Katalog Gospodje in tovariši by Gorenjski muzej

Kranj, 2015 2

GOSPODJE IN TOVARIŠI

VSEBINA

Kapitalistični in socialistični razcvet Kranja 1920–1980 Ure dila: mag. Monika Rogelj Avtorji be se dil: mag. Monika Rogelj, dr. Jože Dežman, mag. Tatjana Dolžan Eržen,

Marija Kos (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj), Matjaž Budkovič Kar togrami: Matjaž Budkovič Fotografije : Fototeka Gorenjskega muzeja, Zbirka starih razglednic,

ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj, Cene Avguštin, Drago Holynski, Alojz Žibert, Franc Perdan, Matevž Lenarčič Fotografije razstave : Miran Kambič

Mag. Mar jana Ž iber t: Spremna beseda

Razstava Gospodje in tovariši, Socialistični in kapitalistični razcvet Kranja 1920–1980

Dar ja Okor n: Ob odprtju razstave

Mag. Monika Rogelj: Nada Holynski

Matjaž Budkov ič:

Mag. Monika Rogelj: Stoletje industrializacije Kranja

Mag. Monika Rogelj: Ciril Pirc

Mag. Monika Rogelj: Franjo Sirc

Mag. Tatjana Dolž an Er žen:

Ske niranje : Mateja Likozar Pre dme ti na razstavi: zbirke Gorenjskega muzeja, Pirčeva barvarna in družina,

družina Prah, Dunja Bidovec, Petra Puhar Kejžar, Tjaša Štempihar, ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj Konse r viranje in re stavrira nje predmetov: Marjanca Jeglič, mag. Irena Jeras

Dimovska, Sandra Dimitrijević Oblikovanje in postavitev ra zstave: Ariana Furlan Prijon, Tjaša Štempihar Oblikovanje kataloga: Tjaša Štempihar Je zikovni pre gle d: Judita Babnik

Prevod povze tka: Katarina Ropret Tisk: Jagraf, Trboje Naklada: 500 izvodov Ce na: 15,00 eur Izdal in založil: Gorenjski muzej; zanj mag. Marjana Žibert, direktorica

Publikacija je uvrščena v zbirko Gorenjski kraji in ljudje, št. 38 Izdajo publikacije in razstavo sta omogočila

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Kranj

Mar ija Kos:

Prisilni odvzemi zasebnega premoženja 1941–1948 Mag. Monika Rogelj:

Dr. Jože Dež man:

Dr. Jože Dež man: Franc Oman

Dr. Jože Dež man: Franc Puhar

Dr. Jože Dež man: Ljubo Sirc

Katalog predmetov na razstavi Gospodje in tovariši

109

Spoštovan in veljaven je le oni, ki pridno dela in pridobiva

Kranj, september 2015 Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si

Prostorski in demografski razvoj Kranja v 20. stoletju

Pregled razvoja kranjskih tovarn v 20. stoletju Industrija bombažnih izdelkov Kranj in samoupravljanje

Gentlemen and comrades, Capitalist and Socialist Prospering of Kranj 1920–1980, Summary 5

Spremna beseda

Življenjska pot človeka, rojenega na začetku 20. stoletja, ki jo je končal, če mu je bilo dano, v devetdesetih letih, je bila lahko zelo burna. Njegova družina se je soočila s prvo svetovno vojno, s hudim pomanjkanjem, morda je kdo od bližnjih ostal za vedno na fronti v tujih krajih. Poslovila se je Avstro-Ogrska s Francem Jožefom, prišla je prva Jugoslavija. Kmečko delo je ostajalo vir preživetja, a za vse družinske člane ga je bilo premalo. Nekateri – tako fantje kot dekleta, stari tudi manj kot 15 let – so vsak dan pešačili po nekaj ur do bližnjega mesta, kjer so postavili tovarne. Mnogi so tam našli življenjske sopotnike in si na obrobju mesta postavili hišo ter si ustvarili družino. Prišlo je leto 1941, ko je naš popotnik v spletu zgodovinskih okoliščin lahko postal žrtev enega od totalitarističnih sistemov. Njegova družina in sorodniki so se po vojni lahko soočili z obubožanjem ali pa so obogateli. Soočati se je moral z novimi oblastnimi in lastninskimi razmerami. Našemu popotniku so leta v socialistični Jugoslaviji minevala v novi ideologiji, ki se ji je bolj ali manj spretno prilagajal. Delal je v eni od tovarn, kjer so delovno silo rabili ves čas, saj je bil tehnološki napredek zares velik. A komaj je mogel verjeti, da so na jesen njegovega življenja začele propadati tovarne in da so začeli odpuščati delavce. Doživel pa je še eno vojno, ki je prinesla samostojno slovensko državo. Naš človek 20. stoletja, ki se je znašel v različnih zgodovinskih položajih, pa je pisal tudi dediščinsko zgodbo. Eno od teh predstavljata razstava in katalog Gospodje in tovariši – Kapitalistični in socialistični razcvet Kranja 1920–1980, ki so ju pripravili mag. Monika Rogelj, mag. Tatjana Dolžan Eržen in dr. Jože Dežman. Z muzealijami so opozorili na bogate zbirke, ki jih hrani Gorenjski muzej, na drugi strani pa so odprli prostor za soočenje in dialog, kajti naj bodo gospodje ali tovariši – dolžni smo jim spomina in spoštovanja.

Mag. Marjana Žibert, direktorica 7

Razstava Gospodje in tovariši Mesto Kranj je po obeh velikih vojnah 20. stoletja doživelo izjemen gospodarski razvoj, ki je izstopal tudi v slovenskem merilu. Predstavljamo razvoj industrijskih podjetij, njihovo usodo v prvi Jugoslaviji, pod nemško okupacijo in v drugi Jugoslaviji. Intenzivna industrializacija je močno spremenila podobo mesta, strukturo njegovega prebivalstva, način življenja in vrednote. Z gospodarsko rastjo so bili povezani priseljevanje številnih delavcev iz Slovenije in Jugoslavije, socialno razslojevanje in urbanistični razvoj.

Življenje v mestu in odnose v družbi so

pred drugo svetovno vojno uravnavale

meščanska podjetnost, vrednote in omika,

ki so jih po vojni preplavila socialistična gesla

in gospodarjenje v samoupravljanju.

Posebej izpostavljamo izbrane zgodbe posameznikov in družin, ki so v obeh obravnavanih obdobjih izstopali kot predstavniki političnih in gospodarskih elit; te so spodbujale in usmerjale razvoj Kranja. Z življenjskimi zgodbami Cirila Pirca, predvojnega župana, Franja Sirca, podjetnika, Franca Puharja, političnega funkcionarja, Franca Omana, socialističnega direktorja, in Ljuba Sirca, kritika komunističnih ekonomij, se hkrati tudi vključujemo v slovenski projekt Pot domov.

Avtorji razstave 9

Ob odprtju razstave Naj na začetku takoj opozorim, da se je moj pogled na obdobje, ki ga zajema razstava, oblikoval ob spominih mojih sorodnikov, ki so v tem obdobju doživeli dve skrajnosti: v dobi gospodov priznanje in spoštovanje, ker so pripomogli k napredku in razvoju, v dobi tovarišev pa prav zaradi svojih sposobnosti in demokratičnih nazorov zaničevanje in grobo poniževanje. Zato ni čudno, da je moja opredelitev do dogodkov tistega časa včasih pristranska.

Gonilna sila teh dogodkov je bila industrija. Tako gospodje kot tovariši so si prizadevali za njen napredek – cilj isti, metode pa zelo različne. Vprašanje je, katere so bile bolj učinkovite? Veseli me, da na razstavi lahko sodelujem s predmeti in dokumenti iz naše družinske zbirke, saj je bila naša družina v dvajsetih in tridesetih letih aktivno vključena v dogajanje, ki ga je gospa Helena Kodrova v svojem dokumentarnem filmu poimenovala zgodba o uspehu. Zgodba se je porodila iz želje pomagati Kranju do napredka in razvoja. Mestni očetje z mojim dedom na čelu so se zavedali zaostalosti našega mesta in iskali rešitve. Napredne gospodarske ideje, ki so že dolgo krožile po Evropi, so končno prišle tudi do nas in prinesle rešitev: mesto je treba odpreti industriji. Mestni očetje so rešitev takoj osvojili in takoj tudi našli močno oporo v podjetnih kranjskih meščanih, ki so se po eni strani dobro zavedali v kakšno tveganje se spuščajo, po drugi strani pa so bili prepričani v lastno znanje, sposobnosti in zmožnosti in zato pripravljeni vložiti svoj denar in odpreti lastna podjetja in tovarne. Vodenje podjetij je temeljilo na modernih gospodarskih idejah tistega časa: odgovornost, skrb za razvoj, zdrava konkurenčnost, korektno poslovanje, delavske plače primerljive s tistimi v sosednji Avstriji, za uspeh 10

NADA HOLYNSKI (1945– 20 0 4)

podjetja so jamčili z lastnim premoženjem. Pristop je bil pravilen in rezultati so presenetili vse. Uresničile so se tudi sanje in želje mestnih očetov, Kranj je postal pomembno gospodarsko središče in je pridobival na veljavi in ugledu. Žal je nadaljnji obetavni razvoj prekinila druga svetovna vojna. Nova revolucionarna oblast, ki je prevzela vodenje države po njej, je s tradicijo prekinila in bila odločena zagotoviti gospodarstvu uspešen razvoj na drugačen način. To je tudi takoj dala vedeti. Podjetja in tovarne je podržavila, njihove lastnike, zanjo gnile, izkoriščevalske kapitaliste, je zamenjala z direktorji, katerih prva in velikokrat tudi edina odlika je bila moralno-politična neoporečnost. Po tej drastični spremembi, ki je povzročila veliko gorja in velike osebne in družinske tragedije, je industrija pod novim vodstvom krenila na nova pota, novim delovnim zmagam naproti. Njena rast in razvoj sta bila podrvžena različnim pristopom, nesluten napredek pa naj bi prinesla uvedba samoupravljanja. Čas je pokazal, da je bilo z vodenjem gospodarstva nekaj narobe in posledice so vidne: industrije ni več, mesto pa spet tone v sivo neprepoznavnost in nepomembnost. Skratka, skoraj spet smo tam, kjer smo bili v prejšnjem stoletju, preden se je začela zgodba o uspehu. Večkrat si zato upravičeno zastavljam vprašanje kaj bi bilo oz. kakšno zgodbo bi danes pisali, če bi industrija ostala v sposobnih rokah svojih zakonitih lastnikov. Mogoče se nam bo kak odgovor ponudil ob ogledu razstave, ki so jo njeni avtorji pripravili izredno skrbno in s posluhom, zato gre njim iskrena zahvala in priznanje, meni pa čast, da sem jo smela odpreti.

Muzejska svetovalka Nada Holynski je bila od leta 1973 v Gorenjskem muzeju kustosinja za novejšo zgodovino in spremljanje sodobnosti. Njene raziskave so bile posvečene zlasti industriji, kot nosilki razvoja Gorenjske v 20. stoletju. Z zbiranjem gradiva podjetij je zasnovala novo muzejsko zbirko novejše zgodovine, katere velik del predstavljajo izdelki domačih tovarn, ki pričajo o delu in življenju gorenjskega človeka v drugi polovici 20. stoletja. Pripravila je več razstav o razvoju gorenjske industrije, med drugim pregledno razstavo Industrijska tekstilna dediščina Gorenjske po vojni. Leta 1992 je v sodelovanju s kustosinjo Majdo Žontar pripravila katalog Gorenjska industrija od manufaktur do danes, s pregledom razvoja posameznih industrijskih panog, podjetij in njihovih izdelkov. Kustosinja Nada Holynski se je že kmalu začela ukvarjati tudi z dokumentiranjem sodobnosti in zbiranjem gradiva, ki označuje aktualni čas. Ob raziskovanju bližnje preteklosti je prišla do spoznanja, da marsikatero gradivo na terenu hitro izginja, zato ga je treba zbirati čim prej, sočasno z dogajanjem – in začela ga je načrtno zbirati. V osemdesetih letih, ko je bilo zbiranje muzealij sodobnosti ena od novosti v muzejski stroki, je na podlagi praktičnih izkušenj oblikovala tudi glavne kriterije, ki bi jih kustos moral upoštevati pri zbiranju materialnih dokazil sodobnega časa: tipičnost, kakovost, razširjenost, novosti, izginjanje, izjemnost in simbolnost gradiva, zlasti pa domača produkcija. Teoretična izhodišča, ki jih je predstavila na srečanjih muzealcev in v strokovnih člankih, je nadgradila s praktičnim delom. Leta 1990 je pripravila razstavo Gorenjska osemdeseta leta v muzejski postavitvi. Začela je tudi zbirati in oblikovati zbirko drobnega tiska, ki je s svojo dokumentarno vrednostjo pogosto dragoceno dopolnilo tridimenzionalnega muzejskega predmeta.

Darja Okorn, potomka družine Pirc V muzeju nadaljujemo delo, ki ga je začela Nada Holynski, dopolnjujemo zbirke in dokumentacijo sodobnosti ter gradivo predstavljamo na razstavah. Hkrati z novimi raziskavami širimo poznavanje dediščine Gorenjske v 20. stoletju.

Matjaž Budkovič

PROSTORSKI IN DEMOGRAFSKI RAZVOJ KRANJA V 20. STOLETJU

Kranjska industrija v začetku tridesetih let 20. stoletja

Najpomembnejši dejavnik intenzivnega prostorskega razvoja in demografskih sprememb mesta Kranj v 20. stoletju je bila industrializacija. Do 20. stoletja je bil Kranj pomembno tržno naselje v poselitvenem sistemu Gorenjske, njegov prostorski razvoj pa je bil omejen z ostrima pokrajinskima ločnicama, ki ju predstavljata konglomeratni soteski Save in Kokre. Intenzivnejši razvoj industrije na tem območju se je začel z izgradnjo gorenjske železnice, ki je Kranj povezala z industrijsko bolj razvitim območjem t. i. industrijskega polmeseca. Še intenzivnejši razvoj industrije pa je nastopil po drugi svetovni vojni, ko je bila industrializacija prioritetna naloga novega družbenega sistema.

Kranj leži na stiku dveh pokrajinskih enot: ravninskega območja Kranjskega in Sorškega polja in severovzhodnega roba Škofjeloškega hribovja.

Ravninski del Kranjskega in Sorškega polja je za gradnjo primernejši, zato je bil prostorski razvoj usmerjen pretežno na to območje. Zahodni rob mesta meji na Škofjeloško hribovje, kjer so površine zaradi večjih naklonov površja in slabše nosilnosti tal za gradnjo neprimerne. Po izgradnji železnice se je na naplavni ravnici ob Savi, ki je bila takrat prometno najbolj dostopna, začel intenzivni razvoj industrije. S priseljevanjem delovne sile v mesto med letoma 1920 in 1940 so nastajala nova stanovanjska območja severno od srednjeveškega mestnega jedra. Razvijala so se tudi takrat še vaška naselja Stražišče, Gorenja Sava, Čirče in Primskovo.

Foto: M. Lenarčič

Industrijska cona na Laborah, začetek 21. stoletja

Po drugi svetovni vojni je bil prostorski razvoj zelo intenziven in do leta 1965 usmerjen predvsem proti severu, kjer so nastale stanovanjske soseske na Zlatem polju, Vodovodnem stolpu, Primskovem in Hujah, ki so se združile v strnjeno pozidano območje. Industrijsko območje ob Savi se je razvijalo pod Hujami in ob Gorenjesavski cesti, zgrajeno pa je bilo tudi novo industrijsko območje na Laborah, ki je spodbudilo razvoj stanovanjskih sosesk v Stražišču, Čirčah, na Primskovem in Drulovki. Zaradi intenzivne imigracije, ki je bila 15

Število prebivalcev po katastrskih občinah leta 1931 in 2013

posledica ustvarjanja novih delovnih mest v industriji, je bila demografska situacija razmeroma ugodna. Priseljevalo se je predvsem prebivalstvo iz manj razvitih slovenskih regij. Med letoma 1966 in 1980 so nastali novi stanovanjski predeli na severnem robu in Struževo povezali s strnjeno pozidanim mestnim območjem. Po letu 1980 sta širjenje industrijskih površin in urbanizacija nekdanjih vaških naselij vzdolž glavnih prometnic pripeljala do fiziognomske združitve mesta z okoliškimi naselji Britof, Predoslje, Kokrica, Ilovka in Breg ob Savi. Nastala so nova stanovanjska območja na Planini, Klancu in Hujah. Število prebivalcev v mestu je od sedemdesetih do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja naraščalo zaradi priseljevanja prebivalcev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki je bilo posledica potrebe po delovni sili v pretežno delovno intenzivnih industrijskih panogah. Z gospodarsko krizo in razpadom Jugoslavije se je priseljevanje ustavilo, zmanjšanje rodnosti pa je pripeljalo do povečanega deleža starega prebivalstva in s tem starega demografskega režima.

Spreminjanje strukture rabe tal Spreminjanje strukture rabe tal v 20. stoletju je posledica intenzivnega prostorskega razvoja mesta v procesu industrializacije. Iz analize podatkov o rabi tal za leti 1930 in 1996 so razvidne znatne spremembe v rabi prostora. Območja industrije in obrti so v letu 1996 zasedala 6,17 % površine in so se od leta 1930 povečala za več kot trikrat. Industrijske površine so postale dominanten sestavni del urbane pokrajine. S krepitvijo centralnih funkcij mesta in z novimi potrebami po javnih storitvah zaradi rasti števila prebivalcev se je povečal delež površin družbene infrastrukture. Leta 1996 je ta kategorija rabe tal zavzemala štirinajstkrat večjo površino kot leta 1930 in je pokrivala 2,66 % celotne površine mesta. Povečan delež površin, namenjenih poslovno-trgovski dejavnosti, odraža intenziven razvoj storitvenih dejavnosti. V primerjalnem obdobju je bilo povečanje teh površin devetkratno in so v letu 1996 zasedale 0,66 % celotne površine. 16

Kategorija rabe tal

Površina v letu 1930 v %

Družbena infrastruktura Gozdovi in grmičevje Industrija in obrt Kmetijske površine Mestno jedro-mešana raba Poslovno-trgovske površine Stanovanja Zelene površine Preostale površine 18

0,18 35,10 1,89 53,24 0,42 0,07 7,03 0,27 1,79

Površina v letu Razmerje 1996 v % 1996/1930 2,66 29,78 6,17 34,57 0,56 0,66 19,99 1,07 4,53

14,76 0,85 3,26 0,65 1,34 9,42 2,84 3,92 2,53

Stanovanjske površine so se kljub precejšnjemu povečanju števila prebivalcev povečale za manj kot trikrat, kar je posledica velikih koncentracij prebivalstva v blokovskih naseljih. Zato so bile potrebe po individualni gradnji, ki je prostorsko manj varčna, manjše. Od neurbanih kategorij rabe tal so bile največje spremembe pri kmetijskih površinah, ki so leta 1930 zasedale 53 %, v letu 1996 pa so pokrivale le še 34 % celotne površine.

Foto: D. Holynski

Stanovanjsko naselje Planina v času grdanje objektov Planina II leta 1980

Narodnostna struktura prebivalcev

34107 2824 5522

Prebivalci slovenske narodnosti Prebivalci neznane narodnosti in neopredeljeni Prebivalci drugih narodnosti

je delež Neslovencev naraščal tudi v suburbaniziranih naseljih. Kljub temu so z izgradnjo blokovskih naselij na Planini, Klancu in Primskovem nastala območja z veliko koncentracijo neslovenskega prebivalstva, ki je znašala med 30 in 40 % prebivalstva. Ob ekonomski krizi konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let 20. stoletja so bila ta območja najbolj prizadeta, ker je bila večina delovno aktivnih prebivalcev zaposlena v sekundarnem sektorju, kjer se je število delovnih mest najbolj zmanjšalo. Tako so bili za ta območja značilni socialni problemi, ki so bili posledica brezposelnosti in nizkih dohodkov velikega dela prebivalstva. Leta 1991 je delež Neslovencev znašal že 19,8 %. Največ je bilo Srbov, ki so predstavljali 47,5 % neslovenskega prebivalstva. Sledili so Hrvati (18,7 %), Muslimani (13,7 %), Črnogorci (8 %) in Makedonci (7,5 %). Znatnejši delež neslovenskega prebivalstva so predstavljali še Albanci (3,3 %).

Narodnostna struktura prebivalcev Kranja se je v 20. stoletju spremenila iz homogene v razmeroma heterogeno. Delež neslovenskega prebivalstva se je začel znatno povečevati po letu 1971. V tem letu je neslovensko prebivalstvo predstavljalo 7,8 %. Število Neslovencev je najintenzivneje naraščalo v sedemdesetih letih 20. stoletja, v osemdesetih letih pa se je zaradi gospodarske krize ta trend prekinil. Prostorska razporeditev neslovenskega prebivalstva se je spreminjala z razvojem okoliških naselij, ki so se kasneje združila z mestom. V letu 1971 je neslovensko prebivalstvo živelo pretežno le v urbanih območjih ob mestnem jedru, kasneje 20

L it er a t u r a : Slavec Andrejka, Strukturno homogena območja mesta Kranj, v: Kranjski zbornik 2000, Kranj 2000, str. 185–196. Slavec Andrejka, Kranj, v: Gorenjska 1900–2000, Gorenjski glas 1999, str. 92–101. Pak Mirko, Nekateri geografski elementi zgradbe Kranja, v: Kranjski zbornik 1995, Kranj 1995, str. 149–159. Bole David, Ekonomska preobrazba slovenskih mest, Geografija Slovenije 19, Založba ZRC, Ljubljana 2008, str. 232.

Občinski možje, ki so sodelovali pri začetkih gospodarskega razcveta mesta v dvajsetih letih 20. stoletja: od leve podjetnik Makso Fock, odvetnik dr. Beno Sabothy, župan Ciril Pirc in občinski odbornik Josip Tajnik. S tujimi podjetniki je največ sodeloval Franjo Sirc.

Narodni dom ob parku Zvezda je bil po načrtih arhitekta Ivana Vurnika zgrajen leta 1924. Bil je središče društvenega in družabnega življenja mesta.

Delavki iz Ĺ enÄ?urja prihajata na delo v Jugobruno, trideseta leta

Kranj leta 1935, posnetek iz zraka

Za stroji v Intexu, pred drugo svetovno vojno

Foto: C. Avguštin

Narodni dom je bil po drugi svetovni vojni preimenovan v Sindikalni dom in popolnoma preurejen. V skladu z ideologijo nove oblasti je bil leta 1961 urejen Trg revolucije in dopolnjen s kipi Lojzeta Dolinarja.

Kuhinja v tovarni Jugočeška v času velike tekstilne stavke, poleti 1936

Foto D. Holynski

Foto A. Žibert

Proizvodnja radialnih plaščev v Savi leta 1974 v novi tovarni Save na Laborah

Foto F. Perdan

Tekoči trak, ki so ga za proizvodnjo števcev postavili v Iskri leta 1955, je bil prvi v državi.

Delavci Iskre ob koncu izmene ob 14. uri odhajajo iz tovarne, leta 1959. Z motorizacijo v šestdesetih letih si je vedno več zaposlenih lahko kupilo avtomobil.

L it er a t u r a : Holynski Nada, Industrija – nosilka razvoja, v: Gorenjska 1900–2000. Gorenjski glas, Kranj 1999, str. 390–408. Holynski Nada, Žontar Majda, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki. Gorenjski muzej, Kranj 1992. Iskra 35 let, Kranj 1981. Kos Marija, Podjetništvo v Kranju od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948, Zgodovinski arhiv Ljubljana 2006. Kranjski zborniki od 1970 do 2010, Občina Kranj. Kresal France: Tekstilna industrija v Sloveniji. Založba Borec, Ljubljana 1976, str. 113–122. Muravec Vesna, Savinih 90 let 1920–2010, Sava, Kranj 2010. Oman Franc, 50 let Industrije bombažnih izdelkov Kranj, v: Kranjski zbornik 1980, SO Kranj 1980, str. 336–343. Rogelj Monika, Socialne razmere med obema vojnama v Kranju, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, 2009. Šorn Jože, Velika industrija v Kranju med obema vojnama, v: 900 let Kranja, Spominski zbornik, Občinski ljudski odbor Kranja 1960, str. 323–339. Y (neznani avtor), Kako je Kranj postal industrijsko mesto in kako postaja letovišče, v: Gorenjska. Letoviška, industrijska, trgovska, obrtna. Uredil Karol Mohorčič, Progres, Novo mesto 1931, str. 150–163. Žontar Josip, Zgodovina mesta Kranja, Muzejsko društvo za Slovenijo Ljubljana 1939, str. 362–372. Žontar Jože, Prispevki k zgodovini Kranja med obema svetovnima vojnama, Kranjski zbornik 1985, str. 118–136.

Ciril Pirc, župan Kranja med letoma 1921 in 1936

Župan s člani kranjskega občinskega odbora leta 1934

Pirc je prijateljeval z vodilnimi politiki liberalnega političnega tabora. Družine Pirc, Sirc in Majdič na praznovanju sedemdesetletnice dr. Ivana Tavčarja na Visokem leta 1921.

Družina Pirc pred prvo svetovno vojno: od leve sedijo hči Halka, žena Mimi, rojena Sajovic, oče Ciril in sin Dušan, zadaj sin Metod v uniformi, hči Zdenka in sin Boris.

Kralj Aleksander in kraljica Marija v spremstvu župana Pirca na obisku v Kranju, ob odkritju spomenika kralju Petru I. Osvoboditelju v parku Zvezda, 1. avgusta 1926

Tiskarsko podjetje Sava, ki je med letoma 1921 in 1917 izdajalo tednik Sava, za kar je dal pobudo Pirc. Leta 1920 so podjetje preuredili v delniško družbo. Od ustanovitve Jugočeške do leta 1928 je bil Ciril Pirc, poleg Josipa viteza Pogačnika in Emila Storza, član prvega upravnega odbora tovarne.

Velika prireditev sokolskih društev in nagovor župana Pirca pred Mestno hišo leta 1931

Družina Pirc s sorodniki na nedeljskem izletu na Svetem Joštu L it er a t u r a : Andrejka Rudolf, Slovenski biografski leksikon, Ciril Pirc, zvezek 7, Ljubljana 1949, str. 354. Gorenjci.si, spletna stran: http://www.gorenjci.si/osebe/pirc-ciril/391/ (ogled 11. 2. 2015). Holynski Nada, Industrija – nosilka razvoja, v: Gorenjska 1900–2000. Gorenjski glas, Kranj 1999, str. 390–394. Žontar Josip, Zgodovina mesta Kranja, Muzejsko društvo za Slovenijo Ljubljana 1939, str. 338–339, 348–350, 357–365. Žontar Jože, Kranjski župan Ciril Pirc, Kranjski zbornik 1995, str. 122–134. Žontar Jože, Kaznovana podjetnost, Nova revija, Ljubljana 2005.

Franjo Sirc leta 1940

Tekstilna tovarna Franja Sirca v Stražišču v tridesetih letih

Franjo Sirc kot predsednik Združenja trgovcev za Srez Kranj (sedi peti z leve), na začetku tridesetih let. Na njegovi levi sedi župan in njegov tast Ciril Pirc.

Delavci v Sirčevi tovarni med veliko tekstilno stavko poleti 1936

Na vzhodni fronti na začetku prve svetovne vojne

Leta 1918 se je poročil z Zdenko Zdenka Sirc s sinom Ljubom, ki se je rodil leta 1920 in je bil močno navezan Pirc iz stare kranjske družine, na družino starih staršev Pirc. hčerko politika Cirila Pirca.

Sirčeva hiša na desni strani savskega mostu in Hotel Union, katerega lastnik je bil Sirc, prva polovica tridesetih let.

Franjo Sirc (skrajno levo) in sin Ljubo (spredaj, četrti od leve) ob razglasitvi sodbe na Nagodetovem procesu avgusta 1947

Sirčevi na izletu v Benetkah leta 1925. Z njimi sta zakonca Holzhacker in Rici Mayr.

Panorama Kranja s Ĺ marjetne gore, pred drugo svetovno vojno

Parada z narodnimi nošami skozi mesto ob odkritju spomenika kralju Petru I. leta 1926

V Narodnem domu so pripravili več plesov, najelitnejša sta bila črno-bela reduta in akademski ples, za večino meščanov pa dostopna pustni ali planinski ples.

Iz albumov kranjskih meščanskih družin Joško Majdič, Andrašič, Hlebš, Jazbec, Gorjanc in Crobath

Na mestu nekdanje gostilne Stara pošta vrh Jelenovega klanca je od leta 1931 hotel z istim imenom. Spredaj stavba veletrgovca Ignaca Andrašiča z bencinsko črpalko

Hotel Evropa je bil zgrajen leta 1936. Desno ob njem je poslopje Podrtina, ki so ga po drugi svetovni vojni porušili, da so zgradili most čez Kokro.

» Dejstvo je, da se v Kranju od Pungrata pa do Stare pošte ne dobi nobene hiše, ki ne bi imela vsaj enega lokala. Mnogo hiš služi le za poslovne prostore. Cene hiš v centru mesta so porasle, so relativno dražje kot v Ljubljani.«

Na severnem obrobju so gradili vile sredi vrtov, da bi polepšali mesto in privabili turiste. Na desnem bregu reke Save so živeli vodilni zaposleni v tovarni Jugočeška.

Vili gradbenika Josipa Slavca in trgovca Matija Kokalja na križišču sedanje Bleiweisove ceste in Ceste Staneta Žagarja

Izleti v gore - vzpon na Triglav, smučanje

Telovadci Sokolska članska vrsta okrog leta 1935 na telovadišču ob Bleiweisovi ulici (danes lekarna in stanovanjski bloki).

Meščanska družina s sorodniki doma

Industrijski obrati ob Savi med drugo svetovno vojno. Nemci so leta 1942 zgradili ĹĄe dodaten most pod Pungartom.

AdamiÄ?eva tovarna pletenin na Zlatem polju leta 1946

SirÄ?eva tekstilna tovarna takoj po vojni

Prvomajska parada leta 1946 na kateri so se predstavile kranjske tovarne

Izdelava ĹĄtevcev v Iskri leta 1949

Kranj leta 1948, razglednica

Mag. Monika Rogelj

PREGLED RAZVOJA KRANJSKIH TOVARN V 20. STOLETJU

2013

2012

2004

2004 2002

Savatech

stečaj

Goodyear, Dunlop Sava Tires

2002

Poslovna skupina Sava

Iskra MIS

1998

Perles d.o.o.

del Iskra Sistemi d. d. 2009 Ljubljana Iskra ISD d.o.o. 2005

2003

stečajni postopek, ohranitev dela proizvodnje

Sava - Goodyear EPE d.o.o.

- Savatires

1996 Sava, d. d.

Hidria Perles d.o.o.

1997

1996

Planika d. d.

1992

stečaj

korporacija SAVA

1989

Iskratel d.o.o.

1990

Iskra Terminali

Iskra Telematika

1994

Iskraemeco d. d. Kranj

1990

števcev

1982

1990

1992

Iskra stikala

Tovarna

Tovarna sestavnih delov

Iskra Kibernetika

1992

Iskra ERO, d.o.o.

Iskra Električno ročno orodje

delitev kranjske Iskre

1974

Iskra, industrija za telekomunikacije, elektroniko in elektromehaniko Kranj

1972

Tovarna avtopnevmatike Sava Semperit, samostojni obrat v okviru Save

1968

1966

priključeno podjetju Sava

Združeno podjetje Iskra, katerega del je kranjska Elektromehanika

1962

1961

Industrijski kombinat Planika

1951

Planika, industrija obutve Kranj;

1951 1945

zaplemba in nacionalizacija

1946

1941-1945 Continental Gummiwerke

1947

SAVA, tovarna gumijevih izdelkov,

Tovarna usnja Standard Kranj

1945

podjetje državnega pomena

vključitev v tovarno Planika Kranj

1947

Tovarna čevljev Kranj

1931

Semperit, jugoslovanska tvornica gumijevih izdelkov

1921 Vulkan, tvornica za gumijeve izdelke

1920

stečaj

1925 Karel

Pollak d. d.

1920

Indus d. d.

Obutev Kranj, združena obrtna čevljarska podjetja

nacionalizacija

Splošno čevljarstvo Kranj Anton Štefe

1931

Standard, industrija usnja Kranj d. z o. o.

1946

združitev s Tovarno čevljev Kranj

1937

1932

združitev obutvenih podjetij

1948

1945

zaplemba

Iskra Elektromehanika Kranj

1925

Tovarna čevljev Rekord

1918 Ivan Prešeren,

1945

Strojne tovarne Kranj

1941 – 1945

LGW Luftfahrtgerätewerke Hakenfelde

1946 Iskra, tovarna za

elektrotehniko in finomehaniko;

podjetje državnega pomena

1937

likvidacija

1924 Jadransko

posavska čevljarna d. z o. o. Kranj

1923

Jugočeška d. d., tekstilna tovarna

čevljarsko podjetje

Atlanta, importna in exportna družba

1891

usnjarna Karl Pollak, prej Mally

2007

ukinitev proizvodnje v Britofu

2004 2003 1998

Creina d. d. Kranj

priključitev Ljubljanskim mlekarnam in konec proizvodnje v Kranju

2002

Exoterm-it d.o.o., družbe za proizvodnjo, inženiring, zastopstvo in trgovino

1995

stečaj

1993

del državnega podjetja Snežnik, konec proizvodnje v Kranju

1990

1992

1990 Creina Kranj,

vključitev v podjetje Sava

1970 IKOS

1955 Puškarna in

1962

1954 Mehanična

tovarna lovskih patron Kranj

nacionalizacija

Invalidsko podjetje Puškarna Kranj Invalidsko podjetje Tovarna lovskih patron Kranj

konec proizvodnje v Naklem

2000

del Žita d.d.

olja Kranj d. d

1992

Oljarica Kranj, Mercator – Tovarna olja

1989 Pekarna Kranj,

Mlekarna Kranj, d. o. o. del KŽK Kranj-Mercator

1945

TEZA tekstilna zadruga

1988

opuščeni vsi obrati opekarne

samostojno podjetje

nova pekarna v Naklem

1975

1974

priključitev Komunalnemu, obrtnemu in gradbenemu podjetju

Exoterm

1959

Tovarna Oven Kranj

1963

1967-1989

1961 Mlekarna Kranj,

1961

del Kmetijskega gospodarstva Kranj, KŽK Kranj

1961 kemična tovarna 1954 Oljarica Britof,

del Žita Ljubljana

1954 Oljarica Britof

1949

priključitev oljarni v Ljubljani

1947

Tvornica mila

1946

zaplemba in nacionalizacija

1946

nacionalizacija

1941

zaplemba

Grafično podjetje Gorenjski tisk

1972

opekarna na Bobovku opuščena

Industrijska pekarna v Kranju

samostojno podjetje

proizvodnja jedilnih olj

delavnica Agroservis

1946 Kovinar Kranj

Gorenjski tisk storitve d. o. o

1985

1968 Creina Kranj Agropromet Kranj

1948

2001

SOZD Alpetour

Industrija kovinske opreme in strojev Kranj; združitev Kovinar Kranj in TOSO

1946

1995 Oljarica, Tovarna

1975

Puškarna Kranj

1990

proizvodnja kmetijske mehanizacije, industrijskih strojev in naprav

Orbis d. o. o., obrat podjetja Gorenje

1948

Gorenjske mlekarne Kranj, Mercator – Mlekarna Kranj

priključitev k podjetju Tovarne olja Gea d. d.

1959 Kranjske opekarne, 1951 Pekarna Kranj 1946

1946

nacionalizacija zasebnih pekarn – podjetje Pecivo

sekvester in likvidacija, del Mlekopromet Ljubljana

1948

nacionalizacija, Opekarna Bobovek

1946

1941

1953 Časopisno podjetje

združitev več opekarn

Gorenjski tisk

1946

nacionalizacija

1945

zaplemba

Pekarne Kranj

dograjena mlekarna

1948

Gorenjska tiskarna

1945

zaplemba

1938 Gorenjska kmetijska zadruga

1931

1929 Zabret & sinova d. z o. o.,

Tovarna municije Viktor Omerza d. z o. z.

1924

Solidum

1920

puškar Janko Mišič

1923

1922

1923

Zabret & Co

tovarna opeke, lesna industrija Bobovek

1927

Tiskarna Kolektor, Stražišče

Zabret & Co

Zadruga za izdelavo lovskih pušk po boroveljskem načinu

1907 Paratovarna

za milo, surovi margarin in kristalno sodo Ignac Fock, Kranj

1911

1906 Zabret & Huter, tovarna lanenega olja, Britof

1903

Gorenjska mlekarska zadruga

Tiskovno društvo Kranj

1906 Zabret & Huter,

1912

Tiskarna Sava d. d.

1899

tovarna lanenega olja, Britof

tiskarna Ivan Lampret

1895

Opekarna Ivan Zabret Bobovek

1888

tiskarna Ignacij Reš

D r. J o ž e D e ž m a n

INDUSTRIJA BOMBAZNIH IZDELKOV KRANJ IN SAMOUPRAVLJANJE

Industrijo bombažnih izdelkov Kranj so leta 1947 ustanovili iz nacionaliziranih tovarn Božič in Prah ter s stroji nekaterih manjših tekstilnih podjetnikov: Sirca, Teza, Zupančiča, Tratnika, Pivka in Hirschenfelderja.

Tovarna IBI

IBI konec osemdesetih let 20. stoletja

»Proizvodnja preje v IBI je v letih od 1956 do 1983 naraščala 15-krat hitreje kot v SRS in 2-krat hitreje kot v SFRJ; v letih od 1980 do 1983 pa 4-krat hitreje kot v SRS in 7,3-krat hitreje kot v SFRJ. Proizvodnja tkanin v IBI je v letih od 1956 do 1983 naraščala 4-krat hitreje kot v SRS in 8,3-krat hitreje kot v SFRJ; v letih od 1980 do 1983 pa 2,4-krat hitreje kot v SRS in 8-krat hitreje kot v SFRJ.«

Srednja šola Ena od nagrad, ki so jih v IBI-ju dobili za kakovost svojih izdelkov.

Število zaposlenih v IBI-ju 1970–1979

Višja šola

Visoka šola

Naraščanje števila zaposlenih s srednjo, višjo in visoko izobrazbo v IBI-ju

Volitve 1951: »Samo naša dežela je bila sposobna uresničiti načela marksizma.«

Volitve 1954: »Volimo najboljše člane v delavski svet kolektiva.«

Delavski svet 1951: »Tekmujemo v delavskem upravljanju.«

Volitve 1978: »Udeležba na volitvah, ogledalo naše socialistične pripadnosti.«

Volitve 1978: »Delamo, ustvarjamo, odločamo.«

Ambulanta in knjižnica

Izvoljeni delegati v razne predstavniške organe v Socialistični republiki Sloveniji v letih 1986 in 1987. Bilo jih je 333.628 ali 17.6 odstotka prebivalstva. Počitniški dom v Bohinjski Bistrici

Počitniški dom v Strunjanu

DPO: družbeno politične organizacije; SIS: samoupravne interesne skupnosti; JLA: Jugoslovanska ljudska armada

Kar pa zadeva njen izostanek od volitev pove, da je bila ta dan na letnem dopustu. Ko se ji predoči, da kljub bolniškemu staležu je bila opažena v nekaterih krajih Gorenjske, časa za volitve ni imela. Prizna, da je ta ugotovitev resnična. Pri tem je potrebno še dodati, da je vabilo za volitve prejela po pošti, na dom tako, da o kakršnikoli neobveščenosti ne more biti govora.

Nekatere volitve in referendumi v IBI-ju 1972 - 1987

D r. J o ž e D e ž m a n

FRANC OMAN (1920–1987)

Franc Oman je umrl v bolnišnici na Golniku. Odpovedalo mu je srce. Ni hotel k zdravnikom, saj je rekel, da so ga dovolj rezali, ko so na njem izvajali poskuse v nacionalsocialističnem koncentracijskem taborišču Dachau. Leta 1986, ko je potekala rehabilitacija obsojenih na stalinističnih dahavskih procesih, na katerih so bili krivično obsojeni slovenski komunisti, internirani v Dachau, so Omanu znova očitali, da je v Dachauu imel poseben položaj in da je v dahavskih procesih bremenil sojetnike. Oman je opisal svojo kalvarijo, ko je bil v Dachauu v kazenski baraki in je oslabel na 40 kilogramov; na njem so delali medicinske poskuse. Oktobra 1947 so ga aretirali in izpustili po sedemmesečni preiskavi. Po njegovih lastnih besedah so ga mučili z »nečloveškimi postopki«: »V protest proti barbarskim postopkom v preiskovalnem zaporu nisem jedel prvič 29 dni in drugič 13 dni. Pri življenju me je obdržal dr. Jože Beniger. Moj greh je samo ta, da sem bil jetnik v koncentracijskem taborišču Dachau in njegovih uničevalnih ustanovah.« Potem so ga skušali zlomiti, da bi sodeloval s politično policijo, a sam pravi, da je odklonil: »Vaš delavec sem bil, agent pa nikoli.« Po aretaciji je bil izključen iz Komunistične partije, v Zvezo komunistov je bil ponovno sprejet šele leta 1966.

Marijan Belec: Portret Franca Omana, 1989

V pismu, napisanem ob ponovnih očitkih o njegovi vlogi v koncentracijskem taborišču Dachau in dahavskih procesih 1986 je razložil svojo življenjsko poslanstvo: »Po izpustitvi iz preiskovalnega zapora (1948 – op. J. D.) sem spoznal, da je moja edina pravica delo, katero sem temeljito izkoristil. Desetletja sem delal podnevi in ponoči, brez oddiha, brez minute dopusta, da bi pozabil vse tisto, kar se je z menoj dogajalo v zaporu in po zaporu. Opravljeno delo je dobilo vsa državna delovna odlikovanja, vključno z redom junaka socialističnega dela.« Kot drugo vodilo pa navedimo del zapisnika razprave Franca Omana na letni konferenci osnovne organizacije Zveze komunistov v IBI-ju (Industriji bombažnih izdelkov Kranj) leta 1964: »Naša želja, ali bolje naloga, ki smo si jo zadali, je takšna proizvodnost dela in ekonomičnost poslovanja, da nam bo vseeno, ali bo blago prodano na domačem ali na tujem tržišču.« 85

Leta 1955 je Oman postal direktor Industrije bombažnih izdelkov Kranj. IBI, ki je bil pred likvidacijo, je prerodil, ga premočrtno vodil v specializirano proizvodnjo najkvalitetnejših žakarskih tkanin. Veliko investicij so opravili sami z udarniškim delom. Njegov priljubljeni rek je bil: »Če mi kdo lahko pokaže en sam stroj, ki je bil v tej tovarni postavljen brez mene, ali eno samo opeko, ki je bila vgrajena brez mene, mu bom verjel, ampak naj mi to pokaže.« Ob vsem spoštovanju pravic delavcev (od boljših plač do visokega skupnega standarda – stanovanja, dve letovišči, dve ambulanti, vrtec …) in upoštevanju političnih obredov (čeprav se je uprl ustanovitvi temeljnih organizacij združenega dela) je bilo njegovo izhodišče visoko profesionalno delo. Zato je spodbujal izobraževanje. Svoja stališča je izražal tako v različnih razpravah kot v pogostih sporih za uveljavljanje svojih stališč znotraj kolektiva in v bojih za pravice IBI-ja v protislovjih samoupravljanja. Oman je v letih 1946/47 opravljal več funkcij na krajevni in občinski ravni v Komunistični partiji, Zvezi komunistične mladine, Osvobodilni fronti. Po zaporu v letih 1947/48 je za deset let ostal brez funkcij, potem pa je od leta 1957 prevzemal funkcije predvsem na krajevni in občinski ravni: v Zvezi združenj borcev, Zvezi vojaških vojnih invalidov, krajevnih skupnostih, občini Kranj, skoraj pa ni imel funkcij na višjih ravneh. Vzporedno s tem so prihajala tudi priznanja. Prve medalje nižjih stopenj je dobil v letih 1950–1952, z letom 1962 so sledila nova priznanja. Od odlikovanj omenimo red dela za zlatim vencem (1965), red dela z rdečo zastavo (1981), nagrado mesta Kranja (1970), nagrado Borisa Kraigherja (1978), nagrado Borisa Kidriča (1979), prvo nagrado Zveze sindikatov Jugoslavije na področju humanizacije dela (1982), red junaka socialističnega dela (1986). Zraven pa še vrsto priznanj, od krajevnih skupnosti do gasilcev, od teritorialne obrambe do inovatorjev, od vojnih invalidov do udarniških priznanj. V IBI-ju je dobil zlato značko in je bil več let razglašen za najboljšega delavca v tovarni. Z vsemi temi aktivnostmi si je Oman priboril trden položaj v kolektivu. Kadar svojih zamisli ni mogel uveljaviti, je zagrozil z odstopom oziroma da se ne bo prijavil na direktorski razpis. Ko se je to zgodilo leta 1972, so se v zadregi sestali člani Zveze komunistov in skušali najti način, kako ga prepričati, naj ostane. Potem so problem obravnavali tudi zbori delavcev, pa spet partija in sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov je potem poudaril: »Sprejet je bil sklep, da moramo vse sile napeti, da dobimo način, kako tov. direktorja obdržati. Videti je, da je enakega mišljenja tudi kolektiv. To je treba do konca izvesti.« Tak manever je Oman izvedel večkrat. 86

Red junaka socialističnega dela, ki so ga Francu Omanu podelili 24. novembra 1986.

V zunanjem okolju pa so Omanovi nasprotniki uporabili različne pristope. Tako so ga skušali onemogočiti s strožjimi razpisnimi pogoji za zasedbo direktorskega mesta, saj je Oman imel le štiri razrede osnovne šole. Vendar je bil upor v kolektivu prehud. Večkrat je doživel medijske napade, posebno takrat, ko je delavski svet IBI-ja izglasoval, da se mu za nagrado za uspešno delo kupi osebni avto Mercedes. Oman je darilo zavrnil, medijska kampanja pa je bila vroča. Franc Oman je v tovarni delal do zadnjega dne in ji posvetil ves svoj čas. Nikdar si ni privoščil dopusta. »Tudi mi smo se veselili uspehov, čeprav so nam jemali moža in očeta,« je zapisala žena Mira, ko se je zahvalila kolektivu IBI-ja za izrečene sožalne besede, pomoč in posmrtno priznanje možu. IBI je v tranziciji propadel, lik Franca Omana pa zasluži, da se v vsej zapletenosti in veličini vrne v javni spomin. V ir i in lit er a t u r a ARS, zaslišanja Franca Omana 1947/1948, pismo Franca Omana leta 1986. ZAL, Enota za Gorenjsko, Arhiv IBI-ja. IBI – industrija bombažnih izdelkov Kranj 1929–1979. Ljubljana: Center za sodobno oblačenje, 1979. Franc Oman: študije, polemike, zbirke dokumentov (ZAL, Enota za Gorenjsko): Neprekinjen proizvodni proces od vlaken do tkanin v Industriji bombažnih izdelkov Kranj, 1979. Dokumenti o neprekinjenem proizvodnem procesu od vlaken do tkanin v Industriji bombažnih izdelkov Kranj, 1979. »IBI« Kranj – odmevi po oddaji televizije Beograd, 1980. Poravnane niti v »IBI« Kranj, 1980. Industrija bombažnih izdelkov Kranj 1956–1984, 1985. »IBI« – združevanje v tekstilni industriji, I, april 1986. »IBI« – oblike šikaniranja, I, II, april 1986. Junak dela, 1986.

D r. J o ž e D e ž m a n

FRANC PUHAR (1926–2004)

Franc Puhar je bil potomec stare kranjske meščanske družine, katere rodovnik seže tja do 1620; v rodu je tudi izumitelj fotografije na steklo, Janez Puhar. V partizanskem gibanju je sodeloval od avgusta 1942, v partizane pa je, najmlajši otrok v družini, odšel pred mobilizacijo v nemško vojsko 26. aprila 1943. Bil je ranjen v roko in nogo. Dvakrat je bil odlikovan z medaljo za hrabrost. V Komunistično partijo je bil sprejet 2. januarja 1944. Za mladega fanta je bil težko preizkušan, saj so ga razporedili tudi v vrste politične policije. V različnih enotah je bil četni, bataljonski in brigadni obveščevalec ter pomočnik pooblaščenca Ozne. Dramatični zanj so bili zadnji dnevi vojne – 8. maja 1945 so domobranci umorili njegovega očeta Leopolda (1883), kamnoseka in izdelovalca mlinskih kamnov, naslednji dan pa je Puhar kot prvi partizan vstopil v Kranj. V partizanskem gibanju so sodelovali še brata Ivo in Jože ter sestra Helena, brat Leopold, duhovnik, pa je kot protikomunist pobegnil v tujino. Marijan Belec: Portret Franca Puharja, izdelan po fotografiji na kateri je posnet kot prvi partizan v Kranju 9.maja 1945, 1961

Po vojni je bil še nekaj časa v KNOJ-u, nato pa je septembra 1945 odšel dokončat srednjo šolo, v letih 1961–1963 pa visoko šolo političnih ved. Potem je bil direktor v gozdarstvu, Jelovice v Škofji Loki, poklicni politik, tudi predsednik Občinskega ljudskega odbora Kranj – danes bi rekli župan. Nato je do upokojitve delal v teritorialni obrambi. 89

kratkotrajna rešitev, celo potuha, ki odlaga pristop k sodobni modernizaciji proizvodnje«. … »Rešitev kranjske industrije je v novih, modernih tehnologijah. Ta korak je nujno začeti takoj, sicer ga sploh ne bo. Tistih, ki bodo proti tehnološkemu napredku, bo vsak dan več, saj vse kaže, da se pritok nekvalificiranih delavcev še ne bo ustavil.« Svoj motiv za to analizo je opredelil takole: »Ta prispevek naj bo le vzpodbuda za bolj realno načrtovanje in sprejemanje odločitev vsem tistim, ki so in še bodo odgovorni za razvoj Kranja. Zavedati se je namreč treba, da prinaša politika neomejenega priseljevanja delavcev sicer kratkotrajne gospodarske koristi, te pa spremljajo neizogibne in pogosto nepopravljive družbene posledice. … Mladim, ki bodo nosili vso težo odgovornosti za razvoj Kranja v 21. stoletju, naj bo ta zgodovinski zapis v pomoč in opozorilo, da ne bi ponavljali napak iz stoletja, ki gre h koncu.« Franc Puhar leta 1985, urednik Kranjskega zbornika z uredništvom, stoji v sredi v prvi vrsti.

Franc Puhar v svoji hiši na Bregu pri Preddvoru

V povojnih karakteristikah ga označujejo kot »politično pravilno usmerjenega in razredno zavednega«. Vendar je Puhar segel čez revolucionarno dogmatiko. V študiji o Besnici v luči industrijske preobrazbe (1962) sicer napoveduje propad zasebnega kmeta in socialistično prenovo vasi, vendar je že v tej odlični raziskavi opozarjal, da industrijski razvoj ne more temeljiti zgolj na priseljevanju nekvalificirane delovne sile. Takrat je še zagovarjal temelje revolucionarne politike, tako glede kmetov kot glede boja proti veri in cerkvi: »Osvoboditev človeka iz vaških vezi, ekonomska samostojnost in gotovost, vse večja integracija z mestom in širšo okolico, tehnika in znanost, osebno duhovno bogatenje – vse to ustvarja pri ljudeh zavest, da je človek sam, s svojo fizično in intelektualno sposobnostjo edini in najodločilnejši faktor pri spreminjanju sveta in ustvarjanju boljših pogojev za lastno življenje. V tem primeru pa ni več prostora za kakršnokoli religioznost in zavajanje ljudi v idealistične nazore.« Leta 1987 je Puhar dramatično zahteval spremembo razvojnega modela. Predlagal je »omejiti nekatero proizvodnjo ali pustiti sproščeno priseljevanje delavcev kot doslej. To je dilema, ki to sploh ni«. Po njegovem je »reševanje proizvodnje z obstoječo tehnologijo in z migracijo nekvalificiranih delavcev 90

Puharjevo razmišljanje je poznavalsko in vizionarsko, sega v današnji čas, saj je opozoril na velike stroške in obremenitve zaradi stanovanjske gradnje, izoliranost imigrantov, napetosti med različnimi narodi … Puhar je kot pobudnik in urednik Kranjskega zbornika ter s svojimi spisi segel široko nad komunistično zoževanje zgodovine in je dojemal kranjsko in širšo zgodovino kot enoten tok sosledja različnih sistemov in razvojnih procesov. Vsi pred nami so naši predniki, kar koli si že o njih mislimo. To svoje odprto stališče do zgodovine je razvil predvsem v mozaičnem pregledu izbranih tem iz kranjske zgodovine 20. stoletja – Kranj v stoletju neslutenih sprememb, v katerem so predstavljene dramatične prelomnice in nosilne prvine gradnje mesta Kranja. Njegov pogled v prihodnost pa napove, da se zgodovina ne bo ustavila: »Vendar dogodki iz tega stoletja potrjujejo trditev, da smo vsakokrat imeli odprto le eno pot razvoja in obstanka. A vsaka je doživela nesluten konec. Iz opisanih dogodkov tega stoletja je pričakovati, da Kranjčani tako kot leta 1900 tudi sedaj vstopajo v novo stoletje ‚neslutenih sprememb‘.«

V ir i in lit er a t u r a: ARS, partijski dokumenti Franca Puharja. Franc Puhar, Gorenjci.si. Franc Puhar, Besnica pod vplivom industrijskega razvoja, 1962. Franc Puhar, Gospodarski vzpon Kranja odvisen od neomejenega priseljevanja delavcev; obdobje 1918–1986, Kranj: Skupščina občine, 1987. Franc Puhar, Kranj v stoletju neslutenih sprememb, Kranj: Gorenjski glas, 2000.

D r. J o ž e D e ž m a n

LJUBO SIRC (1920)

Ljubo Sirc je bil rojen v zanimivi družini. Čeprav je naredil uspešno mednarodno kariero kot kritik komunističnih ekonomij, ga kot sina edinca pomembnega kranjskega tovarnarja podjetniška kariera ni prav nič zanimala. Zanimal pa se je za politiko. Med drugo svetovno vojno je stopil v Staro pravdo, prebegnil v Švico in se vrnil v Jugoslavijo kot partizan Pete prekomorske brigade.

Ljubo Sirc z mamo Zdenko na Bledu

Pod absurdnimi obtožbami, da naj bi snoval zaroto proti režimu in vohunil za Britance, je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let in slednjič, leta 1954, po sedmih letih in pol zapora izpuščen. 5. junija 2001 je kraljica Elizabeta II. Ljubu Sircu za njegova prizadevanja za demokratizacijo komunističnega Vzhoda podelila visoko odlikovanje – red britanskega imperija in naziv komandant britanskega imperija (CBE).

Zapor ga ni zlomi. Leta 1991, ko se je vrnil v domovino tudi zaradi razveljavitve obsodbe na Nagodetovem procesu, je v pogovoru s Sandijem Čolnikom poudaril: »Sem po naravi zelo optimističen, veliko preveč optimističen. Optimizem me preganja, me je spravil v velike zadrege, po drugi strani pa me je spravil tudi iz velikih zadreg.« Obenem pa je bil ta sodni zločin, katerega žrtev je bil, osrednja spodbuda za njegovo delo. Sirc je na vprašanje Sandija Čolnika, če ga je v življenju gnala jeza, odgovoril: »Jeza, jeza, da se mi je ob dobrih namenih, ki sem jih sam imel in ki so jih po mojem mnenju imeli tudi drugi ljudje, s katerimi sem sodeloval, da so se ti dobri nameni lahko tako izmaličili, namreč, ne da so se nameni izmaličili, ampak da so jih tako izmaličili, da je iz tega nastalo preganjanje, ki seveda ni zadelo samo mene, ampak je zadelo toliko ljudi. To se mi je zdelo, bi rekel, nezaslišano.

… In to me je pogrevalo, to mi je dajalo neko moč, da sem se upiral, da sem o stvari razmišljal, da sem o stvari pisal, poleg tega začel razčlenjevati, kaj se dogaja pri nas doma, in tako je bil to neki gonilni stroj v mojem življenju. Mogoče jeza niti ni prava beseda. Pa bi ostal pri jezi. Kaj naj vse to pomeni, zakaj je bilo to potrebno, komu to koristi, zakaj ne bi mogli mirno razpravljati.« Leta 1955 je pobegnil v tujino, doktoriral v Švici in nato predaval predvsem v Glasgowu. Sodeloval je tudi pri ruski tranziciji. Jugoslovanska politična policija ga je zasledovala v akciji Utopist, ki je bila ukinjena 4. maja 1990. Njegov dosje št. 9195 ima po popisu 643 strani. O njem so poročali mnogi agenti. Še ko je leta 1987 želel objaviti prispevek v 57. številki Nove revije, so oblasti to prepovedale. Pogled režima na Sirca kot sovražnega emigranta strne ocena iz povzetka, napisanega novembra 1990 (v Sloveniji je tedaj že na oblasti Demos): »V svoji publicistični propagandni dejavnosti je skrajno sovražen do SFRJ; v začetku je pisal o vzrokih emigriranja, o bivanju v zaporu ipd., kasneje pa je njegova osrednja tematika jug. gospodarstvo oz. sistem samoupravljanja.«

Ljubo Sirc s soprogo Sue, hčerko Nadjo in sestrično Darjo Okorn po podelitvi reda britanskega imperija in naziva komandant britanskega imperija 5. junija 2001

Sirc je že v zaporu z branjem jugoslovanskih komunističnih časopisov ugotovil, da komunistična ekonomija ne more biti uspešna. S to metodo je napisal nepreseženo kritiko samoupravne ekonomije v Jugoslaviji (1979). V angleščini in nato v dveh slovenskih izdajah je objavil svoje spomine, v katerih je obsodil zločinski stalinistični Nagodetov proces in povzel svoje življenjske izkušnje. Čuti se Slovenca: »Jaz zelo veliko berem o Sloveniji, razmišljam o Sloveniji.« … »Jaz se čutim del te dežele.« Večkrat se je javno opredelil proti vodilnim komunistom, omenimo predvsem njegov protest proti predlogu, da bi jugoslovanski diktator Josip Broz dobil Nobelovo nagrado za mir (1973).

Naslovnica temeljnega dela Ljuba Sirca o neuspešnosti samoupravne ekonomije v Jugoslaviji, 1979

Plakat za predsedniško kandidaturo Ljuba Sirca, 1992

Leta 1992 so ga liberalni demokrati zlorabili kot kandidata za predsednika Republike Slovenije. Dobil je le 1,5 odstotka glasov. Sam o tem pravi: »Popolnoma noro. Položaj sem sam sebi popolnoma napačno razlagal. Položaj pa sem sam sebi popolnoma napačno razlagal, ker sem pričakoval, da so izkušnje naučile komuniste, kaj realnost je, in da bodo zdaj, ko se je celo komunistična mladina prekrstila v liberalno stranko, ki sem jih srečaval tudi v liberalni internacionali v Londonu, da bodo kot taki liberalci mene sprejeli in da bom lahko nekako z njimi na sredi slovenskega političnega odra sodeloval z vsemi politiki in da bo slovenska politika tekla po normalnih evropskih poteh; so me pa nasprotno izigrali.« 95

Ljubo Sirc:

Sklepi poglavja Teorija in praksa delavskega upravljanja o b j a v l j e n o v Ljubo Sirc: Brezpotja socializma, Ljubljana 2010

1. V delavskem upravljanju ni obvezne povezave med ekonomskimi odlo~itvami in njihovimi

Ljubo Sirc: Dolgo življenje po smrtni obsodbi, 2010

Ljubo Sirc: Brezpotja socializma, 2010

Še vedno pa je javno opozarjal na tranzicijske zadrege. V brošuri Resnična borba za svobodo (Množično ubijanje – čast ali sramota za Slovence?) je leta 1995 objavil poziv članom partije, naj se zares odpovedo komunizmu, in partizanom, naj pokažejo svojo neodvisnost. Za njegova prizadevanja za demokratizacijo komunističnega Vzhoda mu je 5. junija 2001 kraljica Elizabeta II. podelila visoko odlikovanje – red britanskega imperija in naziv komandant britanskega imperija (CBE). Sprejel je imenovanje za častnega občana mesta Kranj leta 2003 (»za prispevek na družbeno-političnem področju«), zavrnil pa je zlati znak svobode, s katerim ga je hotel odlikovati Janez Drnovšek. Njegovo vračanje domov se nadaljuje. Leta 2010 so v slovenščini izšli njegovi izbrani ekonomski spisi. Še pri 95 letih je nastopil v oddaji Pričevalci Jožeta Možine. V ir i in lite r a tur a ARS, dosje 9195. Ljubo Sirc: Nesmisel in smisel. London 1968. Ljubo Sirc, Open letter to Mr. Mitja Ribičič, chairman of the Executive Council of the S. F. R. Yugoslavia to visit London 23rd to 26th February, 1970. Glasgow: samozaložba 1970. Ljubo Sirc, Nobel Peace Prize for President Tito?: an open letter, London: Slovenska pravda, 1973. Ljubo Sirc, The Yugoslav economy under self-management. London: McMillan press 1979. Ljubo, Sirc. Odprto pismo Mitji Ribičiču in Stanetu Dolancu. Glasgow: samozaložba 1985. Ljubo Sirc. Resnična borba za svobodo: množično ubijanje – čast ali sramota za Slovence? Kranj: samozaložba 1995. Ljubo Sirc. Between Hitler and Tito: nazi occupation and communist oppression. London: Andre Deutsch, 1989. Ljubo Sirc. Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992. Podelitev reda britanskega imperija in naziva komandant britanskega imperija – CBE, Path of Honour, 5. junija 2001, dokumentarni film. Ljubo Sirc, Dolgo življenje po smrtni obsodbi. Ljubljana: Nova obzorja, 2010. Ljubo Sirc, Brezpotja socializma. Ljubljana: Slovenska matica, 2010. Ljubo Sirc v intervjuju s Sandijem Čolnikom. TV Slovenija 2010. Ljubo Sirc v oddaji Pričevalci Jožeta Možine. TV Slovenija 2015.

posledicami. Odlo~itve o ustanovitvi tovarne ne more sprejeti bodo~a delovna sila. Ko je tovarna ustanovljena, se sestava delavcev spreminja tako, da posledice ne padejo vedno na tiste, ki so se odlo~ili.

2. ^e delavci niso lastniki kapitala in ne pla~ajo tržnih obrestnih mer za uporabo sposojenega kapitala, potem je v njihovem interesu, da ga kopi~ijo in da ga ne uporabijo tam, kjer bi proizvedel najve~.

3. Delavci kot proizvajalci zahtevajo enake pla~e za enake sposobnosti in dela ter se upirajo razlikovanju dohodkov glede na tržne rezultate. Ta pritisk krši suverenost kupcev in tudi lastne interese delavcev, ki jih imajo kot potrošniki.

4. Tudi ~e bi bilo mogo~e ohraniti suverenost kupcev s strogo denarno politiko, ne bi bilo nobenega psihološko-institucionalnega mehanizma, ki bi pripravil delavce, da bi upravljali tovarne, ~e bi jih vodili sami, v splošnem interesu. Njihova nagnjenost k var~evanju bi bila še vedno prenizka in bi izgubili kapital podjetja.

5. Delavci kot celota ne morejo odlo~ati o stvareh, ki zahtevajo znanje, izkušnje in ažurne informacije. Najboljše, kar lahko storijo, je, da izberejo menedžerje in vztrajajo, da delajo po njihovih sektorskih interesih, torej pla~ujejo višje pla~e, kot je potrebno, in ohranjajo zaposlenost za vsako ceno.

6. V bistvu »demokracija« pomeni odlo~itve, ki vklju~ujejo izbiro med nekaj cilji, kar pomeni, da jo je težko uporabiti v podjetju, kjer je glavni cilj proizvajati, kar potrošniki ho~ejo, po najnižjih cenah.

7. Z zakonom dolo~en prenos lastništva delavcem v podjetju bi ustvaril zelo rigidno gospodarstvo, še posebej, ~e jim ne bi bilo dovoljeno prodati svojega na novo pridobljenega premoženja in uporabiti iztržkov zase. Ne bi ustvarilo gospodarske odgovornosti, kakršna je pri lo~enem lastništvu kapitala.

8. Noben gospodarski sistem ne more temeljiti samo ali ve~inoma na nesebi~nosti. 9. Noben ekonomski ali industrijski sistem ni popoln; treba je pa~ izbrati tistega, ki je v praksi najmanj nepopoln. Prav tako ne more noben ekonomski sistem sam po sebi osre~iti sveta, razen s tem, da ponuja storitve in dobrine potrošnikom. Podobno kot pri patriotizmu idealisti~no govorjenje o »industrijski demokraciji« ni dovolj: še ve~, lahko je škodljivo, ker ustvarja pri~akovanja, ki ne morejo biti uresni~ena.

10. Po izkušnji z ukinitvijo zasebne lastnine sredstev proizvodnje ter uvedbo najprej centralnega planiranja in potem samoupravljanja so jugoslovanski sociologi prišli do zaklju~ka, da je menedžment trajna oblast, ki jo lahko disciplinira zasebna lastnina kapitala. Sledenje dolgoro~nim interesom lastnikov kapitala jih vodi v konkurenco za skrb za delavce kot potrošnik. 97

KATALOG PREDMETOV NA RAZSTAVI GOSPODJE IN TOVARIŠI

Soba 1

Žensko kolo delavke z Orehka pri Kranju, trideseta leta 20. stoletja; dolžina 195 cm, širina 50 cm, višina 115 cm; NZ 5164

Kolesarnica veleblagovnice Savnik iz Kranja, trideseta leta 20. stoletja; širina 71 cm, višina 106 cm, globina 57,5 cm; NZ 5362

Soba 2

Katalog vzorcev tekstila tovarne Jugočeška, trideseta leta 20. stoletja, trije kosi;

Ženska rokavica, izdelek podjetja Ivana Savnika Kranj, trideseta leta 20. stoletja;

višina 42 cm, širina 31 cm; last Darje Okorn

dolžina 27 cm, širina 14 cm; NZ 2189

Vzorci tekstila tovarne Jugobruna, trideseta leta 20. stoletja, trije kosi;

Zvezek z risbami vzorcev tekstila tovarne Adolfa Praha, trideseta leta 20. stoletja;

višina 41 cm, širina 24,5 cm; NZ 1706

višina 24 cm, širina 19,5, debelina 0,5 cm; NZ 2198

Katalog vzorcev tekstila tovarne Teza, trideseta leta 20. stoletja;

Katalog vzorcev centelina tovarne Zvezda Kranj, 1992;

višina 28,5 cm, širina 16 cm; NZ 4

višina 20 cm, širina 30,5 cm, debelina 3 cm; NZ 833

Katalog vzorcev tekstila tovarne Inteks, petdeseta leta 20. stoletja;

Vzorci tekstila tovarne IBI, devetdeseta leta 20. stoletja, trije kosi;

višina 29,5 cm, širina 18 cm; NZ 1732

Koledar tovarne Tekstilindus za leto 1986, tiskano na tekstil; višina 66 cm, širina 30 cm; NZ 2124

Upodobitev Kranja M. Meriana sredi 17. stoletja, tiskano na tekstil, izdelek tovarne Tekstilindus, konec osemdesetih let 20. stoletja; višina 21 cm, širina 33 cm; NZ 2125

Vzorci tekstila tovarne Aquasava Kranj, devetdeseta leta 20. stoletja, dva kosa; višina 29 cm, širina 25 cm; NZ 3916

Vzorci tekstila tovarne Franja Sirca, konec tridesetih let 20. stoletja, trije kosi; višina 76,5 cm, širina 16 cm; last Darje Okorn

Komplet dveh ženskih robcev v škatli, izdelek tovarne Triglav konfekcija Kranj, 1992; dolžina 16 cm, širina 10,5 cm, višina 2 cm; NZ 822

Napisna tabla z imenom podjetja Triglav konfekcija Kranj, devetdeseta leta 20. stoletja; širina 62,5 cm, višina 25,5 cm, debelina 2 cm; NZ 5167 Skica z vzorcem blaga za žensko oblačilo, tovarna Triglav konfekcija Kranj, 1985; višina 34 cm, širina 24 cm; NZ 262

Opečni zidak, izdelek opekarne Zabret na Bobovku, trideseta leta 20. stoletja; dolžina 30 cm, širina, 15 cm, višina 5 cm; last Jožeta Zabreta

Ročni pletilni stroj, izdelek podjetja Kovinar Kranj, 1956; dolžina 96 cm, širina 12 cm, višina 10 cm; NZ 5290

Plakat Razstava obrti in lokalne industrije, 1951, tisk Gorenjska tiskarna Kranj; višina 84 cm, širina 59,5 cm; NZdt 6499

Embalaža za jogurt in smetano, Mlekarna Kranj, 1990, pet kosov; višina 8 cm, premer 7,5 cm; NZ 222, NZ 224, NZ 225, NZ 227, NZ 228

Embalaža za smetano, Mlekarna Kranj, 1998; višina 8 cm, premer 7,5 cm; NZ 3522

Steklenica za olje Cekin, Oljarica Kranj, 1997; višina 29 cm, premer 8 cm; NZ 3315

Ženski usnjen čevelj z visoko peto, izdelek tovarne Planika Kranj, 1992; dolžina 28 cm, širina 10,5 cm, višina 10 cm; NZ 949

Trak z znakom ANKO, pletilskega podjetja Andrej Ogrizek Kranj, trideseta leta 20. stoletja; dolžina 49 cm, širina 2,5 cm; NZ 131

Natikač iz umetnega materiala, izdelek tovarne Planika Kranj, 1992;

Trak z znakom ISKA, podjetje Ivana Savnika Kranj, trideseta leta 20. stoletja;

Katalog vzorcev umetnega usnja za čevlje, Sava Kranj, 1982;

dolžina 29 cm, širina 3,5 cm; NZ 130

100

višina 21 cm, širina 29 cm; NZ 5386

dolžina 28 cm, širina 10,5 cm, višina 10 cm; NZ 955

višina 21 cm, širina 21 cm; NZ 56

101

Škatla s tulci patronov, Puškarna Kranj, 1992;

Prospekt Planika Kranj, kolekcija pomlad-poletje 1971;

dolžina 32 cm, višina 3 cm, širina 14 cm; NZ 931, NZ 933

višina 26,5 cm, širina 18 cm; NZdt 462

Reklamna tabla Sava Semperit, Sava Kranj, začetek osemdesetih let 20. stoletja;

Prospekt IKOS, obdelava površin, konec osemdesetih let 20. stoletja;

višina 15 cm, širina 35 cm, debelina 0,5 cm; NZ 63

višina 30 cm, širina 21 cm; NZdt 312

Avtomobilska radialna pnevmatika, izdelek tovarne Sava Kranj, 1971;

Prospekt Agromehanika, traktorski pršilnik;

premer 56 cm, debelina 15 cm; NZ 5385

višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 623

Guma za motorno kolo, izdelek tovarne Sava Kranj, začetek osemdesetih let 20. stoletja; premer 34 cm, debelina 10 cm; NZ 78

Prospekt Sava Kranj, Vist umetno usnje, 1973;

Termofor iz gume, izdelek tovarne Sava Kranj, sedemdeseta leta 20. stoletja; dolžina 44 cm, širina 21 cm; NZ 2172

Prospekt Exoterm, Exotermne zmesi v livarstvu, konec osemdesetih let 20. stoletja; višina 30 cm, širina 21 cm; NZdt 78

Avtomatska telefonska centrala 1/10, del – suhi usmernik, izdelek tovarne Iskra Kranj,1953; širina 26,5 cm, višina 17 cm; NZ 1080

Etiketa za blago tovarne Jugočeška, trideseta leta 20. stoletja;

Telefonski aparat ETA 82 z originalno embalažo, izdelek tovarne Iskra Kranj, 1982;

Etiketa za blago tovarne Jugobruna, trideseta leta 20. stoletja;

telefon: širina 15,5 cm, dolžina 22,5 cm, višina 7,5 cm; NZ 5285 škatla: širina 29 cm, globina 26 cm, višina 6,5 cm; NZ 5285

Prospekt 40 milijonov Iskrinih zvezd, Iskra Kranj, 1963; višina 20 cm, širina 23 cm; NZdt 314

Prospekt Električno orodje, Iskra Kranj, 1986; višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 621

Prospekt Števci električne energije, Iskra Kibernetika Kranj, 1988; višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 3234

Prospekt Roki 2000 montažni robot, Iskra Telematika Kranj, 1987; višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 3269

Prospekt Mlekarna Kranj, Kranjski siri, 1992;

102

višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 517

višina 14,5 cm, širina 10,5 cm; NZdt 5550

višina 16 cm, širina 14,5 cm; NZdt 5551

Zvezek za vzorce tekstila tovarne Jugobruna, trideseta leta 20. stoletja; višina 23,5 cm, širina 16 cm; NZdt 5555

Etiketa blaga za rute tovarne Jugobruna, trideseta leta 20. stoletja; višina 8 cm, širina 8 cm; NZdt 5349

Etiketa za blago tovarne Jugobruna, dva kosa, trideseta leta 20. stoletja; višina 4 cm, širina 5,5 cm; NZdt 5348

Etiketa blaga za rute Polda tovarne Jugobruna, trideseta leta 20. stoletja; višina 8 cm, širina 8 cm; NZdt 5553

Etiketa blaga za rute Zora tovarne Jugobruna, trideseta leta 20. stoletja;

višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 4741

višina 8 cm, širina 8 cm; NZdt 5554

Prospekt Creina, cisterne, 1990;

Etiketa za blago tovarne Tiskanina Kranj, petdeseta leta 20. stoletja;

višina 29,5 cm, širina 21 cm; NZdt 2804

višina 16 cm, širina 11,5 cm; NZdt 5556

103

Soba 3

Volnena preproga, vzorčno tkana, trideseta leta 20. stoletja;

Teniški lopar iz družine veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

dolžina 400 cm, širina 250 cm; last Ljuba Sirca, izposojeno pri Darji Okorn

širina 30 cm, višina 69 cm; NZ 5382

Naslanjač iz spalnice veletrgovca Ivana Savnika, dva kosa, trideseta leta 20. stoletja;

Drsalke iz družine veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

širina 68 cm, globina 73 cm, višina 80 cm; NZ 5384

dolžina 37 cm, širina 12 cm; NZ 5381

Mizica iz spalnice veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

Pustna maska za oči iz družine župana Cirila Pirca, 1920–1940;

višina 70 cm, premer 64 cm; NZ 5384

širina 24 cm, višina 19 cm; last Darje Okorn

Svilena plesna obleka Zdenke Pirc, por. Sirc, trideseta leta 20. stoletja;

Pustna maska za oči iz družine župana Cirila Pirca, 1920–1940;

dolžina 100 cm, širina 94 cm; last Darje Okorn, Kranj

širina 29,5 cm, višina 18 cm; last Darje Okorn

Plesna torbica iz perlic, nanizanih v cvetličnem vzorcu, 1920–1940;

Rokavice iz glaze usnja iz družine župana Cirila Pirca, 1920–1940,

širina 11 cm, višina (brez ročaja) 15,5 cm; last Darje Okorn, Kranj

dolžina 26,5 cm, širina 12 cm; last Darje Okorn

Nadkomolčne rokavice iz glaze usnja iz družine trgovca Joška Majdiča, 1910–1940;

Plesna pahljača Halke Pirc s podpisi plesalcev, 1919;

dolžina 60 cm, širina 11,5 cm; E 4925

višina 21 cm; last Darje Okorn

Slonokoščena pahljača iz družine Savnik, 1920–1940;

Žepni koledarček z napisom veletrgovine Ivan Savnik, Kranj, 1936;

višina 16 cm; NZ 5370

širina 6,6 cm, višina 10 cm; NZ 5372

Dnevna obleka soproge veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

Žepno ogledalce iz družine veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

dolžina 115 cm, širina 80 cm; NZ 5363

širina 11,5 cm, višina 10,5 cm; NZ 5374

Čepica soproge veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

Pudrnica iz družine veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

premer 23 cm, višina 10 cm; NZ 5365

premer 10,5 cm, višina 1 cm; NZ 5371

Rokavice soproge veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja; dolžina 26 cm, širina 13 cm; NZ 5366

Steklenička za kolonjsko vodo iz družine veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja; širina 10 cm, višina 6 cm; NZ 5377

Torbica soproge veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

Manikirni pribor iz družine veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

širina 20 cm, višina 23 cm; NZ 5368

dolžina 23 cm, širina 18,5 cm; NZ 5375

Torbica soproge veletrgovca Ivana Savnika, trideseta leta 20. stoletja;

Trgovinske vrvice z napisom Ivan Savnik s podstavkom, trideseta leta 20. stoletja; stojalo: dolžina 26 cm, širina 14 cm, kolut: premer 11 cm, višina 15 cm; NZ 5379

širina 25 cm, višina 16 cm; NZ 5367

Teniški lopar trgovke Hani Sajovic, z okvirjem in v etuiju, trideseta leta 20. stoletja; širina 30 cm, višina 71,5 cm; last Darje Okorn, Kranj

104

Steklenička s črnilom podjetja KIK Franca Berjaka iz Kranja, trideseta leta 20. stoletja; premer 4,5 cm, višina 6 cm; E 8304 105

Katalogi veletrgovine Ivan Savnik, Kranj, štirje kosi: 1925, 1926, 1927, 1931;

Sprehajalna palica Cirila Pirca z inicialkama, trideseta leta 20. stoletja;

širina 22 cm, višina 30 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

dolžina 80 cm, širina 11,5 cm; last Darje Okorn

Vrečka trgovine z delikatesami Albin Terčon, Kranj, trideseta leta 20. stoletja;

Očala – naočniki Cirila Pirca z etuijem, trideseta leta 20. stoletja;

širina 26 cm, debelina 8 cm, višina 38,5 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

dolžina 12 cm, širina 5 cm; last Darje Okorn

Vrečka veletrgovine Ignac Andrašič, Kranj, trideseta leta 20. stoletja;

Portret Cirila Pirca, črno-bela fotografija v okviru, trideseta leta 20. stoletja;

širina 13,5 cm, debelina 6 cm, višina 20 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

višina 44 cm, širina 34 cm, debelina 4 cm; last Darje Okorn

Vrečka klobučarja Jožeta Ovčjaka, Kranj, trideseta leta 20. stoletja;

Odlikovanje jugoslovanske krone 2. reda, podeljeno Cirilu Pircu 6. 3. 1935, v škatli in diploma;

širina 33 cm, debelina 10 cm, višina 60 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

Nalepka za blago trgovine z manufakturo Matej Pirc, Kranj, 1920–1940; širina 5,5 cm, višina 7,5 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

Papir z glavo trgovine z manufakturo Matej Pirc, Kranj, 1920–1949; širina 22,5 cm, višina 15 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

Ovojnica z glavo trgovine z barvami Valentin Šturm, Kranj, trideseta leta 20. stoletja; širina 15,5 cm, višina 12,5 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

Naročilnica strojne pletilnice Andrej Ogrizek, Kranj, trideseta leta 20. stoletja; širina 22 cm, višina 30 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

Plakat za razprodajo v trgovski hiši Ivan Savnik, Kranj, trideseta leta 20. stoletja; širina 62 cm, višina 31,5 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

Nalepke za steklenice z žganjem iz sliv, hrušk ali za brinovec, trije kosi, trideseta leta 20. stoletja; širina 9,5 cm, višina 15 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja Nalepke za steklenice z žganjem iz sliv, hrušk ali za brinovec, trije kosi, trideseta leta 20. stoletja; širina 7,5 cm, višina 11 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja Dobavna knjižica za kupce v mesariji Jernej Jeršin, Kranj, trideseta leta 20. stoletja; širina 11 cm, debelina 0,7 cm, višina 16,5 cm; iz arhiva kustodiata za etnologijo Gorenjskega muzeja

106

Soba 4

škatla: dolžina 24,5 cm, širina 11,5 cm, višina 4 cm; diploma: višina 50 cm, širina 37 cm; last Darje Okorn

Odlikovanje jugoslovanske krone 4. reda, podeljeno Cirilu Pircu 6. 10. 1930; dolžina 10 cm, širina 5 cm; last Darje Okorn

Odlikovanje svetega Save 4. reda, podeljeno Cirilu Pircu 10. 8. 1923; dolžina 9,5 cm, širina 4 cm; last Darje Okorn

Odlikovanje svetega Save 3. reda, podeljeno Cirilu Pircu 13. 1. 1925; dolžina 11,5 cm, širina 5,5 cm; last Darje Okorn

Odlikovanje belega orla 5. reda, podeljeno Cirilu Pircu 12. 10. 1926; dolžina 10 cm, širina 5 cm; last Darje Okorn

Flavta Cirila Pirca, konec 19. stoletja; dolžina 62 cm, premer 2,5 cm; last Darje Okorn

Flavta piccolo, last Cirila Pirca, konec 19. stoletja; dolžina 30 cm, premer 2 cm; last Darje Okorn

Rokopis dveh govorov župana Cirila Pirca, 11. 5. 1921 in 1. 8. 1926; višina 22,5 cm, širina 14,5 cm; last Darje Okorn

107

Rokopis in tipkopis kratke igre Kandidat za prireditev Narodne čitalnice, avtor Ciril Pirc, trideseta leta 20. stoletja; višina 31 cm, širina 21 cm; last Darje Okorn

Soba 6

Zaporniška srajca Ljuba Sirca, petdeseta leta 20. stoletja; dolžina 78 cm, širina 58 cm; last Darje Okorn

Dopis o imenovanju Cirila Pirca v Banski svet Dravske banovine, 17. 7. 1930;

Brisača Ljuba Sirca, uporabljena v zaporu, petdeseta leta 20. stoletja;

višina 34 cm, širina 21 cm; last Darje Okorn

dolžina 66 cm, širina 43 cm; last Darje Okorn

Dnevni suknjič gerok s telovnikom Cirila Pirca, trideseta leta 20. stoletja;

Portret Franca Puharja, olje na platno, okvirjeno, avtor Marjan Belec, 1961;

suknjič: dolžina 95 cm, širina 48 cm; telovnik: dolžina 54 cm, širina 45 cm; last Darje Okorn

višina 84 cm, širina 66,5 cm; last Petre Puhar Kejžar

Zložljivi cilinder klak Cirila Pirca, trideseta leta 20. stoletja;

Stol Lupina, izdelek tovarne Stol Kamnik, šestdeseta leta 20. stoletja;

višina 18 cm, širina 27–31 cm; last Darje Okorn

višina 75 cm, širina 62, globina 60 cm; NZ 4302

Suknjič in telovnik fraka Franja Sirca, trideseta leta 20. stoletja;

Klubska mizica, šestdeseta leta 20. stoletja;

suknjič: dolžina 94 cm, širina 47 cm, telovnik: dolžina 59 cm, širina 45 cm; last Darje Okorn

višina 57 cm, širina 61 cm; NZ 5383

Cilinder Franja Sirca, trideseta leta 20. stoletja;

Televizor z ohišjem iz furnirja; šestdeseta leta 20. stoletja;

višina 16 cm, širina 26–31 cm; last Darje Okorn

širina 47 cm, globina 40 cm, višina 37 cm; NZ 757

Soba 5

Radijski aparat Opatija de Luxe z ohišjem iz furnirja, izdelek tovarne Iskra Kranj šestdeseta leta 20. stoletja; širina 57 cm,

Vzorci tekstila tovarne IBI, dva kosa;

globina 25 cm, višina 33 cm; NZ 3504

višina 21 cm, širina 29 cm; NZ 5386

Mizica za televizor s stekleno ploščo, šestdeseta leta 20. stoletja;

Vzorci tekstila tovarne IBI v mapi, devetdeseta leta 20. stoletja; dolžina 30 cm, širina 22 cm, višina 4 cm; NZ 5388, NZ 5389

širina 67,5 cm, globina 44 cm, višina 78,5 cm; last Tjaše Štempihar

Vzorci tekstila tovarne IBI, osemdeseta leta 20. stoletja; višina 30,5 cm, širina 21,5 cm; NZ 5387 Portret Franca Omana, olje na platno, uokvirjeno, avtor Marjan Belec, 1989; višina 127 cm, širina 102; last Dunje Bidovec

Knjige Franca Omana, 14 kosov, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Gorenjsko Kranj

108

109

Summary

GENTLEMEN AND COMRADES

C ap italis t an d So c ialis t P ro s p e r in g o f K r an j 1920– 1980

In the period after both World Wars of the 20th century, the town of Kranj experienced remarkable economic development, which was outstanding also at the Slovenian level. Intensive industrialisation changed the town profoundly in all areas. Life in the town and relations in society before WWII were directed by the middle-class entrepreneurship, values and civilization. After the war, however, this was superseded by socialist slogans and self-governance. The stories we highlight here in particular, are those of individuals and their families standing out as political and economic elite representatives, encouraging and directing the development of Kranj. Before WWI, there were only a few minor semi-industrial plants in Kranj. Economic situation of the 1920s encouraged establishment of new companies, which led the town’s officials of Kranj to search eagerly for investors who would build large factories in Kranj. The town offered all what was needed for successful development of industry. Czech factory owners assisted by the localentrepreneurs and banks started building textile factories by the Sava River. The first factory, which started operating in 1924, was Jugočeška, followed by Intex, Tekstilindus and Jugobruna in the next years. In a couple of years, Kranj became the second most important centre of textile industry in Slovenia. There was also a factory of rubber products called Vulkan, later Semperit, in Kranj. The town made good use of the favourable conditions for the development of industry, which determined the economic prospering of the town in the 20th century. During the extraordinary development of the town between both world wars, Ciril Pirc was the Mayor of Kranj. He devoted plenty of his energy to economic revival of the town, and implemented ambitious plans successfully with the help of his supporters. Townspeople were proud of their success and the progress of their town, which gained modern appearance and spread in the near vicinity. The locals drummed up business eagerly as well, mainly in the textile industry. 110

111

In 1930s, Franjo Sirc, Anton Adamič, Ivan Savnik, Anton Božič and Adolf Prah ran their textile factories, knitting and ready-made clothing plants. One of the key figures in the remarkable development of Kranj textile industry was Franjo Sirc who worked extensively with foreign businessmen. In 1930, he built his own factory in the nearby Stražišče and employed 250 workers by the end of 1930s. At the beginning of WWII, the factory was first seized by the invader, and then nationalised by the new regime after the war ended. Despite the fact that Sirc was involved in the post-war reconstruction of the textile industry, he was accused of spying at a set up trial in 1947. He was condemned to prison with forced labour and seizure of all his property.

Products Industry. Franc Oman assumed the chairman position there in 1955 and stayed in charge for more than three decades.

Before WWII, mostly young people from nearby villages worked in the factories of Kranj. Kranj became an important workers centre and a lively commercial point. The number of traders had doubled. Locals were becoming increasingly entrepreneurial, their lives were dictated by work and good earnings. Differences in the status of middle-class families reflected in their lifestyle and social events. Old elite families, officials and intellectuals of Kranj were joined by the new faces of successful traders and entrepreneurs. The most successful of them built new houses in the northern suburbs.

productivity.

During confiscation and two nationalizations after WWII had ended, the pre-war owners were deprived of their companies, which came to be owned by the state and the society. Supported by the republic and the municipality, the electricity and rubber industries took over the leading role in the economy of Kranj beside textile factories. Iskra and Sava companies won the international market recognition with its products from the 1960s onwards, and become synonymous with raising social standards.

In 1960, IBI factory specialized in the manufacture of jacquard fabrics for bedding and decorative products. In the early 1970s, the factory was modernised and continued production from fibre to fabric was established, which made IBI the most productive Yugoslav company exporting to more than 30 countries. Director Franc Oman managed the company according to capitalist business principles, having full support of employees who received higher wages and numerous benefits. Although influenced by self-governance, their focus was on the organizational and technological progress as well as the raised

The self-governance corporate management, which involved all employees in the process of work organization and planning, soon proved to be ineffective. The main critic of the post-war Yugoslav management system was Ljubo Sirc. He was a son of the pre-war industrialist from an old Kranj middle-class family. In 1947, he was accused of spying at a set up Nagode trial, and condemned to execution. After his release in 1955, he fled abroad. He received his PhD in Switzerland, lectured at the University of Glasgow and studied the communist economy systems. He received the Order of the British Empire for all his efforts. The industry characterising the development and life of Kranj through the twentieth century,lost its momentum in 1980s. Many a company, which had been a success story in previous decades, got entangled in unsolvable problems. A period of intensive industrialization in Kranj was slowly reaching its end.

Continued expansion of production plants in Kranj attracted many workers from other Slovenian regions and Yugoslav republics. Franc Puhar was the first to criticise the dangers of such a development model which employed numerous unskilled workers. He was the Mayor of Kranj between 1958 and 1961, and later worked in the economy. He explored the history of Kranj avidly, and warned that the development of economy, which was not based on the modernisation of production, would influence the future of the town badly on the long run. After the war, the success of individual companies depended on the goodwill of policies and management style. The directors steered between both the formal regulations of the socialist economy policies and the market laws. Companies standing out were those with teams of experts who were developing products intended for sale on the demanding Western markets. An example of successful operations and management during this period was IBI Kranj – Kranj Cotton 112

113

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Kranj)"1920/1980"(083.824) GOSPODJE in tovariši : kapitalistični in socialistični razcvet Kranja 1920-1980 / [avtorji besedil Monika Rogelj ... [et al.] ; uredila Monika Rogelj ; kartogrami Matjaž Budkovič ; fotografije fototeka Gorenjskega muzeja ... [et al.], fotografije razstave Miran Kambič ; prevod povzetka Katarina Ropret]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2015 ISBN 978-961-6478-68-7 1. Rogelj, Monika 281252096

114

115 --

116