Iz zgodovine fotografije v Kranju by Gorenjski muzej

Grad Khiselstein

november 2014â&#x20AC;&#x201C;maj 2015

Damir Globočnik

IZ ZGODOVINE FOTOGRAFIJE V KRANJU Od Puharja do Marenčiča

GORENJSKI MUZEJ Kabinet slovenske fotografije

Damir Globočnik IZ ZGODOVINE FOTOGRAFIJE V KRANJU Od Puharja do Marenčiča Katalog razstave Grad Khiselstein, november 2014–maj 2015 Avtor besedila v katalogu, izbor reprodukcij, priprava razstave: ddr. Damir Globočnik Oblikovanje kataloga in razstave: Barbara Bogataj Kokalj Jezikovni pregled: Irena Destovnik Tisk: Pro grafika d. o. o. Naklada: 300 izvodov Izdal: Gorenjski muzej Za Gorenjski muzej odgovarja: mag. Marjana Žibert, v. d. direktorice Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si Kranj, november 2014 Izdajo kataloga in razstavo sta omogočila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Kranj.

Kazalo 6 Uvodnik

8 IZ ZGODOVINE FOTOGRAFIJE

10 Dagerotipije v zbirkah Gorenjskega muzeja 13 Svetlopis – fotografski postopek Janeza Puharja 23 Popotni fotograf Christian Paier v Sveti deželi 32 KRANJ V FOTOGRAFSKEM OBJEKTIVU OKROG LETA 1900 46 STAREJŠI KRANJSKI FOTOGRAFI 48 Prvi stalni poklicni fotograf Ivan Jagodic 55 Prvi fotografski klub v Kranju 63 Mirko, Stanko in Franc Crobath 64 Janko Šavnik

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 77.04(497.4Kranj)(091)(083.824) GLOBOČNIK, Damir Iz zgodovine fotografije v Kranju : od Puharja do Marenčiča : [katalog razstave, Grad Khiselstein, november 2014 - maj 2015] / Damir Globočnik. - Kranj : Gorenjski muzej, 2014 ISBN 978-961-6478-61-8 276192768

Razstava Iz zgodovine fotografije v Kranju Od Puharja do Marenčiča Grad Khiselstein, oktober 2014–maj 2015 Avtor razstave: ddr. Damir Globočnik Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Jezikovni pregled: Irena Destovnik Postavitev razstave: Stane Perčič, Epigram

66 KRANJ MED OBEMA VOJNAMA 81 Fotografski odsek pri kranjski podružnici Slovenskega planinskega društva 82 Predvojni poklicni fotografi 88 Prva fotografska predavanja 89 Prva fotografska razstava v Kranju 100 Prve filmske predstave v Kranju 102 KONTINUIRANO DELOVANJE FOTOKLUBA V KRANJU OD LETA 1949 105 Foto-kino amatersko društvo Kranj 121 Kranjski krog 124 Barvna fotografija 128 Fotoklub Janez Puhar Kranj 134 Foto-kino klub Janez Puhar Kranj 179 Janez Marenčič 190 Marko Aljančič 198 Literatura

Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si

Uvodnik Osemindvajsetega novembra 1970, na slavnostni seji ob 60-letnici prvega foto-

kontinuirana fotografska dejavnost, v sklopu katere naletimo na vrsto pomemb-

kluba v Kranju, je kranjski Foto-kino klub Janez Puhar sprejel sklep o ustanovit

nih avtorjev.

vi Kabineta slovenske fotografije. Odločitev za osnovanje stalne zbirke izbranih del slovenske fotografije v rojstnem mestu prvega znanega domačega fotografa in fotografskega izumitelja so isti dan podprli slovenski fotografi, zbrani na republiški razstavi fotografije v Kranju.

Fotografsko gradivo je razdeljeno na več poglavij in vsebinskih sklopov, ki si sledijo po kronološkem vrstnem redu. Upoštevani so ljubiteljski in poklicni fotografi, oboji so bili namreč osrednji nosilci fotografske dejavnosti v Kranju. Časovni lok razstave se začne sredi 19. stoletja in konča v osemdesetih letih pre-

Dejavnosti Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju so segale na

teklega stoletja. V mestu lahko odmeve polpreteklega obdobja še vedno doživlja-

različna področja. Njegovi stalni sodelavci, med katerimi izpostavljamo umet-

mo ob aktualni fotografski produkciji, ki pa ji bo namenjena ena od naslednjih

nostnega zgodovinarja in likovnega kritika dr. Ceneta Avguština in fotografe

večjih razstav.

Marka Aljančiča, Stojana Kerblerja in Janeza Marenčiča ter preučevalca zgodovine domače fotografije, mag. Mirka Kambiča, so povezovali raziskovalno delo s težnjo po zasledovanju aktualne fotografske produkcije, zbirateljsko vnemo pa z bogato muzejsko oziroma galerijsko dejavnostjo. V prvem in delno drugem desetletju delovanja je Kabinet slovenske fotografije opravil pionirsko delo pri preučevanju, prezentaciji in oblikovanju zbirke ustvarjalnih dosežkov domačih fotografov. V težnji po čim bolj temeljitem vpogledu v razvojno pot domače fotografije in njene bistvene značilnosti je Kabinet slovenske fotografije posvečal največ pozornosti temam s celotnega slovenskega prostora. Hkrati je

Večina reproduciranih fotografij je sestavni del zbirke Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju (oznaka KSF pri inventarni številki) ali del muzejskih zbirk (oznake F, UZ in KZ). Preslikave iz starejših revij ali razstavnih katalogov so navedene pri posamezni reprodukciji. Nekaj fotografij smo za objavo v katalogu pridobili pri avtorjih oziroma njihovih družinah ter v osrednjih domačih muzejskih ustanovah in arhivih. Reprodukcija brez oznake pa pomeni, da nahajališče izvirne fotografije ni znano ali pa izvirna fotografija ni dostopna, Gorenjski muzej pa hrani njeno dokumentirano preslikavo.

na samostojnih razstavah predstavljal uveljavljene fotografe različnih genera-

Pričujoči katalog in razstavo Iz zgodovine fotografije v Kranju smo lahko pripra-

cij – od članov predvojnega Fotokluba Ljubljana do najmlajših. Prva razstava

vili samo na temelju strokovnega in organizacijskega dela številnih predhodni-

Kabineta slovenske fotografije je bila retrospektiva Janeza Marenčiča leta 1971 v

kov. Nekatere smo omenili na začetku uvodnika, na imena drugih boste naleteli

Prešernovi hiši. Prva razstava, ki zajema delovanje kranjskih fotografov v širo-

med prebiranjem besedila kataloga in z opazovanjem fotografskih reprodukcij.

kem časovnem razponu poldrugega stoletja, je pričujoča razstava z naslovom

Vsem se iskreno zahvaljujemo.

Iz zgodovine fotografije v Kranju. Katalog in razstava želita osvetliti bogato fotografsko tradicijo v Kranju, ki je botrovala ustanovitvi Kabineta slovenske fotografije, t. j. prve domače javne fotografske zbirke, na podlagi katere naj bi se postopoma oblikoval fotografski muzej.

Za pomoč pri pripravi razstave in dovoljenje za objavo fotografij se zahvaljujemo Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Nadškofijskemu arhivu, Narodnemu muzeju Slovenije, Slovenskemu etnografskemu muzeju, Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, Slovenskemu kul-

Raziskave zgodovine fotografije v Kranju so zajele fotografsko delovanje dveh

turnemu društvu Valentin Vodnik iz Doline pri Trstu, Fotografskemu društvu

pomembnih kranjskih rojakov, Janeza Puharja in Christiana Paierja, in se do-

Janez Puhar v Kranju, družinam Marenčič, Aljančič in Vencelj, dr. Primožu

taknile najstarejših v Kranju posnetih fotografij. Na začetku 20. stoletja v mestu

Lampiču, Ivu Vraničarju, Nataši Robežnik, Štefanu Oštirju, Biserki Komac, dr.

srečamo prve poklicne fotografe oziroma stalne fotografske ateljeje in tudi prvo

Juriju Kurillu, Ladu Kraljiču in Boštjanu Gunčarju.

ljubiteljsko fotografsko društvo. Leta 1939 je bila v Kranju prva fotografska raz stava. Zaradi druge svetovne vojne se je šele deset let pozneje lahko uveljavila

ddr. Damir Globočnik, muzejski svetnik

IZ ZGODOVINE FOTOGRAFIJE

V slovenskih javnih in zasebnih zbirkah je evidentiranih samo okrog dvajset dagerotipij.

Dagerotipije v zbirkah Gorenjskega muzeja

Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju je dagerotipijo pridobil od Julije Mayer, učiteljice v Mošnjah. Dagerotipija je nastala okrog leta 1860, najbrž na Notranjskem. Koloriranje dagerotipij se je uveljavilo že zelo zgodaj, saj portretiranci niso bili zadovoljni z neživljenjskimi sivimi toni, ki jih je določala posrebrena podlaga.

Dagerotipija je prvi v praksi uporabljeni fotografski postopek. Leta 1839 ga je v sodelovanju z Josephom Nicéphorom Niépcom (1765–1833) iznašel francoski slikar in direktor diorame Louis-Jacques-Mandé Daguerre (1787–1851). Po razglasitvi izuma v Parizu januarja 1839 je dagerotipija postala velika senzacija. Že februarja je o njej poročala Carniolia, ljubljanska revija za umetnost, književnost, gledališče in družabno življenje. Dagerotipija je omogočala sorazmerno lahko pot do zaslužka. Prve dagerotipije so pri nas posneli potujoči dagerotipisti, ki so se za nekaj časa ustavili v kakem mestu in ponujali svoje storitve. Emil Dzimski (1824–1863), ki je na začetku petdesetih let prišel v Ljubljano, je poleg galanterijskih in knjigoveških storitev ponujal tudi portretiranje v tehniki dagerotipije po najnovejšem in najboljšem postopku.1 Fotografsko obrt je prijavil šele leta 1860.2

Dagerotipije so praviloma vložene v dragocene okvirčke in škatle. Prekrite so s steklom, ki jih ščiti pred poškodbami, prahom in higroskopičnimi vplivi.

Portret stare matere Julije Mayer, ok. 1860, kolorirana dagerotipija, 7,3 x 5,7 cm Inv. št. UZ 5035 (Foto Boštjan Gunčar)

Emil Dzimski je leta 1853 za nekaj dni obiskal tudi Kranj in tu ponujal portrete v tehniki dagerotipije.3 Dzimski je bil prvi znani fotograf, ki je fotografiral v Kranju. O tem, ali je Janez Puhar fotografiral tudi v svojem rojstnem mestu, nimamo podatkov. Dagerotipija se razlikuje od pozneje uveljavljenih fotografskih postopkov. Gre za unikatno svetlobno sliko – direktni pozitiv na posrebreni kovinski (bakreni) podlagi. Cena dagerotipij je bila visoka, zato so si dagerotipske portrete lahko privoščili samo premožnejši ljudje. Dagerotipist Johann Bosch, ki je junija 1842 v Ljubljano prispel z Dunaja, je ponujal portretiranje v tehniki dagerotipije za ceno petih goldinarjev, kar je tedaj predstavljalo tretjino do polovice mesečnega zaslužka delavca.4 Na tistih delih posrebrene plošče, od katerih se svetloba ne odbija, lahko vidimo sence in temnejše dele motiva. Svetli deli fotografij so iz bleščečega srebrnega amalgama. Posrebrena površina dagerotipij je podobna zrcalu. Dagerotipije so hkrati pozitivi in negativi, odvisno od kota, pod katerim nanje pada svetloba, in kota, v katerem jih opazujemo, oziroma od tega, ali nanje odseva svetlo ali temno ozadje.

A. Burovich (?), Moški portret, dagerotipija, 8,3 x 7 cm Inv. št. KZ 3004 (nakup Anton Grašič, Polica pri Naklem, 1974) (Foto Boštjan Gunčar)

Pri dagerotipiji sta desna in leva stran motiva zamenjani. Ostrina dagerotipij je izjemna. Za opazovanje dagerotipij so pogosto uporabljali povečevalno steklo. Dagerotipija se je po letu 1860 postopoma umaknila postopku fotografiranja z mokrimi kolodijskimi ploščami in kopiranju slik na papir. 1 2 3 4

Oglas »Daguerrotyp-Porträts«, Anhang zur Laibacher Zeitung, 6. 5. 1852, št. 103. Po: Mirko Kambič, »Fotografi – kronisti ljubljanske preteklosti«, Ljubljana na starih fotografijah, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1985, št. 2, str. 8. Po oglasu »Daguerrotyp-Portraits«, Anhang zur Laibacher Zeitung, 17. 6. 1853, št. 135. Po: Mirko Kambič, »Iz starih fotografskih albumov / Dagerotipija na Slovenskem«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, št. 2, str. 121.

A. Burovich (?), Ženski portret, dagerotipija, 8,3 x 7 cm Inv. št. KZ 3003 (nakup Anton Grašič, Polica pri Naklem, 1974) (Foto Boštjan Gunčar)

Na moškem in ženskem portretu v tehniki dagerotipije je z ostro iglo izpisano: A. Burovich daguerreotyp. Mag. Mirko Kambič navaja, da ime Burovich med dagerotipisti ni znano. Lahko pa bi šlo za ime portretiranca, saj je bil Anton Burovič slovenski podjetnik.5 5

Po: Mirko Kambič, »Čas dagerotipije 1839–1860«, 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919 (Katalog razstave, Mestna galerija v Ljubljani), I. del, Ljubljana 1989, str. 12.

Svetlopis – fotografski postopek Janeza Puharja Janez Avguštin Puhar je bil rojen 26. avgusta 1814 v kamnoseški družini v Kra nju. Njegov oče Jožef Puhar (1776–1852), posestnik in kamnoseški mojster za mlinske kamne, se je kot vdovec leta 1812 poročil z Marijo Lebar (1783–1866) iz Struževega pri Kranju. Janez Puhar je bil njun prvi skupni otrok. Imel je brata Matija, ki je prav tako postal duhovnik, in tri sestre, Franco, Johano in Terezijo. Obiskoval je normalko v Kranju in po končanem tretjem razredu gimnazijo v Ljubljani. Odlikoval se je z znanjem tujih jezikov in matematično-naravoslovnih predmetov, ukvarjal se je z risanjem. Profesor fizike in kemije Janez Kersnik ga je navdušil za kemične poskuse. Želel se je posvetiti umetnosti, vendar se je na materino željo odločil za duhov niški poklic. 31. marca 1838 je v Kranju bral novo mašo. Isto leto je postal župnijski pomočnik (kooperator) v Leskovcu pri Krškem. Kot kaplan je služboval v Svibnem (1939), Metliki (1839), Ljubnem na Gorenjskem (1842), Radovljici (1845), na Bledu (1846–1853), v Cerkljah na Gorenjskem (1853–1861), Smledniku (1861), Kamniku (1862) in na Dovjem (1863). Umrl je 7. avgusta 1864 v Kranju. Janez Puhar se je z dagerotipijo seznanil zelo zgodaj. O iznajdbi dagerotipije je ljubljanski časnik Carniolia poročal februarja 1839. Avgusta 1839 je bila v Ljub ljani že na voljo drobna, v Leipzigu natisnjena knjižica o dagerotipiji. Janez Puhar, ki je tehniko dagerotipije obvladal že leta 1840, je bil prvi znani dagerotipist na Slovenskem, vendar se njegove dagerotipije niso ohranile.

Janez Puhar, Avtoportret, hyalotipija (fotografija na steklu) ali svetlopis, 12,1 x 10,3 cm Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-60 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Dagerotipija je bila zahtevna in draga fotografska tehnika. Puharju je uspelo odkriti cenejši in lažji način fotografiranja s pomočjo steklenih plošč, prekritih z žveplenimi izparinami. Poskuse je nadaljeval tudi v Ljubnem na Gorenjskem, kamor je bil 4. februarja 1842 prestavljen za kaplana, in nato na Bledu. Za roj stni dan Puharjevega izuma velja 19. april 1842, ko se je Puharju v Ljubnem posrečil nov fotografski postopek. Datum navaja Puhar v pismu Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju (Österreichische Akademie der Wissenschaft, Wien / Arhiv Avstrijske akademije znanosti, Puharjev fascikel pod oznako 18/1851).6

Po: Mirko Kambič, »Bled na starih slikah«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1984, št. 32, str. 166, 171.

Posebnosti Puharjevega fotografskega postopka

Janez Puhar, Moški portret – strelec (portret svaka), ok. 1855, fotografija na steklu, 11,2 x 9,7 cm

Puhar je očiščeno ploščo iz navadnega okenskega ali brušenega stekla za zrcala prevlekel s tanko plastjo žveplenih izparin. Ploščo je nato v zamračenem prostoru za nekaj sekund izpostavil jodovim param. Vložil jo je v preprost, ročno narejen fotografski aparat z lečo iz navadnega stekla, ki je deloval na principu camere obscure (škatle z luknjico, skozi katero prodira svetloba, na zadnji steni se pred odprtino izriše obrnjena slika predmeta).

Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-64 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Sledila je osvetlitev plošče, med katero so se iz železne posodice na dnu aparata usedali hlapi živega srebra. Pri tem je Puhar živo srebro segreval, da je začelo izparevati. Več živega srebra je bilo na tistih mestih na plošči, na katera je padalo več svetlobe. Osvetljevanje je sprva trajalo približno minuto, nato pri močni svetlobi samo 15 sekund. Slika je bila slabo vidna, zato jo je Puhar okrepil z bromovimi parami in utrdil z alkoholom. Celoten postopek izdelave fotografij je trajal od pet do osem minut. Da bi ohranil tako nastalo fotografijo, je stekleno ploščo prevlekel s firnežem. Pokril jo je z drugo stekleno ploščo in na vseh štirih straneh zalepil robove, s čemer jo je dodatno zavaroval pred vlago in prahom.

Camera obscura http://nl.wikipedia.org/wiki/ Camera_obscura_(optica)

Ohranjenih oziroma znanih je samo šest fotografij, ki jih je Puhar izdelal po lastnem kemičnem postopku (puharotipije ali poznejše izboljšave v tej tehniki). Največ jih hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Janez Puhar, Ženski portret (domnevno sestra), fotografija na steklu, 11,5 x 9,4 cm Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-63 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Janez Puhar, Andrej Vavken in Ivan Franke, ok. 1860, fotografija na steklu, 11,5 x 9,7cm Zasebna last (Foto: Arne Hodalič)

Dvojni portret Ivana Franketa (1841–1927) in Andreja Vavkna (1838–1898) se je ohranil pri Vavknovih potomcih. Franke in Vavken sta zaigrala prizor nalivanja vina in nazdravljanja, torej gre za prvi žanrski motiv v domači fotografiji. Obe osebi sta zanimivi. Frankè se uvršča med začetnike realistične smeri v slovenskem slikarstvu. Fotografija je nastala pred njegovim slikarskim študijem. Pozneje se je uveljavil tudi kot ribiški strokovnjak. Andrej Vavken je bil rojen v Planini na Notranjskem. V Ljubljani je končal štiri razrede realke in učiteljsko pripravnico. Od leta 1857 do upokojitve leta 1893 je služboval kot učitelj in organist oziroma nadučitelj v Cerkljah. Hkrati je vodil svoja posestvo, trgovino, gostilno in pošto. Med letoma 1868 in 1898 je bil cerkljanski župan. Slovel je kot pevec, zborovodja in skladatelj ter je uglasbil več Puharjevih pesmi.

Janez Puhar, Cerklje na Gorenjskem, ok. 1860, fotografija na steklu, 8,4 x 6,7 cm Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana (Foto: Sarah Bervar)

Prva znana slovenska fotografska veduta ozi roma krajina s cerkljansko cerkvijo in vasjo v ozadju. Nastala je med Puharjevim službo vanjem v Cerkljah v letih 1861 ali 1862. Fotografija je bila posneta z Andrejevega vrta. V ospredju stoji Vavken, ki se je 8. julija 1861 priženil na Andrejevo kmetijo. Najbrž je nastala med Vavknovo poroko in Puharjevim odhodom iz Cerkelj.7

Janez Puhar, Avtoportret, izvirna fotografija je izgubljena (po negativu preslikave v Narodnem muzeju Slovenije, 14,5 x 9,8 cm) inv. št. F-65 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Pot do javnega priznanja izuma fotografije na steklo Puhar je obvestilo o odkritju hyalotipije (‚slike na steklu‘) oziroma »svetlopisa« (»svetlopisja na steklo s pomočjo žvêpla«)8 objavil leta 1843 v Carniolii (»Neu erfundenes Verfahren, transparente Heliotypen auf Glasplatten darzustellen« – oziroma v slovenskem prevodu: Novoizumljeni postopek za izdelavo prosojnih heliotipij na steklenih ploščah, Carniolia, 28. 4. 1843, št. 104, str. 416). Pod članek se je podpisal »J. P., kaplan na Gorenjskem«. Članek je ponatisnil graški strokovni časopis Innerösterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt (»Transparente Heliotypen auf Glassplaten darzustellen«, 3. 5. 1843, št. 35, str. 140). Svetlopis je slovenski prevod besede fotografija. S steklom so eksperimentirali tudi drugi (Nicéphore Niépce že pred letom 1829, Daguerre, John Hershel, Robert Hunt).9 Vendar nikomur ni uspelo razviti uporabnega postopka za fotografijo na steklu. Puharju je za pet let uspelo prehiteti podoben izum francoskega častnika Abela Niépcea de Saint-Victorja (1805– 1870), ki v večini svetovne literature velja za izumitelja fotografije na steklo. Ko je Puhar izvedel, da je Abel Niépce de Saint-Victor o svojem postopku fotografiranja na steklene plošče leta 1847 obvestil francosko Akademijo znanosti in naslednje leto objavil podrobnosti o postopku, je začel iskati pot za uveljavitev svojega prvenstva. 14. septembra 1849 so o Puharjevem izumu razpravljali na shodu ljubljanskih znanstvenikov. Puhar se je povezal z dr. Antonom Schrötterjem von Cristellijem, tajnikom leta 1847 ustanovljene Cesarske akademije znanosti na Dunaju. Von Cristelliju je Puhar v dveh pismih razložil svoj fotografski postopek in priložil tudi fotografije na steklo. Puharjev izum so obravnavali člani akademije, ki so soglašali z objavo v Poročilih akademije. Januarja 1851 je Puhar opis svojega fotografskega postopka, ki ga je imenoval prosojna heliotipija na stekleni plošči, objavil v Poročilih matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti na Dunaju (»Die Transparentlichtbilder auf Glas«, Sitzungberichte der Mathematisch-Naturwissenschaftlichen Klasse der Keiserlichen Akademie der Wissenschaft, Band IV., Jahrgang 1851, str. 43–46). Puhar je v Poročilih matematično-naravoslovnega razreda Akademije znanosti na Dunaju omenil, da je postopek uporabe žvepla pri izdelavi transparentnih fotografij na steklenih ploščah odkril pred osmimi leti, a ga je nato bistveno izboljšal. Menil je, da so njegove fotografije v primerjavi z dagerotipijami in s talbotipijami dokaj skromne in se zdijo manj popolne; razlog je v nepopolnosti dosegljivih sredstev. Ker pa je način izdelave popolnoma nov, so vredne pozornosti visoke Akademije znanosti. Puhar je poudaril: »Prav posebej primeren je moj postopek za plastične in arhitekturne predmete in za jekloreze, kar je deloma razvidno tudi iz priloženih vzorcev. Za lahno upodobitev zračne perspektive pa je (postopek) kot nalašč ustvarjen; barvne tone je možno v določenih primerih poljubno modificirati, svojevrstna presevna modrina se zelo ugodno razlikuje od mrzlega, svinčenega neba na vedutah na srebrnih ploščah, kjer se povrhu kažejo še obrnjene.« Poudaril je,

Po: Janez Močnik, »Janez Avguštin Puhar«, Podobe nekdanjih časov, Cerklje na Gorenjskem 2004, str. 204.

8 9

Po: »Iz Kranja«, Novice, 24. 8. 1864, št. 34, str. 279. Po: Mirko Kambič, »Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo, 1814–1864«, 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919, I. del, Ljubljana 1989, str. 15.

da postopka ne želi ohraniti v tajnosti in da bo, ko bo imel na voljo boljše pripomočke, uspel vrzeli v podrobnostih izvedbe primerno zapolniti. Menil je tudi, da bi bilo mogoče s fluorovodikovo kislino podobo jedkati na steklo. Ob koncu opisa postopka v Poročilih akademije je Puhar zapisal: »Ker je izum še v razvojnem stadiju, ne bi bilo prav, če bi pričakovali dovršene dosežke (rezultate). Lahko pa pričakujemo znaten napredek od vrste snovi, ki jih je treba še preiskusiti, zlasti od ogljikovega žvepelca in od kalijevega klorata. Predvsem pa je potreben večji Voigtländerjev aparat z veliko svetlobno jakostjo,10 če naj bodo slike v senčnih partijah izrazite; nabava takega aparata pa ostaja za moje razmere verjetno zelo vprašljiva.«11 Puharjeva posebnost sta bila kemični postopek z žveplenimi izparinami in suh fotografski proces. Uporabljal je pare in ni potreboval kopeli. Prednost Puharjevega fotografskega postopka je bila v krajšem osvetlitvenem času kot pri večini drugih sočasnih postopkih. Puhar je leta 1843 pisal o 15 sekundah. Joseph Nicéphore Niépce je fotografsko ploščo za uradno prvo znano trajno fotografsko podobo iz okrog leta 1826 osvetljeval osem ur, njegov družabnik Daguerre pa je potreboval od 30 minut do okrog treh ur. Dolgotrajen postopek osvetlitve pri dagerotipiji ni bil primeren za izdelavo fotografskih portretov. Osvetlitev pri postopku fotografiranja na steklo Abela Niépcea de Saint-Victorja je trajala od štiri do 15 minut. Krajši osvetlitveni čas (od nekaj sekund do 1.5 min) je prispeval postopek z mokrimi kolodijskimi ploščami, ki ga leta 1851 izumil Frederick Scott Archer. Pri dagerotipiji se je osvetlitveni čas skrajšal tudi zaradi napredka optike (Petzval in Voigtländer). Januarja 1841 je Dunajčan Franz Kratochwil v Wiener Zeitung objavil izboljšan kemijski postopek z uporabo klorovih in bromovih par. Marca isto leto sta brata Joseph in Johann Natterer z Dunaja posnela portrete z uporabo Voigtländerjeve kamere in plošč, pripravljenih po postopku Franza Kratochwila. Osvetlitveni čas je bil samo pet do šest sekund ob lepem vremenu in deset sekund ob oblačnem vremenu.12 Puharjeve fotografije – slike na steklo so večinoma neprozorne. Prosojne so le v primeru, če je plast na plošči tanka in enakomerna.13 10 Voigtländerjev aparat: 1.) Petzval-Voigtländerjev portretni objektiv z veliko svetlobno močjo ali 2.) prvi kovinski fotografski aparat na svetu, ki ga je konec leta 1840 skonstruiral optik Peter Wilhelm Friedrich Voigtländer. V prodaji je bil od začetka leta 1841. 11 Po: Janez Puhar, »Die Transparentlichtbilder auf Glas«, Sitzungberichte der Mathematisch-Naturwissenschaftlichen Klasse der Keiserlichen Akademie der Wissenschaft, Band IV, Jahrgang 1851 (separat), str. 5–6. 12 Po: Helmut Gernsheim v sodelovanju z Alison Gernsheim, »Slike i njihovi stvaraoci do 1914. godine / Zemlje nemačkog jezičkog područja«, Fotografija / Sažeta istorija, Beograd 1973, str. 76. 13 Po: Janko Branc, »Puhar Janez Avguštin«, Slovenski biografski leksikon II, Ljubljana 1933–1952, str. 596.

Takole je Puhar opisal svojo fotografsko iznajdbo: »Pri mojem izumu, ki obstoji že eno leto, gre za to, da od osvetljenih objektov odbita svetloba v cameri obscuri inficira molekule ogrete in očiščene steklene plošče, prav tako kot more to dotikajoče se telo in sicer, da se nato od mene osebno uporabljene pare, ki vežejo mnogo toplote med osvetlitvijo samo, ki traja po presoji okrog 15 sekund, ujamejo samo v zadnjem momentu, za tren očesa, na mestih, ki jih je zadela svetloba, ko se kondenzirajo ali električno pritegnejo, medtem ko ostane steklo, pač sorazmerno po moči svetlobnih tonov, čisto, delno ali v celoti, torej se tu ne kondenzirajo, ampak odbijejo. Po tej igri hlapov se slike v sami cameri obscuri fiksira, in tako je mogoče videti motiv, fiksiran na plošči, v določeni razdalji proti črni ploskvi, če držimo stekleno ploščo pred svetlim oknom, v prosojni jasnosti in v modrem barvnem tonu in ne v obrnjeni, temveč v naravni legi, čeprav uspejo lahko slike tudi tako, da jih gledamo pri vpadni svetlobi kot dagerotipsko sliko, katere ostrino in svetlobno zvestobo imajo, čeprav slednjo v manjši meri, ker nimajo take svetlobne sprejemljivosti; k temu se pridruži še okolnost, da nekatera mesta pri katerih slikah zaradi pomanjkljivega ravnanja prosevajo kot skozi nekakšno meglico.«14 Tako kot dagerotipije so bile tudi Puharjeve fotografije hkrati negativ in pozitiv, odvisno od kota vpadne svetlobe ali temnega ozadja. Zato je Puhar zadnjo stran steklenih plošč zatemnil oziroma je steklene plošče postavil pred črno ozadje, ki je obrnilo tone in dalo videz pozitiva. Dagerotipija je bila fotografija na neprosojni bakreni plošči, zato je bila na njej ujeta zrcalna slika. Puhar je stekleno ploščo po slikanju in fiksiranju obrnil in tako dobil naravno lego motiva. Puharjeve fotografije so njemu v čast imenovali puharotipije. Arheolog in kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, Alfonz Müllner (1840–1918), omenja, da je Puharja leta 1852 za izumitelja suplenta (profesorja pripravnika) na ljubljanski gimnaziji označil Karel Dežman (1821–1889), ki je isto leto postal kustos in vodja Deželnega muzeja v Ljubljani. Po pričevanju kranjskega dekana Antona Mežnarca je Dežman med poukom fizike poudaril, da poleg dagerotipije obstaja tudi novejši postopek, puharotipija.15

Puharjeve risbe in svetlopisi na papirju Poleg postopka fotografije na steklo je Puhar izumil prenašanje slik z elastičnih plošč na papir, povečevanje slik z »laterno magico« (obrnjeno camero obscuro s svetilom), pretiskavanje slik s tiskarsko barvo in stiskalnico ter postopek fotografiranja na papir. O teh izumih vemo zelo malo. Puhar je bil spreten risar. Njegov prijatelj, slikar in duhovnik Franc Pustavrh (1827–1871), omenja, da je risal, kakor da bi nitke prešteval. Janez Puhar je pisal slovenske in nemške pesmi; znanih je najmanj dvanajst slovenskih in štiri nemške pesmi.

14 J. P. (Janez Puhar), »Neu erfundenes Verfahren, transparente Heliotypen auf Glasplatten darzustellen«, Carniolia, 28. 4. 1843, št. 104, str. 416, prevod po: 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919, I. del, Ljubljana 1989, str. 16. 15 Po: Alfonz Müllner, »Johann Augustin Pucher«, Argo, 1893, št. 1, str. 4.

med fotografijami v lasti Louisa de Daxa je prikazovala blejski grad na skali in del jezera. »Ton neba je res moder, vendar ne toplo moder, kot sem to občudoval na ploščah g. Niepcea de Saint Victorja. Ta ton, lahko rečem, je tisti, ki je značilen za slike g. Puharja in vpliva zlasti na beline, to pa je, kot mislim, vpliv žveplovih par,« je poudaril Louis de Dax. Motivi na drugih fotografijah so bili blejsko župnišče, hotel Mallner (hiša se skupaj z drevjem zrcali v jezeru »na očarljiv način«) in grob s pogrebno vazo iz belega marmorja s slovenskim napisom. »Dolg napis v slovenskem jeziku se odlikuje z jasnostjo, s čudovito čistostjo,« je menil Louis de Dax, ki je pri Puharju videl še eno podobno sliko groba, na katerega se naslanja kmet perfektne postave v belem oblačilu.18 3. Puhar je pismu tajniku Cesarske akademije znanosti na Dunaju, dr. Antonu Schrötterju von Cristelliju, ki so ga zanimale z žveplom povezane raziskave, priložil tudi fotografije na steklo, mdr. fotografijo zasnežene gore (najverjetneje Stola). »Dalje vam pošiljam precej uspel posnetek pogleda na goro iz blejske okolice z violetnim, s snegom pokritim vrhom, v mehki tintni izvedbi.«19

Zadnja večerja, svetlopis grafičnega lista, 6,1 x 7,8 cm Narodni muzej Slovenije, inv. št. F-58 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Janez Puhar, Gregor Rihar v čolnu, 1856, svetlopis risbe, bela tempera, 10,1 x 6,5 cm, Narodni muzej Slovenije, inv. št. F-66 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Blejski otok, koloriran svetlopis grafičnega lista, 5,1 x 6,5 cm Narodni muzej Slovenije, inv. št. F-59 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Izgubljene Puharjeve fotografije Čeprav je Puhar veliko fotografiral, je večina njegove fotografske zapuščine izgubljena. V poročilih in dokumentarnem gradivu so se ohranila pričevanja o nekaterih Puharjevih fotografskih motivih. 1. Ko so 14. septembra 1849 o Puharjevem izumu razpravljali na shodu ljubljan skih znanstvenikov (»Fünfzehnte Zusammenkunft der Wissenschaftsfreunde«), je Puhar kot dokaz predložil dve fotografiji oziroma sliki na steklenih ploščah (cerkev in župnišče na Bledu).16 Naravoslovec Ferdinand Schmidt je na tem srečanju povedal, da je Puhar »pripravljen mnogoterih takih podob po naročilu napraviti, ako se mu reč ali kraj oznanita, ki jo kdo vpodobljeno želi«. Naročila za fotografije bo v Ljubljani sprejemal Albin Jenko (Šuštarska ulica št. 170).17 2. Leta 1849 je vikont Louis de Dax, zaposlen v francoskem konzulatu v Trstu, na Bledu od Puharja kupil štiri fotografije na steklu in jih odnesel v Pariz. Ena 16 Po: »Fünfzehnte Zusammenkunft der Wissenschaftsfreunde«, Illirischer Blatt, 1849, št. 79, str. 315– 316. 17 »Čast, komur čast gré«, Novice, 28. 11. 1849, št. 48, str. 209.

4. Puhar je med majem in oktobrom 1851 kot eden med tremi fotografi iz avstrij skega cesarstva svoje podobe na steklu predstavil na Véliki razstavi v Londonu (Great Exhibition of the Works of Industry of all Nations). To je bila prva med velikimi mednarodnimi gospodarskimi razstavami. Na razstavo je poslal fotografsko razmnoženo reprodukcijo portreta avstrijskega cesarja in fotografije blejskih motivov (šole in župnišča).20 V Uradnem katalogu razstave je Puhar naveden pod zaporedno številko 740: »PUCHER, JOHANN, Veldes, Upper Carniola – Inventor. Photographs on Glass – by a new method.« Puharjeve fotografije so bile uvrščene med dela slikarjev, kiparjev in grafikov. 5. Marca 1852 so Puharja povabili k sodelovanju na svetovni razstavi, ki je bila naslednje leto v New Yorku (World Fair of the Works of Industry of all Nations). Firma Englemann Brothers mu je predlagala, naj ji preko Bremna pošlje za 300 goldinarjev svojih umetniških izdelkov, ki so vzbudili na londonski razstavi tolikšno pozornost. To naj bi bili samo poskusni primeri, sledila bodo nova naročila. Laibacher Zeitung omenja, da je Puhar dobil izrecno zagotovilo, da bi se dalo z razmnoževanjem fotografskih posnetkov napraviti »čeden posel«, še zlasti s portreti priljubljenih ameriških državnikov, kot so Washington, Jackson, Jefferson, Clay in Webster. Izumu, ki v visoko civilizirani Evropi še ne uživa posebne podpore, se je obetalo, da ga prevzame newyorško podjetje (»industrielle Bruder Jonathan«).21 Laibacher Zeitung je maja 1852 poročal, da je Puhar slike za newyorško razstavo že izdelal, mdr. Madonno po Rafaelu in čudovito panoramo (»eine prachtvolle Fernsicht«). Dela bo v kratkem poslal gospodu Bušeku v Trst, ki jih bo odposlal naprej. Laibacher Zeitung dodaja, da se je Puharju posrečil velikanski korak. Po zaslugi izboljšanja fotografskega postopka so na fotografijah svetla mesta kot najbolj bela svila, sence pa so črne kot črnilo (»… die lichten Stellen sind wie die weißeste Seide und die Schatten tintenschwarz«).22 18 Pismo Louisa de Daxa po: Mirko Kambič, »Novo odkritje o delu izumitelja Janeza Puharja, presenetljivo pismo«, Delo, 1999, št. 261, str. 13. 19 Österreichische Akademie der Wissenschaft, Wien / Arhiv Avstrijske akademije znanosti, Puharjev fascikel pod oznako 18/1851, po: Mirko Kambič, »Bled na starih slikah«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1984, št. 32, str. 166, 171. 20 Po: »Novičar iz Ljubljane«, Novice, 1850, št. 36, str. 152. 21 Po: Dr. K., »Wir sind in der Lage …«, Laibacher Zeitung, 30. 4. 1852, št. 98, str. 418. 22 Po: »Laibach, 26. Mai«, Laibacher Zeitung, 27. 5. 1852, št. 120, str. 511.

6. Leta 1855 je Puhar na svetovno razstavo Exposition universelle v Parizu poslal fotografije na steklu in papirju ter t. i fotografije z dotikom na steklu (šlo naj bi za svetlobno kopiranje).23 7. Prvi Puharjev biograf, profesor Jurij Jarc, ki je Puharja leta 1856 obiskal v Cerkljah, piše, da je Puhar prvi začel delati prosojne slike na steklo. Mnogo fotografij je izročil tujcem, ki so obiskali Bled.24 8. Kustos Alfonz Müllner omenja fotografijo na stekleno ploščo v velikosti 12 x 10 cm, ki jo je Puharjeva sestra izročila Deželnemu muzeju. Na njej Puhar stoji med Vavknom in sestro. »Die Figuren sind 6–6,5 cm hoch, sehr scharf und rein gegeben.«25 9. Puharjev fotografski portret sestre Terezije Puhar, poročene Polec (fotografija na papirju), iz dekliških let je hranil Puharjev nečak, dvorni svetnik, zdravnik dr. Jurij Polec v Kamniku. V lasti dr. Julija Polca, ki so ga Nemci kot talca ustrelili 31. januarja 1944, so bili tudi Puharjev avtoportret (fotografija na steklo), reprodukcija Vodnikove slike (Vodnikov portret s štirimi verzi in pesnikovim podpisom) in tri slike na solnat papir (Blejski otok, Svatba v Kani Galilejski, reprodukcija neke svetopisemske ženske osebe).26 10. Puhar je svetlopise najbrž leta 1852 priložil tudi pismu francoski Narodni akademiji za kmetijstvo, manufakturo in trgovino (Académie Nationale, Agricole, Manufacturière et Commerciale), ki mu je 9. maja 1852 ponudila sprejem med svoje člane in diplomo.27 Puhar je povabilo sprejel. Pismu tajniku akademije Aymaru Bressionu je priložil opis svojega postopka. V francoščini napisano pismo je podpisal Jean Pucher. Narodna akademija za kmetijstvo, manufakturo in trgovino je Puharju 17. junija 1852 podelila diplomo, s katero mu je priznala naziv »izumitelja fotografije na steklo« (»Inventeur de la photographie sur verre«).28

Popotni fotograf Christian Paier v Sveti deželi Christian Paier (Kristijan Pajer), ki spada med pionirje popotniške fotografije, se je rodil 14. decembra 1839 v Kranju.29 Njegova rojstna hiša (Mesto št. 104) ima danes naslov Glavni trg 8. Zaradi očetove smrti se je moral zgodaj osamosvojiti. Po končanem šolanju na pripravljalnici v Celju je leta 1854 – v starosti petnajst let – nastopil službo učitelja v Žalcu. Tri leta pozneje je bil učitelj na Dovjem pri Mojstrani. V njem je tlela želja po potovanjih, zato je zaprosil za mesto pomočnika v slovenskem misijonu v Kartumu. Urednik Doma in sveta, dr. Frančišek Lampe, ki je objavil podrobnosti o Paierjevih pustolovskih dogodivščinah na Bližnjem vzhodu, omenja, da se je Paier pred potovanjem »za silo izučil fotografije«.30 Zgodnja Danica je zapisala, da se je Paier učil »svitloslikarstva« v Ljubljani in Trstu. Svojim bralcem je pojasnila, da je Paier »svitloslikar« oziroma fotograf, t. j. umetnik, »ki z močjo svitlobe po posebnih pripravah zamore na papir napraviti popolnoma enako podobo krajev, cerkev, mest in vsake reči, ki jo ima pred seboj«.31 Christian Paier je poleti 1860 s tremi tovariši odpotoval iz Trsta v Aleksandrijo in od tam do misijonske postaje Šelal. Po štirih mesecih je zbolel za grižo, zato se je moral vrniti v Aleksandrijo. Odločil se je obiskati Sveto deželo, februarja 1861 pa se je vrnil domov. Znova si je želel potovati. Frančišek Lampe je zapisal: »Kdor je bil jedenkrat v Egiptu ali sveti deželi, ne pozabi ju nikdar. Kdor je pil Nilovo vodo, želi jo piti tudi drugič. Naš Kristijan pa ni imel samo te želje, ampak hkrati nemirno kri, ki ga je gonila po svetu in mu ni dala obstanka doma. Vrhu tega se je bil naučil fotografije, ki se je bila takrat že razvila do dobra. In – rajši je hotel biti fotograf in hoditi po svetu, kakor biti v domovini učitelj. Kajpada: za kar imaš veselje, to te stori srečnega.«32 Christiana Paierja je bolj kot učiteljski poklic privlačila fotografija. Fotografije, ki jih je posnel na Bližnjem vzhodu, je po vrnitvi domov razmnoževal in jih prodajal. Paier je prvi med popotnimi fotografi v Evropo prinesel fotografije Svete dežele. Album s 26 fotografijami svetopisemskih krajev (»Pogledi iz obljubljene dežele. Po naravi fotografiral Ch. Paier«), ki ga danes hrani dunajska Albertina, je leta 1864 podaril cesarju Francu Jožefu I, ta pa mu je v zahvalo poslal zlat prstan s šestnajstimi briljanti. Podoben album fotografij je podaril tudi saškemu kralju.33

23 Arhiv republike Slovenije, TOI, fasc. 104/1 (1855–1865), po: »Janez Puhar in njegov Bled, povezan z Dunajem, Londonom, Parizom in New Yorkom«, Bled 1000 let (Zbornik), Bled 2004, str. 310. 24 Jurij Jarc, »Janes Puhar«, Arkiv za povjestnicu jugoslavensku (uredil Ivan Kukuljević Sakcinski), V. knjiga, 2. del, Zagreb, 1859, str. 136–138, po: Mirko Kambič, »Janez Puhar in njegov Bled, povezan z Dunajem, Londonom, Parizom in New Yorkom«, Bled 1000 let (Zbornik), Bled 2004, str. 308. 25 Po: Alfonz Müllner, »Johann Augustin Pucher«, Argo, 1893, št. 1, str. 1. 26 Po: I. Zika, »Kje so Puharjeve slike«, Kamniški občan, 1968, št. 8, str. 7. 27 Po: »Laibach, 26. Mai«, Laibacher Zeitung, 27. 5. 1852, št. 120, str. 511. 28 Več o Janezu Puharju: Damir Globočnik, »Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj Janez Puhar«, Fotoantika, 2011, št. 28, str. 39–49; Damir Globočnik, Janez Puhar (1814–1864) / Dokumentarna razstava ob dvestoletnici rojstva prvega slovenskega fotografa in fotografskega izumitelja, Galerija v Prešernovi hiši v Kranju, marec 2014, 32 str.; knjiga Janez Puhar (1814–1864) Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj, Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2014, 108 str.; in drugi v literaturi navedeni članki.

Denar za drugo potovanje v Egipt je zbiral tudi s prodajo v Sveti deželi posnetih fotografij. Zgodnja Danica je objavila obvestilo: »G. Pajer stanuje zraven zvezdnega sprehajališča. Pri njem se dobivalo velike, pa tudi prav majčkine podobe sv. krajev, n. pr. Jeruzalema, Betlehema, cerkve Božjega groba in veliko enacega.«34 Spomladi 1864 je Paier obiskal Kranj. Naveden je namreč v seznamu odličnih gostov Narodne čitalnice.35 29 30 31 32 33 34 35

Biografski podatki po: Frančišek Lampe, »Potovanje križem jutrove dežele«, Dom in svet, 1894, str. 27. Po: Frančišek Lampe, »Potovanje križem jutrove dežele«, Dom in svet, 1894, str. 734. Po: »Iz Ljubljane«, Zgodnja Danica, 1864, št. 11. Frančišek Lampe, »Potovanje križem jutrove dežele«, Dom in svet, 1894, str. 27. Po: »Iz Ljubljane«, Zgodnja Danica, 1864, št. 33. Po: »Iz Ljubljane«, Zgodnja Danica, 1864, št. 33. Po: »Odlični gostje ‘Narodne čitalnice’ v Kranju«, Gorenjec, 1907, št. 12.

Ko je novembra 1864 zaprosil za potni list, mu ga oblasti kot vojaškemu obvezniku niso hotele izdati. Na ladjo se je uspel pretihotapiti v posebej izdelanem lesenem zaboju. »Slepi potnik« je ob prihodu v Aleksandrijo zbudil precejšnje zanimanje.

naj se ne da prevariti od človeka, ki je po vsem svetu doma, pa še nemčur povrhu, saj imamo dovolj izvrstnih fotografov s stalnim sedežem v domačej deželi.«38 Christian Paier je »Laščanu« odgovoril: »Kar se tiče brezdomovja, katero meni Laščan očita, mu povem, da imam svojo domovino. Da pa nijsem noben slepar, kaže najbolj to, da je Njih Veličanstvo presvitli cesar l. 1864 moje zasluge, za Njemu podarjeni album slik jutranjih dežel, poslavil s tem, da mi je podaril brilianten prstan z njegovim presvitlim imenom. Jaz sem pošten človek in tako bodem tudi ostal, naj si lažnjivi ‚Laščan‘ še toliko trudi moje ime ogrditi.«39

V Aleksandriji si je uredil fotografsko delavnico. Fotografske potrebščine je naročil z Dunaja. Pri družil se mu je družabnik Friderik Meissner, ki je najprej delal kot pek in nato kot služabnik pri pruskem konzulu v Aleksandriji. »Fotografije sicer ni umel, a imel je zanjo veliko veselja in bil človek dobrega srca, četudi protestantske vere,« je zapisal Frančišek Lampe.36 Paier se je z Meissnerjem odpravil v Jeruzalem, kjer sta si temnico uredila v stražnici. Fotografija je prinašala dober zaslužek, saj je bilo v Jeruzalemu vedno veliko tujcev, Paier pa je bil tedaj edini fotograf v mestu. Naučil se je arabski in turški jezik.

Vsaj začasno pa je bil Paier leta 1876 znova učitelj, tokrat na Brdu. Tako namreč sporoča obvestilo v Učiteljskem tovarišu, ki omenja, da je Pajer kot fotograf deloval v Afriki in Aziji.40 Potoval je tudi na Madžarsko. Paier je leta 1888, ko je kot fotograf deloval v Kranju, ponovno podaril cesarju fotografije iz Svete dežele. Cesar se je za fotografije oddolžil z 20 cekini.41 Isto leto je Paier mdr. fotografiral blagoslovljenje šolske zastave v Dobrepolju. Tedaj se je najbrž dalj časa zadrževal v tem kraju ali okolici, saj je Slovenec dvoumno zapisal: »Slednjič je bil tukaj bivajoči fotograf g. K. Pajer tolikanj prijazen, da je fotografoval novo zastavo, pod katero so bili zbrani nekateri učenci in učenke z učiteljskim osebjem.«42

Fotografiral je z mokrimi kolodijskimi ploščami, zato je nosil s seboj veliko zalogo kemikalij. Uporabljal je plošče velikega formata. Steklene plošče so bili negativi, ki jih je na soncu kopiral na papir. Toniral jih je z zlatom. Fotografije na fotografskem (najbrž albuminskem) papirju imajo enake dimenzije kot plošče, t. j. okrog 20 x 25 cm, v cesarjevem albumu okrog 30 x 45 cm. Paier naj bi v Egiptu in Palestini bival dve leti »ter si napravil obrazov in podob naj imenitniših krajev, spominkov, poslopij itd. iz svete dežele. Kako rad bi imel marsikateri kristjan natančno podobo od tega ali onega svetega mesta, kjer je n. pr. naš Zveličar hodil in terpel! Z vsimi tacimi rečmi more postreči gosp. Pajar: v ta namen naj imenujemo le samo nekatere reči, ktere se pri njem dobivajo, namreč: Mesto Jeruzalem, kakor se od zunaj vidi; Jeruzalem od znotraj; Betlehem; Oljska gora z vertom Getzemanom; Salomonov tempelj; medzid in mošeja Aksa; dolina Josafat; Absolonov spomin, Zaharijev in Jakopov grob; hrib Môrija; gora Sijon; mesto pri sv. Janezu v puščavi; Abrahamov hrast; Rahelin grob; pot proti Betlehemu; kópel Betzajda; vrata Sv. Štefana (kjer je bil kamnjan); dol Ben-Hinom; Betanija; avstrijanska romarska hiša; obtók ‚Ecce Homo‘; cerkev Božjega groba; Jeruzalem, kakor se vidi s hriba Kobus-a itd. itd. Podobe so na belem debelem papirji (kartonu) in razne velikosti, n. pr. po 18 palcev visoke in 24 palcev dolge, pa tudi po 5, 4, 3 čevlje dolge. Vzame se jih lahko več skupaj ali posamem velike podobe (po 2 gld.); ima jih pa tudi v majhni obliki po 7 palcev dolge in 5 palcev visoke (po 50 kr.)«37 O Paierjevem delovanju po vrnitvi z drugega potovanja ne vemo veliko. Morda je bil tudi na Kranjskem nekaj časa popotni fotograf, t. j. fotograf, ki potuje po deželi in zbira naročila. Tako lahko sklepamo iz Paierjevega javnega odgovora nekemu Laščanu, ki ga je obtožil, da mnogi niso prejeli že plačanih fotografij. »Da ne bi kdo še kje drugod tako naletel, svetujemo vsakateremu, naj bo previden in 36 Po: Frančišek Lampe, »Potovanje križem jutrove dežele«, Dom in svet, 1894, str. 734. 37 Po: »Iz Ljubljane«, Zgodnja Danica, 1864, št. 11.

Leta 1877 je dobil dovoljenje za opravljanje fotografske obrti v Ljubljani. Deloval je kot poklicni fotograf. Atelje, v katerem je izdeloval portretne fotografije in raz množeval fotografije Svetih krajev, je imel najbrž na današnjem Kongresnem trgu. Ohranile so se tudi vedute Ljubljane in Ribnice. Umrl je leta 1895 na Vodmatu.

Christian Paier, Dom in svet, 1894, str. 151

Paier se je fotografiral v vzhodnjaških oblačilih. Po fotografiji je Rafael Bek izdelal ilustracijo, ki jo je Frančišek Lampe objavil v Domu in svetu (1894, str. 151).

Christian Paier, Jaffa, Palestina, okrog 1861–1864, 16,5 x 24 cm Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL 107, Fotografska zbirka, š. 35.

Jaffa je starodavno pristaniško mesto (južno od Tel Aviva). Christian Paier se je tu izkrcal z ladje, ki je priplula iz Aleksandrije.

38 39 40 41 42

Po: »Poslano / Svarjenje«, Slovenski narod, 1877, št. 268. Po: »Poslano«, Slovenski narod, 1877, št. 269. Po: »Premembe pri učiteljstvu / Na Kranjskem«, Učiteljski tovariš, 1876, št. 4. Po: »Najvišje priznanje«, Slovenec, 1888, št. 148. Po: »Iz Dobrepolja 31. julija«, Slovenec, 1888, št. 178.

Christian Paier, Cerkev Božjega groba, Jeruzalem, 1864, 24 x 19,7 cm NŠAL 107, š. 14

Christian Paier, Jeruzalem, ok. 1861–1864, 18,2 x 23,2 cm NŠAL 107, š. 14

Christian Paier, Haram-El-Scherif Jerusalem, Jeruzalem, ok. 1861–1864, 17,5 x 23,8 cm NŠAL 107, š. 35

Christian Paier, Ruska cerkev v Jeruzalemu, ok. 1861–1864, 20,8 x 24,5 cm NŠAL 107, š. 35

Christian Paier, Mošeja Al-Aqsa, Jeruzalem, ok. 1861–1864, 19 x 24 cm NŠAL 107, š. 35

Christian Paier, Hiša v Jaffi, v kateri je Simon, Jonov sin (apostol Peter) obudil Tanito, ok. 1861–1864, 18,7 x 23,5 cm NŠAL 107, š. 35

Christian Paier, Tabor v Dolini pri Trstu, 27. oktober 1878 (Slovensko kulturno društvo Valentin Vodnik, Dolina pri Trstu)

Christian Paier je 27. oktobra 1878 fotografiral osrednje prizorišče tabora v Dolini pri Trstu, ki sta ga organizirala politično društvo Edinost in domače društvo. Paier se je na fotografijo Dolinskega tabora, ki prikazuje slavnostno okrašen prostor v vasi blizu cerkve z odrom za govornike, tudi podpisal. Začetnico imena in priimek je vpraskal na negativ na stekleni plošči. Fotografija, ki jo hrani Slovensko kulturno društvo Valentin Vodnik iz Doline, je bila posneta pred začetkom ali po koncu taboru. Edinost namreč omenja, da je bil velik trg sredi vasi (Gorica) napolnjen s taboriti. Občine in deputacije so se tabora udeležile z zastavami.43 Slovenec piše o okrog deset tisoč udeležencih tabora.44 Domačini in gostje, ki so se razporedili na obeh straneh govorniškega odra, so se zavedali prisotnosti fotografa. Po njegovih navodilih so med osvetlitvijo steklene plošče obmirovali. Tisti, ki niso mogli stati pri miru, so na fotografiji rahlo zabrisani. Med osebami na fotografiji so morda tudi govorniki na taboru (Viktor Dolenc, Ernest Klavžar, vladni komisar v Kopru, vitez Vilhelm Jetmar, dekan Jurij Jan, Anton Trobec, Peter Peršič, Ljudevit Vuličevič).

43 Po: »Zastopi in deputacije na taboru«, Edinost, 1878, št. 21. 44 Po: »Tabor v Dolini in Italija irridenta«, Slovenec, 1878, št. 121.

Paier je leta 1868 izdelal panoramsko fotografijo Kranja, sestavljeno iz štirih plošč. Fotografijo je posnel z vznožja Gaštejskega klanca. Novice so zapisale, da je Paier fotografiral Kranj med obiskom domovine, saj naj bi tedaj prebival v Kairu. Cena štirih fotografij je bila šest goldinarjev.45 Dr. Cene Avguštin, ki je fotografije pogosto uporabil kot vir pri preučevanju urbanističnega in arhitekturnega razvoja Kranja in drugih gorenjskih mest, je Paierjevo panoramo Kranja podrobno opisal. Fotografija spada med najstarejše fotografske upodobitve gorenjskih mest. Nastala je tik pred zgraditvijo gorenjske železnice (1869/1870). Desni breg Save je nepozidan. Preko Save vodi lesen most. Nad reko se dviga impozantna silhueta mesta, ki jo najbolj zaznamujejo na severozahodu grad Khiselstein, v sredini župna in roženvenska cerkev in na severovzhodu Pungert s cerkvijo, dvema obrambnima stolpoma in veliko staro lipo. Na levem bregu Save je vidno nekdanje Savsko predmestje s številnimi obrtniškimi delavnicami (mlinarji, usnjarji, barvarji). Pod Pungertom leži Lajh, ki je dobil ime po občasnih najdbah človeških okostij iz dobe preseljevanja narodov.46

45 Po: »Naš rojak in izvrstni fotograf bivajoč v Kairu gosp. Kristijan Pajer«, Novice, 1868, št. 38. 46 Po: Cene Avguštin, »Urbanistična in arhitekturna podoba Kranja v stari fotografiji«, Kranjski zbornik, 1985, str. 98–99.

Christian Paier, Veduta Kranja, pred 1870, 4 x 26 x 21 cm Inv. št. F 1

Christian Paier, Špitalski most, Špitalska ulica (danes Stritarjeva ulica) in Ljubljanski grad, ok. 1890, 20,7 x 17,2 cm Zgodovinski arhiv Ljubljana (SI_ZAL_ LJU/0342, Fototeka, POZ II/A1-037)

KRANJ V FOTOGRAFSKEM OBJEKTIVU OKROG LETA 1900

Mestni trg z vodnjakom, pred 1883, 11,5 x 9,8 cm (karton 16 x 11,5 cm) Inv. št. UZ 5709

Fotografija je postopoma nadomestila in po dokumentarni plati daleč presegla vedutno slikarstvo in grafiko. Fotografi so skrbno zabeležili večino sprememb v arhitekturni in urbanistični podobi Kranja. Kranj, pred 1880, 10,5 x 14,5 cm Inv. št. UZ 5711

Fotografiji Mestnega trga (danes Glavni trg), posneti pred letom 1883, spadata med najstarejše fotografske upodobitve Kranja. Trg ima približno enak videz kot danes. V smeri proti Pungertu so meščanske hiše iz 16. stoletja nižje (enonadstropne hiše z značilnimi nadstropnimi pomoli) kot hiše na osrednjem delu trga. Na mestu nekdanje Fendetove hiše med cerkvenima zvonikoma so leta 1929 zgradili stavbo kranjske Hranilnice in posojilnice. V njej so po vojni odprli trgovsko hišo Elita. Levo je Mestna hiša. Do začetka 19. stoletja je imel vodnjak lesen bazen. Leta 1837 je bil postavljen kamnit vodnjak, zasnovan v baročnem slogu z elementi empira. Vodnjak je imel sredi vodnega korita obelisk, na vrhu obeliska sta bila krogla in mestni grb iz pozlačene pločevine. Kamniti vodnjak so leta 1883 zamenjali z litoželezno fontano, izdelano v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku.

Gustav Pirc, Pogled na Kranj, objava v: Dom in svet, 1893 Mestni trg z vodnjakom, pred 1883, 10,5 x 15 cm (papir 14,5 x 20 cm) Inv. št. UZ 5710

Avtor zanimive fotografije Kranja, ki jo je leta 1893 objavila revija Dom in svet, je tajnik kluba ljubljanskih fotoamaterjev in Kmetijske družbe, kmetijski strokovnjak in državni potujoči učitelj, urednik Kmetovalca in Novic, Gustav Pirc (1859– 1923). Pri domiselni povezavi motiva meščanskega para med sprehodom in pogleda na mesto se je morda zgledoval pri slikarskih kompozicijah. Gustav Pirc spada med prve slovenske ljubiteljske fotografe.

Benedikt Lergetporer se je rodil leta 1845 v Salzburgu. Okrog dvajset let je živel v Schwazu pri Innsbrucku in v Zell am See. Sredi osemdesetih let 19. stoletja je odprl fotografski atelje na Bledu. Pri delu mu je pomagala žena Maria, rojena Hussl, s katero se je poročil v Schwazu. Od okrog leta 1897 je delal tudi v zimskem ateljeju v Malem Lošinju na Hrvaškem. Leta 1910 je umrl na Bledu. Lergetporer je na Bledu izdeloval portretne fotografije domačinov in tujih obiskovalcev. Tako kot na Tirolskem je tudi v novem okolju rad hodil v gore. Fotografiral je tudi druge naravne znamenitosti, slapove, jezera. Zahajal je na Dolenjsko, Notranjsko, Tolminsko, Goriško in v Istro ter fotografiral mesta, vasi, cerkve, gradove, hotele, industrijske obrate, mostove. Prodajni katalog v nemščini iz leta 1892 vsebuje seznam tisoč pokrajinskih oziroma vedutnih posnetkov. Fotografije je razmnoževal v t. i. kabinetnem formatu.

Benedikt Lergetporer, Kranj, ok. 1900, 9,8 x 14,3 cm (karton 11,2 x 16,6 cm) Muzej novejše zgodovine Slovenije

Benedikt Lergetporer, Kranj, ok. 1900, 10 x 14 cm Inv. št. UZ 5713

Frančišek Lampe, Sotočje Kokre in Save pod Kranjem / Pogled na Kranj in Savo z južne strani / Glavni trg v Kranju, objava v: Dom in svet, 1893

Matija Bradaška, Kranj, ok. 1900

Filozof, teolog in urednik Frančišek Lampe (1859–1900) je v reviji Dom in svet veliko pozornosti namenil fotografiji. Leta 1893 je z objavo Puharjevega življenjepisa obudil spomin na prvega domačega fotografa. Leta 1884 se je seznanil s Christianom Paierjem. Opis Paierjevih potovanj na Bližnji vzhod je leta 1893 objavil v Domu in svetu. Frančišek Lampe je za potrebe svoje revije nabavil fotografsko opremo in začel fotografirati. Objavljal je lastne dokumentarne fotografije, ki jih lahko uvrstimo v različne fotografske žanre (vedute, portreti in zrežirane figuralne kompozicije, reprodukcije likovnih del, različne slavnosti, dogodki). Leta 1893 je s fotografsko kamero obiskal Kranj.

Matija Bradaška (1852–1915) je znan kot eden najpomembnejših domačih cerkvenih slikarjev s konca 19. stoletja. Slikarsko izo brazbo si je pridobil v podobarski in slikarski delavnici Štefana Šubica v Poljanah. Leta 1875 je v Kranju ustanovil lastno slikarsko delavnico. Bradaška je prevzemal tudi naročila za poslikavo cerkva (župnijska in roženvenska cerkev v Kranju, Begunje na Gorenjskem, Preddvor, Predoslje, Čadram pri Slovenskih Goricah idr.). Ukvarjal se je s portretiranjem in bil eden prvih znanih kranjskih fotografov. V slikarski delavnici, ki jo je imel v Savskem predmestju, sta ga nasledila sinova Anton (+1922) in Matija Bradaška ml. (1889–1962).

Fran Vesel, Sejem v Kranju, 27. april 1907 Slovenski etnografski muzej, Ljubljana

Sejemski utrip Kranja je 25. aprila 1907 s fotoaparatom zajel tudi ljubljanski ljubiteljski fotograf Fran Vesel (1884–1944). Njegov stric Ferdo Vesel, ki je bil slikar in fotograf, ga je navdušil za domačo likovno umetnost in fotografijo. Prve fotografije je najbrž posnel kot 16-letni dijak. Dobršen del Veselovega fotografskega opusa lahko povežemo s »katastrom slovenske zemlje«, t. j. z zbirko topografskih posnetkov, ki so jo v Klubu slovenskih amater-fotografov sklenili za snovati maja 1912. Društvo je po dveh letih prenehalo delovati. Vesel je fotografiranje vasi, trgov, spomenikov ljudskega stavbarstva, cerkva, znamenj, kmečkih opravil in obrti v okolici Ljub ljane, v Beli Krajini in na Štajerskem nadaljeval do srede tridesetih let.

Kranj je bil pomembno tržno središče za Gorenjsko. Najbrž se je preprosto trgo vanje začelo v drugi polovici 10. stoletja v bližini pražupnijske cerkve. Sprva je bilo omejeno samo na posebne priložnosti (cerkvena proščenja). Zaradi pro metne poti je naselbina privlačila trgovce iz drugih krajev. Ob koncu 12. stoletja se je naselbina, ki je pridobila pravico do letnih sejmov, razvila v trg. Trg je bil predhodnik mestne naselbine, ki je na pomolu nastala v prvi tretjini 13. stoletja. Prostor, namenjen trgovanju, je bil najbrž v bližini cerkve. Kranj ima več kot 500-letno sejemsko tradicijo. V mestu so bili redni tedenski in dva letna sejma (spomladanski Markov in jesenski Tilnov). Sredi 17. stoletja se jima je v novembru pridružil Martinov sejem, namenjen zlasti trgovanju z živino. Valvasor piše, da so na praznik sv. Marka na prodaj pripeljali veliko lepih, dobro rejenih konj. V 19. stoletju je bil v Kranju največji žitni sejem na Kranjskem. Od leta 1839 je bilo pet rednih letnih sejmov. Prodaja na drobno je bila večja kot na ljubljanskih sejmih.

Tržni dan v Kranju, kolorirana razglednica, začetek 20. st.

Most čez Savo (morda odprtje), 1910, 9,5 x 14,5 cm Inv. št. F 255

Razglednica iz okrog leta 1900 prikazuje tržni dan na Glavnem trgu v Kranju. Avtor fotografije za razglednico je bil J. Kocmut iz Kranja. Na razglednici so vidni tudi zanimivi primeri noše pred prvo svetovno vojno. Umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin je to razglednico izbral za naslovnico svoje leta 1999 izdane monografije o naselbinskem urbanističnem in arhitekturnem razvoju Kranja.

Novi betonski most čez Savo, ki je nadomestil lesenega, je bil zgrajen konec leta 1909. Most je bil dolg 129 in širok sedem metrov. Železna ograja, kamniti oporniki in bočni nosilci so bili oblikovani v okrog leta 1900 aktualnem secesijskem slogu.

Literarno-zabavni klub v Kranju, ok. 1880, 25,5 x 20,5 cm Inv. št. F 97

V zimski sezoni 1881/82 je odvetnik dr. Janez Mencinger ustanovil 10-članski literarno-zabavni klub oziroma »akademijo«. Pobudnik ustanovitve kluba je bil najbrž dr. Ivan Tavčar, ki je bil med letoma 1877 in 1881 koncipient pri dr. Mencingerju. Mencinger je načeloval »akademiji« kot »rector magnificus«, druge dostojanstvene funkcije so si razdelili člani Ivan Franke, Metod Karlin, Vinko Majdič, Peter Mayr, Ivan Pezdič, Metod Pirc, France Skaberne, zdravnik dr. Edvard Šavnik in sodni pristav Janez Škerlj. Dr. Mencinger je za šalo pripravil naslednja šaljiva imena članov: Fronke, Pircakar, Linšker, Ljiška, Berne, Pezdimajd, Ičmen, Cingermaier, Državnik. Na sestankih so potekala tudi predavanja članov (26. novembra je dr. Mencinger predaval »o zmotnjavah«). Kratko poročilo o delovanju kluba je v II. letniku Ljubljanskega zvona objavil »klubov avgur«: »Za vsak večer se je izvolil po listkih ‹gospod› (reditelj). Obravnave so se vršile po pravilih vzglednih evropskih parlamentov. Ukrenila se je ‹lex›, da nihče nego ‹gospod› ne sme govorniku segati v besedo in da ta ‹lex› dobi ime po tistem, ki se prvi zoper njo pregreši. Ta ‹lex› dosedaj še nima imena. Pilo se je pivo domače (Peter Majerjevo), vino pa Meniško (Valvasor, Ehre des Herzogthums Krains, lib. II, cap. 29) in Marsalsko (Horatius carmen I. vers. 19.)« Na sestankih so zlagali godovnice in sonete. Dr. Mencinger je na napev kakšne znane narodne pesmi sestavil besedilo, ki se je nanašalo na godovnika; to pesem so nato prepevali do jutra. Nekatere godovnice in prigodne pesmi je ilustriral Ivan Franke. Vsako kitico je ponazarjala posebna podoba. Mencinger je večkrat prinesel rime za sonet, povedal naslov soneta ter razdelil rime med navzoče, ki so se preizkusili v pesništvu.47Po Mencingerjevem odhodu iz Kranja leta 1883 je »akademija« razpadla. Avtor fotografije ni znan. Stojijo: Majdič, prof. Franke, dr. Tavčar, prof. Skaberne, Wirth, Pezdič, Pučnik, Mayr. Sedijo: Matajc, Novak, Sajovic, Killer, Pirc in prof. Karlin. 47 Po: Makso Pirnat, »Dr. Janez Mencinger v Kranju«, Slovan, 1913, str. 216.

Ob petindvajsetletnici županovanja lekarnarja Karla Šavnika, 1899

V prvi vrsti sedijo: dr. Edvard Šavnik (1852–1931), Franc Dolenc (1832–1901), dr. Valentin Štempihar (1859–1921), Karl Savnik (1840–1922), Ferdinand Sajovic (+1905), Vinko Majdič (1858–1924) in dr. Edvard Globočnik (1862– 1941). V drugi vrsti stojijo: Anton Korošec (1868–1946), Ferdinand Polak (1859–1928), Josip Krenner (1862–1911), Ciril Pirc (1865–1941), Mavril Mayr (1851–1928), prof. Anton Štritof, Konrad Pučnik, prof. Valentin Korun, Josip Golob. V zadnji vrsti stojijo: Peter Mayr (1854–1908), Anton Šinkovec (1859–1938), Ivan Rakovc (1866–1925), Franc Šumi (1860–1913), Ignac Fock (1855–1927), Martin Matjašič (1842–1909).

Fotografija je ohranila eno od značilnosti meščanskega življenja 19. st., druženje v društvih, klubih in na prireditvah.

Gimnazija v Kranju, razglednica iz ok. 1920

V 19. stoletju je bilo več poskusov, da bi Kranj dobil gimnazijo. Leta 1810 so jo ustanovili Francozi. Delovala je v župnišču, v prvi letnik se je vpisalo 40, v drugi devet dijakov. Ukinjena je bila naslednje leto. Za gimnazijo sta si zaman prizadevala dekan in mestna občina. Nižja klasična gimnazija je bila ustanovljena šele leta 1861 (kot tretja gimnazija na Kranjskem), učni jezik je bil nemški, pouk je potekal v prostorih osnovne šole. Leta 1870 je postala štirirazredna realna gimnazija s slovenskim jezikom v prvem letniku, že naslednje leto je bil uveden dvojezični pouk. Leta 1874 so gimnazijo spet ponemčili, leta 1887 pa je bila ukinjena. Leta 1894 je bila ustanovljena popolna, osemrazredna klasična gimnazija. V prvi razred se je vpisalo 87, v drugega 59 dijakov. Mestna občina se je zavezala, da bo zgradila novo gimnazijsko poslopje ter skrbela za njegovo vzdrževanje in funkcioniranje. Načrte za novo poslopje v historičnem slogu je izdelal stavbenik in gradbeni podjetnik Viljem Treo (1845–1926) iz Ljubljane. Novo gimnazijsko poslopje so odprli leta 1897.

Gimnazija v Kranju, domnevno ok. 1900

Zaradi dolgega ekspozicijskega časa so figure treh mimoidočih v ospredju zabrisane. Levo je zid, ki je obkrožal vrt nekdanjega kapucinskega samostana (ukinjen leta 1786).

Ob Jenkovem nagrobnem spomeniku, 1907

Pesnik Simon Jenko (1835–1869), ki je bil rojen v Podreči na Sorškem polju, je zaslovel s pesmijo »Naprej, zastava Slave!«. Pesem, ki jo je uglasbil Davorin Jenko in je veljala za neuradno slovensko himno, so redno uvrščali na programe čitalniških prireditev, priljubljena je bila celo med Čehi in Hrvati. Po vrnitvi z Dunaja je Simon Jenko med letoma 1864 in 1866 bival v Kranju in za kranjskega notarja opravljal pisarniška dela. Prijateljeval je s sošolcem, pripovednikom in prevajalcem Valentinom Mandelcem. Kot pripravnik se je zaposlil pri odvetniku dr. Valentinu Prevcu v Kamniku. S Prevcem se je Jenko julija 1869 vrnil v Kranj, kjer je oktobra istega leta umrl v starosti 34 let. Kranjska čitalnica, v kateri je delovala vrsta Jenkovih prijateljev in sošolcev, je poskrbela za slovesen pesnikov pogreb in nagrobni spomenik. Spomenik je izdelala delavnica podobarja in kamnoseka Janeza Vurnika st. iz Radovljice.

Kopalke v Kokri, pred prvo svetovno vojno, 8,5 x 11 cm Inv. št. F 251

Trodnevno praznovanje 50-letnice Narodne čitalnice v Kranju je vrhunec doseglo zadnji dan, 6. julija 1913. Dopoldne so se društva, odposlanstva in drugi gostje zbrali v parku Zvezda, od koder se je sprevod podal po mestu. Društva so se razvrstila takole: godba prostovoljne požarne brambe v Kranju, Gorenjska sokolska župa, kranjsko telovadno društvo Sokol z ženskim oddelkom, radovljiški, škofjeloški in tržiški Sokol z zastavami, Gasilno in reševalno društvo iz Kranja, Slovanska čitalnica iz Trsta z zastavo, Šentjakobska čitalnica iz Trsta, slovensko Akademsko ferialno društvo Balkan iz Trsta, ljubljanska čitalnica z zastavo, novomeška čitalnica, kamniška čitalnica z zastavo, ljubljansko pevsko društvo Slavec z zastavo, Bralni društvi iz Tržiča in Železnikov z zastavo, pevsko društvo Podbreška lira iz Podbrezij, kamniško pevsko društvo Lira z zastavo, salonski orkester Sloga iz Kranja, podružnica trgovskega društva Merkur iz Kranja in kranjska Narodna čitalnica.

Proslava petdesetletnice Narodne čitalnice pred Mestno hišo v Kranju, 6. julij 1913, 9 x 14 cm Inv. št. F 360

Javno mestno kopališče v Dolu ob reki Kokri je začelo obratovati junija 1900. Do kopališča so uredili pot in zgradili stopnice ter kabine.50 Kopališče je imelo posebne oddelke za dame, gospode in dijake. Odprto je bilo od junija do septembra. Red sta vzdrževala kopališčni sluga ali postrežnica. Kopališčni red je prepovedoval vsako onesnaževanje kopališčnih prostorov in kabin. Kopalci niso smeli imeti s seboj psov. Kopališče je delovalo do leta 1916. Ponovno so ga odprli po vojni.

Sprevod se je ustavil pred Mestno hišo. Na strehi lope pred Mestno hišo je pritrjen avstrijski grb. Kranjski župan Ferdinand Polak je pozdravil goste in čestital čitalnici ob njenem jubileju. V imenu gostov mu je odgovoril predsednik tržaške čitalnice, dr. Egon Stare.48 V imenu narodnih dam je spregovorila gospodična Anica Šavnik, ki je na zastavo Narodne čitalnice pripela umetniško vezen trak, dar narodnega ženstva v Kranju. Narodne gospodične so na zastavo obesile lipove vence. Predsednik čitalnice Makso Fock se je zahvalil društvom za obilno udeležbo, še posebej pa kranjskim damam za dragoceni trak, ki ga je izdelala tvrdka Marija Drenik v Ljubljani. Godba je zaigrala himni »Hej Slovani« in »Lepa naša domovina«. Večstoglava množica je začela peti. Večina gostov se je podala na gostilniški vrt Marije Mayr, ki je poskrbela za točno in imenitno postrežbo na slavnostnem banketu.49

Bosansko-hercegovski vojaki na trgu v Kranju, 1916 ali 1917 (arhiv družine Vencelj, Kranj)

Fotografije proslave so bile objavljene v Slovenskem ilustrovanem tedniku.

Avtor fotografije je domnevno Franc Berjak. Fotografija je bila posneta z okna v prvem nadstropju Berjakove hiše na trgu.

48 Po: »Petdesetletnica ‘Narodne čitalnice’ v Kranju v dneh 4., 5. in 6. julija 1913«, Sava, 1913, št. 28. 49 Po: »Petdesetletnica ‘Narodne čitalnice’ v Kranju v dneh 4., 5. in 6. julija 1913 / Konec«, Sava, 1913, št. 29.

50 Po: »Kopališče v Kranju«, Gorenjec, 1900, št. 23.

STAREJŠI KRANJSKI FOTOGRAFI

Prvo znano poročilo o delovanju fotografov v Kranju izvira iz leta 1853. Ljub ljanski fotograf Emil Dzimski je v prilogi časnika Laibacher Blatt objavil oglas, da bo prisluhnil večkrat izraženim željam in se za nekaj dni podal v Kranj, kjer bo izdeloval portrete v tehniki dagerotipije. V Kranju bo od 16. do 22. junija fotografiral v gostilni »zum Sandwirt« v prostorih Stare pošte. »Ich werde bemüht sein, den Anforderung eines geehrten kunstsinnigen Publicums in jeder Beziehung zu entsprechen.«51 Časopisni in drugi viri so glede delovanja fotografov v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja skopi. Janez Puhar najbrž nikoli ni fotografiral v Kranju. V Slovencu pa lahko na primer preberemo, da se je julija 1887 z železnico iz Kranja v Ljubljano pripeljal fotograf H. pl. Hampl.52 V rojstnem mestu je najbrž večkrat fotografiral Christian Paier.

Prvi stalni poklicni fotograf Ivan Jagodic Prvi znani poklicni fotograf, ki je odprl stalni fotografski atelje v Kranju, je bil Ivan Jagodic (1863–1916). Rodil se je na Šenturski gori, v Kranj pa je prišel, da bi se kot slikarski vajenec izučil v delavnici slikarja Matije Bradaška. Kmalu se je posvetil fotografiji. V mestu se je vključil v javno življenje. Od leta 1896 je bil blagajnik Sokola. Vsako leto je dekoriral dvorano za Sokolove maškarade, v čitalnici je slikal kulise za gledališke predstave. Postal je predsednik Bralnega društva, deloval v odboru Požarne brambe in bil podpredsednik Godbe požarnega in reševalnega društva. Izvoljen je bil v občinski odbor, kjer se je zanimal zlasti za postavitev mestne elektrarne.53

Ivan Jagodic, Štiri dekleta v narodni noši, pred prvo svetovno vojno, 16 x 11 cm

Inv. št. F 48

Inv. št. F 626

Inv. št. F 10

Inv. št. F 1014

Konec leta 1915 je Jagodičev atelje prevzel ljubljanski fotograf Štefan Rovšek.

Ivan Jagodic, Martin Kikel, 11 x 7,5 cm (karton 12,3 x 8 cm) Inv. št. UZ 5712 Na zadnji strani fotografije je zapisano: +Martin Kikel, živel 100 let in osem mesecev. Oglas »Daguerrotyp-Portraits«, Anhang zur Laibacher Zeitung, 1853, št. 135. Po: »Tujci 25. julija«, Slovenec, 1887, št. 168. Po: Rupar, »+Ivan Jagodic«, Slovenski narod, 1916, št. 238. Oglas v Gorenjcu, 1908, št. 47.

Ivan Jagodic, Ignac Fajdiga, ravnatelj gimnazije v Kranju 1907–1924, 10 x 6,5 cm

Ivan Jagodic, Mladi glasbeniki, pred prvo svetovno vojno, 16,3 x 22,5 cm (paspartu 30 x 35 cm)

Med letoma 1904 in 1907 je stanoval na Roženvenski ulici št. 85 (Mesto št. 51). Fotografski atelje je imel sprva v Stari pošti, leta 1908 pa ga je preselil v lastno hišo (Konjska ulica 72, Mesto št. 64).54

51 52 53 54

Ivan Jagodic, Otroški portret, pred prvo svetovno vojno, 10 x 6,8 cm

Ivan Jagodic, Sokolice gorenjskega Sokola v Kranju, pred prvo svetovno vojno, 13 x 17 cm

Ivan Jagodic, Brata Krč, po domače Rešetova iz Huj, prva svetovna vojna.

Ivan Jagodic, Otroci kranjskega advokata dr. Valentina Štempiharja, prvo desetletje 20. st.; najmlajši sin Anton je bil rojen leta 1900.

Inv. št. F 677

Ivan Jagodic, Družina Benedik iz Kranja, 1909/1910, 16,4 x 10,4 cm Inv. št. F 624

Oče Franc Benedik st. (1868–1915), mati Marija, rojena Pintar (1869–1940), otroci Roza (1909–1964), Janko (1904–1950), Valentin (1907–1989) in Franc Benedik ml. (1900–1971)

Pridobitev slikanega portreta je zahtevala gmotno zmogljivost, zato so si ga sprva privoščili samo premožnejši sloji (posvetno in cerkveno plemstvo, bogato meščanstvo). Portreti meščanov so postali pogostejši v drugi polovici 18. stoletja, ko je večina portretov nastajala v plemiškem okolju. Izum fotografije v 19. stoletju je močno vplival na portretno slikarstvo, ki je v prvi polovici stoletja doživljalo zadnji veliki razcvet. Vpliv je bil obojestranski, saj so fotografiranci praviloma posnemali drže upodobljencev na slikanih portretih. S fotografijo je portret postal dostopen vsem plastem prebivalstva (leta 1866 je veljala portretna fotografija približno toliko kot dva kilograma prvovrstnega mesa).55 V zadnji četrtini 19. stoletja je cenena fotografija omogočila, da so si fotografske portrete lahko omislili tudi v kmečkem in delavskem okolju.56 55 Po: Mirko Kambič, »Prvi ljubljanski fotografi (1839–1870)«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, št. 2, str. 112. 56 Po: Gorazd Makarovič, Slovenci in čas / Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, Ljub ljana 1995, str. 184, 187–188.

V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja so za portrete uporabljali t. i ‚vizitni format‘ (cartes de visite, cca 6 x 9/10 cm), ki ga je leta 1854 patentiral pariški fotograf A. E. Disderi. Tenek fotografski papir so nalepili na debelejšo kartonsko podlago. Na hrbtni strani kartona in včasih tudi spredaj sta bila napisana fotografovo ime in kraj njegovega ateljeja. Fotografije v velikosti vizitke, ki so se obdržale do prve svetovne vojne, so bile razmeroma poceni in jih je bilo mogoče nositi v žepu, ljudje pa so jih zbirali v albumih. Od osemdesetih let jih je začel izpodrivati večji, t. i. kabinetni format, ki ga ja leta 1862 uvedel G. W. Wilson.

Ivan Jagodic, Družina dr. Edvarda Šavnika, ok. 1907–1910

Od leve proti desni: Bogdan (padel med prvo svetovno vojno pri Doberdobu), mama Olga, rojena Mally, Renata (učiteljica, poročena Demšar), Leon (zdrav nik), Marta (bančna uradnica v Trstu), Meta (učiteljica v Kranju). Stojijo: Olga (učiteljica v Kranju), dr. Edvard Šavnik in Vera, poročena Sajovic Družina dr. Edvarda Šavnika, ob božiču 1912

Ivan Jagodic, »Tri Neže« – posli mlinarskega podjetnika v Kranju, Vinka Majdiča.

V sredini Neža Žirovnik, ob njej dve hišni.

Ivan Jagodic, Družina Jezeršek – »Knedlovi« v Kranju

Pod sliko je na kartonu napis: Božiček, reši nam našo mamo. Mame Olge, rojene Mally, na sliki ni; umrla je 14. januarja 1913. Sin Bogdan (desno) se ni fotografiral z njimi, zato so s preprosto obliko fotomontaže izrezali njegov portret z neke druge fotografije in ga pritrdili na družinski portret.

Oče Franc Jezeršek (1872–1911) je bil posestnik in gostilničar. Mati Marija, rojena Rebolj (1876–1942). Sin Ciril (1903–1987) je bil profesor. Hči Marija (1901–1982) – Marinka oziroma Mara je nasledila gostilno, sin Jožef (roj. 1903), dipl. inženir, je leta 1944 padel na Blokah.

Prvi fotografski klub v Kranju

Drže fotografiranih oseb so bile povezane s postopkom fotografiranja. Fotografirane osebe so morale med fotografiranjem zaradi dolgega ekspozicijskega časa mirovati nekaj sekund, zato so jim ateljejski fotografi pomagali s stoli, z mizami in drugimi pripomočki. Fotografije so premožnejši posamezniki in družine lahko vlagali v albume. Vanje so spadale fotografije družinskih članov, prijateljev in znancev, pozneje tudi razglednice iz krajev, kamor so potovali sami ali pa so jih prejeli od prijateljev.

Fotografski klub, ki so ga ustanovitelji ambiciozno poimenovali Prvi slovenski klub fotografov-amaterjev v Kranju, je bil ustanovljen decembra 1910. Kranjski fotografi se pri izboru imena za svoj fotografski klub niso zmotili: fotoklub je bil prvi klub amaterskih fotografov v Kranju, za zgodovino domače fotografije pa je pomemben tudi podatek, da so bili kranjski fotografi prvi, ki so v nazivu kluba uporabili pridevnik »slovenski«. Zgodovina fotografije na slovenskem ozemlju sicer sporoča, da je bil prvi fotografski klub ustanovljen že 21 let prej in da je tudi ta imel slovenski značaj. Po zaslugi novega fotografskega postopka s t. i. suhimi fotografskimi ploščami, ki so jih začeli uporabljati v letih 1879/80, in priročnejših fotoaparatov je postala fotografija dostopnejša širšemu krogu fotografskih ljubiteljev. Sredi osemdesetih let 19. stoletja se je tudi pri nas začela uveljavljati amaterska (ljubiteljska) fotografija.

Ivan Jagodic, Družina Crobath, pred prvo svetovno vojno

Ivan Jagodic, Družina kranjskega zdravnika dr. Edvarda Globočnika, 1901

Prvi domači fotografski klub je bil leta 1889 ustanovljen v Ljubljani.57 Takrat je od izuma dagerotipije preteklo natanko 50 let. Predsednik kluba je postal ravnatelj obrtne šole Ivan Šubic (1856–1924), glavni pobudnik ustanovitve kluba, tajnik Gustav Pirc, tudi tajnik Kmetijske družbe, blagajnik profesor Luka Pintar (1857–1915), odbornika pa Marija Hlavka in kaplan v Dobrepolju, Anton Tramte (1846–1891).58

Žena Marija, rojena Golob, in sinova Marjan (rojen 1899) in Feliks (rojen 1898).

Klub je nastal po vzoru klubov na Dunaju (tu je 31. marca 1887 začel delovati prvi klub zunaj Anglije),59 v Pragi, Berlinu in Rimu.60 Bil je med prvimi v Avstriji. Ustanovljen je bil kmalu za klubi na Dunaju, v Pragi in Budimpešti. Klub je deloval najmanj do leta 1900, tedaj je namreč omenjen med ljubljanskimi društvi v adresarju Ljubljane za leto 1900.61 Konec leta 1897 je bil ustanovljena Fotografska sekcija pri Slovenskem planinskem društvu. Sedež odseka oziroma sekcije fotografov amaterjev je bil v društveni sobi Slovenskega planinskega društva v Narodnem domu v Ljubljani.62 Prva razstavo je klub pripravil leta 1898. Leta 1909 je glasilo Slovenskega planinskega društva, Planinski vestnik, na kakovostnejšem papirju začelo objav ljati fotografije kot umetniško prilogo. Kot tretji po vrsti je bil maja 1898 ustanovljen Club der Amateur-Photographen in Laibach, ki je združeval premožnejše meščane, uradnike in aristokracijo.63

Zadnja stran kartonov, na katere je Ivan Jagodic nalepil fotografije, izdelana na tenkem albuminskem papirju, je bila okrašena z njegovim imenom in različnimi dekorativnimi ilustracijami.

57 Po: »Klub amaterjev-fotografov«, Slovenski narod, 1889, št. 153. 58 Po: »Klub amaterjev-fotografov v Ljubljani«, Slovenski narod, 1889, št. 165; Slovenec, 1889, št. 152. 59 V Angliji je bilo do leta 1900 ustanovljenih 256 klubov amaterskih fotografov, drugod v Evropi je bilo tedaj samo 23 fotografskih klubov, v ZDA pa 99 (po: Helmut Gernsheim v sodelovanju z Alison Gernsheim, Fotografija: Sažeta istorija, Beograd 1973, str. 165). 60 Po: Anton Tramte, »Nekoliko o fotografiji«, Dom in svet, 1890, št. 6, str. 182. 61 Adressbuch … Laibach 1900, str. 139, po: Mirko Kambič, »85-letnica ‚Kluba amaterjev-fotografov‘ v Ljubljani 1889–1974«, Sinteza, 1973, št. 30–32, str. 36. 62 Po: »Odsek fotografov amaterjev«, Planinski vestnik, 1897, št. 10. 63 Po: Mirko Kambič, »Fotografska združenja«, Slovenska kronika XIX. stoletja 1884–1899, Ljubljana 2003, str. 126.

Prirejal je razstave, prvo že novembra 1898 v stavbi Ljubljanske filharmonije.64 Klub je leta 1909 prenehal delovati. Leta 1903 je začel delovati Klub ljubiteljev fotografije v Mariboru. Prizadevni člani so poskrbeli za fotografsko temnico, organizirali predavanja o zgodovini fotografije in novostih na fotografskem področju ter pripravljali projekcije dia pozitivov.65 Deželna zadruga fotografov v Ljubljani, t. j. prva organizacija poklicnih fotografov, je bila ustanovljena 28. novembra 1910. Leta 1919 so se Deželni zadrugi fotografov pridružili tudi fotografi iz Štajerske in Prekmurja. Zadruga se je pre imenovala v Pokrajinsko zadrugo fotografov Slovenije v Ljubljani.

Prvi slovenski klub fotografov – amaterjev v Kranju Ustanovni občni zbor kranjskega kluba, ki velja za po vrsti šesto organizirano skupino domačih fotografov, je bil 7. decembra 1910 v gostilni pri Mayrju (danes Stari Mayr). Družabno življenje kranjskih meščanov je tedaj v obliki stalnih omizij potekalo po gostilnah, kjer so ob določenih dnevih razpravljali o različnih stvareh in prirejali predavanja. V mestu tedaj še ni bilo gledališča ali stalnega kinematografa.66 Klub je nastal po zgledu omenjenih domačih in številnih tujih fotoklubov. Vanj so se lahko vpisali fotografi – amaterji, prijatelji fotografske umetnosti in gostje (fotografi – amaterji, ki so se preselili v Kranj za vnaprej določeno dobo največ treh mesecev).67 O novem fotografskem klubu je poročal domači časnik Gorenjec: »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev s sedežem v Kranju se je ustanovil pretekli teden. Namen kluba je, združiti slovenske, kjerkoli bivajoče fotografe amaterje v medsebojno podporo v njih umetniškem stremljenju. Zlasti bode smatral klub kot svojo nalogo, zbirati začetnike in jih podpirati s svetom in dejansko pri njihovih prvih korakih na polju lepe fotografske umetnosti. Na razpolago ima dva fotografska aparata, ki jih bode posojal brezplačno takim začetnikom, ki še nimajo fotografskih aparatov. Tudi ima klub lastno temnico, kjer bodo mogli člani brezplačno razvijati svoje plošče s povjermi [op. tedaj so za fotografijo uporabljali tudi izraz povjerm] – novinci seveda ob podpori in navodilih izkušenih fotografov. Sploh nudi novi klub svojim članom mnogo ugodnosti. Članarina znaša mesečno po 1 K za izvršujoče fotografe in 40 vin. za prijatelje! Vsa pojasnila glede kluba g. Fr. Holzhaker, zobotehnik, in g. Al. Novak, učitelj v Kranju.«68 Klub fotografov – amaterjev v Kranju je imel 16 ustanovnih članov, to so bili: trgovec Anton Adamič, davčni uradnik Anton Brilli in njegova soproga Ana Bril64 Po: »I. Jahresaustellung des Clubs des Amateur-Potographen in Laibach. Vom 21. bis 28. November«, Laibacher Zeitun g, 24. 11. 1898, str. 2161. 65 Po: Dragiša Modrinjak, »O fotografski dejavnosti in o zbiranju starin s tega področja v Mariboru«, Mariborski fotografi 1848–1941, katalog razstave v Pokrajinskem arhivu Maribor, Maribor 2003, str. 26–27. 66 Po: Marko Aljančič, »Moč fotografije / Razmišljanja ob šestdesetletnici ustanovitve prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev«, Snovanja – Pogovori o kulturi, Glas, 25. 11. 1970, št. 5, str. 38. 67 Po: 4. člen Statuta prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev v Kranju. 68 »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev s sedežem v Kranju«, Gorenjec, 1910, št. 50.

li, hranilnični uradnik Juraj Depoli, gimnazijski profesor Anton Detela, deželni okrajni zdravnik dr. Edvard Globočnik, zobotehnik Franc Holchaker (Holzhaker) in njegova soproga Jelca Holchaker (dekliški priimek Mayr), učitelj Franc Ivanc, gimnazijski profesor Mirko Kmet, gimnazijski profesor Josip Malnar, posestnica Ana Mayr, študent tehn. Rice (Mavricij) Mayr, knjigovodja Edvard Muc, učitelj Alojzij Novak in učitelj glasbe Žiga Polašek. Predsednik kluba je postal Franc Ivanc, tajnik Alojzij Novak, blagajnik Franc Holchaker, upraviteljica klubskega ateljeja Jelca Mayr, poročena Holchaker, člani častnega razsodišča pa dr. Edvard Globočnik, Anton Brilli in Edvard Muc.69 Na ustanovnem občnem zboru je predsednik prebral predlog klubskih pravil, ki so jih po malenkostnih spremembah sprejeli, ustanovni člani pa so jih podpisali. Kmalu se je klubu pridružilo še nekaj članov, ki so se naknadno podpisali pod statut (Grašič, Gruden, A. Keglević, Lovšin, Zupančič, nerazberljiv podpis). Marko Aljančič domneva, da je bil pobudnik ustanovitve kluba Franc Holchaker, ki se je leto prej preselil iz Brna na Moravskem, kjer je bila fotografska dejavnost živahno razvita. V Kranju je tedaj že bilo nekaj fotografov – amaterjev: Anton Brilli, Juraj Depoli, Edvard Muc in Alojzij Novak. Izbira gostilne Mayr za kraj zborovanja fotografov – amaterjev in prijateljev fotografske umetnosti ni bila naključna. Franc Holchaker je bil poročen z domačo hčerjo Jelco in v svaštvu z Brillijem. Večina članov je bila abonirana v gostilni, samska profesorja Detela in Malnar sta stanovala pri Mayrju.70 Fotoaparate je imelo samo pet članov, preos tali so se pridružili kot gostje. Na ustanovnem občnem zboru so se odločili, da bo klub za zdaj – dokler ne bo imel 20 članov – deloval kot svobodna zveza, ki za delovanje ne potrebuje dovo ljenja in nadzorstva oblasti, in ne kot društvo, ki bi bilo podvrženo zakonu o društvih.71 To je bil tudi razlog, da je kranjski klub glede datuma ustanovitve prehitel ljubljanske ljubiteljske fotografe, ki so v istem času snovali številčnejši klub. Člani so se sestajali vsak teden. Sestanki so bili povezani s predavanji, z oce njevanjem fotografij članov in s predvajanjem skioptičnih slik. Žal se je večina fotografij porazgubila. Drugi občni zbor je bil 18. januarja 1912. Za predsednika je bil znova izvoljen Franc Ivanc, tajnik je postal Edvard Muc, blagajnik in upraviteljica klubskega ateljeja sta ostala Franc in Jelca Holchaker, novi član častnega razsodišča pa je bil A. Keglević. Eden od sklepov občnega zbora je bil, naj se nabavijo kemikalije za klubsko temnico.72 Tudi v statutu je bila poudarjena narodnostna opredelitev kluba. Klub je želel povezati »slovenske, kjerkoli bivajoče fotografe-amaterje v medsebojno podporo njih umetniškega stremljenja«,73 prirejati sestanke članov, predavanja in razstave ter članom nuditi možnost uporabe ateljeja s fotografskimi potrebščinami in knjižnico, vendar je njegovo delovanje zamrlo že do začetka prve svetovne vojne. Na koncu zvezka, ki vsebuje osnutek pravil, zapisnika obeh občnih zborov in seznam članov, lahko preberemo: »Radi okupacije Bosne je bila večina članov l. 69 Po: Imenik članov prvega slovenskega kluba fotografov amaterjev v Kranju in Zapisnik Ustanovnega občnega zbora, 7. december 1910. 70 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju / Ob 75-letnici ustanovitve prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev«, Kranjski zbornik, Kranj 1985, str. 264. 71 Zapisnik Ustanovnega občnega zbora, 7. december 1910. 72 Zapisnik 2. občnega zbora, 18. januar 1912. 73 Po: 2. člen Statuta prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev v Kranju.

Statut Prvega slovenskega kluba fotografov – amaterjev v Kranju (strani s podpisi članov)

1912 poklicana pod orožje in vsled kasneje izbruhle svetovne vojne je klub prenehal s svojim delovanjem.« Nedolgo za kranjskim klubom je bil v Ljubljani ustanovljen Klub slovenskih amater-fotografov. Večina njegovih ustanoviteljev je delovala v fotografskem odseku pri Slovenskem planinskem društvu. Zaradi številnega članstva je moral klub skozi uradni postopek pri deželni vladi,74 kar je nekoliko podaljšalo čas od pobude za ustanovitev kluba do občnega zbora 13. januarja 1911.75 Prvi slovenski klub fotografov – amaterjev v Kranju je najbrž nastal pod vplivom omenjenega ljubljanskega Kluba slovenskih amater-fotografov, ki je bil formalno sicer ustanovljen nekoliko pozneje. Kranjski fotografi so za priprave na ustanovitev ljubljanskega fotokluba lahko izvedeli iz časnikov, mdr. Gorenjca, ki je oktobra objavil dve notici oziroma obvestili pripravljalnega odbora ljubljanskega fotokluba (Gorenjec, 1910, št. 42 in 43). O fotografskem delovanju članov prvega kranjskega fotokluba vemo zelo malo, porazgubila se je tudi večina fotografij. Ohranilo se je le več dokumentarnih fotografij Kranja, ki jih je Franc Holchaker posnel na steklene plošče. Zanimiv je tudi podatek, da J. Holzhacker (morda Jelca Holchaker) iz Kranja na Prvi planinski razstavi, ki jo je leta 1924 priredilo Srbsko planinsko društvo v Beogradu, sodeluje s šestimi povečavami (30 x 50 cm).76 Klub formalno ni bil razpuščen, vendar se po prvi svetovni vojni fotografsko življenje v Kranju ni obnovilo. S fotografijo so se poleg poklicnih fotografov ukvarjali posamezni ljubiteljski in družinski fotografi. Poklicni fotografi so objavljali fotografije pomembnejših dogodkov v Kranju tudi v tedanjih časnikih in revijah. Kranjski fotografi v gostilni Mayr (morda ustanovni občni zbor, 7. december 1910). Fotografijo je s samosprožilcem posnel Franc Holchaker.

Od leve proti desni sedijo: Anton Adamič, Ana Brilli, Ana Mayr, Juraj Depoli, Jelca Holchaker, Franc Ivanc, dr. Edvard Globočnik in Žiga Polašek. Stojijo: Franc Holchaker, prof. Mirko Kmet, Anton Brilli, prof. Josip Malnar, Rice Mayr, Edvard Muc in Alojzij Novak. Manjka Anton Detela.

74 Po: Mirko Kambič, »Fotoamaterji in njihova združenja 1884–1919«, 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919, I. del, Mestna galerija, Ljubljana 1989, str. 27. 75 Po: Zapisnik ustanovnega občnega zbora, Veselova zapuščina, Rokopisna zbirka NUK. 76 Po: »Razstava srbskega planinskega društva v Beogradu«, Slovenec, 1924, št. 96.

Imenik članov Prvega slovenskega kluba fotografov – amaterjev v Kranju

Franc Holchaker, Vili na obrobju Kranja, po 1914

Poročna fotografija Franca Holchakerja in Jele Mayr

Zapisnik ustanovnega občnega zbora, 7. december 1910

Zapisnik 2. občnega zbora, 18. januarja 1912, in zadnji zapis

Franc Holchaker, Zgornji del Mestnega trga, ok. 1910

Franc Holchaker je fotografiral na steklene plošče. Steklo v desnem zgornjem kotu se je zlomilo. Celoten posnetek je znan po zaslugi fotografske razglednice. Trgovec Ivan Savnik je hiše – Adamičevo, Besničarjevo in Florianovo – ki jih vidimo na fotografiji, po letu 1910 postopoma odkupil in jih povezal v stavbno celoto, trgovsko hišo Savnik (pozneje blagovnica Kokra).

Mirko, Stanko in Franc Crobath S fotografijo so se v tem času ukvarjali tudi drugi Kranjčani, ki pa se v klub niso vključili. Fotoamaterji so bili bratje dr. Mirko Crobath (1891–1968), Stanko Crobath (1982–1918) in Franc Crobath (1890–1918). Crobathovi so fotografirali tudi med prvo svetovno vojno. Znanih je osem albumov bratov Crobath z okrog 2.500 do 3.000 fotografijami iz Slovenije, Dalmacije, Bosne, Črne gore, Albanije, Galicije in Južne Tirolske, mdr. zračni posnetki Stanka Crobatha, ki je bil zračni izvidnik – fotograf. Letalo s poročnikom, pilotom Stankom Crobathom, je bilo tik pred koncem vojne sestreljeno ob Gardskem jezeru. Stotnik Franc Crobath je proti koncu vojne zbolel in umrl v Banja Luki. Mirko Crobath je bil med vojno oficir, poveljnik avtokolone 183. Sprva je bil na srbskem, od marca 1916 na južnotirolskem bojišču. Bil je član Slovenskega planinskega društva. Družil se je s člani kranjskega fotoamaterskega kluba.77 Mirko Crobath, Srbski begunci, 1916 (Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1977, št. 2, str. 127)

Franc Holchaker, Gasilske vaje pred Mestno hišo v Kranju, ok. 1912

Levo se pogled odpira na nekdanji Svinjski trg, Svinjsko ulico (današnja Tavčarjeva ulica) in Podrtino, t. j. stavbo, ki je stala na mestu, kjer so pozneje zgradili most čez Kokro. Na Svinjskem trgu (danes tu stoji stavba pošte) so do leta 1938 na živinskih sejmih prodajali svinje.

Mirko Crobath, Kolona v snegu, 7 x 10,5 cm, 1917 (Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918, Kranj 1976)

77 Po: Mirko Kambič, »Albumi bratov Crobatov iz Kranja«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1977, št. 2, str. 128.

Stanko Crobath, Pogled z vojaškega letala na Verono, 1916–1918 (Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1977, št. 2, str. 129)

Janko Šavnik, Sprehod, 1914

Janko Šavnik je leta 1914 fotografiral starše med sprehodom nad Trstom. Fotografija je bila objavljena v katalogu 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919 (I. del, Ljubljana 1989).

Janko Šavnik

Med prvo svetovno vojno je fotografiral tudi pravnik, dr. Janko Šavnik (1881– 1915), sin kranjskega lekarnarja in dolgoletnega kranjskega župana Karla Šavnika. V Kranju je končal gimnazijo in nato študiral pravo na Dunaju. Doktoriral je leta 1906. Janko Šavnik je delal v odvetniških pisarnah v Kranju, Ljubljani in Trstu. V Trstu je bil zaposlen v odvetniški pisarni svaka, dr. Josipa Vilfana. Tako kot v Kranju se je tudi v Trstu aktivno vključil v delovanje narodnih društev.78 Mobiliziran je bil kot rezervni oficir. V letih 1914 in 1915 je pošiljal v hribih nad Drino posnete fotografije svoji sestri v Trst. Umrl je za posledicami hude rane v vojaški bolnišnici v Stari Pazovi.79 Mirko Kambič je zapisal, da je bil dr. Janko Šavnik vnet fotoamater. Fotografiral je z notranjim občutkom za vsebinske in likovne vrednote fotografskega motiva. »Razen dokumentarne, spominske vrednosti izražajo njegove slike posebno toplino do okolja in sočloveka. Slikal je s skromno, majhno kamero, ki ni dopuščala tehnične popolnosti. Marsikatera slika je neostra, zabrisana. Toda motivi so zajeti neposredno iz živ ljenja. Obrazi se razlikujejo od poziranih ateljejskih slik poklicnih fotografov. Šavnik je ujel svoje motive v pristnem okolju, v vsakdanjih nošah, pri dnevnem delu in počitku.«80 78 Po: A. B., »Dr. Janko Šavnik«, Koledar (Vestnik) šolske Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1917, 1918, str. 54–55. 79 Po: Mirko Kambič, »Dr. Janko Šavnik (1881–1915)«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, št. 3, str. 193–195. 80 Po: Mirko Kambič, »Dr. Janko Šavnik (1881–1915)«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, št. 3, str. 193.

Janko Šavnik, Bosenska deklica, 1914/15

Janko Šavnik, Pokrajina ob Drini, 1914/15

(Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, št. 3, str. 194)

(Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, št. 3, str. 193)

KRANJ MED OBEMA VOJNAMA

Polaganje temeljnega kamna za Narodni dom v Kranju, 1922, 9 x 14 cm Inv. št. F 833

Lucijan Berjak, Sokolska telovadna vrsta, ok. 1935, 9,9 x 14,5 cm Inv. št. 79

Kranjčani so se 29. oktobra 1918 zbrali na Mestnem trgu in prisluhnili govorniku na balkonu nekdanje Florianove hiše, ki je razglasil konec Avstro-Ogrske. Dva dni prej je bil v Kranju ustanovljen Narodni odbor (predsednik Ciril Pirc, podpredsednik dekan Anton Koblar, tajnik dr. R. Marn, blagajnik dr. J. Klinar, namestnik F. Šemrov). Isti dan so na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani slovesno razglasili osvoboditev izpod pokroviteljstva črnega habsburškega orla, Hrvaški sabor v Zagrebu pa je razglasil ustanovitev Države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nekaj oseb na kranjskem zborovanju ima v rokah zastavice z napisom SHS. Za zgraditev Narodnega doma, ki bo nudil prostore za liberalna narodna društva (telovadnica za Sokol, gledališka dvorana za Narodno čitalnico), so si v Kranju prizadevali že pred prvo svetovno vojno. Leta 1921 so pridobili lokacijo v parku Zvezda. Zbiranje denarja za Narodni dom so vodili kranjski trgovci Franc Berjak, Maks Fock, Ivan Savnik, Edmund Kocbek ter odvetnik dr. Beno Sabothy. Prvi večji znesek je daroval podjetnik Vinko Majdič. Načrt za Narodni dom je izdelal arhitekt Ivan Vurnik (1884–1971). Upošteval je tudi predloge kranjskih sokolov, ki jih je pripravil inž. Ivan Emmer. Narodni dom je bil zgrajen v letih 1922–1924. Slovesna otvoritev je bila 15. junija 1924.81 81 Po: Majda Žontar, »Sokoli in Orli v Kranju in okolici med obema svetovnima vojnama«, Kranjski zbornik, 1995, str. 138.

Slavnost v Kranju, 29. oktober 1918, 14 x 9 cm Inv. št. F 355

Sokoli na nekdanjem telovadišču. Danes na tem mestu stoji nebotičnik. Šesti v vrsti od leve proti desni je Vojteh Roos, osmi Tine Jakše, deveti Rudi Kodrič, deseti Vili Štiglic, trinajsti Hinko Ule, štirinajsti Lucijan Berjak. Ostali telovadci so neznani.

Janko Kramar, lastnik fotoateljeja na Glavnem trgu v Kranju, je zajel množico, ki je napolnila trg ob razglasitvi rezultatov gasilske tombole. Eden najstarejših znanih foto grafskih posnetkov z zvonika župnijske cerkve. Kranjski gasilci so začeli prirejati tombole že pred prvo svetovno vojno. Z izkupičkom so kupovali gasilsko orodje. Glavni dobitek na tomboli 16. septembra 1934 je bil avto Citroen, ki je bil na ogled v razstavnem paviljonu na Glavnem trgu. To je bilo tedaj najdražje darilo na vseh tombolah v državi. S tiho željo, da bi zadeli glavni dobitek, se je v Kranju zbralo okrog deset tisoč ljudi. Srečna dobitnica je bila Francka Joštova iz Naklega. Jutro, ki je objavilo tudi fotografijo, posneto z zvonika, je zapisalo, da se bo odslej lahko z avtom vozila na delo v tovarno. Gasilska tombola je veljala za največjo prireditev na Gorenjskem.82

Prvi avto na Sv. Joštu, 1935 Inv. št. R/6

Na fotografiji so: taksist Gregorc, Johana Sedej, cerkovnik in gostilničar Tine Sedej, Zupan iz Kranja, Vencelj Sedej, Piršec iz Javornika, soboslikar Frantar iz Stražišča, Zofka Sedej, kuharica in dekla iz župnišča, Cilka Sedej in Franc Kokel, eskpozit na Sv. Joštu.

Mile Vozel, Cerkev na Joštu, 1938, 23 x 17,5 cm Inv. št. F 394

Fotografija je bila posneta 14. avgusta 1938. Ta dan je na Joštu zagorela elektrika.

Janko Kramar, Gasilska tombola v Kranju, 16. september 1934, 9,8 x 14,5 cm Inv. št. F 125

Janko Kramar, Organizatorji gasilske tombole v Kranju, 16. september 1934, 10 x 14,7 cm Inv. št. F 121

Janko Kramar, Gasilska tombola v Kranju, 16. september 1934, 9,8 x 14,5 cm Inv. št. F 117

Janko Kramar, Gasilska tombola v Kranju, 16. september 1934, 14,7 x 10 cm Inv. št. F118

82 Po: »Na tomboli v Kranju«, Jutro, 1934, št. 214.

Prvi monumentalni javni spomenik kralju Petru I. Karađorđeviću na slovenskem ozemlju so 1. avgusta 1926 slovesno odkrili v Kranju. Pobuda za spomenik je prišla iz vrst liberalno usmerjenega kranjskega meščanstva. Spome nik so postavili v park Zvezda med Narodnim domom in gimnazijo. Devet metrov visok obe lisk so zgradili iz železobetona. Kip mladeniča in relief kralja Petra I. sta bila iz brona, kip orla na vrhu spomenika pa iz nabrežinskega kamna. Avtor spomenika je bil akademski kipar Tine Kos (1894–1979).

Fotografija se je v slovenskih časnikih začela uveljavljati v obdobju med obema svetovnima vojnama. Nekateri časniki, ki so jih izdajali slovenski izseljenci, so bili s fotografijami opremljeni že pred prvo svetovno vojno. Večji poudarek so reportažni fotografiji namenjale ilustrirane revije, ki so na začetku 20. stoletja, med balkanskimi spopadi in prvo svetovno vojno, začele objavljati novice z bojišč.

Reportaža o taboru prosvetnih društev kranjske dekanije v Kranju, objavljena v listu Gorenjec, 1937, št. 29. Fotografije so delo Franca Juga.

Odkritje spomenika je imelo vseslovenski pomen. Udeležilo se ga je okrog 15.000 ljudi, med katerimi so bili mnogi ugledni gostje. Na odkritju sta bila kralj Aleksander I. Karađorđević in kraljica Marija. Slavnostna govornika sta bila kranjski župan Ciril Pirc in tovarnar Makso Fock. Spomenik so leta 1941 uničili nemški okupatorji.

Slovenski časniki so večjo pozornost fotografiji začeli namenjati v tridesetih letih. Slaba kakovost dnevnega tiska je preprečevala, da bi novinarska in reportažna fotografija lahko v polni meri zaživela na straneh domačih dnevnikov, ki so izdajali tudi redne tedenske priloge. Najkakovostnejše so bile fotografije, objav ljene v tedenski prilogi katoliškega Slovenca – Ilustrirani Slovenec, ki je izhajal med letoma 1924 in 1931 in je bil tiskan v tehniki bakrotiska. Fotografije tujih dogodkov in zanimivosti so posredovale mednarodne agencije, domači fotografi pa so poskrbeli za lokalne dogodke, predstavitve pomembnih oseb, društev ipd.

Blagoslov zvonov, Šmartno pri Kranju, 16. december 1923 Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL8450a)

Atelje F. Jug, Gasilski kongres v Kranju Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL6432 in SL6435)

Odkritje spomenika kralju Petru I. v Kranju, 1. avgust 1926 Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL10412)

Fotografija na razglednici, izdani ob dvajsetletnici velike tekstilne stavke v Kranju, 9 x 14 cm (arhiv družine Vencelj, Kranj)

Prihod koroških pevcev v Kranj, med 1929 in 1937

Tekstilna stavka, 1936

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL5975)

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL8002)

Delavci, zaposleni v tekstilni industriji, so na shodu 19. avgusta 1936 zahtevali, naj se začno pogajanja za sklenitev kolektivne pogodbe z delodajalci. Od pogodbe so pričakovali izboljšanje svojega položaja. V Kranju so bile delavske mezde najnižje, delovni čas pa najdaljši. 20. avgusta je tik pred popoldansko izmeno v tovarni Jugočeška izbruhnila stavka. Sledili so delavci v Jugobruni in Intexu. Popoldne in zvečer so začele stavkati tudi druge kranjske tekstilne tovarne in tovarne v Škofji Loki. Stavka se je iz Kranja razširila v Tržič, Ljubljano, Maribor in Prebold. Kranjski delavci so zasedli tovarne. Za organizacijo življenja v tovarnah so skrbeli stavkovni odbori. Delavci so se v prostem času zabavali s petjem in glasbo, branjem in raznimi igrami. Oblast je podprla podjetnike, ki so odklanjali pogajanja. Na začetku septembra so v tovarnah vztrajali le še delavci v Kranju in Škofji Loki. 15. septembra 1936 so podjetja, okrajno glavarstvo in banska uprava organizirali nasilno izpraznitev tovarn s policijo in žandarmerijo. Velika tekstilna stavka je bila končana 23. septembra 1936 s podpisom kolektivne pogodbe za vse tekstilno delavstvo v Sloveniji. Po stavki so podjetniki obračunali z delavci. Delavski zaupniki, delavski voditelji in organizatorji stavke so izgubili delo.83

83 Po: France Kresal, »Tekstilno delavstvo v Kranju med obema vojnama«, Kranjski zbornik, 1970, str. 368–370.

Blagoslovitev Delavskega doma v Kranju, domnevno 1938 Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL5935)

Gradnja nove ceste na Gaštejskem klancu, domnevno 1936

Prešernov nagrobnik Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL5569)

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL1350)

Pobuda za nagrobni spomenik dr. Francetu Prešernu je bila dana takoj po pesnikovi smrti 8. februarja 1849. Na sedmini je bil ustanovljen posebni odbor Slovenskega društva. Spomenik je bil blagoslovljen 3. julija 1852. Iz rdečega hotaveljskega marmorja ga je izdelal ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ml. Nagrobnik je zahteval odprt prostor, zato so zaprosili za dovoljenje za prekop in pesnikovo krsto med 12. in 14. junijem 1852 prenesli z neuglednega mesta ob vzhodnem pokopališkem zidu na odličnejšo lokacijo. Nagrobna spomenika Prešernu in Jenku stojita na nekdanjem kranjskem pokopališču, ki je bilo leta 1789 urejeno po ukinitvi pokopališča ob župnijski cerkvi. Pokopališče je obdajal zid s 14 kapelicami. Leta 1939 so pokopališče opustili in uredili novo na Planini. Leta 1951 so ga preuredili v Prešernov gaj. Ureditev okolice spomenika se je od srede 19. stoletja precej spreminjala. V tridesetih letih, ko je nastala fotografija, sta ob spomeniku stali dve kovani stojali s posodama, v katerih je lahko gorel ogenj.

Štiglic, Pogled na Kranj iz letala, 1935 37,5 x 28 cm

Pogled s Huj na stari del Kranja Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL1288)

Sv. Jošt

Savski drevored pozimi

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL3002)

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Arhiv Slovenca (SL1520)

Gradnja lesenega visečega mostu čez Kokro (načrt inž. Dimnik). Most je bil odprt 18. decembra 1938. Lesena ločna konstrukcija, dolga 85 metrov, se je opirala na železobetonske opore v skalovju na obeh straneh reke. Že leta 1940 se je most začel povešati, zato so ga zaradi varnosti zaprli za vozni promet.

Osvoboditev Kranja, 9. maj 1945, negativ 6 x 9 cm

Konec 19. stoletja se je tudi na Slovenskem uveljavilo izdajanje razglednic, na kar sta vplivala razmah zdraviliškega turizma in razvoj poštnega poslovanja ter tiskarskih tehnik. Večina slovenskih krajev je v prvih dveh desetletjih 20. stoletja dobila svoje razglednice. Sprva so na njih prevladovali nemški napisi, pozneje slovenski. Razglednice so izdajali veliki umetniški zavodi, založbe, tiskarji, trgovci, društva.

Muzej novejše zgodovine Slovenije, inv. št. 2810_9

Na razglednicah so bili s fotografijami ali z risbami in napisi predstavljeni kraji, turistične točke, gostilne, hoteli, krajinski motivi, planinske koče, naravne znamenitosti idr. Fotografije za razglednice so prispevali poklicni fotografi, ki so bili lahko tudi sami njihovi založniki. Standardni format razglednic je bil 140 x 89 mm. Razglednice so bile natisnjene v različnih tiskarskih tehnikah (litografiji, kamnotisku, svetlotisku). Lahko so bile tudi kolorirane in tiskane v večbarvnem tisku. Nekatere razglednice so bile razmnožene v nizkih nakladah. Prva skupina okrog 30 partizanov je prišla v mesto okrog 14. ure iz besniške smeri. Mesto je bilo slovesno okrašeno. Kranjčani so osvoboditelje sprejeli že na mostu in Savskem klancu. Največ ljudi je bilo zbranih na Mestnem trgu. Tovornjak s partizanskimi borci se je ustavil pred poslopjem občine (danes Mestna hiša). Član okrožnega komiteja KSF, Franci Koželj – Vanjo, je Kranjčane nagovoril kar na kamionu. Večina partizanov se je nastanila v prostorih občine.84

Prešernova ulica v Kranju, kolorirana razglednica, 9 x 14 cm Inv. št. R 1090

Oltar in partizanska častna četa na glavnem trgu v Kranju, maj 1945, 8 x 13 cm (arhiv družine Vencelj, Kranj)

84 Po: Franc Puhar, »Spomin na osvoboditev Kranja«, Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, str. 59–60.

Prve razglednice so bile natisnjene v tehniki litografije. Prve razglednice v tehniki fototipije so se pojavile leta 1888. Ko je knjigotisk omogočil večjo naklado razglednic, so te postale dostopne vsem plastem prebivalstva. Do leta 1920, ko se je uveljavil offsetni postopek tiska, je bila večina razglednic natisnjena v tehniki fototipije in knjigotiska. Barvne fotografije je bilo mogoče na razglednicah reproducirati od leta 1911. Dotlej so črno-bele razglednice ročno barvali s pomočjo klišejev.

Fotografski odsek pri kranjski podružnici Slovenskega planinskega društva

Leta 1925 je bil pri kranjski podružnici Slovenskega planinskega društva (SPD) ustanovljen fotografski odsek.86 Trije člani fotoamaterskega odseka SPD v Kranju, Vran, Gajšek in Ferdo Premru, so aprila 1927 razstavili fotografije gorenjskih planin v izložbi podružnice Ljubljanske kreditne banke na Glavnem trgu.87 Novembra 1931 je kranjska podružnica SPD v kinodvorani Narodnega doma priredila skioptično predavanje člana Fotokluba Ljubljana, Cveta Šviglja. Švigelj je na predavanju »S fotografsko kamero v Julijske Alpe« pokazal 90 diapozitivov.88 Novembra 1933 je na predavanju, ki je pod okriljem kranjske podružnice SPD potekalo v gledališki dvorani Narodnega doma, prikazal lastni film Klic narave.89

Železni most čez Kokro, kolorirana razglednica, založnik Purger & Co., München, 14 x 9 cm

Dvig mostu čez Kokro, 15 x 10 cm Inv. št. F 253

Inv. št. R 946

Ferdo (Ferdinand) Premru, Savski drevored (Sončni zahod), 12,5 x 8 cm (paspartu 24 x 15,5 cm)

Železni most, ki je tehtal 54 ton, je bil zgrajen leta 1876. Leta 1928 so ga nadomestili z novim betonskim mostom. Ker je soteska Kokre skoraj nedostopna, so morali nov most graditi od vrha navzdol. S pomočjo dvigal so dvignili železni most za šest metrov ter ga pri tem podlagali s tramovi. Nato so s starega mostu spuščali ves potrebni material (les za ogrodje, železje, beton). Šele ko so zgradili betonski most, so začeli razdirati železnega. Gradnja novega mostu je bila nujna zaradi intenzivnega prometa. Leta 1928 je ob ponedeljkih v eni uri čez most peljalo okrog 200 voz.85

85 Po: »Kako se gradi moderen most«, Novice v slikah (priloga Domoljubu), 1928, št. 10/11.

Ferdo (Ferdinand) Premru, Ob Savi, 8 x 12,5 cm (paspartu 15,6 x 24 cm) KSF, inv. št. F 1312

KSF, inv. št. F 1313

86 87 88 89

Po: »Kranj. Kranjska podružnica S. P. D.«, Jutro, 1925, št. 97. Po: »Razstava foto-amaterskega odseka SPD v Kranju«, Jutro, 1927, št. 89. Po: »Iz Kranja«, Slovenski narod, 1931, št. 262. Po: »Iz Kranja«, Slovenski narod, 1933, št. 264.

Ferdo (Ferdinand) Premru, Kranj s Storžičem, 8 x 13 cm (paspartu 15,5 x 24 cm)

Štefan Rovšek je leta 1930 v novem lokalu, ki ga je odprl v lastni hiši ob poti proti pokopališču (Cojzova cesta 4), prodajal tudi fotoaparate in fotografske potrebščine. »Fotograf Rovšek Štefan v Kranju, Cojzova cesta št. 4 (pri pokopališču) se priporoča vsem za obilen obisk, za večje skupine pridem tudi na dom brezplačno. Izvršujem vsa amaterska dela v najkrajšem času in imam na zalogi fotopotrebščine vseh znanih tvrdk.«91

KSF, inv. št. F 1315

Štefan Rovšek, Poroka Ivana Rakovca in Mare, rojene Eržen. Poročni priči Janez Rakovc in Karel Pollak

Predvojni poklicni fotografi

Leta 1931 so bili v Kranju najmanj trije poklicni fotografi: Franc Jug, Štefan Rov šek in Edo Kramaršič (tudi Edvard Krameršič).90 Načrt fotografskega ateljeja Edvarda Krameršiča Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, SIZAL-KRA/0002, a. e. 2231

Edvard oziroma Edo Kramaršič (1905–1934), ki je imel atelje v Savskem predmestju, naj bi bil prvi kranjski fotograf, ki je začel »z novim, modernejšim načinom fotografiranja, in si je pridobil v kratkem času mnogo priznanja in priljubljenosti«. Včlanil se je v napredna (liberalna) narodna društva in redno fotografiral njihove gledališke in druge prireditve. Malo pred prezgodnjo smrtjo je prevzel najstarejši kranjski (nekdanji Jagodičev) atelje.92 Leta 1931 je nekdanji Jagodičev fotoatelje prevzel tržiški fotograf Franc Jug (roj. 1900),93 ki je je junija 1933 razstavljal na prvi skupinskih razstavi domačih poklicnih fotografov na Ljubljanskem velesejmu.94 Dobra priložnost za fotografov zaslužek je bila birma. Edo Kramaršič je svoje storitve mdr. priporočal z naslednjim oglasom: »Botri in botrice! Najcenejše in najlepše slike vam delam v vseh barvah in velikostih. V ateljeju bom slikal ves dan. Pridite in prepričali se boste, da domačinom lahko zaupate. Najbolje vas bo postregel Edo Kramaršič, fotograf – Kranj – Roženvenska 64.« V trgovski hiši Sajovic na Glavnem trgu je imel od začetka tridesetih let fotoatelje Janko Kramar.95 Od leta 1919 je fotoaparate in fotografsko opremo prodajala tudi drogerija in fotomanufaktura oziroma Foto-drogerija Bogomira Šinkovca (Glavni trg št. 189 oziroma Prešernova ul. 2).96 Na Savskem bregu št. 1 je okrog leta 1940 podružnico fotografskega ateljeja odprl ljubljanski fotograf Josip Pogačnik.97 V Stražišču pa je v tem času začel delovati fotograf Dreja Rovan.98

90 Po: »Fotografska umetnost«, Jutro, 1931, št. 25.

91 92 93 94 95 96 97 98

Po oglasu v Jutru in Slovencu, 1930, št. 291. Po: »Edo Kramaršič«, Slovenski narod, 1934, št. 51. Po: »V prostore Jagodičevega ateljeja …«, Jutro, 1931, št. 1. Po: »Umetniška razstava portretnih fotografov v Ljubljani«, Slovenski narod, 1933, št. 123. Oglas v Gorenjcu, 1934, št. 33. Oglas v Slovenskem narodu, 1919, št. 162; Domoljubu, 1930, št. 46. Oglas v Gorenjcu, 1940, št. 17. Oglas v Gorenjcu, 1939, št. 51.

Janko Kramar, Sokolska maškarada v Kranju, med obema vojnama, 14 x 9,5 cm F 57

Janko Kramar, Sokolska maškarada v Kranju, med obema vojnama, 14,8 x 9,6 cm F 58

Štefan Rovšek, Lucijan Berjak, 4. oktober 1917

Franc Jug, Zdravilišče Golnik, med obema vojnama, 20 x 25 cm

Štefan Rovšek, Otroka kranjskega trgovca Josipa Majdiča, 1917, sin Jože (rojen 1916) in hči Marija/Mira (rojena 1916)

Edo Kramaršič, Vaja Prostovoljne gasilske čete na Glavnem trgu v Kranju, sredi tridesetih let 20. st.

Inv. št. F 837

Edo Kramaršič, Gasilski voz Prostovoljne gasilske čete v Kranju z novo lestvijo, med obema vojnama

Franc Jug, Poroka Janeza Kozine, Strupijevega iz Čirč, in Minke Brešar iz Čirč, 1938 Skupinska fotografija

Franc Jug, Kranjčani v narodnih nošah, trideseta leta 20. st.

Franc Jug, Poroka Janeza Kozine, Strupijevega iz Čirč, in Minke Brešar iz Čirč, 1938; sprejem v središču vasi po poročni maši

Franc Jug, Minka Brešar in Janez Kozina, 1938

Fotografija je bila posneta na poročni dan Janezove sestre. Sestra se je poročila teden dni pred poroko para na fotografiji, saj so doma želeli, da se Janezova sestra poroči teden dni pred prihodom »ta mlade« k hiši.

Franc Jug, Pepca Goljar, Marija Kavčič in Reza Peternel, ki so bile zaposlene pri Pavlinu v Tržiču

Josip Pogačnik, Trgovec Albin Jazbec in njegova soproga Frančiška, rojena Mohar, lastnika trgovine z oblekami in metražnim blagom (poznejša Bala). Fotografija je bila posneta 29. oktobra 1942

Prva fotografska predavanja

Prva fotografska razstava v Kranju

Pred prvo svetovno vojno je izobraževalno društvo Kranj v Ljudskem domu pogosto prirejalo predavanja, na katerih so prikazovali tudi skioptične slike.99 Decembra 1911 so pripravili kar štiri predavanja (Fr. Komatar: »Vulkani in gejziri«; gimnazijski profesor dr. Jože Debevec: »Dante, Božanska komedija« – »s kazanjem slik iz 'Pekla'«; dr. Karol Capuder: »Božične slike v umetnosti«; kaplan Valentin Sitar: »Zgodbe o Jezusovem rojstvu in njegovi mladosti s slikami in petjem«).100

»V mesecu aprilu ali maju namerava prirediti Zveza slov. fotoamaterskih društev v Kranju prvo fotografsko razstavo. Razstavo bi omogočil v prvi vrsti Fotoklub Ljubljana, ki je že dal zvezi na razpolago zadostno število slik z namenom, da jih plasira v strokovnih revijah, tujskoprometnih publikacijah, zlasti pa, da ji omogoči organizacijo pokrajinskih razstav. Zagotovljeno je tudi sodelovanje jeseniških, tržiških in jezerskih amaterjev. V zvezi z razstavo bo oskrbela Ljudska univerza več predavanj, ki bodo obravnavala fotografijo. Ker pa imajo kranjski amaterji že več časa v načrtu ustanovitev lastnega fotokluba, bodo porabili priliko in se sešli na ustanovni sestanek, na katerem bodo sklepali o obliki nove organizacije.«103

Predavanje člana Fotokluba Ljubljana, Karla Kocjančiča, »Po slovenskih dobravah in višavah«, je 18. novembra 1937 v gimnazijski telovadnici pripravila Ljudska univerza. Predavanje je zbudilo precej zanimanja in je bilo dobro obiskano. Kocjančič je prikazal okrog 120 črno-belih in barvnih diapozitivov ter »skušal na podlagi predvajanega materiala uvesti gledalce v najvažnejša področja fotografije, tako pokrajinske kakor portretne in pokazal je važno delo foto-amaterjev v tujsko-prometni propagandi in domovinoznanstvu«. »Ta uspeh je dosežen le, če se bavimo sistematično z odkrivanjem lepot in značilnosti domačih krajev.« Poročevalec Slovenskega naroda je zapisal, da je Kocjančič zlasti toplo vplival na kranjske fotoamaterje, ki jih je v mestu dovolj, naj se zberejo in organizirajo v svojem klubu. Združeni bodo lahko zbrali lepo število fotografij in priredili v Kra nju posebno fotografsko razstavo, kakršne so priredili dosti manjši kraji.101

Prva v Kranju organizirana fotografska razstava je bila v veliki dvorani hotela Stara pošta na ogled od 11. do 18. junija 1939. Prireditelji razstave slovenskih fotoamaterjev so bili pripravljalni odbor za fotoklub Kranj, kranjska Ljudska univerza in nedavno ustanovljena Zveza slovenskih fotoamaterskih društev. K sodelovanju na razstavi so bili povabljeni tudi domači fotoamaterji iz Kranja, Tržiča in z Jezerskega. Zaželeni so bili motivi iz Kranja in okolice.104 »To priliko lahko izkoristijo tudi amaterji, ki do danes iz različnih vzrokov še niso razstavljali svojih del. Z udeležbo na razstavi bo mogoče pri marsikaterem odkriti sposobnosti, za katere ni vedel ne on sam, niti drugi. Na ta način si bo lahko utrl pot med amaterje, ki nas zastopajo na inozemskih razstavah in natečajih.«105 Najaktivnejša člana pripravljalnega odbora za fotoklub Kranj sta bila mladi fotograf, domačin in član FK Ljubljana, Janez Marenčič, ki je bil že večkrat nagrajen na mednarodnih fotografskih razstavah, in profesor na kranjski gimnaziji, Bogomil Hrovat,106 fotograf in fotografski publicist (leta 1932 sodelavec revije Foto-amater). Sedež pripravljalnega odbora je bil na Marenčičevem domu v Kranju (Savski breg 7). »Slik je pripravljalni odbor prejel iz raznih krajev Slovenije toliko, da bo imela razstavna žirija kar težko delo. Upati je, da bo posvetilo tudi kranjsko občinstvo pomembni prireditvi svojih amaterjev tolikšno pozornost in da lokalni faktorji isto tako ne bodo prezrli prizadevanja ustanoviteljev bodočega Fotokluba Kranja, da bi se amaterska fotografija v gorenjski prestolnici uveljavila na isti način kakor že v drugih večjih mestih.«107

Maja 1938 je Ljudska univerza v Kranju pripravila skioptično predavanje Karla Kocjančiča »Deset let s fotografsko kamero«. Na predavanju, ki je bilo v gimnazijski telovadnici, je Kocjančič predstavil več kot 100 diapozitivov.102 A. Mohor, Znamenje na Sv. Joštu pri Kranju, 23. januar 1927 (Ilustrirani Slovenec, 1927, št. 8)

99 Npr.: »Dvoje umetnostnih predavanj«, Gorenjec, 1912, št. 5; »Evharistično predavanje v Kranju«, Gorenjec, 1912, št. 36. 100 Po: »Izobraževalno društvo ‘Kranj’«, Gorenjec, 1911, št. 49. 101 Po: »Lep večer Ljudske univerze«, Slovenski narod, 1937, št. 267. 102 Po: »Ljudska univerza v Kranju«, Jutro, 1938, št. 107.

Fotoklub Ljubljana je posodil okvirje za fotografije, ki jih je izbrala žirija. Na ogled je bilo 195 fotografij 59 avtorjev in avtoric v formatu najmanj 18 x 24 cm. Osrednji del razstave so bile fotografije najboljših amaterjev, ki so bile nagrajene na domačih in tujih razstavah (J. Branc, K. Kocjančič, S. Smolej, Mirko Grešak). Na levi strani dvorane so visele fotografije amaterjev iz drugih krajev in Ljubljane, mdr. 12 članov Fotokluba Hrastnik in slovenskega fotografa iz Zagre103 »Po stopinjah Janeza Puharja«, Slovenski narod, 1939, št. 57. 104 Po: »Fotoamater / Amaterji iz Kranja in okolice«, Jutro, 1939, št. 94a. 105 Po: »Iz Kranja«, Slovenski narod, 1939, št. 113. 106 Bogomil Hrovat je med letoma 1934 in 1941 na kranjski gimnaziji učil filozofijo, pedagogiko in slovenščino (po: Valentin Pivk, Abecedni seznam učiteljev kranjske gimnazije za obdobje 1810– 2000, Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur, Kranj 2001, str. 242). 107 »Med prvo fotografsko razstavo v Kranju«, Jutro, ponedeljska izdaja, 5. 6. 1939.

ba. Na desni strani dvorane so 66 fotografij razstavili naslednji fotografi iz Kranja: člana Fotokluba Ljub ljana, Marenčič in Božo Štajer, Vinko Bajželj, Lucijan Berjak, Anton Hafner, prof. Bogomil Hrovat, Ivan Marolt, Viktor Osterman, Ante Ožura, Ferdo Premru, Boris Škerlj, Erik Šoštarič, Mile Vozel in N. Zupančič. Sodelovali so tudi fotoamaterji z Jezerskega (Viktor Krč, France Šenk), iz Tržiča (Anton Šter) in drugih krajev.108 Vstopnina je znašala tri dinarje, seznam raz stavljenih fotografij pa je stal en dinar.109 Na razstavi so bile med drugim na ogled na mednarodnih in domačih razstavah večkrat nagrajene fotografije članov Fotokluba Ljubljana (Ivo Koželj: V dimu in čadu; Slavko Smolej: Pari se in Igra meglenih valov; Ante Kornič: V rebri; Janko Branc: Quando conveniunt; Peter Kocjančič: Valček za tebe; Karlo Kocjančič: Dvigajoča se pokrajina). Razstavljeni sta bili fotografiji Marjana Pfeifereja Pri molitvi in Janeza Marenčiča Ritem dela, za katero je na temo Ideja in oblika na razpisu dunajske revije Die Galerie prejel prvo nagrado.110

Na odprtju razstave je bilo tudi več uradnih zastopnikov: srezski načelnik Lipovšek, direktor državne tekstilne šole Hočevar, predstavnik kranjske gimnazije in fotograf prof. Bogomil Hrovat, predstavnik osnovne šole, učitelj Rojina, Zvezo fotografskih društev je zastopal Karlo Kocjančič, fotoklub Hrastnik Mirko Grešak, jeseniške fotoamaterje mag. farmacije Ivo Koželj, Ljudsko univerzo in JAD Milan Ekar, pripravljalni odbor fotokluba v Kranju pa sta zastopala Marenčič in Hrovat. »Dasi je kakovost slik kranjskih amaterjev presenetila tudi največje črnoglede, je vendar opaziti tu in tam večje napake, ki kažejo pač začetništvo. Zato je treba vsekakor pozdraviti zamisel novega fotokluba v Kranju, ki bo skušal dvigniti zanimanje za fotografijo pri nas, obenem pa člane poučevati, da bodo kos delu, ki se ga lotijo in da jim bo dana možnost, da dosežejo nivo naših amaterjev, ki so ponesli slavo ne le fotografije, ampak tudi naše domovine daleč prek mej.«111

Prva stran revije Foto-amater iz leta 1932 z uvodnim člankom prof. Bogomila Hrovata

Seznam razstavljavcev na prvi fotografski razstavi v Kranju, junij 1939 (arhiv družine Vencelj, Kranj)

20. decembra 1940 je bil v gimnaziji v Kranju sklican ustanovni sestanek fotografskega odseka Slovenskega planinskega društva. Naslednji dan je v gimnaziji s predavanjem z barvnimi diapozitivi »Planina cvete« (planinski motivi in cvet lice) gostoval Karlo Kocjančič.115

V času trajanja razstave je Ljudska univerza pripravila predavanja. Prof. Janko Branc je 13. julija v gimnazijski telovadnici s pomočjo skioptičnih slik predaval o stoletnici fotografije.112 Predvideno je bilo tudi predavanje z barvnimi diapozitivi.113 Že pred odprtjem razstave so bila v potrditev predložena pravila bodočega kluba. Ustanovni občni zbor naj bi bil sklican po potrditvi pravil.114

108 Po: K. K. (Karlo Kocjančič), »Fotografska razstava v Kranju«, Jutro, 1939, št. 135. 109 Po: »Otvoritev I. fotografske razstave«, Slovenski narod, 1939, št. 130. 110 Po: »I. fotografska razstava v Kranju«. Slovenski narod, 1939, št. 135. 111 Po: »Otvoritev fotografske razstave v Kranju«, Slovenski narod, 1939, št. 131. 112 Po: »Fotoamater«, Jutro, 1939, št. 133a. 113 Po: »Med prvo fotografsko razstavo v Kranju«, Jutro, ponedeljska izdaja, 5. 6. 1939. 114 Po: »Fotoamater«, Jutro, 1939, št. 128a.

115 Po: »Fotoamater«, Jutro, 1940, št. 94a.

Janez Marenčič, Ritem dela, 1938, fotografija na želat. sr. br. papir (fotomontaža), 29,5 x 29,2 cm KSF, inv. št. F 288

Janez Marenčič, Jesensko vreme, fotografija na želat. sr. br. papir, 29,2 x 21,7 cm

Janez Marenčič, Nevihta grozi …, ok. 1936, fotografija na želat. sr. br. papir (fotomontaža), 34,3 x 28,4 cm KSF, inv. št. F 289

Janez Marenčič, V božjem hramu, 1938, fotografija na želat. sr. br. papir, 33,2 x 28,5 cm KSF, inv. št. F 1293

Janez Marenčič, Vaška procesija, 1940, fotografija na želat. sr. br. papir (fotomontaža), 33 x 28,5 cm

Janez Marenčič, Karneval v Benetkah, 1939, fotografija na želat. sr. br. papir, 38,5 x 29 cm KSF, inv. št. F 1303

Lucijan Berjak, Svetovna razstava v Parizu / Sovjetski paviljon, 1937, 15,5 x 13 cm (arhiv družine Vencelj, Kranj)

Lucijan Berjak (1913–1985), trgovec in kemični laborant, je z eno od fotografij, ki jih je posnel na Svetovni razstavi v Parizu leta 1937, sodeloval na prvi fotografski razstavi v Kranju. V Pariz se je odpeljal z motorjem in fotoaparatom.

Lucija Berjak, Refleks, 18 x 13 cm (arhiv družine Vencelj, Kranj)

Bogomil Hrovat, Zgodi se Tvoja volja …, Foto-amater, 1932, št. 1, str. 30

Lucijan Berjak, Svetovna razstava v Parizu / Pagoda, 1937, 18 x 13 cm (arhiv družine Vencelj, Kranj)

Slavko Smolej, Pari se, domnevno 1934, reprint, 30,7 x 27,5 cm KSF, inv. št. F 170

Karlo Kocjančič, Dvigajoča se pokrajina, 1935, fotografija na želat. sr. br. papir, 27,8 x 30 cm (v: 150 let fotografije na Slovenskem 1919–1945, Ljubljana 1990, str. 129)

Janko Branc, Quando conveniunt …, objavljena 1936, fotografija na želat. sr. br. papir, 39 x 29,3 cm

Ante Kornič, V kavarni, objavljena 1935 fotografija na želat. sr. br. papir, 34,8 x 26,9 cm (v: 150 let fotografije na Slovenskem 1919–1945, Ljubljana 1990, str. 198)

KSF, inv. št. F 4

Peter Kocjančič, Valček za tebe II, 1938, fotografija na želat. sr. br. papir (montaža), 39,9 x 29,9 cm (v: 150 let fotografije na Slovenskem 1919–1945, Ljubljana 1990, str. 118)

Janez Marenčič, Kranj ponoči, 1940 (objavljeno v Slovenskem narodu, 1940, št. 68)

100

101

Prve filmske predstave v Kranju

lich. Med predstavami je igral električni Phonoliszt-piano. Dobavitelji filmov so bile dunajske firme. Popoldanske predstave so bile namenjene mladini, večerne odraslim. »Gospod Fr. Ks. Sajovic se ni bal troškov niti truda, da je opremil kino in zastor za predstave z vsemi modernimi pridobitvami in tako ustvaril zavod, ki naj nudi prebivalcem mesta Kranja in okolice v izobilju neprisiljen pouk in dobrodejno zabavo.«123

Leta 1903 je Kranj obiskal »fotografični ugledni samogib«, t. j. avtomat, ki je prikazoval fotografije. Kranjčani so si lahko serije zanimivih fotografij, ki so bile vsak dan drugačne, ogledali v mestni hiši na Pungartu.116 Prva filmska predstava v Kranju je bila novembra 1906. The royal elektro-Bioskop je v dvorani Narodne čitalnice nekaj dni prirejal večerne predstave »živih slik«.117 Leta 1908 je v hotelu Nova pošta gostoval kinematograf The royal biograph. Od januarja do junija 1910 je v dvorani hotela Stara pošta deloval kinematograf, ki se je ponašal z imenom bratov Pathé (Pathé Freres). Kinematograf (najbrž ostanek potovalnega podjetja Davorina Rovška) je vodil Miroslav Fiala. Kinematografske predstave so bile od dva do petkrat dnevno, vsako soboto z novim sporedom. Zaradi slabe električne razsvetljave v mestu večerne predstave niso bile mogoče.118 Fiala je svoje podjetje imenoval Veliki kinematograf. Gorenjec je poročal: »Gospod Fiala, lastnik tukajšnjega kinematografa, sam je bil tako prijazen, da nam je vse to razkazal in priliko smo imeli, da smo se prepričali o izvrstni kvaliteti njegovih aparatov, ki so najnovejši. Slike so takorekoč brezhibne, čiste, mirne, brez vsega migljaja in v izpeljavi naravnost krasne. Človek misli, da gleda res žive osebe na odru. Izbera slik je jako spretna in marsikaj se človek lahko nauči in vidi, za kar bi drugače ne imel prilike. Priporočamo torej prav toplo to najnovejšo pridobitev za Kranj, ker priznati se mora, da kinematografa v tej natančnosti še nismo imeli.«119 Kmalu zatem je Kranj dobil prvi stalni kinematograf, katerega lastnik je bil fotograf Janko Nadišar iz Tržiča.120 Kinematograf je odprl novembra 1913 v hotelu Nova pošta. Kranj so obiskovali tudi potujoči kinematografi, kot je bil češki cirkus Central kinematograf, ki je oktobra 1911 pri novem savskem mostu štiri dni prirejal cirkuške predstave. Dodatek k vsaki predstavi je bila kinematografska projekcija.121 Društvo Kranj pod vodstvom dekana Antona Koblarja je v zimski sezoni 1912/13 začelo prirejati kinematografske predstave. Na začetku leta 1913 so si Kranjčani in okoličani po zaslugi kranjskega Izobraževalnega društva lahko ogledali »krasne slike z balkanskih bojišč in več jako humorističnih prizorov«. Kinematografske predstave so bile v Ljudskem domu.122 11. novembra 1914 je začel v Kranju delovati Kino Talia. Njegov lastnik je bil trgovec in veleposestnik Franc Ksaverij Sajovic. Prostore je imel v nekdanji pristavi Franca Sajovica, nedaleč od Zvezde. V dvorani je bilo 140 sedežev. Projekcijski aparat je bil izdelek tvrdke Ernemann iz Draždanov, operater pa je bil Franc Vo116 Po: Irena Jerala, »Družabno življenje Kranjčanov na prehodu iz 19. v 20. stoletje«, Kranjski zbornik, 1995, str. 102. 117 Po: »The royal elektro Bioskop«, Gorenjec, 1906, št. 47. 118 Oglas v Gorenjcu, 1910, št. 1; »Zahvala«, Gorenjec, 1910, št. 24. 119 M., »Veliki kinematograf v Kranju«, Gorenjec, 1910, št. 8. 120 Po: Janko Traven, Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana 1992, str. 171. 121 Po oglasu v Gorenjcu, 1911, št. 42. 122 Po: »Kinematografske slike z balkanskega bojišča«, Gorenjec, 1912, št. 50; »Kinematograf v ‘Ljudskem domu’ v Kranju«, Gorenjec, 1913, št. 1; »V nedeljo v Kranj v ‘Ljudski dom’«, Gorenjec, 1913, št. 4.

Ivo Koželj, Kanjon Kokre pri Kranju (Pogled s Huj), pred drugo svetovno vojno Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani

Ivo Koželj je 23. marca 1939 v Kranju predaval o barvni fotografiji. Na predavanju, ki je potekalo v okviru Ljudske univerze, je prikazal okrog 200 lastnih diapozitivov.

Andrej Ogrizek, Kranj, med drugo svetovno vojno, barvna fotografija, 17,5 x 12,5 cm Inv. št. F 575

Pogled na Kranj z dvema savskima mostoma. Kamniti most čez Savo je med umikom 9. aprila 1941 zrušila jugoslovanska vojska. Nemška okupacijska oblast je dala postaviti zasilni most pri Lajhu. Po odstranitvi ruševin kamnitega mostu so pri Majdičevem mlinu postavili še lesen most.

123 Po: »Kino ‘Talija’ v Kranju«, Gorenjec, 1914, št. 47.

102

103

KONTINUIRANO DELOVANJE FOTOKLUBA V KRANJU OD LETA 1949

Janez Marenčič, Vaška cerkev, 1970 fotografija na želat. sr. br. papir, 39,7 x 29 cm KSF, inv. št. F 1322

104

Kranjski fotografski navdušenci so se po vojni sprva shajali po domovih in v prijateljskih družbah. Leta 1946 so dobili prostore v stari Janševi drogeriji na Koroški cesti 4 v Kranju (Gorjančeva hiša). Naslednje leto so začeli urejati fototemnico, za katero sta večino opreme podarila Bogdan (Bogo) Šavnik in Janez Marenčič.124 Magister farmacije Bogo Šavnik (rojen ok. leta 1930) je izhajal iz znane kranjske lekarniške družine. Precej težav so imeli z nabavo fotografskega materiala, saj ga je po vojni primanjkovalo. Včasih ga ni bilo naprodaj, tisti, ki je bil na voljo, pa je bil slabe kakovosti. Ob nakupu fotoaparata je kupec dobil samo tri filme. Pomanjkanje fotografskega materiala je bilo med glavnimi razlogi, da so se fotografi povezovali v fotoklube, saj so z njihovo pomočjo nekoliko laže prišli do filmov in kemikalij.125 Tone Marčan in Janez Marenčič sta včasih nekaj materiala priskrbela pri Ljudski tehniki v Ljubljani.126 Posebne filme, ki so jih kranjski ljubiteljski fotografi dobili pri vojski, so z britvico razrezali na pravo mero, pritrdili na papirnato podlago in navili v zvitke. Razvijalce in fiksirje so morali pripravljati sami.127 Po vojni je bilo začasno obnovljeno delovanje Fotokluba Ljubljana, v tridesetih letih osrednjega domačega fotokluba, in Zveze slovenskih fotoamaterskih društev. Fotoklub Ljubljana je januarja 1947 v Jakopičevem paviljonu organiziral razstavo Umetniške, znanstvene in dokumentarne fotografije. 26. januarja 1947 so bili hkrati z Zvezo slovenskih fotoamaterskih društev ukinjeni vsi klubi. Namesto Zveze je bila isti dan v okviru komisije »Tehnika in šport« pri Fizkulturni zvezi Slovenije ustanovljena nova fotoamaterska organizacija128; njena ustanovna seja je bila že 16. decembra 1946.129 Novi družbeni režim si je tudi na področju fotografije prizadeval za množičnost. Fotografija naj bi ne bila več odvisna samo od ljubiteljske vneme oziroma ustvarjalnih ambicij izbranih posameznikov. Pred vojno naj bi v štirih fotoklubih delovalo okrog 150 fotografov, na omenjeni ustanovni seji je bilo registriranih že 227 članov. Predvojni fotografi so ob vpisu v klub morali predložiti fotografije, nova fotoamaterska organizacija pa je bila namenjena tistim, ki o fotogafiji niso vedeli nič, so pa želeli fotografirati. Prvo povojno fotografsko organizacijo so aprila 1949 poimenovali Fotokinoamaterska zveza Slovenije. Delovala je kot posebna panoga Ljudske tehnike Slovenije. Med njenimi osrednjimi nalogami so bili: organizacija republiških, zveznih in mednarodnih razstav, izdajanje map in albumov, skrb za sodelovanje članov na mednarodnih razstavah, pridobivanje tuje literature in fotografskega materiala, zbiranje evidenčnih podatkov, spremljanje osnovnih organizacij in pomoč 124 Po: Marko Aljančič, »Moč fotografije / Razmišljanja ob šestdesetletnici ustanovitve prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev«, Snovanja – Pogovori o kulturi, Glas, 25. 11. 1970, št. 5, str. 22. 125 Po: Urša Peternel, »Nostalgija po črno-belih fotografijah. In zlatih časih …«, Gorenjski glas, Odprte strani / Gorenjska, 8. 12. 2000, str. 15. 126 Po: Nataša Robežnik, Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Oddelek za umetnostno zgodovino (mentor dr. Primož Lampič), Ljubljana 2004, str. 17–18 (povzeto po pripovedovanju Mirka Križnarja in drugih virih). 127 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 269. 128 Po: Drago Kocjančič, »Ustvarjalno življenje Karla Kocjančiča 1901–1970«, Karlo Kocjančič 1901–1970 / Književnik in fotograf, Arhitekturni muzej, Ljubljana 1998, str. 11. 129 Po: Ivo Frelih, »Ob deseti obletnici Fotokinoamaterske zveze Slovenije«, Almanah mednarodne fotografije, Ljubljana 1956, str. 5.

105

pri delu (konec leta 1955 je bilo v 76 fotoorganizacijah 2.738 članov, začetniški tečaj in izpit je opravilo 4.190 fotoamaterjev, nadaljevalni tečaj in izpit pa 1.395 fotoamaterjev). Poleg fotografije je v pristojnost Fotokinoamaterske zveze Slovenije spadalo tudi kinoamaterstvo.130 Kot sporoča poimenovanje krovne organizacije – Ljudske tehnike Slovenije, je bila po vojni večja pozornost namenjena tehnični plati fotografije in ne poudarjanju njene izrazne plati, kar je bila značilnost predvojnega Fotokluba Ljubljana. Avgusta 1948 je bil na pobudo Glavnega odbora Ljudske tehnike Slovenije v Kranju ustanovljen Okrajni odbor Ljudske tehnike za Gorenjsko, v okviru katerega naj bi delovali tudi fotoamaterji. Sledilo je oblikovanje iniciativnega odbora za ustanovitev fotografskega kluba v Kranju. Marca 1949 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled odmevna Razstava fotografskih umetnosti. Na njej je sodeloval Janez Marenčič s sedmimi fotografijami. Mesec dni po razstavi je bil v Kranju na Marenčičevo pobudo ustanovljen fotografski klub.

Foto-kino amatersko društvo Kranj

Četrtega aprila 1949 je bil v Kranju ustanovni občni zbor Foto-kino amaterskega društva Kranj. Prisotnih je bilo 15 izmed 18 članov.131 Janez Marenčič je na sestanku dejal, da mora biti fotografija »najboljša propaganda od vseh masovnih organizacij«. »Življenje foto-kino amaterskega društva mora biti tesno povezano z vsakdanjim političnim življenjem. Plan bo treba striktno izvrševati, vse delo je treba bolj popularizirati in pridobiti čim več članstva.« Na tajnih volitvah so za predsednika upravnega odbora izvolili Steva Topaloviča (Topalović), za člane upravnega odbora pa Janeza Marenčiča, ing. Milana Vidmarja, Boga Šavnika, Jožeta Kotlovška, Anico Kristančič in Toneta Marčana. Za delegate so bili izvoljeni: Janez Marenčič, Stevo Topalovič, Tone Marčan, Jože Kotlovšek in Drago Planinšek. Društvo je na ustanovni skupščini soglasno sprejelo naslednje sklepe in odgovornosti: »1. Omasovljenje foto-kinoamaterskega društva. 2. Povezava društva z vsemi masovnimi organizacijami 3. Naročilo članov na časopis ‹Tehnika narodu› 4. Studij statuta in sklepe I. kongresa LT 5. Vodstvo nad krožki v tovarnah in na vasi 6. Ustanovitev kino sekcije 7. Izvršitev plana 100%. 8. Tov. Marenčič se obveže, da bo izvedel referat o sklepih kongresa Ljudske tehnike. 9. Da bomo fotografiralo kvalitetno – tehnično, kakor idejno.« Klub še ni imel svojega fotoaparata, zato mu ga je za določen čas posodil Stevo Topalovič. »Veliko je tudi pomanjkanje negativnega materiala in upamo, da nam 130 Po: Ivo Frelih, »Ob deseti obletnici Fotokinoamaterske zveze Slovenije«, Almanah mednarodne fotografije, Ljubljana 1956, str. 5–6. 131 Zapisnik občnega zbora Foto-kino amaterskega društva, 4. 4. 1949, zapisala Anica Kristančič, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. V zvezku Članska knjiga je navedenih štirinajst ustanovnih članov: Janez Marenčič, Stevo Topalovič, Bogdan Šavnik, Anton Marčan, Mirko Križnar, Lucijan Berjak, Mimica Berjak, Anica Kristančič, Jože Kotlovšek, Kodran Ivan, Adolf Kern, Martin Kurnik, Franc Rozman in Edo Požgaj.

106

bo v tem pogledu stal ob strani GO in nam istega čim več nudil.«132 Prvi društveni fotoaparat je na sejo kluba januarja 1950 prinesel Martin Ribnikar.133 Najmanj trije ustanovni člani Foto-kino amaterskega društva Kranj so se s fotografijo ukvarjali že pred drugo svetovno vojno. Janez Marenčič se je leta 1935 včlanil v Fotoklub Ljubljana. Mirko Križnar je okrog leta 1938 posnel prve barvne fotografije. Lucijan Berjak je bil med fotografi, ki so leta 1939 razstavljali na prvi fotografski razstavi v Kranju. Na tej razstavi sta sodelovala tudi Mile Vozel (roj. 1908, višji industrijski tehnik), ki pa se je klubu pridružil nekoliko pozneje, in Božo Štajer, ki je leta 1950 sodeloval na prvi razstavi gorenjskih fotoamaterjev v Kranju. Na prvi redni seji, 14. aprila 1949, je predsednik in referent za kadre Stevo Topalovič pozval vse člane upravnega odbora (sekretarja Toneta Marčana, blagaj ničarko Anico Kristančič, gospodarja Boga Šavnika, referenta za plan Janeza Marenčiča, vodjo tečajev Jožeta Kotlovška, organizatorja kinosekcij ing. Vidmarja), »naj bodo marljivi in delovni, da ne bo društvo le delo enega ali dveh članov, kajti le tako moremo pričakovati lepih uspehov.« »Tov. Topalović je prikazal program proslav, ki se bodo vršile v mesecu marcu in aprilu in pozval vse člane, da se povežejo z masovnimi organizacijami in snemajo ob teh prireditvah one momente, ki bodo najbolj značilni za našo dobo in borbo za ostvarjenje socializma. Posamezni člani bodo te spominske dneve zadolženi, da bodo snimali vse te prireditve in tako pripravili društvu trdnih posnetkov za arhiv. Zavedati se mora pač vsak član, da je foto-kino amatersko društvo prvo propagandno društvo, ki naj bi na umeten način prikazovalo naše novo življenje.« Na prvi redni seji so sprejeli sklep, da je prva in najpomembnejša dolžnost vsakega člana pridobivanje novih članov, da se čimprej usposobijo po tehnični in strokovni plati, »to se pravi, vzgojiti moramo kader.« Poleg tega morajo člani obvezno sodelovati na vseh v aprilu in maju predvidenih proslavah, »kajti tudi to sodelovanje je borba za dosego našega postavljenega nam plana. V lokalnih časopisih je treba s članki popularizirati delo in uspehe fotoamaterstva in prikazovati lepoto fotografije in pomen iste. Prav tako je treba čim večkrat izmenjavati sten čase v izložbi, za katere imajo ljudje veliko zanimanje.«134 Prvi članek o delovanju novega fotokluba v Kranju je bil v Gorenjskem glasu objavljen ob vsedržavni prireditvi Teden Tehnike (5.–12. julij 1949): »Mlado, pred nekaj meseci ustanovljeno Foto in kinoamatersko društvo v Kranju, bo s svojima grupama v Tržiču ta praznik dostojno praznovalo in pokazalo, da tudi fotoamaterji kljub mnogim velikim težavam napredujejo in strokovno ustvarjajo svoji domovini nove dokumente v borbi za plan. V povezavi z deželo bosta v tem tednu predvajani vsak dan dve kinopredstavi, s katerima bodo podeželskemu ljudstvu prikazani filmi o borbi našega delavca za dosego plana v produkciji, o procesu proizvodnje, o naših letoviščih itd. V vasi Predoslje pa bo ustanovilo novo fotogrupo in tako vzgojilo nov kader, ki se bo tehnično izpopolnil in povečal vrste organizacije Ljudske tehnike. Kljub pomanjkanju negativnega materiala in kemikalij fotoamaterji niso malodušni in ustvarjajo reportaže. Pravkar bo zaključen tudi prvi fotoamaterski ‹A› tečaj. Društvo 132 Zapisnik občnega zbora Foto-kino amaterskega društva, 4. 4. 1949, zapisala Anica Kristančič, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 133 Zapisnik I. redne seje Foto-kino amaterskega društva Kranj, 27. 1. 1950, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 134 Zapisnik 1. redne seje Foto-kino amaterskega društva, 14. 4. 1949, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.

107

je samo vzgojilo predavatelje in novi tečajniki bodo porok, da bo v sleherno vas prodrla tehnika in da bo enkrat videl naš delovni človek v fotografiji vso lepoto in bogastvo, ki jo ima naš narod.«135 V naslednji številki Gorenjskega glasa, tedaj glasila Okrajnega odbora OF Kranj, so člani objavili nekaj dokumentarnih fotografij. Za ilustrirano revijo Tovariš je fotoklub v istem času prispeval fotografije za enostransko fotoreportažo »Obisk v industrijski gumarski šoli v Kranju«.136

Tone Marčan, referat o delu društva v letu 1949: »Naše društvo je mlado, komaj eno leto je preteklo, ko smo zaorali brazde in pričeli z delom. Takrat nas je bilo le 15, no in sprejeli smo postavljeni nam plan, zavedajoč se težav, ki stojijo pred nami. Takrat še nismo imeli laboratorija, ne priprav in tudi mnogo nismo vedeli o fotografiji, tej lepi umetnosti. Trdna in težavna je bila začetna pot, ki so jo člani sprejeli in se obvezali izpolniti postavljeni plan. Članstvo je naraščalo, vendar ne v zadovoljivi višini, kajti danes ima naše društvo brez grup le 32 člana, kar je za mesto Kranj, tako industrijsko mesto le vse premalo. Zavedati se moramo, da mora postati fotoamaterstvo masovna organizacija in nuditi slehernemu človeku vse pogoje, da postane dober in sposoben foto amater, propagandist in ljubitelj lepe fotografije. Premalo smo polagali v tem letu pažnje, da pridobimo novih članov in omasovimo naše mlado društvo, zavedati bi se morali, da nam je nov kader prepotreben in da bomo lahko kos vsem nalogam le tedaj, če bomo imeli dovolj tega vzgojenega kadra. V bodoče naj bi naše delo usmerili na vzgojo kadra in pridobitev novega članstva, ki bo voljno sodelovati in pomagati pri izpolnjevanju planskih nalog za leto 1950. Začeli smo s tečaji in po treh mesecih dobili prve ‚A‘ tečajnike, ki so v ‚Tednu tehnike‘ položili izpite in se tako usposobili za nadaljevalni ‚B‘ tečaj. Bilo jih je 14. V mesecu novembru pa smo začeli z novim ‚A‘ tečajem in nadaljevalnim ‚B‘ tečajem, ki pa sta končala s teoretičnim delom. Članarino je večina članov vplačala vnaprej, nekaj pa jih je v zaostanku. Finančno poslovanje je potekalo v redu, društvo se je do meseca decembra samo vzdrževalo z dohodki od prireditev v ‚Tednu tehnike‘, za kar pa gre največja zasluga tovarišem, ki so sodelovali pri kinopredstavah. Lahko mirno rečem, da smo le na ta način opremili naš laboratorij in kupili opremo, ki nam je bila najbolj potrebna, nabavili smo tudi precej materiala, tako da smo res lahko neovirano delovali naprej. Brez sredstev bi društvo životarilo in posledica bi bila, da ne bi danes naša organizacija mogla izpolnjevati plana, in kar je največ, ne bi ga mogla presegati. Ob koncu leta nam je v veliki meri pomagal OSS Kranj-referat za Ljudsko tehniko, ki nam je nabavil material za šolanje tečajnikov in nam omogočil, da smo lahko priredili naše prve fotorazstave. Če preračunamo plačilo vseh stroškov, ki so nastali, vidimo, da je bilo plačanih od OSS-a računov v znesku din 35.000.- Interno poslovanje je bilo aktivno, tako da nam je v blagajni ostalo še din 5.800.- Najtežja je bila ureditev laboratorija, vendar tudi tu ni izostala dobrodušnost nekaterih članov, ki so nam nudili vse, kar je bilo v njihovi moči. V kratkem smo imeli lepo urejen, preprost, a vendar priročen laboratorij, ki je prvim našim potrebam zadovoljeval. Veliko je bilo težav z materialom, ki je sprva bil dodeljen v zelo majhnih količinah, katere niso nikakor zadovoljevale 135 »Teden tehnike v foto-kino amaterskem društvu Kranj«, Gorenjski glas, 9. 6. 1949, št. 23–24, str. 6. 136 Tovariš, 1949, št. 25–26, str. 2.

108

potreb novo izšolanih ‚A‘ tečajnikov. Toda kljub vsemu temu pomanjkanju so nekaterim članom uspele reportaže in kar je glavno, društvo je priredilo svojo prvo razstavo. Članstvo je bilo v tekočem letu disciplinirano, vendar nekajkrat premalo delavno, kar je deloma pripisati prezaposlenosti. Toda z malo dobre volje bi lahko veliko več naredili, tako pa je celotno breme v mnogih slučajih padlo na enega ali dva člana. Upamo in pričakujemo od novega odbora, da bo članstvo celota, ki bo sodelovalo skupno na vseh akcijah, kar bo mnogo vplivalo na izvršenje plana in drugič dalo volje do dela ostalim članom. V pregledu iz vršitve plana naj Vam pojasnim, da je celotni plan dosežen do danes le 83% in je računati z izpolnitvijo v tekočem tednu, t. j. v zadnjih dneh, ko se bodo izvršili poslednji izpiti, ki bodo dopolnili in izpolnili plan. Zadnjikrat naj bo to, da se bodo vršili izpiti tako pozno, kajti v bodoče bodo predavatelji nagrajeni, imeli pa bodo dolžnost pravočasno začeti in končati tečaje, oziroma skrbeti, da se plan izvrši po predvidenih terminih. Največje ovire so nam delale tekom vsega leta grupe v Tržiču, od katerih nismo mogli prejeti nikakih spiskov članstva in ostalih poročil in katerih prav tako še do danes nismo sprejeli. Veliko večje je zanimanje za fotografijo pri njih, kot pri nas, vendar nimajo organizatorja, ki bil zmožen združiti vse amaterje v eno celoto. Tudi nekaj materiala so prejeli in ne vemo, kako so ga porabili. Če bi nam redno pošiljali poročila, bi bil naš plan danes že presežen. Vse to je oviralo naše delo in mnogokrat smo se zanašali na izvršenje plana. V bodoče pa bo naše društvo njim le svetovalec in njihova samosvojitev jih bo prignala do intenzivnega dela, ker sicer ne bodo dobili od nadrejenih forumov pomoči, bodisi finančne, oziroma materijalne. Tudi oni bodo imeli postavljeni plan in ga morali izvrševati. Iz vseh navedenih podatkov naj si zapomnimo dobro, da moremo le kot celota uspešno delovati in se razvijati, pomagati si moramo med seboj in le to nam bo prineslo v prihodnjem letu večjih zmag in uspehov.« (Zapisnik II. letne skupščine Foto-kino amaterskega društva Kranj, 27. 12. 1949, zapisala Mimica Berjak, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.)

109

Leta 1951 je klub priredil tečaje v Ekonomskem tehnikumu, Mlekarski šoli in tovarni Iskra ter na gimnaziji.139 V okviru kluba je bila fotogrupa ustanovljena tudi v Tržiču. Že leta 1949 so začeli snovati foto-kino amaterske krožke, najprej v tovarni Iskra (na industrijski šoli) in na kranjski gimnaziji.140 Iz prvih let delovanja je znanih le nekaj fotografij članov kranjskega fotokluba. Številne fotografije so zaradi slabega fotografskega materiala propadle (zbledele, porumenele ali počrnele). Avtorji prvih fotografij niso ohranili, ker so v njih videli začetniške poskuse.141 Konec leta 1949 je bilo v klubu 32 članov.142 Med prvimi in najaktivnejšimi člani člani so bili: Lucijan Berjak, Miro Kelbel, Ivan Kodran, Branko Komac, Jože Kotlovšek, Tone Marčan, Janez Marenčič, Ferdo Prešern, Jože Primožič, Bogo Šavnik, Stevo Topalovič in Alojz Žibert. Na začetku leta 1953 je bilo v klubu 110 članov (21 fotografinj in 89 fotogra fov).143 Konec leta 1953 je bilo v klubu 73 članov. – »Po socialnem sestavu je od tega 25 nameščencev, 30 dijakov, 7 delavcev, 1 kmet i.t.d. Vidimo torej, da je fotografija slejkoprej dosegla izobraženca in dijaka, medtem ko nam ne uspe, da bi jo zanesli masovno med tovarniške delavce in kmetovalce.«144 Na začetku leta 1955 je imel klub 55 članov.145 Na začetku leta 1956 je bilo članov 50: 14 nameščencev, sedem delavcev, trije iz drugih poklicev in 26 dijakov. Predsednik fotokluba je januarja 1956 v letno poročilo zapisal: »Poleg številčnega padca članstva moramo žal ugotoviti tudi pojav čim dalje ožjega kroga udejstvujočih. Predvsem pogrešamo večje udeležbe mladih ljudi in delavcev. Fotografija ostaja, delno po naši krivdi, slej ko prej zadeva umskega delavca, kar je deloma vezano z njenim značajem samim. Kje so torej vzroki? Ne prikrivamo in priznajmo, da nismo osredotočili dovolj naše pozornosti v to smer izpopolnitve življenja v naši organizaciji. Vse preveč – seveda ne odveč smo skrbeli za kvalitetni dvig našega dela in ga usmerjali v eno samo smer fotografskega udejstvovanja, namreč v umetniško fotografijo. Kot člani ljudske tehnike bi poleg te veje morali gojiti tudi reportažno, dokumentarno in tehnično fotografijo.«146 Tudi pozneje je bilo v klub včlanjenih okrog 50 članov.147

Fotoklub je prostore delil z radioamaterji, avto-moto društvom in drugimi organizacijami Ljudske tehnike. Člani so uredili temnico, v kateri so potekali fotografski tečaji, in prostor za vsakotedenska srečanja. Dobivali so se dvakrat tedensko (ob torkih in petkih).

Hkrati s fotografsko dejavnostjo se je v klubu razvijala tudi filmska, kinoamaterska dejavnost. V okviru kluba je delovala kinosekcija, ki je prva leta večinoma predvajala filme na internih kinopredstavah, na različnih političnih in kulturnih

Prvi fototečaj je vodil Janez Marenčič, pozneje so kot predavatelji delovali Alojz Žibert, ki je napisal skripta, Tone Marčan in drugi člani. Tečaji so bili začetniški in nadaljevalni.137

139 Zapisnik Občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 28. 12. 1951, str. 2, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 140 Zapisnik občnega zbora Foto-kino amaterskega društva, 4. 4. 1949, zapisala Anica Kristančič, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 141 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 269. 142 Zapisnik II. letne skupščine Foto-kino amaterskega društva Kranj, 27. 12. 1949, zapisala Mimica Berjak, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 143 Zapisnik občnega zbora Foto-kino kluba Kranj, 30. 1. 1953, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 144 Poročilo Janeza Marenčiča na občnem zboru Foto-kino amaterskega društva Kranj, 8. 1. 1954, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 145 Poročilo Janeza Marenčiča na občnem zboru Foto-kino amaterskega društva Kranj, 25. 1. 1955, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1955 do 31. 12. 1960. 146 Janez Marenčič, Poročilo predsednika, 5. 1. 1956, str. 1, priloga k zapisniku druge redne seje upravnega odbora Foto-kino amaterskega kluba v Kranju, 13. 1. 1956, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1955 do 31. 12. 1960. 147 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 271.

Med družbenimi direktivami povojnih let je bila množičnost. Člani so si zato prizadevali za »omasovitev organizacije«. Septembra 1950 so sklenili, da bodo vsi udeleženci tečajev, ki jih je klub prirejal po šolah, postali člani matičnega kluba.138 137 Podrobne podatke o fotografskih tečajih na različnih ravneh in lokacijah, številu udeležencev in mentorjih navaja Nataša Robežnik v diplomski nalogi Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Oddelek za umetnostno zgodovino (mentor dr. Primož Lampič), Ljubljana 2004. 138 Zapisnik VII. redne seje Foto-kinoamaterskega kluba Kranj, 29. 9. 1950, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.

110

111

prireditvah ter na strokovnih poučnih predavanjih. Po zaslugi kinoprojekcij je klub pridobil sredstva za opremo laboratorija. OSS Kranj (referat za Ljudsko tehniko) je prispeval sredstva za material, ki so ga potrebovali tečajniki, in za prvo klubsko razstavo.

»Tov. predsednik je poudaril pomen 26. marca v naši državi, ko bomo svetu ponovno dokazali, da gremo vedno po načrtovani poti naprej in da nas na tej poti ne bo nihče oviral. Dolžnost vsakega zavednega državljana naj bo v tem dnevu, da bo čim več storil za skupnost. Pozval je člane, da krasijo volišča, fotografirajo predvolilna zborovanja in na dan samih volitev, da v zgodnjih jutranjih urah fotografirajo prve volilce, udarnike, racionalizatorje in novatorje. Fotografirajo naj tudi mladince, ki bodo ta dan prvič volili v svojem življenju in s svojim glasom zasigurali sebi lepšo bodočnost. Večina amaterjev bo zadolžena, da doprinese ta dan velik delež in da pripomore k čim večji izvršitvi postavljenega plana. Apeliral je na vse člane odbora, da s svojo 100% udeležbo na volišču dokažejo ljudski oblasti, da so vredni državljani.

Klub je leta 1951 za nagrado prejel filmsko snemalno kamero. Odločili so se razpisati natečaj za scenarij za film, ki naj bi ga posneli spomladi leta 1952, kar pa se ni uresničilo.148 Kinosekcija je na pobudo Alojza Žiberta in Janeza Murovca ob podpori kranj ske kmetijske zadruge v zadružnem domu na Primskovem organizirala otroški kino (1954 ali 1956), prvi otroški kino na Gorenjskem; deloval je več kot tri leta. Predstave so bile vsako nedeljo popoldne.149 Člana kluba, ki sta se bolj usmerila v filmsko dejavnost, sta bila Marko Šmuc in Branko Komac.150

Po nagovoru tov. predsednika so se oglasili tudi ostali odborniki, ki so potrdili njegove predloge in obljubili, da bodo med članstvom iznesli iste predloge in da celokupno članstvo s svojim glasom odgovori obrekovalcem« (Zapisnik III. redne seje Foto-kino amaterskega društva Kranj, 21. 3. 1950, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.)

Kinoamaterska predvajalna sekcija je bila ponovno ustanovljena aprila 1956, a je zaživela šele po nekaj letih.151

»Tov. Žibert je obrazložil pomen današnjega sestanka. Ime kino klub je bilo pri nas že preje, vendar se s kinoamaterstvom doslej nismo bavili. Naša poglavitna naloga doslej je bila, vzgoja novih kadrov in delo na področju umetniške fotografije. Rezultati, doseženi na tem področju so dokaj zadovoljivi, posebno pa še če upoštevamo, s kakšnimi materijalnimi težkočami se bori klub, ki doslej še ni prejel nobenih podpor ali dotacij. Tov. Murovec obrazloži članom bodoče delo sekcije na področju ozkotračnega filma. Literature imajo precej. Ta je sicer nemška, vendar bi se jo dalo koristno uporabiti. Stopili smo tudi že v stik s snemalno ekipo v Ljubljani in obljubili so nam vso pomoč. Fotokino klub je prejel v nagrado tudi kinosnemalno kamero na 16 m7m trak. Ta je sicer precej zastarela, vendar bi se jo dalo pri učenju dobro uporabiti. Nabavili smo že 180 metrov obračalnega filma in 280 metrov pozitivnega filma. Za začetek bo dovolj.« (Zapisnik ustanovnega sestanka »kino sekcije« pri Fotokino amaterskem klubu v Kranju, 13. 4. 1956, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

Člani fotokluba so začeli pripravljati fotoreportaže o delu v industriji, na šolah, o zborovanjih. Fotografsko so dokumentirali delovanje Prešernovega gledališča v Kranju.

148 Zapisnik Občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 28. 12. 1951, str. 7; Zapisnik redne seje upravnega odbora Foto in kinematografskega kluba Kranj, 18. 4. 1952, str. 2, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 149 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 271. 150 Po: Urša Peternel, »Nostalgija po črno-belih fotografijah. In zlatih časih …«, Gorenjski glas, Odprte strani / Gorenjska, 8. 12. 2000, str. 15. 151 Zapisnik ustanovnega sestanka »kino sekcije« pri Fotokino amaterskem klubu v Kranju, 13. 4. 1956, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1955 do 31. 12. 1960.

Tone Marčan, fotografija Kranja na naslovnici revije Tovariš, 12. junij 1953, št. 24

Reportaža Po starem in novem Kranju, Tovariš, 12. junij 1953, št. 24

112

113

Janez Marenčič, fotografije za reportažo Kranjski gledališki obrazi, Tovariš, 12. junij 1953, št. 24

Alojz Žibert, Miniranje kapele sv. Križa na nekdanjem pokopališču v Kranju, 1947, fotografija na želat. sr. br. papir, 27,5 x 25,5 cm

Alojz Žibert, Zborovanje na Glavnem trgu v Kranju / Protest – Zahteva za Trst, 1954, fotografija na želat. sr. br. papir, 35,5 x 29 cm Inv. št. F 410

Inv. št. F 638

Ob vojaškem manevru leta 1951 je vojska minirala kapelico sv. Križa iz leta 1825 (12 x 8 cm), v kateri je bil nagrobnik škofa Jerneja Vidmarja.

Mirko Križnar, Titov obisk v Iskri, 1955

Alojz Žibert, Kranj, pozimi 1951/52 (Najvišje zapadli sneg), 12 x 9 cm Inv. št. F 446

114

115

Tone Marčan, Štafeta mladosti v Kranju, 1961

Tone Marčan, Prvomajska proslava v Kranju, ok. 1960

Tone Marčan, Heile Selasi in Tito, 19. avgust 1959

116

117

Na začetku leta 1950 so na predlog novega predsednika Janeza Marenčiča na I. redni seji sklenili, da bodo vsak mesec objavili interni klubski natečaj za najbolj šo fotografijo meseca. Član, ki je zbral določeno število točk, je prejel nagrado (fotomaterial), kar naj bi ga spodbujalo k nadaljnjemu delu.152 Kranjski klub naj bi prvi začel s klubskimi natečaji »in je prav na tej poti zaoral ledino ne samo v svojem, ampak tudi na jugoslovanskem področju«, je na občnem zboru kluba januarja 1961 poudaril dr. Ivo Frelih.153

Knjižica Mirka Križnarja z rezultati internega natečaja, marec 1953 Lucijan Berjak, Oranje pod Krvavcem, ok. 1950, fotografija na želat. sr. br. papir, 29,5 x 39,5 cm KSF, inv. št. F 1295

Knjižica Mirka Križnarja z rezultati internega natečaja, november 1954

Marko Aljančič, Plevice pri malici na Grenkevovi njivi pod cerkvijo na Rupi, 1957

152 Zapisnik I. redne seje Foto-kino amaterskega društva Kranj, 27. 1. 1950, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 153 Zapisnik rednega letnega občnega zbora Foto kluba »Janez Puhar« v Kranju, 26. 1. 1961, str. 4, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.

118

119

Knjižica Mirka Križnarja z rezultati internega natečaja, februar 1955

Na III. zvezno razstavo umetniške fotografije novembra 1950 je klub poslal 21 fotografij desetih članov, izbranih na internem natečaju in I. razstavi fotografij gorenjskih amaterjev.156 Tone Marčan, Pri čiščenju, ok. 1950, fotografija na želat. sr. br. papir (katalog samostojne razstave T. Marčana, Galerija v Mestni hiši v Kranju, 1975)

Kranjski klub je leta 1950 pripravil razstavi v Tržiču (ob državnih volitvah, 26.– 31. marec) in v Škofji Loki (30. april–2. maj).154 Foto-kino amaterska kluba Tržič in Škofja Loka sta se v tem času osamosvojila. Med 17. in 22. junijem 1950 (ob I. kongresu Ljudske tehnike v Ljubljani) je klub v Kranju pripravil I. razstavo gorenjskih fotoamaterjev. Na razstavi so sodelovali tudi člani fotoklubov z Jesenic, iz Škofje Loke in Tržiča. Na ogled je bilo 62 fotografij velikosti 18 x 24 cm ali 30 x 40 cm. Razstavljali so kranjski fotografi: Lucijan Berjak (Drvarska grča), Ivan Kodran (Gorski prijatelji), Jože Krautblat (Precizno vrtanje), Branko Komac (Moj oče, Zadnja preizkušnja), Mirko Križnar (Izlet, Hruškov cvet), ing. Marjan Lavrenčič (Umerjenje števcev), Tone Marčan (Modelarji, Mali govornik, Pri čiščenju, DID – ljubosumnost, DID – tri cvetke), Janez Marenčič (Kozje stene, Ob partizanskem ognju, Viharna noč, Sladke češnje, Radovednost, Marjanca, Visoka pesem – Kersnik, Visoka pesem – Ravnikar, Visoka pesem – Zupan), Ferdinand Prešern (Zvonček), Jože Primožič (Večer na ribniku), Ivan Savnik (barvni fotografiji Mojca s sinom, Prijatelja), Božo Štajer (Ribiči I. in II, V šoli, Prof. Plemelj, Slikar Jakac, Navihanka, Tito), Bogo Šavnik (Tkivo – mikroskopski posnetek lasišča), Stevo Topalovič (Katjuška, 8-kratni udarnik, Prijatelja) in ing. Herman Vidmar (Muha).155 154 Zapisnik izredne letne skupščine Foto-kino amaterskega kluba Kranj, 19. 5. 1950, str. 1, zapisal T. Marčan, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 155 Vabilo na I. razstavo gorenjskih fotoamaterjev, junij 1950.

Vabilo na I. razstavo gorenjskih fotoamaterjev

Foto-kino amaterski klub Kranj je imel leta 1950 dve sekciji: reportažno sekcijo, ki je pripravila 20 reportaž in v časopisju objavila 18 fotografij, in sekcijo za umetniško fotografijo, v okviru katere so razpisali tri natečaje (povprečno je sodelovalo 10 članov, skupaj so predložili 65 fotografij).157 Umetniška oziroma razstavna fotografija (fotografije, ki so jih fotografi priprav ljali za razstave) je postala pomembnejša od dokumentarne fotografije. Vsaj sprva je najbrž temeljila na starejših, idealiziranih, realističnih, impresionističnih in romantičnih vzorcih. 156 Zapisnik V. seje Foto-kino amaterskega društva Kranj, 26. 7. 1950, zapisal T. Marčan, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 157 Zapisnik izredne letne skupščine Foto-kino amaterskega kluba Kranj, 19. 5. 1950, str. 1, zapisal T. Marčan, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.

120

Februarja 1951 je bila končana preureditev foto laboratorija. Za dvig kakovosti fotografij so na klubskih srečanjih začeli prirejati slikovne kritike fotografij uveljavljenih domačih in tujih fotografov.

»Slikovne kritike, katere smo uvedli za ocenjevanje slikovnega materiala avtorjev izven društva, so dragocen pripomoček vzgoje članov. Prav je, da se učimo ne le na napakah, ki jih pri delu pogrešimo, temveč da se učimo tudi na delih mojstrov fotografije, bodisi domačih, bodisi tujih. V ta namen bi bilo želeti, da si osiguramo kvalitetno literaturo, iz katere se bomo mogli učiti.« (Zapisnik Občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 28. 12. 1951, str. 2, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.)

Na občnem zboru kluba 28. decembra 1951 so razmišljali o tem, da bi pozvali MLO, naj se Reginčeva ulica (na njej je nekoč stala rojstna hiša Janeza Puharja) preimenuje v Puharjevo ulico, kot se je imenovala pred vojno. Treba bi bilo tudi ugotoviti, kje je Puharjev grob in izumitelju fotografije na steklo odkriti spominsko ploščo.158 Tone Marčan je leta 1953 predlagal, naj bi Puharja počastili z izdajo posebne znamke, pri njenem osnutku naj bi sodeloval kranjski fotoklub.159 Na Republiški razstavi umetniške fotografije v Mariboru novembra 1951 je razstavljalo devet članov kluba. Klub je prejel prvo nagrado in naziv najboljši klub.160

121

Kranjski krog

Člani kluba so leta 1954 začeli organizirati skupne fotografske izlete v naravo. Morda so se zgledovali po izletih v ljubljansko okolico, ki jih je Fotoklub Ljubljana organiziral v tridesetih letih. Z izleti je bil povezan tudi prvi ustvarjalni vrhunec, ki ga je kranjski fotoklub dosegel sredi petdesetih let. Okrog leta 1955 je mogoče med njegovimi člani zaslediti zanimiv način fotografiranja motivov v snegu, za katerega literatura navaja poimenovanja: »kranjski krog«, »kranjska šola« ali »kranjska fotograf ska manira«. Izraz »kranjska šola« je po mnenju Marka Aljančiča prvi uporabil predsednik Republiškega odbora Foto kino amaterske zveze Slovenije, dr. Ivo Frelih, na nekem žiriranju v petdesetih letih.161 Fotografi so v fotografski temnici kontrastno obdelane fotografije imenovali »zimske grafike« in »črno-bele fotografike«. Tovrsten način fotografiranja in obdelave posnetkov v fotografski temnici je nastal pod vplivom predvojnih fotografskih razmišljanj Janeza Marenčiča, povojnih mednarodnih fotografskih razstav v Ljubljani, Zagrebu in drugje, fotografskih revij in sočasnih slikarstva ter grafike. Osrednji motiv je bila zimska krajina. Fotografi so ob koncu tedna odhajali na skupne izlete na Sorško polje – na Bantale,162 kjer so nastajali kontrastni, izrazito črno-beli in asketski posnetki motivov (samotnih dreves, kozolcev, človeških figur) v zasneženi pokrajini.

Manj uspešno je bilo sodelovanje na prvi mednarodni fotografski razstavi v Ljubljani leta 1952. Razstav ljali so Tone Marčan, Mirko Križnar, Alojz Žibert in Ivan Kodran, Janez Marenčič pa je bil član žirije.

Marko Aljančič, ki je Bantale poimenoval »fotografski Barbizon«, je zapisal: »Pokrajina je spokojna, samotna, sonce daleč za oblaki. Izpod debele snežne odeje štrle samotni plotovi, črni kozolci kažejo svoja gola rebra in drevesa sanjajo o pomladi. Kontrasti so močni: črno-belo, sneg izginja v belini in če zamižiš, postane črn in kozolci na njem beli.«163

Klub se je leta 1951 znašel v manjši krizi. Pripravil je manj tečajev (leta 1951 135 tečajnikov, naslednje leto samo 30). Klub sta pestila pomanjkanje sredstev in upad aktivnega članstva.

Fotografi so posnetke pozneje kopirali. Pri tem so namenoma slabili sivine, da bi dobili fotografije brez vmesnih tonov. Včasih so uporabili tudi vkomponiranje dveh negativov. Pri povečevanju so negativ obračali levo–desno. Posegali so po tehnikah bareliefa, retuše in podobnega.164 Marenčičev vpliv na člane kranjskega fotokluba je bil nesporen. Fotografiranje kontrastnih in asketskih zimskih krajinskih posnetkov, pri katerih skorajda ni bilo vmesnih tonov, so napovedale že nekatere Marenčičeve predvojne fotografije (K soncu, 1939, Beli svet, 1940). V članku iz leta 1940 je poudaril, da fotografiranje v megli in snegu pomaga izluščiti »najelementarnejše, rekel bi pra-oblike«

158 Zapisnik Občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 28. 12. 1951, str. 6, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954 159 Zapisnik občnega zbora Foto-kino kluba Kranj, 30. 1. 1953, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 160 Zapisnik Občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 28. 12. 1951, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.

161 Po: Nataša Robežnik, Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Oddelek za umetnostno zgodovino (mentor dr. Primož Lampič), Ljubljana 2004, str. 34. 162 Izjava Marka Križnarja, avgust 2003 (po: Nataša Robežnik, Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Oddelek za umetnostno zgodovino (mentor dr. Primož Lampič), Ljubljana 2004, str. 34. 163 Marko Aljančič, »Moč fotografije / Razmišljanje ob šestdesetletnici ustanovitve prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev«, Snovanja – Pogovori o kulturi, Glas, 25. 11. 1970, št. 5, str. 22. 164 Po: Primož Lampič, »Premoč oblike / Slovenska fotografija druge polovice petdesetih let / Izbrano poglavje«, M‘ars, 1991, št. 4, str. 55.

122

motiva. »Megla in sneg sta gotovo fotografsko najzanimivejša od vseh, našim očem in fotografskemu tvorivu zaznatnih vremenskih pojavov. Nobena druga atmosferskih prilik ne izpremeni lica pokrajine na tako svojski način, katerega značilnost je: po enostavljanje. Če smo se tekom leta vedno mučili z drobnarijami in detajli, ki so nam bili vendar odveč pri komponiranju naših slik, smo sedaj na jesen in zimo spoznali za nas ugodni učinek megle in snega, ki sta s svojimi mehkimi konturami zakrila vse omenjene nedostanke in dala naši okolici njene najelementarnejše, rekel bi pra-oblike. Mesto nemirnih in raztrganih pogledov, ki smo jih bili vajeni preko leta, nam nudi jesen, zlasti pa zima jasnih in enostavnih linij ter gladkih in mirnih form. Še več! Tudi bogastvo barv ni več ono ko sicer. Ni malega pomena za fotografa, ki dela v črno-beli tehniki, dejstvo, da se v jeseni reducira tudi lestvica barv na bore par zastopnic.«165 Na fotografijah so se sorazmerno drobni temni objekti (kozolci, cerkve, drevesa) in figure kontrastno izrisali v velikih zasneženih površinah. Oznaka »črno-bela fotografika« je opozarjala na to, da pri nekaterih zimskih motivih skoraj ni bilo mogoče zaslediti vmesnih tonov. Za ta učinek je bila kriva tudi nizka kakovost fotografskega papirja. Zapisnik občnega zbora kluba iz januarja 1954 navaja: »Člani kritizirajo filme in papir jugoslovanske proizvodnje. Zakaj je ta material tako slab in drag, posebno pa še zakaj celo tega materiala ni več dobiti na trgu. K temu pojasni g. Janc, da gre celotna proizvodnja večina za izvoz, skušali pa smo napraviti pogodbo s tovarno, da bi naši amaterji delali na njihov papir in film slike, ki bi tovarni služile za reklamo. Upamo, da bo tovarna pristala, da bo tako nudila nekaj materiala po nižjih cenah. Imamo pa že sklenjeno pogodbo, da bomo dobili nekaj uvoženega papirja Ferrania.«166

165 Janez Marenčič, »Motivi v megli in snegu«, tipkopis, november 1940. 166 Zapisnik občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 8. 1. 1954, zapisal A. Žibert, str. 3, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954.

123

Janez Marenčič, K soncu, 1939, fotografija na želat. sr. br. papir

Mirko Križnar, Osamljenost, 1953, fotografija na želat. sr. br. papir, 18 x 24 cm KSF, inv. št. F 1293

124

125

Barvna fotografija

Leta 1956 je klub prejel naročilo tovarne Iskra za izdelavo koledarja. Fotografije za koledarja za leti 1957 in 1958 so bile črno-bele. Pozneje so fotografi prispevali črno-bele in barvne fotografije, slednje so nastale po barvnih diapozitivih. Oblikovalec koledarjev je bil Stane (Stanislav) Abe, od leta 1956 član fotokluba. Več članov kluba je bilo zaposlenih v tovarni Iskra.

Obdobje »črno-bele fotografike« se je za kranjske fotografe zaradi vedno večjega zanimanja za barvno fotografijo končalo že po nekaj letih, ne da bi do konca razvili nekatera izhodišča, ki so jih poudarili s svojimi črno-belimi fotografskimi zimskimi pejsaži. Prva dva barvna filma je fotoklub prejel leta 1951. Fotoklub se je v drugi polovici petdesetih let kot prvi med domačimi začel ukvarjati z barvno fotografijo. Kupili so filter, dva povečevalnika in začeli preurejati temnico.

Mirko Križnar, Rdeče

Pobudnik barvne fotografije v klubu je bil Mirko Križnar, ki se je s fotografijo srečal že pri zgodnjih trinajstih letih. Po desetih letih – okrog leta 1938 – mu je teta iz Amerike poslala dva barvna filma, navadni in dia film (velikost 6 x 9 cm). Z njima je fotografiral poroko svojega dobrega prijatelja. Posneta filma je poslal v Ameriko, kjer so jih razvili. Fotografije so zaradi slabe kakovosti takratnih fotografskih materialov zbledele, diapozitivi pa so se porazgubili. Ohranjenih je šest Križnarjevih predvojnih barvnih diapozitivov (najbrž na film znamke Kodak).167

V Iskrinem koledarju za leto 1960 so bile objavljene črnobele in barvne fotografije. Koledar hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Tudi preteklo leto smo izdelali za tovarno Iskra Kranj koledar z 12 barvnimi reprodukcijami. Merodajnim v Iskri je bil koledar dobro izdelan, če tudi smo imeli s tiskarno veliko težav in truda ob izdelavi, končno pa celo ob fakturiranju. Nekaj naših starih klišejev smo odstopili v objavo nekaterim drugim podjetjem in smo tako pridobili za klub dodatna finančna sredstva, nekaj teh slik pa so nam na skrivaj oddali v tisk drugim podjetjem, kar bomo morali reševati, v kolikor ne bo prišlo do mirne poravnave pravnim potom.« (Branko Komac, Predsednikovo poročilo, priloga k Zapisniku Skupščine Fotokluba Janez Puhar, 25. 2. 1964, str. 3, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

Janez Murovec, Predmestje

Leta 1957 je klub kupil povečevalnik in druge pripomočke za barvno fotografijo in uredil temnico za barvno fotografijo. Zanimanje za barvno fotografijo je začelo naraščati po letu 1960. Člana kluba, ki sta se v prvem obdobju največ ukvarjala z barvno fotografijo, sta bila Mirko Križnar in Jože Primožič. Zaradi dragega materiala za barvno fotografijo so negativni postopek skoraj opustili. Na začetku šestdesetih let so se začeli bolj intenzivno posvečati barvnemu diapozitivu.168

167 Po: Nataša Robežnik, Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Oddelek za umetnostno zgodovino (mentor dr. Primož Lampič), Ljubljana 2004, str. 12. 168 Janez Marenčič, Poročilo predsednika, 29. 1. 1963, priloga k zapisniku seje 2. 2. 1963, str. 5–6, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.

Mirko Križnar, Cvet, barvna fotografija, ok. 1956, 6 x 10 cm (objavljeno v Fotoantiki, 2013, str. 16)

Edo Primožič, Vlačilec

Edo Primožič, Razgled s Krvavca

126

Miro Kelbel, Brez naslova

127

Edo Primožič, Mokro sonce

Fotografi so postopoma navezali stike s fotoklubi in prireditelji razstav v pobratenih mestih (1957 La Ciotat / Francija, 1959 Oldham / Velika Britanija, 1964 Železna Kapla / Avstrija, 1966 Amberg / Nemčija, 1972 Velikovec / Avstrija). Kontinuirano sodelovanje z organizatorji razstav v tujini se je začelo ob koncu šestdesetih let. Na rednem letnem občnem zboru je klub 25. januarja 1957 prejel Bronasto plaketo Borisa Kidriča, Janez Marenčič, Tone Marčan, Mirko Križnar, Alojz Žibert in Jože Primožič pa bronaste plakete za desetletno delo v Ljudski tehniki.171 Ker je večja pozornost za barvno fotografijo povzročila zanemarjanje črno-bele fotografije, je bil uspeh na razstavah manjši kot v prvih letih.

Branko Komac, Zlato jutro

Jože Primožič, Na Gorenjskem je fletno

Mednarodno sodelovanje se je začelo leta 1950. Kranjski fotografi so fotografije na mednarodne razstave sprva pošiljali s posredovanjem Foto-kinoamaterske zveze Slovenije. Leta 1951 so se s šestimi fotografijami uvrstili na štiri razstave (v Antwerpnu, Salzburgu, Stockholmu, Zagrebu).169 Sodelovanje posameznih članov na mednarodnih skupinskih razstavah, ki jih izpričujejo omembe v številnih razstavnih katalogih in klubskih zapisnikih, bi potrebovalo samostojen zapis. Naj na tem mestu omenimo samo največji mednarodni uspeh kluba – povabilo Janeza Marenčiča v Clichy v Franciji leta 1961, kjer je razstavljal v družbi sedmih svetovnih mojstrov fotografije ter prejel bro nasto medaljo.170 169 Zapisnik Občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 28. 12. 1951, str. 2, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov od 1. 1. 1949 do 1. 1. 1954. 170 Janez Marenčič, Poročilo predsednika o delu Fotokluba Janez Puhar v letu 1961, 31. 1. 1962, str. 3, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.

Barvne fotografije za koledar za leto 1961. Koledar hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Še nekaj besed o amaterstvu. Pred letom dni smo na tem mestu ugotovili nič kaj razveseljivo dejstvo, da se naša, pri tem mislim slovenska in jugoslovanska fotografija čim dalje bolj profesionalizira. Daleko večji del naših vidnejših fotografov se namreč bavi s fotografijo poklicno, dočim pa le manjši del teh, za našo stvar sicer zaslužnih tovarišev, sodeluje v naših vrstah iz svoje notranje potrebe in iskreno. Več jih deluje amatersko v narekovajih, zaradi svojih poklicnih koristi. Ker so te koristi največkrat v popolnem nasprotju z interesi naše organizacije, postajajo taki fotografi zavora za nemoten in pravilen razvoj našega delovanja. Zlasti veliki klubi v državi danes že močno čutijo posledico takega stanja med svojimi vidnejšimi člani, ki jasno dajejo pečat in obeležje delu organizacije. Zakaj to omenjam? Pri nas v našem klubu takih pojavov ni in mirno lahko trdimo, da je mogoče eden od najbolj amaterskih klubov. Torej se nam ni treba bati negativnih vplivov v zvezi s pravkar omenjenimi tendencami. To omenjam samo zato, da pokažem na neenakost našega kluba in amaterja, kadar se pomeri na katerikoli razstavi z drugim klubom in profesionalcem, ki je v njem včlanjen. Na vsak način ima namreč profesionalec večje uspehe zato, ker jih kot tak, če hoče obdržati svojo reputacijo tudi mora imeti. Ničesar nimamo proti svojim poklicnim tovarišem v svojih vrstah, dokler delajo iskreno za procvit naše fotografije, saj se prav tako lahko učimo od njih, kakor oni od nas. Na naslov naših nadrejenih forumov bi izrekel le kritiko, da ni prav, če s svoje strani dajejo omenjenim tendencam nekaterih včlanjenih profesionalcev svojo podporo. – Ni to problem, s katerim bi se moral baviti naš občni zbor, vendar se mi zdi potrebno to poudariti, ker osnovna organizacija je tista, katera naj vse take in podobne pojave signalizira. Prej ali slej bo tudi ta problem treba rešiti.« (Janez Marenčič, Poročilo predsednika, 5. 1. 1956, str. 2, priloga k zapisniku druge redne seje upravnega odbora Foto-kino amaterskega kluba v Kranju, 13. 1. 1956, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

171 Zapisnik občnega zbora Foto-kino amaterskega društva Kranj, 25. 1. 1957, zapisal A. Žibert, str. 5 in 6, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1955 do 31. 12. 1960.

128

Fotoklub Janez Puhar Kranj

Gorjančevo hišo so morali podreti zaradi gradnje veleblagovnice Globus. Novembra 1960 je klub dobil nove klubske prostore v kleti Delavskega doma (Sindikalnega doma). Klub je v tem letu praznoval 50-letnico. V Prešernovem gaju so odkrili spominsko ploščo Janezu Puharju, v Prešernovi hiši pa so pripravili razstavo »Fotoklub Kranj od Puharja do danes« (14. 12.– 26. 12. 1960).

»V dneh proslave 50. obletnice kluba smo v Kranju priredili razstavo z geslom: ‹Kranj v fotografiji od Puharja do danes›. Na razstavi smo prvič v našem mestu pokazali nekaj reprodukcij, rokopisov, slik in ostalega dokumentarnega gradiva o Janezu Puharju. Prikazali smo tudi nekaj originalnih del avtorjev ustanoviteljev kluba izpred 50 let, ter skromen prerez črnobele in barvne fotografije. Za Kranj je bila razstava velik kulturni dogodek, saj je bila od vseh razstav, ki jih je mestni muzej organiziral v letu 1960, najbolje obiskana.« (Janez Marenčič, Predsednikovo poročilo o delu Foto kino amater. kluba Kranj v letu 1960, 26. 1. 1961, str. 4, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.)

Na slavnostni seji ob 50-letnici »obstoja« kluba v novih klubskih prostorih, 16. decembra 1960, so sprejeli predlog o preimenovanju kluba v Fotoklub Janez Puhar Kranj. Predlog so 21. januarja soglasno potrdili člani, zbrani na rednem letnem občnem zboru v klubski sobi Delavskega doma.172

»Tov. Žibert poroča, da imamo klubske prostore zares dobro opremljene in ne more reči nihče, da se ne bavi s fotografijo, ker nima finančnih sredstev. Nabavili smo nove povečevalnike, opremili temnice in ateljeje, nabavili tudi ostali pribor in fotoaparate od navadnih, do modernih zrcalnih, treba je res samo veselja in aktivnega dela. Pri tem opozarja člane, da je bilo v nove prostore vloženo veliko truda in sredstev, zato je treba paziti, da se na aparatih ali kjerkoli drugje ne bi delala škoda.« (Zapisnik rednega letnega občnega zbora FK Janez Puhar, 26. 1. 1961, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.)

129

»1. Fotoklub ima v najemu naslednje prostore: hodnik, malo temnico, večjo temnico in atelje v Delavskem domu, vhod št. 6 v Kranju. Prostori služijo članom FK Janeza Puharja Kranj za amatersko dejavnost. Član je tisti, ki je za tekoče leto poravnal članarino in nima prepovedi uporabljanja prostorov od odbora ali zbora. V klubskih prostorih se prepoveduje šušmarska ali komercialna dejavnost. Izredne primere obravnava odbor na seji. Vsakdo, ki v klubskih prostorih uporablja razne aparature, mora biti predhodno seznanjen s funkcioniranjem vseh naprav. Tečajniki in začetniki uporabljajo večjo temnico. Mala temnica služi le barvni fotografiji in izdelavi kvalitetnih fotografij večjih formatov za natečaje ali razstave. Prepovedano je med delom voditi v klubske prostore druge člane ali celo nečlane. Prepovedano je tudi postavljanje koles in drugih stvari na hodnik ali stopnišče. V večernih urah, ko je trgovina v predprostoru zaprta, je treba zaklepati glavna vhodna vrata. 2. Red in čistoča v prostorih Pri prihodu v klubski prostor mora koristnik ugotoviti, če so naprave v normalnem stanju. Isto izvrši ob zapustitvi prostorov. Okvare in nedostatke se vpiše v dežurno knjigo, kasneje pa poroča gospodarju, ki ugotovi krivdo in če je zagrešil član, plača polno odškodnino. Prepovedano je tudi vsako prenašanje naprav in pribora iz enega v drugi prostor. Prepovedano je prekomerno trošenje vode in elektrike. Člani, ki se tega ne bodo pridrževali, bodo plačali posebno odškodnino. Po končanem delu je treba počistiti mize in banje ter posode, pokriti povečevalnike ter odpreti prezračevalno okno.« (Pravilnik o uporabi prostorov Fotokluba »Janez Puhar«, Kranj, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.)

Klub je na VI. republiški razstavi leta 1960 v Mariboru prejel prehodni Puharjev pokal. Na razstavi je sodelovalo 11 članov z 32 fotografijami; v Kranj so odnesli sedem nagrad.173 Novembra 1961 je Fotoklub Janeza Puharja v Delavskem domu v Kranju pripravil VII. republiško razstavo umetniške fotografije. Petnajst članov je predstavilo 64 fotografij in diapozitovov. Miro Kelbel je prejel zlato in srebrno odlikovanje.174 Puharjev pokal je klub obdržal kar pet let. Foto zveza Jugoslavije mu je leta 1961 kot najuspešnejši fotografski organizaciji v preteklem letu podelila zlato plaketo.

172 Zapisnik rednega letnega občnega zbora FK Janez Puhar, 26. 1. 1961, zapisal A. Žibert, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.

173 Janez Marenčič, Predsednikovo poročilo o delu Foto kino amater. kluba Kranj v letu 1960, 26. 1. 1961, str. 4, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964. 174 Janez Marenčič, Poročilo predsednika o delu Fotokluba Janez Puhar v letu 1961, 31. 1. 1962, str. 3, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964.

130

131

Vabilo na VII. republiško razstavo umetniške fotografije in katalog razstave, 1961

Razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, december 1966 Foto Aleksej Ignaščenko

Na začetku sedemdesetih let je kinoamaterska sekcija v klubu zamrla. Sklenili so, da bodo filmarje po tečajih iz osnov fotografije usmerili v drugi dve filmski sekciji v Kranju, v klubu pa bodo negovali predvsem črno-belo fotografijo.180 Od leta 1961 so bili sestanki samo še enkrat tedensko. Od konca leta 1962 so jih namesto v četrtek sklicali ob torkih.175 V začetku šestdesetih let je začela aktivneje delovati kinoamaterska sekcija. Klub je leta 1960 nabavil snemalno kamero za 16-mm film, montažno mizo, nekaj razvijalnih priprav in zvočni 16-mm kinoprojektor. Na začetku leta 1961 je pripravil tečaj za filmsko snemanje.176 Kinosekcija je ponovno zaživela leta 1963, saj so tedaj prišle na trg cenene ruske kinosnemalne 8-mm kamere, ki so jih lahko kupili tudi člani kluba. Leta 1964 so imeli člani že 16 kinosnemalnih kamer. Povečalo se je tudi zanimanje za fotografijo (za začetne tečaje, strokovno literaturo), saj si je samo v Kranju leta 1963 fotoaparat kupilo okrog 400 ljudi. Prodanih je bilo tudi okrog 60 snemalnih kamer in 20 kinoprojektorjev.177 Kinoamaterska sekcija je veljala za najboljšo v državi.178 Enega največjih uspehov je dosegla leta 1968, ko je na zveznem, republiškem in medklubskem festivalu amaterskega filma osvojila dve zlati, srebrno in tri bronaste medalje ter sedem diplom.179

175 Zapisnik redne seje fotokluba Janeza Puharja Kranj, 18. 10. 1962, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964. 176 Zapisnik rednega letnega občnega zbora Foto kluba »Janez Puhar« v Kranju, 26. 1. 1961, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj, mapa Zapisniki sej in zborov ter statističnih poročil od 1961 do 1964. 177 Branko Komac, Predsednikovo poročilo, priloga k Zapisniku Skupščine Fotokluba Janez Puhar, 25. 2. 1964, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj. 178 Zapisnik redne letne skupščine za obdobje 1967–1968, 21. 3. 1969, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj. 179 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 274.

»7. člen Cilji in naloge foto-kluba so sledeče: – nudi čim širšemu krogu občanov, posebno pa mladini osnovno znanje s področja foto in kinoamaterstva, – razvija med člani veselje do znanstvenega napredovanja in širjenja fotografije in kinematografije, – razvija med člani veselje do reportažne, umetniške, dokumentarne fotografije in kinoamaterstva, – dviga nivo tehnične kulture neposrednih proizvajalcev in s tem pomaga pri izobrazbi kadrov za potrebe gospodarstva, vsesplošne ljudske obrambe in JLA, – s tekmovanji, natečaji, razstavami in festivali doma in v tujini pospešuje delo svojih članov, razvija tekmovalni duh in smisel za družabnost, – sodeluje in pomaga v raznih humanih in propagandnih akcijah, – goji klubsko življenje med svojimi člani, skrbi za izpopolnjevanje znanja in izmenjavo izkustev in za rekreacijo.« (Statut Foto-kino kluba Janez Puhar, 21. 3. 1969, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

180 Zapisnik redne letne skupščine FKK »Janez Puhar«, 27. 2. 1973, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj.

132

Kipar Lojze Dolinar (1893–1970) je naročilo za Spomenik revolucije v Kranju prejel leta 1959. Kipe je zmodeliral naslednje leto v Beogradu. V bron so bili vliti pozimi 1960/1961 in spomladi 1961. Spomenik so odkrili 31. junija 1961 na trgu, ki je tedaj dobil ime Trg revolucije. Sestavljajo ga samostojni bronasti kip Revolucija, kiparska kompozicija Delavska stavka s štirimi figurami, kompozicija Narodnoosvobodilni boj z dvema figurama in relief Začetek vstaje. Arhitekt Marjan Tepina je spomeniško celoto po zaslugi različne višine podstavkov in razporeditve posameznih spomeniških enot uskladil s prostranim, posebej za spomenik preurejenim trgom.

133

Dviganje kipa Revolucije, junij 1961, 6 x 8,5 cm

4 metre in 70 cm visoko bronasto skulpturo, ki stoji na 6 metrskem kamnitem podstavku v skrajnem severozahodnem delu trga, je Dolinar označil za simbol revolucije. Pri zasnovi kipa, ki ponazarja revolucionarni polet, se je oprl na sovjetsko kiparstvo in na personifikacijo Revolucije, ki jo je v zahodnoevropski umetnosti utemeljil francoski slikar Eugène Delacroix s sliko »Svoboda vodi ljudstvo« iz leta 1830.

Aleksej Ignaščenko, Gradnja nebotičnika v Kranju, 1962

Odkritje Spomenika revolucije na Trgu revolucije, 31. junij 1961

Franc Perdan (fotoreporter Gorenjskega Glasa), Gradnja nebotičnika v Kranju, 1962

134

135

Foto-kino klub Janez Puhar Kranj

Leta 1973 je bila na pobudo Alojza Žiberta v tovarni Iskra ustanovljena Foto-kino sekcija. Delovala naj bi v okviru FKK Janez Puhar in kulturne komisije Iskre Elektromehanike. Sekcija je imela na voljo sredstva sindikalne organizacije, zato je lahko kupila precej fotografske opreme in prispevala znaten delež k opremi skupnega laboratorija v klubu. Sprva je imela celo 117 članov, pozneje pa se je število članov gibalo med 40 in 60. V sekciji so bili med drugimi Damjan Chvatal, Franc Ferjan, Janez Gradišar, Miha Kern, Božo Malovrh, Ivan Okršlar, Pavel Oman, Ivan Pipan, Davorin Preisinger, Marjan Ručigaj, Sergio Sebeglia, Silvo Sladič, Sandi Šanca, Marko Udir in Alojz Žibert. Sčasoma je v sekciji zanimanje za amaterski film prevladalo nad fotografskim delovanjem.184

Na letni skupščini 21. marca 1969 so sprejeli nov statut. Klub se je na predlog Naška Križnarja, najaktivnejšega člana kinosekcije, preimenoval v Foto-kino klub Janez Puhar Kranj.181 Ob 60-letnici ustanovitve prvega fotokluba v Kranju je bila 28. novembra 1970 slavnostna seja, na kateri so sprejeli sklep, naj se ena izmed ulic v mestu poimenuje po Janezu Puharju in sklep o ustanovitvi zbirke najboljših del slovenskih fotografov. Ustanovljen je bil Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju. Soustanovitelji Kabineta so bili: FKK Janez Puhar, Fotografska zveza Slovenije in Gorenjski muzej.

V sedemdesetih letih je mogoče zaslediti opaznejše ustvarjalne premike nekaterih vidnih članov k portretni oziroma žanrski motiviki. Najbolj znane so portretne fotografije ostarelih ljudi Toneta Marčana in portretne fotografije Marka Aljančiča. Nove pristope k fotografski interpretaciji krajinske motivike sta prispevala Dušan Fischer in Janez Juvan. Polde Šajn je fotografiral figuralni motiv in krajinsko okolje kot neločljivo celoto.

Foto-kino klub Janez Puhar Kranj je bil tudi pobudnik sprva jugoslovanske in nato slovenske bienalne razstave Pokrajina, ki je razstava z najdaljšo tradicijo v Kranju (leta 2013 so pripravili 20. razstavo) in ena osrednjih tematskih fotografskih razstav, ki povezuje slovenske fotoklube.

Velika pozornost je bila še vedno namenjena tečajem. Klub je leta 1973 na republiški seminar poslal člane Marjana Kukca, Jožeta Zaplotnika, Dušana Fischerja in Jurija Kurilla, naslednje leto pa Silva Sladiča in Uroša Bizjaka.185

Leta 1973 so se člani kluba začeli pripravljati na obeležitev 110-letnice smrti Janeza Puharja. Odločili so se, da bodo zbrali gradivo o Puharju in ob obletnici izdali brošuro.182

Klub je tudi v sedemdesetih letih prejel več pomembnih priznanj: v letih 1970 in 1974 prehodno Puharjevo plaketo, leta 1975 je osvojil prvo mesto med sloven skimi klubi. V letih 1974 in 1978 je Foto zveza Jugoslavije klub proglasila za tretji najboljši klub v državi, leta 1976 pa za drugi najboljši klub v državi. Leta 1976 je bil klub odlikovan z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. Na tekmovanju za pokal maršala Tita na jugoslovanskih razstavah je klub leta 1973 dosegel tretje, leta 1975 drugo in leta 1979 četrto mesto. Leta 1983 mu je Foto zveza Jugoslavije zaupala organizacijo zvezne razstave v Kranju.186

Ponovno so obudili pobudo za preimenovanje Reginčeve ulice v Puharjevo ulico.183 Leta 1974 je klub na hiši, ki stoji ob lokaciji porušene Puharjeve rojstne hiše, odkril spominsko ploščo Janezu Puharju. Kmalu nato je Kranj dobil tudi Puharjevo ulico. Pogled na del razstave Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918, Prešernova hiša v Kranju, 1976 Foto: Drago Holynski

Konec sedemdesetih let so v klubu poskušali klubska srečanja oživiti s strokovnimi pogovori, predavanji, z natečaji in izleti. Temnica je bila zastarela in dotrajana, zato so se odločili, da jo do popolne prenove zaprejo.187 Tečaji so lahko potekali samo zunaj klubskih prostorov (v Mlekarskem šolskem centru, tekstilni šoli, osnovni šola v Predosljah). Leta 1979 so preuredili klubske prostore, kmalu nato tudi temnico. Ob 70-letnici kluba so pripravili slavnostno sejo. Mag. Mirko Kambič je predaval o vlogi Kranja v slovenski fotografiji. Jelca Holchaker (ob 90-letnici) in Peter Kocjančič (ob 85-letnici) sta postala častna člana kluba.188 Centralni odbor Ljudske tehnike v Beogradu je podelil klubu najvišje priznanje – Zlato plaketo Borisa Kidriča. Klub je do tedaj organiziral okrog 150 fotograf skih razstav.

181 Zapisnik letne skupščine za obdobje 1967–1968, str. 2, arhiv FD Janez Puhar Kranj. 182 Poročilo upravnega odbora o delu Foto-kinokluba »Janez Puhar« Kranj za mandatno obdobje 1971– 1972, str. 6, arhiv FD Janez Puhar Kranj. 183 Poročilo o delu upravnega odbora Foto-kinokluba »Janez Puhar« Kranj za mandatno obdobje 1973/1974, str. 8, arhiv FD Janez Puhar Kranj.

184 Po: Nataša Robežnik, Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani / Oddelek za umetnostno zgodovino (mentor dr. Primož Lampič), Ljubljana 2004, str. 63. 185 Poročilo upravnega odbora Foto-kinokluba »Janez Puhar« Kranj za mandatno obdobje 1973/1974, 15. 4. 1975, arhiv FD Janez Puhar Kranj. 186 Po: Marko Aljančič, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 272 in 275. 187 Marko Aljančič, Poročilo o delu FKK Janez Puhar Kranj v letu 1980, str. 1, arhiv FD Janez Puhar Kranj. 188 Zapisnik rednega občnega zbora Foto-kinokluba »Janez Puhar« Kranj, 17. 3. 1981, str. 4, arhiv FD Janez Puhar Kranj.

136

»1. Foto-kinoklub ‹Janez Puhar› se bo prizadeval za omasovljenost dejavnosti kluba na področju fotografije in filma. Delo bo usmerjal zlasti na šole, v Organizacije združenega dela in Krajevne skupnosti ter mladinske aktive. 2. Za izobraževanje in dopolnilno izpopolnjevanje svojih članov in drugih ljubiteljev fotografije in filma bo klub organiziral tečaje iz osnov fotografije in filma v matičnem klubu, v najmanj pet šolah in vsaj v dveh organizacijah zdr. dela. Klub pa bo organiziral tudi več specializiranih strokovnih predavanj iz posameznih področij fotografije in filma. 3. Vso skrb bo klub posvetil vzgoji novih inštruktorjev in mentorjev. Organiziral bo poseben tečaj in predavanja namenjena mentorjem in inštruktorjem, pripravil bo pa tudi primerna skripta. 4. Za kvantiteto in kvaliteto razstavljalcev bo klub skrbel tako, da bo organiziral interne klubske razstave (natečaje) fotografij diapozitivov in predvajanja filmov. Ti natečaji imajo namen kritično ocenjevati posamezna dela v cilju izboljšanja. Razdeljeni bodo na začetnike, uspešnejše in na razstavljalce. Odbor bo glede tega izdelal posebni pravilnik. 5. Klub bo organizator fotografske razstave ob 40 letnici JLA pod naslovom: Pomniki naše revolucije. Organizator pa bo tudi tradicionalne medklubske razstave ‚Pokrajina‘, Gorenjske razstave fotografij in dia, razstav v šolah in OZD in filmske festivale. Klub pa bo nastopal s svojimi člani tudi na raznih pionirskih razstavah in razstavah umetniške fotografije, dia in filma, za katere so organizatorji drugi. 6. Klub se bo vključil v sodelovanje z zamejstvom, zlasti z amaterji Železne kaple. Z zamejskimi klubi bo organiziral razstave in festivale. 7. Odbor kluba bo navezal tesno sodelovanje z ostalimi foto in kino klubi na Gorenjskem. Z njimi bo občasno vsklajal programe dela in akcij, zlasti pa organizacijo gorenjskih pionirskih razstav, gorenjskih razstav umetniške fotografije, barvnega dia in gorenjskih filmskih festivalov. 8. Foto kino klub se vključuje v akcijo NNNP, ki ima trajen namen in pomen. Organizirana bodo posebna predavanja za vse člane iz specialnih področij kot npr.: Jamska fotografija, podvodna fotografija, uporaba filtrov, uporaba visoko občutljivih materialov, infra fotografija, reportaže, preslikavanje in foto filmske reportaže gledano z očmi umetniške fotografije. 9. Dokončno je urediti klubske prostore, zlasti foto laboratorij in ga čimprej izročiti v uporabo. Vso skrb pa je posvetiti tudi klubskemu inventarju, katerega je primerno vzdrževati …« (Sklepi občnega zbora Foto-kino kluba Janez Puhar, 17. 3. 1981, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

137

»Klub je krog prijateljev, ki imajo enake interese, fotoklub torej klub ljudi, ki ljubijo fotografijo, ki so od fotografije zastrupljeni, če ne kar obsedeni. Morda se danes, zdajle ta hip, sliši to kot anahronizem, najmanj pa kot nestvarno pleteničenje, skoraj zanesenjaštvo. Bili so časi, ko je bilo to nekaj docela vsakdanjega. Nekateri se jih z otožnim nasmeškom še spominjajo. Vendar pa naj to ne zveni kot nostalgija za nečem, kar se je izgubilo, kar je izginilo in se pozabilo. Prej bi želel, govorim, vseskozi kar se da trezno in stvarno, da o tem dobro premislimo in se odločimo za ali proti. Za klub ali proti njemu. Vprašajmo se, ali si klub še želimo, ali ga še potrebujemo, ali ga potrebujemo v takšni ali v kakšni drugačni obliki in funkciji, ali pa ga ne maramo več, ker nam ni potreben. Pred to dilemo so se pred kratkim znašli odborniki in nekateri povabljeni člani, ki jim je klub pri srcu iz onih starih časov. In dileme ni bilo: klub ne sme propasti, je bilo soglasno spontano mnenje vseh udeležencev ene izmed izrednih sej pred mesecem dni. Nasprotno, je bila ugotovitev, prizadevajmo si, da klub ponovno oživi. Ne zato, ker nam je pri srcu, ker ga najbrž, čeprav se tega včasih, v vsakdanji naglici ne zavedamo, marveč zato, ker je to naša dolžnost. Najti moramo tudi način in oblike, kako privabiti v klub čimveč ljubiteljev fotografije in filma, kako vzgajati in izobraževati člane, kako vzgojiti v dobre avtorje vse, ki v njih zaslutimo količkaj ustvarjalnega duha. Za to ni in ne sme biti škode ne časa ne denarja. V klubu moramo ustvariti vzdušje, ki bo spodbujalo ustvarjalnost ali pa čeprav samo zanimanje za dobro fotografijo. Realne možnosti za to pri nas obstajajo.« (Marko Aljan čič, Poročilo o delu FKK Janez Puhar Kranj v letu 1980, str. 3–4, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

Ob 75-letnici obstoja kluba so v Prešernovi hiši v Kranju pripravili klubsko razstavo, v Poročni dvorani Mestne hiše (slavnostni govornik mag. Mirko Kambič) pa 10. decembra 1985 slavnostno sejo. Leta 2001 se je moral klub zaradi izgubljene tožbe na sodišču odpovedati svojim klubskim prostorom. Člani so se odločili za razpustitev kluba, a so obenem že mislili na ustanovitev novega fotografskega kluba; ta je bil ustanovljen še isto leto. Na ustanovnem zboru Fotografskega društva Janez Puhar so bili: Marija, Marko in Gregor Aljančič, Vasja Doberlet, Miklavž Hvastija, Jože Kristan, Marjan Kukec, Dragica in Jurij Kurillo, Janez Marenčič, Štefan Oštir, Ambrož Perne in Bojan Rozman. Klub, ki je od leta 1949 povezoval večino kranjskih ljubiteljskih fotografov, kontinuirano deluje še danes.

138

139

Zapisnik občnega zbora Foto-kino amaterskega društva, 4. april 1949, zapisala Anica Kristančič, str. 1 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Zapisnik 1. redne seje Foto-kino amaterskega društva, 14. april 1949, str. 1 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Zapisnik 4. redne seje Fotokino amaterskega kluba Kranj, 29. april 1960 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Poročilo o delu Fotokino amaterskega kluba Kranj v letu 1960 / Plan za leto 1961 in predračun, 9. december 1960 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Predlog plana za leto 1950, ki je bil sprejet na redni letni skupščini Fotoamaterskega društva Kranj, 27. decembra 1949 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Janez Marenčič, Poročilo predsednika na občnem zboru Fotokinoamaterskega društva Kranj za leto 1953 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Popis drobnega inventarja / Letna inventura v Fotoklubu Janez Puhar Kranj, 31. december 1962 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Poročilo o fototečajih v prvi polovici leta 1963 (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

140

141

Mirko Križnar, Stražišče pri Kranju, ok. 1938, barvna fotografija, tehnika Dufeycolor (lastnik izvirnika dr. Naško Križnar, Stražišče pri Kranju.)

Statut Foto-kino kluba Janez Puhar v Kranju, 21. marec 1969 / prva in zadnja stran (arhiv FD Janez Puhar Kranj)

Plan bodočega dela, priloga k Zapisniku redne letne skupščine FKK Janez Puhar v Kranju (Poročilo upravnega odbora o delu kluba za mandatno obdobje 1971–1972 , 27. februar 1973, str. 6, arhiv FD Janez Puhar Kranj.)

Mirko Križnar, Stražišče pri Kranju, ok. 1938, barvna fotografija, tehnika Dufeycolor (lastnik izvirnika dr. Naško Križnar, Stražišče pri Kranju.)

142

143

Janez Marenčič, Ob partizanskem ognju, zima 1944/45, papirni negativ, 1949, 29,4 x 39 cm

Janez Marenčič, Viharna noč, zima 1944/45, papirni negativ, 1949, 28,3 x 38,2 cm

KSF, inv. št. F 802

KSF, inv. št. F 803

144

145

Janez Marenčič, Sanje (Pomlad), 1940, fotografija na želat. sr. br. papir, 34,5 x 28,5 cm KSF, inv. št. F 1303

Janez Marenčič, Visoka pesem (Igralec A. K.), 1948, fotografija na želat. sr. br. papir, 38 x 26,3 cm KSF, inv. št. F 1302

Marenčič je s portretom igralca kranjskega gledališča sodeloval tudi na III. zvezni razstavi umetniške fotografije (november 1950, Moderna galerija v Ljubljani). Na to razstavo je 10 članov kranjskega fotokluba poslalo 21 fotografij, ki so bile izbrane na internem natečaju in na ogled že na I. razstavi fotografij gorenjskih amaterjev. Razstavljala sta tudi Tone Marčan in Stevo Topalovič.

Janez Marenčič, Istrski ribiči, pred 1951, papirni negativ, 33,2 x 28,5 cm KSF, inv. št. F 286

146

147

Janez Marenčič, Dubrovnik I, 1949, papirni negativ, 29 x 38,1 cm

Janez Marenčič, Dubrovnik II, 1949, papirni negativ, 29 x 37 cm

KSF, inv. št, F 292

KSF, inv. št. F 290

148

149

Lucijan Berjak, Na Savi / Navijači na »tribuni«, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 38,5 x 29,5 cm KSF, inv. št. F 1294

Lucijan Berjak, Zimski pogled, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 29,7 X 39,6 cm KSF, inv. št. F 1299

Janez Marenčič, Samotni potnik, 1955, fotografija na želat. sr. br. papir, 38,2 x 29 cm KSF, inv. št. F 298

150

151

Mirko Križnar, Zimski dan, 1958, fotografija na želat. sr. br. papir, 28,7 x 22,2 cm

Mirko Križnar, V čolnu, 1954, fotografija na želat. sr. br. papir, 29 x 23 cm

KSF, inv. št. F 1297

KSF, inv. št. F 1296

Mirko Križnar

Mirko Križnar, Ledeni odsev / Bantale, 1948, fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 23 cm KSF, inv. št. F 1301

Mirko Križnar je na zadnjo stran fotografije zapisal: »Stražišče, Bantale – zamrznjeno močvirje, kraj zimskega veselja za generacije domačinov.«

Rojen leta 1915 v Kranju. Komercialist. Fotogra firati je začel leta 1928. Član odbora kranjskega fotokluba od leta 1946. Okrog leta 1938 je začel fotografirati na barvni film. Sredi petdesetih let je bil glavni pobudnik barvne fotografije v kranjskem fotoklubu. Med letoma 1951 in 1990 je razstavljal na domačih in mednarodnih razstavah.

152

153

Branko Komac, Jutranjik prosim, ok. 1955, fotografija na želat. sr. br. papir, 36,4 x 29,5 cm KSF, inv. št. F 603

Branko Komac Rojen leta 1916 v Proseku pri Trstu. S fotografijo se je začel ukvarjati že pred drugo svetovno vojno. Med vojno je bil interniran v Dachauu. Po vojni se je zaposlil v Iskri v Kranju kot strojni tehnik. Leta 1958 je v Pragi za fotografijo Zadnji ostanki dobil tretjo nagrado (8 mm kino kamero in kinoprojektor). Umrl je leta 2000 v Kranju.

Janez Murovec, Pridi pomlad!, ok. 1955, fotografija na želat. sr. br. papir, 34,8 x 28,9 cm KSF, inv. št. F 605

154

155

Alojz Žibert, Procesija na Primskovem (Prošnji dnevi), 1970, fotografija na želat. sr. br. papir, 38,5 x 26,5 cm Inv. št. F 642

Alojz Žibert Rojen leta 1924 na Suhi pri Kranju, inženir organizacije dela in financ, fotokinoamater, častni član FD Janez Puhar. Po vojni je bil zaposlen pri Zadružni zvezi kot finančni revizor. Med letoma 1948 in 1951 je delal za Slovenskega poročevalca in Radio Ljubljana. Pozneje je bil zaposlen v tovarni Iskra, kjer je leta 1973 oblikoval fotosekcijo. S fotografijo se je začel ukvarjati leta 1938. Razstavljal je na številnih domačih in tujih razstavah ter prejel več priznanj. Objavil je knjižico o Janezu Puharju. Med aktivnejšimi člani kranjskega fotokluba pri organizaciji in vodenju foto tečajev.

Marjan Murovec, Zbegana žival, 1960, fotografija na želat. sr. br. papir, 28,9 x 35,5 cm KSF, inv. št. F 486

Tone Marčan, Na mitingu, 1955 (montaža z dveh negativov), fotografija na želat. sr. br. papir, 34 x 29 cm KSF, inv. št. F 407

156

157

Tone Marčan, Razmišljanje, 1974, fotografija na želat. sr. br. papir, 39,7 x 28,3 cm KSF, inv. št. F 1308

Edvard Primožič Rojen leta 1928 v Mariboru. Svobodni fotograf. Član USUF Slovenije in DOS. V kranjskem fotoklubu je bil aktiven v šestdesetih letih.

Edvard Primožič, Brez sonca, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 21,6 x 40,1 cm KSF, inv. št. F 601

Tone Marčan, Marjetice, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 39 x 28,2 cm KSF, inv. št. F 1304

Tone Marčan

Tone Marčan, Nad jezom, 1957 (Katalog V. republiške razstave umetniške fotografije, Celje 1957)

Rojen 28. avgusta 1921 v Kranju. V fotografijo ga je uvedel kranjski drogerist Bogomir Šinkovec. Prvič je samostojno razstavljal leta 1950 v Kranju. Sodeloval je na več kot 280 razstavah doma in v tujini, za fotografije je prejel več kot 70 medalj in priznanj. Za delovanje na področju fotografije je leta 1957 prejel bronasto in leta 1961 srebrno plaketo Borisa Kidriča. Za delo z mladino je leta 1972 prejel naziv mladinski mentor. Za 30-letno fotografsko, mentorsko in organizacijsko delo je leta 1976 prejel Prešernovo nagrado Gorenjske. EFIAP in mojster fotografije FSJ. Umrl je 30. maja 1989 v Kranju.

158

159

Tone Marčan, Starka I, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, 39,5 x 28,3 cm KSF, inv. št. F 1305

»Pri svojem delu Marčan ni reporter, čeprav bi mu to površno prisodili, ko ga pogosto videvamo na sprehodih, obloženega z aparati. Motiva se namreč ne loteva prenagljeno, mimogrede, ampak načrtno in premišljeno. V motivu vidi in pozneje v delu tudi realizira – izvrsten tehnik – elemente fotografske kompozicije, deloma tradicionalno obarvane in estetske. Iz tega kakor da ne more ali si niti ne želi, kar le priča, da mu ni za cenene efekte oziroma, da ga ne zapelje modnost. Marčanova fotografija je lepa fotografija, ki je zaradi svoje tehnične perfekcije po eni strani in odprte komunikativnosti po drugi, na razstavah splošno opazna in priznana. Čeprav, kot rečeno, tradicionalno zasidrana, ji ne manjka dinamike in modernih prijemov. To velja v zadnjem času še posebej za njegove portrete, s katerimi stopa v novo obdobje svoje fotografske ustvarjalnosti.« (Marko Aljančič, besedilo v katalogu razstave T. Marčana, Galerija v Mestni hiši, Kranj, 1975.)

Tone Marčan, Počitek, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, 25,8 x 39,6 cm

Tone Marčan, Stara sem, 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, 39,6 x 28,2 cm

KSF, inv. št. F 405

KSF, inv. št. F 1306

160

161

Tone Marčan, Arhitektura, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 28,8 x 39,7 cm

Tone Marčan, Jutro v Zarici, 1967, fotografija na želat. sr. br. papir, 39,5 x 28,5 cm KSF, inv. št. F 1310

KSF, inv. št. F 1307

Tone Marčan, Na viaduktu, 1971, fotografija na želat. sr. br. papir, 39,5 x 28,5 cm

Tone Marčan, Jutro na jezu, ok. 1965, fotografija na želat. sr. br. papir, 36,1 x 29 cm

KSF, inv. št. F 1309

KSF, inv. št. F 1311

162

163

Miro Kelbel, Neapeljsko sonce, ok. 1959, fotografija na želat. sr. br. papir, 32,1 x 27,8 cm KSF, inv. št. F 542

Miro Kelbel Rojen leta 1922 v Ljubljani. Graver. Razstavljal je od leta 1955.

Branko Komac, Igra pod mostom

Jože Primožič, V novo pomlad (Katalog III. razstave fotografij gorenjskih amaterjev, Kranj 1955)

(Katalog III. razstave fotografij gorenjskih amaterjev, Kranj 1955)

Janez Marenčič, Konkurenca (Katalog V. republiške razstave umetniške fotografije, Celje 1957)

Jože Primožič, Lenuharjenje (Katalog 4. razstave fotografij gorenjskih amaterjev, Radovljica 1957)

164

165

Edo Primožič, Po končanem lovu, ok. 1960, fotografija na želat. sr. br. papir, 30,6 x 40,1 cm KSF, inv. št. F 600

Ciril Pokorn, Smučarji, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 21,6 x 38,7 cm KSF, inv. št. F 595

Tone Marčan, Železokrivci (Katalog VII. republiške razstave umetniške fotografije, Kranj 1961)

Ciril Pokorn, Lov brez uspeha, pred 1961, fotografija na želat. sr. br. papir, 26,1 x 38,9 cm KSF, inv. št. 594

Miro Kelbel, Ulica (Katalog VII. republiške razstave umetniške fotografije, Kranj 1961)

166

167

Aleksej Ignaščenko, Slovo (Katalog VII. republiške razstave umetniške fotografije, Kranj 1961)

Alojz Žibert, Sušenje mrež (Katalog XIII. republiške razstave fotografije, Kranj 1970)

Aleksej Ignaščenko Rojen je bil leta 1926 v Karlovcu. Aktivni udeleženec NOB od 1. februarja 1942. Oficir JLA. S fotografijo se ukvarja od leta 1957. Nekaj časa tudi predsednik kranjskega fotokluba. Prvič je razstavljal leta 1959 v Beogradu. Samostojna razstava leta 1974 v Velenju. Med letoma 1957 in 1963 je bil zaposlen kot fotograf v muzeju v Kranju. Umrl je leta 2010.

Marko Aljančič, Igra (Katalog XIII. republiške razstave fotografije, Kranj 1970)

Miro Kelbel, Najlepša je mladost (Katalog XIII. republiške razstave fotografije, Kranj 1970)

Ciril Pokorn, Trije mostovi čez Kokro, 1967, fotografija na želat. sr. br. papir, 40,3 x 29,6 cm KSF, inv. št. F 1300

168

169

Miro Kelbel, Mozaik (Katalog X. zvezne razstave jugoslovanske fotografije, Moderna galerija, Ljubljana 1960)

Marjan Černe, Sled nihanja, fotografija na želat. sr. br. papir, 33 x 29,5 cm (avtorjeva last)

Marjan Černe, Valovanje 2, 1976, fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 39,7 cm (avtorjeva last)

Marjan Černe, Svetlobna igra, 20. 3. 1953, fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 23,6 cm (avtorjeva last)

170

171

Milojko Demšar, Mesto št. 1, domnevno 1973, fotografija na želat. sr. br. papir, 28,1 x 39,5 cm KSF, inv. št. F 557

Milojko Demšar Rojen 1949 v Ljubljani. Diplomirani ekonomist. Fotografira od leta 1970. Sodeloval je na številnih domačih in tujih razstavah in prejel več nagrad in diplom. Samostojno je razstavljal leta 1977 v Tržiču.

Alojz Žibert Križpotje (najboljša slovenska pokrajina, 1975), fotografija na želat. sr. br. papir, 27,7 x 38,5 cm

Dušan Fišer, Stopinja v snegu, 1976 (Kranjski zbornik, 1985, str. 271)

KSF, inv. št. F 448

Dušan Fišer, Luknje v snegu, 1976, fotografija na želat. sr. br. papir, 37,7 x 25,3 cm KSF, inv. št. F 507

Dušan Fischer (Fišer) Rojen leta 1947 na Ptuju. Gradbeni tehnik. Razstav lja od leta 1972. Samostojna razstava leta 1977 v Kranju.

172

Jurij Kurillo, Zebri, ok. 1998, fotografija na želat. sr. br. papir, 26,5 x 37,9 cm KSF, inv. št. F 1108

173

Jurij Kurillo Rojen leta 1933 v Ljubljani. Dr. med., zdravnik pediater. Fotografirati je začel leta 1961. Razstavlja od leta 1968. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in na tujem, prejemnik več nagrad in priznanj. Samostojno razstavlja od leta 1993. Deluje tudi kot poljudnoznanstveni pisec in je avtor knjig S fotoaparatom v naravi (1981), Metulji Slovenije (1992) in Živa narava v objektivu (1994).

Marjan Kukec, Študija, nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 30,2 x 40,2 cm KSF, inv. št. F 1109

Marjan Kukec, Repeticija II., nedatirano, fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 40 cm

Marjan Kukec Rojen leta 1933 v Ljubljani. Diplomiral je na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, smer likovna pedagogika. S fotografijo se je začel ukvarjati leta 1961 kot član FK Novo mesto. Na učiteljišču je vodil fotokrožek. Po preselitvi v Tržič je postal član FK Tržič in na tamkajšnji osnovni šoli vodil fotokrožek. Od leta 1973 član FK Janez Puhar v Kranju.

174

175

Janez Juvan, Senca, 1980, fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 20,5 cm

Sergio Sebeglia, Sanje, 1983 (Kranjski zbornik, 1985, str. 273)

KSF, inv. št. F 336

Janez Juvan Rojen leta 1936 na Bregu ob Savi pri Kranju. Po končani gimnaziji je na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani študiral slovenski in srbohrvaški jezik s književnostjo. V študentskih letih je pisal in objavljal pesmi. Leta 1965 je izdal pesniško zbirko Potopljeni mesec. Do leta 2000 je bil kot korektor, lektor in redaktor zaposlen pri ČGP Delo v Ljubljani. Bil je tudi med soustanovitelji Fotosekcije Delo. Prvo samostojno razstavo je pripravil leta 1977 v Ljubljani, sodeloval je tudi na več kot tristotih razstavah doma in na tujem ter prejel 84 nagrad in priznanj.

Janez Juvan, Zid spominov I, ok. 1980 fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 20,8 cm

Jože Zaplotnik, Letališče, ok. 1967, fotografija na želat. sr. br. papir, 21,7 x 40 cm (Zasebna zbirka)

KSF, inv. št. F 1284

Janez Juvan, Ograja, ok. 1980, fotografija na želat. sr. br. papir, 21 x 31 cm KSF, inv. št. F 1277

Jože Zaplotnik Rojen leta 1942 v Pivki – Naklo. Najprej je bil fotografski vajenec pri fotografu Stanku Rodetu v Kranju. Po učni dobi se je zaposlil v propagandnem oddelku Iskre, nato v Gorenjskem tisku, pozneje pa je deloval kot samostojni kulturni delavec. Razstavljal je od leta 1955.

176

177

Janez Šorli, Mobilnost I, 1988, fotografija na želat. sr. br. papir, 38,7 x 28,6 cm

Janez Šorli, Radovednost v dvoje, 1988, fotografija na želat. sr. br. papir, 38,2 x 28,7 cm

KSF, inv. št. F 1242

KSF, inv. št. F 1237

Štefan Oštir, V Bali nad Klužami, 1980, 30 x 45 cm (avtorjeva last)

Aleksej Ignaščenko, Navihanka, fotografija na želat. sr. br. papir, 30 x 32 cm

Marija Vozelj Kraljič, Strah, 1971, fotografija na želat. sr. br. papir, 27 x 20,2 cm

KSF, inv. št. F 558

(avtoričina last)

178

179

Boštjan Gunčar, Tatjana, 1984, fotografija na želat. sr. br. papir, 45 x 21 cm (avtorjeva last)

Janez Marenčič

Janez Marenčič, ki se je rodil leta 1914 v Kranju, spada med osrednje osebnosti slovenske fotografije 20. stoletja. S fotografijo se je začel ukvarjati v dijaških letih. Prve fotografije je posnel na steklene plošče, pozneje na roll film. Med prvimi domačimi fotografi je začel slikati z maloslikovno kamero Leica.189 Konec leta 1934 je bila njegova fotografija Jesensko vreme objavljena v reviji Foto-amater. Leta 1935 se je s posredovanjem Karla Kocjančiča pridružil Fotoklubu Ljubljana, v katerem je delovala vrsta znanih medvojnih fotografov. Isto leto je bila njegova fotografija objavljena v dunajski reviji Die Galerie. Naslednje leto je začel sodelovati na mednarodnih razstavah. Razstavljal je tudi na razstavah Fotokluba Ljubljana (tretja društvena razstava v Jakopičevem paviljonu junija 1937,190 Obča razstava fotografije in filma na ljubljanskem velesejmu, prav tako leta 1937).191 Marenčič je zastopal Kranj na konferenci oziroma prvem kongresu slovenskih fotoamaterjev, ki so jo septembra 1938 pripravili na pobudo Fotokluba Ljubljana. Na konferenci so sprejeli predlog za ustanovitev Zveze slovenskih fotoamaterskih društev.192

Boštjan Gunčar, Brez naslova, 1984, fotografija na želat. sr. br. papir, 19,5 x 45 cm (avtorjeva last)

Leta 1938 je bila v Die Galerie objavljena Marenčičeva fotografija Staro drevo. Na razstavi jugoslovanske umetniške fotografije konec leta 1939 v Osijeku je prejel eno od petih srebrnih plaket.193 Leta 1939 sta bila na natečaju Ideja in oblika (Idee und Form), ki ga je organizirala revija Die Galerie, med prvimi desetimi nagrajenci Ante Kornič in Janez Marenčič.194 V reviji Die Galerie je bila tedaj objavljena Marenčičeva fotografija V snežnem lesku (leta 1938 objavljena tudi v berlinski reviji Fotografische Rundschau). Nagrajen je bil tudi na mednarodni razstavi v Debrecenu na Madžarskem (bronasta plaketa).195 Na prvi jugoslovanski razstavi, ki jo je konec leta 1939 pripravil Fotoklub Osijek, je za fotografijo Ritem dela prejel srebrno plaketo.196 Marenčič je konec leta 1940 postal odbornik Fotokluba Ljubljana.197 V revijah Die Galerie in Foto Reviji je objavljal članke o kompozicijskih in tehničnih vprašanjih fotografije.198 189 Po izjavi Janeza Marenčiča, objavljeni v: Urša Peternel, »Nostalgija po črno-belih fotografijah. In zlatih časih …«, Gorenjski glas, Odprte strani / Gorenjska, 8. 12. 2000, str. 14. 190 Po: »Fotografska razstava v Ljubljani«, Ponedeljski Slovenec, 1937, št. 23, »Tretja razstava našega fotokluba«, Slovenski narod, 1937, št. 124. 191 Po: K. K. (=Karlo Kocjančič), »Obča razstava fotografije na ljubljanskem velesejmu«, Jutro, 1938, št. 207. 192 Po: »Prvi zbor slovenskih fotoamaterjev«, Življenje in svet, 1938, knjiga 24, št. 12, str. 188. 193 Po: »Neprestani uspehi naših amaterjev«, Jutro, ponedeljska izdaja, 1939, št. 299a. 194 Po: »Mednarodni natečaj ‘Ideja in oblika’«, Jutro, ponedeljska izdaja, 13. 2. 1939; »Izredno lep uspeh slovenskih fotoamaterjev«, Slovenec, 1939, št. 46. 195 Po: »V Debrecenu …«, Jutro, ponedeljska izdaja, 13. 11. 1939. 196 Po: »Neprestani uspehi naših amaterjev«, Jutro, ponedeljska izdaja, 27. 12. 1939. 197 Po: »Po občnem zboru našega Fotokluba«, Slovenski narod, 1940, št. 281. 198 Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju hrani nekaj tipkopisov Marenčičevih razmišljanj o prehojeni fotografski poti ter motivnih, kompozicijskih in tehničnih vprašanjih, ki Janeza Marenčiča predstavljajo kot tehtnega in zrelega fotografskega analitika. Večina je nastala tik pred drugo svetovno vojno, nekaj zapisov je nedatiranih. – »Moj Karneval v Benetkah« / »Mein ‘Karneval in Venedig’«, januar 1940; »Fotokombinacije«, maj 1940 (objava Foto Revija, 1940, št. 6, str. 106–109); »Fotografija otroka«, oktober 1940; »Motivi v megli in snegu«, november 1940;

180

181

Med motivi zgodnjih Marenčičevih fotografij sta prevladovala žanr in krajina. Pomemben je bil zlasti vpliv nekaterih starejših fotografov, npr. Petra Kocjančiča, Marjana Pfeiferja in Lojzeta Pengala. Ni ga pritegnilo zgolj »realistično« podajanje konkretnega trenutka, temveč lirično, poetično in estetizirano pripovedno sporočilo fotografiranega motiva. Janez Marenčič se je s fotografijo poskusil približati slikarstvu. Na t. i. fotografski piktorializem opozarjajo mehke konture in megličasta atmosfera premišljeno zasnovanih fotografskih kompozicij. Marenčič si je pri retuširanju pomagal z mehkoriscem, pri oblikovanju estetsko brezhibnih in pretehtanih kompozicij pa je posegal tudi po fotomontaži oziroma »fotokombinaciji«. O fotomontaži (hkratnem povečevanju dveh negativov) je 3. decembra 1939 v Fotoklubu Ljubljana tudi predaval.

tografski pogled na pokrajino iz zraka naj bi Marenčič odkril med službenim poletom nad Sorškim poljem.200 V resnici je šlo za potrditev spoznanj, ki so v njem zorela že dlje časa. Diagonale, Ornament, Pahljača, Preproga, Promenada in druge fotografije iz druge polovice petdesetih in šestdesetih let veljajo za inovativni vrhunec Marenčičevega fotografskega izraza. S premišljenim izrezom in poudarjanjem diagonalnih, vertikalnih in horizontalnih kompozicijskih silnic ter ploskovitosti je vzpostavil geometriziran likovni vzorec oziroma abstraktni ornament, ki se je navidezno nadaljeval zunaj kadra.

Med drugo svetovno vojno je Marenčič kot fotoreporter spremljal enote IX. korpusa na Primorskem. Fond negativov je žal izgubljen. Na podlagi štirih ohranjenih fotografij partizanskega tabora in nočne straže v Trnovskem gozdu je Marenčič izdelal povečave v tehniki papirnega negativa, ki veljajo za eno likovno najbolj dovršenih vojnih fotografskih pričevanj. Z njimi je sodeloval na prvi povojni mednarodni fotografski razstavi v Ljubljani. Manj znan je podatek, da je Janez Marenčič za predsednika okrožnega sveta v Kranju, dr. Skalka, pripravil album fotografij novega poslopja Landrata v Kranju. Edini znani fotografiji sta bili objavljeni kot reprodukciji v nemškem okupacijskem časniku Karawanken Bote, druge fotografije so najbrž izgubljene.199 Janez Marenčič se je po vojni posvečal fotografskim interpretacijam različnih motivov (ribičev, delovnih prizorov) in razmišljal o novih možnostih fotografiranja krajine. Postal je osrednja osebnost, mentor in glavni predstavnik t. i. »kranjskega kroga« oziroma »kranjske fotografske šole«, ki se je oblikovala v fotografskem društvu, ustanovljenem na njegovo pobudo leta 1949 v Kranju. Za kranjske fotografe so bili v tem času značilni kontrastni in asketski posnetki motivov na zasneženih površinah, ki jih je Marenčič napovedal že z nekaterimi predvojnimi fotografijami.

Janez Marenčič, Pogled na Kranj iz letala, Glas Gorenjske, 1954, št. 31

Linija horizonta, ki deli krajino v dva nekompatibilna dela, je praviloma izrinjena iz kompozicije. Marenčič je svoj osrednji fotografski ciklus pojasnil z naslednjimi besedami: »Zame je bila črta horizonta na sliki pravzaprav moteči element, ki je sliko delil na dva nekompatibilna dela. Da bi lahko izločil to delitev, se je bilo treba dvigniti više in pogled usmeriti dol. Vzpel sem se na primer na zvonik kranjske župnijske cerkve in tako so nastale znane fotografije parka pred Prešernovim gledališčem v različnih letnih časih. Takrat, ko sem to slikal, je namreč bil tisti prostor še park z drevesi, ne pa parkirišče, kot je sedaj. Pokrajino sem slikal kot ploskev, na kateri so sledovi človekovega oblikovanja narave: senene kopice, kozolci, obdelani vinogradi, polja vse prepleteno v diagonalnih, vertikalnih, horizontalnih črtah. To je bila moja zreducirana kompozicija narave.«201 Marenčiča je bolj kot neokrnjena krajina privlačil s človekovimi posegi zaznamovani prostor. Človek je tisti, ki obvladuje krajino (polja, vinograde, solinarske bazene, drevesne nasade), s svojimi posegi vanjo je postopoma izčistil naravne oblike, v njej je prisoten na simbolni ali konkretni način. »Slikam arhitekturo zemlje, vendar in predvsem, kakor je dejal arhitekt, anonimno arhitekturo, kakršno je ustvaril človek, ki je gradil svoj dom in obdeloval svojo grudo.« Na monumentalnost krajine je Marenčič opozarjal z geometrizirano kompozicijsko zasnovo ter drobnimi človeškimi figurami (npr. s sprehajalci, kolesarji) in drugimi ritmično razmeščenimi poudarki (s cerkvicami, senenimi kopicami, seniki, z osamljenimi drevesi). Fotografiranje iz zgornjega zornega kota se je uveljavilo konec dvajsetih let 20. stoletja. Nanj je vplivala vrsta dejavnikov (fotoaparat ni več potreboval stojala, fotografiranje za vojaške potrebe med prvo svetovno vojno, fotografiranje z novozgrajenih visokih zgradb). Med osrednjimi predstavniki novega fotografskega pristopa so bili: Alvin Langdon Coburn, Karl Struss, Paul Strand, André Kertész, pozneje Mario de Biasi idr., pri nas pa so se z njim prvi soočili Fran Krašovec, Ivan Noč, Karlo Kocjančič in Janko Skerlep.

Sredi petdesetih let je Marenčič začel fotografirati krajino z dvignjenega očišča, vzpetine ali s kake druge višje ležeče točke. Fo-

Janez Marenčič je v slovenskem likovnem prostoru v pogledu od zgoraj prvi prepoznal možnost aktualnega fotografskega izraza, s katerim je uspel zaobjeti tudi tedanjo likovno problematiko. Opozoriti je treba tudi na sorodnosti s sočasnim slikarstvom. Podobno velja za manjši ciklus bližnjih posnetkov z algami prekrite površine Blejskega jezera iz sedemdesetih let preteklega stoletja.

»High-Key«, november 1940 (objava Foto Revija, 1941, št. 1, str. 6–8); »Po dolgi poti«, 3. februar 1941; »Za pomlad«, nedatirano; »Beseda o filtrih«, nedatirano; »Beseda o kritiki«, nedatirano; »Fotografija arhitekture«, nedatirano (objava Foto Revija, 1941, št. 2, str. 28 in 30) in »Moj pogled na fotografijo«, nedatirano. Znana objava tudi: »Mein inieressantes Erlebnis als Lichtbildner«, Die Galerie, 1940, št. 10, str. 78–79. 199 V članku: Dr. F. J. Lukas, »Mejnik nemške obnove v Oberkrainu«, Karawanken Bote, 16. 9. 1942, št. 73, str. 6.

V devetdesetih letih se je ukvarjal predvsem z barvno fotografijo. Formalna premišljenost in pretehtanost Marenčičevih fotografij nikoli nista bili rezultat sreč200 Na naslovnici 31. številke Glasa Gorenjske v letu 1954 (31. 7. 1954) je objavljena Marenčičeva fotografija, ki prikazuje pogled na Kranj iz letala. 201 Marenčičeva izjava v intervjuju »Znameniti ‘pogled od zgoraj’«, Gorenjski glas, 15. 3. 1994.

182

183

nega naključja. Po fotoaparatu je namreč posegel šele, ko si je ustvaril dokončno podobo o fotografskem posnetku, njegovi vsebinski sporočilnosti, premišljenem kompozicijskem rezu in kotu snemanja, usklajenih barvnih ali tonskih razmerjih. V prepričanju, da je moč fotografije v »reduciranju slikovnih elementov in v enostavnosti kompozicije« oziroma v »opuščanju«, »komponiranju zreduciranega«, si je vselej prizadeval za vzpostavitev vizualnega reda.202 Janez Marenčič je končal študij prava v Ljubljani. Po vojni je bil zaposlen kot komercialist v Kranju. Prvo samostojno razstavo je pripravil leta 1971 v Kranju. Fotografije, ki jih je tedaj podaril Kabinetu slovenske fotografije, so začetek javne fotografske zbirke v Kranju. V sedemdesetih letih se je prenehal udeleževati skupinskih razstav, pri njih pa je še vedno sodeloval kot žirant in selektor. Moderna galerija v Ljubljani je leta 1993 njegova dela predstavila na retrospektivni razstavi. Ob 90-letnici ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z zlatim redom za zasluge, Fotografska zveza Slovenije mu je podelila nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo, Kabinet slovenske fotografije pa je izdal monografijo Fotografije. Mestna občina Kranj ga je izvolila za častnega občana. Umrl je leta 2007.

202 Citati po Marenčičevih tipkopisih »Po dolgi poti«, 1941, »Moj pogled na fotografijo«, nedatirano.

Janez Marenčič, Diagonale I, 1960, fotografija na želat. sr. br. papir, 21,2 x 39,6 cm KSF, inv. št. F 307

Janez Marenčič, Prvi sneg, 1960, fotografija na želat. sr. br. papir, 29 x 39,5 cm KSF, inv. št. F 1314

184

Janez Marenčič, Preproga, 1955, fotografija na želat. sr. br. papir, 29 x 39,5 cm KSF, inv. št. F 353

185

Janez Marenčič, Pahljača, 1965, fotografija na želat. sr. br. papir, 29 x 39 cm KSF, inv. št. F 1295

186

187

Janez Marenčič, Promenada, 1955, fotografija na želat. sr. br. papir, 28,5 x 39,4 cm KSF, inv. št. F 314

Janez Marenčič, Istrski solar, 1960, fotografija na želat. sr. br. papir, KSF, inv. št. F 318

188

Janez Marenčič, Ornament, 1954, fotografija na želat. sr. br. papir, KSF, inv. št. F 551

189

Janez Marenčič, Slabo vreme, 1956, fotografija na želat. sr. br. papir, 28,6 x 38,8 cm KSF, inv. št. F 317

190

Marko Aljančič

Fotografski začetki Marka Aljančiča segajo v petdeseta leta. Čeprav je iz zgodnjega obdobja znanih le malo Aljančičevih fotografij, lahko sklepamo, da je prevladovala krajinska in vedutna motivika (motivi iz Kranja in okolice). Prvo pomembnejšo fotografijo, Grafiko iz leta 1959, lahko uvrstimo v kranjsko »črnobelo fotografiko«.

191

Biolog, biospeleolog, strokovni pisec, urednik, publicist in prevajalec Marko Aljančič se je rodil leta 1933 v Kranju. Leta 1954 se je včlanil v kranjski fotoklub. Razstavljati je začel leta 1959, prvo samostojno razstavo je leta 1962 pripravil v Kranju. Leta 1970 je spodbudil republiško in pozneje državne razstave naravoslovne fotografije (deset razstav NF od leta 1971). Deloval je kot fotografski publicist in prevajalec. Je avtor več knjižnih publikacij z naravoslovno vsebino. Umrl je leta 2007 v Kranju. Fotografska zveza mu je posthumno podelila svoje najvišje priznanje, Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo. Leta 2008 je posthumno prejel naslov častni občan Mestne občine Kranj.

Fotografski pejsaž in veduta sta se postopoma umaknila človeški figuri. V sedemdesetih letih sta bila v ospredju Aljančičevega zanimanja portret oziroma žanr (a tudi žanrski motivi razvidno izpričujejo portretno težnjo). Figuralika je postala osrednja tema Aljančičevih samostojnih razstav Za hišo, Portreti, Sonce skrilo je obraz (Koroška), Kitajska srečanja idr. Delno se je spreminjal samo značaj posameznih fotografskih ciklusov, ki spadajo v zvrst portretne ali žanrske fotografije, medtem ko skupinske portrete iz ciklusa Kitajska srečanja lahko uvrstimo tudi v sklop reportažne fotografije. Marko Aljančič je malo razstavljal. Organizacijski trud je posvečal dejavnostim Kabineta slovenske fotografije in kranjskega fotodruštva. Ko se je leta 2004 predstavil na skupni razstavi z Marjanom Kukcem in dr. Jurijem Kurillom, je dr. Cene Avguštin opozoril na pomen Aljančičevih figuralnih ciklusov. »Njegove fotografije niso od življenja odmaknjene in povzdignjene podobe ljudi, temveč prava galerija obrazov, ljudi, ki jim ne vemo imena, po zaslugi fotografa pa spoznavamo njihovo življenje, navade in lastnosti. Neposrednost in sporočilnost, ki se kaže pri upodobljenih osebah v njihovih gibih, drži, pogledih, ki neredko odpirajo tudi vrata njihove notranjosti, so poleg povsem fotografskih kvalitet dokaz odličnosti in mojstrstva Aljančičeve fotografije.«203 Portretiranci v Aljančičevi portretni zbirki praviloma niso znane osebnosti. Srečujemo se predvsem s premišljeno zasnovanimi fotografskimi portreti znancev iz Kranja in zanimivih posameznikov, ki jih je fotograf zaprosil, naj mu poklonijo trenutek svojega časa. Fotograf je s portretiranci vzpostavil za upljiv odnos in vstopil v njihov intimni prostor. Drže niso prisiljene, v zgubanih obrazih portretirancev se zrcali zgodovina njihovih življenj. Rekel je: »Najraje fotografiram človeka. Tako različni so si ljudje, tako različni v posameznih trenutkih življenja. Prav te trenutke pa je težko ujeti na filmski trak. Zahtevna, a nikdar do kraja obdelana tema.« Marka Aljančiča je zanimalo predvsem portretiranje individualnih oseb. Namesto portretiranja v ateljejskem prostoru je iskal različna prizorišča, s katerimi je lahko poudaril estetski, psihološki, kulturni in sociološki vidik fotografskega portreta. Tako so njegovi potreti korespondirali s širšimi duhovnimi in likovnimi tendencami dobe. Pri nekaterih fotografijah se srečujemo tudi z elementi družbenega portreta in s socialnimi razsežnostmi, npr. pri portretih, posnetih v okolju ali pri delu, ki določajo portretirančev socialni status (obrtniška delavnica, kmečko delo na polju). 203 Cene Avguštin, Katalog razstave ob 70-letnici M. Aljančiča, M. Kukca in J. Kurilla, Galerija v Mestni hiši, Kranj, februar 2004, str. 4.

Marko Aljančič, Kozolci (Grafika), 1959, fotografija na želat. sr. br. papir, 25 x 38,7 cm KSF, inv. št. F 377

192

193

Marko Aljančič, Moš s kokošjo, 1975, fotografija na želat. sr. br. papir, 39,1 x 28,7 cm

Marko Aljančič, Skodelica kave, 1976, fotografija na želat. sr. br. papir, 37,9 x 26,5 cm

KSF, inv. št. F 381

KSF, inv. št. F 376

194

Marko Aljančič, Mojster, fotografija na želat. sr. br. papir, 20 x 30 cm (Družina Aljančič)

195

Marko Aljančič, Iz cikla Krompir 3, fotografija na želat. sr. br. papir, 20 x 30 cm

Marko Aljančič, Iz cikla Krompir 5, fotografija na želat. sr. br. papir, 20 x 30 cm

(Družina Aljančič)

196

197

Marko Aljančič, Ivan Mrak, fotografija na želat. sr. br. papir, 20 x 30 cm (družina Aljančič)

Marko Aljančič, Na obisk (Jelca Holchaker – članica prvega fotografskega društva v Kranju), 38,5 x 25,3 cm KSF, inv. št. F 382

198

199

Viri in literatura: Aljančič, Marko, »Moč fotografije / Razmišljanja ob šestdesetletnici ustanovitve prvega slovenskega kluba fotografov-amaterjev«, Snovanja – Pogovori o kulturi, Glas, 25. 11. 1970, št. 5, str. 22, 38.

Globočnik, Damir, »Fotografski portreti Marka Aljan čiča«, Forum 2010, št. 3/9,10, str. 147–153.

1870)«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, št. 2, str. 103–115.

Globočnik, Damir, »Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj Janez Puhar«, Fotoantika, 2011, št. 28, str. 39–49.

Lampič, Primož, »Janez Puhar, slovenski izumitelj fotografije na steklo«, National geographic Slovenija, februar 2009, št. 2, str. 26–33.

Aljačič, Marko, »Fotografski Kranj / Med bogato tradicijo in novimi načrti«, Gorenjski glas, 18. 1. 1991.

Globočnik, Damir, »‘Pogled od zgoraj‘ – Fotografski opus Janeza Marenčiča«, LiVeS Journal, januar 2011, št. 3, str. 68–73.

Kambič, Mirko, »Čas dagerotipije 1839–1860«, »Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo, 1814–1864«; »Ateljejska fotografija na Slovenskem 1859–1919«, 150 let fotografije na Slovenskem 1839–1919 (Katalog razstave, Mestna galerija v Ljubljani), I. del, Ljub ljana 1989, str. 12–22.

Aljančič, Marko, Marjan Kukec in Jurij Kurillo (Katalog razstave, besedilo Cene Avguštin), KSF pri Gorenjskem muzeju, Kranj 2004, 8 str.

Globočnik, Damir, »Svetlopis – fotografski postopek Janeza Puharja«, Forum / Revija Slovenskega društva likovnih kritikov, 2012, št. 17, 18, str, 9–32.

Kambič, Mirko:, »Fotografski jubilej, osemdesetletnica organiziranosti slovenskih poklicnih fotografov (1910–1990)«, Fotoantika, 1990, št. 3.

Marenčič, Janez, Monografija Fotografije / Photographs, KSF pri Gorenjskem muzeju (besedila Cene Avguštin, Marko Aljančič, Lara Štrumej in Damir Globočnik), Kranj 2004, 143 str.

Almanah mednarodne fotografije, Ljubljana 1956, 212 str.

Globočnik, Damir, »Prvi slovenski klub fotografov – amaterjev v Kranju / The First Slovene Amateur Photographers Club in Kranj«, Štatut Prvega slovenskega kluba fotografov – amaterjev v Kranju, Kranj 2013, str. 5–10.

Kambič, Mirko, »Janez Puhar (1814–1864) / Novi prispevki k njegovi biografiji«, Kranjski zbornik, 1990, str. 115–127.

Marčan Tone – Spominska razstava, KSF pri Gorenjskem muzeju (besedilo Cene Avguštin), Kranj, december 1990/januar 1991, str. 12.

Kambič, Mirko, »Novo odkritje o delu izumitelja Janeza Puharja, presenetljivo pismo«, Delo, 10. 11. 1999, št. 261, str. 13.

Müllner, Alfonz, »Johann Augustin Pucher«, Argo, 1893, str. 1–6, 65–66.

Aljančič, Marko, »Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju«, Kranjski zbornik, 1985, str. 263–275.

Avguštin, Cene, »Urbanistična in arhitekturna podoba Kranja v stari fotografiji«, Kranjski zbornik, 1985, str. 98–110. Avguštin, Cene, Kranj / Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 1999, 128 str. Avguštinov zbornik / 50 let Gorenjskega muzeja, Kranj 2003, 304 str. Barthes, Roland, Camera lucida: Zapiski o fotografiji, Ljubljana 1992, 122 str. Branc, Janko, »Janez Avguštin Puhar«, Slovenski bio grafski leksikon, 8. zvezek. Ljubljana 1952, str. 595– 597. Cesar, Emil, Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja od aprila 1941 do 8. septembra 1943, Ljubljana 1996, 570 str. Fabec, Franc, Dejan Vončina, Slovenska odporniška fotografija 1941–1945, Ljubljana 2005, 224 str. Foto-amater / Mesečnik za foto in kino umetnost, oktober 1932–junij 1935. »Fotografija«, Likovni odsevi, Ljubljana 1987, št. 6. Fotografija od Janeza Puharja do prve svetovne vojne, simpozij 27. november 2008 (uredila Nataša Robežnik), Kranj 2008, 104 str. Freund, Gisèle, Fotografija i društvo, Zagreb 1981, 226 str.

Globočnik, Damir, »Janez Puhar (1814–1864): Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj«, Koledar Mohorjeve družbe, Celovec 2013, str. 66–71. Globočnik, Damir, »Fotografije slovenskih taborov«, Revija SRP, marec 2014, št. 117/118, str. 132–135. Globočnik, Damir, »Janez Puhar (1814–1864): Ob 200-letnici rojstva izumitelja fotografije«, Mohorjev koledar, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2014, str. 172–175. Globočnik, Damir, Janez Puhar (1814–1864) / Dokumentarna razstava ob dvestoletnici rojstva prvega slovenskega fotografa in fotografskega izumitelja, Galerija v Prešernovi hiši, Kranj, marec 2014, 32 str. Globočnik, Damir, »200-letnica rojstva in 150-letnica smrti pionirja slovenske fotografije, Janeza Puharja«, Fotoantika, 2014, št. 31, str. 35–36. Izbor iz zbirke KSF, katalog razstave KSF pri Gorenjskem muzeju (besedila Marko Aljančič, Damir Globočnik, Milan Pajk), Kranj 2005, 152 str. Izzivi – zbirka fotografij članov Fotografskega društva Janez Puhar Kranj / Challenges – Collection of Photographs of the Memebers of Photographic Society Janez Puhar Kranj, Kranj 2006, 84 str.

Gernsheim, Helmut, Alison Gernsheim, Fotografija: Sažeta istorija, Beograd 1973, 316 str.

Kambič, Mirko, »85-letnica ‚Kluba amaterjev-fotografov‘ v Ljubljani 1889–1974«, Sinteza 1973, št. 30–32.

Gesichte der Photographie / Von 1839 bis Heute, Köln 2005, 766 str.

Kambič, Mirko, »Fotograf Kristijan Pajer«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1975, št. 23.

Globočnik, Damir, »Podobe Kranja«, Kranjska knjiga / Pesmi zgodbe in pričevanja, Društvo Slovenska matica, Ljubljana 2008, str. 423–461.

Kambič, Mirko, »Albumi bratov Crobatov iz Kranja«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1977, št. 2, str. 127–130.

Globočnik, Damir, »Najstarejša javna zbirka fotografij v Sloveniji / The oldest public photography collection in Slovenia«, LiVeS Journal, januar 2010, št. 1, str. 66–73.

Kambič, Mirko, »Dr. Janko Šavnik (1881–1915)«, Kronika / Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, št. 3, str. 193–195. Kambič, Mirko, »Prvi ljubljanski fotografi (1839–

Kambič, Mirko, »Janez Puhar in njegov Bled, povezan z Dunajem, Londonom, Parizom in New Yorkom«, Bled 1000 let (Zbornik), Bled 2004, str. 307–310. Kambič, Mirko, »Dinamični prepleti fotografije in slikarstva v obdobju 1890 do 1920«, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920, Narodna galerija, Ljubljana 2008, str. 164–176. Katalog retrospektivne razstave Janeza Marenčiča v Moderni galeriji (besedilo Lara Štrumej), Ljubljana 1993, 47 str. Kocjančič Karlo 1901–1970 / Književnik in fotograf. Katalog retrospektivne razstave v Arhitekturnem muzeju, Ljubljana 1998, 122 str. Kranj, kakršnega ni več, Gorenjski kraji in ljudje V. (avtorji Cene Avguštin, Nada Holynski in Majda Žontar), Kranj 199, 76 str. Kraševec Fran / Krašovčev fotografski opus / Od pastorale do gibanja, Moderna galerija (Katalog retrospektivne razstave, besedilo Lara Štrumej), Ljubljana 1994, 112 str. Lampe, Frančišek, »Ivan Pucher, svetlopisec«, Dom in svet, 1893, str. 144, 240, 382–384. Lampe, Frančišek, »Potovanje križem jutrove dežele I.–VIII«, Dom in svet, 1894, str. 26–28, 59–61, 151–155, 282–285, 506–509, 542–544, 734–735 in 765–766. Lampič, Primož, besedilo v katalogu razstave Sloven ska planinska fotografija v času med obema vojnama, KSF pri Gorenjskem muzeju, Kranj 1990, str. 5–6. Lampič, Primož, »Premoč oblike / Slovenska fotografija druge polovice petdesetih let / Izbrano poglavje«, M’ars, 1991, št. 4; 1992, št. 1. Lampič, Primož, »Slovenska fotografija v letih 1945– 1954«, M‘ars, 1994, št. 1/4, str. 53–67.

Marenčič, Janez, Retrospektiva barvne fotografije, Galerija v Mestni hiši (Katalog, besedilo Damir Globočnik), Kranj, januar–februar 2000, 24 str., str. 13–16.

Od steklene plošče do digitalne fotografije / 100-letna zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj / From glass plate photography to the digital era / 100 years of the Janez Puhar Photo Society Kranj (besedilo Nataša Robežnik, spremni tekst Vasja Doberlet), FD Janez Puhar, Kranj 2010, 72 str. Pet generacij Fotografskega društva Janez Puhar iz Kranja (Katalog razstave, besedilo Damir Globočnik), KSF pri Gorenjskem muzeju, Kranj 2008, 40 str. Peternel, Urša, »Nostalgija po črno-belih fotografijah. In zlatih časih …«, Gorenjski glas, Odprte strani / Gorenjska, 8. 12. 2000, str. 14–15. Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918 (Katalog razstave, besedilo Mirko Kambič), KSF pri Gorenjskem muzeju, Kranj 1976, 16 str. Razvojne poti slovenske fotografije 1945–1983 (Katalog razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani, april 1984; besedila Marko Aljančič, Aleksander Bassin in Stojan Kerbler), KSF pri Gorenjskem muzeju, Kranj 1984, 128 str. Robežnik, Nataša, Zgodovina Fotografskega društva Janez Puhar Kranj (1945–ok. 1980), (Diplomsko delo, mentor dr. Primož Lampič), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za umetnostno zgodovino, Ljubljana 2004, 105 str. Robežnik, Nataša, »Začetki barvne fotografije v Kranju in v kranjskem fotoklubu«, Fotoantika, 2005, št. 22, str. 23–26. Robežnik, Nataša, »100 let kranjskega fotografskega društva«, Fotoantika 2013, št. 30, str. 11–16. Slovenska fotografija (Zbornik), Fotoklub Ljubljana, Ljubljana 1935, 60 str. Starejši kranjski fotografi (Zloženka, besedilo Damir Globočnik), Galerija v Prešernovi hiši, Kranj, avgust 2010.

200

150 let fotografije na Slovenskem 1919–1945, II. del (besedila Primož Lampič, Stane Bernik idr.), Arhitekturni muzej in Mestna galerija, Ljubljana 1990, 290 str. 150 let fotografije na Slovenskem, III, 1945–1990 (besedila Brane Kovič, Aleksander Bassin idr.), Mestna galerija, Ljubljana 1990, 196 str. Šimenc, Stanko: Panorama slovenskega filma, Ljubljana 1996, 122 str. Šorli Zupan, Nina, »Christian Paier, dinamičen popot ni fotograf«, Fotoantika, 2005, št. 22, str. 2–4. Šorli Zupan, Nina, »Christian Paier (1839–1895) – Ob 170-letnici rojstva slovenskega popotnega fotografa«, Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta), 2010, št. 46, str. 330–346.

Šubic, Ivan, »Fotografija«, Letopis Matice slovenske za leto 1889, str. 220–262. Vesel Fran (1884–1944), fotografski kronist z začetka stoletja (besedilo Marijan Rupret, Lara Štrumej), Moderna galerija, Ljubljana 1999, 55 str. Zapisniki fotografskega kluba v Kranju, od 1949 dalje (arhiv Fotografskega društva Janez Puhar v Kranju). Žibert, Alojzij, Duhovnik-izumitelj Janez A. Puhar, Katehetski center, Knjižice, Ljubljana 1989, 34 str. Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, 530 str. V opombah navedeni časopisni in drugi članki.