Katalog Zdravnik dr. Božidar Fajdiga in njegova ambulanta

ZDRAVNIK

DR. BOŽIDAR FAJDIGA IN NJEGOVA AMBULANTA

ZDRAVNIK

DR. BOŽIDAR FAJDIGA IN NJEGOVA AMBULANTA

GORENJSKI KRAJI IN LJUDJE – ZBIRKE

KAZALO Uvod beseda.....................................................................................................................3 Uvod..................................................................................................................................5 ŽIVLJENJSKA POT DR. BOŽIDARJA FAJDIGE..............................................................6 Mladost in leta študija......................................................................................................6 Med prvo svetovno vojno.................................................................................................9 Okrajni zdravnik..............................................................................................................10 Družina............................................................................................................................12 Navdušen lovec..............................................................................................................14 Druga svetovna vojna.....................................................................................................16 V novi državi...................................................................................................................17 Zdravnik s srcem in posebnim karakterjem..................................................................20 Fajdigova zdravila...........................................................................................................22 Ohranjanje spomina.......................................................................................................25 UREDITEV ZDRAVSTVA IN ZDRAVSTVENE RAZMERE V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA.................................................................................................................27 Avstrijska zdravstvena zakonodaja pred prvo svetovno vojno.....................................27 Zdravstvena zakonodaja po letu 1918...........................................................................29 Delavsko zavarovanje.....................................................................................................32 Zdravstvene razmere med obema vojnama..................................................................33 Zdravniki v Kranju med obema vojnama.......................................................................36 Prvi zdravstveni dom v Kranju.......................................................................................38 Spremembe v zdravstvu po letu 1945...........................................................................39 VIRI..................................................................................................................................42 LITERATURA...................................................................................................................42 PREDMETI IZ AMBULANTE DR. BOŽIDARAJA FAJDIGE V ZBIRKI GORENJSKEGA MUZEJA...............................................................................................45 POVZETEK.......................................................................................................................62

2

UVODNA BESEDA V času študija sem opravljala različna dela v Gorenjskem muzeju. Spominjam se, da mi je ob neki priložnosti sodelavec prijazno namignil, da ima rešitev za moj obraz, ki je bil stalno poln mozoljev. Nekako sem se že sprijaznila, da bo tegoba minila, ko bom postala mamica. Taka je bila mamina izkušnja, pa tudi druge ženske so o blagodejnih učinkih hormonskih sprememb za obraz vedele povedati marsikaj spodbudnega. A po naročilu Draga Holynskega mi je morala njegova žena Nada prinesti recept za mazilo, ki bo mozolje posušilo. Dobila sem recept, fotokopiran na četrtini lista. Napisan je bil zelo grdo. Sodelavka Nada Holynski mi je povedala, da je ta recept za mazilo že star, da je preizkušen in da ga je napisal znani kranjski zdravnik. V tistem trenutku me ni zanimalo, kateri zdravnik je to bil. Z listom sem odšla v prvo lekarno in tam jim je bilo glede recepta vse jasno. Povedali so mi, kdaj bo mazilo gotovo, in me opozorili, da ga bom morala plačati, kljub temu da sem študentka. Po prevzemu sem mazilo takoj zvečer nanesla na mozolje.

Po nekaj ponovitvah je postal moj obraz drugačen; večji in manjši mozolji so izginili. Seveda so se čez nekaj časa spet pojavili, a jih je mazilo hitro posušilo. Recept sem dolgo skrbno hranila kot potni list in bančno knjižico, ki ju ni dobro izgubiti. V tistem času sem v Gorenjskem muzeju spoznala tudi pisca mojega recepta. Pokojna Nada Holynski, kustosinja za novejšo zgodovino, je takrat od sorodnikov pridobivala zapuščino zdravnika dr. Božidarja Fajdige in sodelovala z učenci zgodovinskega krožka osnovne šole Staneta Žagarja, ki so zbrali zanimive spomine na dr. Fajdigo. Žal sem list z receptom izgubila, a spomin na zdravnika se ne bo izgubil, za kar si prizadevamo tudi v Gorenjskem muzeju.

Dr. Božidar Fajdiga je bil pred drugo svetovno vojno in po njej splošni zdravnik v Kranju. Bil je zelo cenjen zdravnik, ki je imel veliko znanja in bogate izkušnje z različnih področij medicine. Po njegovi recepturi so lekarnarji izdelovali nekatera zdravila in izdelujejo jih še danes. Dr. Fajdiga je v spominu Kranjčanov ostal tudi zaradi posluha za ljudi in svojega posebnega karakterja. Na novi razstavi in v katalogu predstavljamo življenje dr. Fajdige in njegovo delo zdravnika. Zbirka predmetov pa nam Fajdigovo muzejsko zgodbo postavlja v kontekst opravljanja zdravniškega poklica, mnogih vrednot in tudi zdravstvenih razmer v času njegovega delovanja. Zahvaljujem se muzejski svetovalki mag. Moniki Rogelj, ki je obsežno zbirko predmetov iz zapuščine dr. Božidarja Fajdige z interpretacijo današnjega časa pripravila za muzejsko zgodbo, predstavljeno na razstavi in v katalogu. Vsem, ki si boste ogledali razstavo in prebirali katalog, želim, da bi vas kranjska zgodba o dr. Fajdigi navduševala in povezovala za ohranjanje naše skupne dediščine.

Mag. Marjana Žibert, direktorica

3

Kranjski zdravnik dr. Božidar Fajdiga v svoji značilni opravi, z zdravniško torbo pod roko hiti po mestu, konec tridesetih let 20. stoletja. Ta podoba se je ohranila v spominu meščanov in je s časom prerasla v legendo (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

4

Vizitka dr. Fajdige (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 10)

UVOD Sredi prejšnjega stoletja v Kranju ni bilo človeka, ki ne bi poznal dr. Božidarja Fajdige (1887–1966). Zdravnik, ki je dobra štiri desetletja imel svojo ambulanto na današnjem Glavnem trgu, je vse do danes ostal zasidran v spominu starejših Kranjčanov. Še več.

Zgodbe o delu z bolniki in njegovem zanimivem značaju so prerasle v anekdote, ki so bile pred leti zbrane v knjižici. Dr. Fajdiga je zaradi svojega poklica in odnosa do ljudi postal kranjska legenda. Meščani so ga spoštovali in cenili kot izjemnega zdravnika, ki je pacientom znal dati tudi kakšen nemedicinski nasvet. Čeprav ni bil ravno priljudnega značaja, so ga zaradi predanosti zdravniškemu delu vzeli za svojega. Ob njegovih burnih odzivih so se ga ljudje včasih tudi malo zbali, vendar so vedeli, da so bili njegovi komentarji vedno dobronamerni.

Dr. Božidar Fajdiga je v mestu delo zdravnika opravljal od sredine dvajsetih in vse do sredine šestdesetih let 20. stoletja, v različnih državah in družbenih sistemih. V tem času so se v medicini, pri skrbi za zdravje in na področju javnega zdravstva uveljavljale številne novosti. Kot splošni zdravnik se je srečeval z raznovrstnimi zdravstvenimi težavami, ki so bile tudi posledica drugačnega načina življenja in spremenjenih socialnih razmer. Zato je njegovo delo treba umestiti v širši okvir ureditve zdravstva v posameznih obdobjih in zdravstvenih razmer na območju Kranja in okolice mesta.

Na začetku devetdesetih let so potomci dr. Fajdige opremo iz zdravnikove ambulante podarili Gorenjskemu muzeju. Izjemna in številčna zbirka predmetov nam v prvi vrsti odkriva delo zdravnika pred več kot pol stoletja in omogoča vpogled v zdravstvene razmere v času njegovega poklicnega delovanja. S preučevanjem gradiva in odkrivanjem osebne zgodbe odstiramo najbolj zanimive drobce iz preteklosti mesta, ki ob obravnavanju velikih zgodovinskih tem pogosto ostanejo spregledani.

5

ŽIVLJENJSKA POT DR. BOŽIDARJA FAJDIGE Mladost in leta študija Božidar Fajdiga se je rodil 23. decembra 1887 v Novem mestu in tam preživel otroštvo.

Njegov oče Ignacij Fajdiga (1850–1929) je bil doma iz okolice Šentvida pri Stični. Bil je gimnazijski profesor matematike in fizike in je poučeval na gimnazijah v Novem mestu, nato v Ljubljani in nazadnje v Kranju. Poročil se je z Marijo Fačini (1850–1883), s katero sta imel štiri otroke, vendar so trije sinovi umrli že v zgodnjem otroštvu, odrasla je le hči. Po ženini smrti se je poročil s Palmiro Simunič (1863–1959) iz Novega mesta, potomko Uskokov. Zakoncema se je rodilo osem otrok, tri hčere in pet sinov. Drugi otrok in najstarejši sin je bil Božidar, s krstnim imenom Teodor. Božidar Fajdiga je ljudsko šolo obiskoval v Novem mestu in gimnazijo v Ljubljani. Družina se je leta 1907 preselila v Kranj, kjer je bil oče Ignacij Fajdiga do leta 1924 ravnatelj gimnazije.

Ignacij Fajdiga, profesor in ravnatelj gimnazije v Kranju, pred prvo svetovno vojno (Gorenjski muzej, zbirka starih fotografij)

6

Božidar Fajdiga v dijaških letih (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 17)

Družina Fajdiga okrog leta 1907.

Najstarejši sin Božidar je bil tedaj že študent medicine (stoji zadaj) (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_ KRA/0134, a. e. 16)

Pismo očeta in mame z voščilom ob godu, leta 1924 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

7

Božidar Fajdiga je po končani gimnaziji leta 1905 začel študirati medicino. Prvo leto študija je preživel v Innsbrucku, nato je študij nadaljeval na Dunaju in tam 1. junija 1912 diplomiral. Kot študent je bil tudi odličen sabljač. V študijskih letih je opravil obvezno služenje vojaškega roka in je bil leta 1909 šest mesecev bolničar pri 97. infanterijskem (pehotnem) polku v Trstu. Drugi del vojaške službe je opravil v času stažiranja, v letih 1912 in 1913, kot zdravnik asistent v vojaški bolnišnici v Innsbrucku.

Po koncu študija je ostal na Dunaju in od 5. junija 1912 do 1. avgusta 1914 delal kot sekundarij in asistent v bolnišnici Wieden, v četrtem dunajskem okraju. Delal je na kirurgiji, dermatologiji in ginekologiji. Kasneje so mu vsi predstojniki oddelkov napisali zelo dobra priporočila, v katerih so ga opisali kot zavzetega, sposobnega zdravnika, ki ima veliko znanja in ga zna praktično uporabiti. Na ginekologiji je bil njegov predstojnik prof. dr. Josef Halban, avtor številnih strokovnih knjig in cenjeni pedagog. Fajdiga si je pri njem nabral dragocene izkušnje, med drugim je tudi operiral, in je kasneje veljal za zelo dobrega porodničarja. Že v času študija se je ukvarjal s preučevanjem bakterij. Zanimala ga je tudi farmakologija.

Dovoljenje zdravstvene uprave na Dunaju za opravljanje zdravniške službe, 4. junij 1912 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Mladi zdravnik je poklicno pot začel na dunajski kliniki Wieden (prvi z desne), tik pred prvo svetovno vojno (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_ KRA/0134, a. e. 16)

8

Med prvo svetovno vojno

Na ruski fronti, Božidar Fajdiga tretji z leve (Gorenjski muzej, fototeka)

Z izbruhom prve svetovne vojne je moral mladi zdravnik svoje medicinsko znanje in komaj pridobljene izkušnje takoj uporabiti v najtežjih vojnih razmerah. Kot rezervni sanitetni poročnik je bil že v prvih tednih vojne, v začetku avgusta 1914, vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in poslan na vzhodno fronto v Galicijo. Konec marca 1915 je za Karpati padel v rusko ujetništvo. Kasneje se je pridružil jugoslovanskim dobrovoljcem, ki so se kot avstro-ogrski državljani borili v vrstah srbske ali drugih zavezniških vojska.

Leta 1916 je prišel v Odeso ob Črnem morju in tam vstopil v 1. srbsko dobrovoljsko divizijo.

Kot zdravnik je skrbel za okrevanje vojakov, ki so še vedno oslabljeni prihajali iz bolnišnic. Bil je eden izmed številnih slovenskih vojakov, ki so leta 1917 zaradi pritiskov in nasilja srbskih poveljujočih častnikov izstopili iz dobrovoljskih polkov. Pot ga je nato vodila v taborišča v Sibiriji. V Tomsku se je pridružil disidentskemu polku dobrovoljcev Matije Gubca, ki so ga septembra 1918 oblikovali južnoslovanski vojni ujetniki v sibirskih taboriščih. V zmedi vojne, revolucije, množici različnih polvojaških enot in razbojniških tolp je polk skrbel za varnost javnih objektov v Tomsku in kasneje varoval dele proge sibirske železnice.

Dr. Božidar Fajdiga je bil zdravnik polka in v enem od kasnejših zapisov je bil naveden

Srečanje slovenskih dobrovoljcev ob dvajseti obletnici formiranja dobrovoljskih polkov v Rusiji. Fotografirani so pred spomenikom kralju Aleksandru v Ljubljani (Gorenjski muzej, fototeka)

9

kot častnik s činom majorja. Skupaj z dr. Ivanom Lovšino in dr. Josipom Eratom je organiziral polkovno bolnišnico in skrbel za soborce. V naslednjih dveh letih so se soočali s težkimi življenjskimi razmerami, ki sta jih narekovala sibirska pokrajina in revolucionarno dogajanje v Rusiji. Stalno je primanjkovalo vode, sami so se morali znajti pri najbolj osnovni preskrbi. Za moralo vojakov je z različnimi dejavnostmi skrbel prosvetni odsek polka.

Vojaki so se preko sibirskih širjav po železnici postopno premikali proti vzhodu in po sedmih mesecih prispeli do Vladivostoka. Fajdiga je v železniškem vagonu organiziral improvizirano sanitetno oskrbo vojakov. Poleti 1920 so se v pristanišču v Vladivostoku vkrcali na več zavezniških ladij, ki so mimo Japonske, Kitajske, Indije in skozi Sueški prekop priplule v Evropo. Božidar Fajdiga se je vračal z ladjo Himalaja, ki je izplula 3. avgusta kot zadnja in je prispela v Dubrovnik 10. septembra 1920. Domov se je vrnil 13. septembra 1920. Takoj po vrnitvi se je, tik pred plebiscitom, za kratek čas pridružil tudi borcem za severno mejo na Koroškem.

Okrajni zdravnik Po prihodu domov je dr. Božidar Fajdiga takoj opravil državni izpit, predpisan za zdravnike, ki so opravljali naloge v okviru javnega zdravstva. Potrebne tečaje je zaključil že pred vojno na Dunaju. Decembra 1920 je nastopil prvo samostojno službo in je postal okrožni zdravnik v tedanjem zdravstvenem okrožju Trata pri Škofji Loki. Dobra tri leta je skrbel za paciente v okolici Škofje Loke in Poljanski dolini, v tedanjih občinah Trata, Javorje, Oselica in Poljane.

Tedaj še vedno veljavna avstrijska zdravstvena zakonodaja je okrožnim zdravnikom nalagala številne dolžnosti. Svetu zdravstvenega okrožja in posameznim občinskim svetom so morali poročali o vseh zdravstvenih in socialnih zadevah, dajati predloge za izboljšanje stanja in voditi različne evidence.

Na terenu so spremljali zdravstvene razmere, ljudi poučevali o higieni, preprečevanju bolezni in cepili otroke. Ob pojavu nalezljivih bolezni in epidemij so zdravili in sprejemali potrebne ukrepe za preprečitev širjenja bolezni. Brezplačno so morali zdraviti revne in ubožce, za katere je morala po zakonu skrbeti občina.

Po treh letih dela v Škofji Loki je dr. Božidar Fajdiga poklicno pot nadaljeval v Kranju, kjer je bil z 18. marcem 1924 imenovan za okrajnega zdravnika Okrajnega glavarstva oziroma Sreskega načelstva Kranj. To službo je opravljal vse do druge svetovne 10

Službeni list dr. Božidarja Fajdige na mestu okrajnega sanitetnega referenta s fotografijama iz leta 1925 in 1939 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

vojne. Z zakonskimi spremembami v Kraljevini Jugoslaviji je dobil nov naziv okrajni sanitetni referent. Sprva je kranjski okraj obsegal širše območje Kranja, Škofje Loke in Tržiča.

Pokrival je območje 1100 km², na katerem je leta 1931 živelo dobrih 39.000 prebivalcev. Leta 1936 je Škofja Loka postala samostojni okraj, tako da je zmanjšani okraj Kranj obsegal še 599 km² in je tedaj imel dobrih 36.500 prebivalcev.

Kot okrajni zdravnik je opravljal javno službo v okviru uprave okrajnega načelstva in je bil odgovoren okrajnemu načelniku.

Zdravnik na tem položaju je bil glavni izvedenec za zdravstvene zadeve v celotnem okraju, pri čemer je moral imeti pregled nad zdravstvenimi razmerami in delovati za njihovo izboljšanje.

Spremljal je vsa področja, povezana z zdravstvom, nadzoroval zdravstvene službe in drugo sanitetno osebje v zdravstvenih občinah. O stanju in problemih je moral poročati načelniku in predlagati potrebne ukrepe. Pri svojem delu se je opiral na opažanja in poročila občinskih zdravnikov posameznih zdravstvenih občin. Kranjski okraj je bil pred drugo svetovno vojno razdeljen na združene zdravstvene občine Kranj, Cerklje, Preddvor, Tržič, pred letom 1936 tudi Škofja Loka, Trata in Železniki.

Poročilo o delu višjega sanitetnega svetnika dr.

Božidarja Fajdige za leto 1939, prva stran (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Predstojniki so pri ocenjevanju dr. Božidarja Fajdiga in nje­ go­vega dela sanitetnega referenta zapisali, da je skrbno in zanesljivo izpolnjeval službene naloge, čeprav kakšnega posebnega interesa ni kazal. Dobro je poznal predpise in se je v konkretnih primerih hitro in primerno odzval. V službenih zadevah je bil lojalen, do drugih uradnikov korekten, čeprav tudi avtoritativen in večkrat kritičen do oblasti. Z izpolnjevanjem administrativnih nalog se ni veliko ukvarjal, njegova uradna poročila so bila redka in še ta težko čitljiva. Izpolnjevanje obrazcev in pripravo poročil je prepuščal pomočniku, sanitetnemu tehniku, ki je skrbel tudi za red v pisarni. Sicer je med ljudmi veljal za dobrega, iskanega zdravnika in je užival velik ugled. Z delom v zasebni praksi in zdravljenjem na račun bolniških blagajn se ni okoriščal. Čeprav je bil večkrat hitrih in ostrih besed, je bil dobrohoten in ustrežljiv.

Poleg uradniške funkcije okrajnega zdravnika je imel svojo zasebno ambulanto in je bil v prvi vrsti in predvsem zdravnik praktik. Obiskoval je bolnike na domu, tudi po vaseh v širši okolici Kranja. Tako je imel dober pregled nad dejanskimi zdravstvenimi razmerami na terenu. Zdravil je tudi paciente, ki so bili zdravstveno zavarovani pri različnih bolniških blagajnah. Med drugim je imel sklenjene pogodbe z Okrožnim zavodom za zavarovanje delavcev in bolniškima blagajnama državnih železnic ter trgovskih nameščencev.

11

Družina V času, ko je začenjal samostojno zdravniško prakso, se je Božidar Fajdiga 24. sep­tembra 1921 poročil z Olgo Rakovc (1898–1984), hčerjo kranjskega podjetnika Ivana Rakovca (1866–1925). Družina je živela v Rakovčevi hiši na današnjem Glavnem trgu. Poleg stanovanja je imel dr. Fajdiga svojo ambulanto.

Zakoncema Fajdiga sta se rodili hčeri Darja (1923–1999) in Nadja (1926–1989). Obe sta imeli bogato in zanimivo življenjsko pot. Darja, poročena Fettich, je na poklicni poti sledila očetu. Bila je zdravnica pediatrinja, priznana otroška kardiologinja in profesorica na ljubljanski medicinski fakulteti. Mlajša Nadja, po poklicu inženirka elektrotehnike, je bila predana alpinizmu in najboljša jugoslovanska alpinistka svoje generacije.

Ivan in Mara Rakovc, njune tri hčere Olga, Anka in Marica ter zet Karl Pollak, pred prvo svetovno vojno (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 17)

Božidar Fajdiga in Olga Rakovc ob poroki, 24. septembra 1921 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

12

Zakonca Fajdiga s starejšo hčerko Darjo, leta 1924 (hrani Marina Grobelnik Krč, Kranj)

Olga Fajdiga s hčerkama Darjo in Nadjo, leta 1926 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

Božidar Fajdiga s staršema in hčerko v Novem mestu, leta 1925 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

Olga Fajdiga je veljala za eno najlepših Kranjčank, pred drugo svetovno vojno (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16) Darja in Nadja Fajdiga s staro mamo Maro Rakovc, okoli leta 1935 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

13

Rakovčeva hiša nasproti kranjske župne cerkve na Glavnem trgu, ki se je tedaj imenoval Mestni trg, trideseta leta. Ambulanta dr. Fajdige je bila v prvem nadstropju (Gorenjski muzej, fototeka)

Navdušen lovec Božidar Fajdiga je bil tudi zelo navdušen lovec in je na lov hodil vse do poznih let. Bil je član Lovske družine Sorško polje in Besnica. Tudi sicer je bil ob delovnih dnevih običajno oblečen v lovsko opravo, ki so jo sestavljali suknjič, hlače pod koleni in ovijače na nogah. Sam je vedno razlagal, da je zelo rad lovec, le strelja bolj slabo. V lovski druščini so ga zato večkrat zbadali, s čimer so povezane številne anekdote. Na lov ni hodil zaradi trofej, ampak zaradi družbe in ker je rad občudoval naravo. Imel je tudi lovskega psa ptičarja. Lovil je fazane, jerebice, zajce, kljunače, včasih tudi divjega petelina, čeprav ga je raje poslušal. Največkrat je lovil na območju lovske družine Sorško polje. Po njem se celo imenujejo lovska stojišča v Spodnjih Bitnjah in na Križni Gori. Vabili so ga tudi na lov na območja lovskih družin Brnik in Šenčur. O njegovem navdušenju nad lovom pričajo tudi dokumenti, ki so ostali v njegovi pisalni mizi, in celo nekaj nabojev za lovsko puško. Bil je član Lovskega društva za Gorenjsko in Društva ljubiteljev ptičarjev.

Božidar Fajdiga v lovski opravi z ženo v okolici Jošta, začetek dvajsetih let (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

14

Na lovu ga je spremljal pes pasme ptičar, ki so ga navadno čuvali Pri Slanovc v Bitnjah (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 16)

Članska izkaznica Lovskega društva za Gorenjsko iz leta 1949 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Na vzrejni tekmi Društva ljubiteljev ptičarjev leta 1939 je s psom Cidom prejel drugo nagrado (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Dovolilnica Lovske družine Besnica za odstrel divjadi za leto 1957 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

15

Druga svetovna vojna Ob začetku druge svetovne vojne je moral dr. Fajdiga kot okrajni sanitetni referent okupacijski oblasti predložiti natančen življenjepis in vso potrebno dokumentacijo o svojem preteklem delu. Še naprej je opravljal sanitetno službo in delal v zdravniški ordinaciji. Takoj leta 1941 je začel sodelovati s partizani. O svoji dejavnosti med vojno je kasneje zapisal, da je partizanske enote oskrboval s sanitetnim materialom iz zalog različnih zdravstvenih blagajn. Večkrat so ga poklicali na teren, da je po vaseh pod Joštom in v okolici Kranja na skrivaj zdravil ranjene in ozeble borce. Poleti 1942 je bil izdan, kranjska policija ga je z obtožbo, da oskrbuje ranjene partizane, aretirala in 2. avgusta 1942 je bil priveden v zapore v Begunjah. Mesec dni kasneje je bil konfiniran in poslan v Nemčijo, kjer je v okolici Berlina do konca vojne zdravil nemške vojake.

Begunjska zaporniška knjiga z vpisom privedbe dr. Fajdige v zapor, 2. avgust 1942 (Gorenjski muzej, arhiv)

16

Življenjepis, ki ga je moral pripraviti za okupacijsko oblast, 9. junij 1941 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Pismo Božidarja Fajdige ženi Olgi v času, ko je bil konfiniran v mestu Bitterfeld v Nemčiji, 4. junij 1944 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e. 9) Zapis dr. Fajdige o sodelovanju s partizani v letih 1941 in 1942 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

V novi državi Po vrnitvi domov je v novi jugoslovanski državi, pod novo oblastjo in v spremenjenih družbenih razmerah takoj nadaljeval svoje delo v ambulanti. Ponovno je opravljal tudi naloge okrajnega oziroma mestnega zdravnika, ki ga je imenoval Okrajni ljudski odbor Kranj. Vodil je Okrajno higiensko postajo, ki je kasneje prešla v okvir zdravstvenega doma. Opravljal je cepljenja in sprejemal ustrezne ukrepe ob pojavu nalezljivih bolezni.

Poleg tega je izdajal zdravstvena spričevala in potrdila za prejemanje živil in različnih pripomočkov, ki so bili tedaj na voljo le na nakaznice. Nadzorovati je moral higienske razmere v šolah in podjetjih, predvsem v živilskih, frizerskih in brivskih obratih. Pri delu sta mu pomagala sanitetni tehnik in bolničarka. Te naloge je opravljal do leta 1952, ko je oblast začela uvajati novo organizacijo javnega zdravstva.

17

V prvih letih po vojni so bile razmere v zdravstvu zelo težke. Primanjkovalo je vsega, močno se je zmanjšalo število zdravnikov. Vsa zdravstvena služba je slonela na zasebnih ambulantah, v katerih so skrbeli tudi za bolnike z zdravstvenim zavarovanjem. Novi sistem javne zdravstvene službe se je začel vzpostavljati po letu 1948.

V Kranju je bil leta 1953 urejen okrajni zdravstveni dom, ki se je leta 1955 preoblikoval v občinskega. Z novo zakonodajo so celotno zdravstveno službo prevzeli zdravstveni domovi in obratne ambulante v tovarnah.

Vsakršno opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti je bilo s tem ukinjeno.

Ko so se zasebne ambulante morale umakniti javni zdravstveni službi, se je dr. Božidar Fajdiga upokojil in prenehal opravljati javne funkcije, vendar je v svoji ambulanti še vedno sprejemal bolnike. K njemu so prihajali pacienti, ki so ga poznali in mu zaupali. V dogovoru z vodjo zdravstvenega doma in zavarovalnim zavodom je lahko še naprej pisal recepte, tudi v breme socialnega zavarovanja, svojega dela pa ni računal. V lekarni so tudi še vedno izdelovali zdravila po njegovih recepturah. Zdravniški poklic je s polno energije opravljal skoraj do smrti. Umrl je 20. decembra 1966. Pokopali so ga na kranjskem pokopališču, v grobnici družine Rakovc. Ob slovesu so njegovi stanovski kolegi med drugim zapisali, da je bil dr. Božidar Fajdiga zdravnik iz strasti. Njegovo razgibano življenjsko pot je zaznamoval poklic, ki ga je opravljal z veliko predanostjo in zavzetostjo. Ne le s svojim delom, ampak tudi z odnosom do sveta in ljudi je zapustil globoko sled v preteklosti mesta Kranj.

Uslužbenska knjižica dr. Fajdige, Okrajni narodni odbor, leta 1947 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Pooblastilo za opravljanje nalog sanitarnega inšpektorja, leta 1951 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

18

Rakovčeva hiša na tedanjem Titovem trgu, na kateri je bila nad vhodom izobešena napisna tabla ambulante dr. Fajdige, leta 1964 (Gorenjski muzej, fototeka)

Dr. Božidar Fajdiga v poznih letih (Mestna knjižnica Kranj)

Grobnica družin Rakovc in Fajdiga na kranjskem pokopališču (spletni portal www.najdigrob.si)

19

Zdravnik s srcem in posebnim karakterjem Dr. Božidar Fajdiga je poklic zdravnika opravljal več kot pol stoletja in v dobrih štirih desetletjih zdravniške službe v Kranju je postal nepogrešljivi del mesta. Vsi so poznali njegovo visoko postavo, ko je z zanj značilnim korakom, oblečen v svojo lovsko opravo s čepico in z zdravniško torbo pod roko hitel po mestu. Na obiske k pacientom po okoliških vaseh se je vozil z motorjem in enkrat pri tem doživel nesrečo, v kateri si je huje poškodoval koleno. Poseben pečat je pustil tudi zaradi svojega karakterja. Njegovi pogovori s pacienti so bili prav posebni in med meščani so krožile hudomušne zgodbe o tem, kako je postavljal diagnoze in zdravil. Večina zgodb o zdravniškem delu je tesno povezana z njegovim karakterjem in načinom komunikacije. Kranjčani so se ga še dolgo spominjali in skupaj s številnimi anekdotami je prerasel v legendo. Del teh spominov je bil na srečo kasneje zbran in zapisan. Na podlagi spominov Kranjčanov, ki so bili njegovi pacienti, veliko izvemo o tem, kakšen je bil kot zdravnik. Dragocena dediščina so tudi ohranjeni medicinski pripomočki, zdravila, oprema in arhiv iz njegove ordinacije, ki jih hranimo v muzeju.

Dr. Božidar Fajdiga je delo zdravnika opravljal z izjemnim veseljem, odgovornostjo in energijo. Meščani so ga zelo spoštovali in ga cenili kot dobrega ter poštenega zdravnika, čeprav so se ga zaradi robatega značaja včasih tudi malo bali. Njegovo avtoriteto so upoštevali tudi drugi kranjski zdravniki. Kot splošni zdravnik je bil odličen praktik, hiter diagnostik, z bogatimi življenjskimi izkušnjami. Bil je zelo dober porodničar, zelo zavzet pri zdravljenju otrok in posebej skrben pri pacientih, katerih stanje je moral spremljati daljši čas. Pri poškodbah je rane redno previjal sam in skrbel, da ni prihajalo do okužb.

Bolezenske znake je presojal z veliko modrosti in jih je vedno povezoval z življenjskimi okoliščinami pacienta. Poleg dolgoletne prakse je imel dober instinkt za prepoznavanje bolezni. Predvsem pa je izredno dobro znal presojati človeško naravo. Vsako bolezensko stanje in težavo je jemal zares, čeprav iz njegovih besed ni vedno zvenelo tako. Večkrat se je zgodilo, da je postavil diagnozo, ne da bi sploh pregledal pacienta, ki si včasih niti plašča ni uspel sleči. Kljub temu so se mnogi spominjali, da so ob upoštevanju njegovih navodil težave izginile. Pri lažjih primerih je pogosto dajal nasvete, ki niso imeli veliko povezave z medicino, pacientom je svetoval uporabo naravnih pripravkov in metod zdravljenja ali le kakšno spremembo v življenjskih navadah. Tako še danes med ljudmi kroži zgodba, da je prehlajeni pacientki na recept predpisal nošenje spodnje 20

Dr. Božidar Fajdiga, fotografiran konec tridesetih let (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0134, a. e.)

majice, kar je ugotovil šele farmacevt v lekarni, ki je gospe svetoval, naj se raje oglasi v sosednji blagovnici. Njegovi nasveti so bili direktni, po navadi prav nič tankočutni in tudi pri bolnikih, ki jim ni mogel več pomagati, ni ovinkaril. Vsi so ga opisovali kot redkobesednega, odrezavega, včasih tudi osornega in je na paciente kdaj tudi zavpil.

Tudi pri pogovoru z ženskimi pacientkami ni bil prav nič galanten. Vendar so za robato zunanjostjo ljudje prepoznali izjemno dobrega, modrega in pravičnega moža, ki je razumel človeške stiske in je imel izjemen socialni čut. Zdravljenja marsikdaj sploh ni zaračunal. Med drugim je nasprotoval izmenskemu delu žensk v tovarnah. Posebej mu je bilo hudo za žene, katerih možje so popivali. Ogorčen je bil nad vsako krivičnostjo. Zato so ga ljudje vzeli za svojega in so pacienti radi prihajali k njemu v ambulanto.

Do oblasti je bil po navadi kritičen.

Hkrati je bil velik domoljub, kar se je izkazalo že v času njegovega ruskega ujetništva in med drugo svetovno vojno. Ni maral urejanja birokracije in se je vedno nad čim pritoževal. Pri pisanju različnih zdravniških spričeval in potrdil je bil zelo razumevajoč, vendar ni prenašal, da bi ga pacienti prinašali na okrog. Kljub posebnemu značaju so lokalni uradniki zelo cenili njegove zdravniške sposobnosti in delo, ki ga je opravljal kot okrajni zdravnik. Članska izkaznica Sokolskega društva v Kranju, med letoma 1921 in 1926 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Med ljudmi je ostal zasidran spomin na to, kako je zaračunaval zdravljenje. Paciente, ki so bili socialno zavarovani, je zdravil na račun socialnih blagajn, za vse preostale so bile tarife zdravniškega dela zakonsko predpisane. Vendar je pri Fajdigi veljalo, da je navadno zahteval 50 dinarjev ali pet kovačev, kot so ljudje radi rekli. Velikokrat je pacientom storitev zaračunal le simbolično. Če je videl, da je kdo v stiski in nima dohodkov, ga je zdravil zastonj. Denarja ni hotel vzeti, čeprav so želeli plačati. Tako radodarnost mu je omogočala dobro vpeljana ambulanta in priženjeno premoženje, tako da dohodki od opravljanja poklica niso bili bistveni za njegov socialni status.

Potem ko je bil že v pokoju in je še naprej zdravil, je primernost plačila prepustil kar pacientom in ni imel nobene blagajne.

21

Skupina kranjskih mož pred gostilno Bekselj. Božidar Fajdiga stoji zadaj v sredini, trideseta leta (Gorenjski muzej, fototeka)

Ob zaključku gospodinjskega tečaja v Kranju, konec tridesetih let.

Dr. Fajdiga sedi spredaj, četrti z leve (Gorenjski muzej, fototeka)

Knjiga dolžnikov in upnikov, pacientov dr. Fajdiga, okoli leta 1950 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Fajdigova zdravila Med zdravili, ki so ostala v ambulanti dr. Fajdige, so izdelki različnih tujih in domačih farmacevtskih podjetij. Iz ohranjenih receptov vemo, da je pacientom pogosto predpisoval magistralna zdravila, ki so jih izdelovali v kranjskih lekarnah. Med njimi najdemo recepture zdravil za vnetje grla in prehlad, proti bolečinam, tudi močnejšim, proti slabokrvnosti, za krepitev organizma in hitrejše okrevanje, za prebavne težave, pomiritev, ginekološka vnetja, mazila za revmo in bolečine, kapljice za ušesa in podobno. Novih industrijsko izdelanih zdravil in antibiotikov, ki so prihajali v široko uporabo v zadnjem obdobju njegove poklicne poti, ni tako dobro poznal.

V Kranju sta bili pred drugo svetovno vojno dve lekarni. Na Prešernovi ulici je bila že od leta 1835 Šavnikova lekarna. Leta 1935 je drugo lekarno odprl Metod Rauch, ki je 22

bil pred tem nekaj let kot farmacevt zaposlen pri Šavniku. Po vojni sta bili obe lekarni nacionalizirani in v začetku leta 1950 je bila ustanovljena Okrajna lekarna Kranj, kasneje preimenovana v Mestno lekarno Kranj. Prostore je imela v nekdanji Rauchovi lekarni v Rakovčevi hiši na vogalu Glavnega trga in Jenkove ulice. Metod Rauch je ostal zaposlen kot farmacevt receptar in se je ukvarjal s pripravo magistralnih zdravil, ki so jih v letih po vojni izdelali zelo veliko. Tako on kot vsi drugi kranjski farmacevti so znali razvozlati drobno, pogosto nečitljivo pisavo dr. Fajdige.

Kranjski farmacevti so pripravljali tudi zdravila po lastnih recepturah dr. Fajdige. Še po vojni so izdelovali Fajdigov čaj, vodo, mazilo in prašek za želodec. Ta zdravila so bila namenjena lajšanju širokega spektra zdravstvenih težav in so jih ljudje pogosto uporabljali. Še dolgo po zdravnikovi smrti so v lekarno prihajali ljudje z njegovimi recepti in so zdravilo raje plačali in tako obdržali recept. Ker so nekatera od Fajdigovih zdravil vsebovala sestavine, ki se v novejšem času niso več uporabljale, so kasneje recepture prilagodili ali jih sčasoma prenehali izdelovati. Še danes Gorenjske lekarne izdelujejo čaj dr. Fajdige. Zdravilni čaj vsebuje cvetove prave kamilice, plodove grenkega navadnega komarčka, plodove navadnega brina, zeli pravega pelina, korenine zdravilnega gozdnega korena, cvetove vrtnega ognjiča, zeli navadne tavžentrože, zeli njivske preslice, zeli šentjanževke, liste žajblja in liste koprive. Pomaga pri lajšanju prebavnih težav, kot so pomanjkanje apetita, napihnjenost, prebavni krči in napenjanje.

Uporablja se ga lahko za odvajanje in pri blažjih obolenjih sečil.

Recept dr. Fajdige iz leta 1936, za katerega so zdravila izdali v Šavnikovi lekarni (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Recept iz leta 1949 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

23

Recept, ki ga je dr. Fajdiga izdal v okviru ambulante Zdravstvenega doma Kranj, leta 1960 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Sklep Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje iz leta 1965, ki dr. Fajdigi izjemoma dovoljuje, da ĹĄe naprej predpisuje zdravila na raÄ?un zdravstvenega zavarovanja (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Recept za zdravila z Ĺžigom dr. Fajdige, spisan na navadnem kosu papirja, iz leta 1966, za katerega je zdravila izdala Lekarna Kranj (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

24

Ohranjanje spomina Spomin na delo zdravnika dr. Božidarja Fajdige in njegovo izjemno osebnost se je v Kranju ohranil vse do danes. Najprej v zgodbah tistih, ki so ga poznali, kasneje v različnih anekdotah, ki so krožile med ljudmi.

Predmeti, ki so ostali v njegovi ambulanti, so od leta 1990 shranjeni v Gorenjskem muzeju.

Leta 1997 so spomine na dr. Fajdigo med Kranjčani zbirali učenci Osnovne šole Staneta Žagarja iz Kranja, ki so bili člani zgodovinskega krožka. Pod mentorstvom Katarine Kalan so zbrano gradivo zapisali v raziskovalni nalogi z naslovom Dr. Božidar Fajdiga – legenda starega Kranja, za katero so bili tudi nagrajeni. Kasneje je izšla tudi knjiga.

Leta 1999 so bili prvič organizirani Fajdigovi dnevi, kot se imenuje vsakoletno osrednje domače strokovno srečanje zdravnikov družinske medicine. Prva leta so potekali v Kranju, kasneje v drugih krajih. Organizirata jih Združenje zdravnikov družinske medicine in Zavod za razvoj družinske medicine.

Od leta 2017 v Kranju deluje Fajdigova ambulanta, ki je namenjena osebam brez zdravstvenega zavarovanja in je edina »pro bono« ambulanta na Gorenjskem.

Hiša, v kateri je imel ambulanto dr. Fajdiga danes (Gorenjski muzej, Fototeka)

25

26

UREDITEV ZDRAVSTVA IN ZDRAVSTVENE RAZMERE V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA Dr. Božidar Fajdiga je svojo zdravniško pot začel v Avstro-Ogrski, večji del poklicne poti je prehodil v Kraljevini Jugoslaviji in jo končal v socialistični Jugoslaviji. S spreminjanjem državnih okvirov in družbenih ureditev sta se spreminjala tudi zdravstvena in socialna zakonodaja ter sistem ureditve javnega zdravstva.

Avstrijska zdravstvena zakonodaja pred prvo svetovno vojno V Avstro-Ogrski je področje zdravstva natančno urejal zakon o ureditvi javne zdravstvene službe iz leta 1870, ki je določal pristojnosti državnih in lokalnih oblasti.

Zakon o urejanju zdravstvene službe za deželo Kranjsko je bil sprejet leta 1888 in je določal naloge občin in zdravstvenih okrožij. Poseben deželni razglas iz leta 1889 je urejal izvajanje zadolžitev, ki jih je zakonodaja nalagala okrožnim zdravnikom.

V okviru dežel in okrajnih glavarstev so za izvajanje predpisanih nalog na zdravstvenem in socialnem področju skrbeli zdravniki, ki so bili del javne uprave in javni nameščenci.

Predstavnik okrajnih oblasti je bil okrajni zdravnik, ki je bil podrejen okrajnemu načelniku in je dajal mnenja in nasvete glede vseh zdravstvenih zadev okraja. Moral je nadzorovati delo zdravstvenih in socialnih ustanov ter zdravstvenega osebja, spremljati promet z zdravili in strupi ter opravljati mrliško ogledniško službo. Spremljati je moral splošne zdravstvene in higienske razmere v okraju, še posebej imeti pregled nad nalezljivimi

27

boleznimi, predlagati je moral potrebne zdravstvene ukrepe in sodelovati pri njihovem izvajanju. Aktivno je moral delovati pri preventivi in v zdravstveni prosveti.

Več občin je bilo združenih v zdravstvena okrožja, ki so morala zagotoviti sredstva za zaposlitev enega ali več okrožnih zdravnikov. Okraj Kranj je imel konec 19. stoletja približno 54 tisoč prebivalcev in je bil razdeljen na zdravstvena okrožja Kranj, Cerklje, Tržič, Škofja Loka in Železniki. Zdravstveno okrožje Kranj so leta 1889 sestavljale občine Kranj, Stražišče, Sveti Jošt, Hrastje, Naklo, Predoslje, Mavčiče in Smlednik in je imelo 13 tisoč prebivalcev. Tudi kasneje, z jugoslovansko zakonodajo se ta ureditev ni bistveno spremenila.

Delo in dolžnosti okrožnega zdravnika, ki je opravljal javno službo v okviru zdravstvenega okrožja, so bili natančno določeni, prav tako pogoji dela in plačilo. Okrožni zdravniki so bili odgovorni okrajnemu zdravniku in zdravstvenemu svetu okrožja. Poročati so morali o vseh zdravstvenih zadevah, dajali so nasvete, opozarjali na pomanjkljivosti in vodili evidence. Pri obravnavi zdravstvenih in socialnih zadev so sodelovali s posameznimi občinskimi odbori v svojem okolišu. Na terenu so spremljali zdravstveno stanje prebivalstva, poučevali ljudi, zlasti o nevarnostih nalezljivih bolezni in njihovem preprečevanju, in opravljali cepljenja otrok. V primeru epidemij so sprejemali ukrepe za njihovo omejitev. Med ljudmi so si morali pridobiti zaupanje za razumno uvajanje zdravstvenih ukrepov, ki so bili potrebni za splošno izboljšanje zdravstvenih razmer.

Okrožni zdravnik je moral tudi brezplačno zdraviti najrevnejše, za katere je morala po zakonu skrbeti občina. Skrbeti so morali za vse, ki so bili nastanjeni v različnih zavodih, in imeti pregled nad telesno in duševno prizadetimi ter sirotami v svojem okolišu.

Okrajni in okrožni zdravniki so imeli tudi svojo zasebno ambulanto, v kateri so zdravljenje zaračunavali po predpisanih tarifah. V mestih, kjer je bilo več prebivalcev, je imelo zasebne ambulante več zdravnikov, medtem ko je v manjših občinah zadostoval le en okrožni zdravnik. Večina ljudi je zdravljenje morala plačevati. V določenih poklicih so bili zaposleni zavarovani pri bolniških blagajnah. Za železničarje, rudarje in državne uradnike je to urejala zakonodaja. Pri drugih poklicnih skupinah, kot so bili trgovci in železarji, so blagajne organizirala njihova poklicna združenja. Za te paciente so skrbeli zdravniki zasebniki, ki so imeli sklenjene pogodbe s posameznimi blagajnami in so od tam dobivali povrnjena plačila.

Ureditev stalnih zdravniških mest je precej prispevala k izboljšanju splošnih zdravst­ venih razmer na Kranjskem, hkrati pa je zdravnikom omogočala boljši socialni status.

Leta 1900 je na Gorenjskem delovalo skupaj 16 zdravnikov in dva ranocelnika. Leta 1918 je bilo 21 zdravnikov s končano medicinsko fakulteto ter 122 babic in so skrbeli za dobrih 131 tisoč prebivalcev. Kasneje se je število zdravnikov ves čas povečevalo in je imelo leta 1941 na Gorenjskem ambulante 42 zdravnikov. Gorenjska ni imela svoje bolnišnice, čeprav je bilo večkrat zaslediti različne pobude, ki pa nikoli niso dobile konkretnejših obrisov. Na Jesenicah je delovala manjša bolnišnica bratovske skladnice, kjer so se zdravili železarji.

28

Splošne zdravstvene razmere pred prvo svetovno vojno so bile razmeroma ugodne.

Najpogostejši vzroki smrti so bili pljučna tuberkuloza, bolezni dihal in nalezljive bolezni, predvsem koze, trebušni tifus, griža, davica, ošpice in škrlatinka. Precejšnje je bilo število različnih nezgod in nasilnih smrti. Še vedno je bila visoka umrljivost otrok, do konca prvega leta je umrl vsak šesti otrok, polovica od teh v prvem mesecu življenja.

Zdravstvena zakonodaja po letu 1918 Takoj po prvi svetovni vojni je v Kraljevini SHS še vedno ostala v veljavi avstrijska zdravstvena zakonodaja. Novi zakoni so se sprejemali postopoma v naslednjem desetletju, pri čemer so se zakonodajalci močno opirali na uveljavljeno ureditev in je ureditev javne zdravstvene službe v temeljih ostajala enaka. Še naprej so veljali tudi stari predpisi, če niso bili v nasprotju z novo zakonodajo.

Leta 1922 so bili sprejeti zakoni o zaščiti otrok, zavarovanju delavcev in inšpekciji dela. Nova uredba o zdravstvenem poučevanju prebivalstva iz leta 1928 je poudarjala vlogo preventive in pomembnost širjenja vedenja o higieni kot bistvenima pogojema za izboljšanje splošnih zdravstvenih razmer. Pri tem so imeli najpomembnejšo vlogo Higienski zavod v Ljubljani, ustanovljen leta 1923, in zdravstveni domovi po večjih krajih, v katerih so delovali različni dispanzerji in posvetovalnice.

Leta 1930 in v naslednjih letih je bilo v Kraljevini Jugoslaviji sprejetih več zakonov in predpisov, ki so urejali posamezna področja javnega zdravstva. Z novo zakonodajo so bili do tedaj veljavni zakoni strokovno posodobljeni, vsebinsko razširjeni in razdeljeni v več sklopov. Ureditev javne in zasebne zdravstvene službe je bila dopolnjena v skladu z novostmi na področju zdravstva in higiene. Ob tem so bile upoštevane aktualne zdravstvene razmere med prebivalstvom. Poudarjeni so bili skrb za preprečevanje najbolj razširjenih bolezni, izboljšanje higienskih razmer, pomen preventive in pomembnost poučevanja ljudi o skrbi za zdravje.

Zakon o novih zdravstvenih občinah je precej pristojnosti dotedanjih zdravstvenih okrožij prenesel na Dravsko banovino, ki je po novem pokrivala stroške dela občinskih zdravnikov. Kranjski okraj je bil v tridesetih letih razdeljen na zdravstvene občine Kranj, Cerklje, Preddvor, Tržič in do leta 1936 še Škofja Loka, Trata in Železniki. Združena zdravstvena občina Kranj je obdržala enak obseg kot pred vojno in je vključevala občine Kranj, Naklo, Predoslje, Stražišče, Sveti Jošt (Besnica) in Smlednik.

Sprejet je bil tudi zakon o zdravnikih, ki je urejal njihove pravice in dolžnosti. Vsi zdravniki so morali biti člani Zdravniške zbornice Dravske banovine. Tisti, ki so opravljali javno zdravstveno službo, so za hkratno opravljanje zasebne zdravniške prakse morali pridobiti posebej predpisano dovoljenje. Še naprej so pregled nad vsemi zdravstvenimi zadevami v okraju morali imeti okrajni (sreski) zdravniki, ki so z novim zakonom iz leta 1934 postali okrajni sanitetni referenti.

29

Kot glavni zdravstveni strokovnjaki v okraju so še naprej nadzorovali vsa področja, povezana z zdravstvom in higieno, ter predlagali potrebne ukrepe za njihovo izboljšanje.

Okrajni zdravnik je moral pri svojem zdravniškem delu in kot javna oseba vedno dajati zgled ter delovati za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva.

Nekdanji okrožni zdravniki združenih zdravstvenih občin so po novem dobili naziv občinski oziroma banovinski zdravniki. Z zakonom iz leta 1930 je bil njihov dotedanji delokrog še nekoliko razširjen in je obsegal medicinsko, higiensko in pogosto tudi socialno delo. Zaradi pomanjkanja podrobnejših navodil marsikdaj vseh predvidenih zadolžitev v praksi niso mogli izvajati. Pravilnik je v uvodu med drugim določal, da se morajo zavedati, da niso poklicani samo zdraviti, temveč je njihova dolžnost bolezni tudi preprečevati in narod vzgajati k pravilnemu življenju.

Občinski zdravnik je bil dolžan brezplačno zdraviti revne, preostalo prebivalstvo pa po predpisanih tarifah. Posebno skrb je moral posvečati zdravju dojenčkov in otrok ter po potrebi opravljati tudi delo šolskega zdravnika. Moral se je odzivati na pozive javnih oblasti in potrebe ustanov s področja zdravstva, opozarjati na higienske pomanjkljivosti v občinah, sodelovati pri asanacijah in drugih ukrepih za izboljšanje higiene, predvsem po vaseh. Skrbeti je moral za poučevanje prebivalstva o zdravju in higieni, nevarnostih nalezljivih bolezni in ukrepih za njihovo zatiranje. V primeru izbruha nalezljivih bolezni in epidemij je poleg zdravljenja moral skrbeti za potrebne zaščitne ukrepe in s stanjem sprotno seznanjati oblastne organe. Skrbeti je moral za vsa potrebna cepljenja, redno spremljati zdravstveno in higiensko stanje v svojem okolišu, nadzirati pomožno zdravstveno osebje, voditi evidenco rojstev in smrti, v primeru nejasnih smrti je opravljal mrliško ogledniško službo. Če v bližnji okolici ni bilo lekarne, je moral imeti vsa predpisana zdravila.

Na področju javnega zdravstva je bilo veliko dela posvečenega izboljševanju higienskih razmer. V ta okvir je spadalo širjenje vedenja o pomenu osebne in javne higiene, poučevanje prebivalstva o varovanju zdravja, preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni, ozaveščanje o socialnih posledicah bolezni in potrebnih ukrepih za čim bolj učinkovito zdravljenje. To je še posebej veljalo za nalezljive bolezni in preprečevanje epidemij.

Vse dejavnosti pri higieni, preventivi in na epidemiološko-bakteriološkem področju je usmerjal osrednji Higienski zavod v Ljubljani, ki je povezoval socialne in medicinskohigienske ustanove na tedanjem slovenskem prostoru. Po mestih in nekaterih podeželskih krajih se je postopno začela vzpostavljati mreža javnih zdravstvenih domov, v katerih so delovali različni dispanzerji in posvetovalnice. Njihovo delo je zajemalo zdravstveno varstvo ranljivejših skupin prebivalstva, preprečevanje nalezljivih bolezni, preventivo in skrb za izboljšanje higienskih razmer, predvsem po vaseh. Posebna skrb je veljala dojenčkom in njihovim materam, nosečnicam, malim otrokom in šolski mladini. Vedno več pozornosti so namenjali socialnim boleznim, predvsem tuberkulozi in alkoholizmu, ki sta bila pogost zdravstveno-socialni problem med revnim kmečkim prebivalstvom in v industrijskih središčih.

30

Uradni list Kraljevine SHS iz leta 1924, v katerem je bil objavljen pravilnik o prijavljanju nalezljivih bolezni (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Brošura z novo zdravstveno zakonodajo iz leta 1930 iz arhiva dr. Fajdige (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Zakon o zatiranju nalezljivih bolezni iz leta 1930, brošura (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Recept za brezplačna zdravila, ki so jih okrožni in okrajni zdravniki izdajali pri zdravljenju siromašnih, pred drugo svetovno vojno (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

31

Delavsko zavarovanje Za zdravstveno varstvo zaposlenih delavcev je bilo poskrbljeno z bolniškim in nezgodnim zavarovanjem.

V Kraljevini SHS so vse pravice iz zavarovanj, ki so bila uvedena že v Avstro-Ogrski, veljale še naprej.

Različne bolniške blagajne so bile najprej združene v Okrajni bolniški blagajni. Leta 1921 je bil sprejet nov zakon o zavarovanju delavcev, ki je urejal vse vrste zavarovanj ob bolezni, nezgodi, onemoglosti, starosti in smrti, vendar je bilo izvajanje pokojninskega dela zavarovanja odloženo na kasnejši čas. Vsi zaposleni so morali biti obvezno zavarovani za primer bolezni in nesreče. Plačilo zavarovalnih premij, katerih višina je bila določena glede na razvrstitev v mezdni razred, so si delili delodajalci in delavci. Za večino zavarovanj je po novem skrbel Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani (OUZD), ki je zbiral prispevke, izplačeval podpore ter skrbel za zdravstveno varstvo in zdravljenje svojih zavarovancev. Svoje zavarovalne ustanove so še naprej obdržali rudarji, železničarji, državni uradniki in trgovski nameščenci. Leta 1922 je bil sprejet še zakon o zaščiti delavcev, ki je urejal vsa področja delovnih razmerij in delovanje delavskih zaščitnih ustanov.

Za delavce je bila najpomembnejša ureditev zdrav­ ljenja in izplačila boleznine v primeru bolezni in nezgode pri delu. Zavarovanci so imeli pravico do brezplačne zdravniške pomoči, največ 26 tednov, zdravljenja v bolnišnici, zdravil in zdravstvenih pripomočkov. Za ta čas jim je pripadala hranarina oziroma boleznina v višini dveh tretjin zavarovalne mezde. Delavke porodnice so imele pomoč babice in zdravnika, prejemale so denarno podporo štiri tedne pred porodom in štiri tedne po njem. Pravice iz bolniškega zavarovanja so lahko koristili tudi člani zavarovančeve družine, ki so z njim živeli v skupnem gospodinjstvu.

Za zdravljenje zavarovancev in njihovih družinskih članov je imel OUZD sklenjene pogodbe z zdravniki, ki so imeli zasebne ambulante. Ti so bolnike zdravili brezplačno in nato na podlagi dokumentacije dobili izplačane honorarje iz bolniških blagajn.

Zdravniki so izdajali tudi potrdila o bolniški odsotnosti ali nezmožnosti za delo, na podlagi katerega so bili zavarovanci upravičeni do denarnega nadomestila. V Kranju so v tridesetih letih za zavarovance OUZD v svojih ambulantah skrbeli trije zdravniki.

32

Zdravniška knjiga, ki jo je dr. Fajdiga vodil za paciente OUZD, iz leta 1940 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Zdravstvene razmere med obema vojnama Glede zdravstvenih razmer in o higienski ozaveščenosti v kranjskem okraju leta 1923 je zdravstveni odsek kranjskemu županstvu med drugim poročal: »Različne bolezni se čedalje bolj širijo med ljudstvom, čimbolj se razvija industrija in obrt. Prvo mesto med vsemi zavzema jetika, ta ljudska kuga modernega časa. […] Vse varnostne odredbe, ki jih zdravniki in oblasti odrejajo, nimajo in ne bodo imele uspeha, dokler ne bodo našli razumevanja med ljudstvom. […] Vzbuditi med ljudstvom razumevanje za javno zdravstvo, za varnostne predpise zdravnikov in oblasti, je mogoče le s sistematičnim poukom.[…]

Posebne pozornosti potrebujejo industrijski in obrtni kraji, ki so najbolj ogroženi, kjer vladajo slabe socialne razmere in je zbog tega pouk ljudstva tam najpotrebnejši.«* V kranjskem okraju je bil med obema vojnama razvoj industrije zelo intenziven in vedno večji delež prebivalstva je bil zaposlen v tovarnah. V mestu in vaseh bližnje okolice, kjer so zrasle prve delavske soseske, so se socialne razmere precej spremenile. Z možnostjo boljšega zaslužka so se življenjske razmere izboljševale, hkrati pa je delo v tovarni ljudem prinašalo nove tegobe. Življenjski standard in splošne higienske razmere so bili v primerjavi z drugimi okraji precej visoki in boljši od slovenskega povprečja. Okrajni in občinski zdravniki so konec tridesetih let zdravstvene razmere v okraju ocenjevali kot zadovoljive.

Med boleznimi je bila še vedno pogosta tuberkuloza, čeprav stanje v okraju ni bilo problematično. Bolezen se je pogosteje širila v industrijskih središčih, čemur so botrovale neprimerne delovne razmere in revščina, predvsem slaba stanovanja.

Zdravstvene razmere v industrijskih in obrtnih obratih je moral nadzorovati okrajni sanitetni referent, občasne preglede je opravljala tudi inšpekcija dela. Tovarniški delavci v tekstilnih obratih so bili pri delu za stroji izpostavljeni številnim škodljivim vplivom in med tekstilci je bilo največ bolnikov s tuberkulozo. Higienske razmere po tovarnah so bile večinoma neustrezne. Leta 1930 je OUZD po pregledu, ki ga je opravila inšpekcija dela o higienskih razmerah v kranjskih tekstilnih podjetjih, poročal, da delavci »[…] stanujejo v oddaljenih krajih ter se vozijo ali pa hodijo peš na delo. V zimskem času ali jesenskem deževnem vremenu pridejo premočeni ter se jim obleka suši šele med delom. Menjati obleke ne morejo, ker nimajo shrambe / garderobe / […] Vsled tega so stalno izpostavljeni gripi, influenci, boleznim dihal in prebavil, revmatizmu itd. Ker je njih zaslužek nizek, imajo slabo prehrano, kar je povod mnogoštevilnim obolenjem na tuberkulozi. […] Velik del delavstva obeduje v prašnih tkalnicah ali na hodnikih tovarn, v mnogih slučajih nima možnosti, da bi si pogrel jedila. […] Med važne nedostatke spada tudi pomanjkanje umivalnikov in kopalnic […]«** Poleg tega so delavci v mestu največkrat živeli v slabih in majhnih stanovanjih. Stanje se je začelo izboljševati v tridesetih letih, ko so s prihranki začeli graditi hiške v bližnjih vaseh. Pri preprečevanju širjenja tuberkuloze je bilo zelo zavzeto delo protituberkuloznih dispanzerjev v Kranju in Tržiču, kjer so opravljali preglede, rentgenska slikanja in pripravljali različne preventivne akcije. Tuberkulozni bolniki so se zdravili v zdravilišču na Golniku. * Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0002, a. e. 1810 (22. 5. 1923). ** SI_ZAL_KRA/0002, a. e. 2290 (21. 11. 1930)

33

V tridesetih letih se je umrljivost zaradi tuberkuloze in akutnih nalezljivih bolezni zmanjševala. Po novem so bili pogostejši vzroki smrti bolezni srca in ožilja ter rakava obolenja. Še vedno je bila visoka umrljivost dojenčkov, hkrati je upadalo število rojstev. Pogoste so bile bolezni dihal in revmatska obolenja. Med nalezljivimi boleznimi so se pojavljale davica, tifus, škrlatinka, pri čemer je šlo za lokalno omejene epidemije. Vzrok za pogostejše okužbe prebavil, griže in trebušni tifus je bila pomanjkljiva higiena in neurejen dostop do pitne vode. V krajih, kjer še ni bilo vodovoda, so vodo dobivali iz bližnjih potokov ali vodnjakov. Tudi kranjski vodovod, ki je oskrboval devetnajst vasi, je imel v poletnih mesecih premalo vode. Konec tridesetih let je bila v kranjskem okraju preskrba s pitno vodo primerno urejena v 66 naseljih, kar je zajemalo dobro tretjino vseh prebivalcev. Po vaseh je bilo še vedno precej neurejenih kmečkih dvorišč, kar so oblasti skušale urediti z asanacijami.

K širjenju različnih bolezni so poleg higienskih razmer veliko prispevale tudi socialne razmere. Pogosta so bila opozorila o problemu alkoholizma in njegovih številnih zdravstvenih ter socialnih posledicah. Tudi prehrana je bila večinoma enolična, nezadostna in premalo kakovostna. Veliko ljudi je živelo v slabih stanovanjih, kar je veljalo predvsem za kmečke delavce in male kmete, ki niso mogli preživeti le z obdelovanjem svoje zemlje. Veliko kmetij je bilo zadolženih. Na robu preživetja so se hitro lahko znašli tudi mali obrtniki in trgovci. Kmetje, kmečki delavci in obrtniki niso imeli nobenih zavarovanj in so vsa zdravljenja plačevali sami. V času gospodarske krize so se gmotne razmere srednjega sloja poslabšale in so si v primeru bolezni zelo težko plačali pregled pri zdravniku, potrebno zdravljenje in zdravila. Pravico do osnovnega brezplačnega zdravljenja so imeli le najrevnejši, tisti, ki niso imeli nobenega premoženja in sorodnikov, ki bi lahko skrbeli zanje, zato je skrb zanje morala prevzeti občina in so se morali zanašati na dobrodelnost.

Kranjski zdravnik in zobozdravnik dr. Edvard Globočnik in zobni tehnik Franc Holzhacker sta pred prvo svetovno vojno imela prostore nad Hlebševo trgovino na Mestnem trgu (Gorenjski muzej, fototeka) Dr. Globočnik je imel v času med obema vojnama prostore ambulante v prvem nadstropju Mestne hiše (Gorenjski muzej, fototeka)

34

Posvetovalnica za otroke in matere v Kranju, leta 1936 (Gorenjski muzej, fototeka)

Pravilnik o zatiranju tuberkuloze iz leta 1930 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

Uredba o zdravstvenem pouÄ?evanju prebivalstva iz leta 1928 (Gorenjski muzej, zbirka drobnega tiska)

35

Zdravniki v Kranju med obema vojnama V času delovanja zdravnika dr. Božidarja Fajdige so imeli v Kranju ambulante tudi drugi zdravniki. Od konca 19. stoletja sta za zdravje Kranjčanov skrbela dr. Edvard Šavnik in dr. Edvard Globočnik, ki sta opravljala službo v okviru javnega zdravstva in imela zasebni ambulanti. Z vsestranskim delom sta veliko prispevala k izboljšanju zdravstvenih razmer v Kranju pred prvo svetovno vojno, zlasti pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni.

Dr. Edvard Šavnik (1852–1931) je bil sin kranjskega lekarnarja in župana Sebastjana Šavnika. Medicino je doštudiral leta 1872 v Gradcu in je najprej deloval na Štajerskem.

V Kranju je kot zdravnik začel delati leta 1880. Bil je okrajni zdravnik in je imel tudi številne druge javne funkcije v zdravstvu in sociali. Zelo dejaven je bil pri prizadevanjih za okrajno bolnišnico in je bil ustanovitelj ter podpornik dijaške kuhinje za revne študente.

(Gorenjski muzej, fototeka)

Za primerno zdravstveno oskrbo prebivalcev mesta in širše okolice je bil konec 19. stoletja nujno potreben še en zdravnik in v Kranj je prišel dr. Edvard Globočnik (1862–1941). Bil je sin okrožnega zdravnika iz Cerkelj. Diplomiral je leta 1888, prav tako na graški medicinski fakulteti.

Najprej je delal v ljubljanski bolnišnici in bil zdravnik v Cerkljah. Službo okrožnega zdravnika zdravstvenega okrožja Kranj je nastopil leta 1891. Z novo jugoslovansko zakonodajo je dobil naziv občinski zdravnik. Veljal je za zelo sposobnega, zavzetega in zanesljivega zdravnika. Med drugim si je prizadeval za ureditev zdravilišča za okrevanje bolnikov v okolici Kranja.

(Gorenjski muzej, fototeka)

V dvajsetih letih 20. stoletja se je vse hitreje povečevalo število prebivalcev v mestu in bližnjih vaseh in potrebnih je bilo več zdravnikov. V novih tovarnah se je zaposlovalo vedno več delavcev. Spremenile so se zdravstvene in socialne razmere. Velik del zaposlenih je bil vključen v sistem socialnega zavarovanja različnih zdravstvenih blagajn, ki so zagotavljale brezplačno oskrbo v primeru bolezni. Zdravniki, ki so v mestu imeli zasebne ambulante, so hkrati zdravili tudi zavarovance različnih bolniških blagajn.

36

Leta 1920 je iz Sevnice v Kranj prišel zdravnik Stanko de Gleria (1889–1968). Študij medicine je končal leta 1914 v Gradcu in je naprej delal v deželni bolnišnici v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je bil eden od borcev za severno mejo na Koroškem. V Kranju je imel najprej zasebno ambulanto kot splošni zdravnik in je bil med meščani zelo priljubljen. Zaradi zdravstvenih težav se je kmalu preusmeril v zobozdravstvo in od leta 1927 je imel ambulanto kot zobozdravnik.

(Arhiv Dare Bežek, Kranj)

Ambulanto dr. de Gleria je prevzel dr. Jože Bežek (1899–1968), ki je v Kranju delo splošnega zdravnika opravljal štiri desetletja. Po maturi je bil leta 1917 poslan na soško fronto, kjer so ga zajeli Italijani. Po vojni je začel študirati medicino na novi medicinski fakulteti v Ljubljani, študij je nadaljeval v Pragi in leta 1925 v Zagrebu diplomiral. Najprej je delal v bolnišnici v Ljubljani, od leta 1927 je imel ambulanto v Kranju. Dejaven je bil tudi pri Rdečem križu. Bolniki so ga cenili zaradi njegove strokovnosti, prijetnega značaja in plemenitosti. Zanimala so ga številna področja umetnosti, predvsem glasba in literatura, ukvarjal se je z vrtnarjenjem. Od leta 1936 je imel ambulanto v vili, ki jo je po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika zgradil na severnem obrobju mesta. Leta 1944 se je pridružil partizanom in vodil bolnišnico na Vipavskem.

Kasneje je bil zajet in poslan v taborišče na Bavarsko. Po vojni je nadaljeval zdravniško delo vse do upokojitve leta 1965.

Leta 1936 je v Kranj prišel dr. Karel Petrič (1900–1944), ki je izhajal z Jesenic.

Medicino je študiral na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1927 diplomiral.

Najprej se je na Higienskem zavodu v Ljubljani ukvarjal z bakteriologijo in epidemiologijo. Med letoma 1933 in 1935 je Higienski zavod tudi vodil. V Nemčiji se je izpopolnjeval na področju higiene in o tem napisal številne strokovne ter poljudne članke. Leta 1936 je prišel v Kranj in prevzel vodenje novega zdravstvenega doma. Delal je v posvetovalnici za dojenčke in matere ter v otroškem in šolskem dispanzerju. Poleg tega je imel zasebno zdravniško ambulanto kot splošni zdravnik. Med drugo svetovno vojno je tako kot drugi kranjski zdravniki na različne načine pomagal partizanom. Leta 1944 se jim je pridružil in kmalu umrl v Zgornji Trebuši.

(Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine MF UL)

V novem družbenem sistemu po drugi svetovni vojni je osrednjo nalogo organizacije javne zdravstvene službe v Kranju prevzel dr. Vladimir Premrou (1903–1967). Medicino je končal v Zagrebu in od leta 1931 služboval v Tržiču. Leta 1952 je prevzel vodenje Okrajnega higienskega zavoda v Kranju in bil prvi upravnik Okrajnega zdravstvenega doma v Kranju, ki je bil ustanovljen leta 1953.

37

Prvi zdravstveni dom v Kranju Kranj je kot vse pomembnejše industrijsko središče nujno potreboval osrednjo zdravst­ veno ustanovo. Leta 1928 je Higienski zavod kranjski občini predlagal sodelovanje pri ureditvi zdravstvenega doma, vendar do dogovora ni prišlo. Otroški in šolski dispanzer ter posvetovalnico za matere in dojenčke so uredili v začasnih prostorih. Preglede otrok je opravljala dr. Tekla Kenk-Pance, ki je občasno prihajala iz tržiškega zdravstvenega doma. Od leta 1934 je v Kranju deloval tudi protituberkulozni dispanzer.

Leta 1934 je končno prišlo do dogovora med Okrožnim uradom za zavarovanje delavcev (OUZD), Higienskim zavodom in zdravstveno občino Kranj o gradnji zdravstvenega doma. Nova stavba, katere gradnjo je večinoma financiral OUZD, je bila pod Jelenovim klancem, nad Savo. Zdravstveni dom viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja je bil slovesno odprt 21. februarja 1937. Namenjen je bil potrebam OUZD in zdravstveni oskrbi njihovih zavarovancev. Hkrati so primerne prostore dobili tudi dispanzerji Higienskega zavoda.

V pritličju zdravstvenega doma so bili urejeni prostori pisarne OUZD, protituberkuloznega dispanzerja z ambulanto in rentgenom. V prvem nadstropju so bile tri ordinacije splošne medicine za zavarovance OUZD, temnica za preiskavo oči, soba za obsevanje s kremensko svetilko in čakalnica. V domu sta bili dve bolniški sobi, ena s sedmimi posteljami in druga s štirimi. Namenjeni sta bili bolnikom, ki niso nujno potrebovali bolnišničnega zdravljenja, ampak le skrbnejšo nego. V kleti stavbe je bilo kopališče s prhami, ki so jih lahko uporabljali delavci, zaposleni v bližnjih tovarnah, in kopališče s kopelmi za terapije. V novih prostorih so imeli boljše pogoje za delo tudi dispanzerji in posvetovalnice za noseče matere, dojenčke, majhne otroke in šolsko mladino.

V ambulantah so delali štirje splošni zdravniki in zdravnik v protituberkuloznem dispanzerju. Pomagala jim je bolniška sestra, ki je spremljala tudi bolnike na terenu. Leta 1938 so v domu opravili 31.525 ambulantnih pregledov. Dom je vodil dr. Karl Petrič, ki je prevzel delo v otroškem in šolskem dispanzerju.

Prvi zdravstveni dom v Kranju, na levem bregu Save, leta 1937 (Gorenjski muzej, fototeka)

38

Ambulanta in bolniška soba v zdravstvenem domu ob odprtju leta 1937 (Gorenjski muzej, fototeka) Dr. Karel Petrič v novem otroškem dispanzerju, leta 1937 (Gorenjski muzej, fototeka)

Spremembe v zdravstvu po letu 1945 Takoj po drugi svetovni vojni so bile razmere v zdravstvu zelo težke. Bilo je premalo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, primanjkovalo je zdravil in vsega sanitetnega materiala. Vsa zdravstvena služba je slonela na zasebnih ambulantah. Na Gorenjskem je delalo le še 22 zdravnikov in štirje zobozdravniki, ki so nadaljevali delo v svojih ambulantah. Dobili so dodatne naloge v okviru javnega zdravstva, predvsem skrb za preventivo. Kot povsod drugje je bilo tudi upravljanje zdravstvenih zadev v prvih letih po vojni centralizirano in administrativno vodeno. Taka ureditev je veljala vse do leta 1952, ko je bil tudi v zdravstvu uveden sistem družbenega upravljanja. Okrajni ljudski odbori so morali poskrbeti za okrajnega zdravnika in babice. V prvih mesecih po vojni so bile najpomembnejše naloge omejevanje in preprečevanje nalezljivih bolezni, osnovno zdravljenje bolnih partizanov in internirancev, skrb za zdravstveno varstvo vseh zaposlenih, skrb za zdravje mater in otrok, preventiva z izvajanjem različnih cepljenj, boj proti tuberkulozi in izvajanje higienskih ukrepov.

39

Higienska postaja v Kranju, ki jo je do leta 1952 vodil dr. Fajdiga, je opravljala naloge na področju higiene in preventive. Opravljali so redna cepljenja in preventivne preglede.

Pomembni so bili hitri ukrepi ob pojavu epidemij. Sanitetni tehnik je nadzoroval stanje higiene v šolah in podjetjih. Z letom 1955 se je postaja preoblikovala v Okrajni higienski zavod.

Vsi zaposleni so bili vključeni v sistem socialnega zavarovanja in so na podlagi tega imeli pravico do brezplačnega zdravljenja. Posebej je bila poudarjena skrb za industrijske delavce. Zunaj te ureditve so ostali obrtniki, kmetje in nekateri drugi poklici, ki so morali zdravljenje še naprej plačevati sami. Država je takoj po vojni vse zavarovalne blagajne združila v enoten zavod, ki je prevzel vsa področja socialnega zavarovanja. Do leta 1953 so se zavarovanja financirala iz proračuna, nato so bila plačila spet v breme delavcev.

V novih družbenih razmerah se je javna zdravstvena služba začela vzpostavljati z letom 1948. V Kranju je bila ustanovljena porodnišnica, ki je do leta 1964 imela prostore na Laborah. Z novo zakonodajo in vzpostavitvijo javne zdravstvene mreže so leta 1953 zdravstveni domovi postali nosilci osnovne zdravstvene dejavnosti. Izboljšala se je organizacija bolnišnic. Ukinjene so bile vse zasebne zdravstvene ambulante in zdravstvenim delavcem je bilo prepovedano opravljanje zasebne prakse. Zdravniki so delali le še v javnih ambulantah in bolnišnicah.

Novi zdravstveni domovi so bili oblikovani na tradiciji različnih predvojnih ustanov. V Kranju je bil leta 1953 najprej urejen okrajni zdravstveni dom, ki je bil dve leti pozneje preoblikovan v občinskega. Izvajali so osnovno zdravstveno dejavnost za območje velike občine Kranj. Nove prostore je dobil na Zlatem polju, v predvojnem tekstilnem

Kranjski zdravniki na obisku v tovarni zdravil Pliva Zagreb, leta 1956. Med njimi ni dr. Fajdige (hrani Dare Bežek Kranj)

40

Novi zdravstveni dom v Kranju, odprt leta 1959 (foto Tone Marčan, Gorenjski muzej, fototeka)

obratu, ki so ga obnovili in povečali. Imel je samostojno upravo, organizirano v okviru družbenega upravljanja in je bil samostojno financiran. Njegov vodja je bil dr. Vladimir Premrou, ki je vodil vzpostavitev javne zdravstvene mreže v Kranju. V industrijskih podjetjih z velikim številom zaposlenih so uredili tudi svoje obratne ambulante, najprej leta 1956 v Tiskanini in Iskri.

V kranjski porodnišnici, ki je bila sprva v stari stavbi na Laborah, je bil prvi otrok rojen leta 1955.

Nova porodnišnica je bila odprta leta 1964 (foto Tone Marčan, Gorenjski muzej, fototeka)

S povečevanjem števila prebivalcev v mestih in industrijskih središčih so bile potrebe po zdravstvenih kadrih velike. Leta 1959 je na Gorenjskem delalo 43 splošnih zdravnikov ter štirje stalni in 17 honorarnih specialistov. Bilo je sedem zdravstvenih domov in sedem obratnih ambulant s skupno 39 splošnimi in 17 specialističnimi ambulantami. Največ zdravnikov so potrebovali v Kranju, kjer je po statistiki en zdravnik moral poskrbeti za 3230 oseb.

Poleg tega je bilo več šolskih, zobnih ambulant, dispanzerjev in posvetovalnic.

Bolnišnice so bile na Jesenicah, Golniku, Jezerskem, v Kranju in Begunjah.

Zdravstveno stanje prebivalcev Gorenjske v drugi polovici petdesetih let se ni bistveno razlikovalo od splošnih razmer v Sloveniji. Po podatkih za leto 1957 je bilo v tedanjem kranjskem okraju največ bolniških odsotnosti z dela zabeleženih zaradi bolezni dihal, poškodb pri delu in bolezni prebavil. Najpogostejši vzroki smrti so bile bolezni srca in ožilja, sledila so rakasta obolenja in bolezni dihal. Umrljivost dojenčkov se je zmanjševala in je bila nižja od slovenskega povprečja. Zaradi rednih cepljenj so bile epidemije otroških bolezni redke in navadno lokalno omejene.

Splošna ambulanta in otroški dispanzer v kranjskem zdravstvenem domu, leta 1965 (Gorenjski muzej, fototeka)

41

VIRI Gorenjski muzej, zbirka predmetov in zbirka drobnega tiska dr.

Božidarja Fajdige.

Gorenjski muzej, Begunjska knjiga 14702/2; dostopno: http:// www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2015/09/ Begunjska-knjiga_14702_2.pdf; ogled 7. 3. 2018.

Kikel Alice, Hafner Alenka, Razvoj zdravstva 1945–1997; v: Gorenjska 1900–2000, Kranj: Gorenjski glas, 1999, str. 520–523.

Kocijančič Mario, Zdravje, bolezen in zdravstveno varstvo 1900–1945; v: Gorenjska 1900–2000, Kranj: Gorenjski glas, 1999, str. 514–519.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond: Družina Fajdiga-Rakovc, Kranj (SI_ZAL_KRA/0134).

Kocijančič Mario, Zdravniki in njih delo v Okraju Kranj 1888–1918; v: Kranjski zbornik 2005. Kranj: Mestna občina, 2005, str. 307–320.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond: Občina Kranj (SI_ZAL_ KRA/0002), zdravstvene zadeve.

Kosirnik Breda, Zgodovina in razvoj lekarništva na Gorenjskem; Kranj: Gorenjske lekarne 2008.

LITERATURA Božidar Fajdiga, v spomin; v: Glas, letnik 17, št. 97 (24. 12.

1966), str. 32.

Brumec Jana, Prva svetovna vojna in slovenski dobrovoljci; dosegljivo: https://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/prvasvetovna-vojna-in-slovenski-dobrovoljci/333823; ogled 19. 1.

2018.

Dr. Božidar Fajdiga – legenda starega Kranja, raziskovalna naloga, zgodovinski krožek OŠ Staneta Žagarja Kranj, mentorica Katarina Kalan, 1997.

Dr. med. univ. Božidar Fajdiga; Kranj: zgodovinski krožek OŠ Staneta Žagarja, mentorica Katarina Kalan, 1997.

Fajdigovi dnevi, zbornik povzetkov; Kranj: Osnovno zdravstvo Gorenjske, 1999.

Gorenjska v letih po osvoboditvi 1945–1950, katalog razstave.

Kranj: Gorenjski muzej, 1985.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana: Banska uprava Dravske banovine 1937.

Kraker Starman Ana, Higienska služba po letu 1941; v: Gorenj­ ska 1900–2000, Kranj: Gorenjski glas, 1999, str. 524–529.

Kranjc Marijan F., Dr. Božidar Fajdiga, legendarni kranjski zdravnik – tudi vojaški zdravnik petih vojska; dosegljivo na: http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/BozidarFajdigazdravnik5vojska.pdf; ogled 19. 1. 2018.

Krapš Peter, Zgodovina zdravstva, Oris svetovnega zdravstva, zdravstva na Slovenskem in zgodovina Zdravstvenega doma Novo mesto do leta 2000. Novo mesto: Erro, 2001.

Ogorelc Janez, Razvoj zdravstvene službe na Gorenjskem po osvoboditvi; v: 900 let Kranja, spominski zbornik, Kranj: Občinski ljudski odbor, 1960, str. 483–496.

Olga Janša, Zgodovina gimnazije v Kranju do leta 1918; v: Kranjski zbornik 1970, Kranj: Skupščina občine, 1970, str. 349–361.

Grm Marjana, Zdravstvena kultura v Radovljici in okolici nekdaj in danes. Radovljica: Zdravstveni dom, 2003.

Pirc Ivo, Zdravje v Sloveniji, II. knjiga, Zdravstvene prilike in delo higienskih ustanov v Sloveniji 1922–1936; Ljubljana, 1938.

Holynski Nada, Zbirka dr. Božidarja Fajdige v Gorenjskem muzeju, v: Argo, letnik 40, št 1, 1997; Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, str. 34–37.

Rogelj Monika, Zdravstvene razmere med kranjskimi delavci med obema vojnama; v: Kranjski zbornik 2005, Kranj: Mestna občina, 2005, str. 295–306.

Hribernik Ivan, Dr. Božidarju Fajdigi v spomin, Nekrolog; v: Zdravstveni vestnik, letnik 36, št. 1–2, 1967, Ljubljana; Slovensko zdravniško društvo, str. 56–57.

Seznam slovenskih dobrovoljcev 1. jugoslovanskega polka »Matija Gubec« v Tomsku, 1918–1920; dosegljivo: http:// freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/1_%20jugpolk_MG_Omsk_1917. pdf; ogled 10. 1. 2018.

Jelovčan Helena, Dr. Božidar Fajdiga – legenda starega Kranja, v: Gorenjski glas, letnik 49, št. 103 (31. 12. 1996), str. 10.

Kalan Katarina, Zupanič Slavec Zvonka, Dr. Božidar Fajdiga – legenda starega Kranja, v: Medicinski razgledi, letnik 37, št. 1, 1998, str. 121–123.

42

Spletni biografski leksikon znanih Gorenjk in Gorenjcev (www.gorenjci.si), gesla: ― Bežek Jože; http://www.gorenjci.si/osebe/be%C5%BEekjo%C5%BEe/863/; ogled 1. 2. 2018;

― Fajdiga Božidar; http://www.gorenjci.si/osebe/fajdigabo%C5%BEidar/82/; ogled 10. 1. 2018;

Turk Ernst, Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912―1918.

Ljubljana, 1936.

― Fajdiga Nadja; http://www.gorenjci.si/osebe/fajdiganadja/1000/; ogled 10. 1. 2018;

Zupanič Slavec Zvonka, Javno zdravstvo 20. stoletja in njegov soustvarjalec dr. Bojan Pirc; Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja R Slovenije, 2007.

― Fettich Darja; http://www.gorenjci.si/osebe/fettichdarja/999/; ogled 10. 1. 2018; ― Petrič Karel; http://www.gorenjci.si/osebe/petri%C4%8Dkarel/771/; ogled 1. 2. 2018.

Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana: Kraljevska banska uprava Dravske banovine, 1939.

Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939.

Turk Ernst, Dobrovoljci proti Avstro-Ogrski med prvo svetovno vojno 1914–1918. Ljubljana: Borec, 1978.

Zupanič Slavec Zvonka, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc; Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja R Slovenije 2005. Žlebir Danica, Kranjski original, sicer pa izvrsten družinski zdravnik; v: Gorenjski glas letnik 52, št. 96 (3. 12. 1999), str. 11. Žontar Josip, Pomembni kranjski zdravniki preteklosti; v: Kranjski zbornik 1970, Kranj: Skupščina občine, 1970, str. 343–348.

43

Napisna tabla ambulante Steklo, zadaj barvano in prilepljen napis s Ä?rkami v zlati barvi Velikost: dolĹžina 50,5 cm, viĹĄina 30,5 cm NZ 2575

44

PREDMETI IZ AMBULANTE DR. BOŽIDARAJA FAJDIGE V ZBIRKI GORENJSKEGA MUZEJA Po smrti dr. Božidarja Fajdige sta oprema in inventar njegove zdravniške ambulante dolgo ostala skoraj nedotaknjena. Njegovi potomci so v letih 1990 in 1991, v času spremembe lastništva hiše, vse gradivo podarili muzeju. V muzejski zbirki dr. Božidarja Fajdige danes hranimo nekaj kosov pohištva, medicinsko opremo, različne instrumente, veliko zdravil, arhiv in tiskovine. V hiši je ostala zdravnikova pisalna miza in je še danes v lasti družine Rekar iz Kranja, ki je tedaj hišo kupila.

V muzeju so bili predmeti iz ambulante in čakalnice dokumentirani tako, kot so bili najdeni v prostoru, kar danes predstavlja dodatno vrednost gradiva. Za kaj so se posamezni predmeti uporabljali, je kustosinja Nada Holynski razjasnila ob popisu gradiva, pri čemer so ji pomagali različni strokovnjaki. V veliko pomoč sta bili zdravnica dr. Vida Košmelj Beravs, ki je sodelovala pri dokumentiranju zdravniških instrumentov, in magistra farmacije Mihela Tišler, ki je pregledala zdravila. Kljub temu sta uporaba nekaterih predmetov in namen določenih zdravil ostala nepojasnjena.

V muzejski zbirki Fajdigove ambulante hranimo skupno 365 predmetov, med katerimi je več kot dve tretjini zdravil. Poleg tega je v zbirki drobnega tiska shranjenih še 166 enot tiskanega gradiva, od tega je veliko formularjev za medicinsko dokumentacijo, nekaj zdravniških dokumentov in osebnega arhiva ter različna zdravstvena literatura.

45

Vsi ohranjeni predmeti nam govorijo o opravljanju zdravniškega poklica v desetletjih pred drugo svetovno vojno in po njej ter o tem, kako vsestranski zdravnik je bil dr.

Fajdiga. Hkrati se za tem skriva tudi zelo zanimiva osebna zgodba.

Ohranjena je napisna tabla ambulante, ki jo je imel zdravnik obešeno na hiši na današnjem Glavnem trgu v Kranju. Od pohištva, ki je ostalo v ambulanti in čakalnici, v muzeju hranimo manjšo okroglo mizo, dva stola in nizko omarico. Kot hišna lekarna je služila visoka vitrina s kovinskim ogrodjem, v kateri so bila shranjena zdravila in manjši pripomočki.

Najbolj poseben in avtentičen del opreme ambulante dr. Fajdige je miza oziroma ležalni stol za zdravniške preglede. Pregledovalna miza je zložljiva, ima belo kovinsko ogrodje in je oblazinjena. Izdelana je bila po navodilih dr. Fajdige in je bila prilagojena za opravljanje različnih zdravniških pregledov, tudi ginekoloških, in manjših kirurških posegov.

Večina medicinskih instrumentov je bila ob prevzemu shranjena v dveh zdravniških torbah, ki ju je dr. Fajdiga uporabljal za obiske pri bolnikih na domu. Za preglede, porode in manjše kirurške posege na terenu je imel v torbi stetoskop, termometer, napravo za merjenje pritiska, mali kirurški komplet in priročni sterilizator, različne prijemalke, škarje, pribor za šivanje, komplet klešč za ruvanje zob, kanilo za sapnik, kateter in porodniški pribor, kot so porodne klešče in instrumente za porodne operacije.

Več podobnih instrumentov, preostalih naprav in pripomočkov je bilo v ambulanti v omarah, vitrinah in pisalni mizi. Med njimi je več stetoskopov v različnih izvedbah, fenendoskop, veliko brizgalk in injekcijskih igel različnih dimenzij, naprav za klistir, pripomočkov za sterilizacijo, luč za obsevanje, epruvet, pripomočkov za krvne analize in pošiljanje vzorcev v laboratorije, pripomočkov za merjenje krvnega sladkorja, preglede oči in ušes in različen sanitetni material. Najdeni so bili tudi dodatni instrumenti za operacije, porode in ginekološke posege.

V pisalni mizi so bili nekateri manjši pripomočki, pisarniški material in zdravnikovi osebni predmeti (cigaretne škatlice, ustnik, lovske značke in celo naboji za lovsko puško). Bilo je več različnih žigov z njegovim imenom ali podpisom iz različnih obdobij in žigov bolniških blagajn, katerih zavarovance je zdravil.

Zdravila, ki jih je uporabljal dr. Fajdiga, sodijo še v čas pred množično uporabo in industrijsko izdelavo antibiotikov. V ambulanti so ostala zdravila in cepiva iz zadnjega obdobja njegovega zdravniškega dela, čeprav je le na redkih embalažah zabeležen čas nastanka ali rok uporabnosti. Sodeč po imenih izdelovalcev so nekatera ohranjena zdravila iz obdobja pred drugo svetovno vojno, večina zdravil je iz petdesetih let.

Polovica zdravil je iz različnih evropskih držav in so izdelki farmacevtskih podjetij iz Nemčije, Švice, Francije, Italije, Avstrije, Anglije, Nizozemske, nekatera so bila uvožena celo iz ZDA. Druga polovica zdravil je jugoslovanskih, med njimi je največ izdelkov hrvaške Plive in njenih predvojnih predhodnikov (Kaštel, Kemika), Galenike in Proleka 46

iz Srbije. Med domačimi zdravili najdemo nekaj Lekovih zdravil in po nekaj primerov podjetij Farmica, Krka in Kemijsko farmacevtske tovarne Hrastnik.

Večina zdravil je v obliki tekočin, ki so shranjene v ampulah ali stekleničkah, manjši del so tablete, le posamezna zdravila so v obliki svečk, pilul in mazil. Predvsem gre za zdravila, ki jih je dobil neposredno zdravnik in jih je pacientom dal v obliki injekcij.

Med stekleničkami so nekatere z etiketami kranjskih lekarn pred vojno in po njej. Po dve sta iz lekarne Metoda Raucha in Šavnikove lekarne ter tri iz povojne Lekarne Kranj oziroma Mestne lekarne Kranj in ena iz Lekarne Tržič. V njih so alkoholne raztopine in zdravila po naročilu, vendar pri vseh ni mogoče razbrati njihovega namena uporabe.

Med drugim najdemo kapljice za oči iz Lekarne Rauch iz leta 1941. Dr. Fajdiga je bil znan po tem, da je bolnikom predpisoval magistralna zdravila in so jih po recepturah izdelovali v kranjskih lekarnah. Imel je tudi nekaj svojih receptur zdravil za blaženje lažjih zdravstvenih težav. Tudi te so izdelovali v kranjskih lekarnah. Po Fajdigovem čaju, vodi, prašku in mazilu so ljudje spraševali še dolga leta.

Zdravila, ki jih hranimo, nam dajejo vpogled v to, s kakšnimi zdravstvenimi tegobami so ljudje najpogosteje prihajali k zdravniku in kako jim je Fajdiga v času pred množično uporabo industrijskih zdravil in antibiotikov lahko pomagal. Pri dokumentaciji zbirke je bilo marsikdaj, kljub pomoči farmacevta, težko ugotoviti, za katere bolezni so se določena zdravila uporabljala. Pogosto se tega ni dalo ugotoviti niti po natančnem pregledu ohranjene embalaže in priloženih navodilih. Veliko je različnih zdravil za povečevanje odpornosti, proti slabokrvnosti, kot so vitamini, predvsem vitamin B, preparati arzena in strihnina in kalcijevih preparatov. Za zdravljenje vnetij so se v času pred antibiotiki uporabljala sulfamidna zdravila. Od penicilina so ohranjeni trije primerki, in sicer angleške izdelave brez datuma, ameriške z rokom uporabe leta 1951 in Plivin iz leta 1953. Najdemo različne kininske preparate, ki so se uporabljali pri porodih, za izzvanje splavov in pri vročinskih stanjih. Precej je zdravil za ginekološke in porodne težave in hormonskih preparatov za preprečitev splavov. Več je zdravil za zdravljenje spolnih bolezni, predvsem sifilisa. Med zdravili je bila tudi škatlica kondomov ameriške izdelave iz leta 1942.

Med cepivi proti nalezljivim boleznim jih je največ proti črnim kozam, davici, tifusu ter hepatitisu in tetanusu. V zdravnikovi priročni lekarni so bila zdravila proti hudim bolečinam, za srce in ožilje, bolezni dihal. Najdemo tudi zdravila proti različnim oblikam revme, za odvajanje vode, težave s prebavili, za spanje in pomiritev, proti alergijam in zastrupitvam, krčem, griži in inzulin. Poleg tega še sredstva za omrtvičenje, dezinfekcijo, ustavljanje krvavitev in različna mazila za rane. Za vse naštete bolezni in zdravstvene težave je kasneje farmacevtska industrija začela izdelovati druga zdravila, namesto sulfamidnih zdravil so v široko uporabo prišli antibiotiki.

Poleg opreme ambulante in zdravil se je v zdravnikovi pisalni mizi ohranil tudi del arhiva. Večina je povezana z zdravljenjem pacientov in vodenjem različnih evidenc.

Nekaj je osebnega zdravniškega arhiva, pa tudi čisto zasebnih dokumentov, povezanih 47

z lovom, njegovim priljubljenim hobijem, različne pošte in računov. Zanimivejša je mapa z življenjepisom, ki ga je napisal v nemščini, z dokumenti in dokazili, ki jo je moral zdravnik pripraviti ob okupaciji leta 1941. Ohranjen je kratek rokopis z naslovom Moje sodelovanje z NOB v letih 1941 in 1942, ki ga je spisal po vojni.

Pri vodenju zdravniške dokumentacije dr. Božidar Fajdiga ni bil preveč vesten. Knjiga pacientov, ki so bili zavarovanci Okrožnega zavoda za zavarovanje delavcev v Ljubljani, je ostala le delno izpolnjena. Evidenca pacientov Sklada za pomoč zasebnih obrtnikov za obdobje 1958–1963 obsega tri zvezke. Ohranil se je zvezek z abecednim seznamom zdravil, seznam zdravljenih repartirancev kranjskega okraja, nekaj izpolnjenih receptov, rentgenskih slik, različnih dopisov in zvezek s seznamom dolžnikov in upnikov.

O tem, kako dolgo je dr. Fajdiga opravljal zdravniški poklic, pričajo ohranjeni uradni listi z zdravstveno zakonodajo in priročniki z uredbami. Večina brošur je iz obdobja med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, posamezne so še z začetka stoletja.

Preostalo je veliko različnih formularjev, ki jih je moral izpolniti po službeni dolžnosti kot zdravnik in državni uradnik, ter praznih tiskanih obrazcev za napotnice in recepte, ki jih je uporabljal pri zdravniškem delu. Vsa strokovna literatura in periodika, katalogi in reklame farmacevtskih podjetij in vmes nekaj drugih splošnih knjig in revij je bilo shranjenih v njegovi ordinaciji v vitrinah in škatlah. Največ je domače in jugoslovanske zdravniške literature, nekaj tudi v nemškem jeziku, ki časovno sega vse od dvajsetih do začetka petdesetih let 20. stoletja.

48

Pregledovalna miza, ki se lahko preuredi v stol in se je uporabljala za različne zdravniške preglede Kovinsko ogrodje, zložljivo, oblazinjeni deli usnje in tekstil Velikost – raztegnjeno: dolžina 190 cm, širina 75 cm, višina 87 cm stol: dolžina 135 cm, širina 75 cm, višina 150 cm NZ 754

Vitrina za zdravila Kovinsko ogrodje in steklo Velikost: višina 180 cm, širina 59 cm, globina 39 cm NZ 753

49

Zdravniška torba Usnje, rjave barve, ročaj in kovinsko zapiralo Velikost: dolžina 48 cm, širina 25 cm, višina 23 cm NZ 2546

Zdravniška torba, terenska Usnje, črne barve, ročaj, kovinsko zapiralo Velikost: dolžina 39 cm, širina 22 cm, višina 17 cm NZ 2471

50

Kotliček za sterilizacijo instrumentov Nerjaveča kovina, električni Velikost – zaprto in zloženo: dolžina 36 cm, širina 14 cm, višina 15 cm NZ 2504

Kotliček za sterilizacijo instrumentov Nerjaveča kovina, vložek za dviganje in zložljive noge Velikost – zaprto in zloženo: dolžina 39 cm, širina 16 cm, višina 10 cm NZ 2505

Kaseta za sterilizacijo Nerjaveča kovina Velikost – zaprto in zloženo: dolžina 19 cm, širina 8 cm, višina 5 cm NZ 2506

51

Luč za obsevanje Kovina, steklo Velikost: višina 58 cm, premer 24 cm NZ 2470

Aparat za merjenje krvnega tlaka Ovoj iz blaga, aparat kovina, guma in steklo Velikost – odprto: dolžina 42 cm, širina 12 cm NZ 2472

Komplet klešč za ruvanje zob Kovina, omot tekstil Velikost – odprto: dolžina 37 cm, širina 31 cm NZ 2447

52

Stetoskop

Stetoskop

Črn bakelit

Les

Velikost: dolžina 18 cm, premer 6 cm

Velikost: dolžina 13 cm, premer 6 cm

NZ 2488

NZ 2489

Fonendoskop Kovina, guma, bakelitni vložki Velikost: dolžina 55 cm NZ 2487

Termometer v tulcu Kovina, steklo Velikost: dolžina 11 cm, premer 0,5 cm NZ 2454

53

Injekcijska brizgalka Record z iglama, v originalni škatli Kovina, steklo Velikost škatle: 9,5 x 5 x 3 cm NZ 2508

Injekcijska brizgalka Record Kovina, steklo Velikost: dolžina 11,5 cm, premer 2,5 cm NZ 2557

Injekcijska brizgalka Record Kovina, steklo Velikost: dolžina 10 cm, premer 1,5 cm NZ 2559

Injekcijska brizgalka z dodatki, v originalni škatli Kovina, steklo, škatla les in tekstil Velikost škatle: dolžina 16,5 cm, širina 8 cm, višina 3,5 cm NZ 2921

54

Mali kirurški komplet v kovinski škatli za uporabo na terenu in hitro sterilizacijo Velikost – zaprto: 17 x 9 x 2,5 cm NZ 2445

Prijemalka Kovina Velikost: dolžina 28,5 cm, širina 6,5 cm NZ 2464

Prijemalka Kovina Velikost: dolžina 26 cm, širina 7,5 cm NZ 2453

55

Kireta za čiščenje maternice Kovina Velikost: dolžina 27 cm, širina 1,5 cm NZ 2460

Hegar za dilatacijo Kovina Velikost: dolžina 20 cm, širina 1 cm NZ 2455

Porodne klešče Kovina Velikost: dolžina 34 cm, širina 8 cm NZ 2463

Šivalnik Kovina Velikost: dolžina 15,5 cm, širina 4,5 cm NZ 2457

56

Nit za šivanje ran v stekleni posodi Velikost: višina 17 cm, premer 6,5 cm NZ 2617

Kanila za sapnik Kovina Velikost: dolžina 6,5 cm, širina 4,5 cm NZ 2458

Pripomoček za izvlečenje tujkov Kovina Velikost: dolžina 27 cm, širina 5,5 cm NZ 2492

57

Cepivo proti tifusu in paratifusu A in B

Zdravilo po naročilu

Kapljice za oči

Steklenička

Steklenička s kapalko, izdelek Lekarne Šavnik Kranj, brez datuma

Steklenička, izdelek Lekarne Metoda Raucha Kranj, leta 1941

Izdelek Plive Zagreb, leto 1949

Velikost: višina 9 cm, premer 2 cm

Velikost: višina 5,5 cm, premer 2 cm

Velikost: višina 9 cm, premer 4 cm

NZ 2628

NZ 2635

Insulin

Morfin, zdravilo za hude bolečine

Testosteron, hormonski preparat

Steklenička, izdelek Bayerja Leverkusen, leto 1947

Ampule v škatli, izdelek Leka Ljubljana, brez datuma

Ampule v škatli, izdelek Proleka Beograd, brez datuma

Velikost: višina 5,5 cm, premer 1,5 cm

Velikost: 5,7 x 5,7 x 2,5 cm

Velikost: 7 x 6,4 x 1,6 cm

NZ 2636

NZ 2640

NZ 2646

NZ 2624

58

Strychnotonin, zdravilo za sifilis in krepitev organizma Ampule v škatli, izdelek Kaštela Zagreb, brez datuma Velikost 14 x 7 x 2,5 cm

Cepivo proti črnim kozam Ampule v leseni škatli, izdelek Plive Zagreb, leta 1950

Sulfadiozin natrium, sulfamidni preparat za bakterijska vnetja

Velikost: 8,5 x 4,5 x 1,5 cm

Ampule v škatli, izdelek Plive Zagreb, brez datuma

NZ 2685

Velikost: 7,5 x 13 x 2 cm

NZ 2660

NZ 2689

Stilbestrol, hormonski preparat

Plivit A, vitaminski preparat

Plivit B1, vitaminski preparat

Ampule v škatli, izdelek Plive Zagreb, brez datuma,

Ampule v škatli, izdelek Plive Zagreb, brez datuma

Ampule v škatli, izdelek Plive Zagreb, brez datuma

Velikost: 7,5 x 7,2 x 1,8 cm

Velikost 7,5 x 7 x 1,8 cm

Velikost 7,5 x 6,8 x 3 cm

NZ 2697

NZ 2698

NZ 2700

59

Novalgetol, zdravilo proti bolečinam Ampule v škatli, izdelek Galenika Zemun, brez datuma Velikost: 8 x 9 x 2 cm

Olobintin, zdravilo za vnetje pljuč Steklenička v škatli, izdelek J. D. Riedla Berlin, brez datuma

Albucid, zdravilo za težka in akutna vnetja

Velikost: 8 x 4,2 x 4,2 cm

Ampule v škatli, izdelek Schering Berlin, brez datuma

NZ 2735

Velikost: 7,2 x 10 x 2,5 cm

NZ 2722

NZ 2740

Otormon, hormonski preparat za moške z vitamini

Quinby, kininsko-bizmutov preparat

Methergin, preparat rženega rožička za zaustavitev krvavitev po porodu

Ampule v škatli, izdelano v Italiji, brez datuma

Ampule v škatli, izdelano v Franciji, brez datuma

Ampule v škatli, izdelek Sandoza Basel, brez datuma

Velikost 7,3 x 6,2 x 3 cm

Velikost: višina 8 cm, premer 4,5 cm

Velikost: 8 x 6 x 1,7 cm

NZ 2747

NZ 2756

NZ 2762

60

Chinin, kininski preparat

Bismogenol, bizmutov preparat

Perma–tex, kondomi

Tablete v tulcu, izdelano na Nizozemskem, brez datuma

Steklenička v škatli, izdelek Tosse Hamburg, verjetno iz leta 1916

Škatla, izdelano v ZDA, leto 1942

Velikost: višina 7 cm, premer 1,6 cm

Velikost: višina 9 cm, premer 4 cm

NZ 2772

NZ 2780

NZ 2792

Penicilin

Penicilin

Steklenička v škatli, izdelano v ZDA, leta 1951

Ampule v škatli, izdelano v Angliji, brez datuma

Velikost: 6,7 x 3 x 3 cm

Velikost: 6 x 8,7 x 1,5 cm

Steklenička v škatli, izdelek Proleka Beograd, leta 1952

NZ 2795

NZ 2935

Velikost: 7 x 2,7 x 2,9 cm

Velikost: 9 x 6,5 x 1 cm

Hepatropon forte, preparat za zdravljenje anemije

NZ 2939

61

PHYSICIAN DOCTOR BOŽIDAR FAJDIGA AND HIS INFIRMARY SUMMARY

Doctor Božidar Fajdiga (1887–1966) was a well-known physician in Kranj in the middle of the previous century. He had his infirmary in the town for four decades, and townspeople respected and appreciated him for he was an exceptional physician. The stories about his work with patients and his interesting character have grown into anecdotes. Despite his seemingly rather robust personality, he was perceived as a wise and good-hearted man with a deep sense of empathy, always able to recognize a person in need.

Božidar Fajdiga was born on 23 December 1887. He completed his medical studies in 1912 in Vienna. His first position was at the Wieden Hospital in Vienna where he worked in the fields of surgery, dermatology and gynaecology.

In August 1914, he was recruited to the Austro-Hungarian Army and sent to the eastern front. He was soon taken captive by the Russians and spent several years in camps by the Black Sea and in Siberia. He later joined the regiments of the so-called “dobrovoljci”, members of the Yugoslav peoples who fought against Austro-Hungary in order to liberate and unite Yugoslav nations. He returned from Russia in September 1920.

After he returned home, he worked as the district doctor at Trata near Škofja Loka for three years. In 1924, he was appointed as district doctor in Kranj where he remained until World War II started. His responsibilities included all matters related to health and hygiene. At the same time, he held his private infirmary and visited patients at home. He was primarily a practitioner, a very efficient diagnostician and a good obstetrician. He was an expert on judging the human nature. He always started interesting conversations with his patients, and the townspeople loved to tell witty stories about how he made diagnoses and how he treated illness.

62

When World War II started, he immediately began cooperating with the Partisans and cured their wounded fighters in secret. In the summer of 1942, he was arrested and imprisoned for a month in Begunje, and later confined to Germany.

When he returned home in 1945, he continued his work at the infirmary and operated as the town doctor until 1952. He gave vaccinations, issued health certificates and supervised hygiene conditions. After certain changes were introduced in the health care, he retired, but continued to work in his private infirmary. Patients who knew him and trusted him, continued to see him. He died on 20 December 1966 and is buried at the Kranj town cemetery.

Various medical prescriptions written by doctor Fajdiga were preserved and those medications continued to be made in Kranj pharmacies. Medications according to his own recipes were also made. Fajdiga's tea, water, ointment and stomach powder were inquired for a long time after Fajdiga was gone.

At the beginning of the nineties, all the objects from doctor Fajdiga’s infirmary were donated to the Museum of Gorenjska by his descendants. Today, this museum collection holds 365 items, including the infirmary inscription board, furniture, medical bag, medical equipment and various accessories. There are many medications from the time before the massive use of industrial medications and antibiotics.

This extraordinary collection reveals what the work of a doctor looked like more than half a century ago and provides an insight into the health conditions of the time of doctor BoĹžidar Fajdiga.

63

ZDRAVNIK DR. BOŽIDAR FAJDIGA IN NJEGOVA AMBULANTA Avtorica kataloga in razstave: mag. Monika Rogelj Gradivo: zbirke Gorenjskega muzeja, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj Fotografije: Fototeka Gorenjskega muzeja, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Mestna knjižnica Kranj, Marina Grobelnik Krč, Dare Bežek Fotografije predmetov: Boštjan Gunčar Skeniranje fotografij in dokumentarnega gradiva: Mateja Likozar, Marko Mihovec (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj) Konservatorski posegi: Sandra Dimitrijević Jezikovni pregled: Judita Babnik Prevod povzetka: Katarina Ropret Oblikovanje kataloga in razstave: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Medium d. o. o.

Naklada: 400 izvodov Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert Kranj, april 2018 Publikacija je uvrščena v zbirko Gorenjski kraji in ljudje – Zbirke: 11.

Izdajo publikacije in razstavo sta omogočila Mestna občina Kranj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 61(497.4):929Fajdiga B. 614.2(497.4)«19« ROGELJ, Monika Zdravnik dr. Božidar Fajdiga in njegova ambulanta / [avtorica kataloga Monika Rogelj ; fotografije fototeka Gorenjskega muzeja ... [et al.] ; prevod povzetka Katarina Ropret]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2018. - (Gorenjski kraji in ljudje. Zbirke ; 11) ISBN 978-961-6478-89-2 1. Gl. stv. nasl.

294202368

64

12,00 €