Katalog Vzemi si čas by Gorenjski muzej

KRANJ, 2019 2

Vzemi si čas …

Kazalo

Avtorici besedil: Anja Poštrak, mag. Barbara Kalan

Uvodna beseda

Vzemi si čas …

Čas vse dozori

Avtorica Kataloga ur iz zbirk Gorenjskega muzeja: dr. Maja Lozar Štamcar (Narodni muzej Slovenije) Uvodna beseda: mag. Marjana Žibert Strokovna pomoč: mag. Tatjana Dolžan Eržen (Gorenjski muzej) Oblikovanje: Tjaša Štempihar, Studio okus, d. o. o. Jezikovni pregled: Iza Lucija Korošec Fotografije: Čebelarski muzej v Radovljici (Miran Kambič), Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska, Gorenjski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice, Boštjan Gunčar, mag. Irena Jeras Dimovska, mag. Barbara Kalan, Kovaški muzej Kropa, Loški muzej Škofja Loka, Medobčinski muzej Kamnik, Mestni muzej Ljubljana, Mestni muzej Radovljica, Muzej slovenske policije (Marko Fric), ©Narodna galerija, Narodni muzej Slovenije (Tomaž Lauko), Anja Poštrak, Slovenski etnografski muzej (Marko Habič), Tržiški muzej (Milan Malovrh) Konservatorsko-restavratorski posegi na predmetih: Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska, mag. Irena Jeras Dimovska Tisk: Jagraf, Trboje Naklada: 300 izvodov Cena: 10,00 EUR Izdal: Gorenjski muzej, zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo

Pametni gledajo na sonce, bedaki gledajo na uro: doživljanje časa na podeželju

Dobro živeti, srečno umreti: od rojstva do smrti

Odmerjeni čas je kratek

Izgubil sem občutek za čas, tedni in meseci bežijo mimo mene: sodobna pojmovanja časa

Časa ne merimo z urami, temveč s trenutki: od sončne do pametne ure

Uro je mogoče popraviti, le časa ni mogoče ustaviti

Seznam urarjev na Gorenjskem od 18. do konca 20. stoletja

Katalog ur iz zbirk Gorenjskega muzeja

Seznam uporabljenih virov in literature

Gorenjski muzej Tomšičeva 42 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si Razstavljeni predmeti so iz zbirk Gorenjskega muzeja. Razstavo in katalog sta omogočila Mestna občina Kranj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Uvodna beseda

časov raziskujemo in interpretiramo za današnji in jutrišnji čas, da bi dediščino in umetnost spoznal, užival ter soustvarjal najširši krog deležnikov.

Živimo v družbi, ki ustvarja razmere in vrednote, ob katerih dobimo občutek, da čas teče zelo hitro. Časa nam nenehno zmanjkuje, ker smo v položaju stalnega hitenja in sprejemanja neštetih dražljajev. Našo družbo obvladuje stalno širjenje delovnega časa tudi v zasebni čas. Mnogi doživljajo stresne časovne pritiske in imajo občutek, da je nujno stalno in hitro delovanje, sicer bomo ostali na robu neke skupnosti. V današnji družbi velja prepričanje, da je čas izgubljen, če je neučinkovit, neproduktiven in nedobičkonosen. Predmeti iz delavnice kranjskega urarja Ivana Vidmarja. (Foto: Barbara Kalan)

Razstava in katalog s pomenljivim naslovom Vzemi si čas … nas nagovarjata, naj se ustavimo in se posvetimo sebi, najbližjim, stvarem, ki nas veselijo in bi jih radi počeli. Seveda si v Gorenjskem muzeju želimo, da bi si vzeli tudi čas za srečevanja in druženja na naših razstavah in dogodkih. Iskreno se zahvaljujem avtoricama razstave Anji Poštrak in mag. Barbari Kalan, ki sta dojemanje časa od preteklosti do danes predstavili z različnimi pomniki gorenjske dediščine. Opozarjata nas na kronološki in merjeni čas, hkrati pa nam ponujata izkušnjo časa, ki izhaja iz vsakdanjega življenja ljudi, njihovih izkušenj in spominov. Zelo me veseli, da smo v okviru razstavnega projekta uspeli konservirati in restavrirati nad dvajset različnih ur iz zbirk Gorenjskega muzeja, za kar se zahvaljujem sodelavkam Sandri Dimitrijević, Anamariji Dimovski in mag. Ireni Jeras Dimovski.

Vsi posamezniki čas doživljamo zelo drugače. O njem največkrat niti ne razmišljamo, temveč se nam zdi nekaj samoumevnega, ker predstavlja neoprijemljivo dimenzijo in fizično ne obstaja. O minevanju in krhkosti časa, nepovratnosti dogodkov in trenutkov ne razmišljamo pogosto, morda le ob osebnih preizkušnjah in življenjskih prelomnicah. Nedavno sem brala obširno razmišljanje, da smo premalo usmerjeni v življenje sedanjosti, v tem trenutku. Raje se ukvarjamo s preteklostjo in premišljujemo, kaj bo. A posameznik ali skupnost brez spomina in pogleda naprej ne obstajata. Temu pritrjujemo vsi muzealci, ki raznolike materialne in nesnovne spomine minulih

mag. Marjana Žibert, direktorica 7

(kljub želji nekaterih kustosov prejšnjih generacij) ni prišel njihov čas, da bi jih predstavili na razstavi.

Leta 1945 je tedanja vlada Demokratične federativne Jugoslavije ustanovila Federalne zbirne centre, katerih namen je bil, da bi »zbirali, čuvali in razdeljevali zasežene predmete – knjige, umetniška dela in druge predmete kulturne dediščine« z namenom ustanovitve centralnega slovenskega muzeja. Šlo je za zaplenjene predmete iz inventarjev, stanovanj, vil in dvorcev premožnih meščanov. Ukinitev Federalnega zbirnega centra je pomenila odprodajo, oddajo ali izposojo pridobljenih del. V sedemdesetih letih 20. stoletja smo v Gorenjskem muzeju zbirko kulturne zgodovine dopolnili z večjo količino najrazličnejših, večinoma stenskih in stoječih ur, ki so po izvoru najverjetneje del zapuščine Federalnega zbirnega centra. Dokumentacija o tem ni ohranjena, tudi takratni zaposleni stojijo za podatkom o »zaplenjenih urah«. Od kod so ure dejansko prišle in kakšne zgodbe nosijo, lahko samo ugibamo. Edina verodostojna zgodba, ki jo poznamo, je tista po njihovem prihodu v muzej. Ure smo v vseh letih večkrat selili, jih fotografirali, shranjevali na različne načine, ki so jih prinašale menjajoče se smernice stroke, a vse do danes

Tudi sami sva se znašli pred vprašanjem, kako zaprašeno zbirko ur, o katerih ne vemo praktično ničesar, umestiti v kontekst neke razstave. Muzealci vedno težimo k čim popolnejši dokumentaciji o izvoru predmetov, njihovi uporabi, lastnikih ... pri tej tematiki pa nisva imeli na voljo prav ničesar. Ker je glavna naloga ur, da nam kažejo čas, se nama je zdelo smiselno, da vsebino gradiva okoli pojma časa. Ure na razstavi in v katalogu nam zato služijo kot kulisa vsebini, ki se osredotoča na dojemanje pojma časa v različnih obdobjih naše preteklosti. Že omenjene ure dopolnjujejo tudi ure iz zbirke novejše zgodovine in sodobnosti. Odgovor na vprašanje, kaj sploh predstavlja čas, se skozi socialne, politične, gospodarske in kulturne spremembe ves čas na novo oblikuje. Pogosto ukvarjanje s časom in njegovo raznovrstno obravnavanje znotraj različnih znanosti in ved pa nakazuje njegov velik pomen, ki ga ima za 8

Ker pa ura brez urarja ne tiktaka, predstavljava tudi pregled urarske obrti na Gorenjskem. Podatke sva pridobili večinoma iz časopisnih in arhivskih virov. Ugotavljava, da je imelo urarstvo ves čas poseben status, urarji so bili večinoma bolj popravljalci kot pa izdelovalci ur. Fotografskega gradiva na to temo ni veliko, niti se ni s preučevanjem urarstva na Gorenjskem doslej nihče ukvarjal. Zato kot izhodišča za morebitne nadaljnje raziskave v katalog dodajava še seznam urarjev na Gorenjskem od 18. do konca 20. stoletja, ki sva ga sestavili na podlagi do sedaj zbranih podatkov.

vse individualne in družbene aspekte našega življenja. Koncepcija časa je pomembna za uravnavanje biološkega in družbenega življenjskega ritma in z njim tesno povezana. V katalogu in na razstavi se lahko sprehodite od življenja, ki ga je narekovalo menjavanje letnih časov, časa setve in žetve, do časa, ki ga je oblikovalo krščanstvo, pojava prvih mehaničnih ur, ideje ure kot posvetne enote časa, ko je ura postala nov razsodnik časa, naše dejavnosti pa vedno bolj časovno strukturirane. Pogled v nebo in menjavanje letnih časov je bilo prvo zavestno srečanje človeka s časom. Sledenje trenutnemu položaju v času je bilo nujno za izvajanje poljedelskih opravil, verskih obredov, tržnih dni, festivalov in drugih religiozno, ekonomsko ali socialno pomembnih dni v za to namenjenih obdobjih. Zgodovina modernega koledarja, ki nam danes ureja življenje, se je nerazdružljivo prepletala s filozofijo narave ter zgodovino astronomije in matematike. Tisočletja je bilo merjenje in obvladovanje časa uganka. Danes pa najbolj točne ure na svetu v 16 milijardah let prehitevajo ali zaostajajo le za sekundo!

S časom vedno gospodari družba. In današnja nam prosto porabo časa dopusti zgolj v obsegu za kratkoročno regeneracijo. Raziskave so pokazale, da naj bi pomanjkanje časa in časovna stiska veljala za enega izmed največjih stresnih dejavnikov. Hvala, ker ste si v vaši naglici vzeli čas … za branje kataloga, za ogled razstave in za prijetna druženja v našem muzeju. Naj vam vse to pomeni sprostitev ob vsakdanjem stresu in poživitev pred naslednjimi časovnimi izzivi. 9

»/…/ Vse dežele med rekami Muro, Dravo, Savo in Sočo ter daljno Donavo na polnoči so tisto pomlad zaživele kakor mogoče še nikoli. V trumah za trumami so prihajali slovenski selivci v nove kraje. Kača voz je našla sleherno vozno pot. Kolikor bolj so se odtekale vode, toliko živahnejše je bilo spet gomezenje po kratki spomladanski upočasnitvi, ko so bila tla preveč globeča. Drzni konjeniki so predirjali širna ozemlja, iščoč rodovitnih tal za enoletni pridelek za svoj rod. Prva razočaranja so bila ob vigredni odjugi, ko se je izpod snega pokazala tala zemlja, pa ne taka, kakor so jo pričakovali starešine, ki so se naselili že v pozni zimi na nji, upajoč, da jo bodo s spomladansko oraljo razrezali na rodovitne brazde. Zdaj pa so sprevidevali, da je premočvirna, da bi jo kazalo obdelovati, zlasti še, dokler je boljše na pretek. /…/« (Janko Moder: Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu. 2, Vladar Samo. Celje: Mohorjeva družba, 2004, str. 169)

Glavni gospodarski dejavnosti prebivalcev Karniole sta bili verjetno poljedelstvo in živinoreja. Oba sta bila prilagojena letnim ~asom. (Timotej Knific: Tu bo naš dom, 1998, str. 37)

Človek je zgodovinsko, družbeno in kulturno bitje, ki oblikuje čas in katerega oblikuje čas. Razumevanje časa je povezano z odnosom do sveta, delovanjem ljudi, njihovo zavestjo in življenjskim ritmom. V različnih obdobjih preteklosti so pri členitvi časa ključno vlogo odigrali vera, ideologija, institucije in proizvajalni sistemi.

ugodnejše podnebje, rodovitnejša zemlja, prisojna lega in bližina rek ter prometnih poti. Za nemirno obdobje je bilo značilno iskanje varnejših zatočišč v višjih legah ter oddaljenost od glavnih prometnic, ko je bil osnovni človekov cilj preživetje. Po naselitvi na območju Karniole (obsegala je Gorenjsko, Ljubljansko kotlino in vzhodno Notranjsko) so se Slovani verjetno preživljali s poljedelstvom in živinorejo. Delali in živeli so skladno z naravnim letnim vegetacijskim ciklom, v katerem je bil pomemben predvsem čas setve in saditve. Verjetno so poznali neko zgodnejšo obliko poljedelskega koledarja, od letnih časov pa so ločili poletje in zimo ter morda tudi pomlad kot

Na današnji slovenski prostor so najzgodnejše skupine slovanskih prednikov skupaj z Avari verjetno prišle v zadnji četrtini 6. stoletja. Slovani so bili v času prve naselitve del mogočne vojske avarskega gospostva. Pri poselitvi je imel pomembno vlogo geografski dejavnik. V obdobjih relativnega miru so bili glavni dejavniki naselitve 11

O poljedelstvu v Karnioli pri~a zakladna najdba iz Sebenj pri Bledu. Predmete je v prvi tretjini 9. stoletja (okrog leta 820) zakopal njihov lastnik, blejski doma~in. Med njimi so arheologi leta 1985 našli tudi ve~ železnih kosov, ki jih je njihov lastnik snel z razli~nih vrst orodja, s katerimi je obdeloval svojo posest: konice lahkega rala, lemež pluga, rovnico in kosirje, s katerimi je rezilo kose pritrdil na držaj. (Andrej Pleterski: Sebenjski zaklad. V: Arheološki vestnik, 38/1987, str. 288)

Kot merilo za čas so služile tudi lunine mene. Staroslovanska beseda »mesec« pomeni nebesno telo in nekakšne večdnevne časovne enote. Pojem tedna je bil slovanskim prednikom še neznan, poznali pa so krožno ponavljanje enoletnih sezon: konec letnega poljedelskega ciklusa so pojmovali v poletnem času, verjetno po žetvi. Noč in dan sta določali tema in svetloba.

prehodni čas. Prvotno je slovanska beseda »leto« pomenila toplo letno obdobje, beseda »zima« pa mrzel letni čas. Staroslovanska beseda »jeseni« pa je bila pomensko povezana s pojmom žetve in ni pomenila letnega časa. Leto so časovno delili na krajše časovne enote. Sled te delitve je ohranjena v slovenskih imenih za mesece, prvič izpričanih šele leta 1466. Martin iz Loke je tedaj zapisal imena za januar »prosynicz«, februar »setstzann«, marec »susecz«, april »maly trawen«, maj »weliky trawn«, junij »bobouczwett«, julij »maly serpan«, avgust »veliky serpan«, september »poberuch«, oktober »listognoy«, november »kozowperschk« in december »grüden«. Vsaj nekatera od teh imen so bila v skupni slovanski rabi že pred naselitvijo Slovanov na prostor današnje Slovenije. Pred pokristjanjenem so ta imena pomenila različno dolge časovne enote. Obdobja so bila določena z naravnimi ciklusi in so se v posameznih letih začenjala različno, vendar so si sledila v stalnem sosledju, torej so že predstavljala prvi koledar.

Pri slovanskih prednikih je bilo pomembno merjenje časa z generacijami, prevladujoče pa je bilo krožno pojmovanje časa. Mere ciklusov so predstavljala poljedelska dela, medtem ko so prvine premočrtnega pojmovanja časa – merjene z luninimi menami, dnevi in deli dnevov – lahko bile le nepovezane enote, časovno poljubno vključene v poljedelsko leto. Beseda dan, »den«, je zapisana v vseh treh Brižinskih spomenikih. Slovanski predniki so pri delitvi dneva lo~ili za~etek in konec ali prvi in zadnji del. Ta dva pojma pojasnjujeta tudi staroslovanski besedi »jutro« in »ve~er«; slednja je zapisana celo v prvem Brižinskem spomeniku, obe pa sta se v slovenš~ini ohranili do danes. (Brižinski spomeniki, faksimile, 1992)

»Cerkveno leto je vsako solnčno leto z ozirom na zgodovino odrešenja človeškega rodu. Kar je Bog človeštvu storil, in kar mu še vedno deli, to hoče sveta cerkev vernikom staviti pred oči ter jih nagibati, da se obračajo k svojemu pravemu namenu - k Bogu. Zato je dogodke odrešenja cerkev porazdelila na posamezne dneve v letu, da bi se vsako leto verniki v spominu na blažilne resnice vnemali za sveto življenje /…/« (Gregorij Pe~jak: Stoletna pratika dvajsetega stoletja: 1901–2000. V Ljubljani: Katoliško tiskovno društvo, 1901, str. 91)

V začetku

Pred naslovno stranjo Stoletne pratike iz leta 1840 je bila objavljena celostranska podoba: »Poméni neizmérni vesolni svét. V srédi je solnce, okoli njega se 7 glavnih, ali pervih, planétov v 7 krogih premika. To je soln~na sostava (ali soln~ni sistem), okoli ktére na vse strani druge soln~ne sostave vesolniga svetá stojé. Ta podoba obmeji staro podobo vé~nosti, namre~ podoba kaže, ktéra je tako v krog zvita, de konc trupla svojiga v ustih derži; in tako se nam neizmérno obsežje vesólniga sveta pokazuje. Roka vsegamogo~nosti iz oblakov molí, ka~o za vrat deržijo~, obderži miljone son~nih sostav tavžent in tavžent lét, zmérej v enakim rédu. Vesolni svét so bukve, iz ktérih se nam bitje nar modréjšiga, dobrotljiviga in vsegamo~niga Boga zeló gotovo spri~uje.« (Stoletna pratika devétnajstiga stolétja od 1801–1901, 1840)

z nepremakljivimi prazniki. Na Gorenjskem se cerkvena koledarja omenjata že v 15. stoletju. V radovljiški matrikuli iz leta 1468, ki na začetku obsega koledar, so imena mesecev zapisana v slovenščini. Konec 15. stoletja pa so v župnijski cerkvi sv. Kancijana v Kranju pri daritvi svete maše po oglejskem obredu uporabljali stare pisane mašne bukve, ki so imele na začetku koledar z nepremakljivimi in premakljivimi prazniki. S koledarji je Cerkev obvladovala in nadzirala življenje. Posvetna koledarska orientacija je bila potrebna tudi obrtnikom in trgovcem v mestih. V mestnem in plemiškem okolju so v 16. stoletju že datirali dneve s tekočo zaporedno številko dneva v mesecu. V 17. stoletju so bili koledarji med plemstvom in meščanstvom nekaj povsem navadnega. Na dostopnost in uveljavljenost koledarjev je vplivala pismenost, ki je močno naraščala zlasti od sredine 19. stoletja naprej.

Naše pojmovanje časa je oblikovalo krščanstvo, ki je razširilo predstavo o premočrtnem in krožnem pojmovanju časa. Krščansko pojmovanje časa izhaja iz predpostavke, da so dogodki neponovljivi. Z idejo nastanka sveta iz nič je krščanstvo prineslo tudi idejo nastanka časa. Trditev o premočrtnosti časa izhaja iz bibličnih napovedi o prihodu božjega sina in poslednji božji sodbi. Katoliška cerkev se je v svojem delovanju oprla na rimski julijanski koledar, ki je bil v rabi do leta 1583, ko so uvedli gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo še danes. Po julijanskem koledarju je Cerkev bogoslužne obrede zelo natančno razdelila tako glede na letni kot na dnevni ritem. Med višjimi družbenimi sloji so bili v tem času že v rabi rokopisni koledarji, od 16. stoletja dalje tiskani koledarji. Obstajali so splošni in posebni cerkveni koledarji; slednji so bili t. i. večni koledarji 15

V slovenš~ini je prvi natisnjeni koledar izšel leta 1557. Primož Trubar je knjigi Ta pervi Deil tiga Noviga Testamenta dodal koledar z naslovom Ta Slovenski kolendar kir vselei terpi, ki je bil namenjen ljudskemu branju. Mesece je poimenoval s slovenskimi imeni, dneve v mesecih je teko~e oštevil~il od prvega do zadnjega, dodal jim je tudi imena praznikov oziroma svetnikov.

Prva slovenska pratika je bila natisnjena leta 1726. Prvi slovenski prevod Stoletnega koledarja je leta 1787 napisal Anton Breznik. Poimenoval ga je Ve~na pratika. Do leta 1803 je izšlo še sedem oziroma osem natisov pratike.

Gvidon Birolla: No~ni ~uvaj v Škofji Loki. (Foto: Marko Fric, hrani Muzej slovenske policije)

No~ni ~uvaj ima v desni roki helebardo in v levi svetilko. Stoji ob vodnjaku na Mestnem trgu, v ozadju se vidi Homanova hiša.

(Anton Breznik: Vezhna pratika od gospodarstva, 1789)

(Primož Trubar: Ta slovenski kolendar 1557, faksimile, 1986)

Vsaj do sredine 12. stoletja se plemstvu štetje let ni zdelo pomembno, saj številne listine sploh niso bile datirane. Morda nekateri plemiči štetja let sploh niso poznali. Letnice so se najprej pojavile v cerkveni umetnosti – na freskah. Na Gorenjskem je javno datiranje z letnicami vidno med drugim pod obokom cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu (podoba sv. Bolfenka, 1453), na zunanjščini cerkve sv. Miklavža v Mačah (pohod in poklon svetih treh kraljev, 1467), v podružnični cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Svetem Primožu nad Kamnikom (Kužna slika, 1504) in v cerkvi sv. Tomaža v Britofu pri Kranju (prezbiterij, 1512). Letnice so postale

pogostejše v 16. stoletju. Datirali so predvsem dragocenejše in pomembnejše izdelke. Veliko pričevalno vrednost imajo letnice na znamenjih, ki pa so se do 19. stoletja pojavljale le na tistih znamenjih, ki so bila postavljena v spomin na nesrečne dogodke ali v zahvalo Bogu za rešitev iz nezgod. Potreba po javno oznanjevanem času se je v necerkvenem okolju najprej pojavila v mestih. Kmalu po nastanku mest je k mestnemu življenju začelo spadati tudi stražarjenje, posebej zoper požare. Velika večina tedanjih hiš je bila lesena, 16

krita s slamo ali skodlami, tako da je bil ob kurjenju na odprtih ognjiščih strah pred ognjem zelo upravičen. Nočni čuvaji so morali stražiti celo noč, izklicevati ure v dokaz budnosti in paziti na ogenj. Po mestih na Slovenskem je bila služba čuvaja verjetno uvedena že v 13. stoletju. Na Gorenjskem se služba nočnega čuvaja omenja v Železnikih, Škofji Loki, Kropi, Stari Fužini, Šutni pri Kranju in Domžalah. V Železnikih je nočni čuvaj pel: »Ura je že štiri odbila v turnu svetega Antona: vsi boste morali kmalu vstat, jaz pa lahko odšel bom spat.« V Ljubljani so imeli nočnega čuvaja s helebardo in svetilko že pred letom 1548, ko so uvedli javno mestno uro.

Cerkveno pojmovanje časa je bilo razdeljeno v različne kategorije: v »čas človeškega življenja«, ki je imel začetek in konec; »večnost«, ki je obstajala izven časa in je pripadala le Bogu ter »vek«, ki je obsegal začetek, ne pa tudi konca in je obstajal med »večnostjo« ter »časom človeštva«. Cerkev je v srednjem veku izgubljala popoln nadzor nad časom, zato je vedno močneje posegala v človekov biografski čas: rojstvo, krst, poroko in smrt je vedno tesneje povezovala s cerkvenimi obredi. V življenju kmeta je najdlje ostala izredno pomemben element. 17

»O mlaju sej, cepi, reži, veži. O ščipu plevi, do Jurja posadi, do Vida okoplji, do velike maše pokosi. O Miholi poberi sadje, do Martina posej pšenico.« (Gorazd Makarovi~: Slovenci in ~as. Ljubljana: Krtina, 1994, str. 120)

Panjska kon~nica »S polja gredo« s konca 19. stoletja prikazuje odlomek iz življenja kmeta. Prizor se dogaja ob ve~ernem zvonjenju, ko kmetje prenehajo delati in se trudni vra~ajo s košnje. (Foto: Marko Habi~, hrani Slovenski etnografski muzej)

Že od približno 11. stoletja so v cerkvenih zvonikih zvonili zvonovi, ki so tudi gorenjskega kmeta spremljali od zibelke do groba. Jutranje, opoldansko in večerno zvonjenje je ljudem uravnavalo dnevni ritem dela in počitka, naznanjalo sobotni konec delovnega tedna in praznično nedeljo. Ob zvonjenju zvonov so naši predniki prekinili delo, snemali klobuke, se pokrižali in molili. Jutranje zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki so v začetku 15. stoletja ogrožali naše kraje. Ljubljanska škofija je takrat ukazala, da naj ta čas verniki molijo za odvrnitev teh nadlog. Tudi opoldansko zvonjenje je v svojem izvoru povezano z molitvijo za zmago nad Turki. Zvonjenje ob mraku, ki je zadnje zvonjenje dneva, ima še daljšo tradicijo, saj izvira iz 13. stoletja. Kmečki človek ga je razumel kot oznanilo konca delovnega dneva.

Do sredine 20. stoletja je bila še več kot polovica prebivalstva agrarnega. Ljudje na podeželju so imeli izreden smisel za red, ki je izviral iz življenja in razmer. V poljedelsko naravnanem svetu gorenjskega človeka z močno kmetijsko dejavnostjo je bilo izkustvo velikega pomena. To dvoje se kaže tudi v dojemanju časa. Poleg izkustva je bila pomembna tudi povezanost z naravo, ki je bila »idealna ura« človeku na podeželju. Narava čas deli na dan in noč ter na letne čase. Merjenje dneva in noči, torej časa med sončnim vzhodom in zahodom, je bilo še vedno opazovanje sonca in lune. Ko je bilo sonce najvišje, je bila ura poldne, dnevna svetloba je bila merilo za dolžino dneva. Pogled v nebo je bil nasploh prvo srečanje človeka s časom.

Iz kme~kih zapuš~inskih inventarjev in oporok je razvidno, da si je le najbogatejša plast kme~kega prebivalstva lahko privoš~ila žepne ure. Dragocen predmet je vse do prvih desetletij 20. stoletja ostajal statusni simbol vaških veljakov.

Sejmi v Kranju so bili v letu 1795 v malem travnu ob sv. Marku (25. aprila), v kimavcu v sredo po sv. Matevžu (v sredo po 21. septembru), v kozoprsku na dan po sv. Lukežu (19. oktobra) ter v listognoju v sredo po sv. Martinu (v sredo po 11. novembru). ^e je sejem prišel na nedeljo ali praznik, se je za en dan prestavil. (Valentin Vodnik: Velika pratika ali Kalender za leto 1795, 1795, str. 30–31)

Večerni zvon je oznanil čas počitka po napornem dnevu. Na ta način se je vedno bolj razvijala tudi urna orientacija. Dolžina delovnega dne se je sicer velikokrat prilagajala večjim delom. Ob košnji ali žetvi se je kmečki delovni dan po potrebi podaljšal in lahko postal daljši od naravnega, zaključili so ga šele v mraku. Dela niso prelagali na poznejši čas.

vsakdanjem življenju, kar si je pretežno slabo pismeno ljudstvo težko predstavljalo. Krajša obdobja (dan, mesec in leto) je uravnaval naravni ciklus poljedelskih del. Naši predniki so merjenje časa vpletli v svojo povezanost z zemljo celo tako, da so posamezne mesece poimenovali po dogajanju na polju in travniku, običajih in kmečkih opravilih. Koledarsko pa so se bolj kot po datumih orientirali po godovih svetnikov in praznikih. Svetniki so postali tudi vremenski preroki in časovni določevalci kmečkega dela.

Časovna obdobja so dojemali kot neprestano ponavljanje preteklosti v prihodnost. Daljša obdobja so merili z rodovi, vsak posameznik je bil torej umeščen v neko rodovno obdobje. Dogodki so bili tisti, ki so čas enega rodu razdelili na dele. Tudi kmetje, podobno kot plemstvo, letnic skorajda niso merili, niti za to ni bilo potrebe. Visoke številke letnic so bile višje od tistih, ki so jih uporabljali v

Pomemben mejnik v dojemanju časa kmeta, katerega življenje je uravnavala tudi velika pobožnost, so bili cerkveni prazniki, ki so bili poleg 20

Cerkveno zvonjenje uravnava dnevni ritem kmeta. Kasneje so ga dopolnile še ure na cerkvenih zvonikih. Na polju Šenkove kmetije ob cerkvi sv. Andreja na Jezerskem. (Gorenjski muzej)

Industrializacija je prinašala vse ve~je zahteve po sinhronizaciji dela. Žepna ura je med industrijskim proletariatom postala neke vrste »banka revnih«: prihranki, ki so romali iz žepa za njen nakup, so se v kriti~nih okoliš~inah z njeno prodajo lahko spet vrnili vanj. (Gorenjski muzej)

še ni mogel privoščiti, postopno pa so postajale tudi del hišne opreme in vsakodnevne časovne orientacije. Ura je tako vedno bolj postajala tudi posvetna enota časa.

nedelj tudi dela prosti dnevi. Ritem cerkvenega leta je bil ritem življenja kmeta. Prosti dnevi so vsakdanjiku dodali izjemnost. Marija Terezija je v okviru svojih reform odpravila veliko število praznikov, češ da zaradi njih trpita delavnost in kmetijstvo, ljudje pa pijančujejo in se pretepajo. Delo na te praznike je bilo dovoljeno, hkrati pa je bila obvezna udeležba pri sveti maši.

Prostega časa, ko kmetje niso delali, torej časa, ki bi ga izrabili za razvedrilo, je bilo malo. Kadar ni bilo dela na polju, je bilo veliko za postoriti doma, včasih tudi kot dopolnilno delo za dodaten zaslužek. Naravni letni ciklus je narekoval več dela od pomladi do jeseni in več počitka pozimi. Dopusta si niso privoščili, saj težji gmotni položaj tega ni dovoljeval. Poskrbeli so, da »čas ni odšel prazen« in vsak trenutek »dobro obrnili«.

Skozi stoletja, ko so prihajale spremembe v načinu življenja in vedno večji vpliv mestne kulture ter industrializacija pokrajine, se je tudi na podeželju doživljanje časa vedno bolj umikalo merjenju. Javne ure v zvonikih in druge mehanične stolpne ure so tudi kmetov delovni dan nekje v 18. stoletju začele meriti v urnih enotah. Svoje ure si kmet sprva 21

»Samo tisti, ki je lepo živel, lahko lepo tudi umre.« (Kakuzõ Okakura: Knjiga o ~aju. Ljubljana: Študentska založba, 2006, str. 95)

Dobro živeti, srečno umreti:

Na panjski kon~nici »Ura, smrt, hudi~« z letnico 1846 je naslikana urna števil~nica, zraven pa sta hudi~ in starka s koso. Motiv je opomin na zavest o smrti in na na~in življenja, ki ne bi povzro~il pogubljenja na drugem svetu. (Foto: Miran Kambi~, hraniČ^ebelarski muzej v Radovljici)

Ob koncu 13. stoletja je postal prvi družbeno pomemben življenjski mejnik posameznikovega življenja krst kmalu po rojstvu. Sprva so krščevali skupinsko dvakrat na leto: na velikonočno in binkoštno vigilijo. Na prehod k individualnemu krstu, ob katerem je otrok hkrati dobil tudi ime, kažejo spremembe osebnih imen. Do 13. stoletja so bila v navadi slovanska imena, nato pa so jih nadomestila zlasti krščanska svetniška imena. Šele ko je otrok dobil ime, je postal potrjen član družbe. Krst in imenovanje otroka sta bila združena s cerkvenim obredom in botrstvom. Novorojenca so h krstu nesli botri, nikoli starši. Od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne je moral biti otrok krščen vsaj v prvem tednu življenja. Velikokrat je bil

kot datum rojstva zabeležen kar datum krsta, saj je bil ta tudi pisno dokumentiran v matičnih knjigah. Ženske, ki so rojevale doma, včasih niso niti vedele, kateri dan ali datum je. Vrhunec življenja je predstavljala poroka. Sklenitev zakonske zveze je bila predvsem družbeno pomembno dejanje in vrh biografskega časa. Poroke, ki so bile bolj ali manj dogovorjene, so služile za povezovanje različnih fevdalnih rodbin, združevanju in utrjevanju posesti. Bile so pogoj za meščansko pravico in opravljanje obrti. Zakonska zveza je legalizirala potomstvo kot jamstvo za moč in nadaljevanje rodbine, fevdalne posesti in obrti ter kmetije. Urejeno zakonsko življenje je bilo v 23

V molitveniku Nebeška hrana je poleg molitev zapisan potek obredov, med njimi tudi krsta. (Franc Kosar: Nebeška hrana, 2. del, 1877, str. 258–259)

13. stoletju. Vanjo so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob kopanju novih grobov. Najstarejši grobovi so nastali v 7. stoletju, najmlajši pa so iz 18. stoletja. Čeprav je cesar Jožef II. leta 1787 ukazal selitev pokopališč od župnijskih in drugih cerkva, pa so se pokopališča selila le počasi. V Kranju so pokopališče izven mesta uredili v današnjem Prešernovem gaju, kjer je bil prvi pokop opravljen leta 1787.

srednjem veku in tudi pozneje pogoj za gospodarski uspeh posameznika. Zaključek posameznikovega življenja je bil družbeno močno poudarjen. Smrt je bila zaradi visoke stopnje umrljivosti zelo prisotna v vsakdanjem življenju in so jo sprejemali kot nekaj naravnega. Prisotnost smrti v zavesti prebivalstva je utrjevala vera: zemeljsko življenje je pomenilo pripravo za večno življenje v onstranstvu. Cerkve so bile najpomembnejše komunikacijske točke v mestih, trgih in vaseh. K cerkvam so se postopoma selila tudi pokopališča, kajti pot v cerkev je bila zelo pogosto tudi pot na pokopališče. Pripadnike višjega plemstva so pokopavali v cerkvah, pripadnike nižjega plemstva in večinskega prebivalstva pa ob cerkvah. Od 12. do 14. stoletja so umrle pokopavali v kostnicah ob župnih cerkvah. V Kranju so kostnico ob župni cerkvi sv. Kancijana zgradili najkasneje v

Odnos do smrti razkrivajo pogrebi, ki so bili dejanje, s katerim je skupnost javno potrdila in sprejela tako pokojnikov odhod iz življenja kot ob tem nastale spremembe. Pogrebi pripadnikov višjega plemstva so bili razkošni, pogrebi meščanov in navadnih ljudi preprosti, pogrebi revežev pa dostikrat celo brez duhovnika. Potreba po trajnem pričevanju o individualni smrti v obliki nagrobnih spomenikov je na Slovenskem nastala v 15. stoletju. Nagrobniki pričajo tudi o pojmovanju časa, ki je naravnano 24

Pomemben mejnik in vrh biografskega ~asa posameznika je predstavljala poroka. (Gorenjski muzej)

v prihodnost: na smrt pripravljeni posamezniki so želeli tudi po smrti pustiti trajno pokojnikovo sled v javnem družbenem okolju, saj se jim je časovna opredelitev smrti zdela pomembna. Drugače je bilo pri ostalem prebivalstvu: ime pokojnika in datum smrti sta se na pogrebnih križih ali drugih nagrobnikih začela pojavljati šele v 19. stoletju. Proces širjenja zavesti o letih osebne starosti se je med pripadniki plemstva in izobraženim slojem prebivalstva začel že v 16. stoletju. Med vsemi sloji prebivalstva je bil pojem osebne starosti močno razširjen v drugi polovici 19. stoletja, sam proces pa se je zaključil šele v obdobju med letoma 1918 in 1939. Pospešila ga je zlasti birokratizacija državne uprave v drugi polovici 19. stoletja z zahtevami po različnih osebnih dokumentih in dokazilih, s čimer je država vedno bolj bdela nad posameznikom in nadzorovala njegovo življenje. 25

Marijina kapela nad kostnico se omenja že leta 1308 in je služila kot pokopališka cerkev. Okrog leta 1463 je deloma na mestu stare romanske kostnice Henrik pl. Egkh zgradil kapelo, posve~eno Materi božji. V njenem zgornjem delu so opravljali pogrebno bogoslužje, spodnji del pa je bil namenjen družinski grobnici. Kapela je leta 1668 pogorela, leta 1789 pa so jo podrli in zravnali z zemljo. Danes so vidni le še njeni ostanki. (Foto: Barbara Kalan)

Neznani avtor: Quodlibet z uro in sve~nikom (Trompe - l´oeil), okrog 1755. (©Narodna galerija, Ljubljana)

Nagrobnik družine Graiser na današnjem pokopališ~u v Kranju: še posebej se je želja, da bi posamezniki tudi po smrti pustili trajno sled v javnem družbenem okolju, izražala v portretnih nagrobnikih, na katerih so pokojnika upodobili.

Nagrobnik rodbine Florian na današnjem pokopališ~u v Kranju: v 19. stoletju se je splošno uveljavilo izražanje doživete starosti pokojnikov z rojstnim in smrtnim datumom. Takšen na~in je v veljavi še danes.

(Foto: Barbara Kalan)

Na sliki sta upodobljeni minljivost in varljivost ~asa: ~asnik Prager Post Zeitungen je datiran s torkom 5. marca 1755, z datumom, ki ga ni bilo in ga nikoli ne bo, saj je bil tega dne ponedeljek. Žepna ura je odložena v stojalo, njena kazalca simboli~no kažeta ~etrt pred dvanajsto: na zadnji ~as za poboljšanje pred smrtjo. Kosa in ugasnjena sve~a sta simbola smrti. 27

»Čas nima gospodarja, čas samo proizvaja in uničuje, daje in jemlje vse stvari.« (^as je življenje: 365 misli o ~asu. Ljubljana: Novi svet, 2005, str. 10)

^lovek stroj: tekom stoletij je ura postala naprava, ki dolo~a ritem ~loveškega življenja. (Carlo M. Cipolla: Die gezählte Zeit: wie die mechanische Uhr das Leben veränderte, 1997)

Ure dneva so se ravnale po trajanju svetlobe: pozimi so bile krajše in poleti daljše. Izum mehanične ure s kolesjem in pogonom na uteži v drugi polovici 13. stoletja je omogočil enakomerno merjenje dnevnega časa. V 14. in 15. stoletju so se v severnoitalijanskih, nemških, francoskih in nizozemskih mestih pojavile prve mehanične kolesne ure, ki so uveljavile samodejno in neprekinjeno delitev dneva in noči na 24 enako dolgih ur. V obrtniških delavnicah, v katerih se je delovni čas do uveljavitve javne ure določal s sončnim vzhodom in zahodom, je čas javnih ur uveljavil novo delovno disciplino. Prve generacije delavcev v vsakem okolju so se morale priučiti prihajanja na delo in odhajanja z dela ob točno določenem času.

Težnja po razdelitvi časovne ure kot časovne enote v še manjše enote, se je pojavila predvsem v 13. stoletju. Vzroki za uveljavitev merjenja časa po urah so bili v mestih gospodarski in oblastveni. V mestih je bilo živahno trgovsko življenje in trgovci ter obrtniki so se še kako zavedali cene časa. Vedeli so, da je uspeh gospodarskih poslov še zlasti odvisen od dobrega izkoristka časa, zato so tudi spodbujali njegovo merjenje. Čas je postal ekonomska kategorija: dobil je svojo ceno. Za predindustrijske, tradicionalne vrste družb je značilno krožno pojmovanje časa. Takrat se je človek časovno orientiral po naravi oziroma po letnih časih. In ko naravni ciklusi niso bili več odločilni za proizvodnjo, se je pričelo uveljavljati premočrtno pojmovanje časa: čas je tekel enakomerno in je bil umetno razdeljen na ure, minute in sekunde. 29

Delovni dan sta tržiškemu ~evljarju merila ura na steni in ~evljarska svetilka oziroma lu~ na gavge. Svetilko so ~evljarji uporabljali pozimi, ko je bil dan krajši. Steklene krogle, napolnjene z vodo, so snop svetlobe oja~ale in ga usmerile v naro~je ~evljarja. (Stalna razstava Tržiškega muzeja Tržiški šuštarji; foto: Milan Malovrh, Fototeka Tržiškega muzeja)

Javna ura na graš~ini Katzenstein v Begunjah na Gorenjskem: javne ure na graš~inah so bile ponavadi nameš~ene tako, da so bile vidne že od dale~. Pod uro je grb grofov Lambergarjev, ki so lastniki graš~ine postali leta 1764. (Gorenjski muzej)

Poseben pomen za razvoj dnevne urne orientacije so imele žepne ure, saj je bil njihovim lastnikom nadzor nad časom vedno in povsod na voljo. Žepne ure so imele sprva velike vrednosti in so se med delom plemstva verjetno pojavile v drugi polovici 16. stoletja. Plemiči so jih nosili na verižici, na traku okrog vratu ali v posebni torbici, v 18. stoletju pa že tudi v žepu na obleki. Ob koncu 18. stoletja so mehanične ure izgubljale značaj privilegija višjih družbenih plasti. Izdelovati so začeli cenene stenske ure z lesenim mehanizmom, uvajati pa so začeli tudi manufakturno proizvodnjo ur.

Uveljavljal se je nov družbeni čas, ki je moral biti javen. Na Slovenskem se je nov družbeni urni čas uveljavil v 16. stoletju, ko so na zvonike in stolpe v večjih mestih in trgih začeli nameščati javne mehanične ure. Ure na cerkvenih zvonikih v Škofji Loki in na Jesenicah omenja že Valvasor, kakor tudi javne ure na Brdu pri Kranju, Goričanah, v Strmolu in Šempetru pri Kranju. Te ure so merile čas grajskim gospodom in okoličanom, fevdalcu pa so omogočale nadzor nad dnevnim časom. Mehanične ure so se kot domača hišna naprava uveljavile postopoma. Do konca 18. stoletja so prenehale biti čaroben statusni predmet in so pričele služiti svojemu osnovnemu namenu – merjenju časa. Postale so množične v cerkvenem, plemiškem in meščanskem okolju. Na porast ur na Slovenskem kaže tudi naraščanje števila delujočih urarjev. Število urarjev je naraščalo vse od 17. stoletja dalje, njihov porast je bil opazen zlasti na prelomu 19. v 20. stoletje.

Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je vzpenjajoči se meščanski sloj širil nova pravila delitve in izkoristka časa. Skrb za upravljanje časa, namenjenega poslovanju, je bila v meščanskem okolju domena moških, z organizacijo zasebnosti pa so se ukvarjale ženske. Meščanski dom je bil varno zatočišče, v katerega so se vračali od dela utrujeni moški. Hišne gospodinje so morale 30

Do zmagoslavja mehanskega ~asa je na Slovenskem prišlo šele, ko so ure postale doma~a hišna naprava. Služile so predvsem za uravnavanje del in opravil. Stale so v prostorih, kjer so se družine sestajale in se najve~ zadrževale, npr. v obednicah. S~asoma so hišne ure postale samoumevni del opreme meš~anskega stanovanja. Takšna ura je stala tudi v stanovanju kranjske meš~anske družine Gorjanc. (Gorenjski muzej) 31

Notranjost trgovine Ivana Savnika na Glavnem trgu v Kranju, dvajseta leta 20. stoletja: ura na steni je širila zavest o enakomernem, avtomatizirano merjenem ~asu. (Gorenjski muzej)

Naraščajoča industrializacija je ustvarjala potrebo po splošno uveljavljenjem in natančnem urnem dnevnem času. Ritem dela ni bil več prepuščen zgolj nadzoru nad delavci, ampak ga je določal čas, ko so bili stroji v pogonu. Uveljavljal se je industrijski čas, v katerem je bil dnevni življenjski ritem podrejen redu, urejenem s časovnimi enotami mehanične ure: delavci in uslužbenci niso mogli živeti in delati brez hišnih ur in budilk. Predstava o najboljšem izkoristku vsakega dne, tedna ali letnega ~asa je bila dolo~ena po spolu in starosti. (Ivan Vesel: Olikani Slovenec, 1868, str. 116)

Občutek pomanjkanja časa je nastal v okviru časa mehanične ure v zvezi z roki, ki določajo, kdaj naj bo neko delo končano. Najprej se je pojavil pri obrtnikih v mestih, ki so morali do tedenskih in letnih sejmov izdelati določeno število izdelkov. Čas mehanične ure ni bil v skladu z biološkimi ritmi in občutek pomanjkanja časa je vse bolj izrazit postajal od sredine 19. stoletja dalje, ko je industrijski čas vedno bolj vplival na ritem celotnega življenja.

poskrbeti, da jim je bilo ob povratku z dela čim prijetneje in udobneje. Zato so razpolagale z organizacijo časa. Omikan človek se je moral vedno zavedati, da lahko drugemu krati dragocen čas. Simbol mestnega časa je bila mehanična ura in njene enako dolge urne enote ne glede na letni čas. 32

V katalogu pomlad/poletje 1932 najve~je trgovske hiše na drobno in debelo na Gorenjskem, katere lastnik je bil Ivan Savnik, so bile naprodaj tudi razli~ne vrste ur. Katalog kaže na uveljavljenost ur, ki so bile dostopne vsem družbenim slojem prebivalstva. (Hrani Gorenjski muzej)

»Včeraj in jutri in letos in lani – Jurij vrti koledar vrtiljak, jutri je lani in včeraj bo sreda, kdor ne verjame, ta je norlak.« (Kajetan Kovi~: Kako se vrtijo ure. Zlate ure, Ljubljana: Prešernova družba, 2006, str. 47)

Izgubil sem občutek za čas, tedni in meseci bežijo mimo mene:

Zaklju~ek dela v kranjski tovarni Iskra leta 1958. Z industrializacijo se je prebivalstvo za~elo seliti v mesta, kjer so si poiskali delo, saj ga na kmetijah na podeželju ni bilo dovolj za vse. Tako delo je postalo tesno povezano s ~asom oziroma neko ~asovno enoto. In ko ~as postane nekaj, s ~imer je mogo~e služiti, to spremeni organizacijo ~asa, njegovo dojemanje in to, kakšno vlogo ima v posameznikovem življenju. Ura na cerkvenem stolpu kaže nekaj minut ~ez drugo uro popoldne. (Gorenjski muzej)

V 20. stoletju je delež kmečkega prebivalstva, tudi v luči industrializacije, upadal. Skladno s spremembami v načinu življenja, podaljšanju življenjske dobe in splošnemu razvoju družbe govorimo o novih pojmovanjih časa. Pretekle družbe, ki so imele za cilj zadovoljitev potreb svojih članov, so lahko prišle do končne točke potrebnega dela. Ko je bilo delo zaključeno, je ostanek časa pomenil prosti čas. Danes mislimo, da do končne točke dela ni mogoče priti. Vedno je možno doseči še več, časa pa je vedno premalo, ne glede na to, kako in kaj delamo.

Tudi s pojmom časa se v današnjem času ukvarjamo največ v vsej njegovi zgodovini. Sodobna tehnologija nam omogoča, da ga izmerimo tako natančno, kot verjetno ne zmoremo izmeriti ničesar drugega. Atomske ure, ki iz ozadja usmerjajo sodobni način življenja, so eden največjih dosežkov znanosti in tehnologije. Na vsakih milijon let se taka ura zmoti komaj za sekundo. Brez popolnoma točnih ur današnji način življenja ne bi bil možen. Do milisekunde natančno merimo rezultate v športu, finančne institucije pri borznem poslovanju zahtevajo 35

Prepričani smo, da imamo z oblikovano zgodovinsko zavestjo oblast nad preteklim časom in mislimo, da tudi nad prihodnjim. A dejstvo je, da čas teče svojo pot in se minevanju ne moremo izogniti. Čas namreč dojemamo na dva načina, ko se dogaja in ko se ga spominjamo. Realni čas, ki skladno z uro mineva le v eno smer, in naš notranji čas, ki potuje od spominov k predstavam o prihodnosti, skozi čas in prostor. Agrarni letni ciklus je izgubil pomen, edino merilo v ritmu življenja, ki se še lahko veže na letne čase, so poletni in zimski dopusti. Tudi v koledarjih se je v preteklih desetletjih zgodila dekristjanizacija. Imena svetnic in svetnikov so zamenjali novi prazniki in posvetna imena, ki niso imela posebnih pravil, kar je povzročilo različnost in posledično zmedo v koledarjih. Le redki še živijo v ritmu cerkvenega časa. Klasične koledarje so zamenjali časovni terminski organizatorji, danes imamo telefonske in računalniške aplikacije. Cerkveno zvonjenje nam ne označuje več delov dneva, pač pa podpisujemo peticije za ukinitev zvonov ali omejitev glasnosti.

podobno točnost. Satelitska navigacija in telefoni se zanašajo na atomske ure v satelitih, najvišja natančnost pri merjenju časa pa je nujna tudi v znanosti. Čas se v sodobnem svetu giblje v treh dimenzijah: preteklost, sedanjost in prihodnost. Zdi se, da mineva hitreje kot nekoč. Pogled na uro nas spremlja skorajda v vsakem trenutku. Naše življenje je popolnoma odvisno in definirano s strani časa. Te velike spremembe, ki jih je prinesla uporaba tehnologije, prinašajo bistvene elemente sodobnega sveta: hitrost in takojšnjost; hitrost prenosa informacij in takojšnjost dostopa. Razlike med zdaj in kasneje se zato izgubljajo, saj se vse zgodi v sedanjem trenutku. A kljub temu ves čas govorimo o pomanjkanju časa. Čas je postal sveta vladar in uspeh si zagotovijo tisti, ki ga uspejo brezhibno upravljati, kar pa dosežemo z njegovo učinkovito organizacijo.

Ko je bil prevoz z vlakom še ena izmed glavnih oblik transporta, je postala ura odhoda vlaka zelo pomembna. (Glas, 19. 6. 1961, št. 70, str. 4)

»O, človek, uporabi dragoceni čas, zbiraj zaklade za večnost.« (Kle se špeglajte: slovenski pregovori. Maribor: Založba Pivec, 2017, str. 5)

Časa ne merimo z urami, temveč s trenutki:

Javni uri na zvoniku župnijske cerkve sv. Kancijana in v stolpi~u Mestne hiše v Kranju na razglednici iz za~etka 20. stoletja. Ura na cerkvenem zvoniku kranjskim meš~anom še vedno šteje ~as. (Gorenjski muzej)

Vsak človek ima svoj lastni, biološko pogojeni osebni čas, ki je pogosto v razkoraku z družbeno in kulturno določenim časom. Človekov osebni čas je pogojen z biološkimi ritmi njegovega telesa in duha. Merjenje časa sega daleč v preteklost. Na potrebo po merjenju časa so vplivali pojavi, ki jih je človek opazoval okrog sebe: navidezno gibanje sonca in s tem v zvezi nastanek dneva in noči, opazovanje lune in zvezd. V procesu človekovega opazovanja in razmišljanja se je sčasoma pojavilo vprašanje, kako meriti čas. Kako spremljati menjavanje letnih časov, dneva in noči? Spremljanje vseh teh pojavov je povezano s posebno napravo, ki jo danes imenujemo ura.

Prva izmed naprav, ki je merila čas, je bila sončna ura, ki je v svojem tisočletja dolgem razvoju doživljala mnoge spremembe. Uporabljali so jo tudi še v 16. in 17. stoletju, v 19. stoletju pa so jo dokončno zamenjale žepne ure, ki so kot industrijski izdelek postale dostopne širšemu krogu ljudi. Poleg sončnih ur so v preteklosti obstajale tudi druge naprave za določanje časa: vodne in peščene ure ter ure na izgorevanje, ki pa so vse kazale le določene časovne razmike. Zato je bilo potrebno izumiti uro, neodvisno od vremena. Izum mehanične ure s kolesjem in pogonom na uteži 39

Sklopna osebna son~na ura, za~etek 17. stoletja.

Hišna ura na bitje, prva polovica 16. stoletja.

Namizna stebrna ura z vedutami, ok. 1830.

(Foto: Tomaž Lauko; hrani Narodni muzej Slovenije)

(Foto: Boštjan Gun~ar; hrani Gorenjski muzej)

Na Kitajskem so son~no uro poznali že pred 2. tiso~letjem pr. n. š. V Evropo je preko Gr~ije prišla iz Babilona in z njo razdelitev kroga na 360 stopinj.

V 16. stoletju so hišne ure dobile ohišja v obliki pokon~nega pravokotnika z zvoncem na vrhu. Stale so na konzolah, poganjale pa so jih uteži. Bile so pomemben znak veljave.

Po Napoleonovih vojnah je klasicizem prešel v ~isto svojo (meš~ansko) smer in se kot bidermajer uveljavil zlasti med izdelki umetne obrti. Takrat so nepogrešljivi predmet opreme meš~anskih stanovanj postale razli~ne bidermajerske ure v obliki portala z alabastrnimi stebri~i.

Podna hišna ura, sredina 18. stoletja. Tabernakljasta hišna ura, druga ~etrtina 18. stoletja.

Namizna ura budilka z ro~ajem, ok. 1900.

(Foto: Tomaž Lauko; hrani Narodni muzej Slovenije)

(Foto: Boštjan Gun~ar; hrani Gorenjski muzej)

Na Slovenskem so bile v 18. stoletju zelo pogoste hišne ure z nihalom v pokon~nem kvadrastem leseno-steklenem ohišju, ki je bilo podobno oltarnemu tabernaklju.

Potovalne ure so bile pogosto opremljene z mehanizmom za bujenje.

(Foto: Tomaž Lauko; hrani Narodni muzej Slovenije)

Stenska ura v okvirju, ok. 1830.

Zapleteni mehanizmi so poleg ur in minut pogosto kazali tudi dneve v tednu, datume v mesecu, lunine mene in znake živalskega kroga. Njihovo izredno to~nost so omogo~ala dolga nihala kot najbolj zanesljivi regulatorji teka, s katerimi so od 17. stoletja dalje opremljali ure.

(Foto: Boštjan Gun~ar; hrani Gorenjski muzej)

Ure v širokem pozla~enem okvirju s klasicisti~no dekorativno motiviko so bile zna~ilne za obdobje dunajskega bidermajerja v prvi polovici 19. stoletja. 41

Podatek o tem, kdaj so bile skonstruirane prve hišne ure, ni znan. Obstajale naj bi že v 14. stoletju in do sredine 15. stoletja so bile dokaj redke. Čeprav so bile prvotne hišne ure preprostih oblik in brez kazalcev ter z vrtljivo številčnico z zobatim obodom, je z njihovim izumom človekovo življenje dobilo novo dimenzijo: merjenje časa zdaj ni bilo več odvisno od vremena in položaja sonca. Prve hišne ure so bile v osnovi pomanjšane stolpne ure z odprtim železnim ohišjem. Zaradi uteži na dolgi vrvici so jih obešali na stene ali pa so stale na stenski konzoli. Prelomnica v razvoju hišnih ur je bil izum jeklene vzmeti. Z novim načinom pogona, ki je vplival na obliko in velikost mehanizma, so se dimenzije ur hitro zmanjšale in postale primerne tudi za meščanske domove. Tako se je hišna ura, osvobojena uteži, lahko preselila s stene na mizo, kar je spodbudilo njen razvoj v različne tipe ur. V teku stoletij so se v neštetih inačicah izoblikovale stoječe, stenske, stolpaste, namizne, kaminske, tabernakljaste, potovalne, viseče in žepne ure. Hišne ure so svoj razcvet doživele v renesansi, ko so vse bolj postajale pravi umetniški izdelki. Pri njihovi izdelavi so poleg ključavničarjev in kovačev sodelovali tudi zlatarji in srebrarji, od 17. stoletja dalje pa še umetni mizarji, livarji, kiparji in slikarji.

Žepna ura ~ebularica, prva polovica 18. stoletja. (Foto: Tomaž Lauko; hrani Narodni muzej Slovenije)

Precizne mehanizme žepnih ur so zaradi zaš~ite pred prahom in poškodbami pogosto opremljali z dvojnimi ali celo ~etvernimi ohišji. Zaradi dvojnega ohišja so bile te ure kar debele in Francozi so jih imenovali »oignon« (~ebula). Odtod izhaja tudi slovenski izraz ura ~ebularica.

naj bi segal v drugo polovico 13. stoletja. Prve mehanične ure so zaradi še neizdelanega mehanizma kazale le približen čas. Neznani izumitelj je nato konec 13. stoletja dodal mehanizmu še regulator teka oziroma zavoro v obliki vretena z vodoravnim nihalom, ki je uravnavala tek kolesja in tako omogočila enakomerno premikanje kazalcev. Prve javne mehanične ure so se na Slovenskem pojavile v drugi polovici 15. stoletja, najprej kot ure na cerkvenih zvonikih, posebnih stolpih in mestnih hišah. V Kranju se stolpič Mestne hiše omenja v prvi polovici 16. stoletja. Mestna hiša je sedanjo obliko dobila ob prezidavi leta 1638, uro v stolpiču so postavili v prvi polovici 19. stoletja. Ura na zvoniku župnijske cerkve sv. Kancijana je vsaj od druge polovice 19. stoletja do danes ohranila skoraj nespremenjeno podobo.

Proti koncu 15. stoletja se pojavijo mehanične žepne ure, ki so vse do konca 18. stoletja ostale last premožnejših slojev. Žepne ure so od začetka nosili na traku ali verižici, pozneje tudi v usnjenem mošnjičku za pasom. Šele v 19. stoletju se je žepna ura preselila v žep moške obleke, damske ure pa so še naprej visele okrog pasu ali so bile zataknjene za pas: vse do preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je prišla v modo zapestna ura. V drugi polovici 17. stoletja je nizozemski fizik in astronom Christian Huygens izumil uro na nihalo. Ta izum je sprožil pravo revolucijo v merjenju časa, saj so ure postajale vse natančnejše. Na Slovenskem so bile med meščanskim in kmečkim prebivalstvom v 19. stoletju zelo popularne hišne ure, k so jih izdelovali v nemški pokrajini Schwarzwald. T. i. švarcvalderice so krošnjarji 42

Švarcvalderice so pomenile cenejšo varianto hišnih ur, s ~imer so postale dostopnejše tudi kme~kemu prebivalstvu. Na za~etku 20. stoletja so bile zelo pogoste tudi na doma~ijah po Gorenjskem. (Gorenjski muzej)

kot izdelke domače obrti prodajali po srednji in vzhodni Evropi. To so bile večinoma stenske ure s poslikano številčnico in pogonom na uteži. Zaradi svojega skromnega videza so pomenile cenejšo in dostopnejšo varianto hišnih ur.

Na prelomu iz 20. v 21. stoletje se je razvila nova generacija ur, pametne ure. Leta 1999 so v podjetju Samsung izdelali prvi t. i. telefon-uro, ki je bil prototip kasnejših pametnih ur. Leta 2003 so v podjetju Microsoft razvili novo generacijo pametnih ur, ki je delovala na tehnologiji SPOT (angl. Smart Personal Object Technology): z uro je uporabnik lahko dostopal npr. do novic, vremenskih podatkov in tekstovnih sporočil preko brezžične radiofrekvence, ki jo je razvil Microsoft.

V 19. stoletju so ure s klasičnim pogonom na vzmet in utež doživele dokončne mehanične izboljšave. Po prvi svetovni vojni je pri velikih javnih urah uteži zamenjala električna energija, ki je ure poganjala s svojimi impulzi. Leta 1929 je bila v Kanadi izdelana prva kremenčeva (kvarčna) ura, ki je temeljila na efektu pritiska. Izdelava kremenčevih ur je napredovala šele po drugi svetovni vojni in po točnosti so te ure prekosile vse ostale merilce časa, saj so v enem dnevu zaostale le za eno tisočinko sekunde. Prvo zapestno kremenčevo uro je leta 1969 izdelalo podjetje Seiko, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa so se pojavile prve digitalne zapestne ure.

Za najnatančnejšo uro na Zemlji velja atomska ura v različnih izvedbah. Postala je točnejša od rotacije zemlje, ki je doslej veljala kot najbolj natančna mera vseh časovnih meril in služi kot osnovna ura, po kateri se ravnajo druge ure. Čas kot celota se razteza od sedanjega trenutka nazaj v preteklost in naprej v prihodnost. V tem smislu je čas neomejen. 43

»Ko ura brez kazalcev noče šteti ur, je ura vseh ljubimcev, ura avantur, saj ura brez kazalcev časa ne prizna, je najbolj čudna ura, kar jih svet pozna.« (Ura brez kazalcev, 1970; besedilo Miroslav Košuta, izvajalec Nino Robi})

Uro je mogoče popraviti,

Ura na hiši v današnji Prešernovi ulici 6 v Kranju: tu je imel svojo prodajalno ur in delavnico za popravila Rudolf Rus. (Razglednico hrani Gorenjski muzej)

mizarja, kamnoseka in steklarja sodeloval tudi urar, ki pa je naveden brez imena. Poleg Gorenjske je bila urarska obrt živa tudi v nekaterih drugih krajih na Slovenskem, npr. v Ljubljani, Mariboru, Celju in na Ptuju.

Od vseh obrti na Gorenjskem je urarstvo med manj raziskanimi. Zato sva ga predstavili v kontekstu razvoja urarstva na Slovenskem in mu dodali lokalne podobe, ki sva jih zbrali z raziskovalnim delom. To so podobe gorenjskih urarjev od 18. do 20. stoletja, kolaž njihovih prodajaln, obrtnih dovoljenj, časopisnih oglasov …

Prvi izdelovalci stolpnih ur so bili zlasti kovači in ta tradicija se je ponekod, predvsem na podeželju, nadaljevala vse do 19. stoletja. Tisti, ki so se ukvarjali v glavnem samo s tem delom, so bili svobodni mojstri, torej niso pripadali nobenemu cehu. Izdelovalci manjših ur v 15. in 16. stoletju so bili v glavnem ključavničarji, ki so imeli zelo redko naziv urarja. Do leta 1565 so pripadali

Urarski obrti na Slovenskem lahko sledimo od začetka 16. stoletja dalje. Prvi pisni vir z omembo urarske obrti na slovenskem ozemlju je iz leta 1517. Nemška beseda Uhrmacher, urar, se omenja v povezavi z obnovo loškega gradu po potresu leta 1511: pri njej je poleg opekarjev, kovača, tesarja, 44

(Kleinuhrmacher). Ko so v drugi polovici 16. stoletja v Nürnbergu ustanovili urarski ceh, so k njemu leta 1699 pristopili tudi izdelovalci stolpnih ur. V 18. stoletju so se razvile urarske manufakture, ki so zalagale širši krog odjemalcev. Patent o rokodelstvu za Notranjo Avstrijo iz leta 1732 je cehe podredil nadzoru oblasti: z uvedbo novih reform so tistim obrtnikom, ki niso mogli na običajen način postati člani ceha, dovolili, da so se vanj »vkupili« in si s tem pridobili mojstrsko pravico. Leta 1770 pa je razglas določal, da ne sme nihče iz ceha brez vednosti Komerčnega konsesa za Kranjsko (upravni organ, ki naj bi spremljal vse zadeve v zvezi s trgovinskim prometom in pravom) dajati dovoljenja za opravljanje urarske obrti in da mora izpraznjeno mesto umrlega urarskega mojstra ostati prazno. V zvezi s tem razglasom sta bili leta 1784 zavrnjeni prošnji urarju Barthelmu Weitzu iz Kranja in izdelovalcu velikih ur Juriju Gradinu iz Novega mesta, ki sta želela odkupiti dedno dovoljenje od vdove ljubljanskega urarja Antona Hardtla. Po letu 1770 urarji niso bili več včlanjeni v ključavničarski ali katerikoli drugi ceh.

Obrtni red iz leta 1859 je dolo~al, da je moral vsak obrtnik naznaniti za~etek obratovanja pristojnim oblastem in v prijavi navesti ime, starost, bivališ~e, državljanstvo, s kakšnim delom se misli ukvarjati in kje. Nato so mu izdali obrtni list, v katerem je bil naveden obseg obrtne pravice in je obrtniku služil kot legitimacija. Urar Mavricij Smolej z Jesenic je obrtni list prejel 19. 2. 1904. (ARS, SI AS 137/II/5139, Smolej

Do pomembne spremembe glede obrtne zakonodaje v Avstriji je prišlo z razglasitvijo obrtnega reda iz leta 1859, ki je stopil v veljavo 1. maja 1860. Vpeljana je bila skoraj popolna obrtna svoboda in le za nekatere obrti je bilo potrebno vladno dovoljenje. Z uvedbo obrtne svobode se je z obrtjo lahko ukvarjal vsak, ne samo tisti, ki je bil za to usposobljen. Mali obrtniki niso mogli konkurirati podjetjem, zato jim je grozil propad. Definicije obrti avstrijski obrtni red ni naravnost določil. Širše je bila obrt vsako delo, s katerim si je hotel kdo kaj pridobiti ali doseči gospodarsko korist. V ožjem pomenu besede pa je bila obrt dejavnost, kjer se je iz surovih ali že obdelanih snovi izdelovalo blago večje vrednosti.

Mavricij, Jesenice, popravljanje in prodaja ur)

ključavničarskemu cehu, kjer so delali tudi svoj mojstrski izpit. Ključavničarski ceh je leta 1648 dobil potrjena lastna cehovska pravila. Vanj so bili poleg ključavničarjev vključeni še urarji, puškarji in sabljarji. Rokodelski red je vsakemu mojstru dovoljeval le enega učenca in šele po poteku njegove učne dobe je smel sprejeti še enega. Po vzoru obrtnih združenj iz nemških dežel je tudi na Slovenskem obstajalo razlikovanje med izdelovalci ur z velikimi in majhnimi mehanizmi. To je pomenilo, da so imeli urarji od ceha ključavničarjev dovoljenje za izdelavo hišnih in velikih javnih ur z mehanizmi, ki so jih poganjale uteži (Großuhrmacher), ali hišnih in žepnih ur s pogonom na vzmet

Do leta 1907 je v času Avstro-Ogrske sledilo še pet obrtnih zakonov, s katerimi so skušali omejiti obrtno svobodo, zmanjšati konkurenco in vsaj nekoliko izboljšati položaj obrtnikov. Uvedli so obrtne zadruge, ki naj bi združevale posamezne obrtnike, ustanavljale in podpirale obrtne šole ter 46

pomagale obrtnikom do boljših razmer. Ko je od sredine 19. stoletja trg postal zasičen s cenovno dostopnimi stenskimi urami, so urarji svoj zaslužek iskali predvsem v popravilu. Ob koncu 19. stoletja pa se je povečal uvoz blaga iz razvitejših dežel, kjer so že delovale velike manufakture. Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 obrt v novonastali državi zakonsko ni bila enotno urejena, kaj šele razvita. Razen v Sloveniji je imela v drugih delih države skoraj povsod značaj kmečke obrti, izjema so bila večja mesta. Novi zakon o obrteh so tako izdali šele leta 1931. V veljavo je stopil 9. marca 1932. Po vsej državi je poenotil položaj obrti in poslovanje obrtnikov na osnovi predpisanih dokazil o strokovni usposobljenosti. Zakon je določal, da je obrt vsako poslovanje, ki je redno, samostojno, pridobitno in ni z zakonom prepovedano. Obrti je delil na: • obrti, ki so se izvajale na osnovi pooblastila občinskega upravnega oblastva;

Združenje urarjev, zlatarjev, optikov, graverjev in pasarjev v Ljubljani je svoje ~lane redno seznanjalo s pomembnimi dopisi Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. V izjavi z dne 10. 12. 1935 je svoje ~lane seznanila z dolo~ili, po katerih morajo postopati tudi v bodo~e. (ARS, SI AS 448, Zbornica

• obrti, ki so se izvajale na podlagi dovoljenja občinskega upravnega oblastva;

za obrt, trgovino in industrijo, fascikel 4, mapa 27, 16. 12. 1935)

• obrti, za katere je bilo potrebno predhodno predložiti potrdilo o strokovni izobrazbi – med te je spadalo tudi urarstvo.

poleg obstoječih vajeniških in pomočniških. Po obrtnem zakonu naj bi zadruge obrtnikov postale obvezna združenja. Združenje urarjev, zlatarjev, optikov, graverjev in pasarjev v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno leta 1888, je po petdesetih letih obstoja štelo 98 članov: 66 urarjev, 15 zlatarjev, 5 optikov, 3 graverje, 8 pasarjev in 1 pečatarja. V tridesetih letih 20. stoletja se je združenje nekaj let zaporedoma na svojih letnih skupščinah pritoževalo, da sta urarska in zlatarska obrt skoraj na robu propada. Vzrok za tako stanje so iskali v takratnih gospodarskih razmerah in previsokih cenah surovin, zlata, srebra in drugih žlahtnih kovin, zaradi česar so imeli obrtni izdelki zelo visoke cene oziroma so bila tudi njihova popravila draga. Člani združenja so se pritoževali tudi nad

Zakon je določal tudi, da je lahko po smrti imetnika obrti na osnovi prejšnjega pooblastila ali dovoljenja obrt nadaljevala njegova vdova in njuni mladoletni otroci (ali vnuki), ki so imeli pravico do dedovanja. Vdova je imela to pravico do ponovne poroke, otroci pa do polnoletnosti. Zaradi velikih gospodarskih in kulturnih razlik med jugoslovanskimi pokrajinami ter nepoznavanja gospodarskih razmer je vsaka pokrajina zahtevala sprejetje takega zakona, ki bi vseboval pretežno njene predpise. Slovenski obrtniki so zahtevali poostritev pogojev za prijavo rokodelske obrti in uvedbo mojstrih izpitov 47

mu obdelovanje železa ni bilo tuje, zato se je kot samouk izučil urarskih veščin. Leta 1843 je izdelal uro na šempetrski vojašnici v Ljubljani in pred letom 1853 17 centov oziroma stotov (952 kilogramov) težko uro za ljubljansko stolnico. V Ljubljani je poleg omenjenih dveh ur izdelal tudi ure v deželni delavnici in stolpu na ljubljanskem gradu, na nunski in trnovski cerkvi ter cerkvi na Rožniku. Leta 1859 je izdelal uro na zvoniku župne cerkve na Bledu.

V rubriki Povesti iz Ljubljane v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah z dne 19. julija 1843 je bila natan~no opisana ura na šempetrski vojašnici v Ljubljani. Od nje se je ohranil le železni mehanizem z notranjo kontrolno števil~nico, velika zunanja števil~nica z vojaki, zvonovi in orlom pa je žal izgubljena.

Jurij Pirc je stolpne ure izdelal za cerkve na Dolenjskem, Gorenjskem, Koroškem in Štajerskem ter tudi na Tržaškem in Hrvaškem. Za cerkve v sedmih škofijah je izdelal kar 110 stolpnih ur. (Kmetijske in rokodelske novice, 24. 12. 1860, str. 415)

njegov sin Simon. Prehajanje obrtnega dovoljenja od očeta na sina ali pridobitev delavnice s poroko je zelo pripomoglo k razvoju zelo cenjene urarske obrti. V drugi polovici 18. stoletja je v Ljubljano iz Krope prišel Andrej Zupančič, ki se je urarske obrti izučil pri znanem ljubljanskem urarju Ignaciju Hofmanu. V prošnji za pridobitev pravic ljubljanskega meščana iz leta 1776 se je predstavil kot »Gross und Kleinuhrmacher«. Pridobil si je dve obrtni dovoljenji: osebno, ki je bilo dosmrtno in se ni prenašalo na dediče, ter dedno dovoljenje, t. i. realno obrtno pravico. Zupančič je izdeloval hišne ure, predvsem tabernakljastih oblik.

t. i. šušmarji, ki jih je bilo največ ravno med urarji. To so bili obrtniki brez lastne delavnice, ki so hodili iz kraja v kraj in od hiše do hiše popravljali ure in druge predmete. Šušmarstvo je v letih do druge svetovne vojne postajalo vse večja težava, kajti obrtni zakon iz leta 1932 je predvideval zelo nizke denarne kazni od 25 do 200 dinarjev. Vladala je velika brezposelnost, ljudje niso dobili službe in šušmarštva je bilo vse več. Med člani Združenja urarjev, zlatarjev, optikov, graverjev in pasarjev v Ljubljani najdemo tudi nekaj urarjev z Gorenjske, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju. Na Gorenjskem je med različnimi rokodelskimi dejavnostmi, združenimi v cehe, v 18. stoletju delovala tudi urarska obrt. Leta 1787 se v Škofji Loki omenja urarska delavnica Urbana Albrechta, kjer so pri hiši po domače rekli »Urmohar«. Urarsko obrt je v začetku 19. stoletja nadaljeval

V 19. stoletju so v Kropi delovali urarji Jurij Pirc, Janez Pogačnik in Anton Rozman. Jurij Pirc je izdeloval velike javne ure. Sprva je bil orožar in je ta poklic verjetno opustil po odsluženju vojaščine v 17. ljubljanskem pehotnem polku. Kot orožarju 48

Med njegovimi zadnjimi deli sta verjetno stolpna ura za cerkev sv. Tomaža v Krašnji, izdelana leta 1861, in ura za cerkev brez navedbe imena v Tuhinjski dolini leta 1862. S smrtjo Jurija Pirca leta 1862 urarska obrt v Pirčevi družini ni zamrla, saj jo je nadaljeval njegov nečak Matija. Tudi on je izdeloval velike mehanizme, okrog leta 1880 je postal tudi župan Krope. Jurija Pirca je v urarski delavnici nasledil Janez Pogačnik. Eno leto po Pirčevi smrti se je poročil z njegovo vdovo Mico. Ker ni bil izučen urar, mu je ta poroka zagotovo omogočila, da je brez težav pridobil dovoljenje za nadaljevanje urarske obrti. Janez Pogačnik je izdeloval in popravljal stolpne ure različnih velikosti, popravljal je tudi stare ure. Na kontrolno številčnico izdelkov je ob svoje ime vedno zapisal tudi zaporedne številke, ki dokazujejo, da je imel Pogačnik zelo veliko naročil. Že leta 1864 se je lotil popravila Pirčeve ure na šempetrski vojašnici v Ljubljani in na kontrolno številčnico (preko nje so urarji uravnavali velika zunanja kazalca) zapisal, da je ta ura Pirčevo delo iz leta 1843: »V letu 1843 posvetil domobranskemu 17. pehotnemu polku orožar Jurij Pirc, pozneje izdelovalec stolpnih ur v Kropi na Gorenjskem. V letu 1864 renoviral njegov naslednik Janez Pogačnik prav tam.« Sicer so urarji in tudi drugi obrtniki ob svojem imenu pogosto izpisovali ime prejšnjega lastnika delavnice, da bi s tem obdržali stare naročnike in bi svoji delavnici dali večjo veljavo.

Baron Žiga Zois je dal v Gospodovem vrtu ob svoji graš~ini v Bohinjski Bistrici po letu 1777, ko je kupil bohinjske fužine, postaviti stolpno uro, da bi železarji prihajali na delo ob pravem ~asu. Ura je bila po prvem stoletju delovanja že potrebna popravila. Staro uro je z novo verjetno zamenjal Jurij Pirc iz Krope. (Foto: Anja Poštrak)

1883 uro na zvoniku podružnične cerkve sv. Urha pri Ljubljani in leta 1887 uro na zvoniku župne cerkve v Kobaridu; leta 1896 pa je predelal uro na župni cerkvi sv. Petra v Selcih. Podatki o tem, do kdaj je delovala njegova delavnica, kdaj je umrl in ali je imel naslednika, niso ohranjeni. V drugi polovici 19. stoletja je v župniji Ovsiše pri Podnartu v vasi Dobravica deloval urar Anton Rozman. Izdeloval je ure različnih velikosti (morda tudi hišne ure) in popravljal stare. Urarji niso vedno podpisovali svojih izdelkov, zato obstaja velika verjetnost, da je med številnimi nesigniranimi urami marsikatera nastala v obrtni delavnici na slovenskem ozemlju.

Leta 1872 je Pogačnik izdelal veliko stolpno uro na podružnični cerkvi sv. Ožbolta nad Zmincem, leta 1874 uro v stolpu župne cerkve v Zagorju, leta

Pomembna urarska družina na Gorenjskem so bili Oblaki iz Lučin (danes občina Gorenja vas - Poljane). Začetnik urarske obrti v Oblakovi 49

ženin dom v Lučine. Leta 1924 je prejel še obrtni list za kovaško obrt. Jurij je veljal za izvrstnega izdelovalca stolpnih ur in v njegovi delavnici je nekaj časa delalo tudi 10 pomočnikov. V Jurijevi delavnici so izdelali stolpno uro za cerkev sv. Vida v Šentvidu pri Ljubljani, stolpni uri na župnijski cerkvi na Viču in nunski cerkvi na Kongresnem trgu v Ljubljani. Iz njegove delavnice je tudi stolpna ura na cerkvi v Zalem Logu v Selški dolini, na podružnični cerkvi sv. Urbana pri Gorenji vasi in podružnični cerkvi sv. Lovrenca nad Polhovim Gradcem. Jurij Oblak naj bi izdelal tudi uro na zvoniku cerkve v Crngrobu. V času nemške okupacije Gorenjske so Jurija skupaj z njegovo družino leta 1941 izselili v Srbijo, od koder so se leta 1945 vrnili nazaj v Lučine. Leta 1946 in 1948 je bil Jurij Oblak v obrtnem registru Krajevnega ljudskega odbora Lučine zapisan kot »kovač in ključavničar, izdelovatelj stolpnih ur, obrt – splošno ključavničarstvo«. Umrl je leta 1949 in z očetovo dejavnostjo je nadaljeval njegov sin Matevž.

Leta 1864 je Janez Oblak st. izdelal stolpno uro za župnijsko cerkev v Polhovem Gradcu. Težka je bila 840 kilogramov in je stala 1.000 goldinarjev. (Zgodnja Danica, 10. 8. 1864, str. 184)

družini naj bi bil Jurij Oblak iz naselja Prelesje pri Lučinah, ki se je rodil leta 1796. Po domače so pri hiši rekli »pri Kožuhu«, njemu pa Kožuhov Jur. Bil je kovač, tesar in izdelovalec stolpnih ur, pokrival pa je tudi strehe cerkva in zvonikov. Očetovo obrt sta v drugi polovici 19. stoletja njegova nadaljevala sinova Janez st. in Matija. Jurijev prvorojenec Janez st. je leta 1852 izdelal novo uro za cerkev v Trbovljah in leta 1880 vodil dela pri postavitvi zvonov v zvoniku župnijske cerkve sv. Mihaela v Rovtah. Izdelal je tudi uri za novo cerkev v Dobovcu pod Kumom in za horjulsko cerkev. Delavnico je imel na ženinem domu v Suhem Dolu. Drugi sin Jurija Oblaka, Matija, je sicer izdeloval stolpne ure, vendar ni bil tako izurjen urar kot njegov starejši brat Janez st.

Matevž Oblak se je ukvarjal deloma s kovaškim in deloma s ključavničarskim delom ter s popravljanjem in izdelovanjem stolpnih ur. Po drugi svetovni vojni je izdelal stolpno uro v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. V novi delavnici, ki jo je njegov oče Jurij zgradil tik pred drugo svetovno vojno in so jo po vojni nacionalizirali (ker je ob urarski delavnici obstajala še kmetija), so najprej v sklopu Krajevnega ljudskega odbora, kasneje pa Kmetijske zadruge Lučine oziroma Gorenja vas odprli ključavničarsko in strojno delavnico. Izdelovali so različne stroje in popravljali stolpne ure. Urarska obrt v Oblakovi družini je dokončno zamrla leta 1982, ko je Matevž umrl. Tako se je končala tradicija, ki se je pet generacij prenašala z očeta na sina.

Dolinarjeva Kratka zgodovina župnije sv. Vida v Lučinah na Gorenjskem iz leta 1915 omenja Janeza Oblaka ml., sina iz drugega zakona Janeza st., kot »izurjenega umetnega kovača in slovečega urarja«. Skupaj z očetom je leta 1881 verjetno izdelal stolpno uro v zvoniku župnijske cerkve sv. Vida v Lučinah. Očetove obrti sta se oprijela le mlajša dva sinova, Jurij in Matevž. Slednji je leta 1915 sodeloval z očetom pri izdelavi dveh ur na obeh zvonikih župnijske cerkve v Žireh.

V drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja domači mojstri niso mogli več tekmovati z množično in mehanizirano proizvodnjo ur. V iskanju zaslužka so začeli v svoje delavnice prinašati različne vrste industrijsko izdelanih ur, predvsem z Dunaja in iz Gradca. Do začetka druge svetovne vojne je na Gorenjskem urarsko obrt opravljalo več kot 30

Jurij Oblak je bil v letih 1918 in 1919 Maistrov borec za Koroško. Po vrnitvi domov se je leta 1920 poročil. Istega leta mu je Okrajno glavarstvo v Kranju izdalo obrtni list za ključavničarsko obrt. Leta 1923 je delavnico iz Suhega Dola preselil na 50

Ivan Levi~nik je »najboljšo in najcenejšo prvo delavnico ur ter trgovino z zlatnino in srebrnino« v Kranju odprl že leta 1900 na Maistrovem trgu 9, kjer deluje še danes. Še pred prvo svetovno vojno ali takoj po njej se je preselil v Štempiharjevo hišo na današnjo Prešernovo ulico 15.

Henrik Suttner, ki je imel po prvi svetovni vojni v Ljubljani najve~jo prodajalno in popravljalnico ur, je z urarsko obrtjo za~el v Kranju, na današnji Prešernovi ulici 6. Leta 1906 se je preselil v Ljubljano in za njim je trgovino z urami, zlatnino in srebrnino prevzel urar Rudolf Rus. Obrtno dovoljenje je prejel 3. avgusta 1906. Trgovino na Prešernovi ulici 6 je imel do oktobra 1939, ko se je preselil v nekdanji Pokojninski zavod poleg današnje kavarne Brioni na Koroški cesti.

(Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931, str. 71)

(Gorenjec, 25. 8. 1906, str. 9 in 10)

Urar Mavricij Smolej z Jesenic je med drugim prodajal tudi švicarske žepne ure. Fotografija je iz ~asa prve svetovne vojne. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice)

Matko Glavnik je v svoji prodajalni in popravljalnici ur na Glavnem trgu 7 v Kranju popravljal tudi zlatnino, srebrnino in opti~no blago. Ni znano, kdaj je zaprl svojo obrt, verjetno že pred prvo svetovno vojno ali kmalu po njej. (Gorenjec, 21. 4. 1906, str. 6)

Urarstvo Šegregur je svoja vrata na Koroški cesti 25 ob Bežkovi vili odprlo leta 1938. Za~etnik urarske obrti je bil Drago Šegregur st. Prodajalna in popravljalnica ur se danes nahaja na Koroški cesti 19 v stavbi, im. troj~ek. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj, ZAL KRA–12, a. e. 1371, Kartoteka obrtnikov 1949)

urarjev, ki so ure popravljali in prodajali. Samo v Kranju kot največjem mestu Gorenjske je do leta 1939 imelo svoje popravljalnice in prodajalne ur vsaj 8 urarjev in zlatarjev: Ivan Levičnik, Henrik Suttner, Matko Glavnik, Rudolf Rus, Blaž Rangus, Drago Šegregur, Ivan Vidmar in Josip Šink. Tudi v drugih večjih mestih na Gorenjskem je bila urarska obrt do druge svetovne vojne kar živa. Urarji so svojo obrt opravljali na Bledu in Jesenicah, v Radovljici, Škofji Loki, Tržiču, Kamniku, Domžalah in Bohinjski Bistrici.

ponovno odprl leta 1898 in se istega leta preselil na Jesenice, kjer je ostal do leta 1903. Nato se je zopet preselil nazaj na Bled, kamor je preselil tudi samostojno urarsko obrt in jo opravljal do leta 1909. Tega leta je urarsko obrt odprl v Gorici, toda leta 1915 se je zaradi vstopa Italije v prvo svetovno vojno moral preseliti nazaj na Bled. Po prvi svetovni vojni je na Bledu naprej opravljal urarsko obrt do konca druge svetovne vojne. Okrajni ljudski odbor na Jesenicah mu leta 1947 zaradi izgubljenega obrtnega lista ni izdal potrdila o obstoju njegove obrtne pravice, zato ni mogel registrirati urarske obrti. Svojo obrt je zato verjetno moral zapreti. Na Bledu se v tem času omenja še urar Gabrijel Ambrožič, ki je svojo obrt samostojno opravljal od leta 1927: ure je samo popravljal, prodajal jih ni.

Jakob Peternel, poznejši župan Bleda in organizator blejskega turizma, se je urarskega poklica izučil po dveh letih šolanja v Beljaku. Urarsko obrt na Bledu je odprl konec 19. stoletja, v hiši nasproti hotela Union (hiše danes ni več). Kmalu jo je tudi opustil, prodal je svojo prodajalno in kupil tedanji hotel Steidel, današnji hotel Union. Urarsko obrt je od Peternela prevzel Aleksander Ambrožič, ki se je pri njem urarske obrti izučil v letih od 1892 do 1895. Samostojno urarsko obrt je

Na Jesenicah je svojo urarsko obrt že leta 1900 odprl Mavricij Smolej, v tridesetih letih 20. stoletja pa se omenjata še urarja Milan Levičnik in Pavel Sedej. Milan Levičnik je leta 1945 obrt na Jesenicah opustil, ker je bila njegova trgovina zaradi 52

Anton Murovec je imel svojo prodajalno in popravljalnico ur v ~asu od leta 1900 do 1918 v Benedi~i~evi hiši v Radovljici (današnji Linhartov trg 17). Za njim je urarsko obrt leta 1919 prevzel Zdravko Ambroži~ in jo opravljal do leta 1939. Po drugi svetovni vojni je urarsko obrt opravljal na Bledu. (Mestni muzej Radovljica) 53

- na Jesenicah Ivan Mandeljc, Pavel Sedej in Vida Smolej (vdova Mavricija Smoleja); - v Radovljici Pavel Černe in Valentin Kosmač; - v Škofji Loki Milan Kejžar, Gabriel Matteweber in Miran Plantarič; - v Tržiču Andrej Kristan; - v Žireh Franc Potočnik.

bombnega napada popolnoma opustošena, zato se je preselil v Kranj. Pavel Sedej je svojo obrt za popravilo ur zaprl leta 1946, ker mu Okrajni ljudski odbor na Jesenicah ni izdal potrdila o obstoju njegove obrtne pravice, zato ni mogel registrirati urarske obrti. V Radovljici se do začetka druge svetovne vojne omenjajo urarji Anton Murovec, Zdravko Ambrožič, Pavel Černe, Jože Presterl, Valentin Kosmač in Leopold Uršič. Viktor Kragl v Zgodovinskih drobcih župnije Tržič ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja omenja naslednje urarje: Pavla Perca, Ignacija Vovka, Frana Stampfla, Matija Ažmana in Karla Lukeža. Do konca druge svetovne vojne se v časopisnih in arhivskih virih omenjajo še naslednji urarji: - v Škofji Loki Janez Kristan, Gabriel Matteweber, Ivan Ravnikar, Miran Planatarič in Franc Benedičič; - v Tržiču Andrej Kristan in Viktor Rabič; - v Kamniku Josip Janko in Vilko Cerar; - v Domžalah Ivan Žlebnik; - v Bohinjski Bistrici Viktor Ravnik. Do druge svetovne vojne so urarji poleg svoje primarne dejavnosti – izdelave in popravila ur – prodajali in popravljali tudi kolesa, šivalne in pisalne stroje, radijske aparate, gramofone in očesno optiko ter prodajali zlatnino in srebrnino. Po vojni pa so morali mnogi urarji zaradi menjave političnega sistema vse druge dejavnosti opustiti. Nekateri urarji na Gorenjskem se niso mogli več preživljati le s popravilom in prodajo ur, zato so svoje obrti počasi zapirali, drugim pa takratna jugoslovanska oblast ni več dovolila registrirati urarske obrti. Na podlagi »Stanja obrtnih obratov zaposlenih in vajencev na področju posameznih občin na dan 31. 12. 1958« se na Gorenjskem omenjajo naslednji urarji: - v Kranju Ludvik Kralj, Milan in Ivan Levičnik, Marija Rus (vdova Rudolfa Rusa), Drago Šegregur, Ivan Vidmar in Blaž Rangus (zlatar, ki je tudi popravljal ure); - na Bledu Zdravko Ambrožič in Viktor Ravnik; 54

Po drugi svetovni vojni pa so urarsko obrt na Gorenjskem poleg zgoraj navedenih opravljali še: - Anton Durli, ki je kot urar najprej delal v Čedadu, nato pa po vojni kot politični begunec iz Italije pribežal v cono B in od tam v Ljubljano. Leta 1947 se je preselil na Slovenski Javornik, kjer mu je Okrajni ljudski odbor Jesenice za eno leto odobril izvrševanje urarske obrti. - Albin Potočnik na Bledu, ki je pred začetkom druge svetovne vojne urarsko obrt opravljal na Slovenskem Javorniku. V začetku julija 1941 je bil izseljen v Srbijo. Na Bled se je vrnil konec julija 1945, kjer je želel opravljati urarsko obrt. Okrajni ljudski odbor Jesenice je njegovi prošnji za prenos obrti na Bled ugodil leta 1947. Potočnik je istega leta želel registrirati tudi zlatarsko obrt, vendar mu Okrajni ljudski odbor Jesenice registracije ni odobril, ker ni bilo dokazov o obstoju obrtne pravice. - Avguštin Bizjak in Zdravko Rant na Jesenicah. - Janez Kveder v Bohinjski Bistrici je urarsko obrt izvrševal brez obrtnega dovoljenja. Okrajna oblast mu za obdobje od leta 1945 do leta 1947 ni odmerila nobenega davka za opravljanje obrti, niti sam ni vložil prošnje za pridobitev obrtnega dovoljenja. Leta 1948 je bil na postaji Narodne milice v Bohinjski Bistrici ovaden zaradi šušmarštva urarske obrti. - Franc Hvala, Urarstvo Geringer in Franc Robnik v Kranju. Z nastankom nove Jugoslavije po drugi svetovni vojni je v nekaterih gospodarskih podjetjih stekla tudi proizvodnja ur, saj so stenske ure še vedno uvažali iz tujine. Tako je bila prva ura v Jugoslaviji izdelana v tovarni Iskra v Kranju, kjer so pričeli »izdelovati tudi stenske ure, ki jih je bilo treba doslej uvažati iz inozemstva. Stenska ura, ki jo

Urar Josip Janko je urarsko obrt v Kamniku odprl leta 1889. (Medob~inski muzej Kamnik)

Vilko Cerar se je za urarja izu~il leta 1919. O~etovo obrt od leta 1963 samostojno vodi h~i Marta Cerar Leskošek, ki je ena redkih izu~enih urark pri nas. (Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931, str. XLVIII)

Od 12. julija do 16. avgusta 1936 je v novi osnovni in meš~anski šoli v Škofji Loki potekala I. obrtno-industrijska razstava. Pokrovitelj razstave je bil dr. Marko Natla~en, ban Dravske banovine, razstavo pa so obiskali tudi knez Pavle Kara|or|evi}, kraljica Marija in angleški princ George, vojvoda Kentski. Med številnimi škofjeloškimi obrtniki se je predstavil tudi urar Miran Plantari~, pri katerem je knez Pavle naro~il štiri stenske ure. Urarstvo Plantari~ na Mestnem trgu 6 v Škofji Loki deluje od leta 1936 dalje. (Loški muzej Škofja Loka) 55

Seznam urarjev na Gorenjskem od 18. do konca 20. stoletja URAR

KRAJ

OBDOBJE

SEDEŽ OBRTI

DEJAVNOST

Barthelm Weitz

Kranj

18. stoletje

Neznan

Izdelovanje velikih ur

Andrej Zupančič

Kropa

druga polovica 18. stoletja

Neznan

Izdelovanje velikih in hišnih ur

Urban in Simon Albrecht

Škofja Loka

1787–prva polovica 19. stoletja

Neznan

Izdelovanje ur

Jurij Pirc

Kropa

19. stoletje

Neznan

Izdelovanje velikih ur

Matija Pirc

Kropa

Neznan

Izdelovanje velikih ur

Anton Rozman

Kropa

Neznan

Izdelovanje velikih in hišnih ur

Jurij Oblak

Lučine

prva polovica 19. stoletja

Prelesje 5

Izdelovanje velikih ur

Janez Oblak st.

Lučine

druga polovica 19. stoletja

Prelesje 7

Izdelovanje velikih ur

Matija Oblak

Lučine

Prelesje 7

Izdelovanje velikih ur

Pavel Perc

Tržič

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Janez Oblak ml.

Lučine

zadnja tretjina 19. stoletja–prva polovica 20. stoletja

Suhi dol 10

Izdelovanje velikih ur

Ignacij Vovk

Tržič

1890

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Janez Pogačnik

Kropa

19. stoletje– začetek 20. stoletja

Neznan

Izdelovanje velikih ur

Ivan Levičnik

Kranj

1900–

Maistrov trg 9 do leta 1918; po letu 1918 Prešernova 15; danes: Maistrov trg 9

Popravilo in prodaja ur

Josip Janko

Kamnik

1889–prva polovica 20. stoletja

Šutna 38

Popravilo in prodaja ur

Anton Murovec

Radovljica

1900–1918

Mesto 37 (Linhartov trg 17)

Popravilo in prodaja ur

Urarstvo Geringer

Kranj

pred prvo svetovno vojno–

Fran Stampfl

Tržič

pred prvo svetovno vojno

Matija Ažman

Karel Lukež

Iskra Kranj, obrat urnih mehanizmov v Lipnici, 1956: sestavljanje mehanizmov za stenske ure »Biro«, ki jih je bilo treba navijati vsakih osem dni. (Fototeka Kovaškega muzeja Kropa)

nameravajo te tvornice izdelovati v velikih serijah, predstavlja po kakovosti, točnosti in okusni izdelavi kvaliteten izdelek, ki je mnogo boljši od marsikatere uvožene ure. /…/ Prva ura je stekla 25. aprila 1946. Te ure bodo odlično služile za opremo kolodvorskih prostorov, uradov, kakor tudi privatnih stanovanj. /…/«. Poleti 1950 so z izdelovanjem stenskih in kuhinjskih ur pričeli v Tovarni ur Lipnica oziroma TULIP. Predhodnica tovarne v Lipnici je bila Tovarna žičnikov Simon Pirc, ki je bila ustanovljena leta 1891 in je obratovala do leta 1949, ko je bila nacionalizirana in priključena tovarni Plamen iz Krope. V Lipnici so namestili stroje za izdelavo ur, pridobljene z nemškimi reparacijami po vojni. Leta 1956 je bil kot prvi dislocirani obrat Iskre priključen Iskri Kranj, sprva kot obrat urnih mehanizmov, kasneje pa se je specializiral v velikoserijsko proizvodnjo številčnikov za števce porabe električne energije in proizvodnjo števcev telefonskih pogovorov.

Danes je mehansko merjenje časa bolj izjema kot pravilo. Jurij Hübscher, urar iz Ljubljane, ki se je specializiral za popravila in restavriranje starih hišnih oziroma stenskih ur, pravi: »Nobena tehnologija ne more zamenjati občutka mehanske ure. To so unikatni izdelki, vsaka ima svojo zgodbo. Oddajajo zvok, tiktakajo, bijejo, nekaj se premika. To so stvari, ki dajejo prostoru življenje. In zato jih ljudje še vedno imajo.« In dokler jih bodo ljudje imeli, še vedno obstaja upanje, da klasično urarstvo ne bo izumrlo in si čez pol stoletja ne bomo več znali predstavljati, da smo nekoč ure, ko so se pokvarile, dali v popravilo urarjem.

danes: Župančičeva Popravilo in prodaja ur ulica 2 Neznan

Popravilo in prodaja ur

Tržič

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Tržič

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Henrik Suttner

Kranj

1906

Prešernova 6

Popravilo in prodaja ur

Matko Glavnik

Kranj

do konca prve svetovne vojne

Glavni trg 7

Popravilo in prodaja ur

Urarstvo Cerar

Kamnik

1919–

Kamnik 20

Popravilo in prodaja ur

Zdravko Ambrožič

Radovljica

1919–1939

Mesto 37 (Linhartov trg 17)

Popravilo in prodaja ur

Mavricij Smolej

Jesenice

1900–druga polovica 20. stoletja

Tomšičeva 2

Rudolf Rus

Kranj

1906–50. leta 20. stoletja

Blaž Rangus

Kranj

1927–

Valentin Kosmač

Radovljica

1931–druga polovica 20. stoletja

Mesto 2; v Srednji vasi je obrt zaprl leta 1934

Popravilo in prodaja ur

Viktor Ravnik

Bohinjska Bistrica

1934–druga polovica 20. stoletja

Bohinjska Bistrica 15 (leta 1958 je naveden na Bledu, Grad 8)

Popravilo in prodaja ur

Leopold Uršič

Radovljica

1939–druga polovica 20. stoletja

Mesto 29

Popravilo in prodaja ur

Prešernova 6 do leta Popravilo in prodaja ur 1939; od leta 1939 Pokojninski zavod na Koroški cesti 11

Josip Šink

Kranj

1933–1938

Cankarjeva 9

Popravilo in prodaja ur

Milan Levičnik

Jesenice

1937–1946

Pavel Sedej

Jesenice

1939–1946

Prešernova 20

Popravilo in prodaja ur

Milan Levičnik

Kranj

po drugi svetovni vojni

Prešernova 6

Popravilo in prodaja ur

Anton Durli

Slovenski Javornik

Stalingrajska cesta 42

Popravilo in prodaja ur

Janez Kveder

Bohinjska Bistrica

Bohinjska Bistrica 50

Popravilo in prodaja ur

Milan Kejžar

Škofja Loka

Mestni trg 4

Popravilo in prodaja ur

Zdravko Ambrožič

Bled

Grad 47

Popravilo in prodaja ur

Albin Potočnik

Bled

Želeče 28 (leta 1947 prenos obrti iz Slovenskega Javornika št. 67 na Bled)

Popravilo in prodaja ur

Avguštin Bizjak

Jesenice

Gosposvetska cesta Popravilo in prodaja ur 70

Ivan Mandeljc

Jesenice

Gosposvetska cesta Popravilo in prodaja ur 44

Zdravko Rant

Jesenice

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Franc Hvala

Kranj

Savski breg 12

Popravilo in prodaja ur

Jenkova 4

Popravilo in prodaja ur

Reginčeva 13; danes: Reginčeva 16 in Prešernova 4

Popravilo in prodaja ur

Jurij Oblak

Lučine

1920–1948

Lučine 7

Izdelovanje velikih ur

Andrej Kristan

Tržič

od 1929–60. leta 20. stoletja

Glavni trg 29

Popravilo in prodaja ur

Ivan Ravnikar

Škofja Loka

do 1936

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Miran Plantarič

Škofja Loka

1936–

Mestni trg 6

Popravilo in prodaja ur

Drago Šegregur

Kranj

1938–

Koroška cesta 25 leta 1938; danes Koroška cesta 19

Popravilo in prodaja ur

Aleksander Ambrožič

Bled

prva polovica 20. stoletja

Grad 48

Popravilo in prodaja ur

Gabrijel Ambrožič

Bled

Mlino 5

Popravilo in prodaja ur

Jakob Peternel

Bled

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Pavel Černe

Radovljica

Mesto 40 (Linhartov trg 12)

Popravilo in prodaja ur

Jože Presterl

Radovljica

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Anton Umavec

Bohinjska Bistrica

Neznan

Popravilo in prodaja ur

druga polovica 20. stoletja

Gosposvetska cesta Popravilo in prodaja ur 12

Franc Benedičič

Škofja Loka

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Ludvik Kralj

Kranj

Janez Kristan

Škofja Loka

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Franc Potočnik

Žiri

Žiri 78

Popravilo in prodaja ur

Viktor Rabič

Tržič

Neznan

Popravilo in prodaja ur

30. leta 20. stoletja –60. leta 20. stoletja

Ivan Žlebnik

Domžale

Neznan

Popravilo in prodaja ur

Matevž Oblak

Lučine

1948–1982

Lučine 7

Izdelovanje velikih ur, popravila in prodaja ur

Gabriel Matteweber

Blaževa 2

Popravilo in prodaja ur

Franc Robnik

Kranj

1975–

Popravilo in prodaja ur

Ivan Vidmar

Globus – prva prodajalna; danes: Vodopivčeva ulica 19

Škofja Loka po prvi svetovni vojni –60. leta 20. stoletja Kranj

1926–70. leta 20. stoletja

Glavni trg 18 – prva Popravilo in prodaja ur prodajalna; kasneje Cankarjeva 12

Zaprašena zbirka ur iz Gorenjskega muzeja, ki je omenjena na začetku razstavnega kataloga, je postala krasna reprezentativna zbirka ur. K temu, da si jih lahko v vsem njihovem sijaju ogledujemo na fotografijah, jih preučujemo in občudujemo, so največ prispevale sodelavke Gorenjskega muzeja: konservatorki Sandra Dimitrijević in Anamarija Dimovska ter restavratorka mag. Irena Jeras Dimovska. In ure so dobile svojo novo – tokrat razstavno – zgodbo!

Izvor Ure v zbirki Gorenjskega muzeja pričakovano izvirajo iz nekaterih znanih evropskih središč izdelovanja ur v Avstriji, Nemčiji, Švici in Jugoslaviji. Osrednja slovenska dežela Kranjska je bila še v 18. stoletju eden izmed jugovzhodnih delov Svetega rimskega cesarstva, v 19. stoletju skrčenega v Avstrijsko cesarstvo oziroma do konca prve svetovne vojne preimenovano v avstro-ogrsko monarhijo, vedno s prestolnico na Dunaju. V času prve Jugoslavije so ure oziroma urni mehanizmi še vedno prihajali iz Nemčije in Švice. V času druge Jugoslavije se je nekaj domačih tovarn sprva lotilo izdelovanja po nemških modelih, pozneje pa je večinoma spet stekel uvoz vsaj izvirnih nemških mehanizmov.

Navodila, kako ravnati z uro iz prodajnega kataloga ur ljubljanskega urarja Henrika Suttnerja. (Hrani Gorenjski muzej)

NAMIZNA STEBRNA URA S KIPCEM Avstrija/Slovenija, ok. 1790, klasicizem medeninast mehanizem, pozlačena in posrebrena rezljana lipovina, struženi stebriči, bel emajl, medenina, steklo višina: 41 cm, širina: 31,1 cm; inv. št. KZ 507

Avstrijske ure

Izkopavanje rimskih mest Pompejev in Herkulaneuma pri Neaplju v drugi polovici 18. stoletja je ponovno obudilo zanimanje za klasično antično umetnost. Na cesarsko zlati salonski uri v obliki arhitekturnega portala s stebriči v sedeči ženski figuri s skromno draperijo, ki sedi pod kitama vinske trte in v rokah drži velik grozd, prepoznamo antično božanstvo Abundancijo. Pooseblja obilje oziroma jesen kot letni čas, ko dozorijo plodovi celoletnega truda.

NAMIZNA STEBRNA URA Z VEDUTAMI Avstrija/Slovenija, ok. 1830, bidermajer medeninast mehanizem, eboniziran (počrnjen), žlebičen in pozlačen les, stružen alabaster, bel emajl, medenina, steklo, grafične vedute, cvetlični šopek iz barvnega papirja višina: 61 cm, širina: 37,5 cm; inv. št. KZ 743 (foto: Boštjan Gunčar)

Zaradi prestižnega statusa so se na Dunaju zbirale vladne in gospodarske elite, ki so omogočile razmah znanosti in umetnosti ter skokovit razvoj vsakovrstnih talentov – tudi na področju urarstva. Poleg dvora in plemstva so si zdaj lahko (dokaj) sijajne hišne ure privoščili ne samo velemeščani, ampak tudi hitro rastoči srednji meščanski sloj po vsej državi. Sestavne dele ur in okrasne aplike so v prestolnici izdelovali velikoserijsko že v 19. stoletju. Prodajali so jih urarjem od blizu in daleč. Večinoma lesena ohišja, v katera so jih vstavljali, so bila narejena po umetnostnemu okusu določene dobe, ki se je prav tako razvijal na Dunaju. Klasicizmu sta sledila empir in bidermajer. Historizmom (novi rokoko, barok in renesansa) je na prelomu v 20. stoletje sledila secesija in njej modernizem oziroma Art déco. Pogon na vzmet namesto na uteži je omogočil razcvet namiznih hišnih ur. 62

Salonska ura iz časa dunajskega bidermajerja spominja na antične templje s kamnitimi stebri in mogočnimi vodoravnimi prekladami. Okrašena je z delno koloriranimi jeklorezi cesarske rezidence Schönbrunn in dveh slik Dunaja.

STENSKA URA V OKVIRJU Avstrija/Slovenija, ok. 1830, bidermajer medeninast mehanizem, pozlačen rezljan les, pozlačen medeninast in mavčen ornament, bel emajl, steklo višina: 43,9 cm, širina: 36,5 cm; inv. št. KZ 516 (foto: Boštjan Gunčar)

Ura je vstavljena v bogato profiliran in cesarsko zlat okvir s tipičnim antičnim jajčnim in listovnim frizom. Enako uokvirjene so bile tudi bidermajerske umetniške slike s priljubljenimi portretnimi in krajinskimi motivi. 63

STENSKA URA V OKVIRJU

STENSKA URA »DUNAJSKI REGULATOR«

Avstrija/Slovenija, ok. 1840, bidermajer

Avstrija/Slovenija, ok. 1890, staronemški slog – nova renesansa

medeninast mehanizem, eboniziran (počrnjen) in pozlačen rezljan les, pozlačen medeninast in mavčni ornament, medenina, bel emajl višina: 58 cm, širina: 44 cm; inv. št. KZ 722

medeninast mehanizem, temno lužen stružen in rezan les, medenina, bel emajl, steklo višina: 71,3 cm, širina: 33,6 cm; inv. št. KZ 745 (foto: Barbara Kalan)

Ura je vstavljena v bogato profiliran in ornamentiran okvir. Na sredini številčnice sta reliefna Venerina otroka kupida, ki kujeta ljubezenske puščice, hkrati pa bijeta ure. Pod njima sta morska elementa – delfin, ki predstavlja iz morske pene rojeno boginjo ljubezni Venero, in trizob, ki predstavlja boga morja Neptuna. Alegoriji lahko razumemo tudi kot dva izmed štirih elementov, ogenj in vodo. Naslikana veduta pod številčnico ima secesijske značilnosti in je poznejši dodatek iz okrog leta 1900.

Ura s pogonom na uteži, katere dolgo nihalo omogoča večjo natančnost, je vstavljena v zgornji del visokega in ozkega ohišja. Urarji so po tovrstnih urah uravnavali vse druge. Profilirani okrasni venec in balustrsko struženi stebriči se navezujejo na renesančno arhitekturo, ki so jo leta 1871 z nastankom enotne nemške države obudili kot nemško nacionalno umetnost. Staronemški slog je bil domač tudi v Avstriji in tako tudi pri nas. Velikoserijsko izdelane okrasne elemente za ohišja ur se je naročalo s pomočjo tiskanih prodajnih katalogov.

STENSKA URA V OKVIRJU Avstrija/Slovenija, tretja četrtina 19. stoletja, novi rokoko medeninast mehanizem, eboniziran (počrnjen), pozlačen (in rumeno bronziran) rezljan les in ulit mavec, bel emajl, steklo, reliefno stisnjena in polihromirana medeninasta pločevina višina: 57,3 cm, širina: 47,3 cm; inv. št. KZ 740

Ura je vstavljena v profiliran črni zunanji in bogato okrašeni notranji zlati okvir z bogatim listnim in cvetličnim ornamentom.

STENSKA URA »DUNAJSKI REGULATOR« Avstrija/Slovenija, sign. v ščitku J F T, datacija 1914 in sign. Franc P(avlovski) Zajec (1878–1939; urar-trgovec na Stritarjevi v Ljubljani), dunajska secesija, v tretji četrtini 20. stoletja v rabi v občinskih prostorih v Kranju medeninast mehanizem, rdečkasto lužena hrastovina, gravirana medenina, brušeno in nebrušeno steklo višina: 89 cm, širina: 27,5 cm; inv. št. KZ 3125 (foto: Barbara Kalan)

Gladko visoko in ozko ohišje z zaobljenimi robovi ima rahlo izstopajoči podnožni in sklepni venec. Pravokotna členitev enako brušenih stekelc je značilna za dunajsko geometrijsko secesijo. V številčnici in na disku nihala je nenavaden motiv, morda stilizirane stoječe ure s tehtnico za cvetlično girlando.

STENSKA URA »MAHALKA« Schwarzwald, 18. stoletje, ljudski barok poslikan les, lesen mehanizem v lesenem ohišju, en sam železni kazalec in kratko prednje nihalo višina: 31 cm, širina: 21,2 cm; inv. št. KZ 739 (foto: Irena Jeras Dimovska)

Nemške ure

Na svetlem lesenem licu ima ura naslikano številčnico, ki je v duhu ljudske umetnosti okrašena s preprostim pisanim cvetjem in enonadstropno hišo. Tako kot nekatere drage sočasne kovinske ure ima ta lesena ura kratko nihalo, imenovano »kravji rep«, pritrjeno pred številčnico, s katerim je za koga prav zoprno »mahala«, ko je hotel na številčnici ugotoviti, koliko je ura.

STENSKA URA Schwarzwald, sign. Valentin Auer, Astling (verjetno urar-trgovec), ok. 1840, novo baročno-klasicistični slog lesen mehanizem v lesenem ohišju, posrebren in polihromno, tudi lazurno barvan les višina: 36 cm, širina: 25,5 cm; inv. št. KZ 523 (foto: Irena Jeras Dimovska)

Razvoj znanosti in tehnologije, s tem pa tudi gospodarstva, je v 18. stoletju privedel do potrebe po natančnejšem deljenju in upoštevanju časa. Najočitnejše je bilo to v naslednjem stoletju pri železniških voznih redih, ko so poleg ur postale pomembne tudi minute. Imeti hišno uro doma ni bila več samo stvar prestiža, ampak je postalo nujno, vedno bolj tudi na kmetijah, ki so bile odvisne od velikih naravnih ciklov letnih časov.

sprva z lesenimi, pozneje s kovinskimi mehanizmi in pisanimi ohišji. Do 19. stoletja je bil Črni gozd tako kot slovenske dežele del Svetega rimskega cesarstva, od leta 1871 naprej pa Nemškega cesarstva oziroma republike (danes dežela Baden-Württemberg). Z urami so kupčevali po vsej zahodni in srednji Evropi, prodajali so jih tudi v Ameriko. Nekateri njihovi mojstri so se ustalili v drugih deželah, pri nas na primer v Ljubljani in Mariboru.

Za velikanski novi trg cenenih ur so v srednji Evropi že v 18. stoletju prvi skrbeli v nemškem Schwarzwaldu (Črni gozd). V gozdnatem zahodno alpskem predgorju nedaleč od meje s Francijo in Švico, ki teče vzporedno z dolino Rena in kjer izvira Donava. Kmetje so se zaradi dodatnega zimskega zaslužka oprijeli nove domače obrti. Cele vasi, kot na primer Furtwangen, Neustadt in Lenzkirch, so izdelovale preproste stenske hišne ure na uteži,

Urino lice z odebeljenimi posrebrenimi zaobljenimi robovi ima baročno-klasicistično čelo in plitvo bradico z bisernim nizom. Prizor v čelu verjetno predstavlja kupida, ki je z ljubezensko puščico zadel jelena, a se ta še brani ljubezni, sodeluje pa tudi pes kot prispodoba zvestobe. Tovrstne ure so bile večinoma namenjene francoskemu trgu, eno tej zelo podobnih je podpisal urar Wilhelm Winterhalter (1780–1849) iz Furwangna.

V Črnem gozdu sta nastali tudi danes vodilni nemški tovarni ur. Družba Kienzle s sedežem v Hamburgu, katere začetki gredo vse do prve četrtine 19. stoletja in šteje za najstarejšo nemško tovarno ur, izvira iz Schwenningna. Priznana izdelovalka ur družba Junghans pa še danes uspešno deluje v osrčju Črnega gozda v Schrambergu. 66

STENSKA URA S FIGURO S PREMIKAJOČIMI SE OČMI Schwarzwald, sign. Baltasar Kleiser Schwärzenbach, ok. 1865, historizem – novi barok medeninast mehanizem v lesenem ohišju, eboniziran (počrnjen) in pozlačen les, poslikava na cinkovo pločevino, bel emajl, steklo višina: 30,2 cm, širina: 27,2 cm; inv. št. KZ 501 (foto: Irena Jeras Dimovska)

Ura je vstavljena v spodnji del slike v eboniziranem profiliranem okvirju z zlatim notranjim robom. V tričetrtinskem profilu in zgodovinskem kostumu je naslikan možak, katerega ovalne oči iz keramike so povezane z urnim mehanizmom in se premikajo v ritmu njenega bitja. Gre za poseben tip schwarzwaldskih ur. Več tej zelo podobnih slik različno oblečenih, a enako postavljenih mož, je delo poslikovalca Fürdererja iz Oberlenzkircha.

STENSKA URA V OVALNEM OKVIRJU Schwarzwald, ok. 1880, historizem – novi rokoko medeninast mehanizem v lesenem ohišju, eboniziran (počrnjen), flodran in zlačen rezljan les, bel emajl, poslikava na papir višina: 25 cm, širina: 22,5 cm; inv. št. KZ 521 (foto: Sandra Dimitrijević)

Ura ima rokokojsko-klasicistični okvir z notranjim zlatim bisernikom in rezljanima cvetnima girlandama. Na črnem ozadju pod steklom je šabloniziran zlato-rdeč ornament iz stiliziranih lističev in srčastih cvetkov.

STENSKA URA V OKROGLEM OKVIRJU Schwarzwald, sign. krilato kolo Kienzle, ok. 1880, staronemški slog – nova renesansa medeninast mehanizem v lesenem ohišju, profilirano stružen in temno lužen les, palir premer: 38 cm; inv. št. KZ 735

STENSKA »JAKČEVA« URA Schwarzwald, ok. 1870, historizem – novi barok medeninast mehanizem v lesenem ohišju, keramično lice, podglazurna polihromna poslikava in pretisk, bel emajl višina: 25 cm, širina: 18,2 cm; inv. št. KZ 513 (foto: Anamarija Dimovska)

Dobro je poznan tudi ta tip schwarzwaldskih ur z baročno kartušastim keramičnim in pisanim licem in eno samo utežjo, ki ga je ob koncu 18. stoletja razvil urar Jakob Herbstreit (»dvojni Jakec«) iz Neustadta. Znotraj bogatega zlato-modrega okvirja iz listovja, pentelj in školjk je nad številčnico motiv krajine z mlinom oziroma vodno črpalko na veter, ker je bila verjetno namenjena na nizozemsko tržišče. Keramične ploščice je verjetno dobavilo podjetje J. F. Lenz iz vasi Zell am Hamersbach.

Ura ima preprost okrogel in profiliran okvir, ki spominja na okvirje renesančnih umetniških slik in včasih izbočenih ogledal.

URA V OKVIRJU S SV. DRUŽINO verjetno Schwarzwald, druga polovica 19. stoletja, historizem – staronemški slog medeninast urni in glasbeni mehanizem v lesenem ohišju, polihromiran rezljan les, barvni tisk na steklo, potiskan papir višina: 67,2 cm, širina: 49,5 cm; inv. št. KZ 505 (foto: Irena Jeras Dimovska)

V pravokotnem profiliranem temno rjavo in ebonizirano luženem zunanjem okvirju je ura postavljena nad vdolbino z reliefno upodobljenim tesarjem sv. Jožefom, ki uči Jezuščka vrtati luknje, in Marijo, ki prede. Ozadje prizora predstavlja vzorec zlatih zvezdic, še dodatno pa je poudarjen s črno-zlatim slavolokom z renesančno-baročnim ornamentom na modrem ozadju. 69

STENSKA URA »KUKAVICA«

NAMIZNA URA BUDILKA Z ROČAJEM

Schwarzwald, ok. 1900, historizem – staronemški slog

Schwarzwald, sign. Junghans (J v osemkraki zvezdi) in sign. Rafko Salmič (1870–1930; urar-trgovec v celjskem Narodnem domu), ok. 1910–1920, modernizem

medeninast mehanizem v lesenem ohišju, temno lužen rezljan les, kovina višina: 39 cm, širina: 32 cm; inv. št. KZ 499 (foto: Boštjan Gunčar)

Najbolj znan tip schwarzwaldskih ur (čeprav so jih in jih še izdelujejo tudi drugod po Nemčiji) ima lice oblikovano kot pročelje alpske koče s strmo dvokapno streho, obdano z vencem iz hrastovega vejevja, listja in želodja. Z uro je povezan dodatni mehanizem, ki namesto bitja ob uri skozi okence potisne ptičko in zakuka. Videz in zvok poustvarjata romantično gozdno-lovsko vzdušje.

stisnjena pokromana železna pločevina, tiskan papir, odsevne številke višina: 16,1 cm, širina: 12,6 cm; inv. št. NZ 3506 (foto: Sandra Dimitrijević)

Minimalno ohišje, ki je zaradi stabilnosti v zadnjem delu širše, sledi okrogli obliki številčnice in počiva na paru balustrskih nožic. Na vrhu je zvonec z ročajem.

POTOVALNA NAMIZNA URA BUDILKA Z ROČAJEM Schwarzwald, sign. Kienzle (krilato kolo), ok. 1900, historizem – nova renesansa medeninast urni in glasbeni mehanizem, ulita in reliefno stisnjena medenina, steklo, papir višina: 15,5 cm, širina: 13,2 cm; inv. št. KZ 489 (foto: Boštjan Gunčar)

Oblika ohišja in vitičast ornament spominjata na dragocene renesančne stolpičaste pozlačene medeninaste hišne ure. Skozi zastekljeni stranici se vidi, kako naprava deluje. Mnoge ure so imele že v prejšnjih stoletjih tudi budilni mehanizem, v 20. stoletju pa je »čas postal denar« in pravočasnost za vsakogar nujna. Pojavil se je poseben tip ur – budilk, ki so stale v pripravljenosti na nočnih omaricah doma in na poti.

ŽEPNA URA zahodna Švica, ok. 1900, historizem reliefno gravirano in cizelirano srebro, poslikan bel emajl, pozlačena kazalca, z napisom Remontoir Patent Metal (torej z navijanjem na krono in ne več na ključek) in vrezano ribo ter črko W, jeklen mehanizem premer: 4,2 cm; inv. št. KZ 2225 (foto: Sandra Dimitrijević)

Švicarske ure

Okroglo ohišje ima historistični listni okras s praznim ščitkom za lastniški znak, na številčnici pa pisano cvetje.

ŽEPNA URA OBLIKE »SAVONETTE« (okrogel košček mila), sign. Tissot Geneve, zahodna Švica, ok. 1900, historizem gravirano in cizelirano srebro, jeklen mehanizem, dodatno zunanje ohišje premer: 4,3 cm; inv. št. KZ 2226 (foto: Sandra Dimitrijević)

Okroglo ohišje ima ob robu historistični listni okras.

ŽEPNA URA OBLIKE »SAVONETTE« zahodna Švica, ok. 1900, historizem Zaradi izuma pogona na jekleno spiralno vzmet so v 15. stoletju lahko začeli izdelovati tudi majhne prenosne mehanske ure. Sprva so ti izdelki najnovejše znanosti, tehnologije in umetnosti viseli na verižici z vratu ali so bili spravljeni v mošnjičku, pozneje pa v žepu. V drugi polovici 19. stoletja je stekla serijska, vedno bolj mehanizirana izdelava žepnih ur, ki so bile še vedno zelo točne, a cenovno dostopnejše. Podobno kot so cenovno dostopne hišne ure izdelovali v bližnjih pokrajinah, v nemškem Črnem gozdu in v francoski pokrajini Franche-Comté, so se z osebnimi žepnimi in pozneje zapestnimi urami vseh cenovnih razredov proslavili v (pred)alpskih zahodno švicarskih vaseh in mestih. Različne švicarske znamke so prodajali tudi v zlatarnah in urarnah na Slovenskem. 72

gravirano in cizelirano srebro, potiskana in poslikana številčnica, jeklen mehanizem, dodatno zunanje ohišje premer: 4,5 cm; inv. št. KZ 2224 (foto: Sandra Dimitrijević)

Okroglo ohišje ima historistični listni okras s praznim ščitkom za lastniški znak.

ŽENSKA ŽEPNA URA zahodna Švica, ok. 1900, historizem gravirano in cizelirano srebro, jeklen mehanizem, usnjen pašček; spretno predelana v zapestno uro dolžina: 22 cm (s paščkom), premer: 2,6 cm; inv. št. KZ 2222 (foto: Sandra Dimitrijević)

Okroglo ohišje ima historistični listni okras s praznim ščitkom za lastniški znak. 73

NAMIZNA URA BUDILKA Z ZAOBLJENIM PRAVOKOTNIM OHIŠJEM Federativna ljudska republika Jugoslavija, sign. INSA, ok. 1960 kovinski mehanizem, oblika ohišja Art déco, kromirano jeklo, zadaj zeleno barvana, tiskan papir, odsevne številke višina: 11 cm, širina: 13 cm; inv. št. NZ 2079 (foto: Sandra Dimitrijević)

Jugoslovanske ure

NAMIZNA URA BUDILKA S PRAVOKOTNIM IN NA STRANEH PROFILIRANIM OHIŠJEM Socialistična federativna republika Jugoslavija, sign. INSA, 60. leta 20. stoletja kovinski mehanizem, oblika ohišja Art déco, belkast bakelit – umetna smola, kromirano jeklo, tiskan papir višina: 12 cm, širina: 16,3 cm; inv. št. NZ 2078 (foto: Barbara Kalan)

V smislu samooskrbe je tovarna INSA v Zemunu pri Beogradu v Srbiji v petdesetih letih 20. stoletja začela izdelovati in še vedno izdeluje mehanske ure budilke po modelih nemške tovarne Kienzle.

NAMIZNA URA BUDILKA S TERMOMETROM V PRAVOKOTNEM OHIŠJU Socialistična federativna republika Jugoslavija, sign. INSA, 70. leta 20. stoletja, modernizem kovinski mehanizem, oranžna in bela plastika višina: 10,4 cm, širina: 13,7 cm; inv. št. NZ 2199 (foto: Anamarija Dimovska)

NAMIZNA URA BUDILKA V OKROGLEM OHIŠJU NA NOŽICAH IN Z DVEMA ZVONCEMA Socialistična federativna republika Jugoslavija, 80. leta 20. stoletja, retro modernizem kovinski mehanizem, belo lakirana železna pločevina višina: 16,2 cm, širina: 11,6 cm; inv. št. NZ 5225 (foto: Sandra Dimitrijević)

NAMIZNA URA BUDILKA V OKROGLEM OHIŠJU NA NOŽICAH IN Z DVEMA ZVONCEMA Socialistična federativna republika Jugoslavija, sign. Junghans (krilato kolo) Yugoslavia, 80. leta 20. stoletja, retro modernizem kovinski mehanizem, modro lakirana železna pločevina višina: 16,4 cm, širina: 11,6 cm; inv. št. NZ 2200 (foto: Sandra Dimitrijević)

JAVNA STENSKA MEHANSKA URA Socialistična federativna republika Jugoslavija, sign. Iskra Kranj, 60. leta 20. stoletja (od leta 1956 so delali take ure v Lipnici pri Kropi) ohišje iz emajlirane pločevine s kromirano obrobo, potiskana pločevinasta številčnica premer: 29,6 cm; inv. št. NZ 298 (foto: Sandra Dimitrijević)

JAVNA STENSKA RELEJNA URA Socialistična federativna republika Jugoslavija, sign. Iskra Kranj, 1987 ohišje iz belo emajlirane pločevine, belo potiskana črna pločevinasta številčnica, steklo premer: 41,7 cm; inv. št. NZ 5215 (foto: Barbara Kalan)

STENSKA KUHINJSKA ELEKTRIČNA URA JAVNA STENSKA MEHANSKA URA Iskra Kranj, Federativna ljudska republika Jugoslavija, zgodnja 50. leta 20. stoletja, modernizem

Nemčija, sign. Junghans, in sign. Gorenje Velenje (tovarna gospodinjskih aparatov), 70. leta 20. stoletja, retro historizem kovano železo, medeninast obroč, iz stanovanja v delavskem bloku na Jesenicah premer: 24 cm; inv. št. NZ 4506 (foto: Sandra Dimitrijević)

kovinski mehanizem les (orehovina) in vezana plošča višina: 82,2 cm, širina: 32 cm; inv. št. NZ 34 (foto: Sandra Dimitrijević)

V finomehanični tovarni Iskra v Kranju so delali stenske ure za javno rabo. Ura v pokončnem kvadratnem ohišju z zaobljenimi robovi, zastekljeno številčnico zgoraj in zastekljenim ovalom pred dolgim nihalom je bila namenjena železniškim postajam. Pozneje je bila v rabi v občinskih prostorih v Kranju. To je bila prva ura, ki so jo izdelali v Jugoslaviji. Na trg je prišla aprila 1946 pod oznako SU 001. Takoj po drugi svetovni vojni je veljala za najvažnejši Iskrin izdelek in je bila izdelana po modelu ure nemške družbe Junghans.

STENSKA KUHINJSKA ELEKTRIČNA URA Nemčija, sign. Junghans, in sign. Gorenje Velenje (tovarna gospodinjskih aparatov), 70. leta 20. stoletja, retro historizem keramični krožnik s pretiskom z zelenim cvetličnim okrasom in s panoramo Blejskega jezera, morda Keramična industrija KILI Liboje pri Celju (posneto po izvirnih belo zelenih namiznih krožnikih serije Jezera angleške tovarne Wedgwood iz 19. stoletja) premer: 26 cm; inv. št. NZ 776 (foto: Anamarija Dimovska)

Seznam uporabljenih virov in literature

Arhivski, ~asopisni in internetni viri

Literatura

Arhiv Republike Slovenije SI AS 448, Zbornica za obrt, trgovino in industrijo, fascikel 4, mapa 27; fascikel 5, mapa 69; SI AS 137/II/5139, Smolej Mavricij, Jesenice, popravljanje in prodaja ur (1932–1932).

Alltag im Spätmittelalter. Graz; Wien; Köln: Styria, 1996. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo: (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Bratož, Rajko: Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2014. (Zbirka Zgodovinskega časopisa; 46) (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Opera / Academia scientarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia; 39).

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj SI_ZAL_JES/0014, Mestni ljudski odbor – Ljudski odbor mestne občine Jesenice (1945–1957): a. e. 977; a. e. 1898; a. e. 1909; a. e. 2017; a. e. 2172; a. e. 2491; a. e. 2520; a. e. 2614; a. e. 2901; a. e. 3011; a. e. 3029; a. e. 3323; SI_ZAL_KRA/0012, Okrajni ljudski odbor Kranj (1945–1967): a. e. 1338; a. e. 1339; a. e. 1364; a. e. 1370; a. e. 1371; a. e. 1395; SI_ZAL_KRA/0078, Gospodarska zbornica Kranj (1921–1966): a. e. 324; SI_ZAL_TRŽ/0034, Zbirni fond: Tržič (1789–1966): a. e. 1–a. e. 5.

Breznik, Anton: Vezhna pratika od gospodarstva: v‘ katęri je najti: koku v şaki hishni gospodar svoje hishne rezhi s‘ nuzam oberniti, te slabe lęta previditi, tem naprei stojezhim nadlugam nasproti priti, inu ta perhodni zhass po tih sędem planetov bode soditi mogel. h‘ tęmo je perstavlenu enu tenku Podvuzhenje, kar od męsza do męsza skus zelu lętu per enim hishvanju je potrębnu sturiti. V‘ Lublani: se najdejo per Jan. Frid. Egerju, 1789.

^asopisi Danica, 1905. Glas, 1953, 1956, 1961. Gorenjec, 1900–1941. Gorenjski glas, 2009–2010. Kmetijske in rokodelske novice, 1843, 1860. Slovenski poročevalec, 1946. Zgodnja Danica, 1864.

Brižinski spomeniki (ur. odbor France Bernik ... [et al.]), faksimile. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1992. (Zbirka Monumenta Slovenica; 3). Bučić, Vesna: Ure skozi stoletja. Ljubljana: Narodni muzej, 1990. Bučić, Vesna: Renesančne ure v Sloveniji. V: Situla, 20/21, 1980, str. 497–507.

Internetni viri https://www.nasa.gov/feature/jpl/what-is-an-atomic-clock (datum vira: 21. 5. 2019). https://www.scientificamerican.com/article/a-chronicle-oftimekeeping-2006-02/ (datum vira: 1. 7. 2019).

Bučić, Vesna: Razvoj slovenskega urarstva. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 12, 1964, št. 2, str. 110–120.

Bučić, Vesna: Ljubljanski urarji v XVI. in XVII. stoletju. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 30, 1982, št. 2, str. 12–22.

Porenta, Tita; Florjančič, Saša: Kratek pregled razvoja industrije v občini Radovljica. V: Naše tovarne, naš ponos: industrijska dediščina Gorenjske (ur. Monika Rogelj). Kranj [etc.]: Gorenjski muzej [etc.], 2016, str. 20–25.

Bučić, Vesna: Ljubljanski urarji v 18. stoletju. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 37, 1989, št. 2, str. 177–186.

Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna (ur. Karol Mohorčič). Novo mesto: Progres, 1931.

Bučić, Vesna: Urarstvo na Slovenskem v 18. stoletju. V: Slovenci v letu 1789 (ur. Jasna Horvat). Ljubljana: Narodni muzej, 1989, str. 107–113.

Hladnik, Miran: Slovani v slovenski zgodovinski povesti. V: Zbornik predavanj: XXXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 24. 6.–13. 7. 1996. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1996, str. 109–127.

Bučić, Vesna: Ljubljanski urarji v 19. in začetku 20. stoletja. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 38, 1990, št. 3, str. 114–117.

Kle se špeglajte: slovenski pregovori. Maribor: Založba Pivec, 2017.

Bučić, Vesna: Presenetljive urne številčnice, najdene na Loškem gradu. V: Loški razgledi, letnik 39, 1992, str. 15–18.

Makarovič, Gorazd: Slovenska ljudska umetnost: zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1981.

Štih, Peter: Od Karniole do Kranjske – dolga in zapletena pot nastanka dežele. V: Studia Valvasoriana (ur. Janez Weiss). Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 465–500.

Moder, Janko: Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu. 2, Vladar Samo. Celje: Mohorjeva družba, 2004.

Štukl, France: Predniki Obrtnega združenja v Škofji Loki. V: Loški razgledi, letnik 33, 1986, str. 153–167.

Narodni muzej Slovenije: zgodovinske in umetnostne zbirke: stalna razstava (gl. ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011.

Trubar, Primož: Ta slovenski kolendar kir vselei terpi ... = Windischer Calender, vnd andere sachen darbey, faksimile. Ljubljana: Delo: Papirnica Vevče, 1986.

Okakura, Kakuzô: Knjiga o čaju. Ljubljana: Študentska založba, 2006.

Verginella, Marta: Čas in zgodovina, čas v zgodovini. V: 36. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2000, str. 305–314.

Ordnung muss sein!: Eine Kulturgeschichte des Messens: Museum im Zeughaus, 7. Mai–3. Oktober 2010. Innsbruck: Tiroler Landesmuseen-Betriebsgesellschaft, 2010.

Knific, Timotej: Tu bo naš dom. Ljubljana: Mladika, 1998.

Bučić, Vesna: Urarski rod Oblakov iz Prelesja, Suhega Dola in Lučin. V: Loški razgledi, letnik 39, 1992, str. 19–26.

Knific, Timotej; Lux, Judita: Kranj z okolico v pozni antiki – zapis geografa iz Ravene in arheološki podatki. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 2015, str. 29–41.

Bučić, Vesna: Kroparski urarji in njihove ure v 19. stoletju. V: Kroparski zbornik: ob 100-letnici Plamena: 1894–1994. Kropa: Tovarna vijakov Plamen; Radovljica: Občina, 1995 str. 148–158.

Kosar, Franc: Nebeška hrana: bogoljubnim dušam dana od družbe sv. Mohora. Celovec: Družba sv. Mohora, 1875–1877.

Cerar, Estera: Tekstilna obrt na Slovenskem med obema vojnama: magistrsko delo. Ljubljana: [E. Cerar], 2003.

Košir, Tone: Življenje na Lučinskem skozi stoletja. Lučine: Krajevna skupnost, 2010.

Cipolla, Carlo M.: Die gezählte Zeit: wie die mechanische Uhr das Leben veränderte. Berlin: Verlag K. Wagenbach, 1997.

Kovič, Kajetan: Kako se vrtijo ure. Ljubljana: Prešernova družba, 2006.

Cipolla, Carlo M.: Clocks and culture: 1300–1700. New York; London: Norton, 2003.

Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1994.

Čas je življenje: 365 misli o času. Ljubljana: Novi svet, 2005.

Kumer, Zmaga: Pesem nočnega čuvaja na Slovenskem. V: Traditiones, letnik 5–6, 1976–1977, str. 211–222.

Diaconus, Paulus (Pavel Diakon): Zgodovina Langobardov. Maribor: Obzorja, 1988 (Iz antičnega sveta; 25).

Ljudski pregovori: več kot 300 pregovorov iz zakladnice ljudskega izročila (ur. Viktorija Muha). Ljubljana: Karantanija, 2017.

Florjančič, Saša: Tri tovarne s predvojno tradicijo v Lipniški dolini. V: Industrijska dediščina Gorenjske: zbornik povzetkov 2. zgodovinskega dneva, Kranj, 29. maj 2017 (ur. Monika Rogelj). Kranj: Gorenjski muzej, 2017, str. 10–11.

Makarovič, Gorazd: Slovenci in čas. Ljubljana: Krtina, 1994.

Vesel, Ivan: Olikani Slovenec: V Ljubljani: Matica slovenska, 1868.

Pečjak, Gregorij: Stoletna pratika dvajsetega stoletja: 1901– 2000. V Ljubljani: Katoliško tiskovno društvo, 1901.

Vodnik, Valentin: Velika pratika ali Kalender … za leto 1795. V‘ Lublani: stiskan per Jan. Fridr. Egerju: se najde per Wilhel. Heinrihu Kornu, 1795–1797.

Pleterski, Andrej: Sebenjski zaklad. V: Arheološki vestnik, letnik 38, 1987, str. 237–330. Pregovori in reki: leto in dan v slovenski ljudski modrosti (ur. Iztok Ilich). Ljubljana: DZS: Slovenski etnografski muzej, 2003.

Zbornik Brižinski spomeniki (ur. Janko Kos, Franc Jakopin in Jože Faganel s sodelovanjem Petra Štiha, Marijana Smolika, Darka Dolinarja). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede; Trst: Mladika, 1996. (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede = Opera / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis II: Philologia et litterae; 45).

Steska, Viktor: Radovljiška matrikula iz l. 1468. V: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo, leto 1921–1923, št. 1/4, str. 23–38. Stoletna Pratika devetnajstiga stoletja od 1801–1901. Sa duhovne, deshelske slushabnike in kmete. Is nemshiga v slovenski jesik prevedena. V Gradzu: Nat. J. A. Kienreich: V Ljubljani na prodaj per Leopoldu Kremsherju, 1840.

Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. V Ljubljani: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939.

Šašelj, Ivan: Slovenski pregovori in reki o vremenu, letini in poljedelstvu. V: Etnolog: glasilo Etnografskega muzeja v Ljubljani, 1943, knj. 16, str. 81–83. Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj (ur. Rudolf Andrejka, France Planina). Škofja Loka: Odbor za I. obrtno-industrijsko razstavo, 1936.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 069(497.4Kranj)(083.824) 7.074:681.11(083.824) POŠTRAK, Anja Vzemi si čas --- / [avtorici besedil Anja Poštrak, Barbara Kalan ; avtorica Kataloga ur iz zbirk Gorenjskega muzeja Maja Lozar Štamcar ; uvodna beseda Marjana Žibert ; fotografije Čebelarski muzej v Radovljici ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2019 ISBN 978-961-7071-03-0 1. Gl. stv. nasl. 2. Kalan, Barbara, 7.6.1976COBISS.SI-ID 302310144 82

r, u i t e t š e č o n v kazalce z e r b a r u o K » ntur, a v a a r u , v e c bim je ura vseh lju na, z i r p e n a s a č zalcev a k z e r b a r u j a.« sa n z o p t e v s h i j ra, kar u a n d u č j l o b j je na o

; besedil

lcev, 1970

kaza Ura brez

Cena: 10,00 EUR

obi}

c Nino R

, izvajale

Košuta Miroslav