranili in si s spodnje strani ogledovali Kokro. družine«.Zelo radi smo se igrali šole. Jaz sem bila vedno Enkrat je v Kokro padel njihov sinček. Vsi smo ga iskali. Potem je nekdo slišal droben glasek: »Sonček, posuši učiteljica, to je bil moj sanjski poklic, ki sem ga nato z veseljem opravljala vse življenje do upokojitve. Tabla je me.« Oddahnili smo se, bil je živ. bila lesonitna plošča, ki smo jo vstavile v »slep oken« S sorodnico, ki je bila mojih let, sva se zelo radi naše hiše. Za punčke smo sešile torbice iz blaga. Tudi oblačili v stare obleke, spravljene v stari omari. Ko male zvezke za punčke smo same sestavile in jih na sva se tako šemili, sva se domislili, kaj ko bi nagajali sredini prešile. Včasih smo punčke prepustile same sebi sosedu, ki je bil tri leta mlajši od naju. Rečeno, storjeno. in se igrale žive družine. Jaz sem bila navadno mama, Našemljeni sva se postavili za ograjo njihovega vrta in ker sem bila največja. Sosedov močnejši fant je bil oče, ga klicali. Ko je prišel, sva spremenili glas in govorili, preostali prijatelji so bili otroci. Igra se je po navadi da sva stiški mamci, ne vem, kje sva dobili to idejo, in končala s pretepom med »očetom« in njegovo sestro, če gre z nama. Rekel je: »Saj vem, da sta vidve,« ampak ker ni upoštevala njegovih ukazov. očitno sva bili tako prepričljivi, da ni bil čisto siguren.

Tako je ves čas mencal in ni vedel, kako bi se vedel, kar Radi smo se igrali na župnijskem dvorišču. Vrata dvorišča so bila vedno odprta, ker je v manjši podolgova- je bil tudi najin namen. ti stavbi poslovalo tedanje Servisno podjetje. Glede na to je bilo dvorišče delovišče, vendar se za nas otroke nihče ni zmenil in smo se lahko svobodno igrali. Tako smo si uredili na »balkončku«, kjer je danes restavriran vodnjak, kraljevsko sobo. Nanosili smo opeke, ki so ležale po dvorišču, jih zložili eno na drugo in si pričarali kraljevska prestola za kralja in kraljico ter manjše za podanike. Nekega dne, ko smo bili čisto zatopljeni v igro in zato precej glasni, nas je prekinila servisna računovodkinja, ki je, predvidevam, delala zaključni račun. Zagrozila je, da nas bo z metlo, v kolikor se ne odstranimo. Kaj je bilo lepšega kot nova dogodivščina. Hitro smo se organizirali, šli čisto pod okno in začeli vpiti, vsak po eno besedo: »En, ten, tentera, boncin kavora, kavorina bona cina ene ten.« To smo ponavljali toliko časa, da so gospe popustili živci in je zares pritekla za nami z metlo. To je bilo veselje, vsi smo se razbežali, le en fant, ki je bil malce neroden, je zaostajal. Skoraj ga je že ujela, pa smo tovariško stekli ponj in ga vlekli za seboj. Gospa je potem ugotovila, da to nima smisla in nas je pustila pri miru. To pa ni bilo več zabavno, tako smo tudi mi odnehali.

Ena izmed iger na njihovem dvorišču je bila tudi Kdo skoči najdlje z gugalnice? Gugalnica je bila namreč pritrjena na obok vrat nekdanje pralnice. Med visokim guganjem si moral skočiti na tla. Potem je bilo na vrsti merjenje. Zmagovalec je bil tisti, ki je skočil najdlje.

Druga igra na istem prizorišču je bila tudi Kdo si upa steči v pralnico med guganjem? To igro smo se igrali toliko časa, dokler ni sestrična med tekom v pralnico priletela z glavo v kotel in si prebila čelo. Tudi lutke smo se igrali v pralnici. Sestrična in bratranec sta imela krasne lutke, ki jih je izdelal go. Konjedič. Edini v okolici Kranja je izdeloval tudi jaslice.

Ko sem bila majhna, sem zelo rada svoje noge polagala na očetove ali mamine. Oprijela sem se mamine ali očetove roke in v moje veliko veselje smo tako hodili po kuhinji ali sobi; tej igri smo rekli sneg gaziti.

Na našem vrtu smo se igrali tudi igro zemljo krast.

Na koncu vrta, kjer je bil pesek, smo s palico narisali velik krog in določili države. Na sredo kroga smo

41

Tavčarjeva ulica

zataknili palčko. Igralec, na katerega ozemlje je palčka padla, je začel igro. Zaklical je: »Napadam!« in vrgel palčko na eno od držav. Vsi so se razbežali, razen tistega, na katerega ozemlje je palčka padla, ta je zaklical stop. Vsi igralci so obstali. Tisti s palčko je ciljal najbližjega igralca. Če ga je zadel, mu je vzel toliko zemlje, kolikor jo je lahko s palico zarisal, ne da bi kjerkoli stopil na tuje ozemlje. Če pa igralca ni zadel, mu je nezadeti igralec ukradel zemljo.

Igra Deset devet (to je ena od variant):

Žogo mečemo v zid: z obema dlanema (kot odbojko) 10 x / z desno dlanjo 9 x / z levo dlanjo 8 x / s prekrižanimi prsti (kot bi molili) 7 x / od spodaj navzgor v zid z desno roko 6 x / od spodaj navzgor z levo roko 5 x / z desnim kolenom 4 x.

Radi smo se igrali tudi »tanc šolo«, tako smo takrat otroci rekli ristancu. Na vrtu smo jo narisali v pesek ali pred hišo na betonske plošče. Igrali smo različne variante: normalno, z nošenjem kamenčka na nogah, na glavi, ali pa smo ga z nogo potiskali čez črto, se zraven smejali, kregali in se zabavali. Igrali smo se tudi druge igre, kot so: skrivalnice, lovilca, slepe miši, prodaja klavirčkov ali ptičkov, metali figure, prodajali rinčke. Če se nas je zbralo dovolj, smo se igrali ali je kaj trden most, črnega moža, kraljica-prosim-koliko je ura, Ljubljana–Zagreb–Beograd, ravbarje in žandarje, škarjice brusit, gnilo jajce, mačka in miška, skakali smo s kolebnico, vrteli hulahup, vrteli vrv in skakali čez njo.

Najraje pa sem imela igre z žogo. Te smo se v glavnem igrali na ulici pred našim vrtom. Običajno so se zbrali otroci iz vsega okoliša. Tega sem se vedno najbolj veselila. Ulica takrat ni bila asfaltirana, tako smo brez težav v pesek narisali črte in začeli igro med dvema ognjema. Avtomobilov ni bilo veliko, sem in tja je pripeljalo kakšno kolo, morda motor. Tako je igra navadno tekla v veselje vseh prisotnih. Ko smo se te naveličali, smo se šli še »pepčka« ali »muhce zbijat«, kar je bilo prav tako zabavno.

Med deklicami pa je bila najbolj priljubljena igra O, E in Deset devet. Ker se je danes otroci ne igrajo več, jo bom malo bolj natančno opisala. Če ni bilo nikogar blizu, sem se obe igri igrala kar sama. Igra OE: Žogo mečemo v zid in zraven govorimo: brez gibati (igralec se ne sme gibati) / brez smejati (se ne smeji) / z eno roko (meče v zid z eno roko in žogo z eno roko tudi ujame) / z eno nogo (stoji na eni nogi in vrže žogo) / tolčem (vržemo žogo in plosknemo ter žogo ujamemo) / spredaj zadaj (plosknemo spredaj in zadaj in vržemo in ujamemo žogo) / poljub (se poljubimo na roko in vržemo in ujamemo žogo) / pozdrav (naredimo pozdrav in vržemo in ujamemo žogo) / dotikam se tal (se dotaknemo tal ter vržemo in ujamemo žogo) / okoli sveta (zamahnemo z rokami okoli in vržemo in ujamemo žogo). Igro ponavljamo na vsako poved. Na primer: Ko gremo drugič skozi igro, se ne smemo gibati, tretjič se ne smemo smejati, mečemo z eno roko …)

42

Na vrtu smo imeli tudi na zidu pritrjen koš za košarko. Zelo radi smo se igrali igro »Amerikanec«. Določili smo razdaljo do koša in se zmenili, da se od črte, ki smo jo začrtali na tleh, meče na koš. Prvi zadeti koš je štel dve točki, nato si moral teči, da ti žoga ni padla na tla več kot enkrat, jo ujeti in ponovno metati na koš – ta je štel eno točko. Če si zadel oba, si lahko oba meta ponovil. Tekmovanje se je končalo, ko je igralec pridobil 21 točk. Spominjam se, da sva se s sosedom, ki je bil starejši od mene, to igro zelo pogosto igrala. Vedno mi je za zmago obljubljal sladoled. Ko sem jo dobila, je rekel, da mi bo kupil dva sladoleda, če tekmo ponoviva, če izgubim, pa nobenega. Vedno sem prijela za vabo.

Igrala sva toliko časa, da sem seveda vse izgubila. Toda kljub temu je bilo prijetno in predvsem zabavno.

Ob slabem vremenu smo se v naši kuhinji igrali namizne igre. Veliko smo metali palčke – Mikado, se prepirali, ali se je palčka zatresla ali ne. Na vrsto je prišla tudi igra Človek ne jezi se, pa različne igre s kartami. Velikokrat smo na papir napisali: ime, priimek, žival, rastlina, poklic in vse to reševali na prej določeno črko. Če se nam ni ljubilo pisati, si je eden od igralcev zamislil določeno stvar, preostali pa smo mu zastavljali vprašanja, kot so: Ali je žival? Ali ima štiri noge? Ali je sesalec? Vprašani je lahko odgovarjal samo z da ali ne.

Potem je prišla na vrsto igra Bum. Na mnogokratnike določenega števila smo namesto številke rekli: »Bum.« Kdor se je zmotil, ni smel več igrati. To je bilo smeha, ker smo igro iz kroga v krog pospeševali.

Tudi pozimi nismo mirovali. Na vrtu je naš oče s pomočjo mojih bratov naredil hrib, po katerem smo se sankali in smučali. Na noge smo navlekli pletene nogavice, si obuli »gojzarje« – smučarske čevlje in jih vpeli v smučke. Prirejali smo tudi tekmovanja, kdo se bo najdlje spustil po hribu. Včasih sem kot reporterka stala na balkonu in med smehom na ves glas poročala, kako se tekma odvija. Okoli vrta smo se na smučkah tudi lovili. Seveda smo tudi na vsakem koncu vrta postavili snežne trdnjave in se obmetavali s kepami, dokler se nam ni zanohtalo.

Dogodki

Svojih babic in dedkov nisem poznala. Imela pa sem našo Ano, gospo, ki je pazila že našo mamo, in jo je ta vzela k sebi. Bila je stara že čez 70 let, ko sem se rodila, pa je kljub letom imela velik smisel za otroke.

Imela sem jo zelo rada. Ker sem bila zelo neješč otrok, je letala za mano po vsem vrtu, da mi je spravila v usta košček kruha, namazan z marmelado. Če pa je hotela, da popijem skodelico kave, je s kuhalnico mahala pod mizo in se delala, da preganja tatu, ki mi hoče popiti kavo. Seveda sem kavo takoj popila. Bila je moja glavna poslušalka. Sedela je pred pečjo v svoji sobi in dremala, jaz pa sem nastopala s pesmicami ali pa sem igrala violino, to sta bili dve kuhalnici, s katerima sem oponašala igranje in zraven mrmrala melodijo. Sledil je priklon, ona pa je morala ploskati. Včasih je reva zaspala, jaz pa sem jo vedno zbudila rekoč: »Ana, ploskat moraš!« In je ploskala.

V najlepšem mesecu maju so se v cerkvi začele šmarnice. Rada sem hodila tja. Predvsem zato, da sem se drenjala pred Marijinim oltarjem. Duhovnik je rekel, da ni treba poklekniti, ker nas je preveč. Toda mi smo se držali ustaljenih navad in »pobožno« poklekovali, da smo se lahko vlekli in padali po tleh ter se pridušeno smejali. Najlepše pa je bilo po šmarnicah. Lovili smo se po vsem Kranju. Spomnim, se, da sem enkrat tekla po Cankarjevi ulici in videla gospo s pladnjem, na katerem so bile skodelice s kavo. V naslednji sekundi sem se že zadela v pladenj in vse skodelice so padle po tleh. Začela me je zmerjati. Nabralo se je kar nekaj ljudi, takrat je v mestu stanovalo veliko ljudi, in se zgražali nad nevzgojenimi otroki, jaz pa sem v vsesplošni zmedi hitro stekla domov in strahoma pričakovala policijo, ki je seveda ni bilo.

bile najine učenke. Če niso ubogale, sva jih postavili v kot, ker pa so kure kot kure hitro stekle stran, sva jih morali loviti in zgodba se je ponovila. Tudi z zajci sva ravnali »po človeško«. To so bili najini otroci. Dali sva jih v vozičke za punčke, jih prijeli za ušesa in jih vozili vzdolž ulice. Problem pa je nastal, ko so jih zaklali, ker jih ob vseh solzah žalovanja nihče ni hotel jesti. Tako so pri sosedovih kmalu končali »zajčjo rejo«, saj so še do konca šestdesetih let kmetje na tržnico prinašali žive kokoši in zajce. To je bilo za imenitnejše nedeljsko kosilo. V mesnicah teh živali, zaklanih in očiščenih, še niso prodajali.

S sosedovo punčko sva se še posebno dobro razumeli. Spoprijateljili sva se, ko sva bili še čisto majhni, in to prijateljstvo drži še danes. Na koncu ulice so tako kot mi imeli vrt, kjer so gojili zajce in kure. Te so

V prvi razred sem začela hoditi na šoli Simona Jenka. Imela sem »krasno« rjavo torbo iz trše lepenke in leseno puščico z nalivnikom in s pereščki. Vse si mi je zdelo enkratno lepo. Od samega zanosa sem vse zvezke,

Stara sem bila osem let, ko so v Kranju na mestu, kjer gre danes most čez reko Kokro, podrli ogromno hišo, imenovano Podrtina. Dobro se spominjam podgan, ki so se po vsem mestu preganjale vse do deratiNekoč sem se prav imenitno napravila za procesijo zacije. Pri naših sosedih so gnezdile na skladovnici drv sv. rešnjega telesa. Nabrala sem cvetove potonik in jih pod teraso. Delavec, ki je ravno delal pri sosedu, me je dala v roza cekarček, ki mi ga je poslala mamina znanka vprašal, če bi rada videla gnezdo podgan. Seveda sem iz Avstralije, kar je bilo za tiste čase sila imenitno. Napra- privolila. Dvignil me je in me tako močno zadel z glavo vila sem se v še bolj imenitno roza oblekico iz organdija ob teraso, da sem zastonj videla »vse zvezde«. z zlatimi pikami, kaj bolj imenitnega si človek sploh ne Zelo sem se bala psov. Svojo prvo izkušnjo z njimi more zamisliti, si v lase zataknila svetlečo modro špango, sem doživela pri dveh letih. Sama se tega ne spomnim, tudi darilo mamine znanke, ter obula krasne rdeče lakapo materinem pripovedovanju me je stric odnesel na ste čevlje. Bila sem nadvse elegantna, vsaj sama sem tako njihov dom, da bi mi pokazal njihovega novega psa mislila. Ponosno, z dvignjeno glavo, sem odšla v cerkev, ovčarja.

Pes je bil igriv, podrl me je na tla in vso polizal, kjer smo trosili cvetje pred vsakim oltarjem. Mami, ki je mene pa so vso bledo prinesli domov. Ta dogodek se sedela v zadnjih vrstah, se je spraševala, kaj se tako sveti mi je verjetno zelo zalezel v nezavedno in od takrat sem pred oltarjem. Ko sem svečano prikorakala mimo nje, jo bila vsa trda, če sem zagledala čisto majhnega cucka, je skoraj kap. Po hitrem postopku sva odbrzeli domov, kaj šele večjega. kjer sem imela prve učne ure dobrega okusa.

43

S prijateljico na našem vrtu.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

Tavčarjeva ulica

Moj tekmovalni skiro leta 1957.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

ki so mi jih zavili, okrasila z narisanimi ptički. Vsa ponosna sem odkorakala v šolo. Nihče mi ni povedal, da moram v šolo priti točno, zato sem prišla, kadar sem pač prišla. Spotoma sem si ogledovala mestne izložbe, postala ob ljudeh, ki so se pogovarjali. Skratka, pot v šolo je bila sila zanimiva, dokler mi ni učiteljica v beležko napisala, da stalno zamujam. Doma so takoj ukrepali. Vsak dan me je starejši brat »za kravateljc« odpeljal v šolo. Sam je namreč hodil na Prešernovo šolo, ki je stala zraven Jenkove šole. Oddal me je na stopnicah ter zagrozil, da moram iti naravnost v razred.

Ko smo se iz prvega in drugega razreda vračali domov, smo se deklice in dečki iz mesta navadno vso pot cukali in si nagajali. Tako smo punce zatožile učiteljici, da nam fantje nenehno nagajajo in nas po pouku čakajo. Učiteljica je rešila zagato tako, da je fante po pouku zadržala, rekoč, naj gremo hitro domov. Seveda nam duša ni dala, da jim ne bi vrnile. Počakale smo jih v zasedi in med vsesplošnim vpitjem se je cukanje in nagajanje nadaljevalo v zabavo vseh prisotnih.

Kjer danes poleg Občine stoji stavba SDK, sta bila v času mojega drugega razreda dva metra globoka luknja in velik betoniran prostor. Nekega dne smo se sošolci skupaj odločili, da jo raziščemo. Po žici smo se spustili na dno in brodili po lužah ter se vsesplošno zabavali. Na koncu smo vsi skupaj nekako priplezali na vrh. Le najmanjša deklica ni in ni mogla ven. Na koncu smo jo vsi vlekli, ta reva pa je zdrsela nazaj in si potolkla vsa kolena.

Obupani smo prosili odraslega moža, ki je šel mimo, naj nam pomaga. Seveda je zadevo hitro uredil. Počasi sva kolovratili proti njenemu domu sredi mesta. Bila je vsa obupana, kaj naj doma reče, ker je bila vsa potolčena.

Prosila me je, naj grem z njo in domačim razložim, da je padla po poti. Reva se mi je smilila, zato sem sprejela njen predlog. Bolj ko sva se bližali domu, bolj naju je bilo strah, kako se bo končalo. Ko sva prišli do vrat in zavrteli zvonec, se je prikazala samo roka, jo zgrabila za lase in potegnila v vežo. Ne vem, kaj se zgodilo potem, ker sem stekla domov, kar so me noge nesle. Naslednji dan mi je povedala, da se je izmazala z eno samo klofuto.

Dejavnosti

se je nam otrokom, ki smo se brez posebnega učenja besedilo zlahka zapomnili, zdelo zelo smešno. V igri Moj oče je bil zelo dejaven v Prešernovem gledališču.

Bajka o slavcu je igral Veter. Bila je generalka. Tekal je S preostalimi udeleženci so organizirali in pisali scenarije okoli odra in vpil: »Vesna, Vesna,« kot pomlad in nič za otroške ure pravljic, ki so jih pripravili vsako nededrugega. Vsi smo čakali, kdaj bo nadaljeval, on pa nič. ljo ob desetih. Zelo rada sem hodila z njim na vaje in Pritekel je mimo mene in rekel, naj mu povem beseigrala pri raznih odlomkih iger ali skečih. Ure pravljic je dilo, jaz sem se pa tako smejala, da tega nisem mogla. povezoval gospod Hodko, moj oče pa je igral Pavliha. Pri Ponovno je zaokrožil, se zapletel in v »ribo« priletel dramskem krožku je sodelovalo veliko otrok. na oder. Vsi smo ostrmeli. Meni pa se je prizor zdel tako smešen, da sem se kar tresla od smeha. Najprej po Igrali smo tudi igre, ki so se odvijale v popoldantihem, potem pa vse glasneje. Tudi drugi so povzeli za skem času. Sodelovala sem pri naslednjih igrah: Rdeči menoj. Naslednji dan je prišel k nam na obisk z roko v kapici, Bajki o slavcu, Mojci Pokrajculji itd. Dogodek, Gledališka skupina okrog leta 1962.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

V Kranju smo od cerkve pa okoli pošte in Mestne hiše do konca Petrčkove hiše tekmovali s skiroji, »skircami«. Sama sem imela precej velik, neroden skiro, s katerim so me prijavili na tekmovanje. Vem, da sta me oba brata bodrila, skiro pa ni in ni šel nikamor. Bila sem žalostna, ker sem prispela na cilj med zadnjimi.

Moj oče je bil iznajdljiv mož. Spominjam se, da nam je vedno prinesel kaj koristnega, nekoč majhen avto, v katerega se je usedel »šofer«. Pomočnik ga je moral porivati, ko je avto speljal, je ta lahko skočil na deščice na vsaki strani avtomobila in se lahko še malo peljal. Nekoč je starejši brat preizkusil svoje šoferske spretnosti na Jelenovem klancu. Spustil se je po njem in ugotovil, da gre vse prehitro. Ves bled je nekako prišofiral na dno klanca, kjer ga je pričakal miličnik in ga pripeljal domov.

Fantje so imeli tiste čase »Roženvenec pod nadzorom«. Tam je za Rožnovensko cerkvijo raslo divje žito.

Največji »šport« je bil trganje klasja in metanje majhnih res na glave delavcev, ki so hodili iz tovarne. Tega so se najbolj »razveselile« ženske«, ki so se jim semena zapletala v »nacufane« lase, to so bile takrat moderne pričeske. Fantje pa so se skrivali za zidom in se smejali.

44

ki se mi je najbolj vtisnil v spomin, je moj padec na odru med igranjem Mojce Pokrajculje. Igro so prišli gledat učenci naše šole, vključno z mojim razredom.

Igrala sem zajčka. Imela sem malo treme in ko sem priskakljala na oder, sem se spotaknila in tekla čez ves oder ter padla ob njegovem robu. Od sramu sem kar nekaj časa ležala na tleh, nato pa sem s sklonjeno glavo odskakljala za oder. Otroci so se smejali na vse grlo in ploskali. Naslednji dan so mi sošolci čestitali, kako sem to dobro odigrala.

Gledališče mi je bilo pisano na kožo, ker sem se zelo rada smejala, smešnih situacij pa tam ni manjkalo.

V gledališču je igral tudi starejši gospod, ki mu je bilo igranje v veliko veselje. Vedno je pozabljal besedilo, kar

mavcu. Seveda sem se mu opravičila, ampak mi ni zameril, samo rekel je, da bi se čudil, če se ne bi smejala, ker se pač tako rada smejem.

Otroci rojstnih dni nismo praznovali. Starši so nam voščili, daril pa nismo dobivali. Moja starša sta praznovala godove. Takrat sta povabila svoje bližnje, predvsem sorodnike. Otroci smo se vedno morali naučiti kakšno pesmico za voščilo. To je »forsiral« moj oče, ki je imel delo v gledališču za svoj hobi. Pozneje, ko smo bili že večji, smo se morali naučili kakšno literarno delo. Spominjam se, da sem se za mamin god naučila Cankarjevo Skodelico kave. Ko sem končala, so bili vsi solzni.

Velikokrat sem mislila, čemu je to potrebno, ampak zadeva mi je v višjih razredih še kako prav prišla.

45

Tavčarjeva ulica

Kužek in medvedek na koleščkih, dolžina 30 in 40 cm, 40. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke Marine Grobelnik Krč).

Miklavž

Praznovanje Miklavža se je pri nas začelo že kakšne dva tedna pred praznikom. Ko so bili starši doma, smo v temi molili: Sveti, sveti Nikolaj / daj prinesi nam še kaj, / mi se že radujemo / in težko pričakujemo. / Pridi, pridi iz nebes / in prinesi nam zares. / Potem je zaropotalo. Vsi veseli smo prižgali luči in na tleh zagledali bombone ... Pred Miklavževim večerom smo nastavili krožnike in zvečer dobili sladkarije pa še kakšno malenkost. Posedli smo okoli mize, se pogovarjali in hkrati jedli Miklavževe dobrote.

Božič

Za božič, ki je bil pri nas glavni praznik, smo dobili večja darila. Navadno je k nam prišel mamin brat z družino. Komaj smo čakali, da so se vrata dnevne sobe odprla. Pa nismo takoj planili k darilom. V sobi je bila tema, le lučke na jelki so gorele. Najprej smo se zbrali okoli klavirja, kamor se je usedla naša mami in zaigrala Sveto noč, mi pa smo ob njeni spremljavi peli.

Spominjam se, kako sem vedno škilila na svoj prostor, če sem dobila želeno stvar. Sledila sta pogostitev in igranje z novimi igračami. Enkrat sem dobila leseno posteljico za punčke, ki sta jo izžagala moj oče in starejši brat. Brat si je ob tem iz neprevidnosti skoraj odžagal prst, kar so mi seveda povedali pozneje. Meni pa se je od sreče zaradi igrače, ki mi jo je mami opremila še z vsem, kar k posteljici spada, skoraj »zmešalo«. Komaj sem čakala naslednji dan, ko so prišli moji prijateljčki in smo se igrali z novimi igračami.

Pustne šeme v vrtcu v letih 1958 in 1962.

(Iz zasebnega arhiva Milene Dežman Loc)

Novo leto

Novo leto smo navadno praznovali pri stricu Stanetu in njegovi družini, ki so bili hkrati tudi naši sosedi. Vedno smo se najprej obdarovali. Dobivala sem lepa darila. Vem, da sem enkrat dobila lepo krilo, ki sem ga bila zelo vesela. Takoj po praznikih sem oblečena v novo krilo odšla v šolo. Vse sošolke so ga občudovale, saj smo takrat obleke dobili dvakrat letno, če je bila sreča mila, pa še to velikokrat že nošene. Nadaljevali smo z večerjo, potem pa je sledil zabavni program, ki ga je večinoma vodil moj oče.

Veliko smo peli, in to pesmi, ki smo jih ponazarjali z mimiko, kot npr. pesem: Jaz znam igrati. Pesem smo peli in kazali na inštrumente. Ko smo končali, smo se vedno vsi smejali. Sodelovali smo vsi, starejši in mlajši. Tega se vsi navzoči še danes radi spominjamo.

Ob polnoči smo si seveda voščili, nato smo otroci prižigali »kresničke«.

46

Pust

Spominjam se kranjske pustne povorke skozi mesto.

Tudi sama sem bila našemljena. Enkrat sem bila Rdeča kapica, drugič Kitajka, tretjič – zadnjič pa sva se s sosedo napravili v Holandca in Holandko. Ne vem zakaj, ampak za pusta se nisem preveč rada »šemila«, raje sem gledala druge. Všeč in hkrati grozljive so mi bile maškare z velikimi glavami, še danes ne vem, kdo se je skrival v njih.

Velika noč

Za veliko noč smo se držali tradicije, ki jo je moja mama prinesla od doma, da moramo dobiti nova oblačila. Navadno nam je sama kaj spletla oz. je k nam v »štiro« prišla šivilja Marica in nam kaj novega zašila.

Ko sem bila stara okoli 12 let, sva se s sošolko Mojco zmenili, da neseva skupaj k »žegnanju«, in sicer v Roženvensko cerkev, ki je bila odprta le občasno. Imela sem na novo nakvačkan pulover in nove čevlje s petko, na kar sem bila še posebej ponosna, s katerimi sem »odpeketala« pred cerkev, kjer sva z Mojco slovesno vstopili, misleč, kako sva imenitni. Moja imenitnost se je hitro končala, ko sem se s peto zataknila v eno izmed desk, s katerimi so bila prekrita tla. S cekarjem v roki sem »letela« vzdolž cerkve in na mojo srečo brez padca pristala v klečečem položaju pred oltarjem. Ljudje so se pridušeno smejali, tako kot tudi midve z Mojco, ki se mi je takoj pridružila. Komaj sva čakali, da je bilo vsega konec, stekli sva ven, kjer sva se lahko od srca in naglas nasmejali. Po žegnanju je bila zakuska, nato pa smo otroci navadno kotalili pirhe po lesenih vodilih, ki jih je izdelal moj oče. Vsak tekmovalec je pirh postavil na vodila. Naslednji igralec je spustil svoj pirh. Če je zadel prvega, mu je »zadeti« moral plačati dinar oz. vnaprej dogovorjeni znesek. Če pirha ni zadel, je nadaljeval tretji.

Zbiranje

Tudi zbirali smo različne stvari: »poštemplane« znamke, ki smo jih jemali s pisem in kartic, papirčke različnih bombonov, serviete, pozneje pa črno-bele sličice filmskih zvezd. Pridno smo jih menjali med seboj in jih nenehno preštevali.

47

Reginčeva ulica

Spomini Janija Nadižarja Rojen sem bil leta 1949, odraščal sem v družinski hiši na Reginčevi ulici, kjer živim še zdaj. Oče je nadaljeval mizarstvo svojega očeta.

Igranje v mestu Oba s starejšim bratom sva našla družbo v naši ulici.

Moji prijatelji in vrstniki so bili na Reginčevi: Zmago Puhar, Brane Milovanovič, Rautarjev, Primčevi fantje, Velikanjevi in Gida Rangus, na Tomšičevi pa: Dušan Strniša in Darko Gorjanc. Veliko smo bili na ulici, kar naprej se je nekaj dogajalo, hajkali smo se naokrog.

Igrali smo nogomet – »fuzbal«: gol so bila velika lesena vrata kisarne zelja na vogalu. Če je žoga zašla, največkrat na dvorišče k Zabretu, pa nismo dobili cele nazaj, stara gospa nam jo je prerezala in vrgla nazaj na ulico.

Posebno je bilo skakanje v visoke skladovnice listov zelja, ki so jih delavci pri sosedu zavrgli, za nas pa so bili priročni kot mehka telovadna blazina.

Po Reginčevi smo se vozili s kolesi. Stric, zaposlen pri mojem očetu, nam je naredil leseno prikolico, da smo jo vozili s skirojem. Eden je porival, dva sta se vozila. Prerezane žoge smo uporabili za čelade. Ravbarje pa žandarje smo se šli po vsem Kranju – pod klancem pa na Tomšičevi in v Tavčarjevo, gase so bile zanimive, glavna ulica kot Prešernova ne. Streljali smo se z lesenimi pištolami, ki jih je naredil ata. Ravbarji so se šli skrit, žandarji pa so šteli do petdeset in jih šli iskat.

Smo že vedeli, kam so se skrili. Pred našo hišo smo se šli škarjice brusit, izmenjavali smo si stojišča na vogalih, ki jih je tu veliko. Naše igre so bile tudi koza klamf, badminton, pozneje pingpong. Vmes se je kdo spomnil, da je lačen in je tekel po kruh, pa smo še drugi šli po enako malico in takoj ven, sicer si moral ostati doma. Pa smo skupaj jedli na ulici – kruh z mastjo ali s putrom in potresen s sladkorjem.

Brat in njegova družba so šli prvi raziskovat v rove.

Mi smo večkrat obiskali manjšo luknjo pri parkirišču na Jelenovem klancu, kjer je rov, ki zavije desno, nato pa je zabetoniran. Tam smo kadili »srobret«, ki je visel s Škrlovca. Naredili smo si tudi bakle iz tam zapuščenih gum in šli raziskovat, ampak ne veliko, ker nas je bilo strah.

Sedem- do desetletni smo si zaželeli v kino Storžič v Delavskem domu, pa nismo imeli dovoljenja.

Igrač nismo imeli veliko. Enega črnca sem dobil s paketom pomoči iz Amerike, pozneje ga je zgrizel pes. Še danes pa hranim imenitno kavbojsko pištolo. Dve pištoli in usnjeni pas smo prejeli v paketu sorodnikov iz Amerike, ko sem bil star devet ali deset let. let. Česa takega pri nas ni bilo dobiti. Z njimi smo se igrali kavbojce in Indijance.

Bil sem ta glavni, »jackson«, s tako pištolo, ki je imela bobenček in patrone na papirju, da je pokala kar naprej, ne samo enkrat. So mi rekli drugi: »Dej enkrat za ustrelit!« Ko smo šli po Tomšičevi ulici, je bilo treba iti previdno čez Gasilski trg, tam je bila druga ekipa. Takoj je padlo vprašanje: »Kva pa delaš tukaj?« En sam si tja ni upal, vedno smo šli vsaj trije, ker so se hitro zbrali po štirje in več in potem smo tekli. So rekli, da so se tudi tepli, ampak jaz se nisem nikoli. Kolesa so bila pogosto razlog, da smo šli mimo Khislsteina. Pri Roženvenski cerkvi je bilo krasno mesto za dirke s kolesi, ki smo si jih med seboj sposojali in so bila večkrat pokvarjena. Vozili smo jih popravljat v delavnico na Jelenov klanec.

Reginčeva ulica z Maistrovega trga.

Spredaj levo napis Bife Delfin.

Z bratom Francem – Šancem leta 1952.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

48

Ogromno smo presedeli na naših stopnicah na Jelenov klanec, kjer smo se igrali, kdo bo dobil boljši avto. To je pomenilo: prvi, ki pripelje po klancu gor, je moj, drugi je tvoj itd. Čakali smo avtomobile dve, tri ure, ker jih ni bilo veliko, in kdor je pričakal najboljšega, je zmagal. Ko sem bil star kake štiri, pet let, se je po Jelenovem klancu peljal tudi Tito. Starejši so me izzivali, če upam sneženo kepo »zagnat« v njegov avto. Pa sem jo, zadel sem pa policijski avto. Čez kakšni dve uri so prišli policaji in pobrali vse starejše, brata in njegove vrstnike, in jih peljali skozi mesto na policijo, ki je bila od Šinkovca na vogalu, jaz pa sem se skril.

Igra na domačem dvorišču na gugalnem labodu, otroškem stolčku …

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

S prijateljema Branetom in Zmagom.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

49

Reginčeva ulica

Spomini Janija Nadižarja Rojen sem bil leta 1949, odraščal sem v družinski hiši na Reginčevi ulici, kjer živim še zdaj. Oče je nadaljeval mizarstvo svojega očeta.

Igranje v mestu Oba s starejšim bratom sva našla družbo v naši ulici.

Moji prijatelji in vrstniki so bili na Reginčevi: Zmago Puhar, Brane Milovanovič, Rautarjev, Primčevi fantje, Velikanjevi in Gida Rangus, na Tomšičevi pa: Dušan Strniša in Darko Gorjanc. Veliko smo bili na ulici, kar naprej se je nekaj dogajalo, hajkali smo se naokrog.

Igrali smo nogomet – »fuzbal«: gol so bila velika lesena vrata kisarne zelja na vogalu. Če je žoga zašla, največkrat na dvorišče k Zabretu, pa nismo dobili cele nazaj, stara gospa nam jo je prerezala in vrgla nazaj na ulico.

Posebno je bilo skakanje v visoke skladovnice listov zelja, ki so jih delavci pri sosedu zavrgli, za nas pa so bili priročni kot mehka telovadna blazina.

Po Reginčevi smo se vozili s kolesi. Stric, zaposlen pri mojem očetu, nam je naredil leseno prikolico, da smo jo vozili s skirojem. Eden je porival, dva sta se vozila. Prerezane žoge smo uporabili za čelade. Ravbarje pa žandarje smo se šli po vsem Kranju – pod klancem pa na Tomšičevi in v Tavčarjevo, gase so bile zanimive, glavna ulica kot Prešernova ne. Streljali smo se z lesenimi pištolami, ki jih je naredil ata. Ravbarji so se šli skrit, žandarji pa so šteli do petdeset in jih šli iskat.

Smo že vedeli, kam so se skrili. Pred našo hišo smo se šli škarjice brusit, izmenjavali smo si stojišča na vogalih, ki jih je tu veliko. Naše igre so bile tudi koza klamf, badminton, pozneje pingpong. Vmes se je kdo spomnil, da je lačen in je tekel po kruh, pa smo še drugi šli po enako malico in takoj ven, sicer si moral ostati doma. Pa smo skupaj jedli na ulici – kruh z mastjo ali s putrom in potresen s sladkorjem.

Brat in njegova družba so šli prvi raziskovat v rove.

Mi smo večkrat obiskali manjšo luknjo pri parkirišču na Jelenovem klancu, kjer je rov, ki zavije desno, nato pa je zabetoniran. Tam smo kadili »srobret«, ki je visel s Škrlovca. Naredili smo si tudi bakle iz tam zapuščenih gum in šli raziskovat, ampak ne veliko, ker nas je bilo strah.

Sedem- do desetletni smo si zaželeli v kino Storžič v Delavskem domu, pa nismo imeli dovoljenja.

Igrač nismo imeli veliko. Enega črnca sem dobil s paketom pomoči iz Amerike, pozneje ga je zgrizel pes. Še danes pa hranim imenitno kavbojsko pištolo. Dve pištoli in usnjeni pas smo prejeli v paketu sorodnikov iz Amerike, ko sem bil star devet ali deset let. let. Česa takega pri nas ni bilo dobiti. Z njimi smo se igrali kavbojce in Indijance.

Bil sem ta glavni, »jackson«, s tako pištolo, ki je imela bobenček in patrone na papirju, da je pokala kar naprej, ne samo enkrat. So mi rekli drugi: »Dej enkrat za ustrelit!« Ko smo šli po Tomšičevi ulici, je bilo treba iti previdno čez Gasilski trg, tam je bila druga ekipa. Takoj je padlo vprašanje: »Kva pa delaš tukaj?« En sam si tja ni upal, vedno smo šli vsaj trije, ker so se hitro zbrali po štirje in več in potem smo tekli. So rekli, da so se tudi tepli, ampak jaz se nisem nikoli. Kolesa so bila pogosto razlog, da smo šli mimo Khislsteina. Pri Roženvenski cerkvi je bilo krasno mesto za dirke s kolesi, ki smo si jih med seboj sposojali in so bila večkrat pokvarjena. Vozili smo jih popravljat v delavnico na Jelenov klanec.

Reginčeva ulica z Maistrovega trga.

Spredaj levo napis Bife Delfin.

Z bratom Francem – Šancem leta 1952.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

48

Ogromno smo presedeli na naših stopnicah na Jelenov klanec, kjer smo se igrali, kdo bo dobil boljši avto. To je pomenilo: prvi, ki pripelje po klancu gor, je moj, drugi je tvoj itd. Čakali smo avtomobile dve, tri ure, ker jih ni bilo veliko, in kdor je pričakal najboljšega, je zmagal. Ko sem bil star kake štiri, pet let, se je po Jelenovem klancu peljal tudi Tito. Starejši so me izzivali, če upam sneženo kepo »zagnat« v njegov avto. Pa sem jo, zadel sem pa policijski avto. Čez kakšni dve uri so prišli policaji in pobrali vse starejše, brata in njegove vrstnike, in jih peljali skozi mesto na policijo, ki je bila od Šinkovca na vogalu, jaz pa sem se skril.

Igra na domačem dvorišču na gugalnem labodu, otroškem stolčku …

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

S prijateljema Branetom in Zmagom.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

49

Igra ob vodi na Jezerskem (Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

Najprej smo šli k Branetu. Vprašali so, ali greva lahko tudi midva z Zmagom, ker smo rekli, da lahko, pa je Brane dobil dovoljenje. Potem smo šli vprašat k Puharju, kjer so spet vprašali, ali lahko greva tudi midva z Branetom, ta pa je pokazal denar. Nazadnje smo šli še k nam, tu se ni bilo treba več lagati.

šli na Jezersko k Makeku. Očetje so se potem, ko smo pojedli, z nami igrali, mi smo bili ravbarji in smo se skrili, očetje pa žandarji in so nas iskali. Izdelali smo si tudi leskove loke in z njimi streljali v odprtino na Makekovem gospodarskem poslopju. Kdor je zadel, je dobil za nagrado denar ali kaj drugega.

Tam, kjer je danes Globus, je bilo več stavb in zanimivosti. Z zračnimi puškami smo hodili streljat na strelišče med Gorenjskim tiskom in trgovino Slovenijašport, tam ob veliki reklami za kino. Ob trgovini Slovenijašport je bila mlečna restavracija, tja me je mama pošiljala kupit mleko in maslo.

Ko smo plavali, smo dobivali bone za malico v tej restavraciji. Spominjam se rdečega sira, ki so ga spekli kot polpete, z malo popra in soli je bil čudovit. »V mlečno« so hodili tudi na puding pa na jajca, prodajali so tudi jogurt v stekleničkah.

Spomladi in poleti smo hodili v Majdičev log igrat nogomet na manjše igrišče, večje je bilo bolj na savski strani; tja so hodili starejši iz Stražišča. Tam sta bili tudi igrišči za košarko in odbojko. S psi smo hodili na Šmarjetno goro, v gostilni pri Jerci smo si kupili cigarete Drava in v gozdu kadili. Da nas mame ne bi zavohale, smo žvečili smrekovo smolo.

Zimske dejavnosti

Smučali smo v volnenih puloverjih, rokavicah, nogavicah, z lesenimi smučmi.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

Dobro se še spominjam nepredelanega Delavskega doma, v vznožju stopnic so pred novim letom postavljali hiške in lučke, po stopnicah pa je prišel dedek Mraz. Tam smo se pogosto skrivali in igrali. Kupovali smo turški med, ki mi je bil zelo všeč. Potem pa so to stavbo povsem spremenili.

Doma je darila nosil samo Miklavž. Za veliko noč smo si prizadevali, da bi k žegnu šli v kratkih hlačah in dokolenkah. Prek zime smo nosili dolge hlače, po veliki noči pa kratke. Najslabše je bilo, kadar je mama zahtevala, da pod hlače oblečem žabe. Težko smo čakali piknik za prvi maj, ko smo z družinami prijateljev

50

Že majhni smo se sankali po Reginčevi ulici, kjer je navzdol od naše hiše klanec. Starejši – moj brat Franc in njegovi letniki so kakih pet metrov od Rodetove hiše sneg zmetali na velik kup, z njega je neslo do Levičnikov. Včasih smo tekli do sank, se vrgli nanje, včasih smo zavili na Tomšičevo ulico. Sankat smo se hodili tudi na Lenardičev klanec – z Jelenovega klanca dol na Staro cesto, tam je čez dva klanca neslo daleč prek mostu na Majdičev otok. Že večje so nas starši pustili zunaj malo dlje, tako da smo počakali delavke, ki so šle ob desetih zvečer od popoldanske izmene v Tekstilindusu. Naredili smo si drsalnico in jo pokrili s snegom.

Hodile so po šest vštric, in tiste, ki je stopila na led pod snegom, je zmanjkalo, je padla, mi smo pa uživali v svojem pobalinstvu. Pa so nas spregledale, in tudi sami smo spoznali, da to ni prav. Na ta klanec so se hodili sankat še drugi iz okolice. Jurjev klanec z Zlatega polja dol na Staro cesto pa ni bil dober, ker so tam vozili vozovi in so ga zato posipali.

Po trije, štirje skupaj smo se že malo večji s kupljenimi smučmi smučali pod Šmarjetno goro v Bauhenk, kjer je danes smučarska skakalnica. Tisti, ki so treni-

rali, so smučali s sedla Šmarjetne gore do dna, mi pa smo se smučali bolj spodaj. V gmajni smo si zgradili skakalnico. Smuči so bile lesene, okovje iz jermenov se je zmočilo, zato so smuči padale dol. Štamfali smo, se nekajkrat peljali, se vrnili, ker je bilo daleč peš čez Gorenjo Savo. Včasih je morala mama priti pome do stopnic na Jelenovem klancu, ker od utrujenosti ni šlo več – bil sem žejen, lačen, moker, oblečeni smo bili samo v »špichoze« in pulover čez »porhantasto« srajco.

jajca na peči, ki je ves čas gorela v delavnici. Zelo rad sem se mu pridružil, mami sicer ni bilo všeč, ata pa je dovolil. Večerjala sva sede na »ponku«.

Plavanje

Poleti sem smel z bratovo druščino na kopanje v Dov na Kokro. Izdelovali so lesene čolničke, ki so jih navili s pomočjo elastike in tekmovali, kateri bo po Na zamrznjeno Kokro so nekateri hodili drsat, dru- vodi šel dlje. Tam je bil tudi tolmun, kjer je bilo mogoče gi smo šli z njimi in se drsali s čevlji. Malo starejši smo plavati. Moje vrstnike pa v Dov niso pustili, ker sta se tja šla enkrat kopat Košnikova otroka iz Faletove hiše. šli s kolesi v Bobovek igrat hokej. Naravno drsališče je Ker nikogar od starejših ni bilo zraven, da bi ga rešil, bilo tudi v Straheči dolini, kjer smo igrali hokej. V huse je Miloš, star osem let, utopil, čeprav je mlajša sestra dem mrazu sem zalil naš vrt na nekdanjem kranjskem obzidju, voda je zmrznila in smo imeli drsališče za hišo. Olga klicala na pomoč. Že večji smo hodili plavat na Savo k jezu. Ko so pa v letih 1962/63 zgradili zimski V snegu smo si tam naredili miniaturno skakalnico. bazen, smo začeli vsi iz ulice trenirati plavanje. Začel Stric nam je izdelal smučke iz deščic, širokih dva, tri je brat, nato pa smo se mu kar vsi pridružili. Poleti in dolgih 25 cm, ki jih je na koncu zakrivil. Sami smo smo bili cele dneve ob Savi, tja smo šli že zjutraj, vmes na »popendek« narisali skakalce, jih izrezali, spodaj domov na kosilo, popoldne pa nazaj. Ko nas je že pa pustili nekaj kartona, s katerim smo ga nalepili na pošteno zeblo, nas je čakal trening. Podobno so fantje iz smučko, jih spuščali po skakalnici in tekmovali, čigav Mergentalerjeve hiše in Škrlovca trenirali nogomet. Ko bo skočil dlje; merili smo razdalje. smo bili že dobri plavalci, smo včasih po Majdičevem Veliko časa smo preživeli v naši mizarski delavnici, kanalu plavali od zapornice do elektrarne. žagali in »cimprali« vse mogoče, ata nam je dal manjše Z mamo in bratom sem vsako leto od najzgodnejših konce lesa za izdelavo ščitov. Na podstrehi so bile zasilne sobe za naše pomočnike in vajence, ki so pozimi, ko let dva tedna letoval v Crikvenici; stanovanje in hrano je bilo veliko snega, večkrat prespali pri nas. Rad sem smo imeli v Obrtniškem domu. Ko smo trenirali plavaopazoval enega od njih, Janeza, ko si je za večerjo pekel nje, pa nismo več hodili na morje.

51

Na morju v Crikvenici; začetek 50. let 20. stoletja.

(Iz zasebnega arhiva Janija Nadižarja)

Jenkova ulica

Spomini Rada Ovseneka Oče mojega očima je bil Josip Likozar, trgovec z živili, zlasti s kavo, čaji, z mlevskimi izdelki in s podobnim, čemur so konec 19. stoletja rekli »koloniale«. Najprej je delal »Pri Puppotu«, danes je tam mlečna restavracija, kot substitut, to je desna roka lastnika. Priženil se je na Jenkovo 4, po domače pri Goetzelnu, poročil se je z Marijo Rant in trgovinsko dejavnost začel na svoje. Kmalu je za 28.000 goldinarjev dokupil še hišo na Jenkovi 2 in v obeh opravljal trgovsko dejavnost. Obenem je prevzel še trgovino Puppo, ki je bila brez naslednikov, in v njej odprl trgovino na veliko. Bil je sposoben trgovec in mu je šlo dobro, saj so k njemu po nakupih hodili celo iz Kanalske doline. Velikokrat je povedal zgodbo, da so kmetje, ki so ob sejemskih dneh prodajali na Glavnem trgu, iz bojazni, da ne bi kdo novega zlatnika imel za bakreni kovanec, pri njem zlatnike menjali za papirnate bankovce; bili so namreč enake velikosti. Nabralo se mu je toliko zlatnikov, da je z njimi v mlinu pri Pavšlarju za dobavljene mlevske izdelke naenkrat plačal 32.000 goldinarjev. Pavšlar je javil na glavarstvo, da Likozar ne verjame v papirnat denar in zbira le zlato, tako da se je moral zagovarjati.

Z Jenkove ulice se vidi hiša na Tavčarjevi. Na križišču obeh ulic so se radi zadrževali otroci.

V takrat običajnem lesenem otroškem vozičku.

(Iz zasebnega arhiva Rada Ovseneka)

52

V prvem nadstropju obeh hiš so bili stanovanjski prostori Likozarjevih sinov Stanka in Jožeta. Zadaj na dvorišču je bilo gospodarsko poslopje s štalo za dva konja in kravo, teleta in prašiče. Nad štalo je bila velika kuhinja za vse domače in goste, kjer je kuharica dnevno pripravila do 30 obrokov. Po vojni je vsa dejavnost zamrla zaradi nacionalizacije in prepovedi opravljanja trgovske dejavnosti.

Rojen sem bil leta 1942. Ko se je moja mama, ki je bila vdova, leta 1944 poročila z Jožetom Likozarjem, smo živeli na Jenkovi 2. Spominjam se, da so jima na predvečer poroke prijatelji pevci zapeli podoknico, seveda z dovoljenjem gestapa, češ da gre za narodni običaj. Dobila sta tudi nakaznico za 30 litrov vina.

Spominjam se, da smo v zadnjem letu vojne, spomladi 1945, v zaklonišče večkrat šli skozi vhod pri

most na Struževem, ki je bil njen cilj, zgrešila za par metrov. Otroci smo potem zlezli v ogromno jamo, ki je nastala ob tem.

Srečevali smo tudi uboge, razcapane, zanemarjene in podhranjene nemške in italijanske vojne ujetnike.

Greli so se s »cajtng« papirjem, ki so ga naprosili pri ljudeh in si z njim ovijali noge. Na Jelenovem klancu so delali škarpe in ga na koncu tlakovali s kockami. Starejši so nas hecali, naj Italijanom rečemo: »Kvanta košta una kila merda?« Nekateri so bili tiho, kakšen pa je odgovoril v italijanščini, razumel sem samo, naj pripeljem mamo. Italijanski in nemški ujetniki so na Jenkovi ulici kopali kanale za kanalizacijo. Giovanni in Mario, ki sta dva meseca delala pri nas, sta v tem času izdelala ploščice in jih položila po dvorišču. Kljub prepovedi smo jima dajali hrano. Mama je Giovannija vprašala, ali že zna kaj slovensko. Pa je rekel: »Gošpa, šlovenško uše Z lopatko in s kanglico in na gugalnem konjičku.

(Iz zasebnega arhiva Rada Ovseneka)

stopnicah na Poti na kolodvor. Ko naju je z mamo letalski alarm presenetil pred gimnazijo, so naju usmerili na Landrat (danes stavba Upravne enote). V zaklonišče sva šla z vogala na Brione, kjer je bil še po vojni dolga leta železen pokrov, na steni pa puščica, ki je kazala v njegovo smer. Spodaj v kleti stavbe je bil t. i. Luftschutzraum, kjer sva morala z drugimi počakati konec alarma. Ko so Američani bombardirali Beljak in Celovec, je očim nad Kranjem naštel preko 800 bombnikov. Vse hiše so drhtele, kot da je potres. Enkrat je bombnik nad našo hišo odvrgel bombo, ki je letela poševno in je železniški

glih, guarda – jajca, majca, žajča, šrajca …. uše glih.« Vsak dan ob štirih, petih popoldne so se po delu vračali v taborišče pod Šmarjetno goro ob šempetrskem gradu.

To je bil pravi »lagar« z ograjo, s stolpi, z bodečo žico, mitraljezi.

Po vojni smo raziskovali rove pod mestom. Preskrbeli smo si karbidovke, se potikali vsepovsod in odkrivali različne izhode. Bilo je tudi nevarno, ker se je na nedokončanih mestih lapor krušil in posipal. Takrat so bile tam še klopi in tudi različni napisi: npr. mate-

53

Lesenega laboda za guganje je izdelal mizar na Primskovem.

(Iz zasebnega arhiva Rada Ovseneka)

Jenkova ulica

Tomšičeva ulica

re z otroki, bolnica … Na Jelenovem klancu je bil ob vhodu tudi zasilni izhod, kot nekakšna vežica, tam so bili zaboji in pocinkane cevi, morda za vodovod. Iz njih smo si znali izdelati pištolo na elastiko. Odžagali smo en del, dodali lesen ročaj, na drugi strani zakrivili žebelj in dodali elastiko od weckovih kozarcev.

Darja Černe por. Pintar Dogodki v otroštvu Moje otroštvo v starem delu mesta Kranja se je odvijalo med vežo, dvoriščem, vrtom, malo pozneje na ulici in po nekaterih drugih ulicah v ožjem delu mesta. Mesto je bilo takrat živahno, polno ljudi, stanovalcev in tistih, ki so v številne trgovine prihajali po nakupih. V Tomšičevi ulici je živelo veliko starejših gospa, v hišah je bilo po več družin in nobena hiša ni bila prazna.

Stanovalci so se med seboj poznali. Hiše nad Jelenovim klancem so imele zadaj vrtove, ki so bile pravi raj za igro.

V Jenkovi ulici po vojni ni bilo prometa, tako da smo se igrali kar na ulici in zasedli največji prostor na križišču s Tomšičevo ulico. Iz navadnih desk smo si sestavili pingpong mizo, nekje smo dobili tudi žogice.

Ko so počile, smo jih lepili z acetonom, poškodovane pa smo razrezali in sestavljali nepoškodovane dele.

Dvakrat dnevno se je po ulici z avtom pripeljal zlatar Rangus in živčno trobil; takrat smo mizo postavili kar pokonci ob steno. Najboljši prostor za igro je bil »pod štengcam« (stopnice od Poti na Kolodvor na Jelenov klanec) do Škrlovca. Tam smo pri plezanju oponašali Tarzana, ki smo ga videli v kinu. Še mlajši smo se tam šli ravbarje in žandarje. Večji ko smo bili, večji prostor smo zavzemali. Ravbarje in žandarje smo se potem igrali po vsem mestu. Ulice, dvorišča, strehe, podstrehe, vse je bilo naše. V Kranju v tistem času niso zaklepali hiš. Samo v vrtcu smo se igrali partizane in nemce; nemca sta bila dva prijatelja, katerih očeta sta bila nemška vojaka; takih otrok je bilo v Kranju kar nekaj.

Vedno sem splezal na drevo in ju od tam presenetil, ob tem pa zavpil Karl – bum! in Henrik – bum! Srečevali smo se tudi z drugimi klapami – na Reginčevi so bili Šanc in njegovi, na Gasilskem trgu so bili svoja klapa.

Poskusili smo se vse, kar smo kdaj kje videli. Ko je bil v mestu vrvohodec, smo tudi mi poskušali hoditi po vrvi. Danes bi se starši zgrozili. Eden od fantov, sin ruskih emigrantov, je bil »kriv kolo«; naredil si je fračo iz kosa usnja, kot jo je videl v filmu o avstralskih domorodcih. Z njo je bil tako spreten, da je s Huj zadel majhno šipo na oknu delavnice v Fockovi hiši. Drug fant, ki so mu mamo ubili partizani, je bil tako podivjan, da se mu je oče odpovedal. Spomnim se, kako se je z drugim fantom stepel na življenje in smrt, pretepel ga je kar s polenom. Potem je pobegnil, čez desetletja smo izvedeli, da je rudar v Johannesburgu in da je z njim še en Kranjčan. Oče ga je na stara leta poiskal in se pred smrtjo z njim spravil.

54

Rodila sem se novembra 1958 v takratni porodnišnici na Laborah. Mami je šla tja kar peš, spremljali pa sta jo obe moji teti. Moje prvo bivanje je bilo v Kranju na Tomšičevi 20. Takrat je bila tu še kmetija, reklo se je »pr Skledarju«. Kmalu po mojem rojstvu je umrl moj stari ata, ki je bil gospodar na tej zadnji kmetiji v središču mesta. Takrat so domačim izročili občinski odlok, da je treba v mestu nehati kmetovati. Tako se je zgodba kmetije končala. Ko je mami začela hoditi v službo, me je varovala mamičina mama na Velkmu hribu. Vsako

Peti rojstni dan (Iz osebnega arhiva Darje Pintar)

Na vrtu z bratrancem Matjažem in s sestričnama Tatjano in Špelo.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Tomšičeva ulica za fasadami hiš skriva svet vrtov in stavb; leto 1962.

popoldne po službi sta prišla starša k meni in čas do spanja preživela z menoj.

Po treh letih bivanja pri mami na Velkmu hribu so me preselili v Kranj na Tomšičevo ulico 20. Življenje se mi je zelo spremenilo. Tu sta bili že dve moji sestrični, Špela, leto dni mlajša, in Tatjana, tri leta mlajša. Ves čas smo se družile. Pozneje smo si poiskale družbo tudi na ulici. Ker sem bila edinka in smo skupaj živeli v hiši, smo si bile s sestričnama kot sestre. Tudi starši obeh družin so nas vzgajali enako. Po ves dan smo bile skupaj, le spale smo ločeno. Tako smo imele kar

55

Tomšičeva ulica

dvoje staršev. Vedno smo si vse delile in tudi starši med nami niso delali velikih razlik. Mojega očeta smo vse tri klicale kar ati. Pozneje se nam je pridružil bratranec Matjaž, štiri leta mlajši od mene.

Pri sankanju na domačem vrtu in že malo večji na Hujah.

Občasno smo bile za staro mamo kar velik zalogaj in smo marsikatero ušpičile, pa čeprav smo bile same punce. Nekega dne, ko smo si zelo želele na ulico, stara mama pa nas ni pustila, smo izkoristile priložnost, ko je za kratek čas odšla na vrt po zelenjavo. Me smo se medDopoldne, ko so bili starši v službi, sta mene in moji tem igrale v veži in na dvorišču. Izkoristile smo prilodve sestrični pazili stara mama – očetova mama ali pa žnost in zaprle vrata, ki so mejila na dvoriščno stran, tudi teta, popoldne pa so nas pazili tudi moji starši. ter jo »zariglale, da ni mogla v vežo. Glavna vrata smo Stara mama je bila nežna ženica, ki nas je imela zelo pustile kar odprta, me tri pa na ulico, kjer smo se lovile rada. Ona in teta sta bili dobri kuharici. Skrbeli sta, da in tekale sem ter tja. Še danes vidim obraz stare mame, so bili naši želodčki siti. Ko smo hodile v šolo, nas je ki je gledal skozi okenca v vratih. Vsa prestrašena in kosilo vedno čakalo na štedilniku ali v »roru«. Kuhalo jezna je trkala in rotila, naj odpremo. Ne spomnim se, kdaj sem se je le usmilila in na hitrico odrinila zatič ter ponovno stekla na ulico.

Ob drugem takem dogodku, ki se ga posebno dobro spominjajo še moja teta in stric, smo na glavna vrata s kladivom nabile osmrtnico, »parte« po pokojnem starem očetu. Našle smo jo v škatli, po kateri smo brskale.

Otrok pač razmišlja, da osmrtnica spada na vrata, saj je bilo takrat v navadi, da so ob smrti na domača vrata pritrdili osmrtnico. To smo storile tudi me. Ljudje, ki so hodili mimo, so vstopali v vežo … ko je stara mama ugotovila, kaj smo naredile, je bila vsa iz sebe. Seveda je takim podvigom sledila tudi kazen. Ko se je iz službe vrnil moj oče, mu je stara mama povedala oz. je že iz izraza na njenem obrazu razbral, da nekaj ni bilo v redu. Največja kazen je bila, da so nas za nekaj ur ali za celo popoldne ločili. Moja družina je stanovala v prvem nadstropju, sestrični pa v pritličju. Jaz nisem smela »dol«, sestrični pa ne »gor«. O, kako je bil grozno dolg popoldan.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

se je na vgrajenem štedilniku na drva, ki še danes stoji v kuhinji. Ker sem bila zelo neješč otrok, sem tu začela v družbi obeh sestričen jesti vso hrano, razen vampov, ki jih še danes ne maram. Za žejo smo pili projo – črno žitno kavo brez sladkorja ali vodo. Lonec s projo je vedno stal v kuhinji na polici pod kuhinjskim oknom.

Kavo smo kar iz lonca pile z zajemalko. Po smrti stare mame smo si morale same pogreti kosilo. Postavile smo ga na plinski štedilnik in veselo odšle na ulico, na hrano pa pozabile. Seveda se je prismodilo in bilo neužitno.

Po tem dogodku smo bile bolj previdne.

56

Druga taka kazen, ki smo je bile deležne, pa je bilo klečanje. Na sredo kuhinje je ati postavil »štokrle« – mali stolček – me pa smo pokleknile okrog njega. Ati si je po vrnitvi iz službe vedno malo odpočil na kavču in za nekaj minut zadremal. Me smo gledale, kdaj bo zaspal, in ko smo bile prepričane, da že dobro dremlje, smo vstale in čepele. Ko se je prebudil, smo lahko vstale. Nam se je to zdelo zelo dolgo, v resnici pa je bilo nekaj minut. Veliko pozneje, ko smo bile že odrasle, nam je povedal, da je vedno na eno oko gledal, kaj delamo, in ko se mu je zazdelo, da je le preveč, se je prebudil. Ko smo kazen odslužile, je res globoko zadremal, me pa hitro k igranju.

Stara mama je vedno nosila temne obleke. Lase je imela spletene v tanko kitko, ki jo je zadaj zvila in pritrdila h glavi. Popoldne ali ob večerih, zlasti pozimi, je rada sedela v kuhinji na štedilniku na drva, me pa okrog nje. Ker nismo imeli televizije, smo zvečer z njo igrale domine, človek ne jezi se, marjanco in črnega Petra. Večkrat nam je pripovedovala zgodbico o možu, ki je šel v mesto in tam doživel veliko zanimivega. Na koncu je iz te zgodbice nastal narisan pujsek. Včasih

nam je tudi kaj zapela. Spala je v zgornjem nadstropju, kamor smo jo vedno pospremile k počitku. V komodi je imela spravljene bebi piškote, ki nam jih je dala za lahko noč.

Na vrtu nam je družbo vedno delala naša želva Kara, ki je bila pri hiši od mojega rojstva. Stric Lojze jo je še čisto majhno med košnjo našel na travniku na Zlatem polju. Ker je naš vrt ograjen z ostanki obzidja nad Jelenovim klancem, želva ni mogla nikamor pobegniti. Imeli smo jo zelo radi in tudi ona nas. Nekoč smo vse zbolele za mumpsom. Ker smo morale mirovati in nismo smele na vrt, ji je bilo tako dolgčas, da je prilezla v vežo pogledat, kje smo. Najraje je jedla kruh, namočen v mleko, sadje, malo solate in tisto, kar je našla na vrtu. Škode ni povzročala. Bila je zelo dober napovedovalec zime. Vsako jesen si je pred zimo na vrtu poiskala prostor. Zarila se je v zemljo in otrpnila do pomladi. Če se je zarila na sončno stran, je to pomenilo, da bo zima mrzla in dolga. Če si je jamo izkopala na senčni strani, pa je bila mila zima. Spomladi, ko se je počasi odrivala in lezla iz zemlje, je bila vedno zelo slabotna. Bila je počasna, umazana od prsti, shirana. Najprej smo celo umili, ji po malem dajali hrano, da se je opomogla. Bolj je postajalo toplo, bolj je postajala živahna. Poleti je včasih zelo hitro hodila, posebno, če je bila na kaj jezna.

Zelo so jo jezili črni čevlji, vsakega, ki jih je nosil, je vedno obgrizla. Pogosto smo ji nastavili kak star čevelj, da se je na njem sproščala.

Šola

Ko sem vstopila v prvi razred, še nisem imela sedem let. Mojo prijateljico Rožo in mene so starši skupaj vpisali na OŠ Staneta Žagarja. Postali sva sošolki in prijateljici. Roži je stanovala v veliki rumeni hiši na Glavnem trgu (takrat Titovem trgu). Pouk smo imeli en teden dopoldan, drug teden popoldan. Pouk se je začenjal ob sedmih zjutraj. V začetku naju je do šole pospremila Rožina teta, potem pa sva hodili sami. Zjutraj sem šla vedno ponjo in skupaj sva odšli v šolo. Mene so po nekaj mesecih vpisali v vrtec, danes podaljšano bivanje.

To mi ni bilo najbolj všeč in tja nisem rada hodila.

Včasih nas je atijeva sestrična (klicali smo jo teta Ani) povabila k sebi. Stanovala je v Demšarjevi hiši dve hiši naprej in že imela televizijo. Rade smo šle k njej, saj je imela zelo lepo opremljeno stanovanje in veliko knjig. Najraje sem prelistavala knjigo Črni muc vasuje z barvnimi ilustracijami. Po televiziji smo gledali lutkovno predstavo Kljukčeve dogodivščine. Oče me je večkrat s kolesom peljal na Očana, kjer sem zelo rada v vodo metala kamenje. Skupaj z mami pa smo s kolesi obiskovali mamo na Velkmu hribu.

Na vrtu smo se poleti kopale v lesenih banjah, pozimi nam je ati naredil hrib, po katerem smo se lahko tudi sankale. Večkrat so nas na sankanje peljali tudi na Huje.

Pozneje smo po šoli odšle kar same; torbo v kot in na sankanje do večera! Neštetokrat vse zanohtane, premražene in včasih tudi polulane smo se vračale domov.

V spominu mi je ostala tudi mlečna restavracija, kjer so imeli najboljši puding in jogurt v steklenih kozarcih.

Zelo dober je bil tudi pečen sirček. Včasih sem šla z mamico k frizerju. Velika frizerija je bila na Maistrovem trgu. Ker je trajalo kar nekaj ur, preden je bila mami sfrizirana, mi je dovolila, da sem šla v bližnjo delikateso po sendvič s šunko. Žemlja s šunko je bila prava poslastica odličnega okusa, kakršnih danes ni več.

57

S sošolko Roži Grašič na poti iz šole, kjer je danes parkirišče Čebelica.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Tomšičeva ulica

Kljub temu je bila pot do šole zanimiva. Na poti v šolo smo v nekem obdobju nabirale male barvne hroščke, ki smo jih našle na grmovju ob robu gozdička.

Hroščke smo hranile v škatlici od vžigalic. Med odmori smo jih menjavale in gledale, katera ima lepšega. Nekega dne pa nam je to opravilo vzelo kar precej časa in smo pouk zamudile. Ne spomnim se, kako točno smo se izgovorile, ampak učiteljica nas je vseeno kregala.

Državnega praznika, 29. novembra, dneva republike, sem se zaradi dveh ali treh prostih dni zelo veselila.

Vsi prvčki smo morali ob sprejemu v pionirje povedati častno zaprisego. Dobili smo pionirsko kapo, rdečo rutico in izkaznico, pogostili so nas z indijančki.

Konec avgusta so na vrata šole obesili sezname učencev po razredih. Zelo zabavno si je bilo ogledovati sezname z imeni sošolcev in videti, s kom bomo delili klopi v novem šolskem letu. V enem dnevu smo se s kolesi tudi večkrat odpeljali do šole in se že srečevali s sošolci. Kar nekaj mojih sošolcev je prihajalo iz starega mestnega jedra.

Igre na vrtu

Porcelanasta punčka in jaz v enakih oblekicah; na našem vrtu 1965.

(Iz osebnega arhiva Darje Pintar)

Med poletnimi počitnicami sem se s sestričnama pogosto igrala na vrtu pod šupo. Pod streho smo si naredile vsaka svoje stanovanje in ga opremile s starimi mizami, klopmi, stoli, omaricami. Tu smo preživljale dopoldneve, popoldneve pa največkrat na kranjskem bazenu, kamor nas je vodila teta Ivanka.

bila pri vseh teh opravilih kar precejšnja. Po vodo smo morale hoditi na dvorišče, kar pa nam starši niso radi dovolili. Zelo smo si želele, da bi stanovale v hiši ob rokavu Save, ki smo jo gledale čez »cvinger«.

Za svoje punčke smo šivale tudi oblekice. V ulici Pot na kolodvor je bila šivalnica Mladi rod. Tja smo večkrat hodile prosit za »flikce«. Iz ostankov blaga smo ustvarjale nova oblačila. Pri šivanju nisem bila najbolj spretna. Včasih sta nam iz teh ostankov oblekice zašili tudi mami in teta. Oblekice smo si pogosto tudi izmenjavale. Z deklico v ulici, ki je imela samo pletene oblekice, smo oblekice iz blaga menjavale za pletene.

Vsaka je imela svoje punčke, imela sem tudi rdeč športni voziček in rdečo torbico. Mami mi je zašila prav tako obleko, kot jo je imela moja punčka. Punčke smo vozile na sprehod po vrtu, včasih pa so nam dovolili, da smo odšle tudi na »gaso« – ulico. Včasih smo obule mamine čevlje s peto, se oblekle v njihove obleke in si na glavo posadile klobuke, se okitile s koraldami in take odšle na sprehod tudi po ulici. Ljudje so nas gledali in se nasmihali. K meni se je večkrat prišla igrat sošolka Roža, pozimi sem se včasih igrala pri njej. Imela je lep, globok, moder voziček, ki mi je bil zelo všeč in sem si takega vedno želela. Ker je bila njena teta šivilja, je imela vedno najlepše oblekice za punčke.

Punčkine oblekice smo s praškom prale v pravih majhnih plastičnih škafcih, ki smo jih dobile na vsakoletnem kranjskem Gorenjskem sejmu. Sejemski prostori so bili v Delavskem domu, stari Jenkovi šoli nasproti Prešernovega gaja in nove Tekstilne šole na Primskovem. Skoraj vsak dan smo odšle na sejem. Ker so že takrat veliko materiala imeli tudi za promocijo in darila obiskovalcem, smo si ga z malo iznajdljivosti in spretnosti pridobile tudi me. Še danes se dobro spomnim malih plastičnih škafcev modre barve z malo vrečko praška. Šle smo »fehtat«, če lahko dobimo en škafec.

Ker je bilo treba plačati vstopnino, smo se znašle tako, da smo vstopile tesno ob kakšnem odraslem ali pa smo izkoristile gnečo in vstopile, včasih pa smo pregovorile tudi paznike, da so nas spustili v razstavni prostor.

Pozimi smo se rade s punčkami ali brez njih po riti vozile po stopnicah, ki so vodile v prvo nadstropje.

Seveda je bilo to prepovedano, ker bi si lahko poškodovale hrbtenico ali trtico, zato smo to delale na skrivaj.

Jaz sem bila vedno bolj neroden otrok. Zelo hitro sem padla in poleti sem imela vedno potolčena kolena. Tako mi je, ko sem se vračala na vrh, na stopnicah spodrsnilo. V roki sem imela porcelanasto punčko, ki mi jo je Ne vem zakaj, ampak vedno smo se klicale po ime- prinesel Miklavž. Zgrmeli sva ob rob stopnice in punčki nu Nada. Bile smo gospodinje v malem. Pospravljale, se je strla krhka roka nad komolcem. S to punčko sem pometale, prale oblekice za naše punčke, obešale, likale, se smela igrati samo v stanovanju, vedno je bila v posteprevijale punčke, kuhale v posodicah. Potrošnja vode je ljici ob moji postelji. Vsak večer sem ji lepo postlala, jo

58

pokrila in tako sva skupaj zaspali. Od tega nesrečnega dogodka pa je punčka mirovala in ves čas spala v postelji, dokler ni mami odkrila, kako je poškodovana. Zelo huda je bila, ker sem ji to zamolčala. Punčko smo nesli v Ljubljano, da jo je neka gospa popravila, vendar nikoli več ni bila tako lepa in z njo se nisem več hotela igrati.

Igre na ulici

V Tomšičevi ulici smo bile v času mojega otroštva večinoma dekleta. Poleg nas treh še Saša, Bojana, Brigita, Mateja, Simona, Vanda, Tatjana, …. Bilo je tudi nekaj od nas starejših fantov, s katerimi se nismo družile. Z dekleti smo se igrale, skupaj hodile v šolo in marsikatero »ušpičile«.

Igra na ulici je bila del vsakdana. Pred hišo smo na ulici skakale »tančulo« – ristanc, igrale badminton, se skrivale po vežah hiš z odprtimi vrati (največ takih je bilo v Jenkovi ulici) ali pa kar skozi našo vežo na dvorišču, skakale gumitvist, frnikolale. Igrali smo se igre z žogo in druge: med dvema ognjema, OE, Deset devet, Ljubljana–Zagreb–Beograd, rinčice talat, figure metat.

Seveda so nam igro pogosto prekinili po ulici vozeči avtomobili, ampak to nas ni preveč motilo.

Najraje smo se zbirale na vogalu ulic Jenkove in Tomšičeve pred Demšarjevo in Tičarjevo hišo. Veliko ur smo presedele na stopnici pred Tičarjevo hišo, ki je bila ravno prav velika za udobno sedenje. Tu je bil včasih vhod v pekarno. Klepetale smo, se zabavale in igrale. Pridružila se nam je tudi Kosijeva Simona, ki je stanovala v tej hiši, kjer so imeli foto atelje. Čeprav je bila starejša od nas in že poročena, smo bile vedno rade v njeni družbi. Simona je vedno veliko kvačkala, vendar nas zato spretnost ni preveč navdušila. Kot vsi otroci smo bile glasne in kričave. Starejšim stanovalkam smo šle precej na živce in so nas kar naprej podile stran in se kregale. Pogosto so nas zatožile tudi staršem. Kazen je bila taka, da nekaj ur ali tisti dan popoldan nismo smele na ulico in smo morale ostati doma.

tudi srobot. Videle smo starejše fante, ki so se skrivali in kadili, pa smo še me. Okus ni bil prav nič prijeten.

Včasih smo bile do starejših tudi malo nesramne.

Iz samega dolgčasa in nagajivosti smo hodile zvonit k staremu gospodu, profesorju Lampetu, ki je stanoval na vogalu Tomšičeve in Reginčeve ulice. Večkrat smo si tudi ogledale razstave v muzeju, posebno v Prešernovi hiši. Če nam nič drugega ni padlo na pamet, smo se odpravile v muzej. Tako smo postale kar pogoste obiskovalke. Imenitno se nam je zdelo vpisati se v knjigo obiskovalcev. Starejši gospod, ki je delal v hiši, nam je včasih odprl vrata v stanovanjske prostore in nam marsikaj zanimivega povedal. Včasih nam je dovolil, da smo šle brez njega. Seveda smo obljubile, da se ne bomo ničesar dotikale. Ampak našo obljubo smo včasih prekršile. Usedle smo se za pisalno mizo in se delale, da pišemo pesmi. Poškodovale pa res nismo ničesar.

Kako smo praznovali?

Praznovali smo cerkvene in državne praznike. Ob državnih praznikih smo vedno obesili zastavo. Stara mama je bila modra ženska in je vedno rekla, da je treba praznovati in spoštovati vse praznike. Moji starši so bili zelo povezani z brati in s sestrami. Veliko smo se družili in tudi otroci smo se veselili srečanj. Vedno je

Ko smo imele že svoja kolesa, je bila vožnja po ulici prav zabavna. Po Tomšičevi, Jenkovi ulici na Titov, danes Glavni trg, po Prešernovi ulici navzgor in pri Delikatesi v Reginčevo ulico in nazaj po Tomšičevi.

To so bile prave dirke. Po Prešernovi ulici in sploh po vseh ulicah so vozili avtomobili, bilo je veliko pešcev in vožnja v taki gneči je bila za najstnice pravi izziv.

Včasih smo se podale tudi na »podštengce« (Pot na kolodvor). Tu je bil gladek zidek z malo naklona, po katerem smo se z veseljem dričale po riti. Bilo je tudi nevarno, saj bi lahko padle v globino. Tu smo lovile martinčke in marsikateri je ostal brez repa. Ko nas je pot zanesla do vhoda v rove, pa smo poskusile kaditi

bilo zelo živahno. Skupaj smo praznovali vse praznike, tudi na morje in izlete smo pogosto šli skupaj. Še danes se zberemo vsi, čeprav mojih in sestričinih staršev že kar nekaj časa ni več med nami.

59

Torta za peti rojstni dan v kuhinji s sestrično Špelo in medvedkom Brundijem.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Tomšičeva ulica

Rojstni dan

Pri nas doma smo vedno praznovali rojstne dneve otrok in odraslih. Obvezno tortico je mami naročala pri neki gospe na Velkmu hribu, pozneje pa v mestni slaščičarni. Torta je bila vsako leto drugačna in vedno lepo okrašena. Okraski so mi bili vedno najbolj všeč (gobice, ptički, srčki, …), niso pa bili okusni. Ko sem bila starejša, mi je torto spekla teta Mari. Obvezno je bilo slikanje s torto in svečko. V začetku kar doma, pozneje pa pri fotografu Kosiju v naši ulici. Spomnim se, da je nekoč moja velika fotografija visela v izložbi fotografskega lokala.

Na praznovanje smo povabili vse svoje sorodnike.

Poleg sestričen Špele in Tatjane sta prišla še sestrična Marjana in bratranec Matjaž. Vsak je prinesel manjše darilo. Najbolj sem bila vesela, kadar sem dobila punčko ali oblekico zanjo, ki sta jo zašili teta ali mami.

Praznovanje rojstnega dne: sestrična Marjana, bratranec Matjaž, jaz, sestrični Tatjana in Špela.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Jedli smo francosko solato, ki jo je pripravila moja teta Mari, narezek in šenčurski kruh, ki je bil nekaj posebnega in smo ga jedli le ob posebnih priložnostih.

Otroci smo igrali karte, človek ne jezi se, domino ali pa smo se igrali s punčkami. Kadar smo se igrali šole, sem

bila največkrat učiteljica. Moj oče je rad delal z lesom, zato mi je izdelal tudi leseno stoječo tablo. Znal nam je popraviti tudi pokvarjene igrače.

Božična jelka z jaslicami na hodniku; 1964.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Moja starša sta se v nekem obdobju ukvarjala z diapozitivi. Priložnost za ogled posnetkov so bili rojstni dnevi, posebno moj, ki ga imam novembra. Pripravili smo majhen kino, napeli platno, ugasnili luč in gledali posnetke. Zelo smo se smejali raznim starim fotografijam in dogodkom.

60

Državni praznik Ob dnevu republike, 29. novembru, smo k nam povabili vse sorodnike na krvavice z zeljem, repo in s kislim krompirjem. To je bil poseben družinski praznik.

V »roru« na štedilniku na drva je teta spekla krvavice, da je dišalo po celi hiši. Ko smo bile s sestričnami že večje, smo pomagale pripraviti mize, ki smo jih z vrta znosili v dnevno sobo v spodnje stanovanje. Teta je morala speči kar veliko krvavic, saj se nas je za mizo zbralo najmanj petnajst. Ker takrat trgovine med prazniki niso bile odprte, je morala sestrična Špela na tržnici debelo uro v hladu čakati na šenčurski kruh, da so ga pripeljali iz pekarne. Tega se ne spominja prav z veseljem. Moja mami in teta sta imeli tisti dan veliko dela. Teta nam je vedno pripravila še posladek – londonske rezine ali šamrole ali »škrniceljne«. Otroci smo se po kosilu navadno preselili v zgornje nadstropje v našo kuhinjo in tu nadaljevali otroško zabavo ali pa poslušali, kar so se odrasli pogovarjali in obujali spomine.

Med prvomajskimi prazniki so starši odšli na izlet po Sloveniji, ki ga je za svoje delavce organizirala tovarna Iskra, kjer je delala moja mami. Ko sem bila starejša, so starši obeh družin te praznike izkoristili za popravilo hiše. Veliko smo betonirali in seveda smo vso malto ročno zmešali. Za cement, ki se ga je takrat težko dobilo, je ati dolge ure od zgodnjega jutra v vrsti čakal pred Merkurjem na Jahačevem prehodu.

Miklavž

Ko sem bila mlajša, je Miklavž meni in sestričnam pa tudi mojim prijateljicam prinašal darila. Pred bližajočim prihodom Miklavža sem vsak večer prav pridno molila, posebno če se je na nebu pojavila lepa večerna zarja in so starši rekli: »Aha, Miklavž že peče piškote.

Zdaj pa le bodite pridne, da vam jih kaj prinese.« Ko se je bližal Miklavžev večer in sem že hodila v šolo, sem mu napisala pismo in ga na hodniku odložila na zid pred oknom. Naslednji dan pisma ni bilo več. Vedno sem se spraševala, kdaj in kako je Miklavž prišel na hodnik in vzel pismo, da ga nisem ne videla ne slišala. Prinesel mi je tisto, kar sem s pomočjo mamice zapisala. Paket je vedno pustil na mestu, kjer sem oddala pismo. Spraševala sem se tudi, kako je vedel, kaj si želim. Navadno je bila to kakšna igrača, knjiga in nekaj sladkarij, med njimi tudi piškoti. Ko sem odrasla in nisem več pisala, sem takšna darila dobivala za božič.

nici, saj sta obe peli na koru. Vsi preostali smo v cerkev odšli malo za njima. Če pa je bil naslednji dan pouk, smo šli otroci že prej v posteljo. Med mojim otroštvom božič ni bil dela prost dan, ampak običajen delovni dan. Moja mami je takrat vedno vzela dopust.

Cvetna nedelja

Na cvetno nedeljo sem dobila pisano butarico, nanjo je mami navezala nekaj pomaranč ali jabolko.

Vedno sem dobila tudi novo oblačilo ali čevlje. Pražnje oblečena sem s sestričnama in starši šla v cerkev. Včasih je bila še procesija in smo se zbrali pred župniščem.

Med mašo smo se z butaricami tudi malo tepli in porivali. Marsikomu se je pomaranča skotalila na tla. Vedno nas je bilo veliko pri maši in pogosto smo morali celo dolgo uro stati pred oltarjem.

Božič

Največji praznik, ko smo se spet zbrali vsi sorodniki v naši kuhinji, je bil božični večer. Mami je na železno lopatko z rdečim lesenim ročajem naložila žerjavico in nanjo nasula kadilo, da je zadišalo. Vsak od otrok je dobil v roke zvonček ali žegnano vodo z vejico. Teta Mari je imela v roki rožni venec in molila, mi v sprevodu pa smo odgovarjali z molitvijo. Tako smo v procesiji blagoslovili vseh prostore. Ko je ati na magnetofonu, pozneje pa na gramofonu, začel predvajati Sveto noč, smo se odpravili na obred po hiši. Najprej moja mami z žerjavico in s kadilom, za njo teta Mari, nato mi otroci z zvončki in žegnano vodo v posodicah in za nami še vsi drugi. Obhodili smo vse sobe v prvem nadstropju, odšli na podstreho, nato po vseh sobah v pritličju, v klet, na dvorišče, na vrt in pred hišo. Otroci smo z žegnano vodo zelo radi in bogato škropili po vseh predmetih in prostorih, zlasti po posteljah.

Vedno smo odšli še k sosedam v Pečnikovo hišo (v njej so živele tri starejše sestre) in tudi tam pokadili prostore in jih blagoslovili. Tu so gospe odrasle vedno povabile še na kozarček žganja, otroci pa smo dobili piškot.

Ko smo se vrnili domov, so nas pod smrekco čakala darila; vsak je dobil svojega. Moj oče si je na glavo poveznil kučmo, delil darila in nam voščil vesele blagoslovljene praznike. Na vsakem darilu je bilo napisano ime. Komaj smo čakali, kakšno presenečenje bo v ovoju. Ko je vsak dobil svoje darilo, smo odšli v dnevno sobo in kuhinjo in jih odvili. Joj, koliko vpitja in vzklikov presenečenja je bilo. Vsi moji sorodniki imajo namreč zelo močne glasove. Si lahko predstavljate, kako je to bilo slišati? Nato smo počakali do polnočnice in ob pol dvanajstih sta se moja mami in teta Ivanka poslovili in odšli v cerkev k polnoč-

61

Na vrtu z butaricami: jaz, bratranec Matjaž, sestrični Špela in Tatjana, bratranec Emil.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Tomšičeva ulica

Velika noč

Birmanki leta 1968.

(Iz zasebnega arhiva Darje Pintar)

Popoldne smo vsa jedila odnesli k žegnu. Otroci smo pirhe nosili v svojih malih košaricah. Mami je pripravila veliko košaro, v katero je naložila jedila, ki smo jih skupaj odnesli k žegnu v farno cerkev. Po žegnu so jedila ostala v košari do nedelje zjutraj, ko je mami po jutranji maši pripravila zajtrk. Na mizi so bili kuhano meso, hren, jajca, potica, kruh, pomaranče. Z atijem sva vedno jedla meso, hren in potico skupaj. Tako mi tekne še danes, ampak samo za veliko noč.

V soboto dopoldne je ati pripravil skodelice z vodo in vanje vsul barvo (zeleno, modro, rdečo, rumeno, vijolično). Vsi otroci (sestrični in bratranec) smo se zbrali za kuhinjsko mizo. Mami in teta sta skuhali velik lonec jajc. Vsak je dobil svojo skodelico z barvo in leseno palčko, da je kotalil jajce po lončku. Oče je bil vešč rokodelskih del in je naredil ščipalke, s katerimi smo pobarvana jajca previdno jemali iz skodelice in jih polagali na papir, da so se osušila. Pri tem smo se vedno V nedeljo popoldne smo vsi sorodniki šli v Presko zabavali in si pripovedovali zgodbe. na domačijo moje stare mame – očetove mame. Tu se je zbralo veliko bratrancev in sestričen mojega očeta. Ker vsi zelo glasno govorijo, se je to veselo srečanje slišalo daleč naokrog. Vedno smo si najprej voščili blagoslovljene praznike, si ogledali domačijo, potem pa smo bili povabljeni na velikonočna jedila. Ker so bile vse jedi domače, od mesa, jajc in v krušni peči pečene potice, so bile jedi veliko bolj slastne kot doma in smo se jih prav napokali. Domači so pripravili tudi krog in korito, po katerem smo valili pirhe. To igro smo vedno igrali vsi, tako odrasli kot otroci. Že pred tem praznikom smo zbirali »nežke« – drobiž – ki smo jih potrebovali pri valjenju pirhov. Tistemu, ki se je s svojim po stezi kotalečim pirhom zaletel v tvoje jajce, si moral plačati.

Šmarnice

Najbolj smo se otroci veselili majskih šmarnic.

Takrat smo vse vsak večer z veseljem hitele k maši. Pa ne samo zaradi maše in obreda, ampak zato, ker smo se borili za klopi na levi strani pod stranskim oltarjem.

Danes teh dveh klopi ni več. Iz Zlatega polja je k šmarnicam hodilo kar veliko naših vrstnikov, in tudi oni so želeli sedeti v teh klopeh. Sedel je tisti, ki je prej prišel.

Včasih ni nihče popustil in smo sedeli mešano. Takrat smo se med mašo dregali, nagajali drug drugemu, se tiho smejali in seveda motili druge vernike. To je trajalo kar precej časa, dokler nas ni neka sodelavka mojega očeta in tete zatožila, kaj delamo pri šmarnicah. Naši straši so sedeli vedno na desni strani in nas niso videli.

Po končanih šmarnicah smo se pred cerkvijo nekaj časa še lovili in, če je bila sila, tudi stepli. Končali smo pri nas na dvorišču, kjer smo se s sestričnami, z bratrancem in drugimi prijateljicami igrali gnilo jajce.

62

Prvo obhajilo in birma

Zelo smo se veselili prvega svetega obhajila in pozneje še birme. S sestrično Špelo sva šli, ko sem bila v tretjem razredu, hkrati k birmi. Obema je bila botrica teta Ivanka, najmlajša sestra mojega očeta, ki nama je kupila prstan in spominsko knjigo. Za birmo sta nama mamici zašili beli oblekici, na rokah sva nosili bele rokavičke, belo torbico in v laseh bel nagelj. Kupili so nama nove lakaste čeveljčke z zlato »šnolico«. Pri birmi nas je bilo veliko, zato je obred trajal zelo dolgo časa. Po obredu smo se vsi fotografirali. Na slavnostno kosilo, ki smo ga pripravili kar doma, smo povabili vse sorodnike. Spet smo preživeli prijetno popoldne v krogu tistih, s katerimi smo se imeli radi.

Nedelja

Vsako nedeljo smo šle k deveti maši. Vedno so nas starši lepo oblekli. V začetku smo lahko sedele poleg staršev v klopeh, ko pa smo začele hoditi v šolo in k verouku, pa smo morale stati spredaj pred oltarjem. To je bilo kar zabavno, saj smo lahko tudi malo klepetale.

Vendar nas je neka gospodična, ki je skrbela, da smo sledile obredu, pravočasno pokleknile, … ves čas grajala in stala nad nami. Počasi nam to ni bilo več tako všeč.

Po maši smo s starši zavili v mestno slaščičarno. Otroci na tortico, odrasli pa na kavo. Meni je bila najbolj všeč z lešniki posuta torta. Pozneje smo hodili na matinejo v Prešernovo gledališče ali v kino Center, danes Kolosej.

Starši, teta in stric so se v slaščičarni srečali s svojimi prijatelji.

Po kosilu smo odšli na izlet, vedno v drug kraj na Gorenjskem. V naši družini, imeli smo rdečega fička, je vozila samo mami. Garažo smo imeli na dvorišču v nekdanjem hlevu. Avto je bilo treba do milimetra natančno zapeljati z ulice v vežo in na dvorišče. To sta znala samo moja mami in tati mojih sestričen, ki je imel prav tak avto. Bila sta prava mojstra. Ko sem to poskusila tudi sama, mi nikakor ni uspelo. V vežo je šel z ulice samo fičo, ker je bil ravno prav velik, dolg in širok.

Na izlet smo največkrat podali obe družini skupaj, in dokler je bila z nami še stara mama, tudi ona, večkrat sta šla z nami tudi teta in bratranec. Poleti smo se pogosto že dopoldne po maši odpeljali na kopanje na Šobec ali Bled. Kopali smo se vedno na grajskem kopališču in vsi zelo uživali. Joj, kako radi smo plezali na hlode, ki so ograjevali kopališče, in padali z njih. S sabo smo imeli tudi malico, kanglico z okisanim fižolom, kruh, kakšen »pohanček«. Vedno smo jedli kar v kabini za preoblačenje. To se nam je zdelo zelo imenitno in smo vedno komaj čakali na malico. Poleti smo vsi sorodniki na večernem družinskem izletu na Šobec igrali mini

golf. Otroci smo se tega zelo veselili. Pozimi so nas večkrat peljali na sankanje v Mojstrano. Z nami so se vedno sankali tudi odrasli.

Dopustovanje

Vsako leto sem šla s starši na morje v Selce. Dokler nismo imeli avta, smo se na morje vozili z avtobusom.

Vedno smo sedeli na prvih sedežih. Vsako leto sem dobila novo kanglico, lopatko, sito in posodice za potičke. V Selcah je bila na plaži tudi mivka. Kanglico je ati vedno pritrdil spredaj čez ročaj. Nekoč je nek mamin sodelavec v hecu rekel, da mi bo vzel kanglico. Joj, kako sem se bala, da bo to res storil. Ker je bilo na poti do Selc več postankov, sem vsakič, ko je šel ta gospod mimo, kanglico močno stiskala k sebi. Nastanjeni smo bili po raznih hišah, skupna jedilnica pa je bila sredi takrat majhnega mesta. Kosilo je bilo opoldne. Svojim staršem sem naredila kar precej sivih las, saj sem menda zelo trmarila in jokala, nisem hotela jesti, ker mi je bilo vroče in sem bila zaspana, do jedilnice iz kopališča pa tudi ni bilo tako blizu.

Ko sem bila stara deset let, so starši kupili šotor.

Od takrat smo se vsako leto odpravili na potovanje po Jugoslaviji. Prvi teden smo potovali, naslednji teden pa preživeli v enem od kampov v Dalmaciji. Vsak večer smo po celodnevni vožnji in ogledih znamenitosti postavili šotor. Jaz sem napihnila blazine, mami je skuhala večerjo. Po večerji so se starejši dogovorili za nadaljevanje poti, nato pa odšli na zaslužen počitek. Zjutraj po zajtrku je bilo treba vse pospraviti, napokati v avto in odisejada se je nadaljevala. Ves čas je vozila moja mami.

Ati je gledal na zemljevid, jaz pa sem sedela zadaj, obložena s prtljago, ki jo je mami sicer znala mojstrsko zložiti. Spredaj, kjer ima fičko prostor za prtljago, so bile vse potrebščine za kuhanje in živila. Na strehi je bil pritrjen prtljažnik, na katerega sta z atijem naložila vso kamp opremo in kovčke z obleko, na zadnjem sedežu je bila ročna prtljaga. In tako smo potovali več tisoč kilometrov, tudi do Ohrida, in prevozili vse republike naše nekdanje domovine.

Nikoli nismo bili sami. Z nami so potovali še trije drugi prijatelji z družinami, sodelavci mojega očeta in mame. Vsi so imeli otroke približno moje starosti. Tako smo dopustovali kar nekaj let, dokler nisem končala osnovne šole. Potem smo se še večkrat s fičkom peljali v Dalmacijo in taborili. Včasih je šla z nami tudi katera od sestričen.

63

Tomšičeva ulica

Dogodki in stanovalci v Tomšičevi ulici Stara mama Katarina Černe s svojimi vnuki Darjo, Marjano, Matjažem, Tatjano, Špelo.

(Iz zasebenga arhiva Darje Pintar)

smo se skrile v vežo in nas niso mogle ujeti. Vem, da so bile zelo jezne na nas. Me pa smo štele, koliko torb smo tako sklatile na tla. Pri teh podvigih so sodelovala tudi druga dekleta z naše ulice.

V naši hiši se je vedno veliko dogajalo, saj so bila vrata z glavne ulice v vežo večinoma kar odprta. Ljudje so bili navajeni vstopati v vežo še iz časa, ko je bila tu še kmetija »pr Skledar« in so prihajali po kislo zelje in repo. Moj oče je imel tudi veliko orodja in pripomočkov za popravilo.

Vsi iz ulice so si hodili k nam izposojat orodje ali druge pripomočke (kelo, lopato, voziček …).

Marsikdo je prinesel nazaj pokvarjeno orodje ali pa ga sploh ni vrnil.

Pozimi smo kurili na drva in premog, a le v kuhinji in sobi. Včasih so na hodniku šipe v oknih zaledenele in izrisale so se prelepe rože. Starši so spomladi ali konec poletja naročili drva in premog. Spominjam se, da je bilo treba pripeljana drva hitro razžagati, saj prav dolgo pred hišo niso smela stati. V mestu je bil samo en žagar, ki ga je bilo zelo težko ujeti. Tudi ko je obljubil, ga največkrat ob dogovorjenem dnevu ni bilo; pogosto je počival v gostilni.

Razžagana polena smo nalagali na avtomobilsko prikolico in jo skozi vežo vozili v drvarnico na dvorišču. Potem je na vrsto prišel še premog. Tudi tega smo otroci s samokolnicami pomagali voziti v za to pripravljen prostor. Radi smo pomagali, saj nam je ati vedno dal nekaj denarja za v šparovček. Kadar je bilo treba, smo pomagali tudi drugim sosedom. Takrat, ko smo dobili drva in premog, so na pomoč prišli tudi sorodniki. Po opravljenem delu smo vedno dobro pomalicali.

Naša ulica je bila v času mojega otroštva kar precej prometna. Ni bilo veliko osebnih avtomobilov, pač pa pešcev in tudi kakšna konjska vprega. V ulici je bila srednja tekstilna in pozneje ekonomska šola, dom upokojencev in veliko stanovalcev.

Večkrat nas je teta poslala zacinit posodo k Pajerjevemu Tinku, ki je imel delavnico sredi naše ulice. Hiša Nasproti vhoda v našo hišo je v Tičarjevi hiši (vhod je bila ozka, tako da si moral iti skozi dolgo temno vežo, iz Jenkove ulice) stanovala gospa, ki je bila branjevka na kjer je bila na koncu delavnica. Spomnim se ognjišča. tržnici. Vedno je prekladala gajbice in jih vozila na vozičVčasih je posodo hitro popravil, včasih pa smo morale ku. Včasih smo ji pomagali poriniti voziček v vežo. Vse malo počakati. popoldneve je slonela na kuhinjskem oknu in gledala po Na drugem koncu ulice proti Gasilskemu trgu je ulici. Včasih smo se z njo tudi kaj malega pogovorili. stanovala gospa Tilka, šivilja. Hiša je bila visoka in Dve hiši naprej po ulici navzgor je Gradišarjeva ozka. Včasih so nas poslali tudi k njej, da je kaj pošila, hiša, kjer je spodaj stanoval Gradišarjev Ivan, možak čeprav sta šivali tudi moja mami in teta. Iti k njej nas precej obilne postave. Ko je zbolel, ni mogel hoditi, zato je bilo vedno strah, zato nikoli ni šla ena sama. Spodaj je večino dneva presedel ob kuhinjskem oknu. Imel je je stanovala stara gospa Manca. Vsi smo se je zelo bali, majhnega psa Pikija, ki mu je bil po stasu precej podoker je včasih tako kričala. Morali smo mimo njenih vrat ben.

Drug drugemu sta delala družbo na okenski polici. po dolgem temnem hodniku, da smo prišli do stopnic, Tudi z njim smo se pogovarjali in radi božali psička. ki so vodile v prvo nadstropje do gospe Tilke. Spomnim se, da me je nekoč skozi priprta vrata svojega stanovaMed našo in Gradišarjevo hišo je dolga rjava Ekslernja gospa Manca prijela za roko. Od takrat smo se je še jeva hiša, kjer je živelo več stanovalcev. Včasih smo šle bolj bale. Bile pa smo tudi same malo krive, da je bila tudi v to hišo, posebno takrat, ko je prišla jajčarica. V jezna na nas, ker smo ji včasih nagajale. zelo temni veži je bila po tleh, in še danes je, utrjena Spomnim se furmana Toneta, ki je imel v voz vprežene lepe bele konje, vendar je bil z njimi zelo krut. Še danes ga vidim, kako je z veliko hitrostjo pripeljal po Reginčevi ulici in nato na ovinku v Tomšičevo ulico komaj odvil, vpil sočne kletvice in z bičem tolkel po konjih, da bi ja še hitreje peljala. To se je nam otrokom zdelo zelo kruto. Če je bil z nami kateri od odraslih, nas je vedno hitro potegnil v vežo, sicer pa smo sami stekli in se skrili pred divjanjem konj, voza in vpitjem prevoznika Toneta. Bil pa nam je zanimiv tudi zaradi besed, ki jih ne bi smeli slišati. Tudi k nam je večkrat pripeljal pesek, ki ga je moj oče potreboval za zidavo. Do očeta je bil zelo spoštljiv in navadno takrat, ko je pripeljal pesek, ni uporabljal dodatnega besednega zaklada. Po ulici so večkrat hodili tudi brusači škarij in nožev z velikim košem na rami.

Ker je bilo v ulici kar precej starejših gospa, so marsikaj potrebovale iz trgovine. Joj, kolikokrat na dan smo skočile do Petrčka ali v Delikateso pa v Vinotoč, po kruh, mleko, vino, baterije v Elektro trgovino, … To nas je kar zabavalo. Včasih, ko se je nabralo več uslug, so nam pustile kako nežko (kovanec za pet par) ali pa dale za sladoled. Najbolj se spomnim sladoleda v mestni slaščičarni. Tako dobrega sladoleda danes ne dobiš nikjer. Še danes imam pred očmi, kako so ga delali. Velik aparat za mešanje sladoleda je stal pri vhodu v slaščičarno. Bil je umazano bele barve, velike železne lopate so v veliki ponvi mešale sestavine. Vsakih deset minut smo hodile na vrata spraševat in gledat, če je že narejen.

O, kako se je vlekel čas, ko so ga mešali. Ampak smo dočakale. Se mi še danes cedijo sline, če samo pomislim na ta odlični sladoled.

K sosedom, ki so živeli v Ekslerjevi hiši, se je vsak mesec z vlakom pripeljala neka gospa iz Bosne. V velikih košarah in cekarjih je nosila jajca in jih menjavala za stara oblačila. Otroci smo rekli: »Jajčarca je prišla.« Bila je velike obilne postave in škrbasta.

Na vogalu v majhni zeleni hiši sta živeli dve sestri.

Včasih sta bili prijazni do nas, včasih pa sta nas tudi kregali. Večkrat sta prosili, da smo jima kaj prinesli iz trgovine. Včasih ju je obiskal nek gospod. Takrat sta nas vedno poslali po liter rdečega vina v bližnji vinotoč Vis v Jenkovi ulici. Nekoč pa je prišlo do napake, za katero me nismo vedele, samo zatožit sta nas šli v šolo in tudi našim staršem, kako smo grde in hudobne. Šele pozneje smo izvedele, da so nam v vinotoču namesto rdečega vina v steklenico nalili rdeč kis. Seveda sta gospe nalili gospodu v kozarec vino in ga je z veseljem nagnil. Menda se mu je tako zaletelo, da je skoraj umrl. Še danes mi je hudo, ko pomislim na to, ampak me res

Nedaleč stran od naše hiše je bila srednja tekstilna in pozneje ekonomska šola. Vse dijakinje ekonomske šole so bile oblečene v enake črne halje. Ko so se vračale iz šole, smo jih pogosto pričakale pred vrati na ulici. Dekleta so šolske potrebščine nosila v torbah v rokah ali pod pazduho. Največji užitek je bil, če smo jim sklatile torbo iz rok in jim je padla na tla. Seveda

64

nismo bile krive. Verjetno so v vinotoču zamenjali sod ali pa niso dobro slišali našega naročila. V vinotoču je bilo za šankom vedno veliko glasnih ljudi, predvsem moških, ki so tja hodili na kozarček rujnega. V vinotoč so vsi stanovalci hodili po kis, ki ga je lastnik točil iz velikega soda.

zemlja, čeznjo pa poveznjeni dve široki deski, ki sta vodili do stopnic v prvo nadstropje. Hoditi po teh deskah nam ni bilo prav prijetno, saj je bila hoja po njih zelo glasna. Gospa Ekslerjeva, ki je z bratom živela v pritličju, oba pa sta bila v sporu z vsemi sosedi, nas je večkrat preganjala in nas kregala.

Med našo in Demšarjevo hišo je Pečnikova hiša, v kateri so stanovale tri sestre. Gospa Helca je vsako jutro, da se ni kadilo, s kanglico pošpricala vso ulico pred njihovo hišo, saj še ni bilo asfalta. Ko sta prišla k njim na počitnice nečaka (starejša od nas), smo šle včasih k njim. Tudi fanta sta prišla k nam na vrt, da smo se skupaj igrali. S temi sosedami smo se dobro razumeli in so jim naši starši tudi pomagali. Včasih so se družili tudi na raznih slavjih.

V veliki Demšar-Brillyjevi hiši je stanovala sestrična mojega očeta. Večkrat je prišla k njemu po nasvet ali pa le na obisk. Imela je zelo lepo urejen vrt in majhen ribnik z zlato ribico, zelo dobro je tudi kuhala. Imela je hčerko v Ameriki in nečakinjo v Beogradu, kar se je nam otrokom zdelo zelo imenitno. Vedno smo bili veseli, kadar sta nas obiskali; bili smo ponosni, da imamo take sorodnike.

65

Od Pungrata do župne cerkve

Miha Mohor Spominski drobir Stanovali smo pri očetovi mami Karolini na vrhu Roženvenskega klanca, v hiši Savski breg 3.

Bili smo del velike družine Mohorjevih v Kranju.

Moj oče je bil profesor, petnajst let tudi ravnatelj na kranjski gimnaziji, mama Bavdaževa iz Škofje Loke. Rojen sem bil jeseni leta 1945.

Junaško dejanje

Spominjam se, da sem imel štiri leta, ko je prišla k nam občinska komisija in ugotovila, da imamo eno sobo na podstrešju prazno, in določila, da nam bodo nekoga vselili. Ker so morali že med vojno prisilno gostiti nemške vojake, ki so potem imeli dostop do vseh prostorov v hiši, se je oče na vsak način hotel izogniti napovedanemu oficirju nove jugoslovanske vojske.

Zaradi te stanovanjske politike sem moral jaz zasesti to malo podstrešnico, dva dolga hodnika, stopnišče in tri vrata proč od preostalih članov družine. Mama mi je za posteljni rob zataknila mogočne lesene klešče, da nisem ponoči padel na tla. Potem sta nekega popoldne prišla dva stroga moža od komisije z mapama pod rokama in nista verjela, da lahko tako majhen otrok sam spi na podstrešju. Eden izmed njih me je poklical k sebi in me zaupno vprašal, če mi je mama rekla, naj tako govorim.

Pritrdil sem in potem se je pozanimal, kje res stanujem.

Radovedneža sem takoj peljal po hodniku in na podstrešje, ves ponosen odprl vrata in jima pokazal svojo »ogromno« posteljo. Morala sta kapitulirati in tako sem pri štirih letih rešil svojo družino pred »vsiljivcem«.

Sobice sem se hitro privadil, staršem verjel, da je strah votel in da ga okrog nič ni, ter v njej prebil leta otroštva in odraščanja.

mi pa da to nismo. Osemdesetletna prababica, ki smo jo po gorenjsko klicali kar »mat«, pa ni bila obremenjena s temi predsodki. Dvakrat ali trikrat sva se na povratku s pokopališča utrujena ustavila v mlečni in »mat« me je z brezzobim smehljajem na obrazu opazovala, kako sem z užitkom pospravljal puding.

Stare igrače in končno čisto prava žoga Da nisem imel igrač, se ne morem pritoževati, čeprav se jih v mojem otroštvu ni dalo kaj prida kupiti. Oče jih je najbrž v lastno veselje ali po nekakšni intuiciji kupoval na zalogo še pred mojim in sestrinim rojstvom. Zato sem lahko neumorno zidal hišice in gradove iz Richterjevih pisanih kock iz umetnega kamna, kasneje pa sem kot prvošolec sestavljal Märklinova kovinska dvigala. Imel sem tudi miniaturni dirkalnik z Mercedesovo zvezdo, ki ga pa nisem mogel navijati, ker je imel odlomljeno prednje kolo. Bolj uporabna je bila miniaturna brunarica, a je sprva nisem znal sam sestaviti. Radi smo

Z malinovcem prelit puding

Vrh Roženvenskega klanca je cerkev, za njo je ob obzidju rasla trava. To je bil zlasti za fante še en prijeten kotiček

66

V povojnih letih je vladala revščina, tudi hrana je bila »na karte«, slaščice pa so bile sploh velika redkost. Zato se mi je toliko bolj vtisnil v spomin dober z malinovcem prelit vaniljev puding, ki so ga kratek čas stregli v lokalu v nekdanji Kušlanovi hiši. Takrat Unrine pomoči še niso dajali v šole, ampak so uredili mlečno kuhinjo, kamor so starši pripeljali otroke na puding ali palačinke iz ameriške pošiljke, plačali pa so čisto malo, le stroške kuhanja. Stara mama ni hotela niti vstopiti vanjo, češ da je to ubožna kuhinja, da je samo za reveže,

se igrali črnega Petra, domine in igre s kocko tipa Človek ne jezi se. S kocko smo dirkali tudi po kartonu, ki je bil porisan s tekmovalno stezo, ob kateri je bila vrsta rdečih zastav s črnimi pikami na sredi. Oče je namreč podnje skril zoprne nacistične kljukaste križe.

Pogrešal sem le žogo. Pravzaprav so mi drugi povedali, da je žoga imenitna igrača, saj je sam do tretjega leta še nisem videl. V Kranju se je ni dalo kupiti. Stara mama mi je obljubila, da se bova z vlakom odpeljala v Ljubljano.

Tam jo bodo v Nami prav gotovo imeli. Ko sva se v veliki trgovini povzpela v prvo nadstropje, sva se znašla v oddelku za igrače. Na dve strani sta se raztezali dolgi domala prazni polici. »Rada bi žogo za tega fantka,« je stara mama ogovorila zdolgočasenega prodajalca v sivi halji. Ta ji je vzvišeno nesramno zabrusil, da ne ve, kje živi, in da žog sploh nimajo. Milostno je pokazal na polico na desni, kjer so ždele tri celulojdne punčke, in na levo, kjer so bile zložene škatlice za fantke. Tako takrat nisem dobil žoge, ampak črne domine z belimi pikami. Pred povratkom na postajo sva se ustavila pri teti Pavličevi na Resljevi, in stara mama se je ogorčeno potožila, da nisva dobila žoge. Ko je teta s hčerko Klotildo čez kak mesec prišla k nam na Gorenjsko na počitnice, me je obdarila z žogo. Moja prva žoga je bila prav čudna. Izdelal jo je bil nek mlad vulkanizer, tako da je zračnico razrezal na trakove in jih zlepil. Zato je bila kvadratne oblike in je prav nepredvidljivo odskakovala. Po kakem letu je lepilo začelo popuščati, in ko sem potegnil za nastalo gumijasto uho, se je žoga odprla in še zadnji ostanek zraka je ušel iz nje. Takrat se mi je tudi razkrilo, kako jo je vulkanizer uspel napihniti: vanjo je vrgel košček karbida, pljunil nanj in gumo hitro zalepil.

67

Märklinova kovinska dvigala.

(Iz zasebnega arhiva Mihe Mohorja)

Škatlica Richterjevih kock, 11 x 8,5 cm (Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

Od Pungrata do župne cerkve

Pravo žogo sem dobil pri petih letih iz Amerike, kjer je v Clevelandu živela očetova teta. Američani so izvedeli, kako težko živimo, še posebno po sporu z Rusi, pa so zavzeto pošiljali pakete v »staro domovino«. V majhni stavbi za glavnim poštnim poslopjem so potem te pakete delili naslovnikom, prej pa so jih odprli, stvari

skrbel, da mi moja žogica ne bi padla z rok. Sprva se z njo sploh nisem upal igrati, ampak sem jo le občudoval. Po kakih dveh letih pa se je zgodilo, da se mi je na terasi zakotalila v kot in tam skrita obležala na dežju in pripeki. Ko sem jo našel, je bila vsa mehka in tudi lak na njeni površini je bil na drobno razpokan.

Jaja

Sredi petdesetih je bilo. Pozvonilo je pri vratih, in ko sem odprl, je pred mano stala močna ženska v črnem in z veliko košaro pri nogah. Ni pozdravila, ampak je rekla samo: »Jaja!« Izkazalo se je, da je Srbkinja iz okolice Banjaluke. Mama jo je sprejela, ji ponudila preprosto malico in belo knajpovo kavo. Izkazalo se je, da ženska menja jajca iz košare za stare cunje. Posebno všeč ji je bila volna. Prosila je, če ima pri nas lahko skromno skladišče za svojo robo, da ji ne bo treba vsega vlačiti po mestu. Za uslugo bo primaknila še kakšno jajce. Mama ji je dovolila in potem se je vsakokrat oglasila pri nas. Ni se predstavila z imenom, zato smo jo klicali kar Jaja. Ker je bila utrujena, je rada posedela v kuhinji in pripovedovala o svojem življenju. Ko je opazila, da mama sočustvuje z njo, so bile njene zgodbe vse bolj pretresljive. Enkrat se ji je sin hudo ponesrečil, drugič se je snahe lotila neozdravljiva bolezen, tretjič spet se je razjokala nad lastno kruto usodo. K nam je Bosanka Jaja prihajala tja do srede šestdesetih let.

Časovna kapsula

Miha Mohor, st.: Risba medvojnega bunkerja; za pisalnim strojem njegov vodja Benko, 1946.

(Iz zasebnega arhiva Mihe Mohorja)

V naši hiši na Roženvenskem ali Mohorjevem klancu je v letih 1943/44 delovala partizanska tehnika.

To je bila ciklostilna razmnoževalnica Komunistične partije Slovenije. Menda edina na Gorenjskem, ki je delovala sredi mesta. Torej pri Macarolovih – tako se je imenoval očetov očim, ki je kot osmošolec po prvi svetovni vojni prišel iz Trsta in na kranjski gimnaziji z maturo zaključil šolanje. Iz Kokre je tehniko v Kranj pomagal preseliti očetov stric Jela Mohor. V njej so razmnoževali partizanske časopise, Stalinovo Zgodovino VKPB in drugo partizansko propagandno literaturo ter sledili zavezniškim radijskim poročilom in jih zapisovali in razmnoževali. To so potem po ilegalnih zvezah pred vsemi firbci razstavili po pultu in preverili. Zraven in kanalih razširjali po Kranju in okolici. Ker je bil oče so letele pripombe, kaj nam je teh paketov treba in da nesojeni študent zagrebške akademije, je pomagal delati se sramotimo kakor berači in pošiljamo v svet slabo karikature in druge linoreze. Proti koncu leta 1943 se podobo svoje socialistične domovine. Zato je oče po začne skrivnostni del zgodbe o našem bunkerju. Njegov drugem paketu pisal sorodnikom, da ne potrebujemo vodja, mladi kranjski arhitekt Beno Anderwald – Benveč njihove pomoči. Prav v drugem paketu sta se skriko, je doživljal čedalje hujše notranje partijske kritike, vali dve imenitni v časopisni papir omotani polakirani češ da je trockist in da daje prednost narodnoosvobožogici. Bili sta iz takrat novega izuma – plastike. V živih dilnem boju in OF, namesto da bi pripravljal proletarbarvah sta bili poslikani z zvezdicami in s črtami ame- sko revolucijo. V začetku leta 1944 je bil premeščen v tehniko v Veštru pri Škofji Loki. Bila je izdana in skupaj riške zastave in sta na daleč dišali po vanilji. Zelo sem

68

s tovariši je padel in zgorel v mlinu. Od takrat je bil naš bunker časovna kapsula.

Tja do leta 1974, ko smo preurejali hišo in ga porušili, se noben ni zmenil zanj, tudi table niso vzidali v pročelje hiše, očetu pa so v borčevski organizaciji dali vedeti, naj ga niti ne omenja. Zato pa je bil toliko bolj zanimiv za moje otroške pustolovščine. Že kako si prišel v bunker, je bilo nekaj posebnega. V delavnici pod teraso so bila kovinska vratca. Ko si jih odprl, se je pokazala vodovodna napeljava s števcem. Podenj si v luknjico potisnil dolgo pletilko in kakor po čudežu se je betonska stena vdala in pokazal se je krajši rov. Po njem si se priplazil v udobno sobico s pogradom in z mizico.

Povsod so bili razmetani ciklostirani listi in matrice ter linolej z vrezanimi grafikami. V miru sem prebiral zapuščeno gradivo in prišel do precej drugačnih zgodb, kot so nam jih pripovedovali pri zgodovini v šoli. Našel sem tudi pozabljene cigarete, eno sem pokusil potegniti, a sem jo brž ugasnil, saj me je peklo po jeziku in je imela kisel okus. V predalu me je čakala portugalska konzerva sardin z lepim motivom karavele na razburkanem morju. Tudi to sem le odprl in jo zavrgel, ker nisem bil prepričan, da je po desetih letih še užitna.

Ko so nas s šolo peljali v muzej, sem pred vitrino s partizanskimi tiski zinil, da imamo take robe v našem bunkerju veliko več. Sošolka me je grdo pogledala, češ kaj da se važim, pa me je rešil prijatelj Marjan, ki sem ga bil nekoč popeljal v bunker, da sva iz njega odnesla stare steklenice, s katerim sva si na odpadu zaslužila denar za kino.

Predšolski pouk brez Stalina in z vrvohodcem

V Pavšlarjevi hiši sta stanovali dve stari gospodični Prevc, vnukinji advokata Prevca, ki je bil šef Simona Jenka sredi 19. stoletja. Ena je bila upokojena učiteljica.

Naši so me želeli malo zlikati pred vstopom v šolo in so me poleti 1952 pošiljali k njej na inštrukcije. Spominjam se, da me je iz drobne knjižice učila brati velike črke. Listala sva lepo po vrsti od strani do strani, eno besedilo sva pa vedno preskočila. Mene je pa zanimalo in sem hotel, da bi tudi to prebrala, a je gospodična Prevčeva odločno rekla: »Ne, tega pa ne! Greva naprej!« Bila je hvalnica Stalinu – vodji delovnega ljudstva sveta, ki ga pa takrat pri nas ni bilo več priporočljivo hvaliti. H gospodičnam Prevc sem šel tudi, kadar je bila tombola ali pa je v Kranj prišel vrvohodec, ker se je z njunega okna odlično dalo opazovati dogajanje na Glavnem trgu. Vrvohodec je napel vrv med Hlebševo in Mestno hišo in se po njej sprehajal sem ter tja in vozil z biciklom. Potem si je prinesel mizico, si pristavil stol in je zajtrkoval tam zgoraj sredi Kranja, mi pa smo ga občudovali, kako da nič ne pade.

Zares mu je bil podoben Kranjski gimnazijski nižješolci smo se praviloma počasi vlekli po Prešernovi ulici in pogledovali na cerkveno uro. Pouk se nam je navadno končal že ob pol dvanajstih, zato smo opoldne Pernetovemu Tonetu, ki smo ga imenovali kar Mežnarjev Tone, pomagali zvoniti.

Vlečenje debelih vrvi je bila edina naloga, pri kateri smo sošolcu zares radi priskočili na pomoč. Ko smo se tako motovilili mimo Mestne kavarne in slaščičarne, katere najemnik, po vojni pa direktor, je bil Tone Mohor, je na ulico stopil majhen, nevpadljivo oblečen možak. Sošolec Zvone se je ozrl za njim: »Glej ga, kako je tale Titotu podoben!« Nismo se zmenili za pripombo in raje pohiteli proti cerkvi, saj sta se kazalca na uri že skoraj staknila na vrhu. Ko smo doma sedeli pri kosilu, je oče dejal: »Tito jim je spet ušel z Brda. Potepal se je po Kranju in šel k našemu Tonetu v kavarno.« »Ha!« sem vzkliknil. »Potem je bil pa tisti, ki smo ga srečali, res Tito …« Popoldne je ves vzhičen »pridrl« stric Tone. Ponosno je povedal, da si je predsednik pri njem privoščil le kavico in si ogledal časopise in tuje revije, vpete v bambusne okvirje.

Vlak iz sani Naša otroška druščina je obvladovala prostor od župne cerkve do Pungrata in spodaj do Sejmišča z gostilno Zlata riba. Največ smo se zadrževali na trati za rožnovensko cerkvijo in okrog pungraške cerkve ter se obiskovali po domovih. Pozimi smo s sankami oblikovali vlak in po poledenelem Savskem bregu oddrveli prav do kokrškega ali savskega mostu.

Pozabljivci Nekoč se nam je zaradi profesorjeve bolezni pouk končal že uro prej. To je bil podarjen čas in veselo smo ga izkoristili za nekakšno atletsko olimpijado na Dežmanovem vrtu. Marjan je izdelal lesena držala za vrv, da smo tekmovali v skoku v višino. Dve opeki sta omogočali napeto vrv, edina pomanjkljivost je bila, da sta ti pri nerodnem skoku obe v loku prileteli na glavo. Čas je neopazno tekel in Tone ter mi z njim smo pozabili na opoldansko zvonjenje. Kakih deset minut čez dvanajst se odprejo vrtna vrata in tam stoji »tercijalka«, drobna ženska, ki smo jo poznali, da veliko časa preživi v cerkvi in jo krasi s šopki cvetja. Z obrazom, na katerem je ogorčenost premagovala obup, in sklenjenima dlanema, je zakričala: »Ja, Tone!« Tone se je v trenutku zavedel svojega greha in je tudi on sklenil roki in skoraj padel na kolena. Njene kontrole se je bolj bal, kakor če bi prišel sam župnik Blaj. Prav gotovo ga bo zatožila očetu … Naših športnih iger je bilo v trenutku konec.

69

Od Pungrata do župne cerkve

Veroučniki

Mohorjeva trgovina pod vrhom Roženvenskega klanca, 1920.

Sam sem bil eden redkih v naši prijateljski druščini, ki mi ni bilo treba hoditi k verouku. Ta je praviloma prekinil najbolj zanimivo igro, zato se je marsikdo s kletvico na ustih napotil s pomečkanim zvezkom pod pazduho v zakristijo ali župnišče. Spraševal sem, zakaj jim tam ni všeč, pa mi niso znali prav povedati. Da je dolgčas in da je gospod strog. Meni se župnik Blaj ni zdel strog. Do mene je bil zelo prijazen. Morda sem se mu celo smilil, ker sem ostajal brez njegovih naukov. Ko sem tako stal sam pred cerkvijo z žogo v rokah in čakal na prijatelje, je stopil do mene, me pokuštral po laseh in rekel: »Kako si kaj, Mihec?« Toda ko so se prijatelji ob koncu šolskega leta pripravljali na veroučno preverko in ugotavljali, česa vsega ne znajo, so bili nadvse začudeni, ko sem jim pomagal s pravilnimi odgovori. Na počitnicah pri stari mami v Škofji Loki sem namreč preganjal dolgočasje s starimi knjigami, ki sem jih odkril v predalih velike komode. Ob pravljicah in starih učbenikih je bil tam tudi lepo ilustriran katekizem. Po prebiranju zgodb o Kristusovem življenju sem skočil do bližnjega Hribca in se z učbenikom v roki napotil navzgor med kapelice s postajami križevega pot.

Pionirsko gledališče Kranj

Stara mama Lina Mohor je v prvi vojni izgubila moža in se je preživljala z manjšo trgovino. Po poroki s tržaškim študentom Stanetom Macarolom sta leta 1929 odprla pletilsko delavnico.

(Iz zasebnega arhiva Miha Mohorja)

Kot dvanajstletniki smo se znali sami zaposliti.

Dežmanov Marjan je igral v Prešernovem gledališču mladega Prešerna v prvem dejanju igre o našem največjem pesniku in videl, kako to zgleda. Potem smo se pod njegovim »mentorstvom« tudi mi šli teater. V prijateljski druščini smo bili polni zanimivih idej, ki so večinoma ostale sanjarije, Marjan pa je bil praktik in jih je nekaj znal uresničiti. Drugi, ki je gojil ambicijo biti vodja naših podjetij, pa je bil Mežnarjev Tone.

Odločili smo se za dve igri, da bosta lahko izmenično oba direktorja in režiserja: Marjan bo režiral Ribičičevo enodejanko iz partizanskih časov, takrat bo Tone direktor, potem bosta pa za pol ure dolgo igrico o Pavlihi vlogi zamenjala. Igralske vloge sta lepo razdelila med nas preostale, pravično in po sposobnostih, in mi smo se jih lepo naučili. Za kulise smo prosili hišnika Prešernovega gledališča in prijazno nam je posodil pročelje kmečke hiše. Na Dežmanovem vrtu za gledališčem smo sončnega dne ob koncu maja pripravili oder in pred njim namestili gajbice tako, da smo jih lahko premostili z deskami in dobili klopi za gledalce.

Marjan in Tone sta šla čez viseči kokrški most do najbližjega vrtca in se predstavila kot direktorja Pionirskega gledališča Kranj. Dogovorila sta se, da bodo vzgojiteljice pripeljale otroke na predstavo in jim prodala vstopnice po pet dinarjev. Ko pa je napočil dan predstave, za opoldne smo bili zmenjeni, so otroci zares prišli. Igralci smo bili že v svojih kostumih in na debelo

70

maskirani z gledališkimi šminkami Marjanovega očeta.

Le Mežnarjevega Toneta ni bilo od nikoder. Izkazalo se je, da ga profesor Pribošič ni spustil s šolskih pevskih vaj. Otroci so postajali nestrpni, presedali so se in padali s sedežev. Kaj storiti? Vrteli smo jim plošče s koračnicami, nacistično zapuščino s podstrešja, pa ni pomagalo. Potem smo se odločili, da bo vsak povedal kakšen vic. Jaz sem si izbral tistega o možakarju, ki si je izmišljeval različne frizure za svojih šest las in je, ko so mu odpadli in je ostal en sam las, dejal, da bo odslej kar skuštran hodil naokrog. Ko sem ga lepo povedal, sem pogledal po publiki: otroci se sploh niso smejali, samo začudeno so me gledali. Ko je Tone dvajset minut čez dvanajsto pridrvel, je vrgel kolo od sebe, da se je kar popeljalo po pesku, in se šel brž naličit. Odigrali smo obe igri in bili uspešni. Naša direktorja sta še bolj samozavestno odšla še do drugih vrtcev, da sta se dogovorila za reprize. Ampak iz tega potem ni bilo nič.

Direktor Prešernovega gledališča Vladimir Štiglic je z okna svoje pisarne zagledal svoje kulise na soncu in dežju, zato je od hišnika zahteval, da jih privleče nazaj in pospravi v gledališko lopo.

Kljub temu udarcu mlada direktorja nista vrgla puške v koruzo. Sklenili smo, da si bomo sami izdelali kulise. Kupili smo velike pole papirja in ga napeli preko lesenega okvira. Toda ko smo začeli po njem vleči čopiče, namočene v pleskarske barve, se je papir takoj razmočil in strgal. Tone se je spomnil, da imamo pri nas telefon in smo šli telefonirat v tovarno Špik. Predstavil se je kot direktor Pionirskega gledališča Kranj in povedal, da nujno potrebujemo karton za kulise. Iz slušalke se je najprej zaslišal smeh, nato pa povabilo, naj le pridemo. Z ropotajočim vozičkom smo oddrveli pod mesto v Špik iskat karton. Vsi iz pisarne so nas prišli pogledat, mulce iz Pionirskega gledališča Kranj, direktor in tajnice, vse se je kar zvijalo od smeha.

Kulise smo lepo dokončali, pa so vse poletje stale na dvorišču pri Dežmanovih, krivila jih je poletna pripeka in prali nalivi. Desetega junija smo dobili spričevala, šole je bilo konec in odprli so kopališče. In mi smo se raje hodili kopat.

Kino

V predtelevizijskih časih je bil kino za nas otroke čarobno doživetje. Moj prvi film je bil predvojni Rin Tin Tin. Zgodbi o junaškem psu, ki dobre ljudi rešuje pred zlobneži, triletnik nisem bil sposoben prav slediti, saj so se v zamegljenih črno-belih slikah in v pospešenem ritmu sem in tja preganjali nekakšni kavboji, da nisem mogel ugotoviti, kdo koga lovi. Očarale so me šele barve v ruskem pravljičnem filmu Kamniti cvet, čeprav tudi tega nisem prav dobro razumel. Nepozaben pa je bil prvi risani film, v katerem so se Miki, Pepe in

Racman nadvse nerodno lotili čiščenja velike stolpne ure. Odtlej so mi animirani filmi predstavljali višek filmskega užitka.

Otroci smo se obvezno ustavljali pred vitrinami kinematografskega podjetja, ki so visele na več mestih po mestu. Na podlagi slik smo ugotavljali, ali je film vreden ogleda ali ne, po predstavi pa smo ob njih podoživljali najimenitnejše prizore. V prvih dveh desetletjih po vojni so ob vstopnicah na blagajni za pet dinarjev ponudili tudi »kino spored« – prepognjen list s slikami in kratko predstavitvijo prihodnjega filma. Te programe smo vneto zbirali in si jih izmenjevali, če smo bili pri denarju, pa smo manjkajoče številke lahko kupili tudi v trafikah. Nekateri so pri zbirateljstvu šli v bolj drzni hobi: holivudskim zvezdam so pisarili pisma s prošnjo po fotografijah s podpisi. Pri tem je bil najuspešnejši Pungrajčan Pečo, saj je imel polno škatlo takih trofej.

Starši so me podobno kakor večino sošolcev kvečjemu enkrat na mesec pustili v kino. Oče si je vsako premiero ogledal že zato, da je kot ravnatelj na oglasni deski v šolski avli lahko gimnazijcem priporočal ali prepovedoval obiske predstav. Radovednost si je naša pungraška druščina tešila tako, da je srečnež, ki si je film ogledal, tam za obzidjem preostalim o njem natanko poročal. Pripovedovati je moral počasi, opisovati dogajanje kader za kadrom, si pomagati z gestikuliranjem, vzklikanjem in imitiranjem zvezdnikov. Zgodilo se je celo, da se je vneti poročevalec revolveraškega obračuna ekstatično zavalil v prah in v prevzete poslušalce neusmiljeno streljal s kazalcem. Več desetletij pozneje mi

je televizija omogočila, da sem si nekaj takih zamujenih filmov le ogledal. Spoznal sem, da nisem kaj dosti zamudil, saj so mi prijatelji v mladosti tako živo pričarali domišljijske predstave, da je bilo komaj kaj dopolniti.

Ko smo se pri enajstih letih vpisali v osemletno gimnazijo, smo si vsak konec tedna kar v šoli ogledali filmsko predstavo. Pod profesorskim mentorstvom so višješolci vodili številne interesne krožke od speleološkega do literarnega. Nam je bil najbolj všeč filmski krožek, ki je zanj pripravljal program osmošolec Marjan Kregar. Sredi tedna smo iz vitrine pod glavnim stopniščem izvedeli, kateri film nam obljubljajo za sobotni večer. Ob šestih so nas za simboličnih deset dinarjev spustili v veliko telovadnico. Polegli smo po parketu, in ko je ugasnila luč, smo se začeli vsi skupaj na ves glas dreti, dokler se na zidu ni pokazal naslov filma. Repertoar je bil kakovosten, pester in zanimiv: od najnovejše Fellinijeve Ceste in Tatijevih Počitnic gospoda Hulota do hollywoodskega Riharda Levjesrčnega.

Gimnazijske predstave so začeli obiskovati tudi učenci z drugih šol. Iz navrženih pripomb je pogosto zazvenela zavist zaradi imenitnih reči, ki si jih dijaki lahko privoščimo. Eden izmed takih »gostov« je sredi filma sklenil pokvariti naš umetniški užitek in se je preprosto polulal na parket. Ko smo o nesramnem dejanju obvestili dežurne osmošolce, so takoj prižgali luči, dva sta stopila do grešnika, ga pograbila za roke in noge, z njim pobrisala lužico, ga odnesla do vrat ter ga vrgla na hodnik. Luči so ugasnile in gibljive slike so ponovno napolnile steno telovadnice.

71

Kino spored s predstavitvijo animiranega filma Alica v čudežni deželi.

(Iz zasebnega arhiva Mihe Mohorja)

Pungrat

Metka Sosič Punčka v košu za hišo na koncu mesta

Slikar pod oknom

Nikolaj Omersa: ilustracija Bevkovega Tatiča; MK, 1952.

Bilo je kaki dve leti pred šolo. Dolgčas sem rad preganjal tako, da sem k oknu pristavil stol, zlezel nanj in radoveden gledal po Rožnovenskem klancu. Po njem se je vlekel cestar, v veliko leseno smetišnico pometal nesnago in s peskom sproti zasul vsako luknjo. Iznenada se je iz mesta proti tovarnam ob Savi pognala množica delavcev in delavk, po kratkem premoru, ko je klanec popolnoma opustel, pa so se v nasprotno smer vzpenjali tisti iz prejšnje izmene. Nekateri so ob sebi potiskali kolesa. Previdno sem se potegnil naprej prav do roba okna in pokukal navzdol. Na veliko presenečenje sem prav pod seboj zagledal slikarja. Sedel je na zložljivem stolčku in v risalno mapo z ogljem risal »naš« klanec. Z odprtimi usti sem občudoval, kako mu roka pleše po papirju, in skoraj se mi je zgodilo, da bi mi slina ušla iz njih in tam doli skazila umetnijo. Tisti trenutek me je prijelo, da bi nalašč pljunil na sliko. Le dobri vzgoji ali strahu pred posledicami ali obojemu hkrati je bržkone pripisati, da take nemarnosti nisem storil.

Vselej, ko zaidem na Pungrat, sedaj Trubarjev trg, ga doživljam kot resnični konec mesta, čeprav se je to že zdavnaj razlezlo vse naokoli čez obe reki in strmine, ki obdajajo njegovo staro jedro. Ob zadnji hiši na desni, ki je bila zgrajena sredi 18. stoletja, me vselej preplavijo tudi mnogi prijetni spomini na pripovedi mojih starih staršev in lastna doživetja.

Leta 1952 sem prav to sliko ugledal kot ilustracijo v novi izdaji Bevkovega Tatiča. Šele takrat sem postal pozoren, da sta v njenem središču narisani dve poklapani postavi, kako gresta po klancu navzdol proti železniški postaji. Oče je moral priti po mladega vajenca Franceta, ki ga je trgovec Kušlan zaradi kraje vrgel na cesto.

Na Trubarjevem trgu je bila v zadnji, pritlični hiši na levi doma Katarina Bevk.

72

Pungrat sem dodobra spoznala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem obiskovala pouk klavirja v glasbeni šoli. A da sem več let rada pešačila z doma na Primskovem v mesto, ni bila zaslužna stroga učiteljica, ki ni bila prav pogosto zadovoljna z mojim obvladovanjem dolgočasnih prstnih vaj, ampak prijazna teta Katrca, ki me je ob prihodu ali odhodu iz šole skoraj vedno pričakala pred svojimi vrati nasproti šole. Če sem imela več časa, sva malce posedeli in poklepetali v njenem gostoljubnem domu, sicer pa kar pred njim, samo toliko, da sem ji izročila pozdrave stare mame in tet, pri katerih sem tedaj živela, ter sprejela njene dobre želje za moje domače. Spominjam se je kot drobne, nadvse prijazne in dobre ženice. Pisala se je Bevk, za sorodnico so jo imeli tudi člani družine Justina Bevka iz Gorenj, polbrata pisatelja Franceta Bevka, kar priča še o povezavi moje – Grudnove družine z razvejanim Bevkovim sorodstvom.

Katrca (1886–1966) se je rodila v vasici Laharn na Cerkljanskem. V Kranj se je na Pungrat kot majhna punčka priselila k Francu in Neži Gabrič, ki nista imela otrok in sta jo vzela za svojo.

Njuno imetje je podedovala leta 1915.

O tem, kako se je počutila v novem domu in kakšna je bila njena mladost, žal ne vem nič. Ker pa je postala poštna uradnica, je očitno vsaj to, da je hodila v šolo in se pridno učila. Brez dvoma so jo imeli pri Gabričevih vsi radi in ji ni bilo nič hudega.

Gospodinja je bila njena sorodnica, doma iz Bukovega na Cerkljanskem, morebitno domotožje pa ji je blažil še njen stric Franc Gruden (1861–1941), ki je izhajal iz istih krajev. Doma je bil v vasi Police na

73

Fotografija iz zapuščine Katarine Bevk, najbrž ona v mladosti; okrog 1900.

(Iz zasebnega arhiva Metke Sosič)

Šentviški planoti, z Nežo Gabrič je bil v sorodu, in tako je že od mladih nog pomagal Gabričevima na kmetiji ter še pri opravilih v cerkvi, saj je bil gospodar tudi mežnar. Gabrič je od cerkvene oblasti, ki je imela tedaj nadzorstvo nad šolo in učiteljstvom, leta 1880 pridobil še dolžnosti šolskega sluge in jih sčasoma delno zaupal ženinemu nečaku.

Katrca je prijaznega strica spoznala in se z njim zbližala že na svojem domu, na katerem se je oglašal spotoma, ko je večkrat pešačil iz Kranja do ljubljene domače vasi in nazaj. Prav gotovo so imeli najboljše mnenje o njem tudi njeni starši, saj so mu verjeli, da Katrco čaka pri sorodnikih v Kranju lepše življenje in mu jo prepustili, da jo odnese v oddaljeno mesto. Dal jo je v naramni koš, verjetno dobro obložen s kakšno odejo, si ga oprtal na rame in jo mahnil na pot.

Oh, kako je dolga, dolga pot

Da to nikakor ni bil lahek podvig, sem doumela šele med pisanjem spominov, ko sem se o njem pogovarjala z izkušenimi planinci in pohodniki. Težko je oceniti, kje točno so bile pred več kot 130 leti uhojene steze in poti, ki so bile za popotnike bližnjice med omenjenimi kraji in Kranjem. Lahko pa bi vodile po pobočjih pod Kojco in nad Cerknim ter nato pod Poreznom do Davče ter se nadaljevale nad Selško dolino ter pod Križno goro in Joštom do Kranja. Zagotovo je hoja trajala dva dni, seveda samo podnevi, zato je bilo treba vmes kje tudi prespati. Na tej razdalji je že ravna zračna črta dolga skoraj 40 km.

Viri in literatura Spomini družine Gruden s Primskovega; Josip Žontar (1939): Zgodovina mesta Kranja.

Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo; Nadškofijski arhiv Ljubljana; Škofijski arhiv Koper.

Z očmi se lahko krade

Okoliščine, v katerih sta se spoznala moja stara starša, so tesno prepletene z drugimi spomini, ki jih tokrat obujam, saj so prav tako nastale pri Gabričevih na Pungratu. K njim je v začetku osemdesetih let 19. stoletja prišla za pastiričko majhna deklica Frančiška Mrak (1872–1964) iz Gorenj. Stara je bila približno deset let in je bila tretji otrok v družini skromnega krovca in gospodinje, ki se jima je rodilo skupaj enajst otrok. Žal je večina umrla že v zgodnjem otroštvu ali v mladih letih in so starost dočakali samo štirje.

Franc Gruden, ki je pri Gabričevih delal že pred njo, je bil enajst let starejši in zanesljivo nobenemu od njiju ni prišlo na misel, da ju kje daleč v prihodnosti čaka skupno življenje. Razen tega so se njune poti za nekaj časa razšle, saj je Frančiška prerasla leta za pastiričko in dobila drugačno delo, med drugim v gostilni na Verdu. In to v prav tisti, v katero je veliko zahajal pisatelj Ivan Cankar. Spominjala se je, da se je okoli njegove mize vedno zbiralo veliko moških in navdušeno poslušalo njegovo razgreto govorjenje.

Otroška kočija iz družine kranjskega pivovarnarja in gostilničarja Mavrila Mayrja, konec 19. stoletja. Ohranila jo je Gabrijela Mayr por. Holchaker (1891–1987).

V kočijo je bil vprežen poni, vozil je otrok.

V družini sta bila dva fanta: Rice in Hinko ter tri dekleta: Irma, Jela, Ana. Dolžina 135 cm, širina 80 cm, višina 140 cm.

(Iz zbirke Gorenjskega muzeja.)

Leta 1892 je Primskovo z okoliškimi vasmi dobilo svojo šolo. Ker mi je stara mama povedala, da je Kako sta se imela stric in nečakinja na poti, lahko med gradnjo pomagala podajati opeko, mislim, da samo ugibam, prepričana pa sem, da je Franc naredil se je tedaj že za stalno vrnila v Kranj. Najraje se je vse, kar je bilo v njegovi moči, da jo je malčica kar se da spominjala svojega bivanja in dela pri kranjskem lahko prenašala. Ker je pozneje postal moj stari oče, iz trgovcu Josipu Likozarju. Pomagala je pri prodaji prve roke vem, da je poznal na kupe zanimivih zgodbic, v trgovini in gospodinjskih opravilih, pri čemer je z otroki pa se je znal še prav prijetno pozabavati. imela v trgovčevi ženi kar se da prijazno in sposobno učiteljico. Sprejela jo je z besedami: »Tole si S tem se je zelo prikupil učencem kranjske osnovzapomni, Franca. Vsako stvar, ki je ne potrebuješ ne šole, ki je imela od leta 1878 poleg fantovskih tudi več, daj takoj nazaj na njeno pravo mesto. In z očmi dekliške razrede. Njeni prostori so bili v stavbi na se lahko krade!« To slednje je seveda pomenilo, naj začetku Cankarjeve ulice, ki je bila v drugi polovici 20. gleda, kako se kaj dela, da se bo čim več naučila. Z stoletja najprej poklicna šola različnih strok, ob koncu veseljem je ubogala in postala dobra gospodinja in pa srednja gradbena šola. Ko je nadomeščal svojega trgovka, posebej je zaslovela s peko domačega kruha gospodarja v vlogi šolskega sluge, ga je večkrat doletelo, za prodajo. da so se učiteljice obračale nanj s prošnjo, naj kaznuje Po drugi strani se je tudi Franc Gruden zelo neubogljive učence. Ti so kaj hitro ugotovili, da zna zbližal z Likozarjem. Predvsem ju je povezovalo tako umetelno udarjati s palico po širokih krilih in drugih oblačilih, da glasno poka, boli pa prav nič. Tako delo za farno cerkev, v kateri je prvi skrbno opravljal cerkovniška dela, drugi pa je bil med vodilnimi člani so se kar prerivali okoli njega, da bi bili prej tepeni, za zabavo pa so se medtem na vse pretege drli, kot da pre- župnijskega odbora. Tako je vse skupaj privedlo do stajajo najhujše bolečine. Nekajkrat se je celo primerilo, tega, da je Gruden na prehodu iz 19. v 20. stoletje da je katera od učiteljic Franca prišla prosit, naj preneha nekega 4. oktobra, ko goduje sv. Frančišek Asiški, poslal Mrakovi Frančiški prijazno voščilo za god, s tepežem, ker se ji otroci že smilijo. ona pa mu je odpisala, da mu prav tako lepo vošči, Dobričina je ostal tudi pozneje, ko si je ustvaril saj ima tega dne tudi on god. Ko se je potem prišel družino in mu je žena Frančiška rodila tri hčerke in osebno zahvalit za voščilo, sta ugotovila, da se prav sina. Otroci so nekoč obupno nagajali svoji mami in dobro razumeta. Zato lahko rečemo, da je imel sv. jih nikakor ni mogla ugnati. Prosila ga je, naj jih spravi Frančišek pomembno vlogo pri nastanku Grudnove v red s palico, ker jo ovirajo pri delu, a je samo mirno družine. A to je seveda že nova zgodba – za kakšno drugo priložnost. odvrnil: »Meni niso ničesar naredili.«

74

75

Pod mestom

Darja Okorn Spomini na otroštvo in mlada leta Od mojega otroštva je minilo kar nekaj desetletij, marsikateri spomin je že zbledel in se zabrisal, nekateri pa so ostali in se jih dobro spomnim, ker so to spomini na dogodke, ki so se mi takrat, ko so se zgodili, zdeli zelo pomembni, ali pa na osebe, ki so mi bile ljube in zelo blizu. Tako so, na primer, spomini na moja otroška leta tesno povezani z mojima dvema prijateljicama, s katerima me je trdno in tesno prijateljstvo družilo od našega drugega leta starosti, in to vseh 70 let do njune nedavne prezgodnje smrti. Milena Jeršin (poročena Prah) je živela v Jeršinovi hiši nasproti naše, Tanja Galjot (poročena Plut) okoli vogala v Štefetovi hiši na Sejmišču. Ker smo vedno tičale skupaj, se nas je prijelo ime »Podmestarska triperesna deteljica«. Če smo se igrale skupaj – včasih pri nas, včasih pri Jeršinovih ali Galjotovih, smo se vedno, ko smo odhajale domov, zahvalile: »Nasvidenje/lahko noč, pa hvala, k sm smela bit tle.« Tudi v šolo smo hodile skupaj in imele nešteto pogovorov in pametnih idej, kako popestriti svoje dneve.

Vodopivčeva ulica se je včasih imenovala Roženvenski (knjižno Rožnovenski), po drugi svetovni vojni pa Mohorjev klanec. Za kranjske meščane je bilo to območje Pod mestom.

Milena in Tanja pri prvem obhajilu.

Ker sem bila pol leta premlada, sem se z njima lahko le fotografirala; okrog 1948.

Kadar smo se igrale pri nas, se je »triperesna deteljica« naselila v sobi moje ome, ki nas je zabavala s pripovedovanjem pravljic, nas učila raznih otroških pesmic, z nami igrala domino, črnega Petra, mikado, sodelovala pri igrici »obisk hotela«; tja, v hotel, so se skozi tunel iz kock s pomočjo omine palice vozile domine na počitnice, vmes pa so se ustavile še v trgovini po nakupih ter se končno razmestile po hotelskih sobah, se pravi v škatli za nogavice, ki je imela 12 razdelkov – sobic. Če smo bile »gospe«, so trpeli obleke in čevlji, torbice in rokavice moje mame in moje tete Nenike, kak kos oblačila je prispevala tudi oma. »Gospe« smo potem olikano sedele na zofi ali naslanjačih, pile »kavo« in jedle domače piškote, ki jih je imela oma vedno pripravljene v omari.

Kadar smo prišle s svojimi punčkami, nam je oma znala svetovati pri njihovem oblačenju, šivanju in pletenju oblačilc zanje. Za moje igrače (punčki Urško in Liziko, zajčka in zamorčka – nobena od njih ni bila na novo kupljena), zlasti za »ta velko« (ta veliko) punčko, ki pa je bila kupljena pozneje, prinesel mi jo je Miklavž in je bila tako spoštovana in cenjena, da sploh ni imela imena, je kakšna oblačila sešila tudi šivilja, starejša gospodična Marička, ki je še po vojni prihajala v hišo enkrat ali dvakrat mesečno, da je na domačem šivalnem stroju kaj »poštihala« in pozašila. Mogoče naslednji pripetljaj z njo: Velikokrat sem sedela ob njej na pručki in jo opazovala pri delu. Vedela sem, da skrbi za oblačilca mojih punčk. Tako sem enkrat, bilo mi je kaka štiri leta, spet sedela pri njej, jo opazovala pri delu in v svoji otroški pameti ugotavljala, da so oblačila mojih punčk tako lepa zato, ker zna Marička tako lepo šivati, in z občudovanjem rekla: »Marička, ti si koza.« Stavek sem pogosto slišala, nisem pa se zavedala njegovega žaljivega pomena.

Hvala zato ni bila dobro sprejeta.

Gospodična Marička je

(Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

Moja Lizika in ta velika punčka.

(Iz zasebnega zbirke Darje Okorn)

Posteljica in zibelka, dolžina 66 cm in 48 cm (Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

76

stavek vzela dobesedno in užaljeno gledala. Moji mami je bilo takoj jasno, da se nisem zavedala žaljivosti stavka in je to gdč. Marički tudi pojasnila.

Kako prav je imela, se je izkazalo naslednji dan. Gdč.

Marička je spet sedela pri stroju in šivala, jaz pa na pručki, jo zabavala s klepetanjem o tem in onem in, da bi poudarila svojo hvaležnost in občudovanje, končala z ugotovitvijo: »Veš, Marička, pa si res koza.« Za sprehod so imele igrače na razpolago voziček, ki so ga včasih delile z domačimi mucami, za počitek in spanje pa zibelko in posteljico z vso posteljnino, delo gdč. Maričke, omarico za obleko in majhen kovček, če so odhajale na počitnice. Včasih so prespale v »sobici«.

Leta 1947 se je naš krog razširil. Del naše hiše je bil po vojni zaplenjen, zato smo ga morali izprazniti, vanj pa se je vselila družina Geister. Njihov sin Iztok, pravili smo mu Toči, je bil kako leto mlajši od nas treh, zato smo se hitro spoprijateljili. Pridružila sta se še Tanjina mlajša brata in še Lojze in Francka, dva otroka družine Kajzer, ki je stanovala v isti hiši kot Tanja. To je bila druščina, ki se je ob lepem vremenu podila po našem dvorišču, po našem vrtu in seveda po »gmajni«, kjer je danes parkirišče na Sejmišču.

Voziček in sobica dolžina 50 in 46 cm.

(Iz zasebne zbirke Darje Okorn)

Dvorišče Na dvorišču nam je moj oče iz treh velikih zabojev sestavil hišico. Imela je dve sobici (dva zaboja), med obema je bila veža (tretji zaboj) s premično streho. Hišico smo opremile z zavesami in s preprogami, v sobah so bile klopce, kjer smo posedale, kadar smo prihajale s svojimi punčkami na obisk, pile »kavo« z mlekom v prahu in popestrile obisk z važnimi pogovori o vedenju svojih igrač. Smo pa hišico pridno čistile in pometale, takrat je bila dvignjena streha še kako koristna.

Druga dvoriščna dejavnost je bilo uprizarjanje iger.

Kratke skeče nam je sestavljal moj oče, žal se noben ni ohranil. Enkrat, ko smo igro »naštudirali«, se nam je zazdelo edino smiselno, da jo predstavimo javnosti, seveda proti plačilu vstopnic; prodajali smo jih pri zadnjih dvoriščnih vratih. Tako je nekega popoldneva moja mami naključno pogledala skozi kuhinjsko okno, ki gleda naravnost na dvorišče, in imela kaj videti!

Dvorišče je bilo polno sosedov, pa tudi tujih ljudi, ki so čakali, da vidijo naše gledališke dosežke. Predstava sicer ni odpadla, a denar je bilo treba vrniti. Eno zadnjih iger smo priredili na našem vrtu. Podobno predstavo sva z Mileno sestavili tudi iz sličic za laterno magico in povabili na ogled sorodnico iz Ljubljane, ki se je prav takrat pri nas

77

Zamorček, papir maše, višina 38 cm, 40. leta 20. stoletja.

(Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

Pod mestom

mudila na obisku. Denarja nisva več upali zahtevati, je pa sama od sebe najin trud nagradila s 50 dinarji.

Od kulture smo se preusmerili v naravoslovje. V naši hiši smo vedno imeli pse in muce, od tod verjetno moja ljubezen do živali, saj so me obkrožale od ranega otroštva. Megleno se spominjam dveh kraških ovčarjev, Dona in Dana, zato pa toliko bolje Črta, ki sem mu »kravžljala« živce, kar je tudi dolgo potrpežljivo prenašal, končno pa mu je prekipelo in me je rahlo ugriznil v roko. Oma je zadevo namazala z arniko.

Od takrat sem se arnike bala, ljubezen do živali pa je Na našem dvorišču s punčko Urško in plišastim mucem, ki se ga ne spominjam več.

(Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

na sejah, kjer smo odločali, katero živalico še nabaviti in se dogovarjali o njihovi prehrani in skrbi zanje. Člani smo zanje nabirali travo, ki smo jo za zimo tudi sušili, trpotec in podobno, glavni ekonom (trajna funkcija) pa je bila moja mami, ki nam je s trga nosila vso drugo za živalice potrebno hrano – korenje, repo, zelje, razno semenje, po hrano pa smo hodili tudi na naš vrt.

Vrt

Naš vrt se je raztezal od nekdanje gostilne »Zlata riba« do stopnic na Pungrat. Spodnji del je bil razdeljen na dva dela: na okrasni vrt, kjer so bili posajeni okrasni grmički (snežne kepe, jasmin, španski bezeg, »tuberoze«) in smreke – ta del je bil namenjen raznim igram (lovljenju, škarjicam brusit, skrivanju, »tanc« šoli), in na zelenjavni vrt, ki ga je od okrasnega ločila visoka živa meja iz cipres. Spodnji del se je nato terasasto dvigal proti kranjskemu obzidju na Pungratu. Na prvi terasi je stala uta, kamor smo se, ko smo se nadirkali po spodnjem delu, rahlo utrujeni umaknili h kakšni mirnejši zabavi, na primer malici, sestavljeni iz korenja, marelic, sliv (z zelenjavnega vrta) ali jabolk, češenj in hrušk, kar vse je raslo in rodilo v bližini ute. Vse do leta 1954. Pirčeva pristava, katere sestavni del je bil vrt, je bila namreč leta 1947 zaplenjena (po Nagodetovem ostala. Črtov naslednik, nemški ovčar Don, se je z nami montiranem političnem procesu), vendar omi, ki ni veliko igral, tekal za nami, ko smo se vozili s kolesi, imela nobenih drugih dohodkov, dana v preužitek do in ocenjeval naše dosežke z lajanjem, tudi pri igranju njene smrti. Po njeni smrti leta 1954 na vrt nismo smeli badmintona in pingponga. Čeprav sta mu sicer šla na več. O nekdanjem vrtu ni več sledu. Po nonini smrti živce, nam je pomagal in neprestano skakal za žogico. je nekaj časa propadal, nato pa sta na spodnjem delu Muc smo imeli enkrat pet, vodila jih je »mačka starka«, zrasla kegljišče (zdaj že nekdanje), pred njim pa parkirki je vedno znala med njimi narediti red. Po dvorišču so ni prostor. Ostali so samo še gospodarska poslopja in se sprehajali ogromen zajec Ceko, ki sem ga dobila od strmi del zelenega pasu, ki sega do vrtov na Trubarjeneke prijateljice za god, in kokoši. Toči je začel vzgajati vem trgu. golobe pismonoše, pri Jeršinovih so imeli konja Živka, kravo in psa Belija.

Nič čudnega, da se je porodila ideja o ustanovitvi »Prirodoslovnega društva Vretenčar«, katerega cilj je bil povečati število naših živalic. Problem, kam z živalicami, ki smo jih nameravali nabaviti, je bil hitro rešen.

Na dvorišču so namreč še stale velike lesene kletke, v katerih je moj bratranec v rani mladosti gojil angorske zajčke. Začeli smo jih polniti z živalicami, ki smo jih navadno kupili na razstavi rejcev malih živali (sovpadala je z Gorenjskim sejmom). Tako smo kletke napolnili: s hrčki, z morskimi prašički, s srako Piko in kavko Koko, z vrano, s skobcem, z drozgi, po dvorišču pa so se prosto gibali ježek, želve, moj zajec Ceko, Don in muce ter seveda Točijevi golobi, ki so gnezdili po vseh možnih oknih in linah.

Društvo je imelo svoje predsednika, tajnika in blagajnika – funkcija je trajala eno leto. Sestajalo se je

78

Gmajna

Ko nismo imeli več vrta, je naša druščina še več prostega časa kot prej prebila na gmajni. V našem času je bil to prostor za živinske sejme, zato je bil popolnoma prazen, razen v tla vdelanih kolov, na katere so bili pritrjeni drogovi za privezovanje živine, in kostanjev.

Prvo, kar smo se tam vsi naučili, je bilo voziti kolo.

Svojih nismo imeli, zato smo včasih dobili na posodo kolesi moje mame ali tete, največkrat pa smo se vozili s kolesom, zdi se mi, da je bilo last Galjotovih otrok.

To je bilo nekje med kolesom za odrasle in kolesom za otroke, ni bilo ne moško ne žensko, imelo je »štango«, ni pa imelo zavor. Problem smo reševali tako, da smo se pripeljali do prej omenjenih droga ali kostanja, ju objeli in se ustavili. Fantje so večkrat tekmovali tudi v plezanju po drevesih. Tu je bilo več kot dovolj prostora za vse igre na prostem, od iger z žogo (žoganje, med

dvema ognjema ipd.) do skrivanja, lovljenja, koze klamf, »tanc« šole, skakali smo s kolebnico in hodili s »štelcnami« (hoduljami). Jeseni smo nabirali zreli divji kostanj in s pomočjo zobotrebcev sestavljali figurice.

Ob slabem vremenu, zlasti jeseni in pozimi, smo se veliko igrali doma. Spet smo se posvetile punčkam, ki so bile poleti včasih kar malo zapostavljene, in raznim igram: dominam, sestavljanju lesenih kock v sličico katere od znanih pravljic, mikadu, igram s kartami – pasjansi, remiju, črnemu Petru, risanju in barvanju.

Ko smo šle v šolo, je ta dobila prednost, vanjo so naše igrače hodile k pouku. Za nazorni pouk smo uporabljale veliko črno leseno tablo, prinesel jo je Miklavž, sešile zvezke, izdelovale spričevala in seveda smo igrače za njihove uspehe tudi nagradile.

Pozimi se je vedno našlo dovolj zabave. Spomnim se leta 1952, ko je zapadlo ogromno snega in sta ga moj oče in gospod Geister kidala s strehe, privezana na dimnik, midve z Mileno pa sva se nato v njem igrali severne medvede. Sankali smo se po našem Roženvenskem klancu. Odlično je neslo vse do Majdičevega milina, vrag je bil le v tem, da je bilo prepovedano. S sanmi smo namreč klanec tako zgladili, da so imeli delavci, ki so v tistih časih v ogromnem številu hodili po njem na delo in z dela, včasih velike težave. Stanje na klancu so nadzirali tudi miličniki, ki so imeli svojo postajo na vrhu klanca v Bidovčevi hiši. Vendar se podmestarji nismo kar tako vdali in smo organizirali izvidnico.

Eden od nas je moral oprezati, kaj se dogaja na postaji. Če je na vratih opazil miličnika, je takoj opozoril druge. Takrat smo se hitro s sanmi vred skrili v bližnjo Štefetovo hišo, ki je imela najbolj prostorno vežo, in počakali, da je nevarnost minila, nato pa spet na sani in veselo po klancu navzdol. Pozimi je bil najlepši čas okoli Miklavža in božiča, poln skrivnosti in pričakovanj ter prijetnega vznemirjenja.

znamenje, da so v bližini angelčki, ki so prišli pobrat naša pisemca. Naslednje jutro pisemc vsekakor ni bilo več.

Kak teden ali dva pred Miklavževim večerom se je »triperesna deteljica« vsak večer igrala v omini sobi.

Bila so nas sama ušesa, polne pričakovanj smo bile pozorne na vsak nenavaden šum. Oma nas je za mizo zaposlila z raznimi igrami (dominami, kockami, mikadom) in ko smo bile najbolj osredotočene nanje, se je zgodilo! Pok tresk! in na mizo ali tla je priletela dobra pest bonbonov, ki jih je »not vrgu« Miklavž. Bile smo presrečne. Mnogo, mnogo pozneje sem ugotovila, da je oma svoj posel strokovno obvladala. Bonbone je imela spravljene v žepu in jih, ko nismo bile pozorne, vrgla ob strop ali v vrata, od koder so se odbili in padli na mizo ali tla.

Končno je prišel Miklavžev večer. Mami je mizo v jedilnici pogrnila z najlepšim damastnim prtom, za vsakega družinskega člana nanj postavila krožnike ominega najlepšega servisa, ta pa je s kaligrafsko pisavo na lističe napisala naša imena, jih porazdelila po krožnikih, mami je nanje dodala doma pečene piškote kot vzpodbudo Miklavžu, naj še on »kaj prinese«. Največji problem je bil mene spraviti iz jedilnice. Zvončki so cingljali zdaj tu, zdaj tam, ko sem jih iskala po hiši, pa je v jedilnici Miklavž darila – orehe, jabolka, suho sadje, včasih rožiče, dateljne, zame pa seveda kakšno novo igračo ali pa nova oblačilca za moje punčke položil na prej omenjene krožnike.

Božič

Komaj smo si opomogli od Miklavža, že se je bližal božič, ki ga uradno prav tako ni bilo. Mami je hitela pravočasno nabaviti sestavine za praznično božično potico. Trgovine so namreč pred obema praznikoma načrtno praznile police, da je bilo pred božičem čim manj izbire. Treba je bilo preskrbeti mah, navadno smo Miklavž ga že kak mesec prej sami nabrali, drevešček, prinesel ga je kmet iz našega gozda, pregledati jaslice in obeske Zdi se mi, da je bilo leta 1946 še dovoljeno uradno ter nato tik pred svetim večerom okrasiti drevešček in praznovanje Miklavža. Spominjam se, da sva bili z postaviti jaslice. Na sveti večer je mami spet praznično mami v neki dvorani (mogoče v Narodnem oz. takrat pogrnila in okrasila mizo v jedilnici, v kotu je stala verjetno že v Delavskem domu), kamor je prišel Mismrečica, okrašena z obeski, bonboni, zavitimi v bel klavž s svojim spremstvom. Pozneje so bila ta srečanja papir, ki je bil na obeh koncih pristrižen v »franžice«, prepovedana, praznično pričakovanje pa se je omejilo na domačo hišo, tja pa sv. Miklavž s svojim spremstvom in seveda s svečkami, ki so veselo migljale. Božiček se je oglasil medtem, ko smo kadili in blagoslavljali po hiši. ni več prihajal, samo »nosil« je še.

Miklavž je nosil igrače, Božiček pa večja in bogatejša Dnevi pred praznikom so bili zapolnjeni s pisanjem darila. Člani družine smo nato v prazničnih oblačilih pisemc, polnih želja, ki so bile za tiste čase celo za skupaj sedli k večerji, za katero se je mami še posebej Miklavža finančno popolnoma neuresničljive. Pisemca potrudila. Po večerji smo čas do odhoda k polnočnici zapolnili s pogovori, oče se je trudil na radiu ujeti kako smo dale na okna, nato pa ves večer prisluškovale, če tujo postajo, ki je predvajala pri nas prepovedane znane bomo mogoče zaslišale zvončkljanje, kar naj bi bilo

79

Pod mestom

božične pesmi, da bi občutili vsaj malo prazničnega bo- nagradil z denarjem. Rojstnih dni nismo praznovali, žičnega vzdušja. Polnočnico sem komaj čakala, veselila spomnili smo se le okroglih ali visokih obletnic. sem se je, pa še v posteljo mi ni bilo treba iti.

Nisem razumela, zakaj je naš župnik vsako leto kaka dva tedna pred božičem s prižnice oznanil, da je ljudsko oblast zaprosil, da bi smel opolnoči zvoniti, in povedal, da je spet prejel enak odgovor kot vedno: »Zvonjenje odpade, ker bi vznemirjalo delavce in jih motilo pri zasluženem počitku.« V svoji otroški pameti sem se spraševala, zakaj ta prepoved, prepričana, da tako kot naša družina in jaz tudi delavske družine in njihovi otroci obisk polnočnice doživljajo kot nekaj lepega in izjemnega, da takrat prav gotovo ne spijo in bi veselo prisluhnili zvonjenju.

Šola

Ker sem hotela v šolo skupaj z mojima prijateljicama, ki sta bili pol leta starejši od mene, sem šla v šolo s šestimi leti in pol. Z Mileno sva v isti klopi sedeli vse od prvega razreda osnovne šole do osmega razreda gimnazije. Tanja je tretji razred obiskovala v drugem oddelku, vsa preostala leta šolanja pa smo bile v razredih vedno skupaj.

Učni pripomočki so bili v petdesetih letih skromni, zvezki mnogokrat sestavljeni iz listov in sešiti na roke.

Spominjam se, da smo doma iz kartona izrezovali deteTa razmišljanja so se mi leta pozneje potrdila. ljice, čez kovance dali papir, ga s svinčnikom počrnili, Nekateri moji znanci, ki so leta slovesno zatrjevali, da za Miklavža in zlasti za božič še nikoli niso slišali, so po da so se pokazale številke, in odtis izrezali – z vsem tem smo pri računstvu seštevali in odštevali. Puščice letu 1989, ko je bilo praznovanje obeh praznikov spet so bile lesene, na svinčnike, radirke, peresa in držala za dovoljeno, očitno doživeli razsvetljenje. Kar naenkrat peresa smo skrbno pazili. Učne pripomočke sem nosila so o načinu praznovanja obeh praznikov in z njima povezanih običajih vedeli še več ter bolje od nas, ki smo k pouku v majhni aktovki, v kateri je mami prej hranila ju ves čas praznovali. Očitno so dobro vedeli zanju in razne dokumente, na novo nisem niti pomislila. Z leti ju tudi ves čas skrivaj praznovali. Ne da niso vedeli, ves so se razmere izboljšale, kljub temu je bilo treba še v čas so se grdo sprenevedali. Dedek Mraz, ki je prišel v gimnaziji snov, ker ni bilo primernih učbenikov, skoraj modo v petdesetih letih, mi je bil tuj, nisem vedela, kaj pri vseh predmetih zapisovati. bi z njim, saj sta Miklavž in Božiček več kot zadovoljivo V gimnaziji sta bila moja najljubša predmeta opravljala svoje delo. slovenščina in zgodovina. Slovenščina zlasti v višji gimnaziji, ker je imela prof. Žagarjeva pri podajanju snovi, predvsem slovenske literature, za tiste čase zelo Novo leto moderen in zanimiv pristop. Zgodovina me je že ves Silvestrovo smo praznovali podobno kot sveti čas zanimala. Kadar se mi ni dalo učiti kakega drugega večer. Hišo smo pokadili in blagoslovili, se preoblekli predmeta, sem ponavljala snov iz zgodovine, da bi se v praznične obleke, sedli k svečano pogrnjeni mizi, videlo, da se učim, posledica je bila, da sem, v veliko kjer je že čakala slavnostna večerja (sicer bolj skromno zadovoljstvo prof. Šarca, znala ves zgodovinski zvezek slavnostna), in počakali do polnoči, ko smo nazdravili na pamet. Rada sem imela tudi angleščino, medtem novemu letu. ko sem pri matematiki in fiziki vedno capljala nekje na repu in se borila, da ostanem nad vodo. Leta na gimnaziji so hitro tekla, se prehitro iztekla in pustila lepe in trajne spomine. Če je bilo pri pouku včasih dolgočasno Velika noč in enolično, pa taka nikoli ni bila pot v šolo.

Naslednji velik in pomemben praznik je bila velika noč. Moja naloga je bila pomagati pri »klofanju« testa Osnovno šolo smo obiskovale v stavbi Prešernove za potico, barvanje pirhov, biti vsem pod nogami in šole ob sedanjem Prešernovem gaju. Od doma se je bilo spremljati mami, ko je nesla jedi k »žegnu«. Kot je bilo treba odpraviti dovolj zgodaj, saj nas je pot vodila skozi v navadi, sem vsako leto dobila novo obleko ali plamesto, kjer je bilo takrat v izložbah videti precej več kot šček, ki ju je gospa Jakofčičeva predelala iz maminih danes in marsikaj je bilo vredno ogleda, za kar pa je bil ali tetinih oblačil. Vsako leto sem se borila kot lev, da potreben čas. Naslednja postaja je bila velikokrat ob sem smela za k »žegnu« obleči dokolenke. Nemalokrat nekdanji tovarni, »gumici« Savi, kjer se je velikokrat iz se je zgodilo, odvisno pač od vremena, da sem prišla kanala valila para, nad katero smo se postavile in prišle domov s popolnoma vijoličastimi nogami. V mesecih domov s popolnoma premočenimi žabami. po veliki noči smo praznovali godove. Godovniku smo večer prej »naredili ofreht«. Zbrali smo se v veži, V nižji gimnaziji smo imele obdobje, ko smo na vsi opremljeni s pokrovkami, pogasili luči in v temi poti v šolo vsak dan obiskale rožnovensko in farno zbijali, dokler se ni prikazal godovnik in naš trud cerkev, pred kontrolkami smo se zadržale dlje časa in

80

Jelenovem klancu, celo pot pospeševala in pritiskala na pedale, da bi me v naš klanec neslo čim višje. V dnu našega, takrat makadamskega klanca je bil kup peska, vedno pripravljenega za popravila in posipavanje, in ob brzini, ki sem jo imela, sem zapeljala naravnost vanj in čezenj. Vrglo me je čez »balanco«. Ko sem se pobrala, so bile dlani, s katerimi sem zavirala, polne kamenčkov in peska, mamin dežni plašč, ki sem si ga smela sposoditi za posebne priložnosti, spredaj popolnoma

prišle k pouku tik pred zdajci, kar je spravljalo v nejevoljo našega razrednika prof. Prekorška, ki je bil vzor točnosti. Zelo dobro se spomnim dne, ko smo na poti v šolo pred Bučarjem naletele na Vovkov voz, v katerega je bil vprežen konj. Vovkovi so izdelovali in razvažali sodavico.

Moja ljubezen do živali me je takrat skoraj drago stala. Konja sem seveda takoj začela ogovarjati in ga že hotela pobožati, ko je obrnil glavo in šavsnil proti meni.

Na srečo je dosegel samo rokav mojega plašča in mi ga odtrgal, lahko pa bi mi takrat grdo ranil ramo ali celo lice. Tako smo morale pred poukom najprej v delavnico gospoda Galjota, da je rokav začasno prišil nazaj, nato pa pohiteti, da ne bi zamudile pouka.

uničen, moji prvi čevlji s petkami brez petk. Katastrofa, ki je postala še večja, ko je oče odločil, da bom morala namesto kino predstave obiskati zdravstveni dom, da dobim injekcijo proti tetanusu. Komaj sem ga preprosila, da smo zadevo rešili doma: izvlekli kamenčke, odstranili pesek, vse skupaj izdatno razkužili z arniko, povili ter odšli v kino.

V tem obdobju smo začele zbirati fotografije filmskih igralk in igralcev, pisale smo na različne filmske studie: MGM, RKO studio, WARNER BROTHERS, J. ARTHUR RANK, nato pa mesece potrpežljivo čakale na Kino predstave odgovor oz. fotografije s podpisom. Slike smo izrezovaNekaj časa nam je bil dovoljen samo ogled filmov, ki le tudi iz časopisov in jih lepile v zvezke. Pozneje smo so nam jih na gimnaziji predvajali v zgornji telovadnici. kupovale revijo Arena in Kino sporede formata 17 x 11 Kmalu smo začeli obiskovati tudi predstave v kinodvo- cm, ki so seznanjali z vsebino filma, glavnimi igralci in rani, vendar zaradi hore legalis samo popoldanske. Priti objavljali tudi nekaj fotografij iz filma, teta Nenika pa je tedaj do vstopnice ni bilo tako preprosto, ali pa je mopozneje iz Anglije pošiljala filmske albume. goče samo mene skrbelo, da bom ostala brez nje. NavaFilme, ki so nam bili všeč oz. v katerih so nastodno sem se že okoli 13. ure pridružila množici, ki je že stala pred vrati kina »Storžič«, in pritisnila proti vhodu pali naši priljubljeni igralke in igralci, smo si ogledale takoj, ko so se vrata odprla. Bila so dvokrilna, odpirala večkrat. Vem, da sva si z Mileno film Mogambo (z Avo Gardner, Grace Kelly, s Clarkom Gablem) ogledali so se navzven levo in desno, zato si moral vztrajati na šestkrat. Sedmič ni šlo, ker sta se obe mami uprli: »Kar sredini, ker te je drugače množica odrinila in si lahko ostal brez vstopnice. Včasih sem se po vstopnice peljala je preveč, je pa preveč.« Filme smo hodile gledat tudi v Stražišče, poleti pa v spremstvu staršev na Mestni trg z maminim ali s tetinim kolesom. Ena od teh voženj ali letno kopališče. mi je še zlasti ostala v spominu. Vračala sem se po

81

Fotografija igralke Sonje Hlebš, rojene leta 1927 v Kranju, ki jo je leta 1956 poslala Darji Kern (Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

Pod mestom

Gledališče

Moj oče je kot režiser najprej sodeloval pri Narodni čitalnici, po letu 1945 pa nekaj časa v Prešernovem gledališču. Spominjam se predstave o Sneguljčici (z Anči Cimerman, s Franekom Trefaltom, Angelco Hlebcetovo). Gospa Hlebcetova je svojo vlogo zlobne mačehe tako odlično igrala, da sva z Mileno, ko je hodila po našem klancu iz Stražišča, kjer je stanovala, na predstave, za njo pljuvali. Ko ji je moj oče to povedal, se je od srca nasmejala: »Zdaj pa vem, da sem res dobra igralka.«

treba kulturo razširiti tudi na okolico mesta, pa po okoliških vaseh. Nogomet – najprej je bil igralec, nato trener, na koncu gledalec tekem na televiziji, kjer sta si velikokrat delala družbo s sosedom, gospodom Jeršinom. Če se tekma ni odvijala tako, kot bi se po njunih predvidevanjih morala, tega nista pospremila s kletvicami, pripomba je bila vedno ista: »Saj sem Vam rekel, balkanska posla,« kar je pomenilo, da je bila nekje po sredi goljufija. Za jezik je imel izreden posluh in ga je napačna raba spravljala v slabo voljo, nagnjenost do O težavah, ki so se na našo družino in sorodnike zgodovine je podedoval po svoji materi, jaz pa od njega zgrnile v mojih resnih letih po letu 1947, ko sem bila zanimanje za oboje. Upokojil se je kot korektor pri stara štiri leta, nisem vedela ničesar. O stvareh, ki niso Gorenjskem glasu, za ta časopis je tudi prevajal članke z bile za otroška ušesa in so bile v tistih časih prenevarne, različnih področij. Veliko ljubezni je posvečal svojemu je pogovor, ne samo takrat, ampak še vrsto let, potekal mopedu, ki si ga je omislil, ko mene ni mogel pregovov nemščini. Svoje otroštvo sem preživljala v varnem riti, da si kupim avto. Oče je bil velik in močan, za mozavetju domače hiše. Marsikaj sem opazila, veliko ped si je omislil še oblačilo iz impregniranega platna, spraševala, a odgovori so bili vedno nekam nedorečeni zgornji del je bil še podložen, moped pa majhen, zato in nejasni. je bil oče na njem videti kot Krpan na svoji kobilici.

Najraje se je odpravil proti Notranjski, proti Logatcu, v bližini je bil namreč rojen. Ko se je enkrat motal tam

okrog po stranskih Naša družina Domači, ki so bili ob moji omi Mimi Pirc, roj.

Sajovic, del mojega otroštva, in njihove usode, polne spominov:

Z mamo in očetom v oblekici, ki jo še hranim.

(Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

Zelo me je zanimala omina broška v obliki pajka.

(Iz zasebnega arhiva Darje Okorn)

Moja mama Halka Kern, roj. Pirc, in moja teta Zdenka – Nenika Sirc, roj. Pirc. Spominjam se ju, kako šivata dele copat in lepita lutke iz papirja. Vem, da sem spraševala, zakaj je to potrebno. Pravega odgovora takrat nisem dobila. Sem pa razmišljala: Vsi smo živeli skromno, vendar, ali smo bili res še toliko bolj revni, da sta morali dodatno delati.

Vzroke sem izvedela šele pozneje. Zaradi politično montiranega Nagodetovega procesa so Neniki zaprli moža Francija in sina Ljuba, zaplenjeno jim je bilo vse premoženje. Ker je bila ožigosana kot mati »sovražnika ljudstva«, je ni upal nihče zaposliti, sočutni sosedje pa so ji za preživetje preskrbeli kako priložnostno delo. Moja mami je sicer leta 1947 delo še imela, saj je bila poslovodkinja v naši trgovini M. PIRC Manufaktura, 1863–1948, ki je bila last moje ome, vendar je bila trgovina naslednje leto nacionalizirana. Tako sta tudi mami in oma ostali brez finančnih sredstev. Pozneje je oma od zaplenjenega premoženja dobila v preužitek vrt na Pristavi, moja mama pa si je za delovna leta v trgovini uspela urediti pokojnino.

Doma je vodila gospodinjstvo in skrbela ne za tri, ampak za štiri vogale hiše, bila je »deklica za vse«.

Moj oče Božidar – Dore Kern je bil edini, ki je v tistem času imel stalno službo. Ko so se zadeve malo umirile, se je lahko bolj posvečal stvarem, ki so ga zanimale. Gledališče – režiranje v Narodni čitalnici in Prešernovem gledališču, pozneje, ko je bilo po ukazu

82

je obiskoval, se je vedno ustavil na pokopališčih in si ogledoval priimke, se zapletel v pogovore z ljudmi in se zanimal za zgodovino kraja.

Stric Ivan Kern, njegov brat, se je v naši hiši zadrževal samo eno leto – leta 1948. Tudi on je imel kot kontraadmiral kraljeve mornarice težave z novo oblastjo.

Spominjam se ga zato, ker mi je sestavljal vrtiljake na topli zrak. Postavila sva jih na zakurjeno peč in – čudo prečudno – začeli so se vrteti. Njegovo življenjsko zgodbo je v biografski študiji Tvorci slovenske pomorske identitete (Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2010) predstavil gospod Andrej Rahten.

odpeljali v Besnico. Pošiljko so Nemci odkril in knjige požgali. Moja ljubezen do knjig je kriva, pomagal pa je tudi moj pokojni mož Rado, da je danes v naši knjižnici več kot 2.500 knjig.

Življenje doma je teklo po ustaljenem redu. Kosilo opoldne, večerja ob sedmih zvečer, oma in teta Hani sta vsak dan ob štirih popoldne pili belo kavo. Obedovali smo v jedilnici. Za vsak obrok je bila miza pogrnjena z belim prtom in s poletačem (»tišlajferjem«), servieti so bili iz blaga, vsak je imel svojega. Ta red je veljal vse do smrti moje mame leta 1986. V petdesetih letih še nismo imeli televizije, radio je bil že star, zato je bil čas po večerji namenjen pogovorom, debatam, ki sem jim z Stric Metod Pirc mi je posvetil veliko svojega časa. zanimanjem prisluhnila. Domači so radi obujali spomiKer mi je pripovedoval pravljice, risal palčke in njihova ne na delo pri Narodni čitalnici, na čase, ko so aktivno domovanja v drevesnih duplih, sem bila nanj zelo navesodelovali pri oblikovanju in razvoju mesta, poudarjali zana. Kar naenkrat pa sem ga pogrešila. Ko sem sprašepomen rabe lepe slovenščine, olikanega vedenja in vala, zakaj ga že kar nekaj časa ni, sem dobila odgovor, govorjenja, spoštovanje starejših. Preklinjanja in prostada je moral nekam oditi, vendar da ga bomo šli obiskat. škega govorjenja nisem slišala nikoli. Včasih se je moj Res so me domači, ko so šli naslednjič v zapor obiskat oče, če mu je nagajala svečka pri mopedu (»crknila je«), vse tri (strica Francija Sirca, bratranca Ljuba Sirca in spozabil, pa še takrat je omenjal le nekatere svetnike in strica Metoda), vzeli s seboj. Vesela sem bila, da sem hudiča. V šestdesetih letih, ko je oče dobil stalno službo ga spet videla in hotela po končanem obisku, saj nisem pri Gorenjskem glasu, je vzel kredit in v hišo je prišel vedela, kje smo, po vsej sili za nekaj časa z njim. Ko so televizor. Prej smo oddaje, ki so nas zanimale, hodili mi razložili, da to danes ni mogoče, bo pa naslednjič – gledat k sosedom Kristanovim. Zdi se mi, da so bili v kaj vse lahko prepričaš štiriletnega otroka – sem se v prvi, ki so imeli pod mestom televizor. Kmalu smo dojoku s starši vrnila domov. bili še nov radio, sama pa sem si s prisluženim denarTeta Ivka, žena strica Metoda, se je, čeprav ni imela jem od izdelave gumbov kupila gramofon. Takrat sem se namreč začela zanimati za operno glasbo in si kljub ustrezne izobrazbe, zaposlila kot medicinska sestra skromni ponudbi v tistih časih kupila kar lepo zbirko pri dr. Hafnerju v Zdravstvenem domu in službo zelo plošč. Kljub vsem tem pridobitvam pa je čas po večerji uspešno opravljala. Nanjo me veže spomin zato, ker sem pri njej pri šestih letih pokadila svojo prvo cigare- še vedno ostal namenjen pogovorom, izmenjavi stališč in mnenj, in ta navada se je ohranila še vsa sedemdeseta to, ugotovila, da to ni nič posebnega in nato nikoli več in osemdeseta leta. nisem kadila.

Vsako nedeljo po maši, kjer mi je bilo zelo dolgčas, saj smo sedele na oratoriju, od koder se ni nič ne videlo ne slišalo, smo oma, teta Hani in jaz v Majdičevi hiši ob gimnaziji, kjer je živela s svojo družino, obiskale teto Nušo Majdič, sestro ome in tete Hani. Tja smo bile povabljene na malico, ki jo je pripravila njena hčerka, teta Mira. Malica je bila v tistih časih pomanjkanja prav Moja stara teta Hani Sajovic, omina sestra, je najprej razkošna. Teta Mira je namreč za to priložnost kupiživela v Pleiweissovi hiši in vodila Sajovičevo trgovino; la deset dag šunkarice, izredno potraten izdatek. Ob še danes sta na Prešernovi 11 trgovini z oblačili. Po nas treh so bili malice seveda deležni tudi člani njene prodaji hiše in nacionalizaciji trgovine je prišla živet družine: teta Nuša, teta Mira sama, njen mož, stric Edo, k nam. Preživljala se je z izdelovanjem gumbov, kar je in njuna hčerka Boža. Vsi smo malico z velikim tekom bil pozneje to moj prvi samostojni zaslužek. Ko sama in s spoštovanjem pojedli, saj šunkarice takrat nisi videl ni zmogla več delati, sem ji pomagala in od vsakega vsak dan, jedel pa še manj. gumba dobila dinar. Zaslužek je prva leta šel za nakup Ob nedeljah popoldne sta teta Mira in njen mož, »boema«, slaščice pri Bučarju, pozneje pa za nakup stric Edo, pogosto obiskala omo in teto Hani, takrat se knjig. Našo domačo knjižnico, ki je štela okoli 1.000 knjig, pretežno elitne in prve izdaje slovenskih literatov, je velikokrat oglasila še teta Nadina Kušar, sorodnica po so namreč moji domači pred prihodom Nemcev poPleiweissih. Skratka, sorodstveni stiki so bili pogosti in spravili v zaboje in jih po dogovoru z enim od kmetov prisrčni, navezanost zelo tesna in velika opora našim v Bratranec Marko, njun sin, je v tistem času v Ljubljani študiral medicino, tja se je vozil z vlakom.

Ko sem leta 1949 prebolevala norice, si je kot študent medicine in bodoči zdravnik znake tako podrobno ogledal, da se je noric nalezel tudi on, kar za njegova leta ni bilo niti malo zabavno.

poteh, se je nenadoma znašel na italijanski strani, to pa je bil prestop meje brez ustreznih dokumentov. Italijanski karabinjerji iz tega niso delali težav, sprejeli so njegovo opravičilo, da je pomotoma zašel. Zato pa je bil doma v Jugoslaviji pravi »hudič«. Imel je srečo, da jo je po vseh zaslišanjih odnesel samo z denarno kaznijo. V krajih, ki jih

83

Pod mestom

tistih časih, ko je splošno veljalo, da je veliko varneje, če se Pirčevih in Sirčevih ogneš in se delaš, da jih ne poznaš.

Naši družini so bili v veliko oporo tudi dobri sosedje, predvsem Jeršinovi, starši moje prijateljice Milene. Pri njih sem se pogosto igrala. Gospod Jeršin je bil mesar, v hlevu za hišo je imel kravo in konja Živka z enim modrim in drugim rjavim očesom. Ob hlevu je bil prostor s senom za krmo. Po senu sva z Mileno veselo skakali in se valjali, dokler naju gospod Jeršin ni opomnil, da živali verjetno niso zadovoljne, ko morajo jesti tako povaljano seno. Prehod do hleva se je imenoval »pod šupo« in tam sta, če se prav spomnim, stala lojtrnik in zapravljivček. Z Mileno sva se najraje zadrževali na terasi pred hišo, kjer je bil parkiran avto s platneno streho. Ali je bil v voznem stanju ali ne, ne vem, vem pa, da sva pogosto posedali v njem, zlasti po dežju, ko je bila streha polna vode, da sva vanjo suvali in imeli »tuš«.

pripovedovala, da tam nogavice s spuščenimi zankami enostavno vržejo v smeti in kupijo nove. Sploh pa je glede oblačenja doma veljalo pravilo, ki sta mi ga vcepili mami in Nenika: obleka vedno dostojna, lepa – »decentna«, čevlji in torbica iste barve, ki lovi odtenke barve na oblačilih, in »nec« rokavice. Še danes mi ne pride na misel, da bi se v mesto odpravila v trenirki ali natikačih, čeprav sem marsikatero »fineso« opustila.

Ob opisanih dogodkih in pripetljajih se je oblikoval moj način življenja in odnos do vrednot, ki so jih spoštovali moji domači in jih prenašali name. V novo nastajajoči družbi so delovale zastarelo in staromodno, bile so deležne kritike, posmeha, prezira in zaničevanja.

Bile so pač odsev nekdanjega načina življenja, v naši družini, ki je politično ožigosana, pod stalnim policijskim nadzorom ostala v popolni osami, pa so se dolgo ohranile. Člani moje družine so se trmasto oklepali tradicije in spominov. Utrjevali so jih v prepričanju, da niso samo »velike izkoriščevalske kapitalistične nule in izdajalci«, pač pa so bili nedavno tega ljudje, spoštovani Največja odlika gospoda Jeršina, vsaj v otroških in cenjeni, in iz tega spoznanja so ob vseh ponižanjih in očeh, je bila, da je izdeloval nebeško dobre klobase in krivicah črpali moč. Družina je ostala vpeta v ozek krog salame. Žal smo jih bili deležni samo ob največjih pra- sorodnikov in znancev, ki so bili zaradi pripadnosti znikih. Salame so se določen čas sušile v Jeršinovi »rauh meščanskemu – srednjemu razredu podobno stigmatikamri«, dosušiti pa jih je bilo treba še doma, zato jih je zirani. mami obesila na podstrešje na prepih in jih šla od časa do časa pogledat. Pri enem od takih pregledov je zaloV ta krog dobrih starih znancev so spadale tudi tila našo muco, ki je visela na eni od salam in se pridno gospe, s katerimi sta se mami in Nenika največ sestamastila. Salame so se od takrat sušile v peči. O salamah jali. Gospe Holchakerjeva, Aljančičeva, Zupančičeva še tale spomin: Milena je bila suha, ni rada jedla, jaz, in de Glerijeva ter naši dve so bile nekdaj članice Kola obratno, že takrat bolj okrogla. Moji najljubši jedi sta jugoslavenskih sestara (jaz sem jim pravila »špičke«). bili krompirjeva juha z ajdovimi žganci in »zaroštan« Ohranile so navado, da so se ob godovih srečavale, močnik. Da bi se okrepila, je morala Milena piti Jekozdaj pri eni, zdaj pri drugi, odvisno od tega, katera je vitol in jesti v prah zmlete kosti. Seveda se je upirala, praznovala. Na gospe me vežejo prijetni, predvsem dokler ni bilo dogovorjeno, da bova vse te zadeve jedli »sladki« spomini. Takrat sem že imela avto in moja skupaj. Za ta najina junaška dejanja sva bili nagrajeni s naloga je bila skrbeti za varen prevoz, nagrajena pa sem kosom kruha in – fantazija – z Jeršinovo suho salamo. bila seveda z njihovimi sladicami. Gospa Holchakerjeva Gospa Jeršinova je bila rojena v Stražišču. Poleti sva je vedno postregla z doma narejeno doboš torto, gospa Milena in jaz pogosto šli tja z njo na sprehod. Tam smo Aljančičeva z domačimi kremnimi rezinami (blejske ali obiskale njene sorodnike ali pa smo šle »pomert« h se lahko skrijejo), pri nas je bila vedno na sporedu gospe Konjedičevi, ki je Jeršinovim šivala. francoska kavna torta, gospa Zupančičeva in gospa de Glerijeva pa sta postregli z drobnim domačim pecivom.

Otroška leta so se počasi umikala. Bolj ko smo odraščale, bolj pomembna je postajala obleka, ki pa Omenila sem že, da je marsikatera od vrednot, ki so se jo je težko dobilo. Prav zaradi pomanjkanja se je mi jih privzgojili, izginila zaradi naglega spreminjanja spremenil marsikateri modni predpis prejšnje generadružbenih razmer. Zato sem velikokrat ugotavljala, da cije. Na primer čevlji. Sama sem imela en par čevljev, sem za čase, v katerih živim, »narobe vzgojena«. Če največ dva. Ko pa sta mami in Nenika obujali spomine sem to omenila mami, je vedno odvrnila: »Malo še pona modne zakonitosti iz njune mladosti, jima skoraj čakaj, enkrat ti bo pa ta ›narobe vzgoja‹ še prav prišla.« nisem verjela: dopoldne – čevlji z nizko peto, popoldne Njena napoved se za zdaj še ni uresničila, in možnost, – čevlji s srednjo peto, in zvečer, edino takrat – čevlji z da se kdaj bo, se mi zdi, se vse bolj odmika. Zaradi tega visoko peto. Se pravi trije pari čevljev za en sam DAN! si danes ne delam več skrbi. Čeprav »napačno vzgojePodobna je bila zgodba z najlon nogavicami. Pri nas na«, sem preživela in uspela dočakati starost. smo jih nosili v popravilo (pobrat zanke), soseda gospa Gramatčikova, ki je obiskovala sorodnike v Švici, pa je

84

85

Jurij Kurillo Spomini na čas druge svetovne vojne

dnu nekakšen temen rob, smo morali čakati v zgodnjih jutranjih urah pred pekarijo Bučar v današnji Cankarjevi ulici zelo dolgo, saj se je vrsta vila celo na Mohorjev klanec. Potem pa so gospodinje pogruntale, in tako tudi moja mama, da lahko doma spečeš boljši kruh od kupljenega, samo moko moraš prej presejati skozi gosto sito. Doma zamešeno testo je vzhajano položila v dolgo in široko pleteno štručnico, to sem odnesel peč po navadi k peku Križaju na začetku Tomšičeve ulice. Ta je na kruh pritrdil zaporedno številko in čez kakšno uro je bil kruh pečen. Kajpak je bilo potem treba spet iz Čirč ponj v Kranj, pri čemer mi je bila ponovna pot precej odveč, a jo je olajšala misel na dober hrustljav svež kruh … Gorenjske gospodinje so se sploh kar dobro znašle.

Spominjam se denimo, da so v božično potico dajale namesto orehov, ki jih je očitno primanjkovalo, posušeno nastrgano rumeno korenje, tisto za prašiče, pa je sladica imela kar dober okus.

Prvo obhajilo 2. razreda Osnovne šole Kranj iz leta 1940. V sredini sedi katehet Jože Žužek; fotografirano pred »Škofijo«.

(Iz zasebnega arhiva dr. Jurija Kurilla)

S starim očetom na cvetno nedeljo

Pa še nekaj v povezavi z obilico surovega masla!

Tega je bilo toliko, da sva z mamo naredila po nekem receptu iz več kosov tega živila in luga v lavorju pravo milo. Razrezani kosi so prišli zelo prav, saj je tudi pravega mila v tistih časih zelo primanjkovalo. Je pa treba Kmalu so se v Kranju pojavili mrki nemški vojaki z priznati, da se je nemška oblast trudila, da bi prebivalbleščečo vojaško opremo, ki smo jo otroci kar malo ob- stvu olajšala pomanjkljivo preskrbo, še posebej živil, z čudovali. Raznesel se je tudi glas, da ti vojaki delijo pre- raznimi praktičnimi navodili, ki so izhajala v mesečni bivalcem dobro hrano, in tako sem se tudi jaz odpravil izdaji drobne dvojezične knjižice, imenovane Meine do cerkvenega trga, kjer sem iz vojaškega kotla res dobil kleine Helferin / Moja mala pomočnica. Presenetljivo v kanglico pire krompir, špinačo in kos mesa, kar se je, da je bilo besedilo tudi prevedeno, saj je bila sicer mi je zdelo zelo imenitno. Pa se je naglo pokazalo, da slovenska beseda tisti čas povsod na Gorenjskem bodo s hrano težave. Nemška oblast je uvedla živilske pregnana iz javnosti in tako tudi iz knjižnic. Izločene karte, na katere je vsakdo dobil nekaj najnujnejših živil, knjige so od tam pripeljali v Kranj, kjer so obležale na vendar je bilo mleko namenjeno zgolj nosečnicam. Za- visokem kupu v gasilski drvarnici. Tja smo jih potem čuda pa je bilo kar veliko »putra«, torej surovega masla. otroci hodili pobirat in med njimi sem bil tudi sam.

Izdelovala ga je nam bližnja mlekarna v Čirčah, ki jih je Tam sem našel tudi dragoceno Vodnikovo Pismenost nova oblast preimenovala v »Felsendorf«. Toda nemški ali gramatiko z ohranjeno Ilirijo oživljeno, ki je danes kruh iz pekarne je bil zelo slab – ljudje so govorili, da v Mestni knjižnici Kranj. Toda to je že druga zgodba! je narejen ne samo iz moke, pač pa tudi iz krompirja.

Začuda je ostal kot bržkone edini javni napis na GoTudi tega so prinesli okupatorji kot novo, nič kaj dobro renjskem tisti na spominski plošči kranjske Prešernove rumeno sorto, ki so mu naši ljudje rekli kar »nemec«. hiše – verjetno zato, ker je bil naš France Prešeren tudi priznan nemški pesnik ...

Za hlebec kiselkastega kruha, ki je imel v prerezu na

(Iz zasebnega arhiva dr. Jurija Kurilla)

Na cvetno nedeljo leta 1941 sem nesel, osemletni deček, žegnat butarico v kranjsko župno cerkev. Spominjam se, da so na trgu okrog cerkvene stavbe v gručah sedeli jugoslovanski vojaki s čeladami in z obujki, puške pa so imeli postavljene v piramide. Očitno so bili kar dobre volje, saj so se venomer nekaj šalili ...

Fotografija kaže pogled s kranjskega zvonika čez strehe hiš proti tik pred drugo svetovno vojno zgrajeni osnovni šoli blizu vodovodnega stolpa.

Na Gasilskem trgu je bil gasilski dom. V njegovi drvarnici preko ceste ob Ullrichovi hiši smo otroci našli slovenske knjige, ki so bile tam shranjene po zaplembi nemških oblasti.

86

Še isti dan smo pri sosedu poslušali po radiu, kako je v Beogradu govoril general Simović – ki je postal z državnim udarom predsednik Vlade Kraljevine Jugoslavije – da je »bolji rat nego pakt« in tako zavrnil politični sporazum, ki ga je knez Pavle sklenil s Hitlerjem.

87

Pri prvem obhajilu leta 1940.

(Iz zasebnega arhiva dr. Jurija Kurilla)

Moja osnovna šola in nekatere druge zgodbe

Malo pred mojim vstopom v »ta novo osnovno šolo« so v Kranju zgradili lepo moderno poslopje pri starem pokopališču, danes Prešernovem gaju, z dvema oddelkoma; eden je bil za deklice, drugi za dečke.

Mama me je vpisala v prvi razred leta 1939, pri čemer je bilo kar nekaj težav, saj rojen v marcu še nisem bil star sedem let. Vseeno so me vzeli, ko je povedala, da znam že precej časa sam brati. Pozneje mi je gospodična Amalija Prevčeva, naša blaga starejša učiteljica, večkrat naročila, naj bom pri skupnem glasnem branju kar tiho, češ: »Saj se sicer samo tebe sliši!« Tako sem se hitro vživel v šolsko življenje, četudi kot sinček edinček dotlej nisem bil vajen večje otroške družbe.

Verouk nas je poučeval priljubljeni katehet Jože Žužek, pri katerem smo morali večinoma risati v poseben zvežčič preproste prizore iz Svetega pisma. Vanj je tudi vpisoval pripombe z datumi za starše: »Znal« ali »Ni znal«. Neubogljivce je kaznoval tako, da jih je malo pofrcal po uhljih. V drugem razredu nas je prevzela učiteljica Čehovinova, ki pa se je na naše presenečenje že prvi dan pojavila s palico v roki. S to je potem neubogljivce švrkala po prstih rok, ki so jih morali položiti na klop.

Tank iz pobarvane pločevine, 10 x 7 x 6 cm, 40. leta 20. stoletja (Iz zasebne zbirke dr. Jurija Kurilla)

da je bi nekje na Hujah za pastirja – ki je za na stran večkrat dvignil palec na roki in dejal učiteljici: »Pite na hoze!«, namesto: »Bitte, nach Closet!« Mislim, da je bil tudi on tisti junak, ki je ob neki priložnosti učiteljico udaril nazaj, nato pa ročno skočil skozi okno v pritličju.

Potem je hodil okrog šole, dokler mu nismo ob koncu pouka pomolili njegove torbe skozi straniščno okno.

Toda tudi drugi učenci te nemške šole smo se nekoč izkazali za prave junake. Zmenili smo se namreč, da naslednjič učiteljici na njen jutranji pozdrav »Heil Hitler!« ne bomo odzdravili na isti način, pač pa kako drugače. In res! Ko je učiteljica ob začetku pouka vzkliknila: »Heil Hitler!«, smo šolarčki pričeli odgovarjati: »Guten Morgen!«, »Guten Tag!« ali še kako drugače – torej »Dobro jutro!« ali »Dober dan!«, samo ne po hitlerjansko. Učiteljica je bila sprva vsa osupla in je zaman zahtevala, da odzdravimo, kot je treba, potem pa je letela po ravnatelja. To je bil krepak, malo zaripel gospod, ki nas je najprej pošteno nahrulil in verjetno tudi prestrašil, da smo potem morda desetkrat vstali in sedli ter pri tem pozdravljali »Heil Hitler!«

Do šole sem imel od doma v vasi Čirče precej daleč peš – morda kakšne tri kilometre – in tako ni bilo nič čudnega, da sem nekoč zjutraj zamudil pouk. Glavna vrata so bila že zaprta in tako sem se odpravil proti Zaradi začetka vojne se je naš drugi razred predčazadnjemu vhodu. Pred mano je bilo še neko dekle, a sno končal in smo potem dobili še pred veliko nočjo pred vrati je čakal sam šolski ravnatelj. Ta je najprej zaključna spričevala ... Prišla je okupacija in jeseni vprašal punco, od kod da je. Povedala mu je neki naslov smo se spet morali vpisati v šolo – to pot popolnoma v mestu, nato ji je pa kar mimogrede prisolil okrog ušes nemško. Slovenske otroke so vse, tako dekleta kot par močnih klofut. Sam sem se ves v strahu pomaknil fante, stlačili v vzhodni trakt, v zahodnem pa so imeli naprej, a ko sem mu povedal, da prihajam »aus Felsenpouk ošabni nemški učiteljiščniki, ki so sicer stanovali v predvojnem gimnazijskem poslopju. Ti so bili seveda dorf«, me je mimo spustil brez kazni. člani nacistične mladinske organizacije »Hitlerjugend« in so pozneje včasih nastopili na telovadišču »Schon gut, Banditen!« na Planini kot vaditelji pri nekakšnem »ekserciranju« nas šolarjev, ki pa smo spadali pod za nas nekako Morda še nekaj o doživetju na kranjskem pokosmešen nemški naziv »Pimpfe«. pališču, kjer je bilo pokopanih že kar precej nemških vojakov, padlih v boju s partizani. Nekoč sem šel z mamo tja, da je malo oplela naš grob. Sam sem stal zraven nje in na glas požvižgaval različne melodije, najbrž tudi nem»Pite na hoze!« ške, ki smo se jih naučili v šoli. Takrat sta mimo prišli Vsi slovenski šolarji smo morali zadnji dve nemški učiteljici in ena od njih reče moji mami po razred ponavljati in tako sem tudi jaz spet pristal nemško: »Kaj pa ta paglavec tukaj požvižgava, tu je pov drugem razredu. Vse šolske knjige so bile kajpak kopališče junakov (Heldenfriedhof) – naj gre raje žvižgat napisane v za nas popolnoma tujem jeziku, nemščini. na Banditenfriedhof«! Mama se pa dvigne, dvigne pest in Pouk je potekal (danes bi dejali »moderno«) enojezičodgovori: »Schon gut, Banditen!« (»Že dobro, bandino, mi slovenski učenčki smo pa sprva samo strmeli v tablo, kjer je pisalo: »Das ist der Fisch« z narisano ribo ti!«). Takrat pa ženski pogledata naokrog, se v trenutku obrneta in brez besed odhitita s pokopališča. Bržkone in »Das ist der Tisch« z narisano mizo. Vendar se je sčasoma znanje nemščine povečevalo, tako da sem sam sta se pošteno ustrašili grožnje z banditi, kot so tisti čas nacisti imenovali partizane. Ti so po pripovedovanju še nekaj časa po vojni računal v nemškem, ne slovenljudi menda res v nekaterih odročnih krajih Gorenjske skem jeziku! V razredu pa so bili tudi nekoliko »trši« ostrigli nemške učiteljice »na balin«, kaj hujšega jim pa sošolci in tako je v zadnji vrsti sedel nek fant – menni bilo. Mamo je ta dogodek pozneje malo skrbel, vendar

88

se ni nič zgodilo, čeprav je bila druga od teh učiteljic celo moja razredničarka.

Leta 1944 sem se po končani osnovni šoli vpisal v t. i. Hauptschule, torej nekakšno meščansko šolo, saj je bila najbližja gimnazija šele v Celovcu, ki so jo sicer obiskovali tudi slovenski otroci nekaterih premožnejših staršev. V meščanski šoli smo imeli za različne predmete več učiteljev, naš razrednik pa se je pisal Janschitz, s popolnoma slovenskim imenom, ki pa se ni nikdar izdal, da zna morda tudi slovensko. Bil je sicer dober učitelj, ki pa nas je, nemara zaradi sina na vzhodni fronti, vzgajal bolj po vojaško. Ko je zjutraj vstopil v razred, mu je moral izbrani sošolec vedno strumno raportirati: »Heil Hitler! In der Klasse sind dreiundzwanzig Schüler, drei fehlen!«, torej: »V razredu je triindvajset učencev, trije manjkajo!« Tisti čas je na trgu že močno primanjkovalo cigaret, in so tako ljudje, med njimi tudi moja mama, po vrtovih sadili tobak. Tega je na šolskem vrtu gojil tudi naš razrednik. Nekega dne je dejal meni in še dvema součencema, če bi mu šli nabrane tobačne liste nanizat na vrvico, da bi se tako na šolskem podstrešju počasi posušili. Ko je bilo to opravljeno, nas je popeljal v klet, kjer je bila učiteljska jedilnica in za nas naročil pravi lovski golaž s kruhovimi cmoki, kakršnega nismo nikdar niti pokusili. Toda sošolec Franci je na skrivaj dejal, da on že ne bo jedel »takšne svinjarije« in je poln krožnik odnesel v stranišče. Tam mu je posoda po nesreči padla na tla in se razbila, dragocena vsebina pa se je razlila po tleh. Ves razburjen je potem skušal s papirjem pobrisati tla do čistega, saj se je pošteno bal, da se bo učitelj Janschitz vrnil – a ga k sreči ni bilo nazaj. Tisti čas je bilo s hrano že kar težko, čeprav je redna preskrba »na karte« tekla do konca vojne. Za nas otroke pa ni bilo v trgovinah nobenih sladkarij, čokolade ali bonbonov, pa smo namesto tega kupovali vrečke vaniljevega sladkorja in si ga potem z užitkom potresali v usta.

Takoj po vojni je nova oblast pridrževala nemške ujetnike v barakah na prostoru današnjega kranjskega zdravstvenega doma. Ko sem nekoč prišel mimo, sta stala za žično ograjo dva oficirska ujetnika, pa mi je Ob kapitulaciji fašistične Italije so Nemci tudi v eden od njih ponujal nalivno pero in pri tem prosil za Kranj pripeljali ujete italijanske vojake iz Ljubljanske pokrajine z značilnimi klobuki in s pumparicami ter jih Brot (slovensko kruh). Na mojo žalost jima ga nisem mogel tako hitro priskrbeti ... na gradbiščih uporabljali kot delovno silo. Na začetku so jih imeli zaprte za visoko ograjo blizu današnjega Po osvoboditvi leta 1945 so prirejali za nas, nekdasodišča, pa smo jim potem fantje tja metali jabolka, ki nje nemške šolarje, posebne tečaje, da bi lahko nadaljeso jih, bržkone močno lačni, z veseljem lovili. vali šolanje v slovenski šoli, zadnje nemško spričevalo A tudi nemška šola je ob koncu vojne prenehala delovati; spomladi smo dobili spričevala, v njenem poslopju pa so uredili vojaško bolnišnico. Na strehi so narisali velika rdeča križa, da bi jo zavarovali pred morebitnim bombardiranjem. Odslej je bil šolski vrt poln vojakov – med njimi je bilo tudi nekaj Ukrajincev; z nekaterimi sem tudi sam govoril, in mislim, da so me vsi prosili za kruh.

pa so nam uradno priznali oz. »nostrificirali«. Sam sem naredil izpite čez prvo in drugo gimnazijo ter se nato jeseni vpisal v tretji razred redne gimnazije. Zase lahko rečem, da sem bil ves srečen, ko sem spet prišel v slovensko šolo in še zlasti do slovenskih knjig!

89

Spričevalo 4. razreda nemške osnovne šole v Kranju iz šolskega leta 1943/44. Ocene so bile razporejene od 1 – sehr gut (odlično) do 6 – ungenügend (nezadostno). Spričevalo je bilo po vojni nostrificirano in priznano za nadaljnje šolanje v slovenskih šolah.

(Iz zasebnega arhiva dr. Jurija Kurilla)

Novi dom

Spomini Mili Rupnik

Rojena sem bila v naselju Novi dom, zgrajenem med drugo svetovno vojno, kjer sta moj oče, prof.

Rupnik, učitelj matematike na kranjski gimnaziji, in mama, osnovnošolska učiteljica, dobila stanovanje v enem od blokov. Brat je bil starejši. V naselju je bilo veliko otrok. Ker so bila stanovanja velika po sto kvadra-

sobe. Sosedov fantek pa je dobil vodno pištolo, morda iz Amerike, in je bil potem kavbojc.

Naše igrišče so bila polja in travniki Planine, Huj in Klanca. Takrat zunaj teh vasi še ni bilo hiš, le na Župančičevi je bilo nekaj vil. Svobodno smo tekali naokrog in se igrali vse tja do Primskovega. Cest, ki so danes tu, ni bilo, edina cesta je bila Župančičeva. Kjer je danes parkirišče, je bila takrat njiva, potem pa klanec, kjer smo se sankali. Radi smo tudi delali snežake ali se šli svetnike metat. Oblečeni smo bili v volno in pletenine. Včasih smo bili čisto premočeni, pa nismo šli domov, ker ne bi več smeli ven, saj nismo imeli obleke za preobleč. Iz same trme smo vztrajali na prostem, pa nismo zboleli.

Rožica, Sonja, Jadranka in Mili pri vhodu v Jadrankin blok.

(Iz zasebnega arhiva Mili Rupnik)

Rabutali smo sadje, ki je raslo po polju, na primer slive v živi meji. Svarili so nas, da ko jemo češnje, ne smemo piti. Nekoč sem to nalašč naredila, pa mi ni bilo nič in sem zjutraj morala v šolo. Brat mi jo je nekoč tudi zagodel. V šoli je pri kemiji vzel nek prašek, po katerem človek bruha. Vsul mi ga je v kavo zjutraj pri zajtrku na dan, ko smo šli na odprtje Valvasorjevega doma, ker je imel oče tam nekaj opraviti. Bila sem vesela, da gremo na izlet in sem pridno pojedla.

Na vlaku je bilo v redu, ko smo začeli hoditi, sem pa kar naprej bruhala, ves dan. Starša sta bila čisto iz sebe, kaj mi je. Brat mi je upal šele čez 20 let povedati, kaj je bil razlog mojega bruhanja.

Naselje Novi dom je med drugo svetovno vojno na hujanskih poljih zgradila okupacijska oblast. Čeprav ga je z mestom povezoval most, ni bilo del mesta.

Otroci iz naselja so v šolo hodili skupaj z meščanskimi otroki, v prostem času pa so jih vabila prostrana okoliška polja.

90

V našem otroškem mikro svetu se je toliko dogajalo, da ni bilo potrebe, da bi iskali družbo kje drugje …

Na polju nedaleč od doma.

(Iz zasebnega arhiva Mili Rupnik)

V šolo je bila s Planine čez viseči most skozi mesto do Prešernovega gaja in šole ob njem dolga pot. Pol do tri četrt ure smo hodili, tudi zato, ker se je bilo treba toliko pogovoriti, tnih metrov, so po vojni morali vzeti na stanovanje napa skregali smo se. Toliko otrok je bilo, jemnike. Večinoma so bile to oficirske družine. Oficirji samo iz Župančičeve ulice je bila cela reka. so v Kranju ostajali kratek čas, pol leta ali leto, veliko so Okrog leta 1960 so začeli graditi nov most se menjavali. Otroci, tisti, ki smo si bili simpatični, smo čez Kokro, viseči je bil zaprt in bi morali se družili brez predsodkov. To je bila »juga« v malem. hodili v mesto čez most v Dovu. Takrat Spoznavali smo veliko novih iger. Z nekaterimi deklicasmo za pot v šolo izbrali smer prek Huj in mi iz teh družin sem se spoprijateljila; čeprav pogosto mostu na Klancu, potem pa levo ob Kokri do stezice, nismo govorile istega jezika, ni bil pogovor prav nič ki nas je prek hude strmine pripeljala naravnost do okrnjen. Spominjam se Jadranke, njena družina je bila Prešernovega gaja. tu tri leta, bili sva zelo dobri prijateljici. Pogovor med nama je bil zanimiv. Jaz: »Je li ti oruče?« Ona: »Da, V šoli sem bila pridna, sem pa včasih dobila podpis. Prvič sem ga dobila prav na prvi april, morda toplo mi je.« Včasih je slovo od njih zelo bolelo. sem pozabila nalogo. Razmišljala sem, kako povedati Igrač nismo imeli veliko. Za punčke iz »paper staršem. Ko sem prišla domov in je mama odprla mašeja«, ki so imele veliko glavo, smo nakvačkale vrata, sem takoj rekla: Mami, podpis sem dobila! oblekice iz volne razparanih starih oblačil. Moj brat je Mami je rekla, da ve, da je prvi april. Sem odgovoriimel kovinski cepelin, ki je visel pod stropom otroške la: »Ni važn, samo podpiš.«

91

S prijateljico Jadranko – Jačko pred blokom.

(Iz zasebnega arhiva Mili Rupnik)

Novi dom

Pustno našemljene pri fotografu v Kranju.

(Iz zasebnega arhiva Mili Rupnik)

Po vojni so bili razredi polni, po 30–40 otrok, nagnePrvi ognjemet v Kranju je bil s Šmarjetne gore teni v klopeh, stolov še ni bilo. Pouk je potekal v treh izme- morda leta 1953. Naslednji dan je bilo pol Kranja na nah, zjutraj, čez opoldne, popoldne. Ko je prišel učitelj, Šmarjetni in iskalo prazne tulce, da smo jih potem v smo vstali, če ni bilo treba pisati, smo imeli roke na hrbtu. šoli razkazovali.

Pouk smo začeli z geslom Za domovino s Titom naprej!, v Zame je bil prelep novoletni čas. V naselju Novi višjih razredih smo pozdravljali samo z Zdravo. dom so imeli svojega Miklavža, oblekli so se trije fantje, a to se je dogajalo po tihem, skrito pred ostrim očesom oblasti. Lepo je bilo na trgu pred gimnazijo. V parku ob kinu Storžič so rasle smreke, ki so jih okrasili z raznobarvnimi lučkami in postavili stojnice s sladkarijami.

Dogajanje so poživljali igralci, kostumirani v jelenčke, medvedke, nato pa se je na saneh pripeljal dedek Mraz. Tudi doma je bilo slovesno. Svečke na božičnem dreveščku smo prižigali trikrat, za božič, novo leto in svete tri kralje, ko so dogorele. Izbrali smo si vsak svojo in gledali, čigava bo dlje zdržala. Potem smo smrekico podrli, bunke je mama pospravila, brat je pojedel bonbone, jaz pa piškote. To vzdušje mi je bilo neopisljivo čarobno.

Medvedek, višina 27 cm, 40. leta 20. stoletja

Punčka, višina 27 cm, 1943 (Iz zasebne zbirke Marine Grobelnik Krč)

92

93

Pogled na Maistrov trg, Kokrško predmestje z Narodnim domom (kasnejšim kinom Storžičem) in gimnazijo, levo ob Savi pa Majdičev otok. Na tem prostoru so Kranjčani preživljali otroštvo, kot najstniki pa so odkrivali okolico.

Letalski posnetek iz 1929.

Iz osebnega arhiva Vinka Zadražnika.

94

95

96