Katalog Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar by Gorenjski muzej

Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni

Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar! Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni

Kranj, 2015

Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar! Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni Galerija Mestne hiše, 3. 12. 2015–31. 1. 2016

Izdal: Gorenjski muzej, zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica Besedila: Anja Poštrak, mag. Barbara Kalan Jezikovni pregled: Judita Babnik Fotografije: Gorenjski muzej, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Sašo Kovačič, Kobariški muzej, Goriški muzej, zasebni lastniki, Narodna in univerzitetna knjižnica, http://www.europeana.eu/portal, http://www.emedals.com Gradivo: zbirka Vojnega muzeja, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Mišo Serajnik, Vojaški muzej Tabor Lokev Skeniranje: Mateja Likozar Oblikovanje publikacije: Tjaša Štempihar Oblikovanje in postavitev razstave: Tjaša Štempihar, Ariana Furlan Prijon Tisk: Jagraf, Trboje Naklada: 400 izvodov Gorenjski muzej Tomšičeva 42 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si Pri vsebini razstave in publikacije so nam bili v pomoč izsledki poznavalcev zgodovine prve svetovne vojne: dr. Mihe Šimca, Jörga C. Steinerja, mag. Marka Štepca, Tomaža Budkoviča, Janeza J. Švajncerja in Christiana M. Ortnerja. Naslov publikacije »Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar!« je iz pesmi Simona Gregorčiča Odlikovanje. Izdajo publikacije in razstavo sta omogočila Mestna občina Kranj in ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni

emelj vojaške ureditve avstro-ogrske vojske je bil postavljen s t. i. brambno postavo z dne 5. septembra 1868. Služenje vojske je bilo skrajšano na tri leta in ukinili so skoraj vse dotedanje izjeme. Ena redkih preostalih olajšav je veljala za absolvente srednjih šol, ki so lahko izbrali enoletno služenje kot enoletni prostovoljci. Po odsluženem enoletnem roku so lahko opravili izpit za častnika in dobili rezervni častniški čin. Uvedeni sta bili osemletno služenje v rezervi in dveletno v deželni brambi. Avstro-ogrska vojska je bila sestavljena iz vojne mornarice in treh vojsk: 1. skupne, cesarsko-kraljeve vojske (K. u. K. Heer), ki je bila v pristojnosti vojnega ministrstva na Dunaju; 2. avstrijske vojske, cesarsko-kraljevega domobranstva (K. u. K. Landwehr); 3. madžarske vojske, kraljevega madžarskega domobranstva (K. U. Honved).

Manj pomemben del oboroženih sil Avstro-Ogrske je predstavljala črna vojska ali Landsturm. V mirnem obdobju je bila sestavljena iz obveznikov med 32. in 42. letom, v vojnem času se je starostna meja dvignila do petdesetega leta. Črnovojniške enote so služile v zaledju, stražile so skladišča, ujetniška taborišča in podobno. Ker pa je imela avstro-ogrska vojska že leta 1914 strahotne izgube, so črnovojniki začeli odhajati tudi na bojišča prve svetovne vojne.

SLOVENSKI POLKI V AVSTRO-OGRSKI VOJSKI V CASU PRVE SVETOVNE VOJNE

Zaradi teritorialnega nabornega sistema so Slovenci največkrat služili v enotah, ki so bile večinsko slovenske in jih je zato javnost vzela kar za svoje kot »slovenske polke«. Enote, v katerih so večino predstavljali slovenski fantje, so bile naslednje: 17. pehotni polk, celjski 87. pehotni polk, 26. in 27. domobranski pehotni polk, 7. lovski bataljon, delno pa tudi narodnostno bolj mešani koroški 7., mariborski 47. in tržaški 97. pehotni polk ter 5. dragonski polk.

Z razglasom »Mojim narodom!« je avstrijski cesar Franc Jožef 28. 7. 1914 prebivalce Avstro-Ogrske obvestil o vojni napovedi Srbiji. (Sava, 1. 8. 1914, hrani Mestna knjižnica Kranj)

Skozi večji del prve svetovne vojne je podoba zvestih in zanesljivih slovenskih vojakov ohranila svojo veljavo. Največ so k temu prispevali slovenski vojaki sami, ki so vztrajali na bojiščih, prepričani, da branijo svoje domove in se borijo za svojo domovino. V zadnjem letu vojne, ko je postajalo vse bolj jasno, da bo Avstro-Ogrska poražena in da se obetajo velike spremembe, pa je zvestoba vojakov, tudi slovenskih, začela popuščati. Leta 1918 sta se razmahnila dezerterstvo in uporništvo. Značilno je bilo samosvoje podaljševanje dopustov ali pa skrivanje vojakov oziroma »zelenega kadra« v zaledju, medtem ko je bilo prebegov k nasprotniku razmeroma malo. Vojaki so se namreč želeli izogniti vnovičnemu bojevanju; nekateri vojaki so bili razpoloženi izrazito protivojno, mnogi pa so predvsem izgubili vero v prihodnost in v bojevanju za razpadajočo monarhijo preprosto niso več videli smisla.

Slovo od mobilizirancev na železniški postaji v Tržiču na začetku prve svetovne vojne (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Franc Ravhekar iz Bohinjske Bistrice (v sredini) je bil na začetku prve svetovne vojne pripadnik vojaških orožnikov, kasneje pa je služil v 4. četi 17. pehotnega polka. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Mimohod vojakov 27. domobranskega pehotnega polka v Ljubljani ob cesarjevem dnevu 18. avgusta 1909 (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Časopisi so redno poročali o dogodkih v avstro-ogrski vojski. (Gorenjec, 2. 10. 1914)

Častnika 17. pehotnega polka zaslišujeta italijanskega ujetnika na polkovnih položajih v zaledju Monte Chiese. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

17. PEHOTNI POLK

7. PEHOTNI POLK

esarsko-kraljevi pehotni polk št. 17, K. u. K. Infanterieregiment Kronprinz Nr. 17, je bil ustanovljen leta 1674 na Češkem. Od leta 1817 je imel svoj naborni okraj na Kranjskem. Po teritorialnem načelu mobilizacije in služenja vojaškega roka je tako postal domači kranjski polk, saj je bilo v njegovi sestavi skoraj 82 odstotkov vojakov slovenske narodnosti. Polkovni pokrovitelj je bil naprej Ritter von Milde, novembra 1916 pa je pokrovitelj polka postal Otto Habsburški, sin zadnjega habsburškega cesarja Karla. Po njem so polk in njegove vojake imenovali tudi »Cesarjeviči«.

17. pehotni polk je bil znan tudi kot »polk kranjskih Janezov«. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Ko se je začela prva svetovna vojna, je polk iz Celovca odšel v Ljubljano in avgusta 1914 na rusko bojišče v Galicijo. Oktobra 1915 je bil prestavljen na soško bojišče, kjer se je pridružil X. pohodnemu bataljonu, ki je že od maja 1915 branil položaje pri Doberdobu. Do druge polovice februarja 1916 se je boril na Šmihelu, marca pa je zapustil soško bojišče in odšel na tirolsko bojišče. Spomladi leta 1917 je sodeloval v bojih na Monte Chiesi, Ortigari, v Asiagu, na Monte Val Bella in v dolini Asse, kjer je držal svoje položaje do konca vojne. Leta 1918 je sodeloval v neuspešni avstro-ogrski junijski ofenzivi na Piavi in ob koncu vojne prišel v italijansko ujetništvo. Številni vojaki so se iz njega vračali šele leta 1919.

17. pehotni polk je na tirolsko bojišče odšel marca 1916 in sodeloval v veliki pomladni ofenzivi na Tirolskem. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

V časopisih so hvalili vojake 17. pehotnega polka. (Gorenjec, 18. 12. 1914 in 26. 2. 1915)

Voditelje upora vojakov 17. pehotnega polka vodijo na izvršitev smrtne obsodbe v Judenburgu, maj 1918. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

12. maja 1918 so se vojaki nadomestnih bataljonov polka, ki so bili nastanjeni v Judenburgu, zaradi slabih razmer uprli. Upor so pripravili in vodili četovodja Lojze Rogelj, desetnik Anton Hafner in vojak Karel Možina, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva. Poveljstvo v Gradcu je proti upornikom hitro ukrepalo in vojaški upor je bil kmalu zadušen. Za kaznovanje upornikov je bilo uvedeno naglo vojaško sodišče. Na smrt z ustrelitvijo so bili obsojeni Anton Hafner, Karel Možina, Lojze Štefanič, Lojze Rogelj in Joso Dautović, druge pa so obsodili na zaporne kazni. Ustreljeni so bili 16. oziroma 18. maja 1918 v Judenburgu. V vojski nove države so pripadniki 17. pehotnega polka tvorili jedro za oblikovanje Ljubljanskega polka.

esarsko-kraljevi pehotni polk grof von Khevenhüller št. 7, K. u. K. Infanterieregiment Graf von Khevenhüller Nr. 7, je bil ustanovljen leta 1691. Od leta 1860 se je imenoval Cesarskokraljevi Koroški pehotni polk grof von Khevenhüller št. 7, od leta 1915 pa le še 7. pehotni polk. V njem so služili nemški in slovenski vojaki z območja današnje avstrijske zvezne dežele Koroške in njenih delov, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Kraljevini SHS. Prevladovali so vojaki nemške narodnosti. Avgusta 1914 je 7. pehotni polk odšel na rusko bojišče v Galicijo, dodeljen je bil 6. pehotni diviziji III. armadnega zbora. Ognjeni krst v prvi svetovni vojni je doživel pri vasi Wielkie Lackie v Galiciji. Po obrambnih bojih za Przemysl je sledil umik v Karpate in nato novembra boji v okolici prelaza Dukla. Zaradi ruskega prodiranja se je moral s prelaza Dukla umakniti na severno Ogrsko, od koder je decembra 1914 znova odšel v Galicijo, nato pa se je umaknil na jug, do Sekowe pri Gorlicah. Februarja 1915 so se ponovno začeli ruski napadi in polk se je moral umakniti v vzhodno Galicijo. Pozimi je sodeloval v bojih na severovzhodnem obrobju Karpatov, spomladi in poleti pa pri izgonu ruskih vojakov iz vzhodne Galicije. Potem ko je Italija 23. maja 1915 Avstro-Ogrski napovedala vojno, so 2. bataljon 7. pehotnega polka takoj poslali na soško bojišče, preostale bataljone pa oktobra 1915. Sredi decembra 1915 je bil prestavljen na koroško bojišče, kjer je branil odseke od Rablja do prelaza Plöcken ter sodeloval v manjših obrambnih bojih. Kot celota se je znova boril v 12. soški bitki oktobra 1917. Umikajočo se italijansko vojsko je zasledoval vse do reke Piave, ki jo je dosegel 11. novembra 1917. Do premirja je sodeloval v bojih v pogorju Grappe. Ob koncu vojne se je vojakom 7. pehotnega polka uspelo izogniti ujetništvu in se prek Južne Tirolske vrniti v Celovec, kjer so ga razpustili.

Znak 7. pehotnega polka (foto Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Oznaka 7. pehotnega polka v obliki med seboj prepletenih črk JR in številke 7. (David Erik Pipan: »Tako značko nosim jaz …«: avstro-ogrski vojaški znaki in značke: vojaške značke slovenskih enot in soškega bojišča: 1914–1918, Društvo soška fronta Nova Gorica, Šempeter 2014.)

Obisk cesarja Karla pri 7. pehotnem polku v Trbižu, 4. junij 1917 (zasebna last)

Vojaki 7. pehotnega polka pri možnarju kalibra 305 mm v Seebachtalu, med njimi nadporočnik Kocjančič (zasebna last)

Znak 47. pehotnega polka (foto Sašo Kovačič, hrani Goriški muzej)

Na kapi vojaka 47. pehotnega polka sta vidna polkovna številka in znak polka. (Petra Svoljšak: Prvi med junaki je naš kranjski Janez, Mladika, Ljubljana 1997.)

Pogled z levega krila rovov 47. pehotnega polka pri Štivanu proti devinskemu gradu in obali Tržaškega zaliva (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Vojaki 47. pehotnega polka pred vhodom v železniški predor severno od Štivana (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Kuhinja 47. pehotnega polka pri Cismonu na Južnem Tirolskem (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

47. PEHOTNI POLK

7. LOVSKI BATALJON

esarsko-kraljevi pehotni polk grof Beck-Rzikowsky št. 47, K. u. K. Infanterieregiment Graf Beck-Rzikowsky Nr. 47, je bil ustanovljen leta 1682. Po teritorialnem načelu mobilizacije in služenja vojaškega roka je po prihodu v Maribor leta 1817 postal domači, štajerski polk. V njegovi sestavi je bilo preko 70 odstotkov vojakov nemške, okrog 20 odstotkov vojakov slovenske in pet odstotkov vojakov češke narodnosti ter manjše število Bošnjakov in Italijanov. Do ustanovitve celjskega pehotnega polka leta 1883 je njegov naborni okraj obsegal tudi celjskega, po tem letu pa okraje Maribor, Radgona, Feldbach, Deutschlandsberg in Leibnitz. Ob izbruhu prve svetovne vojne je 47. pehotni polk avgusta 1914 odšel na rusko bojišče v Galicijo. Ognjeni krst je doživel v bojih pri Zloczowu in Turkocinu. Na začetku leta 1915 se je bojeval pri Konieczni in Esztenbeku. V bojih je utrpel velike izgube, ki sta jih izčrpanost vojakov in bolezni le še povečevale, saj so se vojaki v Galiciji srečali zlasti s kolero. V sredini avgusta 1915 je bil premeščen na italijansko bojišče. Že 6. maja 1915 je iz Maribora v Gorico prispel X. pohodni bataljon 47. pehotnega polka, ki je najprej branil položaje na Sabotinu, kasneje pa na doberdobski planoti. Sodeloval je v hudih bojih okrog sv. Martina, nato pa so ga marca 1916 premestili na Tirolsko. Avgusta 1916 se je 47. pehotni polk znova vrnil na soško bojišče. Ponovno se je odlikoval med 11. soško bitko, v kateri je utrpel hude izgube, hkrati pa so bili njegovi vojaki odlikovani z velikim številom srebrnih in bronastih medalj za hrabrost. Iz rezerve se je vrnil pred prebojem fronte pri Kobaridu oktobra 1917. Po umiku italijanske vojske je brez boja prešel frontno črto in dosegel reko Tilment. Januarja 1918 se je bojeval na Monte Asolone. Med junijsko ofenzivo avstro-ogrske vojske na reki Piavi je bil polk v rezervi, nato pa se je julija ponovno bojeval na Monte Asolone. Oktobra 1918 je še zadnjič sodeloval v bojih na Monte Pertica.

. lovski bataljon, Feldjägerbataillon Nr. 7, je bil ustanovljen leta 1908. Njegovo naborno območje je obsegalo Gorenjsko in Dolenjsko z Ljubljano. Skoraj v celoti so ga sestavljali vojaki slovenske narodnosti. Pred prvo svetovno vojno je bilo poveljstvo bataljona v Kanalu ob Soči, nadomestna stotnija pa je bila v Ljubljani.

Znak 7. lovskega bataljona (David Erik Pipan: »Tako značko nosim jaz …«: avstro-ogrski vojaški znaki in značke: vojaške značke slovenskih enot in soškega bojišča: 1914–1918, Društvo soška fronta Nova Gorica, Šempeter 2014.)

Boštjan Olip iz Radovljice, voditelj upora slovenskih vojakov 7. lovskega bataljona v Murauu (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil 7. lovski bataljon že avgusta poslan na rusko bojišče v Galicijo, nato pa se je pozimi 1914/1915 zadrževal v Karpatih, poleti 1915 pa je spet sodeloval v bojih v Galiciji. Septembra 1915 je odšel na italijansko bojišče. Oktobra je zasedal položaje na Šmihelu, kjer je skupaj z 9. lovskim bataljonom povrnil izgubljene položaje na severnem pobočju Šmihela. Na začetku leta 1916 se je skupaj s 17. pehotnim polkom zadrževal na položajih pri Komnu. Zaradi italijanske ofenzive so ga premestili na Tirolsko, kjer se je boril tudi v letih 1917 in 1918. Junija 1917 je sodeloval v bojih na Ortigari, jeseni pa se je boril pri Asiagu. Junija 1918 je bil med avstrijsko ofenzivo na planoti Sette Communi. 14. maja 1918 je v Murauu na Zgornjem Štajerskem prišlo do upora slovenskih vojakov v nadomestni stotniji 7. lovskega bataljona. Proti jutru 15. maja so vojaki 37. madžarskega pehotnega polka upor že zadušili. Vojaške oblasti so za vse upornike razglasile naglo sodišče. Glavnega pobudnika in voditelja upornikov v Murauu Boštjana Olipa iz Radovljice so avstrijske oblasti obsodile na smrt in 17. maja 1918 ustrelile.

Nadporočnik lovskega bataljona ima na nogah značilne usnjene gamaše, ki so pri častnikih zamenjale škornje. (Marko Simić: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.)

Jože Rant v Murauu, 1915 (vir: http://www.europeana1914-1918.eu/en/ contributions/4987#prettyPhoto, 5. 11. 2015)

»Finfar« na straži, risba Sergeja Vrišerja po F. Myrbachu, 2000 (Sergej Vrišer: »Finfarji«: Štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2000.)

ŠTAJERSKOKOROŠKOKRANJSKI DRAGONSKI POLK ŠT. 5

26. DOMOBRANSKI PEHOTNI POLK/ 26. STRELSKI POLK

esarsko-kraljevi dragonski polk št. 5, Nikolaj I., car Rusije, K. u. K. Dragonerregiment Nikolaus I. Kaiser von Rußland Nr. 5, je bil ustanovljen leta 1721 kot kirasirski polk, leta 1867 pa je bil preoblikovan v dragonskega. Od leta 1849 je bil njegov častni pokrovitelj ruski car Nikolaj I. Sestavljali so ga vojaki slovenske in nemške narodnosti. Vojake 5. dragonskega polka so imenovali »finfarji«, po številki njihovega polka (nemško »die Fünfdragoner«).

esarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 26/Cesarskokraljevi strelski polk št. 26, K. u. K. Landwehrinfanterieregiment Nr. 26/K. k. Schützenregiment Nr. 26, je bil ustanovljen leta 1901. V njem so služili večinoma vojaki iz slovenskega dela Štajerske.

Ruski car Nikolaj I., pokrovitelj 5. dragonskega polka, razglednica (Goriški muzej)

Dragonski častnik, 1916 (zasebna last)

Trobenta s kovčkom, ki jo je mariborska mestna občina podarila 5. dragonskemu polku. (Foto Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Na začetku avgusta 1914 so vojaki 5. dragonskega polka zapustili Gorico, Ljubljano, Slovensko Bistrico in Maribor. Zbirališče III. armadnega zbora je bilo okrog Stryja, kjer se je do 18. avgusta zbral ves polk. »Finfarji« so spadali h konjenici III. armadnega zbora na severnem bojišču in so sodelovali v velikih bitkah v vzhodni Galiciji. Pri trdnjavi Przemysl so se bojevali kot pehota. Konec leta 1914 in na začetku leta 1915 se je 5. dragonski polk bojeval v Karpatih. Dva bataljona 5. dragonskega polka sta se kratek čas bojevala tudi na italijanskem bojišču, toda oba so že oktobra 1915 poslali nazaj na rusko bojišče. Na začetku leta 1917 so se dragonci v sestavi 4. konjeniške divizije vse bolj bojevali kot pehotne enote. Leta 1918 sta bila 4. konjeniška divizija in z njo 5. dragonski polk v Ukrajini, kjer so konjeniki opravljali službo vojaške policije. Iz Ukrajine sta bila premeščena v Srbijo, kjer so Madžari dragoncem pobrali orožje in zadnje konje. Prizorišče zadnjega dejanja zgodovine 5. dragonskega polka je bil Maribor. Major Rudolf Maister se je s prostovoljci uprl priključitvi Maribora Avstriji. 1. novembra 1918 je v Mariboru prevzel vojaško oblast in zasedel slovensko narodnostno mejo. 5. dragonski polk se je udeležil še bojev na Koroškem in v Prekmurju, jeseni 1919 pa so ga z drugimi konjeniškimi skupinami združili v 8. jugoslovanski konjeniški polk v Čakovcu. Konjenica je dokončno zapustila Slovenijo.

26. domobranski pehotni polk je bil avgusta 1914 uvrščen v 43. strelsko brigado 22. domobranske divizije III. armadnega zbora, v kateri je ostal do konca prve svetovne vojne. Avgusta 1914 se je polk s tremi bataljoni odpeljal na rusko bojišče v Galicijo, v okolico Stryja, kjer je sodeloval v večjih bojih pri krajih Žukov, Grodek, Przemysl in Nowe Miasto. Jeseni 1915 je bil premeščen na soško bojišče, kjer se je izkazal v bojih pri Doberdobu. Na začetku leta 1916 se je zadrževal na Krasu, spomladi pa je bil poslan na Južno Tirolsko in je sodeloval v ofenzivi proti Italiji. Za svoje hrabro vojskovanje je od mesta Maribora že leta 1916 prejel srebrno trobento. Prvo polovico leta 1917 je preživel na Tirolskem, junija je sodeloval v bitki na Ortigari. Že spomladi 1917 se je preimenoval v 26. strelski polk. Pred 12. soško bitko, ofenzivo pri Kobaridu, je bil poslan na bovški odsek, kjer je napadal ob vznožju Rombona in zavzel italijanske položaje pri Bovcu. Na tirolskem bojišču je ostal še leta 1918. Novembra 1918 je v Mariboru iz slovenskega jedra 26. strelskega polka nastal Mariborski polk vojske nove države.

Znak 26. domobranskega pehotnega polka v spomin na uspešen preboj fronte na Bovškem polju 24. oktobra 1917, z napisom v nemščini »Vedno kot pri Bovcu.« (Foto Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Lovski rog s številko 26 so na kapah nosili častniki mariborskega 26. domobranskega pehotnega polka. (David Erik Pipan: »Tako značko nosim jaz …«: avstro-ogrski vojaški znaki in značke: vojaške značke slovenskih enot in soškega bojišča: 1914–1918, Društvo soška fronta Nova Gorica, Šempeter 2014.)

Gumb s številko 26. domobranskega pehotnega polka (David Erik Pipan: »Tako značko nosim jaz …«: avstro-ogrski vojaški znaki in značke: vojaške značke slovenskih enot in soškega bojišča: 1914–1918, Društvo soška fronta Nova Gorica, Šempeter 2014.)

Odhod vojakov 26. domobranskega pehotnega polka proti Galiciji (Kobariški muzej, foto dr. Sepp Pailer)

Odhod vojakov 26. domobranskega pehotnega polka iz Maribora (Kobariški muzej, foto dr. Sepp Pailer)

Skupina stotnikov 27. domobranskega pehotnega polka z osebnim orožjem, sabljo (desno sedi Kranjčan Maks Reš). Posnetek je nastal na vojaškem urjenju v Posočju pred prvo svetovno vojno. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Vojaki 27. domobranskega pehotnega polka so jeseni 1915 za gradnjo lesenih objektov na planini Duplje les vozili tudi iz Bohinja. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Ljubljanski župan Ivan Tavčar je vojakom 2. gorskega strelskega polka izročil srebrno trobento s posvetilom: »Hrabremu polku gorskih strelcev št. 2 posvetila mestna občina Ljubljanska.« (Fototeka Gorenjskega muzeja)

2. gorski strelski polk se je v Furlanijo umaknil po preboju pri Kobaridu oktobra 1917. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Časopisna vest, ki hvali 27. domobranski pehotni polk. (Gorenjec, 12. 3. 1915)

27. DOMOBRANSKI PEHOTNI POLK/ 2.STRELSKI POLK

87. PEHOTNI POLK

esarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27, K. u. K. Landwehrinfanterieregiment Laibach Nr. 27, LIR27, je bil ustanovljen 1. oktobra 1901. V njem so služili večinoma slovenski fantje iz takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske, svoj sedež je imel v Ljubljani. 1. marca 1911 je bil preoblikovan v gorsko enoto in zaupana mu je bila obramba meje z Italijo od Gorice do trdnjave Kluže. Po začetku mobilizacije so se obvezniki 27. domobranskega pehotnega polka zbrali v Ljubljani, od koder so se avgusta 1914 odpeljali proti ruskemu bojišču v Galicijo. Do maja 1915 je polk sodeloval v obrambnih bojih na severnem Ogrskem in v Karpatih, avgusta 1915 pa je prišel na soško bojišče. Do marca 1916 je sodeloval v manjših bojih v Krnskem pogorju, na Bovškem in pri Rablju, nato je bil premeščen na Južno Tirolsko. Tu je v zaledju počival do začetka velike avstro-ogrske ofenzive na asiaški planoti. Junija 1916 so 27. domobranski pehotni polk znova poslali na vzhodno bojišče, konec poletja pa so ga poslali nazaj na soško fronto. Maja 1917, ko se je 27. domobranski pehotni polk preimenoval v 2. gorski strelski polk, je zasedal položaje južno od reke Vipave. Izkazal se je zlasti med obrambo položajev na Škabrijelu. Po uspešnem preboju pri Kobaridu oktobra 1917 se je za umikajočo se italijansko vojsko premaknil na frontno črto ob reki Piavi. Med vajo ob reki Tilment, ki jo je opazoval tudi cesar Karl, je bilo proti cesarju izstreljenih več strelov in zato je bil polk razorožen, orožje mu je bilo spet vrnjeno dve uri pred odhodom na bojišče. Med zadnjo, neuspešno avstro-ogrsko ofenzivo junija 1918 je imel hude izgube, nato pa do konca vojne ni več odšel na prvo bojno črto. Po uporu v Codroipu je odkorakal proti domu in v Ljubljano prispel 13. novembra 1918. Polk je postal osnova poznejšemu planinskemu polku nove države, številni vojaki pa so odšli med prostovoljce v bojih za severno mejo.

esarsko-kraljevi pehotni polk baron Succovaty št. 87, K. u. K. Infanterieregiment Freiherr von Succovaty Nr. 87, je bil ustanovljen 1. januarja 1883. Od leta 1897 je bil častni pokrovitelj polka pehotni general baron Eduard Succovaty von Vezza. Naborno območje polka je obsegalo celjski okraj z okolico, Brežice, Ptuj, Ormož, Slovenske Konjice, Pohorje in Tuhinjsko dolino. Sestavljalo ga je 95 odstotkov vojakov slovenske narodnosti in pet odstotkov vojakov nemške narodnosti.

Znak 87. pehotnega polka, sv. Gabrijel/Škabrijel (foto Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Osnutek spomenika vojakom 87. pehotnega polka (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Avgusta 1914 so enote 4. bataljona 87. pehotnega polka ostale v Skadru in sodelovale z oddelkom nemške mornariške pehote, kasneje pa so jih vključili v 1. avstro-ogrsko pehotno divizijo. Skupaj z njo so septembra 1914 sodelovale v bojih na balkanskem bojišču, kjer je 4. bataljon ostal vse leto 1915. Maja 1916 je kot del 9. gorske brigade 57. pehotne divizije odšel na tirolsko bojišče. Preostali trije bataljoni 87. pehotnega polka so svoj bojni krst v prvi svetovni vojni doživeli na ruskem bojišču v Galiciji.

Častniki 87. pehotnega polka pred trenskimi vozovi v Celju, 1909

87. pehotni polk je zimo 1914/1915 preživel v Karpatih. Junija 1915 se je na soškem bojišču bojeval X. pohodni bataljon 87. pehotnega polka. Jeseni 1915 je z vzhodnega bojišča na soško bojišče prispel celoten polk in šele spomladi 1916 odšel na Tirolsko. Septembra 1916 se je vrnil na soško bojišče in sodeloval v hudih bojih pri Opatjem selu in Lokvici. V prvi polovici leta 1917 se je zadrževal na položajih pri Solkanu, v 10. in 11. soški bitki je branil Škabrijel in ga kljub ogromnim izgubam tudi obranil. Novembra 1917 se je 4. bataljon 87. pehotnega polka boril v 9. gorski brigadi v Dolomitih. Poleti 1918 je kot celota sodeloval v zadnji avstro-ogrski ofenzivi na reki Piavi.

Častniki in vojaki 87. pehotnega polka po 8. soški bitki oktobra 1916, razglednica

Novembra 1918 je iz 87. pehotnega polka nastal Celjski polk vojske nove države.

Časopisi so hvalili tudi 87. pehotni polk. (Slovenec, 1. 3. 1915)

(Goriški muzej)

(Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Znak 97. pehotnega polka (foto Sašo Kovačič, Muzej novejše zgodovine Slovenije)

97. PEHOTNI POLK C

Skupinski portret vojakov 14. čete 97. pehotnega polka (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Streljanje vojakov 97. pehotnega polka zaradi upora v Radgoni, maj 1918 (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

esarsko-kraljevi pehotni polk baron von Waldstätten št. 97, K. u. K. Infanterieregiment Freiherr von Waldstätten Nr. 97, je bil ustanovljen 1. januarja 1883. Od svoje ustanovitve do leta 1883 je bil imenovan po kralju Srbije Milanu I., nato pa po generalu baronu Georgu von Waldstättnu. Polkovni dopolnilni okraj je obsegal notranjost Istre, deželo Goriško in del Kranjske. V njegovi sestavi je bilo 45 odstotkov slovenskih, 27 odstotkov hrvaških, 20 odstotkov italijanskih in osem odstotkov drugih vojakov. Avgusta 1914 so bili vsi štirje bataljoni tega polka poslani na rusko bojišče v Galicijo. Rusi so v bojih 26. in 27. avgusta 97. pehotni polk, tako kot druge avstro-ogrske enote, popolnoma razbili. Na ruskem bojišču se je v sestavi v različnih avstro-ogrskih enotah zadrževal do jeseni leta 1915. Na začetku leta 1916 je bil s štirimi bataljoni v armadni rezervi 7. avstro-ogrske armade na ruskem bojišču. Zaradi narodnostne sestave se 97. pehotni polk ni nikoli bojeval na italijanskem bojišču. Izjema je bil le njegov X. pohodni bataljon, ki so ga maja 1915 poslali na soško bojišče. V bojih na Krasu se je tako izkazal, da je dobil častni naziv Soški bataljon. Avgusta 1917 je 97. pehotni polk sodeloval v bojih v Bukovini. Leta 1918 so bili njegovi trije bataljoni dodeljeni 2. konjeniški diviziji vzhodne armade, odšel pa je tudi v Ukrajino, kjer ni bilo več bojev. Na začetku aprila 1918 se je 97. pehotni polk vrnil z ruskega bojišča in namestili so ga v Radgoni, kjer je 23. maja 1918 izbruhnil upor njegovega dopolnilnega bataljona. Glavna organizatorja in voditelja upora sta bila podčastnika Andrej Melihen in Rudolf Udovič. Upor je izbruhnil v vojašnici, poveljstvu je upornikom uspelo preprečiti pot do skladišča streliva. 27. maja 1918 je naglo vojaško sodišče obsodilo na smrt z ustrelitvijo Andreja Melihna in Rudolfa Udoviča, 29. maja pa še Marka Fraja, Antona Žvaba, Petra Hvalo, Liberata Vellana, Giovanija Maniacca in Riccarda Vreha. Ob razpadu Avstro-Ogrske se je 97. pehotni polk še v Ukrajini preimenoval v 1. slovenski polk Nanos. Decembra 1918 so njegovi pripadniki v Mariboru okrepili nastajajoči Tržaški polk.

Pripadnik 27. domobranskega pehotnega polka, s planiko na ovratniku suknjiča (Fototeka Gorenjskega muzeja)

rva svetovna vojna pomeni odločilno prelomnico v razvoju vojaških uniform. S čedalje večjo učinkovitostjo strelnega orožja se je bojevanje raztegnilo na večje razdalje, z njim pa se je pokazala potreba, da bi vojake na bojišču kar najbolj skrili pred očmi sovražnika. Uniforme niso bile več tako vpadljive kot nekoč in tudi oznake činov so postajale manjše.

Trije naredniki 17. pehotnega polka na soškem bojišču, 25. maj 1918 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Barve uniform so se razlikovale glede na pripadnost posameznim rodovom vojske. Pehota skupne avstro-ogrske vojske je imela od leta 1868 temno moder plašč in bojno bluzo s štirimi značilnimi poklopci, pokritimi gumbi in pokončnim ovratnikom, ki se je nosil s svetlo modrimi hlačami in kapo v isti barvi. Avstrijsko in ogrsko domobranstvo, topništvo, konjenica in nekateri drugi rodovi vojske so imeli uniforme drugih barv in deloma tudi krojev. Leta 1908 je bila uvedena »ščukasto« siva oziroma sivo modra barva uniform, v enaki barvi so bili zdaj tudi hlače, kapa in plašč. Posebnost avstro-ogrske vojske v prvem letu vojne so bile uniforme konjenice, ki so jo reforme večinoma obšle. Konjenica je v vojno vstopila z rdečimi hlačami in s paradnimi suknjiči različnih krojev ter dodatkov, ki so ločevali dragonce, ulance in huzarje skupne vojske ter ulance avstrijskega in huzarje ogrskega domobranstva. Septembra 1915 je bila po nemškem zgledu za celotno skupno vojsko in obe domobranstvi predpisana uniforma sivo zelene barve. Kroj uniforme je sprva ostal enak, nato pa so leta 1916 dotedanji pokončni ovratnik zamenjali s spuščenim ovratnikom. Leta 1917 so uvedli še posebno bluzo z odkritimi gumbi in vidnimi žepi z zunanjo gubo, ki se je imenovala »Karlova bluza«. Nosili so jo predvsem častniki. Oznake vojaških činov v avstro-ogrski vojski – zvezdice ali rozete in trakovi – so se nosile na ovratniku vojaškega suknjiča. Na začetku prve svetovne vojne so bile zvezdice ali rozete za navadne vojake in podčastnike izdelane iz belega celulojda in kosti, za častnike pa iz zlata ali srebra. Ko je med vojno prišlo do pomanjkanja surovin, so zvezdice izdelovali iz pločevine ali blaga. Vzorec na trakovih častnikov generalštaba (razen podmaršala) so sestavljale ravne cikcak črte, na trakovih vojaških uradnikov pa črte v obliki loka. Predpisana je bila tudi barvna kombinacija gumbov suknjiča, zvezdic ali rozet in trakov: pri rumenih gumbih zlate zvezdice ali rozete oziroma trakovi in pri belih gumbih srebrne zvezdice ali rozete oziroma trakovi; na zlatih trakovih so bile srebrne zvezdice ali rozete in na srebrnih trakovih zlate zvezdice ali rozete.

Čini v avstro-ogrski vojski: 1. vrsta: poddesetnik, desetnik, četovodja, narednik 2. vrsta: štabni podčastnik, pripravnik za častnika, poročnik, nadporočnik 3. vrsta: stotnik, major, podpolkovnik, polkovnik 4. vrsta: generalmajor, podmaršal, general pehote in konjenice (zgoraj), general polkovnik (spodaj), maršal (Sergej Vrišer: Uniforme v zgodovini: Slovenija in sosednje dežele. Partizanska knjiga in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1987.)

Razdelitev avstro-ogrske vojske po činih 1914–1918: Moštvo (navadni vojaki) Častniki Generalski čini prostak, Gemeiner praporščak, Fähnrich generalmajor, Generalmajor desetnik, Gefreiter nadporočnik, Oberleutnant podmaršal, Feldmarschalleutnant korporal, Korporal poročnik, Leutnant general polkovnik, Generaloberst četovodja, Zugsführer stotnik, Hauptmann maršal, Feldmarschall major, Major narednik, Feldwebel podpolkovnik, Oberstleutnant kadet, Kadett častniški namestnik, polkovnik, Oberst Offiziers-Stellvertreter (samo med prvo svetovno vojno)

Leta 1908 je bila uvedena »ščukasto« siva oziroma sivo modra barva uniform, v enaki barvi so bili zdaj tudi hlače, kapa in plašč. (Marko Simić: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.)

ojaška odlikovanja so se oblikovala na začetku 18. stoletja, ko je fevdalno vojsko nadomestila stalna, ki je bila sestavljena predvsem iz najemnikov. Glavni namen vojaških odlikovanj je bil nagraditi zveste vojake. Vsako novo obdobje v razvoju države pomeni tudi nove državne simbole ter s tem odlikovanja: redove in medalje. Vsak vladar je redovne znake in medalje okrasil z lastnimi simboli, vsi pa deloma izhajajo iz osnovnih oblik redovnih oznak srednjeveških viteških redov. Pomembne značilnosti večine odlikovanj, ki jih lahko poistovetimo z državo in vladarjem, so vladarska krona, grb, barve državne zastave, inicialke oziroma monogrami ter geslo trenutnega vladarja.

Kriteriji za prejem odlikovanj

dlikovanje so prejeli vojaki, ki so bili v prvi svetovni vojni neposredno udeleženi v bojih, torej kot zahvalo in počastitev za pogum v prvih bojnih linijah; civilisti za delovanje v zaledju, s katerim so kakor koli pripomogli pri bojih oziroma vojni; starši ter žene, vdove padlih v prvi svetovni vojni. Pogosto so odlikovanja namreč prišla domov namesto vojaka, po njegovi smrti. Kriteriji za podelitve so se ves čas spreminjali. V Avstro-Ogrski je bilo sicer podeljevanje odlikovanj ločeno in podčastnik ali običajen vojak ni mogel nikoli dobiti medalje, ki je bila namenjena samo častnikom. Za nekatere medalje je bil najprej potreben določeni čin, potem so se pogoji spremenili in tisti s činom teh medalj niso več dobivali. Od avgusta 1916 na primer častniki niso več dobivali medalj za hrabrost. Tudi finančni dodatek, kot posledica prejema medalje, se je spreminjal. Pred prvo svetovno vojno je bil odvisen od čina odlikovanca, častniki zaradi prejete medalje niso okrepili svojega finančnega položaja, podčastniki in navadni vojaki pa so prejemali finančni dodatek. Z začetkom vojne se je to spremenilo, saj so vsi prejemali enako nagrado.

Odlikovanje vojakov graškega 27. pehotnega polka, med njimi slovenskega vojaka Novaka. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Sprva je vsak lahko prejel omejeno število medalj, od leta 1915 pa so uvedli novost in so vojake, ki so se izkazali, ponovno odlikovali. Namesto še ene medalje so prejeli kovinsko ploščico, ki so jo dodali na trak medalje. Medalje so se sicer nosile po rangu – najvišja medalja je bila pripeta na sredini, nižje so se zvrstile proti rami. Če je imel posameznik več kot tri odlikovanja, so se ti nosili na način, da je trikotni trak višjega odlikovanja pokrival trak nižjega.

Nadporočnik Fran Spiller-Muys podeljuje odlikovanja moštvu 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka 1. januarja 1917. (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Na razstavi je prikazan le izbor odlikovanj, med katerimi so taki, ki so jih prejeli tudi gorenjski vojaki, katerih hrabrost in zasluge so opisani kot del izbranih življenjskih usod.

Cesar je predpisal pravico do podeljevanja višjih medalj poveljnikom korpusov in armad. Zlate medalje za hrabrost je podeljeval namestnik vrhovnega poveljnika. Nižje stopnje pa so lahko podeljevali tudi poveljniki divizij ali poveljniki enot. Ti so namreč prepoznali pogumno vojno dejanje in posameznika ter spisali predlog za odlikovanje. Nekatere medalje so bile zaradi finančnih doklad, ki so bile nanje vezane, mnogim vir za preživetje, zato so poveljniki večkrat spisali predlog za vojne invalide, da bi jim omogočili dostojno življenje, ko so bili odpuščeni iz vojske. Medalje za zasluge v prvi svetovni vojni pa so omenjali tudi še v času druge svetovne vojne, predvsem v propagandnih časopisih, kot način, s katerim bi povzdignili pomen in smisel bojevanja. Odlikovani veterani pa so prejemali tudi posebne rente.

Pristojbine za hrabrostne svetinje ponovno urejene. (Slovenec, 29. 9. 1914)

Časopisna osmrtnica, v kateri niso pozabili omeniti prejetih odlikovanj vojaka Ferka. (Slovenec, 14. 9. 1917)

VOJAŠKI REDOVI

Vojaški red Marije Terezije (vir: http://www. emedals.com/europe/ austria-imperial/anaustrian-military-maria -theresa-order-commandera-tms-crossby-rothe-eu7599, 11. 11. 2015)

edovi za vojne zasluge so bili dostopni le, če so bile zasluge res dovolj velike. Ker je vedno bolj postalo pomembno tudi vidno obeležje, so uvedli redovne znake, visoka odlikovanja kot znamenje priznanja za vojaške zasluge. Med prvo svetovno vojno so se podeljevali trije redovi: vojaški red Marije Terezije (Militär Maria-Theresien Orden), Leopoldov red (Der österreichisch-kaiserliche Leopolds-Orden) in red železne krone (Orden der Eisernen-Krone).

Vojaški red Marije Terezije je bilo najbolj prestižno avstro-ogrsko odlikovanje. Leta 1757 ga je ustanovila Marija Terezija, da bi nagradila svoje najbolj zaslužne častnike, ki so se posebej odlikovali med bojevanjem v obrambi cesarstva; starost in čin nista vplivala na podelitev. Med prvo svetovno vojno so se podeljevale tri stopnje reda: veliki križec, poveljniški križec in viteški križec. Križi različnih stopenj se razlikujejo po velikosti. Središče križa je emajlirano v rdečebeli barvi, barvi Avstro-Ogrske. To je izjema, saj barv državnih zastav sicer ne najdemo na redovnih znakih. Grb je obrobljen z belim emajliranim prstanom, v katerem se z zlatimi črkami razteza napis: FORTITUDINI (hrabrim za hrabrost). Na zadnji strani so kraki križa enaki, v središču pa je spleten stiliziran monogram MTF (Marija Terezija in Franc). Med prvo svetovno vojno je bilo častnikom za zasluge podeljenih 131 vojaških redov Marije Terezije različnih stopenj. Prejemnik enega izmed njih je bil tudi Svetozar Boroević von Bojna. Vdove prejemnikov reda so bile upravičene do polovice moževe pokojnine do konca življenja. Časopisna novica o prejetem odlikovanju (Gorenjec, 9. 10. 1914)

Drugo visoko odlikovanje je bil Leopoldov red, ki ga je leta 1808 ustanovil cesar Franc I. Posvetil ga je svojemu očetu Leopoldu II.

Namenjeno je bilo osebam, zaslužnim za civilne in vojne uspehe za cesarski dom in državo. Tudi ta se je najprej podeljeval v treh stopnjah: veliki križ, poveljniški križ in mali (viteški) križ. Nato je bila najvišja stopnja razširjena še z zvezdo velikega križa. Nosilci odlikovanja so imeli pravico do naziva: svetnik, baron ali vitez. Odlikovanje je sestavljeno iz zlatega, rdeče emajliranega križa z belo emajliranimi robovi in zlate, rdeče emajlirane krone na vrhu križa. Do 1818 je bilo med kraki križa hrastovo listje. V sredini so spletene inicialke F. I. A. (Franciscus Imperator Austriae). Ta medaljon je obkrožen z belo emajliranim prstanom z napisom: INTEGRITATI ET MERITO (»neoporečnim in zaslužnim«). Na zadnji strani je v belo emajliranem in z zlatim lovorovim vencem uokvirjenem medaljonu izpisano geslo OPES REGUM CORDA SUBDITORIUM (»kraljevska moč je v srcih podanikov«).

Viteški križec Leopoldovega reda (vir: http://www. emedals.com/europe/ austria-imperial/an-austrian-order-of-leopoldknight-s-cross-by-rothe, 11. 11. 2015) V sredini so spletene inicialke F. I. A., Franciscus Imperator Austriae.

Posameznik je bil lahko dvakrat odlikovan z redom Leopolda, za civilne in vojaške zasluge. Včasih je bilo to drugo odlikovanje za vojaške zasluge nižje stopnje. Tretji je red železne krone. Odlikovanje je leta 1816 ustanovil Franc I. Avstrijski in je bilo sprva namenjeno plemičem. Med prvo svetovno vojno so bili do odlikovanja upravičeni tudi vsi častniki, ki so storili hrabro dejanje. Isti častnik je lahko prejel več teh odlikovanj, eno za vsako hrabro dejanje. Imelo ga je več slovenskih častnikov. Podeljeval se je v treh stopnjah: vitez 1. razreda, vitez 2. razreda in vitez 3. razreda. Najvišji redovi so se podeljevali na slovesni »promociji«. Cesar Karl in cesarica Zita sta npr. leta 1918 v opero na Dunaju povabila izbrane, najbolj odlikovane avstro-ogrske častnike, med njimi je bil tudi Maks Peterlin.

Red železne krone 3. stopnje z vojnim okrasjem (vir: http://www.emedals. com/europe/austria-imperial/an-austrian-orderof-the-iron-crown-thirdclass-with-war-decoration-by-a-e-kochert? SID=U, 11. 11. 2015)

VOJAŠKE MEDALJE

MEDALJA ZA HRABROST

edalje predstavljajo odlikovanja, ki so nižjega ranga kot redovi. Z vojaškimi medaljami so predvsem vojakom iz moštva, ki so krvaveli in umirali na frontah, vlivali pogum za nadaljnje bojevanje. V primerjavi z redovi so enostavnejše, saj na njih, razen v redkih izjemah, kot je na primer medalja za zasluge Rdečemu križu, ni emajla. Medalje so bile večinoma okrogle. Na njih so bili včasih pritrjeni krona, dvoglavi orel ali hrastov venec.

Simon Gregorčič, Odlikovanje, ilustracija Anton Koželj. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1908 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Avstro-ogrske medalje imajo na prvi strani večinoma podobo vladarja. Te iz časa prve svetovne vojne nosijo podobe cesarja Franca Jožefa I. in Karla. Sama podoba Franca Jožefa pa se je na medaljah spremenila kar trikrat. Tiste iz časa prve svetovne vojne nosijo njegovo zadnjo podobo iz leta 1866. Okoli cesarjeve podobe je bilo navadno izpisano ime vladarja. Medalje imajo razen podobe cesarja veliko manj dinastičnih in državnih simbolov, kot jih imajo redovi. Grb ni, razen redkih izjem, nikoli upodobljen na medalji, tudi vladarska krona je redka. Izjema je vojaška zaslužna medalja oziroma Signum Laudis. Tudi medalje imajo podobno kot redovi običajno več stopenj, ki se pogosto imenujejo po kovini, iz katere so narejene. Stopnje se lahko ločijo tudi po velikosti. Znak za pogum sta predstavljala medaljam dodana prekrižana meča na traku, ki sta pomenila posebno priznanje za zasluge na bojišču. Vojni križ za zasluge, medalja za hrabrost in vojaška zaslužna medalja imajo vse iste barve trakov: trak z vzorcem belih in rdečih črt, obrobljen z rdečo ali belo barvo in trikotno zložen. Mirnodobna vojaška zaslužna medalja je imela rdeč trak.

rva avstrijska državna medalja je bila medalja za hrabrost, ki jo je leta 1789 ustanovil cesar Jožef II. kot odlikovanje za podčastnike in vojake. Sprva je imela dve stopnji, ki sta se, kot je bilo v navadi, imenovali po kovini, iz katere je bila narejena: zlata in srebrna. Prvotno uradno ime odlikovanj je bilo »častni spominski kovanec za hrabrost«, saj je šlo v resnici za zlat ali srebrn kovanec, ki je imel v prvi svetovni vojni pritrjeno še ušesce, da se je lahko nosil na traku na prsih. Pred njeno ustanovitvijo so vojaki, ki so se izkazali v boju, za nagrado dobivali zlatnike, zato je medalja tudi posnemala njihovo obliko. Leta 1915 je bila uvedena še bronasta medalja za hrabrost. Posamezne medalje so se delile še na stopnje. Srebrna medalja za hrabrost se je delila na 1. in 2. stopnjo. Med ljudmi pa je bila poznana kar kot velika in mala srebrna medalja za hrabrost. Častniki male srebrne medalje niso mogli dobiti. Na prvi strani je imela medalja portret vladarja in napis z njegovim imenom in položajem. Hrbtna stran pa je ostajala dolgo časa nespremenjena, na njej je bil lovorov venec, ki je obdajal napis DER TAPFERKEIT (»hrabrost«). Cesar Karl je na hrbtni strani nemški napis zamenjal za latinskega FORTITUDI. Medalji je pripadal poseben »hrabrostni trak«, ki je bil bele barve z rdečimi črtami. Prvotne zlate medalje so bile res iz zlata, kasneje so zaradi pomanjkanja plemenitih kovin začeli varčevati in so namesto medalj iz zlata podeljevali bronaste, ki so bile pozlačene. Te so imele ob robu vsekan napis BRONZE. Obljubljenih medalj iz pravega zlata po vojni odlikovanci niso nikoli dobili. Včasih so si odlikovanci zlato medaljo iz brona kar kupili, da so jo nosili namesto prave, ki so jo skrbno čuvali. Nagrade, ki jih je odlikovanec prejel, so bile seveda odvisne od stopnje medalje, le za najnižjo, bronasto medaljo prejemnik ni dobival nobenih doklad. Tudi častniki, ki so bili med vojno odlikovani z zlato ali srebrno medaljo za hrabrost, niso dobivali doklad.

Zlata medalja za hrabrost (SLO: časi, kraji, ljudje: slovenski zgodovinski magazin, maj 2015, št. 6.)

Srebrna medalja za hrabrost (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Podeljevali so veliko in malo srebrno medaljo za hrabrost. Na fotografiji je velika srebrna medalja za hrabrost s podobo cesarja Franca Jožefa.

Bronasta medalja za hrabrost s podobo Franca Jožefa (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

VOJAŠKI ZASLUŽNI KRIŽEC

VOJAŠKA ZASLUŽNA MEDALJA

ojaški zaslužni križec je leta 1849 ustanovil cesar Franc Jožef. Skozi čas svojega obstoja je doživljal različne vizualne spremembe, spreminjali pa so se tudi pogoji za pridobitev. Medalja je bila izdelana v obliki križa z rdeče in belo emajliranimi štirimi kraki. V osrednjem polju križa je stal srebrn napis: VER DIENST. Medaljo so lahko prejemali častniki za izjemne in hvalevredne zasluge v vojni in miru. Sprva je imela le eno stopnjo, z začetkom prve svetovne vojne sta bili uvedeni še dve novi. Prva stopnja je bil veliki zlati križ, brez traku. Nosil se je na levi strani prsi. Kljub temu da vojaški zaslužni križec ni imel statusa reda, je bila prva stopnja po rangu celo višje od velikega križa reda železne krone in Leopoldovega reda. Srebrni vojaški zaslužni križec (vir: http://www.emedals. com/an-austrian-militarymerit-cross-by-v-mayereu8071, 20. 11. 2015).

Časopisna novica o prejetem odlikovanju. (Gorenjec, 5. 2. 1915)

Druga stopnja je bil poveljniški srebrni križ, ki je bil manjši, nosil se je na lenti okoli vratu. Tretja stopnja je bil mali srebrni križ. Večja sprememba pa se je zgodila, ko je bila uvedena vojna dekoracija medalje v obliki lovorovega venca med kraki križa, kar je bil nagrada za posebna dejanja proti sovražniku. Lovorjev venec je bil lahko pozlačen ali zeleno emajliran. S tem so se vojne medalje začele razlikovati od mirnodobnih. Glede na vojno stanje, je bilo od leta 1914 večino medalj podeljenih z vojno dekoracijo. Prejemniki, ki so že prej dobili medaljo brez vojne dekoracije, so lahko prejeli še eno z vojno dekoracijo, tudi prejemniki višjih stopenj medalj so lahko še vedno nosili nižje stopnje. Odlikovani oficirji niso imeli pravice do častnega naziva ali drugih posebnih privilegijev. Nekateri starejši avstro-ogrski generali so prejeli vojni zaslužni križec z diamanti, ki pa ni predstavljal posebne stopnje, ampak zgolj simbol spoštovanja.

(Signum Laudis) arca 1890 jo je ustanovil Franc Jožef I. Vojaška zaslužna medalja se pogosto imenuje kar »Signum Laudis« (latinsko »znak pohvale«), po napisu na zadnji strani medalje. Medaljo so lahko prejeli samo častniki ali uradniki podobnega ranga.

Leta 1911 je bila ustanovljena srebrna vojaška zaslužna medalja, ki je bila višja kot dotedanja bronasta vojaška zaslužna medalja. Obe pa sta po vrednosti nižji od vojaškega zaslužnega križca. »Velika« oziroma zlata vojaška zaslužna medalja, ki je bila podeljena starejšim častnikom kot znamenje posebnega priznanja, pa je bila po pomembnosti višja kot nekatere nižje stopnje vojaškega zaslužnega križca. Podeljena je bila samo tridesetkrat, med njimi ni Slovenca. Podeljevala se je v mirnem času za zaslužna dejanja ali pa v vojnem času za izjemna dejanja poguma ali vojaške zasluge. Nad okroglo medaljo je vladarska krona. Sprva so lahko prejeli le eno zaslužno medaljo v mirnem in eno v vojnem času, kasneje, z osnovanjem dodatnih stopenj, so jih lahko imeli tudi več.

Vojaška zaslužna medalja, »Signum Laudis« (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

SPOMINSKE MEDALJE IN KRIŽCI Karlov četni križec (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Na prvi strani je napis: GRATI / PRINCEPS ET PATRIA / CAROLUS / IMP.ET REX (»hvaležna vladar in domovina, Karl vzvišeni cesar«) in na zadnji VITAM ET SANGVINEM (»življenje in kri«).

Medalja za ranjence (vir: http://www.emedals. com/europe/austriaimperial/a-1918-austrianmeal-for-the-wounded-bywinter-adler, 11. 11. 2015)

medaljami in redovi so bili odlikovani vojaki iz vseh krajev Avstro-Ogrske, med njimi tudi tisti iz slovenskih dežel. Zaradi poguma slovenskih fantov je v slovenske kraje prišlo veliko visokih državnih odlikovanj. Med prvo svetovno vojno so časopisi večkrat pisali o pogumnih Slovencih, ki so se izkazali na bojišču v vrstah cesarske vojske in zato prejeli različna odlikovanja, med njimi tudi zlate medalje za hrabrost in celo nekatere redove. Včasih so v svojih opisih junaških dejanj tudi pretiravali. Le nekateri tako opevani junaki so medalje tudi prejeli.

Tomaž Pogačar z Dobrave je bil na severnem bojišču odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. (Ilustrirani glasnik, 18. 11. 1915, hrani Mestna knjižnica Kranj)

Kljub vsemu pa naj bi bilo po podatkih Jörga C. Steinerja, nemškega raziskovalca, ki je pripravil seznam odlikovancev po podatkih iz Vojnega arhiva na Dunaju, med vojno podeljenih okoli 4 738 zlatih medalj za pogum.

pominske medalje in križci so bila najnižja odlikovanja; dobili so jih vsi, ki so izpolnili določene kriterije, a ti niso vključevali posebnih zaslug. Podeljene so bile npr. za udeležbo v vojni, na vojnem pohodu, ob obletnicah in podobno. Sistem odlikovanja se je kmalu prenesel tudi na civilno odlikovanje, tako da je bil lahko nagrajen vsak, ki je služil vladarju in domovini. Spominske medalje so bile lahko okrogle ali pa so imele obliko križa. Tak je npr. Karlov četni križec (Karl-Truppenkreuz), ki ga je leta 1916 ustanovil cesar Karl I. Odlikovanje se je podeljevalo pripadnikom vseh rodov kopenske vojske, mornarice in žandarmerije, ki so preživeli vsaj dvanajst tednov na fronti ali so sodelovali v najmanj eni bitki. Križ so podeljevali tudi pripadnikom izvidniških, inženirskih in signalnih enot ter pilotom, ki so opravili vsaj deset bojnih poletov. Prejeli so ga lahko tudi ranjeni, čeprav niso izpolnjevali zgoraj navedenih pogojev. Oboleli in ranjeni na bojnem polju so sicer lahko dobili medaljo za ranjence (Verwundetenmedaille), ki jo je prav tako osnoval cesar Karl, avgusta 1917. Težko bolni so medaljo nosili na traku sive barve z dvema rdečima črtama ob robu. Ranjeni pa so imeli po sredini traku eno ali več rdečih črt, katerih število je bilo odvisno od števila prejetih ran. Največje število možnih črt in ran je bilo pet. Medalja ima na zadnji strani Karlovo podobo, nad katero je napis CAROLVS, pod njim pa dve lovorovi vejici. Na zadnji strani je napis »ranjenemu vojaku« in letnica ter podpis Richarda Plachta, ki je medaljo izdelal. Vojaški in cesarski propagandi so bile namenjene tudi spominske jubilejne medalje, ki so jih podeljevali ob posebnih priložnostih ali pa so jih prodajali in dobiček namenjali ranjeniškim skladom ali skladom vojnih vdov in sirot. Na njih so upodabljali cesarja ali vodilne avstro-ogrske generale, admirale in druge vojskovodje.

PREJEMNIKI ODLIKOVANJ Z GORENJSKE

Gregor Šolar iz Krope je bil na ruskem in severnem bojišču odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost. (Ilustrirani glasnik, 13. 1. 1916, hrani Mestna knjižnica Kranj)

Z izbranimi zgodbami odlikovancev iz Gorenjske smo skušali prikazati širino podeljevanja odlikovanj. Tako kot vpoklic v vojsko se tudi odlikovanja načeloma niso ozirala na izobrazbo, položaj ali rojstni kraj nosilca medalje, pomembna so bila samo pogumna dejanja.

Anton Pilar iz Velesovega je bil na ruskem bojišču odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. (Ilustrirani glasnik, 25. 11. 1915, hrani Mestna knjižnica Kranj)

Identifikac

a ijska značk

IM E: Miha očevar PR II M EK : H september R OJ ST VO : 26.

1883, Kamniku Vrhpolje pri ni polk, J: 17. pehot ŽA LO PO a in PO LK bojišče, Tirolsk o šk so , če iš rabrost rusko boj medalja za h a rn eb sr : JE N A rabrost OD LI K OV medalja za h ta la z , je n op 2. st Leoben SM RT: 1949,

MIHAEL HO^EVAR

JOŽEF HRIBAR

OD LI KO VANJA: sreb r na m ed alja za h rab ros t 2. stop nje, zlata m ed alja za h rab ros t

ODLIKOVA NJA : sr e br n a medalja za hr abr ost 1 . stopn je , zlata me dalja za hr abr ost

Gospod poročnik Suppan mi je dejal: »Četovodja Hočevar, prevzemite poveljstvo! Borite se do zadnjega moža!« In to sem tudi storil. Našim vojakom sem rekel: »Zdaj se moramo boriti do konca!«

»Njegov obraz razodeva bistroumnega, močnejšega in hladokrvnega frontnega borca…«

Identifikaci

jska značka Jožef PR IIM EK : Hribar RO JST VO : 13. marec 1884 Češnjica v Bohinju PO LK in PO LO ŽA J: 7. lovski bataljon, rusko bojišče OD LIK OVAN JE: srebrna medalja za hrabrost 2. stopnje, zlata med alja za hrabrost SM RT: 24. marec 19 51, Bled IM E:

(Karawanken Bote, slovenska izdaja, 16. 12. 1942.)

(Jörg C Steiner: Heldenwerk 1914–1918. Institut für Auszeichnungswesen und Uniformkunde, Wien; Frankfurt; Znaim 2010, str. 79.)

ihael Hočevar se je rodil 26. septembra 1883 v Vrhpolju pri Kamniku. Leta 1904 je moral k vojakom in je bil dodeljen v 17. pehotni polk. Po končani triletni vojaški službi je do začetka prve svetovne vojne opravljal poklic rudarja. Avgusta 1914 je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko kot korporal v rezervi, nato pa je bil povišan v četovodjo in poslan v Galicijo, kjer je bil kmalu težko ranjen. Po okrevanju je Mihael Hočevar poleti 1915 s 17. pehotnim polkom odšel na bojišče ob reki Soči, kjer je junija in julija sodeloval v bojih pri Doberdobu. Tu je bil ponovno ranjen, a bil odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. V času hudih bojev poleti 1918 na planoti Sette Comuni je bil ranjen še tretjič. Mihael Hočevar je bil ob koncu prve svetovne vojne odlikovan tudi z zlato medaljo za hrabrost, in sicer za uspešno izveden napad na italijanske položaje v soteski Assa.

Mihael Hočevar (Jörg C Steiner: Heldenwerk 1914–1918: die Träger der Goldenen Tapferkeitsmedaille und der Goldenen Tapferkeitsmedaille für Offiziere im Ersten Weltkrieg. Institut für Auszeichnungswesen und Uniformkunde, Wien; Frankfurt; Znaim 2010.)

Po prvi svetovni vojni je Mihael Hočevar kljub svoji šestdeset odstotni invalidnosti še naprej opravljal poklic rudarja, saj ni prejemal invalidske pokojnine, preživeti pa je moral poleg sebe še ženo in sina. Hočevarjevi so po vojni živeli v Leobnu in okolici. V času druge svetovne vojne je vsak prejemnik zlate medalje za hrabrost po vstopu v nemško vojsko prejel čin poročnika in postal oficir. Vendar pa se to pri Mihaelu Hočevarju ni zgodilo: ni znano, ali zato ker ni vstopil v nemško vojsko ali pa morda zato, ker se ni strinjal s takratnim nacističnim režimom. Umrl je leta 1949 v Leobnu.

ožef Hribar se je rodil 13. marca 1884 v Češnjici v Bohinju. Izučil se je za kovača in bil zelo uspešen v svojem poklicu. Februarja 1915 je bil vpoklican v vojaško službo. Služil je v 7. lovskem bataljonu in bil sprva poslan v Galicijo. Kmalu je bil za zasluge pri svojem izvidniškem delu nagrajen s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Izvidniških nalog se je rad udeleževal, večkrat tudi prostovoljno. Kasneje je bil za podobno dejanje nagrajen tudi z zlato medaljo za hrabrost. Časopisni članki s poročili o njegovih zaslugah glede na uradna poročila, ki so ohranjena v Vojnem arhivu na Dunaju, pretiravajo. V uradnem predlogu za odlikovanje je zapisano zgolj, »da je Hribar sam napredoval proti ruskim žičnatim oviram, pri tem pa ga je ranila eksplozivna granata«. Predlog za njegovo odlikovanje je dal poveljnik 7. lovskega bataljona, major Eugen Seydl, podpisal ga je tudi poveljnik 7. armade Pflanzer Baltin. Hribar je bil na fronti večkrat ranjen in se je zdravil v vojaških bolnišnicah. Kasneje je delal kot kovač za potrebe fronte in se ni več aktivno udeleževal bojev. Ko se je vrnil iz vojske, se je naselil v Žalečah pri Bledu, se poročil in še nekaj let opravljal kovaška dela, ki pa jih je moral zaradi invalidnosti opustiti. Umrl je 24. marca 1951 na Bledu.

Njegova hrabra dejanja so v propagande namene povzdigovali še v drugi svetovni vojni. Takih opevanih junakov je bilo kar nekaj, le peščica je medalje res prejela. Pretiravajo tudi pri opisu junaških dejanj. (Karawanken Bote, slovenska izdaja, 16. 12. 1942)

Identifikac

a ijska značk

IM E: Mak eterlin PR II M EK : P februar 1894 ni R OJ ST VO : 15. ranski pehot ob om d 7. 2 J: ŽA olska PO LK in PO LO ško bojišče, Tir

ojišče, so rabrost polk, rusko b medalja za h a rn eb sr : JE N A rižec OD LI K OV i zaslužni k šk a oj v , je n e krone 1. in 2. stop žec, red železn ri k ov rl a K , 3. stopnje , Golnik ptember 1982 SM RT: 12. se

MAKS PETERLIN

»ORLOV MAKS« IZ KOMENDE, ZNAMENITI JUNAK S HRIBA SV. GABRIJELA

O D LI KO VANJA: s reb r na m ed alja za h rab ros t 1. in 2. stop nje, vojaš k i zaslu žni k rižec 3. stop nje, Karlov k rižec, red železne k rone

»… V tistem trenutku se razpoči na njegovi jekleni čeladi ročaj granate, mu odbije šlem z glave, njega pa od silnega udarca omamljenega vrže po tleh, že v naslednjem trenutku poročnik zopet stoji – polit s krvjo in napol oslepljen se srdito bije naprej …« (Slovenec, 5. 10. 1917.)

aks Peterlin se je rodil 15. februarja 1894 v Komendi. Po maturi na šentviški gimnaziji je odšel na študij prava na Dunaj. Bil je uspešen telovadec, ki je deloval v telovadnem odseku Orla in se poleg prava izobraževal tudi za profesorja telovadbe.

Maks Peterlin, junak Škabrijela (Ilustrirani glasnik, 8. 11. 1917, hrani Mestna knjižnica Kranj)

Maks Peterlin je bil predlagan tudi za Leopoldov red, ki pa ga ni prejel. (Ilustrirani glasnik, 8. 11. 1917, hrani Mestna knjižnica Kranj)

Leta 1914 so ga vpoklicali v vojsko. Najprej je bil v rezervni častniški šoli v Gorici, nato pa je s pohodnim bataljonom odšel na rusko bojišče v Galicijo. S 27. domobranskim pehotnim polkom je kasneje prišel na soško bojišče, na položaje pri Rombonu. Za pogumno dejanje, ko je preprečil italijansko miniranje hriba, je prejel srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Avgusta 1916 je bil tudi povišan v poročnika, nato pa s polkom poslan na Tirolsko in prek Galicije spet nazaj na Sočo, kjer se je ponovno izkazal med 11. soško bitko v bojih na sv. Gabrijelu. Odlikovan je bil še s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Za medaljo je bil predlagan že leta 1916, a so mu jo zaradi neznanih razlogov podelili šele leta 1918. Že prej je dobil tudi red železne krone in bil predlagan za red Leopolda, a ga kljub potrditvi komandanta bataljona ni dobil. Je pa do konca leta 1917 dobil še vojaški zaslužni križ 3. stopnje in Karlov križec.

JOSIP POGA^NIK

VITEZ PLEMENITI

ODLIKOVA NJA : vojaški zaslužn i kr ižec 3 . r e da z vojn o de kor acijo

Identifikaci

jska značka Josip PR IIM EK : Pogačni k RO JST VO : 19. oktobe r 1866, Podnart PO LK in PO LO ŽA J: kra njski mladostrelci, zaledje OD LIK OVAN JE: vojašk i zaslužni križec 3. reda z vojno dekor acijo SM RT: 18. avgust 19 32, Podnart IM E:

»Bil je lep mož, elegantne postave, plemenitih potez v licu, živih sivomodrih oči z odkritim pogledom; močne rjave brke je imel podjetno navihane: v vsem prikupna osebnost, katere strumni nastop so omiljevale prirodna prijaznost in uglajene občevalne oblike.« (Slovenski biografski leksikon, 7. zv. Peterlin – Pregelj. -Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1949.)

osip Pogačnik se je rodil 19. oktobra 1866 v Podnartu. Star je bil komaj tri leta, ko so mu umrli starši. Iz rodnega Podnarta je zato kmalu odšel na študij v Ljubljano in v Pazin. Pravo je študiral v Gradcu, a je študij opustil, ker je, po smrti njegovega strica in skrbnika, domača hiša v Podnartu potrebovala gospodarja. Leta 1897 se je prvič spustil v politiko, saj je kandidiral na volitvah v državni zbor kot član katoliške stranke. Nekaj let kasneje je bil izvoljen kot poslanec v kranjski deželni zbor. Njegovo delo je pomembno za gospodarski dvig v radovljiškem okraju, predvsem njegov prispevek k izboljšavam na bohinjskih planinah, pri gradnji bohinjske železnice in blejskega vodovoda. Zato je postal častni občan v več gorenjskih občinah. Ko se je odprla soška fronta, je stopil na čelo formacij kranjskih mladostrelcev, katerih naloga je bila braniti Kranjsko, če soško bojišče ne bi vzdržalo. To so bile na hitro izurjene enote starejših mladoletnikov, tik pred vpoklicem v vojsko, ki so nadomestile pomanjkanje vojakov. Na podlagi znancev v avstrijskih vojaških krogih mu je uspelo pri generalnem štabu prikazati potrebo po obstoju teh enot. In za svoje zasluge pri njihovem organiziranju je dobil vojaški zaslužni križec 3. reda z vojno dekoracijo, čeprav ni nikoli stopil na bojišče.

Po koncu prve svetovne vojne se je za nekaj časa vrnil domov, nato pa se je udeležil bojev za Koroško, kjer je bil tudi zajet. Pobegnil je na Dunaj in nazaj v Ljubljano, nato pa ponovno odšel na Koroško in bil tam do leta 1920. Še vedno je bil aktiven telovadec, postal je tudi doktor prava. Zaradi poškodbe je počasi prenehal izvajati vaje, še vedno pa je deloval kot mentor in športni sodnik. Mobiliziran je bil tudi v drugo svetovno vojno, bil ujet in preživel nekaj časa po taboriščih, z družino v domovino vrnil šele leta 1946.

Naziv vitez je dobil že leta 1912, ker mu je kot predsedniku vojnega odseka poslanske zbornice v času prve svetovne vojne uspelo doseči sprejem nekaterih novih vojnih zakonov. Bil je predsednik prve Narodne vlade SHS, ki jo je ob zlomu monarhije leta 1918 v Ljubljani osnoval Narodni svet za Slovenijo. Njegova zasluga je, da je navkljub burnim razmeram obdržal mir in red v Sloveniji in jo obvaroval pred izgredi razbite avstrijske armade, ki se je vračala z bojišča na reki Piavi.

Umrl je 12. septembra 1982 na Golniku.

Umrl je 18. avgusta 1932 v Podnartu. Pokopan je na Ovsišah.

Josip Pogačnik, poveljnik kranjskih mladostrelcev in predsednik prve vlade SHS, ki se ni nikoli aktivno udeležil bojev na bojišču. (Narodna in univerzitetna knjižnica)

Časopis Gorenjec je poročal o odlikovanju Josipa viteza Pogačnika. (Gorenjec, 5. 3. 1915)

Tudi v časopisu Slovenec so med Dnevnimi novicami poročali o njegovem odlikovanju. (Slovenec, 30. 9. 1915)

35 Identifikac

a ijska značk

olajnar PR II M EK : P n to n A Kranju E: IM , Visoko pri 90 18 r a u n ja 7. R OJ ST VO : ni polk, J: 97. pehot ŽA LO PO in PO LK , soško bojišče rusko bojišče brost edalja za hra m a rn eb sr : JE , N OD LI K OVA a za hrabrost lj a ed m ta la st, 2. stopnje, z lja za hrabro a ed m a st a n bro križec Karlov četni ri Kranju 44, Visoko p 19 l ri p a . 30 : SM RT

ANTON POLAJNAR

ANTON RODE

OD LI KO VANJA: sreb r na m ed alja za h rab ros t 2. stop nje, zlata m ed alja za h rab ros t, b ronas ta m ed alja za h rab ros t, Karlov četni k rižec

ODLIKOVA NJA : sr e br n a medalja za hr abr ost 1 . stopn je, zlata medalja za hr abr ost

»Ko ga je mati prosila, naj se vendar raje bolj varuje, je odgovoril, da vojak ne sme poznati nobenega strahu in nobene nevarnosti.« (Slovenec, 20. 12. 1915.)

»Ta drzni mož se je v naskoku na Monte Cengio dne 3. 6. 1916 odlikoval s spretnim vodenjem svoje čete …«

nton Polajnar se je rodil 7. januarja 1890 na Visokem pri Kranju. Družina se je kasneje preselila v Križe pri Tržiču, kjer je obiskoval osnovno in meščansko šolo ter se izučil ključavničarske obrti. Konec julija 1914 je Polajnar s 3. bataljonom 97. pehotnega polka med prvimi odšel na rusko bojišče, v Galicijo. Konec leta 1914 je zaradi zime in slabih razmer na bojišču zbolel in je moral oditi na zdravljenje. Nekaj časa se je zdravil tudi na Dunaju, po okrevanju pa je odšel na krajši dopust. Po vrnitvi z dopusta je bil Polajnar dodeljen v X. pohodni bataljon 97. pehotnega polka. Po vstopu Italije v vojno leta 1915 je bil polk premeščen na soško bojišče. Prvič se je v boju izkazal poleti 1915, ko se je boril pri Doberdobu. Takrat je bil odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Polajnar je bil iz desetnika kmalu povišan najprej v četovodjo, nato pa v narednika, orožarskega mojstra 1. razreda. Polajnar je sodeloval tudi v najhujših bojih za Šmihel in se spet odlikoval s svojo hrabrostjo, tako da je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. Oktobra 1915 je bil kot vojak X. pohodnega bataljona 17. pehotnega polka v bojih na Doberdobu odlikovan z bronasto medaljo za hrabrost. Predlagan je bil za povišanje v višjega orožarskega mojstra, odlikovan pa je bil tudi s Karlovim četnim križcem.

Anton Polajnar (Jörg C Steiner: Heldenwerk 1914–1918: die Träger der Goldenen Tapferkeitsmedaille und der Goldenen Tapferkeitsmedaille für Offiziere im Ersten Weltkrieg. Institut für Auszeichnungswesen und Uniformkunde, Wien; Frankfurt; Znaim 2010.)

Časopis Slovenec je poročal o zlati medalji za hrabrost Antona Polajnarja. (Slovenec, 14. 10. 1915)

Identifikaci

jska značka Anton PR IIM EK : Rode RO JST VO : 17. januar 1895, Rodica PO LK in PO LO ŽA J: 27 . domobranski pehotni polk, rusko bojišče, soško bojišče, romunsko bo jišče, Tirolska OD LIK OVAN JE: srebrna medalja za hrabrost 1. stopnje, zlata med alja za hrabrost SM RT: 9. avgust 19 17, Tifesti IM E:

(ÖSTA/KA, Belohnungsakten des Weltkriegs 1914–1918, Manschaftsbelohnungsasuträge, Anton Rode, MBA 646.711, karton 366.)

nton Rode se je rodil v vasi Rodica 17. januarja 1895. Po osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo v Ljubljano. Leta 1915 je kot dijak postal enoletni prostovoljec. Sprva je bil dodeljen k 27. domobranskemu pehotnemu polku in skupaj z drugimi prostovoljci poslan na urjenje v ljudsko šolo na Vrtači. Že maja 1915 je odšel na rusko bojišče in avgusta istega leta na soško bojišče, na položaje pri Rombonu. Februarja 1916 je bil spet premeščen, in sicer na Tirolsko. Tam se je zelo izkazal v bojih za Monte Cengio ter bil za svoje junaško dejanje, ko je vdrl v sovražnikov strelski jarek in ga porazil z ročnimi granatami, odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Septembra 1916 je bil poslan v zaledje v šolo za rezervne častnike na avstrijsko Štajersko. Povišan je bil v rezervnega praporščaka in opravil maturo, nato pa bil poslan na romunsko bojišče, kjer se je ponovno izkazal v bojih pri Tifestiju. S svojo četo je vdrl v sovražnikov obrambni jarek in v boju mož na moža 9. avgusta 1917 izgubil življenje. Posmrtno je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost, ki jo je prejela njegova mati, a se ni nikoli sprijaznila s sinovo junaško smrtjo.

Anton Rode je v vojsko odšel že kot dijak in leta 1917 v bojih na romunskem bojišču pri Tifestiju izgubil življenje. (Ilustrirani glasnik, 24. 1. 1918, hrani Narodna in univerzitetna knjižnica)

Po razpadu habsburške monarhije je bil do leta 1941 zaposlen v bojnem skladišču v topniški vojašnici v Ljubljani, nato pa se je poleti 1942 upokojil. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v taborišče na Rabu. Po zlomu Italije se je vrnil domov in umrl 30. aprila 1944 na Visokem pri Kranju.

Posmrtno je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. (Slovenec, 9. 10. 1917)

36 Id

ka značka entifikacijs

IM E: Joža še PR II M EK : Tom . februar R OJ ST VO : 20

1850, Podnartu Poljšica pri , ičarski polk J: 13. topn ŽA LO PO naj u in PO LK e divizije, D k iš n p to k ol 6. p Leopoldovega ec ž ri k i k eš : vit OD LI K OVA N JE je rižec 2. stopn k i n ez el ž , a a red 37, Ljubljan 19 er b em ec d SM RT: 5.

JOŽA TOMŠE

PLEMENITI SAVSKODOLSKI

OD LI KO VANJA: vitešk i k rižec Leop old oveg a red a, železni k rižec 2. stop nje

»…od vstopa 1873 v vrste naše armade, je od stopnje do stopnje napredoval v činih, več kot trideset let pa neprekinjeno in vedno brezhibno služil, kakor je tudi pred sovražnikom preizkusil svojo hrabrost…« (Joža Tomše, plemeniti Savskidol: 1850–1937. KUD Tabor, Podbrezje 2008, str. 18.)

oža Tomše se je rodil 20. februarja 1850 na Poljšici pri Podnartu. Po končani osnovni šoli je v Kranju obiskoval nižjo gimnazijo, višjo pa v Ljubljani, kjer je leta 1869 z odliko maturiral. Njegov sošolec na gimnaziji v Ljubljani je bil ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič, s katerim sta vse življenje ostala dobra prijatelja. Po maturi se je odločil za študij matematike in fizike na Dunaju. Po treh letih in pol je moral Tomše študij prekiniti, ker so ga vpoklicali k vojakom. Po enem letu pri vojakih je opravil šolo za kadete častnike in postal poročnik topništva, prvo vojaško službo pa je dobil v 13. topničarskem polku. Na Dunaju je opravil še višji topniški tečaj. Svoj ognjeni krst je doživel ob avstro-ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878. Joža Tomše, plemeniti Savskodolski, 1916 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Joža Tomše in Josipina Tomše, rojena Pavlin, okrog leta 1885 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Družina podmaršala Joža Tomšeta okrog leta 1900: od leve sin Fran, žena Jožefa, rojena Pavlin, Joža Tomše in hčerka Ana (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Leta 1897 se je Joža Tomše z družino preselil na Dunaj, saj je bil dodeljen vojnemu tehničnemu odboru. Leta 1900 je postal profesor na topničarski šoli v Veszprému, leta 1905 pa so ga premestili na vojno ministrstvo na Dunaj. Leta 1907 je bil povišan v topniškega polkovnika in bil imenovan za poveljnika 6. polka topniške divizije, hkrati pa mu je cesar Franc Jožef podelil plemiški naziv, plemeniti Savskodolski. Tomše se je upokojil leta 1913 s činom generalmajorja, prejel pa je tudi viteški križec Leopoldovega reda. Ko se je začela prva svetovna vojna, je bil Joža Tomše reaktiviran v vojaško službo. Do konca vojne je bil predsednik tehniškega vojnega odbora na Dunaju, avgusta 1916 pa je prejel železni križec 2. stopnje in bil povišan v podmaršala, kar je bil najvišji čin ali častni naslov za pretekle zasluge. Aprila 1918 se je upokojil. Umrl je 5. decembra 1937 v Ljubljani. Pokopan je v družinskem grobu v Podbrezjah.

JOŽEF »PEPE« ZUPAN HRABRI JOŽKO IZ TRŽIČA

ODLIKOVA NJA : dvakr at br on asta medalja za hr abr ost, dvakr at sr ebr n a me dalja za hr abr ost 2 . stopn je , dvakr at sr ebr n a me dalja za hr abr ost 1 . stopn je , Kar lov če tn i kr iže c, me dalja za r an je n ce, zlata medalja za hr abr ost

Identifikacijska zn ačka Jožef PR IIM EK : Zupan RO JST VO : 28. avgu st 1894, Tržič IM E:

PO LK in PO LO ŽA J: 27

. domobranski pehotn i polk, 22. domobranski hotni polk, 3. gra domobranski pehope ški tni polk, rusko bojiš soško bojišče, Tirolsk če, a

OD LIK OVAN JE: akrat bro sta medalja hrabrost, dvakdv za rat srebrna na medalja 2. stopnje, dvak hrabrost brna medaljaza 1. stopnje, Karlovratčetsre hrabrost križec, edaza ranjence, zlata medani lja za lja za hrabm ros t SM RT :

4. april 1966, Tržič

»V letu 1918. je stal Suppan na Monte Grappa. Kot vodja izvidniškega krdelca je zavojeval vrh Monte Pertica, uplenil štiri strojnice, dva gorska topa in pripeljal 16 ujetnikov. Od njegovih ljudi je ostalo le pet mož živih. Za ta odličen čin je dobil kot sedmo odlikovanje zlato svetinjo za hrabrost in še ostalih živih pet mož je dobilo veliko srebrno medaljo za hrabrost.« (Karawanken Bote, slovenska izdaja, 9. 12. 1942.)

ožef Zupan se je rodil 28. avgusta 1894 v Tržiču. Izučil se je za čevljarja, nekaj časa je bil zaposlen tudi v tržiški tovarni Peko. Na začetku prve svetovne vojne je s 27. domobranskim pehotnim polkom odšel na rusko bojišče. Za božič 1914 je bil ranjen pri Jaroslavu. Ko je okreval, se je prostovoljno javil za ponoven odhod na bojišče in dodelili so ga k 22. domobranskemu pehotnemu polku ter ga februarja 1915 znova poslali na rusko bojišče. Kot član patrulje, ki je pri Samboru zajela 30 ruskih vojakov, je prejel bronasto medaljo za hrabrost. Ko sta v spopadu šestčlanske avstro-ogrske izvidniške patrulje z osemnajstimi ruskimi vojaki preživela le Zupan in eden izmed njegovih vojaških tovarišev, je bil odlikovan še s srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Ko mu je kot poveljniku izvidniške patrulje v bližini trdnjave Przemysl uspelo prerezati ruske telefonske žice in zajeti še 50 ruskih vojakov z dvema strojnicama, je bil odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje in bil nagrajen z izrednim dopustom. Po vrnitvi z dopusta je s pohodnim bataljonom 3. graškega domobranskega pehotnega polka odšel na soško bojišče. Za reševanje ranjencev je bil ponovno odlikovan z bronasto medaljo za hrabrost. Leta 1916 je bil premeščen na Monte Zebio na Tirolskem. Tu je bil za zavračanje italijanskih napadov pehote drugič odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 2. stopnje. Oktobra 1917 je bil za svoja drzna

Jožef Zupan (Jörg C Steiner: Heldenwerk 1914–1918: die Träger der Goldenen Tapferkeitsmedaille und der Goldenen Tapferkeitsmedaille für Offiziere im Ersten Weltkrieg. Institut für Auszeichnungswesen und Uniformkunde, Wien; Frankfurt; Znaim 2010.)

dejanja v času avstro-ogrsko-nemškega preboja pri Kobaridu odlikovan še drugič s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. stopnje. Prejel je tudi Karlov četni križec in medaljo za ranjence. Jeseni leta 1918 je bil Zupan na položajih v bližini masiva Grappa. Kot poveljniku izvidniške patrulje mu je uspelo zavzeti vrh Monte Pertica, za kar je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost in povišan v četovodjo, njegovi vojaki pa so prejeli srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Oktobra 1918 je odšel na daljši dopust, tako da je zlom Avstro-Ogrske dočakal doma. Po končani prvi svetovni vojni je bil nekaj časa orožnik v Lučah, nato pa je do začetka druge svetovne vojne v Tržiču opravljal poklic čevljarja. Umrl je 4. aprila 1966 v Tržiču.

Vsebina

Slovenski polki v avstro-ogrski vojski v času prve svetovne vojne 17. pehotni polk 7. pehotni polk 47. pehotni polk 7. lovski bataljon Štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5 26. domobranski pehotni polk/26. strelski polk 27. domobranski pehotni polk/2. gorski strelski polk 87. pehotni polk 97. pehotni polk

4 6 7 8 9 10 11 12 13 14

Uniforme, vojaški čini in oznake v avstro-ogrski vojski 15 Avstro-ogrska vojaška odlikovanja v prvi svetovni vojni 18 Kriteriji za prejem odlikovanj Vojaški redovi Vojaške medalje Medalja za hrabrost Vojaški zaslužni križec Vojaška zaslužna medalja (Signum Laudis) Spominske medalje in križci

Prejemniki odlikovanj z Gorenjske Razglednice z motivi prve svetovne vojne so iz zbirke starih razglednic Gorenjskega muzeja.

Mihael Hočevar Jožef Hribar Maks Peterlin Josip vitez plemeniti Pogačnik Anton Polajnar Anton Rode Joža Tomše, plemeniti Savskodolski Jožef »Pepe« Zupan

19 20 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35