Mogočne stene

MO

GOČ

NE

STE

NE

laji

ima

H vv hi spe isto ki u lpin uns ih a Vrh ensk slov

Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji

Avtorici razstave in publikacije: Jelena Justin, mag. Monika Rogelj Fotografije so prispevali: Tone Škarja, Andrej Štremfelj, Viki Grošelj, Janez Dovžan, Stane Klemenc, Janez Lončar, Dušan Srečnik, Cene Berčič, Stipe Božić, Roman Robas, Davo Karničar, Zvonko Požgaj, Tomaž Jakofčič, Marko Prezelj, Tina Di Batista, Nejc Marčič, Irena Mrak, Vanja Matijevec.

Grafično oblikovanje in oblikovanje razstave: Barbara Bogataj Kokalj, Studio Aleja d. o. o.

Skeniranje fotografij: Mateja Likozar in Cumulus d. o. o.

Jezikovni pregled: Judita Babnik Prevod: David Limon Tisk: Medium d. o. o.

Naklada: 500 izvodov Izdal: Gorenjski muzej, zanj Marija Ogrin, direktorica Kranj, junij 2013

Po koncu druge svetovne vojne, ko sta Joža Čop in Pavla Jesih splezala osrednji triglavski steber, so v petdesetih letih slovenski alpinisti odhajali plezat v Dolomite in zahodne Alpe. Kot želja in cilj se je pojavila Himalaja, vendar je bilo pred letom 1960 še prezgodaj za tak podvig.

Zgodovina slovenskega himalajizma sega v leto 1960, ko se je sedemčlanska odprava namenila na Trisul. Vodja odprave je bil Stane Kersnik, člani pa Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Ante Mahkota, Andrej Robič, Zoran Jerin in Aleš Kunaver. Cilj odprave ni bil vrh po smeri prvega pristopa, pač pa poiskati nov dostop z zahoda na severni greben ter vzpon na neosvojena vrhova Trisul II (7120 m) in Trisul III (6270). Za glavni vrh je zmanjkalo tako časa kot moči, a tudi doseženo je bilo za ekipo brez himalajskih izkušenj zavidljivo.

Pomembna letnica za razvoj slovenskega himalajizma je bilo leto 1963, ko je bila pri Planinski zvezi Slovenije ustanovljena Komisija za odprave v tuja gorstva, ki je skrbela za izbiro ciljev, pripravo moštev in organizacijo odprav.

Druga odprava leta 1965 je imela cilj 7903 metre visoki Kangbačen, peti vrh v pogorju Kangčendzenge. Vrh Kangbačna ni bil osvojen, osvojili pa so stranski vrh Jalung Ri (7535 m).

Naslednja odprava je leta 1969 odšla na Anapurno II (7937 m). Vodil jo je legendarni Aleš Kunaver; Anapurno II sta osvojila Kazimir Drašler in Matija Maležič, poleg tega pa so Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver osvojili še Anapurno IV (7525 m).

Leta 1972 sledi osemtisočak Makalu, ki ostane nedosežen, čez dve leti pa ponovijo odpravo na Kangbačen, katerega vrh doseže kar devet alpinistov – Stane Belak - Šrauf, Roman Robas, Peter Ščetinin, Janez Dovžan, Franc Jeromen, Marjan Manfreda, Zvone Andrejčič, Radovan Riedel in Tone Trobevšek. Odpravo Kangbačen 1974 je vodil Tone Škarja.

Leta 1975 se 21-članska odprava vrne pod Makalu (8463 m) in preplezajo prvenstveno smer v njegovi južni steni. Prvenstveni vzpon na Makalu je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom.

Razvoj alpinizma in dosežke, ki so sledili, sta dokončno leta 1977 napovedala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta preplezala prvenstveno smer na jugozahodni greben Gašerbruma I (8068 m).

Makalu

8463 m

1975

prvenstvena smer v južni steni

Vrisana smer v južni steni Makaluja

VI. jugoslovansko odpravo Makalu 1975 so sestavljali: Janko Ažman, Stane Belak - Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik - Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viktor Grošelj - Viki, Tomaž Jamnik - Mišo, Stane Klemenc, Ivan Kotnik - Ivč, Aleš Kunaver – vodja, Janez Lončar - Šodr, Marjan Manfreda - Marjon, dr. Damjan Meško – zdravnik, Bojan Pollak - Bojč, Milan Rebula - Bistri, Radovan Riedel – televizijski snemalec, Roman Robas - Romi, Jože Rožič Joža, Dušan Srečnik - Zobi in Nejc Zaplotnik.

Prvenstveni vzpon na Makalu po južni steni je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji.

Na vrhu pete najvišje gore na svetu je stalo sedem članov: 6. oktober: Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon; slednji je vrh dosegel brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil edinstven uspeh v tedanjem alpinizmu, saj je bil prvi alpinist na svetu, ki mu je to uspelo. Cena, ki jo je plačal, je bila ogromna: zaradi omrzlin so mu amputirali prste na nogah; 8. oktober: Janko Ažman in Nejc Zaplotnik; 10. oktober: Viki Grošelj in Ivč Kotnik; 11. oktober: Janez Dovžan.

Po vrnitvi v domovino je predsednik republike na predlog PZS odlikoval VI. jugoslovansko alpinistično odpravo na Makalu z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Mednarodno pla­­nins­ ko združenje (UIAA) je ta vzpon uvrstilo med tri najboljše svetovne alpinistične dosežke, saj je šlo po mnenju strokovnjakov za do tedaj najtežjo preplezano himalajsko steno.

Člani VI. jugoslovanske alpinistične himalajske odprave (Foto S. Klemenc)

Prečnice nad taborom 4 (Foto J. Dovžan)

Zoran Bešlin na vršnem grebenu Makaluja (Foto J. Dovžan)

Viki Grošelj visoko v steni (Foto I. Kotnik)

Leta 1975 je močna odprava dokončala začeto delo iz leta 1972, ko so dosegli višino 8100 metrov. Južna stena je bila po prvem slovenskem poskusu cilj močne avstrijske in tudi mednarodne odprave, vendar je bila stena pretrd oreh za obe odpravi. Čakala je Slovence. (Foto V. Grošelj)

8068 m

Gašerbrum 1977

jugozahodni greben Gašerbrum z jugozahodnim grebenom, skoraj 3000 metrov visoko južno steno in južnim ledenikom, polnim nevarnih razpok in serakov.

Vris preplezane prvenstvene smeri. (Foto A. Štremfelj)

Člani odprave v baznem taboru. Od desne stojijo dr. Martin Košak, Drago Bregar, Filip Bence, sirdar in kuhar Gullan Mohamed, Nejc Zaplotnik, nosač Karin in Borut Bergant; spredaj Janez Lončar, Franc Čanžek in Andrej Štremfelj. Alpinisti so bili od doma tri mesece in pol, odprava je trajala 35 dni.

(Foto M. Pintar)

Nejc Zaplotnik nad taborom 3 (Foto A.

Andrej Štremfelj v zgodnjem jutru na poti proti vrhu (Foto N. Zaplotnik)

Štremfelj)

Andrej Štremfelj na vrhu Gašerbruma, njegovega prvega osemtisočaka (Foto N. Zaplotnik)

Nejc Zaplotnik pod vrhom Gašerbruma (Foto A. Štremfelj)

Člani odprave: Filip Bence, Borut Bergant, Janez Lončar, Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Franc Čanžek, Drago Bregar, dr. Martin Košak – zdravnik in Marinko Pintar – voznik.

Po prvem osvojenem osemtisočaku je bila na predlog Alpinističnega odseka Tržič v program Komisije za odprave v tuja gorstva sprejeta odprava na Gašerbrum v Karakorumu, ki je bil takrat spet odprt za tuje odprave. Zraven so povabili alpiniste iz drugih odsekov. Načr­ tovano je bilo preplezati prvenstveno smer po jugozahodnem grebenu. Po hitro organiziranih pripravah so na enajstdnevno pot do Paki­ stana odšli s kombijem in tovornjakom, polnim opreme. Po dolgotrajnem pridobivanju dovoljenj in dvotedenskem pristopu je odprava 22. junija dosegla bazni tabor na ledeniku Abruzzi. Ob lepem vremenu in intenzivnem delu so tri ekipe na gori hitro napredovale, postavili so štiri višinske šotore (5400, 6200, 6730 in 7500 m) in smer opremili s fiksnimi vrvmi.

Iz tabora 4 sta 8. julija kot prva proti vrhu krenila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj in ob 12.15 uri stala na vrhu drugega »slo­ vens­kega« osemtisočaka, preplezana je bila prvens­tvena smer.

Poslabšanje vremena in slabo zdravstveno stanje ekipe je preprečilo nadaljnje vzpone. V zadnjem taboru je kljub temu vztrajal Drago Bregar, vendar so soplezalci kmalu izgubili stik z njim in vsako upanje, da bi v snežnih metežih ostal živ.

8848 m

Everest 1979

zahodni greben

Prvenstvena smer na Everest po zahodnem grebenu (Foto V. Grošelj, arhiv T. Škarja)

Člani odprave: Tone Škarja – vodja, Tomaž Jamnik, Stane Belak, Bojan Pollak, Roman Robas, Štefan Marenče, Stane Klemenc, Viki Grošelj, Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Franček Knez, Ivč Kotnik, Marjan Manfreda, Vanja Matijevec, Dušan Podbevšek, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Jože Zupan, Stipe Božić, Vlado Mesarić, Muhamed Gafić, Muhamed Šišić, dr. Evgen Vavken in dr. Igor Tekavčič – zdravnika; spremljevalci Slavko Vajt – snemalec, Matjaž Culiberg in Slavko Šetina – radijska tehnika, Marjan Raztresen in Vlado Kovačević – novinarja, Franc Novinc – slikar.

O odpravi na Mount Everest so slovenski alpinisti za­ čeli razmišljati že v začetku sedemdesetih let, glavni načr­­to­valec je bil Aleš Kunaver. Odprava je bila vrhunec slovenskih klasičnih himalajskih odprav, ki jo je preveval duh skupinskega dela.

Načrtovan je bil pristop po novi prvenstveni smeri, po zahtevnem zahodnem grebenu. Smer sestavljajo trije zapo­ redni, povsem različni vzponi: z ledenika Kumbu se dviga 700 metrov visoka strma skalna stena sedla Loh-La, sledi ji 1200 metrov visoko pobočje Zahodne rame, za njenim vrhom se razteza 2,5 kilometra dolg oster greben, na koncu katerega je začetek strme in razgibane vršne piramide Everesta.

Naveze alpinistov so skupaj z 20 višinskimi nosači iz baze na ledeniku Kumbu (5350 m) po natančnem razporedu izmenično odhajale na goro in delale za skupni cilj, osvojitev vrha. Smer so opremljali s fiksnimi vrvmi, iskali prehode, postavili in opremili pet višinskih taborov (6050, 6770, 7170, 7520 in 8120 m). Po skoraj mesecu in pol dela na gori sta se prva proti vrhu odpravila Marjan Manfreda in Viki Grošelj, a sta se morala obrniti. Naslednji dan sta se prav tako neuspešno poskušala Roman Robas in Dušan Podbevšek.

Na vrh Everesta sta 13. maja 1979 stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Dva dni kasneje so vrh dosegli še Stane Belak, Stipe Božić in Šerpa Ang Phu. Pri sestopanju jih je ujel vihar in ponoči so morali bivakirati na višini 8300 metrov.

Zjutraj so jim odšli na pomoč Ivč Kotnik, Borut Bergant in Vanja Matijevec. Ob srečanju je Ang Phu nenadoma zdrsnil po pobočju in se ubil.

Preplezana je bila peta prvenstvena smer na goro, ki je bila najzahtevnejša in najdaljša. To je bil velik ekipni uspeh slovenskega alpinizma, ki si je dokončno pridobil ugled tudi v svetu in stopil ob bok alpinističnim velesilam.

Največji problem dostopa do zahodnega grebena je predstavljala navpična in previsna stena Lho-La. Steno so opremili za varno plezanje. Za prevažanje tovorov na goro so napeljali doma skonstruirano ročno žičnico, s katero so na sedlo dnevno zvlekli od 300 do 400 kilogramov opreme in hrane za oskrbo višinskih taborov. (Foto T. Škarja)

Marjan Manfreda in Viki Grošelj sta postavila šotor tabora 5 in se prva podala proti vrhu. Manfreda je na višini 8250 metrov brez dodatnega kisika preplezal ključno mesto in pritrdil vrv. S tem je naslednjim navezam močno olajšal prehod proti vrhu. Oba alpinista sta pri tem pomrznila in se morala vrniti v bazo. (Foto V. Grošelj)

Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, 13. maja 1979 ob 13.51 uri, prva Slovenca na najvišji točki sveta. (Foto N. Zaplotnik, A. Štremfelj)

Nejc Zaplotnik se je s tem dosežkom uvrstil med peščico svetovnih alpinistov, ki so do takrat preplezali tri osemtisočake. Za Andreja Štremflja je bil to drugi osemtisočak.

Stane Belak - Šrauf na vrhu Everesta, 15. maj 1979. Skupaj z njim sta bila Stipe Božić in Ang Phu, ki se je prvi na svetu na vrh povzpel po dveh različnih smereh.

(Foto S. Belak in S. Božić)

8516 m

Lhotse 1981

južna stena Južna stena Lhotseja z vrisom preplezane smeri in višinskimi tabori na 5800, 6400, 6850, 7400, 7850 in 8100 metrih (Arhiv A. Štremfelj)

Člani himalajske odprave Lhotse 81 South face expedition (Foto V. Matijevec)

Višinski tabor 4 (Foto A. Štremfelj)

Plezanje proti taboru 4.

(Foto A. Štremfelj)

Od 64 dni, kolikor so bili alpinisti v steni, le štiri dni ni snežilo. (Foto P. Markič)

Člani odprave: Aleš Kunaver – vodja, Filip Bence, Janez Benkovič, Borut Bergant, Stipe Božić, Slavo Frantar, Viki Grošelj, Franček Knez, Ivč Kotnik, Rajko Kovač, Marjan Kregar, Marjan Manfreda, Peter Markič, Vanja Matijevec, Željko Perko, Pavel Podgornik, Peter Podgornik, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Miro Šušteršič, Iztok Tomazin, Nejc Zaplotnik, Jovan Popovski, dr. Matija Horvat – zdravnik; spremljevalci Janez Majdič – radijski tehnik, Ivan Skumavc – kuhar, Petar Antonijević – novinar, Miroslav Stanković – snemalec.

Zraven je sodelovalo še 12 Šerp.

O možnostih vzpona čez južno steno Lhotseja je Aleš Kunaver razmišljal že v šestdesetih letih. Visoka in strma južna stena, 3300 metrov granitnih skal in ledu, je tedaj veljala za enega največjih izzivov v Himalaji, za problem alpinizma prihodnosti.

Klasična odprava s številčnim moštvom je smer v centralnem delu stene opremila z vrvmi in postavila šest višinskih taborov. Tako so v tveganih razmerah lahko računali na večjo varnost.

Alpinisti so po dveh mesecih del na gori, v zelo težkih razmerah, ob stalnem sneženju in plazovih, z izjemnimi napori dosegli višino 8250 metrov. Navezo Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in Pavel Podgornik sta 14. maj 1981 na poti proti vrhu zaustavila zahtevna stometrska skalna pregrada in zelo slabo vreme. Zato je bil sprejet rezervni načrt, doseči rob stene. To je 18. maja uspelo Frančku Knezu in Vanji Matijevcu, ki sta dosegla višino 8100 metrov.

Kljub temu da se je odprava morala odpovedati vrhu, je uspeh alpinistov, preplezana stena, naletel na priznanje alpinistične javnosti. To je bilo nekaj najzahtevnejšega, kar je bilo do tedaj preplezanega v Himalaji.

8167 m

Daulagiri

1981

prvenstvena smer v južni steni

Prvenstvena smer v južni steni Daulagirija (Foto C. Berčič)

Leta 1981 so odpravo sestavljali: Janez Sabolek, Jože Zupan, Emil Tratnik, Cene Berčič, Rok Kolar, Stane Belak - Šrauf – vodja.

Daulagiri je s svojimi 8167 metri osma najvišja gora na svetu. S svojo drzno lepoto je zasvojila dva izjemna slovenska alpinista, ki sta preko njene 4000 metrov visoke južne stene preplezala dve prvenstveni smeri.

Prvi od njiju je bil legendarni Stane Belak Šrauf, ki je na goro organiziral kar štiri odprave.

Prava odisejada je bil vzpon jeseni leta 1981, ko se je skupaj s Cenetom Berčičem in z Emilom Tratnikom vpisal med najbolj drzne himalajske plezalce vseh časov.

V spodnjem delu stene so imeli nekaj napetih vrvi, nato pa so nadaljevali v alpskem slogu, kar pomeni brez višinskih taborov, brez fiksnih vrvi, brez pomoči Šerp. Nekaj dni so efektivno plezali le po pet do šest ur, preostale ure pa so čakali, da so se gromeči plazovi kamenja in ledu v steni umirili. Po šestih dneh so priplezali do roba stene in stika z grebenom, po katerem poteka Japonska smer. Po treh dneh so dosegli višino 8000 metrov, vrh so imeli kot na dlani.

A nevarno poslabšanje vremena jih je prisililo v sestop na severno stran gore. Kalvarija na gori je trajala celih 14 dni. Njihova izčrpanost, dehidracija, ozebline in slabo vreme so pomenili eno najbolj dramatičnih pustolovščin v zgodovini svetovnega himalajizma. Žal je bil njihov prvenstveni vzpon v steni prepoznan kot poraz, ker niso dosegli vrha. Klasifikacija alpinističnih vzponov tedaj je bila, da je bilo treba osvojiti tudi vrh.

Člani odprave v bazi pod orjaško in eno najzahtevnejših sten v Himalaji (Foto C. Berčič)

Nadmorska višina 7800 metrov.

Utrujenost, neznosen mraz in bližajoči se vremenski preobrat.

(Foto S. Belak Šrauf)

Zahtevno plezanje na višini 7400 metrov; sedmi dan v steni (Foto C. Berčič)

Cene Berčič je zaradi omrzlin na nogah komaj še hodil, omrzline na rokah pa so mu preprečevale uporabo rok.

(Foto S. Belak Šrauf)

8505 m

Jalung Kang zahodni vrh Kangčendzenge 1985 severna stena

Prvenstvena smer čez severno steno na Jalung Kang, to je bil tudi prvi vzpon s severa.

(T. Česen, Sam, str. 148)

Na ledeniku Kangčendzenge (Foto T. Škarja)

Plezanje v žlebu pod taborom 3 (T. Česen,

Tomo Česen na vrhu Jalung Kanga (Foto B. Bergant)

Sam, str. 48)

Borut Bergant pred sestopom z vrha Jalung Kanga (Foto T. Česen)

Slovo od prijatelja Boruta Berganta (1954–1985) ob spominski skali v bazi na Pangpemi (Arhiv T. Škarja)

Člani odprave: Tone Škarja – vodja, Filip Bence, Borut Bergant, Tomo Česen, Janko Humar, Tomaž Jamnik, Janez Jeglič, Silvo Karo, Franc Knez, Pavle Kozjek, Marjan Kregar, Peter Podgornik, Slavko Svetičič, dr. Damijan Meško – zdravnik in spremljevalec Braco Zavnik – novinar.

To je bila še klasična odprava s ciljem preplezati prven­stveno smer, ki je potekala v ostenju Kangčendzenge, po nedokončani Nemški smeri in se nadaljevala po pobočju in grebenu do zahodnega vrha. Drugi del načrta je bil tudi vzpon po severnem stebru na alpski način. V lepem vremenu so hitro napredovali in v treh tednih postavili štiri višinske tabore (5720, 6520, 7350 in 8100 m). Do tabora 4 so se povzpeli Pavle Kozjek, Franc Knez in Silvo Karo. Proti vrhu je prva šla naveza Tomo Česen in Borut Bergant, ki sta 22. aprila ob 16.30 dosegla vrh. Opravljen je bil prvi vzpon na Jalung Kang s severa.

Po javljanju z vrha je baza izgubila radijsko zvezo z alpini­stoma. Ob sestopanju, že ob pozni uri, je Bergant, ki je plezal brez dodatnega kisika, izčrpan, brez zunanjega vzroka zdrsnil po koluarju nad vrhnjim taborom. Česen je noč sam bivakiral na višini 8300 metrov in zjutraj nadaljeval sestop do tabora 3. Člani odprave kljub iskanju niso našli sledov za izginulim Bergantom. Zaradi smrti in poslabšanja vre­ mena je bila odprava zaključena.

Načrt, da bi naveza štirih alpinistov v alpskem slogu preplezala severni steber, je ostal neizpolnjen.

8201 m

1988

Čo Oju prvenstvena smer v severni steni

Vrisana prvenstvena smer (Foto V. Grošelj)

Člani odprave so bili: Roman Robas – vodja, Blaž Jereb, Rado Nadvešnik, Marko Prezelj, Jože Rozman, Iztok Tomazin, Viki Grošelj in Tone Škarja.

Severna stena Čo Oja leži v Tibetu, ki je bil do leta 1980 zaprt za tujce. To je bila odprava, za katero se do konca ni vedelo, če bo sploh šla na pot, saj so jih pestile velike finančne težave. Cena, ki so jo kitajske oblasti postavile za vzpon, je bila bistveno višja, kot če bi se gore lotili z nepalske strani. Očitno ni pomagalo niti to, da smo bili takrat še del komunistične Jugoslavije. Tonetu Škarji je uspelo priskrbeti denar in akcija na gori se je po plačilu organizatorjem lahko začela.

S Tibetanske planote so alpinisti videli le zgornji del te več kot dva kilometra visoke in štiri kilometre široke stene, šele na koncu doline se jim je deviška stena pokazala v vsej svoji mogočnosti. Zavedali so se, da je pred njimi edinstvena priložnost preplezati prvenstveno smer. Do višine 7100 metrov so alpinisti napeli fiksne vrvi, od tam do vrha so plezali brez varovanja. 2. novembra je bil Iztok Tomazin prvi od članov odprave, ki je stopil na vrh in sploh prvi človek na svetu, ki je na goro stopil s severne strani. Sestopil je po smeri prvopristopnikov in s tem opravil tudi prvo prečenje gore. 5. novembra sta vrh dosegla Viki Grošelj in Janez Rozman. Njun izstop iz stene je bil po drugi varianti, sestopila pa sta čez steno. Tri dni za njima sta vrh dosegla Marko Prezelj in Rado Nadvešnik, dan za njima pa še Roman Robas in Blaž Jereb.

Reinhold Messner je v svoji knjigi Velike stene vzpon uvrstil med 32 največjih dosežkov pre­ teklega stoletja v Himalaji.

Celotna odprava v baznem taboru. Odprava Čo Oju je bila uspešno zaključena (Foto R. Robas)

Pogled na Čo Oju s pohoda proti bazi (Foto R. Robas) Roman Robas v taboru 3.

(Fhoto B. Jereb)

Jože Rozman v steni (Foto V. Grošelj)

Rado Nadvešnik na vrhu Čo Oja (Foto M. Prezelj)

7710 m

Kumbakarna – Jannu 1989

severna stena, preplezana na alpski način, solo Česnova smer v severni smeri Jannuja (T. Česen, Sam, str. 154)

Tomo Česen pred vstopom v steno Jannuja.

Njegov način plezanja je zahteval premišljeno in natančno pripravo opreme. (Foto Jani Kokalj;

Člana odprave: Tomo Česen, dr. Jani Kokalj – zdravnik

T. Česen, Sam, str. 114)

Plezanje v strmem prostranstvu ledu (Foto Jani Kokalj; T. Česen, Sam, str. 119)

Po 41 urah plezanja v steni vrnitev v bazo (Foto J. Kokalj; T. Česen, Sam, str. 120)

Jannu v pogorju Kangčendzenge je plezalno zahteven vrh, še posebej njegova severna stena, ki je dolgo veljala za enega od problemov modernega himalajizma in alpinizma. V steni so prvo smer potegnili japonski alpinisti, kasneje so večkrat poskušali evropski plezalci.

Leta 1989 se je za solo vzpon na alpski način odločil Tomo Česen, kar je veljalo za zelo velik izziv. Česen je imel za seboj zelo težke zimske vzpone v domačih stenah in Centralnih Alpah ter solo vzpon v južni steni K2, v kateri je po prvenstveni smeri dosegel višino 7900 metrov.

Prvenstveno smer v 2800 metrov visoki severni steni je začel v njenem najte­žav­ nejšem osrednjem delu. V steno je vstopil 27. aprila, pet dni po prihodu v bazo, le z najnujnejšo opremo, kar mu je omogočalo hitro napredovanje. Stena je čez dan zaradi padajočih kosov ledu in kamenja nevarna, zato je najnevarnejši in najtežji srednji del plezal ponoči. Zelo zahteven je bil tudi strmi zgornji del nad 7000 metri – led in kamenje, tudi s povsem gladkimi granitnimi skalami. Česen je vrh Jannuja dosegel po 23 urah plezanja, 28. aprila ob 15.40. Že v temi in ob poslabšanju vremena je sestopal po japonski smeri do višine 6800 metrov, kjer je bivakiral v ledni razpoki in se nato vrnil v bazo. Česnov dosežek je nakazal novo smer v svetovnem alpinizmu – najtežje himalajske stene preple­ zati hitro in enostavno, na alpski način.

8046 m

Šiša Pangma 1989

prvenstvena smer v jugozahodni steni gore

Vrisani prvenstveni smeri v Šiša Pangmi; leva Štremfelj-Kozjek, desna Grošelj-Bence

Odpravo so sestavljali Stane Belak - Šrauf, Filip Bence, Viki Grošelj, Pavle Kozjek, Marko Prezelj, Andrej Štremfelj, Iztok Tomazin in Tone Škarja – vodja. Pridružena člana odprave sta bila zdravnik Žare Guzej in snemalec Matjaž Fištravec.

To je bila prva slovenska odprava, ki je v Tibet stopila preko mejnega prehoda Zangmu in se odpeljala do 40 kilometrov oddaljenega Nyalama. Tam se je začel pohod do baze, ki je bila na višini 5300 metrov. Aklimatizacija je potekala na Njanang Ri (7071 m), zadnjem visokem vrhu v vzhodnem grebenu Šiša Pangme, ter na okoliških pet- in šesttisočakih.

Zdravje je precej načelo alpiniste, zato so se naveze pomešale. V centralni steber sta se odpravila Štremfelj in Kozjek, Grošelj in Bence pa v desni del stene.

Andrej Štremfelj in Pavle Kozjek sta v treh dneh v alpskem stilu preplezala prvenstveno smer v osrednjem stebru južne stene. V steni je bil neznosen mraz, sama strmina pa Kozje­ku ni omogočala, da bi se oblekel v kombinezon, ki ga je nosil s seboj, zato je pomrznil. Z vrha sta sestopila na višino 7500 metrov in se srečala z Vikijem Grošljem ter s Filipom Bencetom.

Naslednje jutro sta presodila, da bosta lahko sama sestopila v dolino, druga naveza pa je nadaljevala proti vrhu in ga tudi dosegla.

Zaradi omrzlin je Kozjek po vrnitvi v domovino ostal brez palca na desni nogi.

Po vrnitvi v bazo je Pavle Kozjek v svoj dnevnik zapisal: „Gotovo sem videti zelo nebogljen, ko takole ležim ob šotoru z vijoličastimi, zateklimi prsti na rokah in nogah. Nastavljam se soncu, ki jih greje in suši, grejeta pa jih tudi Complamin in Johnny Walker, zato so vroči kot žerjavica. Smešno: prvič pijem viski na zdravniški recept.“

Pavle Kozjek pri plezanju visoko v steni Šiša Pangme (Foto A. Štremfelj)

Andrej Štremfelj pleza nenavezan v steni Šiša Pangme. (Foto P. Kozjek)

Pavle Kozjek na vrhu Šiša Pangme (Foto A. Štremfelj)

Omrzline Pavla Kozjeka (Foto A. Štremfelj)

8516 m

Lhotse 1990

južna stena, solo vzpon na alpski način

Južna stena Lhotseja z vrisano smerjo Toma Česna (Foto J. Kokalj; T. Česen, Sam, str. 155)

Člani odprave: Tomo Česen, dr. Jani Kokalj – zdravnik in Tomaž Ravni­har – snemalec.

Člani odprave se vračajo domov (T. Ravnihar, Katedrala

Plezanje v Lhotsejevi steni (T. Česen, Sam, str. 139)

Lotse, str. 80)

Plaz v divji steni Lhotseja (T. Česen, Sam, str. 138)

Tomo Česen po 62 urah plezanja, po vrnitvi v bazo (T. Česen, Sam, str. 138)

Cilj preplezati južno steno Lhotseja si je leta 1990 zastavil Tomo Česen, ki je imel za seboj že svetovno odmevne vzpone. Njegov načrt je bil steno plezati sam, v alpskem stilu, s čim manj opreme in čim bolj preprosto. Hitrost mu je predstavljala varnost. Česen je v steno vstopil 22. aprila pozno popoldne, v njenem central­nem delu, levo od slovenske smeri iz leta 1981. Zaradi nevarnosti padanja kamenja in ledu v spodnji polovici stene je plezal ponoči, ko se stena umiri.

Plezalsko najzahtevnejši je bil skalni steber nad 8200 metri. Na vrhu je bil 24. aprila, ob 14.20, po 45 urah plezanja in z dvema bivakoma na višini 7500 in 8200 metrov. Vrnil se je skoraj po isti smeri, z bivakom na višini 7300 metrov in bil spet pod steno 25. aprila zjutraj. Česen je zaključil slovensko smer in jo posvetil Alešu Kunaverju. Ta dosežek, ki je v medijih zelo odmeval, je pomenil enega od mejnikov himalajizma. Zaradi pomanjkanja slikovnega gradiva in različnih izjav so se sčasoma v strokovni alpinistični javnosti pojavili dvomi v Česnovo dosego vrha in njegov plezalni dosežek.

8586 m

Kangčendzenga 1991

južni greben, preplezano alpsko

Preplezana smer po južnem grebenu (Arhiv M. Prezelj)

Člani odprave: Tone Škarja – vodja, Marija Frantar, Vanja Furlan, Viki Grošelj, Bojan Počkar, Marko Prezelj, Jože Rozman, Uroš Rupar, Andrej Štremfelj, Stipe Božić, Dare Juhant, Robert Držan, Wanda Rutkiewicz, Ewa Pankiewicz (Poljska), dr. Damijan Meško – zdravnik.

Prva slovenska odprava na Kangčendzengo leta 1965 je opravila prvi pristop na Zahodni Kangbačen (Jalung Ri, 7538 m). V naslednjih desetletjih so alpinisti osvojili vrhova Kangbačen (7903 m, 1974) in Jalung Kang (8505 m, 1985) in kot prvopristopniki osvojili več okoliških šesttisočakov (Ramtang Čang, Jaho Peak, Mojca Peak, 1974).

Načrt odprave leta 1991 je bil preplezati preostale tri glavne vrhove, pri čemer so se člani odprave svojih ciljev lotili na različne načine. Na gori so postavili štiri višinske tabore. Glavni vrh sta po ponovljeni Britanski smeri 1. maja osvojila Viki Grošelj in Stipe Božić, isti dan pa Uroš Rupar Centralni vrh solo po Poljski smeri.

Pri poskusu prvega vzpona na Vzhodno Kumbakarno sta Vanja Furlan in Bojan Počkaj dosegla višino 7050 metrov.

Marko Prezelj in Andrej Štremfelj sta za aklimatizacijo kot prva z nepalske strani preplezala sedemtisočak Talung. Njun glavni cilj je bil splezati na južni vrh Kangčendzenge, po prvenstveni smeri po južnem stebru, v celoti na alpski način. Za vzpon sta potrebovala pet dni, imela sta štiri bivake in vrh dosegla 30. aprila pozno popoldne. Najtežavnejša sta bila prvi in zlasti zadnji del vzpona. Sestopila sta ponoči, po Poljski smeri, do tabora 3. Za preplezano prvenstveno smer sta prejela najprestižnejšo svetovno alpinistično nagrado zlati cepin, za najboljši alpinistični vzpon sezone.

Po hitrem poslabšanju vremena so se vse tri naveze vračale z gore, na poti proti glavnemu vrhu sta bila še Marija Frantar in Jože Rozman. Zaradi močnega vetra, slabe vidljivosti in zlasti zaradi izčrpanosti sta morala pod vrhom obrniti. Sestopala sta že v mraku in zdrsnila na višini 8000 metrov. Naslednji dan so člani odprave njuni trupli našli tisoč metrov nižje. Uspešna odprava je bila s tem na tragičen način končana.

Člani odprave v bazi pod Kangčendzengo. (Arhiv T. Škarja)

Marko Prezelj drugi dan plezanja, v ozadju Talung Peak. (Foto A. Štremfelj) Marko Prezelj po vzponu na Južni vrh Kangčendzenge (Foto A. Štremfelj)

Andrej Štremfelj po preplezani prvenstveni smeri po južnem grebenu. S Prezljem sta bila prva, ki sta plezala katero koli smer Kanča v alpskem stilu.

(Foto M. Prezelj)

8091 m

Anapurna 1995

prvi smučarski spust z vrha Anapurna, zadnji osemtisočak, ki so ga dosegli slovenski alpinisti. (Foto T. Škarja)

Odpravo je vodil Tone Škarja, člani pa so bili: Viki Grošelj, Tomaž Humar, Davorin in Andrej (Davo in Drejc) Karničar, dr. Damijan Meško, Janko Oprešnik, Stipe Božič in Carlos Carsolio.

Člani odprave v baznem taboru (Foto V. Grošelj)

Drejc Karničar se odpravlja na goro.

(Foto T. Škarja)

Davo Karničar na vrhu Anapurne (Foto D. Karničar)

Davo in Drejc po srečni vrnitvi z vrha (Foto T. Škarja)

Objektivno nevarne dele so zavarovali s fiksnimi vrvmi. (Arhiv T. Škarja)

Anapurna je prvi osemtisočak, na katerega je leta 1950 stopila človeška noga, a vendarle zadnji, na katerem so stali slovenski alpinisti.

Bazo so imeli na višini 4300 metrov in do višine 6300 metrov so postavili dva višinska tabora. Vzpon je potekal po smeri francoskih prvopristopnikov iz leta 1950. Smer, ki tehnično ni zahtevna, je objektivno zelo nevarna, zato so napeli precej fiksnih vrvi, ki so jih nekajkrat celo zadržale, ko jih je zbil plaz.

Andrej in Davo Karničar sta skupaj z Mehi­ čanom Carsoliom začela vzpon 25. aprila, naslednji dan so postavili tabor 3 na višini 6600 metrov. Slabo vreme jih je en dan zadržalo v taboru, četrti dan pa so nadaljevali do tabora 4 na 7400 metrih. Že pred polnoč­jo istega dne so se odpravili proti vrhu. Vrh so dosegli 30. maja ob 8.25 uri. Čez eno uro sta brata odsmučala z vrha. Za vzpon iz tabora 4 na vrh so potrebovali osem ur, pri spustu na smučeh sta bila pri taboru 4 v pol ure. Ustavila sta se v vsakem višinskem taboru, sicer pa sta brez večjih prekinitev suvereno prismu­ čala do višine 4600 metrov, ko sta morala zaradi pomanjkanja snega sneti smuči. V 18 urah sta tistega dne prišla iz tabora 4 na vrh in smučala nazaj v bazni tabor. Podvig, kakršnega ni opravil še nihče na svetu.

Teden dni pozneje, 6. maja, je vrh sam dosegel tudi Tomaž Humar.

Naslednje jutro, po vrnitvi z vrha, so Andreja Karničarja močno srbele noge. Zgrozil se je ob pogledu na povsem bele prste. Dr. Meško je prepoznal hude omrzline, zato so ga s helikopterjem prepeljali v Katmandu, od tam pa se je vrnil v domovino, kjer so mu amputirali prste.

6828 m

Ama Dablam 1996

prvenstvena smer v severozahodni steni.

Višina SZ-stene 1650 m, v alpskem stilu, Spominska smer Staneta Belaka - Šraufa, VI 90° (70° V, A2+), sestop po jugozahodnem grebenu Vrisana Spominska smer Staneta Belaka - Šraufa v severozahodni steni Ama Dablam (Foto Z. Požgaj)

Tričlanska odprava: Vanja Furlan – vodja, Tomaž Humar in Zvonko Požgaj.

Ama Dablam res ni med višjimi gorami v Himalaji, a po svoji obliki je ena najlepših.

Za aklimatizacijo sta se plezalca Furlan in Humar povzpela na Imjatse, 6173 m, bolj znan kot Island Peak. 21. aprila 1996 sta se odpravila v steno, a sta se po petih dneh zaradi nemogočih vremenskih razmer vrnila v bazo.

Do drugega poskusa je prišlo 30. aprila. Zelo hitro sta napredovala in prvi dan dosegla ogromen serak na višini 5630 metrov. V tem delu je bilo ledno plezanje, naklonina vzpona pa med 60° in 85°. Naslednji dan sta začela plezati že ponoči, saj ju je čakal najtežji del smeri, ki sta ga poimenovala rampa; visoka je približno 300 višinskih metrov, za kar sta potrebovala 17 ur. Naslednji dan sta se zbudila s povsem krvavimi prsti od napornega plezanja prejšnji dan, ko je nenadoma nekaj počilo in vreča z vso ledno opremo je zletela v prepad. „Shit,“ zavpijem od groze. „Fuck,“ se zadere Vanja. „In nadaljujeva, kot da se ni nič zgodilo,“ je sočno opisal dogajanje na svoji spletni strani Tomaž Humar.

Dobršen del smeri od rampe sta preplezala nenavezana, z izjemo skalnega raztežaja. Vrh Ama Dablam sta dosegla 4. maja ob 16.45. Čez eno uro sta začela sestopati po jugozahodnem grebenu, kjer poteka normalna pot na goro. V bazni tabor pod severozahodno steno sta se vrnila 6. maja.

Vzpon je odmeval v mednarodnem alpinis­ tičnem svetu, saj je bil leta 1997 nagrajen z zlatim cepinom za najboljši alpinistični vzpon leta 1996.

Do vpadnice seraka sta plezala po levi strani. (Foto Zvonko Požgaj) Zahtevno kombinirano plezanje (Foto T. Humar) )

Neznosna strmina pod vrhom (Foto V. Furlan)

Vanja in Tomaž varno v dolini (Foto Z. Požgaj) „Midva sva opravila svoje. Naj se zgodi karkoli, stena je preplezana.“ (Foto Tomaž Humar)

7952 m

Gjačung Kang 1999

prvenstvena smer v severni steni Stena z vrisano smerjo

Odpravo na najvišji sedemtisočak na svetu so sestavljali Andrej Štremfelj – vodja, Marko Prezelj, Tomaž Jakofčič, Peter Mežnar, Marko Čar, Matic Jošt, Janko Meglič, Blaž Navršnik in dr. Žare Guzej.

Gaženje do pasu (Foto M. Prezelj)

Srečanje dveh navez v steni (Foto T. Jakofčič)

V steni je bril neznosen veter, tibetanec. (Foto M. Prezelj)

Andrej Štremfelj, Marko Čar in Matic Jošt na vrhu Gjačung Kanga (Foto M. Prezelj)

Tomaž Jakofčič in Peter Mežnar v varnem zavetju baznega tabora in v oskrbi pri dr. Guzeju (Foto A. Štremfelj)

Odpravo so od samega začetka spremljale težave: odpovedal jim je satelitski telefon; usodo odprave je krojilo vreme; Tomaž Jakofčič je izgubil potni list, pri vzponu sta se Andrej Štremfelj in Marko Prezelj skoraj usodno zastrupila s plinom. Člani odprave so se aklimatizirali na okoliških vrhovih in pri tem preplezali dve novi smeri na Zero Peak (6700 m), dve novi smeri in prvi vzpon na Siguang Ri Shar (6998 m), tri nove smeri na Siguang Ri (7309 m).

Po končanem sneženju jih je čakalo sedemurno gaženje do pasu visoko, da so sploh prišli pod steno, kjer so imeli tabor ABC, ki so ga zaradi obilice snega komaj našli. Kljub ledenemu severnemu vetru, imenovanem tibetanec, so se lotili stene.

Prva štiričlanska naveza Štremfelj-Prezelj, Jošt-Čar se je bila zaradi skoraj usodne zastru­ pitve s plinom prvih dveh primorana vrniti v bazo na zdravljenje, zato je druga naveza postala prva. Naveza Jakofčič-Mežnar se je odločila za nadaljevanje, naveza MegličNadvešnik pa po slabi noči za sestop.

31. oktobra ob 18. uri sta Jakofčič in Mežnar prišla na vrh, dan za njima, 1. novembra, pa še Andrej Štremfelj, Marko Prezelj, Matic Jošt in Marko Čar ter so še isti dan sestopili.

Na gori je bilo neznansko mraz, zato sta Jakofčič in Mežnar pomrznila, bila povsem dehidrirana, Mežnar pa je pri sestopu, med plezanjem čez navpično robno zev, padel in nezavesten obležal pod plaznim stožcem. K sreči so ga drugi videli in ga oskrbeli.

Ledena tibetanska epopeja se je srečno končala, ali kot je rekel Andrej Štremfelj: „Bili smo trmasti kot biki, zato nam je uspelo!“

8167 m

Daulagiri

1999

prvenstvena smer v južni steni

Daulagiri. (Foto Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, Sanje 2010 )

Odpravo so sestavljali: Tomaž Humar – vodja, Cene Berčič, Joško Bojić, Stipe Božić, Tomo Drolec, Andrej Kmet, Lado Ogrin, dr. Anda Perdan, Gorazd Suhadolnik.

Drugi slovenski alpinist, ki ga je Daulagiri zasvojil, je bil Tomaž Humar, ki se je vzpona solo preko južne stene lotil leta 1999. Po aklimatizaciji v smeri prvopristopnikov ga je helikopter prepeljal na južno stran gore.

Stene se je lotil v vpadnici z vrha. V nekaj dneh je preplezal najnevarnejši del stene, na višini 7400 metrov pa je ocenil, da je skalna pregrada prezahtevna za solista. Odločil se je za desno prečko, kar je bilo ravno tako tvegano početje, in iz stene je izplezal skoraj na istem mestu kot naveza leta 1981. Zaradi izčrpanosti se ni odločil za vrh, temveč je sestopil na severno stran, kjer ga je na višini 5600 metrov pobral helikopter.

Legendarni Reinhold Messner je vzpon označil za vzpon tretjega tisočletja.

Tomaž Humar v baznem taboru pod Daulagirijem. (Foto S. Božić)

Tomaž med aklimatizacijo. (foto www.humar.com)

Na robu stene se je zavedel, če ne bo sestopil, bo umrl. (Foto Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, Sanje 2010 )

»Zabijanje derez in zatikanje cepina po krušljivih skalah na tej višini ni hec.« (Foto Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, Sanje 2010 )

8848 m

Everest 2000

smučanje z vrha

Vijugajoča pika med seraki in ledeniškimi razpokami. (Arhiv D. Karničarja)

Odpravo so sestavljali: Davo Karničar – vodja, Franc Oderlap, Tadej Golob, Grega Lačen, Matej Flis, dr. Jurij Gorjanc.

Člani odprave Ski Everest 2000 v baznem taboru (Arhiv D. Karničarja)

Priprava smuči za zgodovinsko smučanje, edinstveno v zgodovini (Arhiv D. Karničarja)

Med seraki Ledenega slapu (Foto F. Oderlap)

Davo na vrhu Everesta (Foto F. Oderlap)

Detajl smučanja. (Arhiv D. Karničarja)

Kot pravi Davo Karničar sam, se je rodil zato, da bi smučal z Everesta. In je!

Zgodovinski vzpon sta opravila skupaj s soplezalcem Fran­cem Oderlapom. Z vzponom sta začela 4. oktobra zjutraj. Najprej ju je čakal Ledeni plaz, v naslednjih dveh dnevih je sledil vzpon čez Rumeni pas, Ženevski raz do Južnega sedla, kjer se je pred njima pokazala vršna piramida. Vzpon na vrh se je začel ob deseti uri zvečer. Sledilo plezanje znane Hillarijeve stopnje. 7. oktobra ob 6.45 sta stala na najvišji točki sveta, skupaj s šerpama Ang Dordžijem in Pasang Tensig. Po eni uri priprav na zgodovinski spust je Davo Karničar začel s smučanjem. Uganka je bilo smučanje preko Hillarijeve stopnje, kjer se je s 70 centimetrsko zanko in vponko pripel na fiksno vrv in odsmučal čez zloglasni skalni skok.

Na strminah so mu grozili kložasti plazovi, smučanje s sedla Lho La pa je bilo smučanje med ogromnimi seraki. Iz baze so opazovali črno piko, ki je drsela po pobočju, pod modrimi ledenimi visinami, črnimi skalami in med ledeniškimi razpokami. Štiri ure in 40 minut je trajalo smučanje z vrha do baze. Višinska razlika spusta je bila 3500 m.

8201 m

2006

Čo Oju

JZ-stena, Slovenska smer; V– (WI 4) 50–60°, 1100 m (+900 m do vrha)

Čo Oju z vrisano prvenstveno smerjo. Smer so še isti dan ponovili drugi člani odprave, ki so prespali na drugem oz. tretjem taboru v normalni smeri.

Odpravo je vodil Uroš Samec, člani pa so bili Urban Golob, Miha Habjan, Marjan Kovač, Pavle Kozjek, Peter Poljanec ter Emil in Aljaž Tratnik.

Cilj Pavla Kozjeka je bil čim hitreje v alpskem stilu preplezati prvenstveno smer v jugozahodni steni Čo Oja. Iz baznega tabora so se do tabora ABC pod steno premaknili 1. oktobra, naslednji dan pa je Kozjek ob 3.30 začel vzpon. Vstop v steno je našel na vpadnici ozkega ozebnika levo, tik ob previsni skalni zapori v gornjem delu stene. Ključno mesto je bil ledeni slap na izstopu iz ozebnika, ki ga je Kozjek obplezal desno, po skalah. Po šestih urah plezanja je dosegel rob stene in nadaljeval po Poljskem grebenu. Sneg na grebenu je bil nepredelan in udiralo se mu je celo do pasu. Na višini 7550 metrov se Poljski greben priključi Normalni smeri, po kateri je prišel na vrh. Potreboval je 14 ur in pol, kar je edinstveno v zgodovini plezanja v Himalaji: le en dan za plezanje na več kot 8000 metrov visoko goro po prvenstveni smeri. Vrh je dosegel ob 18. uri in nato sestopil do tabora 2 na višini 7000 metrov.

V poročilu odprave je Pavle Kozjek zapisal: „Hiter single-push vzpon (14,5 ure) neposredno iz ABC-baze na vrh z minimalno opremo, po novi smeri, brez bivaka. S seboj sem imel le 3,2 litra tople pijače, šest power gelov, rezervne rokavice, fotoaparat in lahko bivak vrečo.“ Kozjekov vzpon je leta 2007 v Grenoblu dobil zlati cepin občinstva za leto 2006. Odpravo je zaznamovala krutost tibetanskega vsakdana.

Obmejni kitajski policisti so namreč streljali na tibetanske begunce in pri tem ubili nuno.

Pavle Kozjek je dogajanje fotografiral in v sredini oktobra so njegovi posnetki zaokrožili svet.

Pavle Kozjek pred vstopom v steno (Arhiv P. Kozjeka)

Pod slapom, ključnim mestom v prvenstveni smeri (Foto P. Kozjek)

Po 14 urah na vrhu Čo Oja (Foto P. Kozjek)

Pavletova fotografija ustreljene tibetanske nune – drobna pika v snegu poleg gazi – je osupnila svet. (Foto P. Kozjek)

7326 m

Chomolhari 2006

SZ-steber Chomolharija, ED2, M6+/30–70, približno 1950 m Pogled na Chomolhari z vrisano smerjo (Foto M. Prezelj)

Člani odprave po uspešnem zaključku (Foto

Odpravo so sestavljali Marko Prezelj – vodja, Boris Lorenčič, Rok Blagus, Tine Cuder, Matej Kladnik, Samo Krmelj in zdravnik dr. Damijan Meško.

M. Prezelj)

Večino časa je v steni pihal neznosen veter, ki je nosil ledene kristale. (Foto M. Prezelj)

Marko Prezelj in Boris Lorenčič na vrhu Chomolharija (Foto M. Prezelj) Pogled na Tibetansko planoto in ledeniško jezero, kjer je bila baza.

(Foto M. Prezelj)

Prečenje nad kaminom (Foto B. Lorenčič)

Za prebivalce Butana je Chomolhari ena najsvetejših gora, zato vzponov nanjo ni veliko. Po napornem urejanju birokratskih zadev je bil kargo poslan v Nepal, odprava pa je poletela v Peking in od tam z vlakom v Lhaso. Iz Lhase so z džipi nadaljevali pot proti gori. Bazo so imeli ob ledeniškem jezeru Chomo Lharang na nadmorski višini 5100 metrov.

Aklimatizacija je potekala po okoliških vrhovih, od katerih je bil eden visok blizu 7000 metrov, Jangmo Gopsha.

12. oktobra so odšli iz baze proti steni. Tik pod steno so postavili šotore in naslednji dan začeli plezati izbrane smeri.

Marko Prezelj in Boris Lorenčič sta začela vzpon po ozebniku, kjer sta gazila, saj je bilo le nekaj odsekov dovolj trdnih za plezanje po konicah derez. Ko sta izplezala na raz, sta nadaljevala po njem. Gazila sta napihan skorjast sneg. Veter je bil njun zvesti spremljevalec. Tik pred strmo skalno stopnjo sta postavila bivak, na višini 6300 metrov.

Zgodaj zjutraj sta nadaljevala preko prve skalne stopnje, sledilo je kombinirano plezanje preko druge skalne stopnje. Nad kaminom sta bila grozeča opast in previs, s katerega je visela dolga ledena sveča. Prezelj je kamin obšel po levi strani. Ta dan sta splezala do višine 6700 metrov, a se vrnila 400 metrov nazaj v varno zavetje bivaka. Naslednji dan sta še enkrat splezala do višine 6700 metrov, kjer sta rudarila v led, da sta si sploh lahko postavila bivak. 16. oktobra sta dosegla vrh, nenavezana po sneženem grebenu, in sestopila do višine 6300 metrov. Dan kasneje sta bila v bazi. Prezelj je na blogu zapisal: „Obema se je na koncu vdrlo v krajno zev, kot bi naju gora hotela še zadnjič opomniti, da koncentracija ne sme popustiti.“ Vzpon po SZ-stebru na Chomolhari je bil nagrajen z zlatim cepinom za leto 2006.

6251 m

Trango Towers 2006

VI, 6c, A2, M5, 1000 m, Trango Nameless Tower, prvi vzpon ženske naveze, alpski slog

Vrisana smer Eternal flame, Trango Nameless Tower (Foto A. Voglar)

Odpravo v Pakistan, v Karakorum, leta 2006 je sestavljala ženska naveza Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar, preostali člani so bili še Andrej Grmovšek, Silvo Karo, Nejc in Aleš Česen, Matjaž Jeran in Matevž Kunšič.

Glavni načrt ženske naveze je bil „kar koli bomo plezale, bomo plezale v alpskem stilu.“ Težave z zdravjem in vreme so krojili odločitve, kaj plezati; odločitev Trango Nameless Tower, 6251 m, resnično impozanten stolp, ki ga krasi 1000-metrska stena rumeno rjavega granita in navpičnih poči. Vedele so, da morajo čez steno čim hitreje in s čim manj opreme za pasom in v nahrbtnikih; težo v večini nosita zadnji dve, ki žimarita, tista, ki pleza spredaj, pa le tisto, kar potrebuje.

Do stene jih je čakalo 1400 metrov višinske razlike vzpona po koluarju. Plezanje so si razdelile takole: Tina Di Batista je najboljša plezalka v skali in ledu, zato ji je pripadel spodnji del stene in zadnji snežni metri do vrha, Tanji Grmovšek srednji del, kjer so bile široke poči, Sandri Voglar pa zgornji del stene s fingercami.

Plezanje prvi dan je bilo precej sneženo. Vztrajale so do t. i. sončne terase, na kateri so bivakirale.

Drugi dan je bila popoldne snežena nevihta, bil je vse večji mraz. Priplezale so na polico nad 23. raztežajem in si izklesale prostor za bivak. Tretji dan je bil najprej sončen, nato pa morbidno mrzlo popoldne. Vrh so dosegle četrti dan, 9. septembra 2006, ob 21. uri. Takoj so sestopile in dosegle sončno teraso ob 2. uri zjutraj. V bazni tabor so prišle istega dne popoldan, spakirale opremo in naslednje jutro ob 5. uri odšle dvodnevnemu maršu v civilizacijo nasproti. Počitek je prišel na vrsto šele v Skarduju.

Dekleta so v treh dneh priplezala s sedla na vrh, kar je bil sploh prvi pristop ženske naveze na Trango Nameless Tower in to v alpskem stilu.

Tina Di Batista pleza kombinirani peti raztežaj (Foto T. Grmovšek)

Aleksandra Voglar v steni rumenega granita (Foto T. Grmovšek)

Tanja Grmovšek med plezanjem (Foto T. Di Batista)

Kljub soncu je bilo v steni ledeno mraz (Foto A. Voglar)

Prva ženska naveza na vrhu Trango Nameless Tower, po smeri Eternal flame (Foto S. Voglar)

6858 m 2011

K7 West

Sanjači zlatih jam, VI/5, M5, A2, 1600 m, Luka Stražar in Nejc Marčič

Gora z vrisano smerjo. (Foto N. Marčič)

Plezanje v spodnjem delu smeri, višina 5200 m. (Foto L. Stražar)

Plezanje v spodnjem delu, VI. stopnja v ledu. (Foto L. Stražar)

Plezanje drugega dne. Zadaj Sulu Peak. (Foto L. Stražar)

Preko najtežjega raztežaja.

(Foto N. Marčič)

Tehnični raztežaj.

(Foto N. Marčič)

Prvenstvena smer preplezana, vrh dosežen.

(Foto N. Marčič)

Štiričlansko odpravo so sestavljali Urban Novak, David Debeljak, Luka Stražar in Nejc Marčič.

Mladima alpinistoma Marčiču in Stražarju je bil steber v zahodni steni K7 West že iz baznega tabora videti fantastičen za plezanje. V steni sta preživela štiri dni. Vzpon sta opravila v alpskem stilu, z minimalno opremo, saj sta s seboj imela le majhen šotor, eno spalno vrečo, kuhalnik, podlogo za ležanje in zelo malo tehnične opreme.

Vzpon sta začela ob 3. uri zjutraj, čakali sta ju dve uri dostopa. Vzpon se je začel v strmem snegu in ledu, ki sta ga prvi dan zaključila po 17 urah. Težave jima je povzročalo postavljanje šotora, saj je bila strmina resnično velika.

Naslednji dan je bil tehnično najzahtevnejši. Šlo je za kombinirano plezanje v skali in ledu. Drugi dan sta preplezala 250 metrov in postavila bivak na grebenu, precej stran od začrtane smeri. Tretji dan sta ugotovila, da z minimalno opremo, ki jo imata, v danih razmerah ne bosta mogla nadaljevati, zato sta zgornji skalni del obšla po desni strani grebena in nadaljevala pod seraki. Vrh sta dosegla ob 9. uri, nato pa sestopila do prvega bivaka. Četrti dan sta se vrnila v bazo in to je bil edini dan s slabim vremenom.

Vzpon Luke Stražarja in Nejca Marčiča Sanjači zlatih jam je bil nagrajen z zlatim cepinom za leto 2011, kar pomeni, da je bil izbran za najboljši alpinistični vzpon omenjenega leta.

8125 m

Nanga Parbat 2011

Vrisana Slovenska smer v Diamirski steni

Slovenska smer, dolžine 3120 metrov v Diamirski steni; gre za kombinacijo Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in prvenstvenega vzpona.

(Foto I. Mrak)

Člani odprave: dr. Irena Mrak – vodja, dr. Stojan Burnik, Nika Radjenović, Mojca Švajger, Viki Grošelj, Stipe Božić in Joseph Stiller.

Gore v Pakistanu, Nanga Parbat, se je leta 2011 lotila tretja odprava Univerze v Ljubljani.

Zaradi objektivnih nevarnosti je večina članov prekinila odpravo, vodja Irena Mrak pa se je skupaj s soplezalko Mojco Švajger vseeno odločila, da poskusita v alpskem slogu, z minimalno opremo, splezati kombinacijo Mess­ner­jeve smeri iz leta 1978, njegove ses­ topne smeri in prvenstvenega vzpona. 17. avgusta sta se odpravili na goro.

Prvi bivak sta imeli na višini 4750 metrov, naslednji dan sta bili že na višini 5800 metrov, kjer ju je zajelo snežno neurje, zato sta vzpon lahko nadaljevali šele čez dva dneva in dosegli 6700 metrov; dan zatem sta bili na višini 7200 metrov. Na višini 7350 metrov sta naleteli na krušljivo skalno pregrado. Skale so bile naložene ena na drugo, snega pa je bilo premalo za varen prehod čez gmoto in naprej proti vrhu. Zaradi lastne varnosti sta odnehali in se povzpeli do roba Diamirske stene, na višino 7590 metrov, kljub vedenju, da po gre­ benu do vrha ne bo šlo.

V bazo sta se vrnili deveti dan plezanja. Vmes sta na črnem ledu, ob znanem Messnerjevem seraku, obe zdrsnili. K sreči sta se ustavili 150 metrov nižje in vse se je srečno končalo. Še eno noč sta bivakirali in naslednji dan z modricami in s krastami sestopili v bazo.

Viki Grošelj, ki ju je spremljal in čakal v baznem taboru, ocenjuje, da čeprav jima ni uspe­lo doseči glavnega vrha, je njun vzpon v alpskem stilu eden največjih dosežkov v zgodovini ženskega himalajskega plezanja. Ne gre pozabiti, da gre za žensko navezo.

V steno sta se odpravili s 30 m vrvjo, 3 skalnimi klini in 2 lednima vijakoma, saj je smer iz baznega tabora izgledala „lahka“ (Foto I. Mrak)

Zadnji metri pod grebenom Mazeno so bili zaradi utrujenosti izjemno naporni (Foto M. Švajger)

Tretji dan v steni (Foto Irena Mrak)

Vzpon na vrh Nanga Parbata jima ni bil dan, zato sta smer zaključili na grebenu 7585 m visoko (Foto I. Mrak)

Edinih 15 m spusta ob vrvi sta opravili ob vstopu v ledeni ozebnik pod t.i. Messnerjevim serakom

Srečni nazaj v baznem taboru; Viki Grošelj, Mojca Švajger in Irena Mrak (Arhiv

(Foto I. Mrak)

Irene Mrak)

Trango Towers Gašerbrum

at

a Parb

Nang

K7 West

PAKISTAN

KITAJSKA Everest Anapurna Čo Oju

i

Daulagir

NEPAL

Lhotse

Šiša Pangma

Kumbakarna – Jann u

blam

Ama Da

INDIJA

Jalung K

ang

Gjačung Kang

Makalu

Chomolhari

Kangčen dzenga

BUTAN