Katalog razstave Lojze Dolinar by Gorenjski muzej

Lojze Dolinar (1893â&#x20AC;&#x201C;1970) Likovna in dokumentarna razstava Galerija v Mestni hiĹĄi julij/avgust 2017

Lojze Dolinar (1893–1970)

Likovna in dokumentarna razstava Galerija v Mestni hiši v Kranju, julij/avgust 2017 Izdal: Gorenjski muzej Zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si Kustos razstave: ddr. Damir Globočnik Spremna besedila v katalogu: ddr. Damir Globočnik Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Pro grafika d. o. o. Naklada: 300 izvodov Kranj 2017

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 730(497.4):929Dolinar L. DOLINAR, Lojze, 1893-1970 Lojze Dolinar (1893-1970) : likovna in dokumentarna razstava, Galerija v Mestni hiši, julij/avgust 2017 / [spremna besedila v katalogu Damir Globočnik]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2017 ISBN 978-961-6478-82-3 290688512

Avtoportret, 1912, patiniran mavec, 51 x 19,8 x 21 cm (zasebna last)

Damir Globočnik

LOJZE DOLINAR – PRVI PREDSTAVNIK MODERNIZMA V SLOVENSKEM KIPARSTVU

Prvi poizkusi, perorisba, 20,2 x 28,2 cm (Galerija Dolinar)

Pedantni prof. Repič, perorisba, 20,1 x 25,7 cm (Galerija Dolinar)

Akademija, perorisba, 20,2 x 26,1 cm (Galerija Dolinar)

Lojze Dolinar je bil rojen 19. aprila 1893 v Trnovem v Ljubljani.1 V osnovni šoli v Grabnu je odkril veselje do risanja, v bližnji opekarni ga je pritegnilo modeliranje v glini. Vpisal se je na kiparski oddelek Umetnoobrtne šole v Ljubljani, v katerem sta ga poučevala Celestin Mis in Alojzij Repič. Ko je Repiča začasno nadomestil Ivan Zajec, se je Dolinar prvič lahko preizkusil kot portretist. Leta 1910 je zaključil šolanje na Umetno-obrtni šoli, med počitnicami pa je pomagal kiparju Ivanu Zajcu, ki je ravnokar izdeloval relief Vstajenja za Majdičevo grobnico v današnjem Prešernovem gaju v Kranju. Dolinar je želel nadaljevati s šolanjem na dunajski, münchenski ali praški akademiji, vendar je zaradi skromnih finančnih razmer lahko obiskoval samo prvi letnik splošnega kiparstva na akademiji na Dunaju (1911/1912), kjer je bil njegov učitelj kipar Josef Müllner (Millner). Dunaj je Dolinarju v marsičem razširil obzorje; pobliže se je lahko spoznal s kiparstvom Čeha Jana Štursa, avstrijskega kiparja Antona Hanaka, Hrvata Ivana Meštrovića in drugih 1 Biografski podatki o Lojzetu Dolinarju predvsem po: Špelca Čopič, Lojze Dolinar, Ljubljana 1985, in Lojze Dolinar 1893– 1970 (katalog retrospektivne razstave v Moderni galeriji), Ljubljana 1996.

kiparjev. S študijem je v letih 1911 in 1912–1913 poskušal nadaljevati v Münchnu, kjer se mu je razkrilo tudi nemško kiparstvo. Leta 1911 je Dolinar prvič z uspehom predstavil svoja dela na razstavah na Bledu in v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Mladega, komaj osemnajstletnega umetnika je pohvalila revija Slovan: »Dasi je še jako mlad, kaže vendar že lep talent. Po duhu svojega stvarjanja je vseskozi slovenska duša in z mehko liriko narodne pesmi druži izrazovito epiko dobrega kiparja. Značilna v njegovih študijah je važnost, ki jo polaga na krepko karakterizacijo in živo dramatiko umotvora. Ako se mu posreči, da srečno premore velike gmotne žrtve, ki so v najožjem stiku z njegovim stvarjanjem, bomo imeli Slovenci že na prihodnji umetniški razstavi v Ljubljani priliko, spoznati kiparski talent naše najmlajše umetniške generacije.«2 Dolinarjev zaščitnik je postal slikar Rihard Jakopič, ki mu je v paviljonu ponudil stranski prostor za začasen atelje. Tu je Dolinar leta 2

»Lojze Dolinar«, Slovan, 1911, št. 8, str. 255.

Figura kmečkega upornika Matije Gubca je bila visoka skoraj 3 metre.

Matija Gubec (Bol), 1924, žgana glina (nahajališče neznano)

Putifarka, 1917, patiniran mavec, (nahajališče neznano)

Ples Salome, 1917, patiniran mavec, višina 30,7 cm (nahajališče neznano)

Favn in nimfa (Srečanje), 1912, višina 90 cm (zasebna last)

1912 zmodeliral prvega izmed Jakopičevih portretov. Istega leta je nastal Dolinarjev avtoportret, oba izpričujeta prvine slikovite rodinovske »impresionistične« modelacije. Na mladega kiparja je postajala vedno bolj pozorna domača javnost, ki je z veliko naklonjenostjo sprejela Dolinarjev monumentalni kip »kmečkega kralja« Matije Gubca iz leta 1913. Še zlasti se je nad njim navduševala narodno napredna mladina in tudi Dolinar se je znašel med preporodovci. Zamisel za kip se je Dolinarju porodila ob prebiranju Aškerčeve epske pesnitve Stara pravda. Gubčevo figuro, priklenjeno na razbeljen prestol, si je zamislil kot javni spomenik, za kar pa v takratnih razmerah ni bilo realnih možnosti. Potrebna bi bila ogromna finančna sredstva za odlivanje v bron, postavitev uporniškega kipa bi morale dovoliti uradne oblasti. Ker je politični položaj postajal vse bolj napet, sta Dolinar in Jakopič negativne odlitke kipa zakopala na travniku ob železniški progi za paviljonom, od koder jih je najbrž odstranila avstrijska policija. Dolinar je ohranil samo roki in Gubčevo glavo, ki jo je znova modeliral leta 1924.

Anton Aškerc je leta 1912 umrl, nekaj mescev po njegovi smrti pa je Dolinar izdelal pesnikov kip, ki ga je javnosti predstavil na Aškerčevem večeru, ki ga je pripravilo Narodno-socialno in izobraževalno društvo v Ljubljani. Do konca prve svetovne vojne so v Dolinarjevem ateljeju nastali tudi portreti Cankarja (1912–13), Župančiča (1913), Prešerna (1914), Gregorčiča (1916), Trubarja (ok. 1916) in drugih upodobljencev.

Dolinar izdeluje kip Antona Aškerca (objavljeno v: Slovenski ilustrovani tednik, 1912, št.29)

Med vojno se je Dolinar poskušal izogniti vojaški obveznosti na fronti, zato je izdelal kip generala Borojevića, vendar so ga leta 1917 mobilizirali in poslali v Judenburg, kjer je dobil nalogo dokončati Peruzzijev kip Kranjskega Janeza. Z delom na kipu je zavlačeval, ob koncu vojne pa je bil kip hitro nared. Leta 1923 so ga postavili na grob judenburških žrtev na pokopališču Žale v Ljubljani. Leta 1917 je vnovič portretiral svojega zaščitnika Riharda Jakopiča, istega leta je nastal tudi portret Fili Zupančičeve, ki ga je dr. Špelca Čopič označila za »najfinejši secesijski portret v slovenskem kiparstvu«.3 Dolinar se je preživljal predvsem s prodajo male plastike, zaznamovane 3 Špelca Čopič, »Kipar Lojze Dolinar«, katalog razstave Lojze Dolinar 1893–1970, Moderna galerija v Ljubljani, 1996, str. 22.

Svetoslav Peruzzi in Lojze Dolinar, Kip Kranjskega Janeza na grobu judenburških žrtev na ljubljanskih Žalah. Peruzzi je kip izdelal po osnutku slikarja Ivana Vavpotiča, Dolinar pa je dokončal Peruzzijevo delo. Kip je danes postavljen pred kostnico padlih vojakov v prvi svetovni vojni. Fili Zupančič, 1917, bel marmor, 37,6 x 25,7 x 23 cm (Moderna galerija v Ljubljani)

Giganta za nagrobni spomenik Janeza Evangelista Kreka, 1918– 1919, kraški kamen, višina 170 cm

z odmevi simbolizma, secesije in impresionističnega oblikovanja. Različne gole in draperirane ženske figure, igrivi novobaročni favni in putti ter reliefna plastika, s katero se je dodobra spoznal že na Umetno-obrtni šoli, so namreč lažje našli pot do kupcev. Ob koncu vojne so Slovenci želeli postaviti spomenik dr. Janezu Evangelistu Kreku (1865–1917), ki naj bi predvidoma stal ob stolnici. Naposled je prevladala zamisel o nagrobnem spomeniku. Na natečaju je zmagal Dolinar, ki je v letih 1918–1919 iz kamna iz repentaborskega kamnoloma izdelal dva monumentalna atleta (»giganta«), nagnjena nad kamnita bloka, ki na simboličen način izražata žalovanje. Leta 1920 odkriti Krekov nagrobni spomenik, ki je bil po Vodniku (1889) in Valvasorju (1903) Alojzija Gangla, Zajčevem Prešernu (1905) in Bernekerjevemu Trubarju (1910) naslednji reprezentativni spomenik velikemu Slovencu, je Dolinarjevo ime še bolj utrdil v javnosti, pridobil pa mu je tudi vrsto novih naročnikov. Kljub temu da se je dokaj hitro uspel uveljaviti, se je Dolinar

Dolinarjev nekdanji atelje na Levstikovi ulici v Ljubljani

Sedem Dolinarjevih kipov vrh palače Delavske zbornice v Ljubljani

Atlanta, portal Delavske zbornice v Ljubljani, 1927/1928, črn podpeški marmor

odločil za potovanje v ZDA, kjer sta živela njegova brata. Potovanje leta 1920 se je sicer začelo nesrečno (v Trstu ga je zadržala stavka pristaniških delavcev) in podobno končalo, saj ga je bolezen prisilila k vrnitvi domov, vendar je nekaj časa pomagal v ateljeju Rodinove učenke in Meštrovićeve prijateljice Malvine Hoffman. Dolinar je v tem času izdelal portret Hoffmanove in sodeloval pri spomeniku za padle dijake newyorške univerze. Obiskal je tudi atelje Gutzona Borgluma, ki so ga že zaposlovale priprave na izdelavo kolosalne galerije granitnih predsednikov na Mount Rushmore. Po vrnitvi v domovino se je Dolinarju odprl nov vir zaslužka v arhitekturni plastiki. Na veliko se je namreč gradilo v Ljubljani, še živahnejša pa je bila gradbena vnema v Beogradu, ki je postal državna prestolnica Kraljevine SHS. Dolinar se je znal podrediti arhitektovim načrtom in prisluhniti željam naročnika, zato so si naročila za stavbni okras kar sledila. Dvajseta leta v Dolinarjevem ustvarjanju veljajo za »ekspresionistična«, zato je Dolinar tudi arhitekturno

dekoracijo poskušal prilagoditi »ekspresionističnemu« razpoloženju. Opazni so bili tudi vplivi neoklasicizma in art décoja. Leta 1921 je prejel večje naročilo za kiparska dela na novi palači nekdanje Jadransko-podunavske banke v Beogradu. Izdelal je 10 medaljonov z moškimi in ženskimi figurami, ki so označene s simboli pomorstva, in figuralni friz. Z zaslužkom si je postavil majhen atelje na Levstikovi ulici v Ljubljani. Dotlej je delal v baraki ob Umetno-obrtni šoli. Leta 1924 je izdelal reliefa Delo in Skrb za delavca nad vhodom nekdanje palače socialnega zavarovanja v Ljubljani. Leta 1927 je z dvema figuralnima kipoma okrasil portal Meksike v Ljubljani in v letih 1929–1930 izdelal kariatidne reliefne figure za novi prizidek Stare pošte arhitekta Hermana Husa v Kranju. 260 cm visoke kariatide predstavljajo personifikacije trgovine (Merkur), industrije (delavec s kladivom na nakovalu), kmetijstva (ženska figura s srpom in snopom) in znanosti ter umetnosti (ženska figura s knjigo in svetom umetnosti na prsih).

Sv. Jurij, 1926, višina 240 cm Plastiko Sv. Jurija je arh. Vladimir Šubic postavil na vogal nove palače Pokojninskega zavoda na Miklošičevi cesti.

Ljubljančani so Dolinarjev simbolični ženski kip leta 1932 lahko opazovali od blizu. Ker dela na pročelju nebotičnika še niso bila zaključena, so štirimetrski bronasti kip začasno postavili na pločnik pred nebotičnikom (objavljeno v: Jutro, 1932, št. 199)

Simbolna ženska figura z ladjico, medaljon za palačo Jadransko-podunavske banke v Beogradu, premer 140 cm

Plodno je bilo sodelovanje z arhitektom Vladimirjem Šubicem. Za Šubičevo palačo Delavske zbornice je Dolinar izdelal sedem figuralnih kipov s simboli industrijskih in poljedelskih del in štiri figure geometrijsko stiliziranih atlantov na dveh portalih (1927–1928). Na poslopje Pokojninskega zavoda je Šubic postavil bronastega Dolinarjevega sv. Jurija. Za ljubljanski nebotičnik

je Dolinar oblikoval štirimetrsko kolosalno simbolično žensko postavo (1927–1931), katere dimenzije zaradi postavitve visoko nad tlemi komajda lahko zaznamo. Monumentalna in hkrati lahkotna figura, ki podobno kot Bourdellova Francija drži eno roko nad glavo, je zaključila Dolinarjevo ljubljansko obdobje stavbne plastike.

Timpanon nekdanjega ministrstva za promet v Beogradu, 1929â&#x20AC;&#x201C; 1931, sestavni deli, belovodski kamen, viĹĄina do 220 cm

Simbolični skulpturi, 1931, višina 2,5 m, kraški marmor. Kipa sta bila postavljena pred vhod v palačo ministrstva za promet.

Dolinar se je namreč v iskanju naročnikov in monumentalnih nalog podal v Beograd, kjer je zmagal na natečaju za kiparski okras na timpanonu palače ministrstva za promet, ki naj bi bila največja palača na Balkanu. V letih 1929–1930 je izdelal kompozicijo s sedmimi figurami,

pri kateri se je zgledoval po grški antiki. V Beogradu, kjer se je kmalu uveljavil in pri izdelavi arhitekturne plastike sodeloval s pomembnimi srbskimi arhitekti, si je leta 1931 zgradil moderno vilo s stanovanjem in ateljejem po načrtih Hermana Husa.

Dolinarjeva hiĹĄa z ateljejem in stanovanjem v Beogradu

Spomenik kralju Petru I., 1931, podpeški marmor, postavitev pred ljubljanskim Magistratom

Za Dolinarjevimi monumentalnimi rešitvami na področju arhitekturne plastike niso zaostajale spomeniške naloge. Dolinar je redno zmagoval na spomeniških natečajih, saj so njegovi monumentalno zasnovani spomeniki, ki so temeljili na moderniziranju tradicionalnih zasnov, odgovarjali duhu časa, ki se je s spomeniki padlim poklanjal žrtvam v prvi svetovni vojni, z dinastičnimi spomeniki

pa poskušal utrditi temelje precej trhle nove državne tvorbe. Na natečaju za spomenik kralju Petru I. Karađorđeviću v Ljubljani leta 1926 prva nagrada ni bila podeljena. Dolinar si je skupaj z arhitektom Šubicem delil drugo nagrado, sam pa je prejel še tretjo nagrado, zato mu je bila zaupana izdelava spomenika. Dolinar je spomenik z mirujočim konjem,

ki ga je zaradi drobljenja kamna moral podpreti s kamnitim blokom, kar je dodatno prispevalo k mogočnosti celote, izdelal v izraziti »meštrovičevski« maniri. Spomenik je bil zaradi težav pri izbiri primerne lokacije postavljen šele leta 1931, po Plečnikovi zamisli na stopnišče Magistrata. Leta 1941 ga je odstranil italijanski okupator.

Leta 1927 je Dolinarja k sodelovanju povabil arhitekt Jože Plečnik, za katerega je izdelal osem bronastih herm s portretnimi glavami slovenskih skladateljev in prvih ravnateljev Glasbene matice in enega hrvaškega in enega srbskega glasbenika, ki jih je Plečnik postavil v gaj pred Glasbeno matico ob Vegovi ulici. Odkrite so bile leta 1932, dve hermi pa sta bili dodani pozneje. V obliki herme je bil prvotno zasnovan tudi spomenik glasbeniku in skladatelju Davorinu Jenku iz leta 1936 v Cerkljah na Gorenjskem, pri katerem je Dolinar sodeloval z arhitektom Ivanom Vurnikom. Dolinar je izdelal poprsje Davorina Jenka v nadnaravni velikosti. Spomenik je stal na tri metre visokem stebru, ki je bil spredaj zaokrožen. Spomenik so Nemci podrli, vendar so domačini Jenkov kip skrili, tako da je bil lahko leta 1954 znova postavljen na spomenik, ki so ga preuredili po Plečnikovih načrtih.4 4 Odlitek Dolinarjevega doprsnega kipa Davorina Jenka je tudi na grobišču slovenskih glasbenikov, ki ga je uredila Glasbena matica na ljubljanskih Žalah.

Herme skladateljev pred Glasbeno matico v Ljubljani Franc Gerbič, eden od kipov pred Glasbeno matico, 1927–1932

Davorin Jenko, 1936, bron, kip za spomenik v Cerkljah, višina 100 cm

Dolinar je za Plečnika leta 1928 izdelal tudi neoklasicistični glavi – maski Napoleona in Ilirije za Ilirski steber, ki je bil naslednje leto postavljen v znak hvaležnosti Franciji.

Maski Napoleona in Ilirije, 1929, Ilirski steber v Ljubljani

Prvotna postavitev spomenika Davorinu Jenku pred kaplanijo, Cerklje na Gorenjskem (objavljeno v: Mladika, 1936, št. 11, str. 429)

Največje spomeniško naročilo je Dolinar prejel leta 1934. Na natečaju za Spomenik padlim dijakom – vojakom v Skopju mu je v konkurenci 43 kiparjev in arhitektov sicer pripadla tretja nagrada, vendar je odbor za postavitev izbral njegov osnutek. Spomenik velja za največji spomenik, kar so jih izdelali slovenski kiparji med obema vojnama. Na vrhu spomenika je bila personifikacijo Domovine (morda boginje Zmage), ki v zanosnem poletu dviguje meč nad glavo, ob njej je stopal mlad študent s puško v roki. S figuro žalujoče Srbske matere (Matere padlih vojakov), ki jo je namestil na razširjeni zadnji del spomeniškega podstavka, je Dolinar uravnotežil dinamičen zagon obeh figur. Še zlasti je bila lahkotna personifikacija »Domovine«, za katero se je zdelo, da se bo zdaj zdaj odlepila od podstavka. Spomenik so med drugo svetovno vojno razbili Bolgari.

Osnutek za figuralno skupino, najbrž za spomenik padlim dijakom – vojakom v Skopju

21 Izdelava velike simbolične figure (morda personifikacije Domovine) v Dolinarjevem ateljeju

Srbska mati za Spomenik dijakom – vojakom v Skopju, 1935

Spomenik dijakom – vojakom v Skopju, 1935

Sime Igumanov s sirotami, 1936 (objavljeno v: Politika, 21. 9. 1989) Dolinar je figuralno skupino (višina 3,5 m) izdelal leta 1938. Postavili so jo vrh istoimenske palače na Terazijah. Poleg Sime Igumanova so dijaka v narodni noši in študent v salonski obleki (objavljeno v: Politika, 12. 9. 1989) Sime Igumanov je bil trgovec, ki je imel na Kavkazu tri tobačne tovarne. Njegov sin je vse premoženje zapustil srbskemu narodu.5 5

Po: »Nova velika umetnina Lojzeta Dolinarja«, Jutro, 1938, št. 296.

Igumanova palača na Terazijah, razglednica

Leta 1936 in 1938 so v Ljubljani izpeljali natečaja za spomenik »viteškemu kralju« Aleksandru I. Karađorđeviću. Na njem je sicer zmagal kipar Tine Kos, vendar je bil njegov osnutek brez potrebne monumentalnosti, zato je odbor izbral za izvršitev Dolinarjevo rešitev. Dolinar je izdelal bronasti konjeniški spomenik Aleksandra I. Zedinitelja ter reliefa Vojne in Miru, s katerima je opremil podstavek, ki ga je načrtoval arh. Herman Hus. Spomenik je bil slovesno odkrit v ljubljanski Zvezdi leta 1940, že čez nekaj mesecev pa ga je porušil okupator.

Osnutek za spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviću v Ljubljani (objavljeno v: Spomenik Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani, 1940, str. 63) Osnutek hrani Moderna galerija v Ljubljani. Dolinar je za spomeniški osnutek prejel drugo nagrado in naročilo za izdelavo spomenika. Bronasti konjenik je bil visok 680 cm, celoten spomenik pa 11 metrov. Spomenik so odkrili leta 1940 v Zvezdi v Ljubljani.

Reliefa Vojna in Mir za spomenik kralju Aleksandru I., 160 x 420 cm

Mojzesov kip, v katerem je skrit Jakopičev portret, velja za eno najbolj uspelih Dolinarjevih del. Dolinar ga je leta 1929 uspešno predstavil na Jesenskem salonu v Parizu, kjer so opazili sorodnosti z Antoinom Bourdellom in ga povabili na natečaj za Bolivarjev spomenik v republiki Boliviji.

Mojzes, 1926 (eden od osnutkov za kip Mojzesa iz leta 1927), bron, 1926 (objavljeno v: Dom in svet, 1926, št. 8)

Pariška revija La vie du beau et du vrai je zapisala: »V kiparskem oddelku Salon d‘Automne je najpomembnejše delo razstave Mojzes Lojzeta Dolinarja. To veličastno delo vzbuja tem večjo pozornost, ker je naravnost divotno, tako po slogu, kakor po izdelavi. In pretekla so že leta, ko ni bilo pod kupolo v Grand Palais veličastnejšega in popolnejšega kipa. Prav do Rodina moramo seči, da naletimo na podoben uspeh. Zasluži ga v vseh pogledih za svoj čudovito razgibani kip Mojzes, stopajoč s Sinaja, z božjimi ukazi, ima dvignjeno desnico, z levico pa kaže proti zemlji in izroča dobesedno zakone od zgoraj. V njegovem zadržanju vidimo izvoljenega posrednika, posvečenega in navdahnjenega nosilca zaveze. Dolinar je prišel v Francijo iskat potrdila za svoj velik talent in Pariz mu ne skopari niti z vzpodbudo niti s pohvalo. S svojim krepkim in gibčnim značajem in oblikovanjem spominja Dolinar na Michelangela, pa je drugačen, ker je zelo samonikel in je znal ohraniti značaj, ki je lasten njegovemu osebnemu in narodnemu temperamentu.«6 Bronasti kip Mojzesa je bil od leta 1939 v lasti ljubljanske občine, ki je razmišljala, da bi ga kot samostojen spomenik postavila na Pogačarjevem trgu. Arh. Jože Plečnik mu je določil novo mesto nad stranskim vhodom v Narodno in univerzitetno knjižnico (vhod z Gosposvetske ulice). Kip je spomladi 1939 dobil kamnit podstavek in dve vazi od njem. 6 Po: »-k.«, »Dolinarjev Mojzes, stopajoč s Sinaja«, Slovenski narod, 1929, št. 50

Mojzes, 1927, mavec, višina 240 cm

Dolinar je večkrat portretiral slikarja Riharda Jakopiča (predstavitev Dolinarjevega dela je bila objavljena v reviji Razgled, 1927, št. 2).

Jakopič pozira, perorisba, 20,1 x 13,3 cm (Galerija Dolinar)

Domače razstave, na katerih je sodeloval Dolinar, se niso vselej končale enako uspešno. Kritika mu je po prvi svetovni vojni pogosto očitala nihanje v kvaliteti in slogovno mešanico, ki sta bila najbolj opazna pri delih, ki jih je Dolinar izdeloval za preživetje oziroma po naročilu. Likovna kritika je odkrivala preveliko zgledovanje po Ivanu Meštroviću. Dolinar je leta 1929, na vprašanje, kdo je njegov vzornik, odgovoril: »Najbolj cenim Meštrovića, ki je nedvomno najjači kipar na svetu. Zanimivo je, da je kot kipar koristil Jugoslaviji za časa prevrata več kot vsa naša zunanja diplomacija, o čemer sem se imel priliko prepričati v Newyorku.«7 Leta 1923 je France Stelè opozoril na Dolinarjev formalni eklekticizem in Meštrovićev vpliv, vendar najkompetentnejši medvojni likovni kritik ni pozabil poudariti, da Dolinar posveča veliko pozornost materialu in njegovi estetiki. V sklepnem delu kritike je zapisal: »Če bi 7 Po: »-k.«, »Dolinarjev Mojzes, stopajoč s Sinaja«, Slovenski narod, 1929, št. 50.

Dolinar ne ustvaril drugega kot Krekov spomenik, kjer je doživel monumentalnost in jo tudi izrazil, in pa Matijo Gubca, ki je od vase zagrizene bolečine ožarjen, monumentaliziran domač kmečki tip, enakovreden Meštrovićevi kreaciji ali katerikoli kakega ljudskega tipa, bi ga ne smeli popolnoma zanikati, kakor bi nekateri radi.«8 S Krekovim nagrobnim spomenikom je Dolinar napovedal ekspresionizem v kiparstvu, kateremu se je še bolj približal v dvajsetih letih, npr. s kipom iz podpeškega marmorja Težko življenje (1928), ki prikazuje dvojico krčevito objetih figur, spojenih v zaprto kiparsko gmoto in zaznamovanih z napetimi, izglajenimi telesnimi oblikami (prvotni naslov kipa je bil Strta sreča), ali z lesenim ženskim aktom Mladost (1925), ki je začuda naletel na odklonilen sprejem tudi tistega dela kritike, ki je sodila med apologete ekspresionizma. Dolinar po neuspehu Mladosti v lesu ni več ustvarjal, v tridesetih letih 8

France Stelè., »Dve razstavi«, Dom in svet, 1923, str. 191/192.

Mladost (Dekle, Plesalka), 1925, les, 174,5 x 36,5 x 36,5 cm (Muzej savremene umetnosti, Beograd)

pa lahko sledimo kiparjevemu opuščanju krepke stilizacije človeške fiziognomije in vnovičnemu približevanju realizmu. Čeprav sta Mladost in Težko življenje kvalitetni deli, izdelani v duhu ekspresionizma, je Dolinar obvisel nekje med starejšo kiparsko generacijo Gangla, Zajca, Bernekarja, Peruzzija in mlajšimi kiparji, bratoma Kralj, Kosom in Napotnikom, ki so se pojavili po prvi svetovni vojni in se leta 1922 povezali v Klub mladih. Bolj domačega se je počutil v družbi s slikarji, npr. Avgustom Bucikom, s katerim je razstavljal leta 1923 v Jakopičevem paviljonu. Z Gojmirom Antonom Kosom in Francetom Pavlovcem se je predstavil na razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1929. Dve leti kasneje iste razstavljavce srečamo tudi na razstavi v Umetniškem paviljonu Cvijete Zuzorić v Beogradu.

Težko življenje (Strta sreča), 1928, osnutek za kip podpeškega marmorja, 118 x 73 x 50 cm (kip hrani Moderna galerija v Ljubljani, nahajališče osnutka je neznano)

Mati z otrokom, 1924, bel marmor, 58 x 28 x 25 cm (Mestni muzej, Ljubljana – razstavljeno v Galeriji Dolinar, Kranj)

Kralj Matjaž, 1922, bel kamen, 72 x 41,5 x 47 cm (Vlada RS, Ljubljana)

Med pomembnejša dela iz medvojnega obdobja spadajo tudi Kralj Matjaž (1922), Staša (1923), portreti Ivana Hribarja (1923), Avgusta Bucika (1923), Božidarja Jakca (1923), Hinka Smrekarja (1929), Riharda Jakopiča (1930), Portret žene (1926), Mati z otrokom (1924), Sfinga (1926), Penelopa (1926), Sejalec (1926), Pastir (1928) in številni sedeči ter ležeči ženski akti. Dolinar se je uspel uveljaviti tudi kot tedaj najboljši slovenski portretni kipar.

Staša, 1923, mavec (osnutek za kip iz črnega marmorja), 50 x 19 x 28 cm (nahajališče neznano, marmornati kip hrani Moderna galerija, Ljubljana)

Portret slikarja G. A. Kosa, 1925, žgana glina (Gliptoteka, Zagreb (?))

Penelopa, 1926, črn kamen, 68,5 x 36 x 19,3 cm (zasebna last)

Med vojno so bili uničeni trije Dolinarjevi veliki spomeniki, leta 1944 pa so Nemci zasedli njegov atelje, požgali inventar in uničili mnogo osnutkov za plastike. Leta 1946 je bil Dolinar imenovan za izrednega profesorja za kiparstvo na beograjski akademiji za likovno umetnost. Čez tri leta je postal redni profesor za kiparstvo na beograjski akademiji. V katalogu Dolinarjeve retrospektivne razstave v Moderni galeriji leta 1996 je dr. Špelca Čopič zapisala, da je Dolinar »dočakal osvoboditev sestradan kiparstva«. Dolinar je bil kot naročen za nove kiparske naloge, saj se je potrdil s prejšnjimi deli, pred mlajšimi kiparji je imel veliko prednost v tehničnem znanju in dolgoletni izvežbanosti, po zaslugi katere se je lahko polotil najzahtevnejših kiparskih nalog, znal pa se je tudi prilagajati vsakokratnemu političnemu in kiparskemu programu, ki je bil tokrat skorajda pisan na njegovo kožo, saj je vse življenje dosledno vztrajal pri kiparskem oblikovanju polnoplastične človeške figure v izraziti monumentalni formi. Nova doba je zahtevala

nove junake: junaške borce, revolucionarje in delavce, za katere je bilo vsaj sprva najbolje, da so bili predstavljeni čim bolj realistično. Dolinar je v Rodinovi, Bourdellovi in Meštrovićevi tradiciji izdeloval mogočne človeške figure z napetimi mišicami in heroičnimi gestami in postal eden iskanih kiparjev socialističnega realizma. Dolinar je za velikanska bronasta friza iz let 1948–1949, ki sta upodobila Zgodovino narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov in bila postavljena v nekdanji Privilegirani agrarni banki – sedežu CK ZKJ, prejel 2. nagrado FLRJ. Leta 1947 je nastal kip Preplah (Alarm). Kip matere z otrokom, ki se obupano ozira v nebo (kip je bil spomin na Dolinarjevo doživetje bombardiranja Beograda), so leta 1961 postavili v Ribnici na Dolenjskem.

Dolinar izdeluje kip Preplah, 1947, višina 250 cm. Bronast kip od leta 1961 stoji v Ribnici.

Bombardiranje profesorske četrti v Beogradu, nalivno pero, 18,5 x 13,1 cm

Tudi snovanja svojega največjega povojnega spomenika se je Dolinar polotil samoinciativno. Šele kasneje je namreč dobil naročilo za Spomenik ustreljenim v Jajincih pri Beogradu. Dokončan je bil leta 1950 in je naletel na negativne odmeve, češ da predstavlja »slovenski katoliški barok«, zato so orjaški spomenik, za katerega je Dolinar izdelal 15 človeških figur v nadnaravni velikosti, ki od daleč spominjajo na Rodinove calaiške meščane, šele leta 1959 postavili v park pred

železniško postajo v Kraljevu, kjer je dobil novo ime Spomenik odpora in zmage. Nič manj gigantski ni bil Spomenik Bratstva in enotnosti v Đakovici (1951). Leta 1953 je sledil Spomenik 4. decembra za spomeniški kompleks porušene bolnice v Prijepolju. Dolinar je za spomenik 400 padlim borcem I. šumadijske in II. proletarske brigade v Prijepolju zasnoval več reliefov in baročno razgibano figuralno skupino, ki je prikazovala zadnje trenutke borbe treh partizanov.

Osnutek za Spomenik ustreljenim v Jajincih, 1946, glina, višina 50 cm

Spomenik ustreljenim v Jajnicih, 1946â&#x20AC;&#x201C;1950 (detajla). Celota obsega 15 skulptur. Spomenik so leta 1959 postavili v Kraljevu in ga preimenovali v Spomenik odpora in zmage.

Spomenik bratstva in enotnosti v Đakovici, 1951

Leta 1959 je prejel naročilo za Spomenik revolucije v Kranju. Dolinar je kipe zmodeliral v letu 1960. V bron so bili vliti pozimi 1960/1961 in na pomlad 1961. Spomenik so odkrili 31. junija 1961. Sestavljajo ga samostojni bronasti kip Revolucija, kiparska kompozicija Delavska stavka s tremi figurami, kompozicija Narodnoosvobodilni boj z dvema figurama in relief Začetek vstaje. Arh. Marjan Tepina je spomeniško celoto po zaslugi različne višine

podstavkov in razporeditve posa meznih spomeniških enot uskladil s prostranim, posebej za spomenik preurejenim trgom. Spomenik naj bi bil povezan v optično celoto, vendar trg ob eni stranici spremlja prometna cesta, ki je razbila prvotno spomeniško zasnovo. V kiparski kompoziciji Delavska stavka oziroma Štrajk naj bi bila simbolično upodobljena stavka kranjskih tekstilnih delavcev leta 1936. »Spomeniško kompozicijo

tvorijo tri figure: delavec, ki se je gibčno pripognil in pobral kamen kot svoje edino orožje; njegova soborka, delavka kliče z značilnim gibom tovariše v boj, medtem ko se mladenič pravkar pripravlja za spopad z žandarji.« Kompozicija je visoka 3 metre in stoji na 120 cm visokem podstavku na sprednjem delu trga proti Koroški cesti.9 9 Po: Črtomir Zorec, »Kipar Lojze Dolinar in Kranj«, Gorenjski glas, Snovanja 1970, št. 6.

Čeprav si je Dolinar v sodelovanju z arhitekti prizadeval za ustrezno vključitev svojih spomeniških zasnov v okolje (zgleden primer predstavlja Prijepolje), so bile možnosti za razvoj monumentalizirane in rahlo stilizirane realistične spomeniške plastike že zdavnaj pred nastankom kranjskega Spomenika revolucije skorajda izrabljene. Seveda pa se je Dolinar še vedno lahko izkazal z obvladovanjem metjeja, veličastnimi spomeniškimi zasnovami in pretehtanimi kompozicijami, v katere je združil polnoplastične spomeniške figure.

Delavska stavka, 1959–1961, višina 300 cm

Partizanski boj, risba s kemičnim svinčnikom, 17 x 19 cm Osnutek za kiparsko skupino za Spomenik revolucije v Kranju. Mlad borec pada, zadet v trenutku, ko je vrgel bombo na sovražnikov bunker, njegova soborka se pripravlja, da aktivira in vrže bombo. Revolucija, 1959–1961, višina 470 cm

Leta 1946 se je Dolinar odpovedal statusu samostojnega umetnika in do upokojitve leta 1959 poučeval kiparstvo na likovni akademiji v Beogradu. Leta 1952 je kupil in obnovil staro hišo v Ičićih pri Opatiji. Kipe za Spomenik revolucije je Dolinar izdelal v beograjskem ateljeju, vendar se je medtem že odločil, da se bo preselil v Kranj. S kranjsko občino se je dogovoril za gradnjo novega razstavnega paviljona na Pungertu, v katerem naj bi bile na ogled njegove

plastike, in za paviljon prispeval izkupiček od prodanega ateljeja v Beogradu. Leta 1966 je občina sporazumno z Dolinarjem spremenila pogodbo: Galerija Dolinar je bila urejena v spodnji in zgornji veži Mestne hiše, Dolinarju pa je občina zgradila atelje na Rotarjevi ul. 4 v Kranju. Dolinar je po vojni zasnoval tudi osnutka za spomenika Jakopiču (1946) in Ivana Cankarju (1947) in se z nezmanjšano intenzivnostjo posvečal plastiki manjših mer. Njegovo ateljejsko kiparstvo je znova postalo enako raznoliko kot v prvih letih. Bogat povojni opus je napovedovala plastika Crescendo (1946), ki prikazuje deklici med razposajenim plesom. Sledile so še druge, ki jih danes povečini hrani Galerija Dolinar v kranjski Mestni hiši. Zlasti so bila plodna petdeseta leta, v katerih je Dolinar razgrnil celo paleto različnih kiparskih zanimanj. Skulptura Partizanov počitek (1950) bi lahko predstavljala humani osnutek za spomenik partizanskemu boju, mlad par na kipu Mladost (1954), ki stopa v srečno prihodnost, morda izpoveduje kiparjevo vero v novo življenje. Naricalka I. (1954) je

Ivan Cankar, 1947, patiniran mavec, 90 x 56 x 33 cm (Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki)

Skica za spomenik Rihardu Jakopiču, 1946, bron, 82 x 55 cm (Mestni muzej, Ljubljana – razstavljeno v Galeriji Dolinar, Kranj)

Poznanstvo s Cankarjem: Nesramno si mlad, perorisba, 20,2 x 20,7 cm (Galerija Dolinar)

Crescendo I., 1946, osnutek v glini (nahajališče neznano)

Partizanov počitek, 1950, osnutek za kip iz brona, 83 x 109 x 43 cm (Bronast kip je na ogled v Galeriji Dolinar.)

sloka figura, ki je otrpnila v nemi žalosti, na podoben način je Dolinar prikazal tudi Svetilničarja (1954), ki je obmiroval v pomenljivi kretnji, ali pa npr. istrskega Ribiča (1956). Kip Borba s polipom (1955) v razgibani in vendar povsem uravnoteženi kompoziciji prikazuje dečka, ki se brani pred polipom. Sorodno je zasnovana tudi slikovita plastika Boj (Iz prvega upora) iz leta 1954. Vitka, bogomolki podobna Naricalka II. (1957; novi osnutek za spomenik v Jajnicih) in Torzo (1961) napovedujeta novo smer stanjšanih figur. Sorodna jima je tudi Nevihta (1957). Dolinar je upodobil par, ki beži pred divjanjem nevihte, in dovolil, da je prostor prodrl v osrčje plastike, kar postane še bolj očitno pri Pastirju in Pokošenem klasju (oba 1963). V drugi polovici petdesetih let je začel snovati tudi vrsto »zvončastih« figur iz žgane gline, npr. Družina (1962) in Tolažba (1964). Leta 1956 je nastalo več »paleolitsko« bujnih dekliških aktov iz braškega marmorja (Trudna, Sen in Razmišljanje), ki jih je Dolinar najprej modeliral v glini, po njegovih navodilih pa so

Razmišljanje (Premišljevanje), 1956, osnutek v glini, višina 55 cm (zasebna last) / Kip v marmorju je na ogled v Galeriji Dolinar.

jih pomočniki vklesali v kamen. Sorodna jim je tudi plastika Igra (1957), izklesana iz belega kamna, pri kateri je Dolinar mater z otrokom na kolenih vpletel v krožno kompozicijo. Leta 1962 nastala plastika Crescendo II. prikazuje par plesalcev, ki sta se tokrat morda zavrtela v bojnem plesu.

Družina, 1962, patinirana žgana glina, 41,5 x 25 x 15 cm (Galerija Dolinar)

Dolinar je rad risal, vendar se je od njegove obsežne risarske zapuščine ohranilo bore malo. Med drugo svetovno vojno se je začel ukvarjati z grafiko. Občasno je tudi slikal. Za retrospektivno razstavo v Moderni galeriji leta 1958, ki je bila prirejena ob kiparjevi 65-letnici, je pripravil vrsto sijajnih grafičnih listov.

Za grafično matrico je uporabil mavčne plošče, v katere je zarezal s kiparskimi dleti. Motivi na grafikah so bili figuralni, na njih je delno celo povzemal kiparske motive. Likovna kritika je opozorila na sorodnost z ekspresionističnim lesorezom in jih ocenila kot Dolinarjev povratek k ekspresivno občutenim oblikam.

France Prešeren, 1968, bron, višina 70 cm (Prešernov gaj v Kranju)

Drugačen je bil ciklus grafik z naslovom Morje kipari. Kiparja so pritegnile od valov izbrušene skale na kvarnerski obali, v katerih je odkrival abstraktne oblike. Med zadnja Dolinarjeva dela spadajo tudi nekatere plastike v Kranju. Na novem športnem štadionu na Mali Rupi stoji bronast kip golega atleta – nosilca olimpijske bakle, ki je bil postavljen v spomin padlim športnikom (1964, višina figure 220 cm). Doprsni kip Prešerna v Prešernovem gaju je Dolinar poklonil Kranju. Odkrili so na predvečer obletnice pesnikove smrti 7. februarja 1968.10 Nad portalom hiše znanega kranjskega zdravnika in kulturnika dr. Jožefa Bežka je vzidan Dolinarjev relief iz žgane gline z Bežkovo portretno glavo in simboličnima figurama zdravilstva in humanosti (1970, 75 x 140 cm). V avli osnovne šole Stane Žagar na Planini je v okvir iz hotaveljskega marmorja vdelana relief Poziv k uporu iz leta 1961 (bron, 65 x 130 cm). 10 Dolinar je nameraval izdelati tudi bronasto doprsje Simona Jenka (po: Črtomir Zorec, »Kipar Lojze Dolinar in Kranj«, Gorenjski glas, Snovanja, 1970, št. 6, str. 14).

Na reliefu je predstavljenih osem figur. Nekatere so oblečene v srbsko nošo, zato je bilo to delo prvotno najbrž študija za neko spomeniško plastiko v Srbiji. Relief je Dolinar poklonil šoli leta 1961. Tudi bronasto poprsje Josipa Broza - Tita v nadnaravni velikosti je Dolinar podaril Zvezi borcev (nekoč v dvorani Doma borcev in invalidov NOV). Pred Zadružnim domom na Visokem pri Kranju so leta 1965 odkrili spomenik padlim borcem in talcem. V arhitektonski okvir, ki ga je zasnoval arhitekt Nande Jocif, je vgrajena 112 cm visoka Dolinarjeva bronasta plastika partizana na straži. Leta 1953 je Dolinar postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1969 je za razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani prejel Prešernovo nagrado. Leta 1970 je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Lojze Dolinar je umrl 9. septembra 1970 v Ičićih. Dolinar je bil kipar velikih razsežnosti in vsestranskega zanimanja. Velja za enega najbolj plodovitih kiparjev svojega časa. Evidentiranih je okrog 500

njegovih kiparskih del.11 Snoval je portretno, malo, spomeniško, nagrobno plastiko in akte. Dolinar je bil avtor nekaterih največjih spomeniških naročil, za Ljubljano je naredil največ javnih plastik. Ustvarjal je več kot pol stoletja in se uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov realizma, secesije, ekspresionizma in socialističnega realizma v slovenskem kiparstvu.

11 Fotografska dokumentacija, ki je v izboru predstavljena v katalogu, priča, da v omenjeno evidenco ni vključeno marsikatero, zlasti v Beogradu nastalo Dolinarjevo kiparsko delo. Zaradi nemške zasedbe Dolinarjevega ateljeja je bilo uničenih več kiparskih osnutkov in male plastike. V popis (katalog Dolinarjeve retrospektivne razstave, Moderna galerija v Ljubljani, 1996) prav tako niso zajeti osnutki za kipe, skice in risbe ter grafike.

Literatura: Lojze Dolinar, katalog retrospektivne razstave v Moderni galeriji, Ljubljana 1958 (besedilo Ciril Velepič). Špelca Čopič, »Kipar Lojze Dolinar«, Naša sodobnost, 1958, št. 8/9, str. 841–846. Fran Šijanec, »Lojze Dolinar«, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 292–302. Lojze Dolinar, katalog razstave v Mestni galeriji, Ljubljana 1968 (besedilo Emilijan Cevc) Špelca Čopič, Lojze Dolinar, Ljubljana 1985. Lojze Dolinar 1893–1970 (katalog retrospektivne razstave v Moderni galeriji), Ljubljana 1996 (spremno besedilo in dokumentacija Špelca Čopič). Črtomir Zorec, »Kipar Lojze Dolinar in Kranj«, Gorenjski glas, Snovanja, 1970, št. 6. Damir Globočnik, »Kipar Lojze Dolinar – ob retrospektivi v Moderni galeriji«, Nova Atlantida / Gorenjska revija za umetnost in kulturo, 1997, št. 13/14, str. 238–249. Špelca Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Moderna galerija v Ljubljani, 2000.

Opombe:

Vse objavljene fotografije (razen če ni posebej navedeno) so iz Dolinarjeve zapuščine. Hrani jih Gorenjski muzej v Kranju.

Pomlad, okrog 1916, mavec, višina 148 cm (uničeno)

Izgnanci, 1912, patiniran mavec, 73 x 53 x 31 cm (zasebna last) Dolinar je v kiparski medij prenesel risbo Frana Tratnika Zločin iz leta 1905.

Študija starca, 1922, terakota, 42 x 21 x 17 cm (zasebna last)

Figuralni reliefi na Ljubljanskem dvoru, 1914â&#x20AC;&#x201C;1924, umetni kamen

Kip Žalujoče za nagrobnik rodbine Praprotnik, 1925, bel kamen, Žale

Moška in ženska simbolična figura (Promet), 1926, mavec, višina 145 cm (Beograd – nekoč v poslopju Narodne skupščine/ Skupščine SFRJ)

Janez in Magdalena, okrog 1925, žgana glina, višina 70 cm (nahajališče neznano) Kosovska djevojka (Ranjenec), okrog 1925, žgana glina, višina 40 cm (Naroni muzej, Beograd)

Počitek, okrog 1926, marmor (nahajališče neznano)

Kip ranjenega leva za spomenik padlim vojakom v Polzeli, 1927, kraški kamen, višina 1,2 m Obtožba (Osnutek za spomenik bazoviškim žrtvam), 1927, bron, 42,5 x 26 x 20,7 cm (Moderna galerija v Ljubljani)

Ženska glava, 1927–1937, podpeški marmor, 28 x 27 x 23 cm (Galerija Dolinar)

TolaĹžba, 1930, glazirana keramika, 30,9 x 13,3 x 9,5 cm (zasebna last)

Sv. Krištof, 1929, bron, višina 107 cm (nahajališče neznano) Dolinar je izdelal tudi veliko skulpturo sv. Krištofa (»patrona avtomobilizma«) v bronu, »ki s svojo drzno statiko najsilnejše simbolizira brzino, na drugi strani pa moč duha nad elementi«. Kip, ki je spadal med največja dela jugoslovanskega ateljejskega oziroma razstavnega kiparstva, je bil namenjen za prostore avtokluba v Ljubljani.12 Vzor za Dolinarjevo kompozicijsko rešitev kipa sv. Krištofa v gibanju je bil Bourdellov Heraklej Lokostrelec (1909).

Dolinarjeva dela pred razstavo v Beogradu, zgoraj največji kip: Sv. Krištof (objavljeno v: Slovenski narod, 1931, št. 120) 12 Po: A. G. (Ante Gaber), »Naši umetniki pred razstavo v Beogradu«, Slovenski narod, 1931, št. 120.

Alphons-Marie-Louis de Lamartin, bronasti kip za spomenik v Beogradu, 1933

Pri kopanju, višina 50 cm (nahajališče neznano)

Spomenik francoskemu pesniku Lamartinu so postavili v Karađorđevem parku ob stoletnici Zapiskov potnika (1833), s katerimi je Lamartin predstavil Srbijo Evropi. Spomenik je odkrilo Društvo prijateljev Francije. Spomenik je daroval kralj Aleksander I. Dolinar je za portretno glavo za spomenik Lamartinu v Karađorđevem parku prejel francosko odlikovanje Viteza častne legije. Drugi odlitek kipa so odnesli v Francosko Akademijo v Parizu.

Spomenik Tonetu Maleju, 1931, bronasto poprsje, podstavek iz rdečega marmorja, Bohinjska Bistrica

Glava zastave Glasbene matice (skica), 1936, mavec, višina 100 cm (zasebna last)

Spomenik prvemu srbskemu novinarju Dimitriju Davidoviću, 1938, osnutek za kip v bronu, pred šolo v Smederevu Spomenik so odkrili ob stoletnici smrti Dimitrija Davidovića v Smederevem 12. junija 1938.

Portretna ĹĄtudija, 1947, bron, viĹĄina 48 cm (Narodni muzej, Beograd)

Perica, 1948, mavec (nahajališče neznano)

Obnova, ok. 1947/1948, pred poslopjem občine Vodžovac v Beogradu. Kiparska skupina kamnoseka in dekleta v srbski narodni noši stoji desno ob vhodu, na levi strani je skupina Borba, delo kiparja Sretena Stojanovića.

Dolinar je v letih 1948â&#x20AC;&#x201C;1949 izdelal monumentalen relief, na katerem je prikazal zgodovino narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. DolĹžina reliefa je 20 metrov.

Odhod v partizane, 1948/1949, bron, viĹĄina 90 cm (Muzej revolucije, Beograd)

V novo življenje, 1948, osnutek za kip (višina 300 cm) za spomenik pred gledališko stavbo na Trgu Rdečega križa v Beogradu

Jama, 1949, osnutek za spomenik, žgana glina, višina 100 cm (nekoč v Dolinarjevi hiši v Ičićih). Dolinar je kip podaril Ičićem. Leta 1962 je bil postavljen kot spomenik NOB ob morju med Opatijo in Ičići.

Portret soproge Branke Dolinar, 1959, mavec, 40 x 39 x 25 cm (zasebna last)

Spomenik Nikoli Tesli, 1949, bron, viĹĄina 225 cm, Skopje

Dolinar med izdelavo kipa Brigadir, 1958

Odkritje Dolinarjevega kipa Brigadir, 22. novembra 1958 na gradu OtoÄ?ec

Boj s pobesnelo volkuljo, bron, 1961, Šentjernej, glavni trg, višina 230 cm. Spomenik stoji na glavnem trgu v Šentjerneju.

Dolinarjev osnutek za spomeniĹĄko plastiko (nahajaliĹĄÄ?e neznano)

Slovo, 1956, žgana glina, 38 x 20 x 18 cm (zasebna last)

Ločitev, 1963, žgana glina, 32 x 38 x 9,5 cm (Mestna galerija, Ljubljana)

Razstavljena kiparska dela: Glava Matije Gubca, 1913, patiniran mavec, 36 x 26 x 29,5 cm / Inv. št.: UZ 5329 Speče dete (Sin Saša), 1920, kararski marmor, 18,5 x 12,5 x 12 cm / Inv. št. MO 018 Mati z otrokom, 1924, bel marmor, 58 x 28 x 25 cm / Mestni muzej Ljubljana, inv. št.: 140 Portret operne pevke Rezke Thalerjeve, 1925, bel marmor, 28,5 x 17 x 21 cm / Inv. št.: MO 187 Portret moje žene (Milka Dolinar), bron, 29,5 x 17 x 26,5 cm / Inv. št.: UZ 2374 / MO 177 Ženska glava, 1927–1937, podpeški marmor, 28 x 27 x 23 cm / Inv. št.: MO 180 Portret Hinka Smrekarja, 1929, bron, 41 x 21 x 30 cm / Inv. št.: MO 106 Osnutek za žensko figuro na Spomeniku padlim dijakom-vojakom v Skopju, 1935, patinirana žgana glina, 43,5 x 16,5 x 20,5 cm / Inv. št.: MO 138 Osnutek za relief Mir na Spomeniku Kralju Aleksandru I. v Ljubljani, patiniran mavec, 16 x 42 x 3 cm / Inv. št.: UZ 034 Osnutek za relief Vojna na Spomeniku Kralju Aleksandru I. v Ljubljani, patiniran mavec, 16,2 x 42,2 x 3,5 cm / inv. št.: MO 040 Naricalka I. (Narekavica I.), 1954, bron, 69,5 x 20 x 45 cm / Inv. št. UZ 2334 Osnutek za spomenik padlim športnikom na novem športnem stadionu, Mala Rupa, Kranj, 1964, mavec, 61 x 35 x 15 cm / inv. št.: MO 096 Akta, 1964, patinirana žgana glina, 37,5 x 28 x 15,5 cm / Inv. št.: MO 119 Osnutek za spomenik NOB (Vojna), 1965, patinirana žgana glina, 31 v 32,5cm x 14,5cm / Inv. št.: UZ 2363 Osnutek za spomenik, mavec, 22 x 25 x 20,5 cm / Inv. št.: MO 049 Osnutek za spomenik, mavec, 23 x 22,5 x 11 cm / Inv. št.: MO 143 Osnutek za spomenik, mavec, 26 x 23 x 22 cm / Inv. št.: MO 154

Galerija Dolinar: Kiparska dela Lojzeta Dolinarja so od leta 1966 na ogled v veĹži prvega in drugega nadstropja Mestne hiĹĄe. Pogled v drugo nadstropje Mestne hiĹĄe (foto: Drago Holynski).