Hiša v Kranju, na Poti na kolodvor, v kateri je Jenko preživel zadnje mesece svojega življenja. Spominsko ploščo so odkrili leta 1923.
Ob intenzivnem literarnem ustvarjanju je dokončanje študija dolgo puščal ob strani. Jeseni 1863 se je z Dunaja vrnil domov, se lotil priprav za zaključne izpite in med letoma 1864 in 1867 je opravil tri rigoroze. Spomladi leta 1964 se je zaposlil v pisarni notarja Jožefa Strgarja v Kranju. Avgusta 1866 je postal koncipient pri odvetniku Valentinu Prevcu in se je preselil v Kamnik, kjer je bil aktivno vključen v narodnobuditeljsko življenje v mestu. Bil je med ustanovitelji kamniške Narodne čitalnice. Julija 1869 je skupaj z odvetnikom Prevcem prišel nazaj v Kranj in že jeseni hudo zbolel. Umrl je 18. oktobra 1869 in pokopali so ga na kranjskem pokopališču. Skrb za pesnikov grob je prevzela kranjska Narodna čitalnica in leta 1873 so slovesno odkrili nagrobni spomenik.
SIMON JENKO
Odkritje spomenika v Podreči, na mestu, kjer je stala pesnikova rojstna hiša, 9. junija 1929
Člani kranjske čitalnice so se ob vseh večjih slovesnostih poklonili spominu obeh pesnikov. Na Jenkovem grobu leta 1907 Spomenik Simonu Jenku v Podreči, leta 1969. Ob obnovi leta 1954 je bil dodan pesnikov doprsni kip.
Avtorica razstave in publikacije: mag. Monika Rogelj Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Gradivo: Mestna knjižnica Kranj, Društvo slovenskih pisateljev, Narodna in univerzitetna knjižnica, Tihomir Pinter, časopis Gorenjski glas, Josip Osti, Andrej Medved, Anja Golob, Andrej Detela, knjižnica in fototeka Gorenjskega muzeja Avtorji fotografij: Tihomir Pinter, Igor Modic, Grace Schwindt, Jože Suhadolnik, Borut Peterlin, Primož Pičulin Priprava knjižnega gradiva: mag. Barbara Kalan Skeniranje: Mateja Likozar Jezikovni pregled: Judita Babnik Tisk: Medium d. o. o. Naklada: 400 izvodo Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert, direktorica Kranj, februar 2016 www. gorenjski-muzej.si Izdajo publikacije in razstavo sta omogočila Mestne občina Kranj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Grob Simona Jenka v Prešernovem gaju
Simon Jenko, 1835–1869 (hrani NUK)
Simon Jenko je bil rojen 27. oktobra 1835 v siromašni kmečki družini v Podreči pri Mavčičah. Kasneje se je družina preselila na očetovo kmetijo v Praše. V šolo v Smlednik je vsak dan odhajal z brodom čez Savo, od devetega leta pa je obiskoval šolo v Kranju.
V času uveljavljanja slovenske narodne ideje, ko je bila slovenska literatura usmerjena v prozo in epiko, je Jenko s svojo osebnoizpovedno poezijo ostal osamljen v literarnem dogajanju tedanje dobe. V pesmih je izhaja iz intime, lastnih čustvovanj, občutij in dojemanja sveta. Med njegovo poezijo prevladujejo ljubezenske, bivanjske in refleksivne pesmi, pogosta je tudi domoljubna tematika. Poleg ljubezenskih občutenj sta mu bila glavna navdiha narava in spomin na domače Sorško polje.
Predvsem na željo staršev se je Simon Jenko po maturi leta 1855 vpisal na študij bogoslovja v Celovcu. Vendar je že naslednje leto odšel na dunajsko univerzo, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje in zgodovino in od leta 1857 pravo. Prejemal je Knafljevo štipendijo in delal kot domači učitelj. Kot študent na Dunaju je napisal najobsežnejši in najpomembnejši del svoje poezije. V letih 1856 in 1857 sta nastala cikla Obujenke in Obrazi. Jenko je pesnjenje vedno bolj jemal kot svoj poklic in upal je, da se bo uveljavil kot pesnik.
Leta 1847 je začel obiskovati gimnazijo v Novem mestu, Hiša družine Jenko v Prašah, v kateri je kjer ga je pod svoje okrilje vzel pesnik preživel otroška leta, trideseta leta 20. stoletja. sorodnik, frančiškan oče Nikolaj. V bogati samostanski knjižnici se je poglabljal v literarne klasike in že kmalu začel pesniti. Zadnja dva letnika gimnazije in maturo je opravil v Ljubljani. V tem času je bil najbolj dejaven član literarne skupine gimnazijcev, imenovane vajevci, ki so svoje pesmi, novele in eseje zbrali v treh rokopisnih zvezkih Vaje. Razprave o aktualnih literarnih prizadevanjih na Slovenskem so nadaljevali kot študentje na Dunaju.
Leta 1858 je novoustanovljeni Slovenski glasnik v Celovcu objavi tri Jenkove kratke pripovedi s tematiko iz kmečkega življenja. V karakternih novelah Spomini, Tilka in Jeprški učitelj je v središče postavil posameznika, njegovo razmišljanje in čustvovanje.
Jenkove pesmi s popravki, ki jih je ob pripravi na tisk opravil Fran Levstik (hrani NUK).
Jenko je po vrnitvi z Dunaja vse resneje razmišljal o izdaji samostojne pesniške zbirke. Zajeten rokopis predelanih pesmi je predal v pregled Josipu Stritarju in dobremu prijatelju Valentinu Mandeljcu. Po sprva neuspešnem iskanju založnika je posredoval Fran Levstik in zbirko je izdal ljubljanski založnik Janez Giontini. Knjižica s skromnim naslovom Pesmi je izšla konec leta 1864, z letnico 1865.
Prva izdaja Jenkove pesniške zbirke Pesmi iz leta 1865 in kar mu je On je pel, kadar Josip Stritar velevalo srce …
V svojih pesmih se na m Jenko razodeva kot pristna, neizumetn ičena, človeško nepotvorjen a osebnost. Franc Be rnik pravo Jenkove pesmi so ste zrcalo njegove či vec Le an Fr … duše
Naslovnica prvega rokopisnega zvezka Vaje. Poleg Jenka so v krožku sodelovali še Vaclav Bril, Fran Erjavec, Ivan Tušek, Valentin Zarnik in Valentin Mandelc.
Jenkovo domoljubno pesem Naprej je leta 1860 uglasbil rojak Davorin Jenko. Postala je slovenska narodna himna. Razglednica, 1910 (hrani NUK)
Jenkova zbirka Pesmi je ob izidu med kritiki in v javnosti naletela na odklonilni odziv in že tako občutljivega pesnika, ki je v pesmih razgrnil svoje razmišljanje in čustvovanje, je zavrnitev zelo prizadela. Le še redko je nastopal v javnem življenju in skoraj prenehal tudi pesniško ustvarjati. Čeprav je Jenkova lirika sprva v javnosti ostala nerazumljena, je njegova zbirka pesmi zelo pomembno vplivala na ustvarjanje prihajajočih pesnikov slovenske moderne.
lirik med Jenko je največji slovenski ske moderne, Prešernom in pesniki sloven dnik s svojimi povestmi pa predho s Ko ko realistične proze … Jan
Simon Jenko (je) po Prešernu spet vrnil lirsko poez ijo v območje prave umetnosti. Fr anc Bernik