Ljubezni vere, in miru, in sprave - France Prešeren med leti 1831 in 1836

1

Ljubézni vére, in mirú in správe: France Prešeren v obdobju 1831–1836

2

3

Ljubézni vére, in mirú in správe: France Prešeren v obdobju 1831–1836 Prešernova klasična romantika je v tem obdobju

dosegla svoj vrh, saj so v njem nastala dela, ki predstavljajo vrh njegove poezije. Mejo v novo obdobje Prešernovega ustvarjanja predstavlja elegija Slovo od mladosti.

Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert, direktorica Avtorici publikacije: mag. Barbara Kalan, Helena Rant Strokovna sodelavka: Beba Jenčič Jezikovni pregled: Judita Babnik Gradivo: zbirke Gorenjskega muzeja, Mestna knjižnica Kranj, Narodni muzej Slovenije Fotografije: Dolenjski muzej Novo mesto, Fototeka Gorenjskega muzeja, Jelena Justin, Tomaž Lauko (za Narodni muzej Slovenije), Mestna knjižnica Grosuplje, Helena Rant, Slovenski gledališki inštitut Skeniranje gradiva: Mateja Likozar Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Medium, Žirovnica Naklada: 400 izvodov Gorenjski muzej Tomšičeva 42, 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si Publikacijo sta omogočila Mestna občina Kranj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Pesmi, ki so nastale v tem času, je Prešeren objavljal v pesniškem almanahu Krajnska čbelica, ki je prvič izšel leta 1830. Njen ustanovitelj, izdajatelj in urednik je bil Miha Kastelic, med sodelavci in avtorji so bili še France Prešeren, Matija Čop in Andrej Smole. Že ob izidu prvega zvezka je vlogo branilca Krajnske čbelice prevzel Matija Čop, ki jo je moral braniti pred janzenisti, sčasoma pa tudi pred cenzorjem Jernejem Kopitarjem. Krajnska čbelica je sicer uživala naklonjenost deželne vlade, vendar ji je že na začetku nasprotoval ljubljanski knjižni revizor Jurij Pavšek. Prve napade je Čopu, ki je ob tretjem zvezku postal njen cenzor, še uspelo preprečiti, toda ob četrtem zvezku leta 1833, ko je Pavšek napadel Prešernova besedila in Čopa kot cenzorja, je bil nemočen. Četrti zvezek je tako z nekaj uredniškimi spremembami izšel leta 1834 (z letnico 1833).

Med letoma 1831 in 1833 je potekala tudi t. i. slovenska abecedna vojna, črkarska pravda med pristaši nove pisave metelčice in stare bohoričice.

V to črkopisno, jezikoslovno in kulturno-literarno polemiko sta se dejavno vključila France Prešeren in Matija Čop, ki sta nasprotovala uvajanju nove pisave.

4

5

Prvo srečanje Franceta Prešerna in Primicove Julije v trnovski cerkvi 6. aprila 1833, razglednica (hrani Gorenjski muzej)

1835. Najprej je umrl stric Jožef, ki je nečaka vseskozi finančno podpiral in pri katerem je Prešeren tudi stanoval. Za Prešerna najtežji udarec pa je bila brez dvoma smrt njegovega prijatelja in literarnega mentorja Matija Čopa. Prešeren je tega leta tudi dokončno spoznal, da njegova ljubezen do Julije Primic ne bo uslišana. Prav Čopova nenadna smrt je v Prešernu zbudila potrebo po večjem pesniškem dejanju. Že jeseni in pozimi leta 1835 je začela nastajati pesnitev Krst pri Savici, ki jo je izdal v samozaložbi leta 1836.

Julija Primic je močno zaznamovala Prešernovo življenje in njegovo nadaljnjo pesniško ustvarjalnost. Njej je posvetil številne pesmi, med njimi sta najbolj znani Gazele in Sonetni venec. Največ pretresov pa je v pesnikovo življenje prineslo leto

Za to obdobje Prešernovega življenja in ustvarjanja je značilno, da se je kljub vsem notranjim pretresom in zunanjim pritiskom uspel posvetiti pesniškemu ustvarjanju. Po tem obdobju tolikšne moči in zbranosti ni več zmogel.

1830 Prvi zvezek Krajnske

1832 Tretji zvezek Krajnske

čbelice: v njem izidejo pesmi Slovo od mladosti, Povodni mož in Lenora.

1831 Drugi zvezek Krajnske

čbelice: v njem so objavljeni soneti Očetov naših imenitne dela, Vrh sonca sije soncov cela čéda, Tak kakor hrepení oko čolnarja, Kupído! tí in tvoja lepa starka, Hčere svet, Nova pisarija.

čbelice: v njem so objavljene pesmi Romanca od Turjaške Rozamunde, Soldaška, Že miru srčnemu nevarne leta (Prva ljubezen), Astrologam, Sršeni, Črkarska pravda, Ptujobesedarjem, Strah (Dve sestri videle so zmoti vdane), Memento mori (Smrt) in Od Lepe Vide.

France Prešeren, Slovo od mladosti, faksimilirana izdaja tiskarskega rokopisa iz leta 1846, J. Blasnika nasledniki, Ljubljana 1908 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

France Prešeren, Memento mori (Smrt), 3. zvezek Krajnske čbelice, 1832 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

France Prešeren, Očetov naših imenitne dela, 2. zvezek Krajnske čbelice, 1831 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

1833 V časopisu Illyrisches

Blatt so objavljeni satirični epigrami Sängers Klage (Pevčeva tožba). Zaradi cenzurnega spora četrti zvezek Krajnske čebelice izide z zamudo leta 1834, v njem pa so objavljene pesmi Glosa, Sonetje nesreče, Gazele in Strunam. Napiše tudi sonet Je od vesel‘ga časa teklo leto.

1834 22. februarja izide

Sonetni venec kot posebna priloga časopisa Illyrisches Blatt.

1835 25. julija v časopisu

Illyrisches Blatt izide elegija Dem Andenken des Matthias Čop, posvečena Matiju Čopu.

1836 14. aprila v samozaložbi

izide pesnitev Krst pri Savici, 30. aprila pa v časopisu Illyrisches Blatt pesem Kam?

6

7

Prešernov stari stric Jožef Prešeren (1752–1835) Prešeren je imel v sorodstvu kar

šest duhovnikov – tri strice po materini strani ter dva strica in enega starega strica po očetovi strani. Jožef Prešeren je bil stric Prešernovega očeta, Ribičevega Šimna. Franceta je oče že v rosnih letih odpeljal na Dolenjsko k svojemu stricu Jožefu, duhovniku, ki je služboval v župniji Kopanj blizu Grosupljega. Tam ga je stric Jožef naučil pisati in brati, nato pa ga je poslal v šolo v Ribnico.

Kopanj na Dolenjskem in župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob njej je župnišče, kjer je predšolska leta preživel mladi France. (Hrani Mestna knjižnica Grosuplje.)

Stric Jožef je tudi v Francetovem Elko Justin, Sonétje, 1938, ročni odtis (hrani Gorenjski muzej)

Elko Justin, Sonetni venec in Gazele, 1943, ročni odtis (hrani Gorenjski muzej)

Spominska plošča Prešernovemu očetu Šimnu in stricu Francu Ksaverju na ljubljanskih Žalah (foto Helena Rant)

bratu Jožetu prepoznal nadarjenega mladeniča in ga na lastno pobudo poslal v šolo ter obljubil še denarno podporo, če se bo šolal v Ljubljani. Tam so se tako šolali vsi trije Ribičevi sinovi France, Jurij in Jože, Ribičev grunt v Vrbi pa je ostal brez moškega naslednika.

Pri šolanju treh sinov so pomagali vsi trije očetovi strici duhovniki, saj so skupaj z materjo Mino računali, da se bodo fantje na koncu gimnazijskega šolanja odločili za duhovniški stan.

Spomladi leta 1818 je Franceta pretresla smrt komaj petnajstletnega brata Jožeta, »najlepšega študenta ljubljanske gimnazije«, s katerim sta

8

9

Julija Primic (1816–1864)

V hiši na današnjem Mestnem trgu 17 je danes Slovenski gledališki inštitut. (Hrani Slovenski gledališki inštitut.)

Hiša v današnji Rožni ulici: v Prešernovem času se je hiša imenovala Janochova hiša po lastniku, urarju Gašperju Janochu. (Fotografija Tomaž Lauko za Narodni muzej Slovenije.)

tudi skupaj stanovala v stanovanju na današnjem Mestnem trgu 17 v Ljubljani. Komaj osemnajstletni France je bral na prošnjo matere bratu molitve za umirajoče.

Matevž Langus, Julija Primic, 1834, olje na platnu, kopija (Fototeka

bi mogel »peti nove maše«, ker preprosto nima posluha.

Gorenjskega muzeja)

Stric Jožef, ki je vseskozi finančno

podpiral nečaka Franceta, se je leta 1829 upokojil in se s Prešernovo sestro Katro, ki mu je gospodinjila, Strici so Franceta podpirali tudi preselil v Ljubljano, v današnjo na Dunaju, ker so računali, da se Rožno ulico. K njima se je preselil bo končno le premislil in vrnil v tudi France, s čimer si je zmanjšal ljubljansko bogoslovje. Tudi sam življenjske stroške. Tu je bival do je bil v dvomih še po dveh letih leta 1835, do smrti strica Jožefa. pravnega študija. Spomladi leta Zapuščino po stricu pa je dobil 1824 je staršem pisal pismo, da se je dokončno odločil, da ne bo šel za drug. Prešeren in sestra Katra duhovnika. Brat Jurij pa se je odločil sta zdaj ostala brez stanovanja in pohištva. Tako sta si morala za duhovniški poklic in s tem poiskati drugo stanovanje. Znova potolažil užaloščeno mater Mino in duhovniške strice. Novo mašo je sta se preselila v hišo na Mestnem trgu 17, kjer je živel tudi Miha pel leta 1832 in na domačiji se jim Kastelic. Z najetjem stanovanja je je šele proti večeru pridružil brat Prešeren ugodil sestri, ki je ostala France s prijateljem Matijo Čopom. brez vsega, zato je želela še naprej Mati Mina ju je zato ograjala in biti njegova gospodinja, da bi izrazila obžalovanje, da se tudi ostala preskrbljena. Tu sta nato France ni odločil za duhovniški živela do leta 1836. poklic. Šaljivo ji je odvrnil, da ne

6. aprila 1833 je v trnovski cerkvi Prešeren prvič srečal Julijo Primic, hčerko bogate ljubljanske trgovke Julijane Primic. Nežno dekle je v pesnikovem srcu prebudilo novo življenjsko upanje in nastale so globoke ljubezenske pesnitve.

Svojo iskreno ljubezen do Julije je Prešeren prvič javno razodel v mojstrovini Sonetni venec, objavljeni leta 1834 kot priloga časopisa Illyrisches Blatt (Ilirski list). Da bi osrečil ljubljeno dekle za god, ima pesnitev posebno posvetilo – akrostih PRIMICOVI JULJI. Žal pa ne Julija ne njena okolica nista bili sposobni dojeti

Trnovska cerkev z gorečim Krakovim – požar 1770, 1770, olje na platnu (hrani Narodni muzej Slovenije, fotografija Tomaž Lauko za Narodni muzej Slovenije)

10

11

z možem, otroki in mamo preselila v Novo mesto leta 1850, ko je Jožef pl. Scheuchenstuel postal predsednik novomeškega sodišča.

Družina se je naselila v najetem podeželskem gradiču Neuhof na desnem bregu reke Krke.

prave umetniške vrednosti pesnitve. Z akrostihom je Prešeren razburil Primičevo družino, ljubljanska meščanska družba pa se je ob Sonetnem vencu zgražala in Prešerna zasmehovala.

Prešeren je Juliji posvetil

več pesmi. Najbolj znane so Gazele (1833), Je od vesel‘ga časa teklo leto (1833), Dohtar (1833), Mars‘ktéri romar gre v Rim, v Kompostelje (1834), Ni znal molitve žlahtnič trde glave (1834) …

Najstarejša hčerka Marija Julijana se je leta 1859 poročila s sinom nekdanjega okrožnega glavarja novomeške Kresije. Samo dva meseca po Julijini smrti sta se

drugi dve njeni hčerki poročili z oficirjema 7. lovskega bataljona avstrijske vojske, ki je bil nameščen v Novem mestu.

Sin Jožef Viljem je bil odličnjak v

novomeški frančiškanski gimnaziji.

Kmalu po Julijini smrti se je njen ovdoveli mož s sinom in četrto hčerko preselil v avstrijski Gradec, kjer je umrl in je tudi pokopan.

France Prešeren, Sonetni venec, akrostih PRIMICOVI JULJI (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Julija Primic se je leta 1835 zaročila z Jožefom Anzelmom, pl.

Scheuchenstuelom (1808–1873).

Leta 1839 sta se poročila, v zakonu pa se jima je rodilo pet otrok: Marija Julijana, 1840–1897; Marija Ana, 1841–1923; Antonija Marija, 1844– 1929; Terezija Jožefa, 1846–? in Jožef Viljem, 1850–1905. Julija se je Družina Jožefa Anzelma, pl. Scheuchenstuela, in Julije, rojene Primic (Fototeka Gorenjskega muzeja)

V dvorcu pred malim mostkom na desni strani razglednice je v Novem mestu živela Julija Primic z družino. Razglednica je s konca 19. stoletja. (Hrani Dolenjski muzej Novo mesto.)

Nagrobnik Julijine hčerke Marije Julijane na ljubljanskih Žalah (foto Helena Rant)

Julija je umrla leta 1864, stara 48 let. Pokopana je na Šmihelskem pokopališču v Novem mestu. (Hrani Dolenjski muzej Novo mesto, foto Peter Cigler.)

12

13

Matija Čop (1797–1835)

Matevž Langus, Matija Čop, okrog leta 1829, olje na platnu, kopija (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Čas, v katerem je živel in deloval Matija Čop, je bil zgodovinsko zelo razgiban. To je bil čas po francoski revoluciji, ko je francoski cesar postal Napoleon Bonaparte. Po zmagi nad Avstrijo leta 1809 so Francozi zasedli tudi Kranjsko in nastale so Ilirske province z glavnim mestom Ljubljano. Na področju kulture se je prav v tem času pojavilo novo gibanje, romantika. Glavna in značilna predstavnika romantike na Slovenskem pa sta bila prav Matija Čop in France Prešeren.

Čopova rojstna hiša v Žirovnici (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Rod Matija Čopa izhaja s Koroške Bele. Njegov oče Matija se je leta 1795 priselil v Žirovnico in se poročil z Elizabeto Ovsenek.

Njun prvorojenec Matija se je rodil 26. januarja 1797.

Matija Čop se je v župnišču na Rodinah prvič srečal s poukom in šolo. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani in kasneje na Dunaju, kjer se je seznanil z Jernejem Kopitarjem. Po vrnitvi z Dunaja konec poletja 1817 se je najprej odločil za študij bogoslovja, vendar je kmalu spoznal, da duhovniški poklic ni zanj. Leta 1818 je opravil potrebne izpite za profesorja na gimnaziji in dve leti kasneje dobil mesto profesorja na gimnaziji na Reki, kjer je ostal do leta 1822.

V času Ilirskih provinc se je kot študent poleg šolske nemščine, latinščine in grščine srečal tudi s francoščino in posredno še z italijanščino, španščino in angleščino – v zrelih letih je obvladal kar devetnajst jezikov!

Po odhodu z Reke je dobil novo službo na gimnaziji v Lvovu, v avstrijski Galiciji. Leta 1827 se je vrnil v Ljubljano, kjer je zaprosil za mesto gimnazijskega profesorja in bil uspešen. Po smrti vodja licejske knjižnice Matija Kalistra je leta 1830 postal vodja tedaj osrednje knjižnice na Slovenskem. S pomočjo Miha Kastelca, s katerim je pozneje sodeloval pri almanahu Krajnska čbelica, je licejsko knjižnico izredno posodobil in upravičeno velja za utemeljitelja slovenskega knjižničarstva.

Žirovnica, začetek 20. stoletja, razglednica (hrani Gorenjski muzej)

Teofil de Czyszkowski, Lvov, 19. stoletje, jeklorez (hrani Gorenjski muzej)

14

15

Slovenska abecedna vojna

Čopovo sodelovanje s Prešernom in njuno tesno

prijateljstvo je trajalo slabih sedem let. Čop je v Prešernu našel talent, ki je v celoti ustrezal njegovim literarnim nazorom in njegovim zamislim o razvoju slovenske književnosti, predvsem poezije.

Matija Čop si je prizadeval, da bi slovenščina postala tudi jezik višjega družbenega stanu, in je menil, da bi Slovenci le s tako visoko razvito poezijo in književnostjo lahko postali enakopravni drugim evropskim narodom. Zato je tudi dal pobudo za almanah Krajnska čbelica, ki je izšel v petih zvezkih. Almanah je med izobraženci zbudil veliko zanimanje, in čeprav je bil deležen stroge cenzure, je kljub temu dosegel svoj namen in ohranil visoko raven.

Zamisel črkopisne reforme je že leta 1809

Uradna notica o Čopovi smrti v časopisu Laibacher Zeitung, 16. julij 1835, str.

419 (hrani Narodna in univerzitetna knjižnica)

Jernej Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, Ljubljana 1809 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

Sredi snovanja novih načrtov za

slovensko književnost in urejen slovenski knjižni jezik je Matija Čop 6. julija 1835 utonil v Savi pri Tomačevem. Pomen Matija Čopa za razvoj slovenskega slovstva zagotovo ne bi bil tolikšen, če njegovo delovanje ne bi bilo povezano s Francetom Prešernom.

In morda tudi Prešeren ne bi dosegel svoje veličine, če ne bi bilo Čopove spodbude in njegovega obsežnega znanja.

Nagrobnik Matija Čopa z napisom v bohoričici in s Prešernovimi verzi so leta 1840 postavili na pokopališču pri sv. Krištofu, kasneje pa so ga prestavili na ljubljansko Navje. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

France Prešeren, Črkarska pravda, 3. zvezek Krajnske čbelice, 1832 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

uveljavil Jernej Kopitar v slovnici Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem). Na Slovenskem je dobil kar precej zaveznikov, med njimi tudi slovničarja Petra Dajnka in Frana Metelka. Metelkova reforma je latinici dodala dvanajst cirilskih znakov, zaradi česar je imel pomisleke tudi Kopitar, toda reformo je kljub temu podprl.

Ko je leta 1831 prišlo do t. i. slovenske abecedne vojne ali Slowenischer ABC-Krieg med pristaši nove metelčice in stare bohoričice, uveljavljene od 16. stoletja dalje, je bil med prvimi javnimi nasprotniki nove pisave France Prešeren. Leta 1831 je v drugem zvezku Krajnske čbelice objavil satirično pesnitev Nova pisarija, v kateri je metelčico označil kot »gorjačasto, al‘ krevljasto berilo«, in leta 1832 v tretjem zvezku satirični sonet Črkarska pravda. Ko je istega leta Prešernov sonet o kaši v češkem

16

17

prevodu objavil František Ladislav Čelakovský v reviji Časopis Českého Muzeum, je slovensko abecedno vojno predstavil tudi širši javnosti.

Kastelic junija 1833 končno prejel vrnjeni rokopis in četrti zvezek je z zamudo izšel leta 1834.

S Prešernovimi Literarnimi šalami je bil publicistični boj

Čop in Kopitar sta si postala

nasprotnika najprej v nesoglasjih okrog pesniškega almanaha Krajnska čbelica, ki je prvič izšla 30. aprila 1830. Kopitar je kot glavni cenzor sicer odobril tisk prvega zvezka Krajnske čbelice, hkrati pa je v pismu Čopu pokritiziral nekaj prispevkov zanjo, še zlasti Prešernove pesmi. Čop je Prešernovo poezijo visoko cenil, kar dokazuje tudi ocena Krajnske čbelice, ki jo je Čelakovský napisal za revijo Časopis Českého Muzeum. Njegovo oceno je Matija Čop pod naslovom Krainische Literatur (Kranjska literatura), ki ji je dodal svoje opombe, 9. in 23. februarja 1833 objavil v časopisu Illyrisches Blatt.

Čop se je Metelkove črkopisne reforme lotil v seriji razprav Slowenischer ABC-Krieg (Slovenska abecedna vojna), ki so od marca do julija leta 1833 izšle v treh nadaljevanjih v časopisu Illyrisches Blatt. Že po prvih Čopovih objavah se je prav tako v časopisu Illyrisches Blatt oglasil

Pismo Franceta Prešerna Matiju Čopu 13. februarja 1832 iz Celovca, v katerem zapiše, naj mu Čop piše prav kmalu, razen če morda ne potrebuje predhodnega Kopitarjevega dovoljenja. (hrani Narodni muzej Slovenije)

tudi Kopitar. V sestavku Ein Wort über den Laibacher ABC-Streit (Beseda o ljubljanskem abecednem prepiru) ni izbiral besed in iz strokovne razprave je nastal pamflet z žaljivim koncem. Čop je nato odgovoril s tretjim delom polemike, ki sta ga spremljala serija Prešernovih satiričnih prispevkov s skupnim naslovom Literärische Scherze in August Wilhelm v.

Schlegel‘s Manier (Literarne šale v maniri Augusta Wilhelma Schlegla) in sonet Apel in čevljar.

Matija Čop, Slowenischer ABC-Krieg, Illyrisches Blatt, 30. 3. 1833, posebna izdaja (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Vzporedno z abecedno vojno pa se je leta 1833 sprožil še cenzurni spor, ki je bil za Prešernovo poezijo še nevarnejši.

Ta spor je njegov satirični opus dopolnil s tremi nemškimi soneti pod skupnim naslovom Sängers Klage (Pevčeva tožba), ki so spremljali Čopove polemike proti t. i. novočrkarjem in Kopitarju.

Nasprotniki Prešernove poezije so leta 1833 nasprotovali izdaji četrtega zvezka Krajnske čbelice, ki je nameravala objaviti nekaj osrednjih Prešernovih pesnitev, med njimi Gloso, Sonete nesreče in Gazele. Po zapletih s cenzuro je urednik Krajnske čbelice Miha

okrog črkarske pravde končan. Čop pa je v sklepnem dejanju tega spora v posebni publikaciji Nuovo discacciamento di lettere inutili, das ist: Slowenischer ABC-Krieg (Novi izgon nekoristnih črk, to je: Slovenska abecedna vojska) objavil polemične prispevke obeh sprtih strani. Dokončno je poraz metelčice sledil 6. novembra 1833, ko je bila z odlokom prepovedana uporaba nove pisave v šolah.

Nekaj časa so ponovno uporabljali bohoričico, dokler je ni

nadomestila gajica, v kateri pišemo še danes.

18

19

France Prešeren prijatelju Matiju Čopu posveti pesnitev V spomin Matija Čopa

Ko je Prešeren odšel v Celovec, da bi opravil odvetniški izpit, je prijateljstvo s Čopom ohranjal s pismi. Ohranjenih je pet Prešernovih pisem Čopu in dve Čopovi pismi Prešernu, ki so vsa napisana v nemščini. V njih je med drugim tudi mnogo misli o Prešernovih pesmih in drugih literarnih vprašanjih tedanjega časa.

France Prešeren in Matija Čop sta se spoznala že v mladih

letih. Oba sta študirala v Ljubljani.

Prvič naj bi se srečala že leta 1813 v župnišču na Rodinah, pozneje pa sta se srečevala doma ali v Ljubljani, vendar do leta 1828 ohranjenih pričevanj o njunih srečanjih ni.

Elko Justin, Prešeren pri Čopu, 1937, perorisba. Ilka Vašte, Roman o Prešernu, Samozaložba, Ljubljana 1937 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

France Prešeren je po vrnitvi

s študija na Dunaju upal, da bo v Ljubljani hitro dobil službo, vendar se to ni zgodilo. Kmalu po prihodu v Ljubljano se je začel srečevati z Matijo Čopom in njuna srečanja so kmalu prerasla v tesno prijateljstvo. Čop je Prešernu lahko svetoval, saj je odlično poznal sodobno evropsko literaturo.

Njuno sodelovanje je prve sadove pokazalo že leta 1830, ko je izšel prvi zvezek almanaha Krajnska čbelica: njen urednik je bil Miha Kastelic, cenzor Matija Čop, najimenitnejši pesnik pa prav France Prešeren.

Čopova nenadna smrt 6. julija 1835 v valovih Save

je ostro zarezala v Prešernovo občutje in zavest. Svoj odziv nanjo je izpovedal v elegiji Dem Andenken des Matthias Čop, ki je izšla v časopisu Illyrisches Blatt.

Glavna tema pesnitve je Čopova smrt in ima vrsto lastnosti, ki jo uvrščajo med Prešernove osrednje izpovedi. Tisto, kar daje razsežnost Prešernovemu pojmovanju smrti, je panteizem – nazor, ki istoveti boga s svetom, naravo. Elegija Matiju Čopu pomeni najvišji dosežek v Prešernovem nemškem pesnjenju.

Prešeren je ob desetletnici Čopove smrti napisal elegijo v 5. februarja 1832 je France Prešeren iz Celovca pisal Čopu pismu, v katerem ga je hudomušno naslovil s »čudni dihur!«.

(Hrani Narodni muzej Slovenije.)

slovenskem jeziku V spomin Matija Čopa, ki je izšla v dveh metrično različnih variantah. V Kmetijskih in rokodelskih novicah 25. februarja 1846 v bolj arhaični obliki, medtem ko jo je Illyrisches Blatt

France Prešeren, Dem Andenken des Matthias Čop, Illyrisches Blatt, 28. 7.

1835 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

20

21

Krst pri Savici

28. februarja 1846 predstavil v moderni meri. S tem, da je napisal in objavil dve metrični varianti pesnitve, je pokazal posebno pozornost do Čopove razprave o heksametru v slovenščini.

Prešernova pesnitev Krst pri Savici je prvič izšla v knjižni izdaji 14. aprila 1836, nastajati pa je začela še v letu Čopove smrti, 1835. Pesnik sam jo je v podnaslovu imenoval »Povest v verzih«. Med okoliščinami, ki so vplivale na nastanek, zamisel in obliko je na prvem mestu prav gotovo smrt Prešernovega prijatelja Matija Čopa. Druga velika izguba za pesnika pa je bilo spoznanje, da je zanj Julija Primic, njegovo ljubezensko upanje, dokončno izgubljena.

France Prešeren, V spominj Matija Čopa, Illyrisches Blatt, 28. 2. 1846 (hrani Narodni muzej Slovenije)

Prešeren je s slovensko pesnitvijo France Prešeren, V spomin Matija Čopa, Kmetijske in rokodelske novice, 25. 2.

1846 (hrani Mestna knjižnica Kranj)

natančneje predstavil tudi veliki učinek Čopovega dela in njegove prisotnosti znotraj slovenske literarne kulture. Pesnitev, ki se izteče v prepričanje, da Čopovo delo ni bilo zaman, izstopa iz običajnih slogovnih okvirov Prešernovega pesniškega ustvarjanja štiridesetih letih 19. stoletja in se vrača v prejšnje, romantično obdobje.

Krst pri Savici obsega

503 stihe in uvodni posvetilni sonet Matiju Čopu, izdal pa jo je ljubljanski založnik Blaznik na avtorjeve stroške v 600 izvodih. Prešeren je izbral dve različni verzni obliki. Za Uvod je izbral tercino, trivrstičnico, za Krst pa italijanski tip stance, osemvrstičnico. Stanco je izbral zato, ker je ustrezala počasnejšemu toku dogajanja, močnejšim miselnim in razpoloženjskim postankom ter večjim možnostim za izpovednost.

Tematsko pesnitev zajema vse štiri glavne teme Prešernovega pesništva: ljubezensko,

France Prešeren, Kerst per Savizi, faksimile po izvirniku. Poezije doktorja Franceta Prešerna, Nova revija, Ljubljana 1998 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

narodnozgodovinsko, bivanjsko in zlasti v uvodnem sonetu še pesniško, kot nova pa se pojavi verska tematika. Pesnitev je sestavljena iz dveh delov, iz Uvoda in Krsta. Povezuje ju predvsem glavna oseba pesnitve Črtomir in njegova dramatična zgodba, ki je tudi glavna zgodba obeh delov. Za zgodovinsko ozadje Krsta pri Savici je Prešeren izbral obdobje pokristjanjevanja Slovencev v 8. stoletju. Iz del Janeza Vajkarda Valvazorja Slava Vojvodine Kranjske in

22

23

epike, se zgodovinsko dogajanje pomakne v ozadje. V ospredje stopi Črtomirova ljubezenska zgodba z Bogomilo. Po nočnem poboju njegove vojske Črtomir zjutraj ob Bohinjskem jezeru razmišlja o samomoru, nato pa se spomni na svojo ljubezen do Bogomile, hčere poganskega svečenika boginje Žive na blejskem otoku.

Bogomila mu ob njunem srečanju pri slapu Savica pove, da se je pokristjanila, se zaobljubila Bogu in se odpovedala svoji zemeljski sreči, z upanjem na večno zvezo z njim v onostranstvu. Črtomira skuša nagovoriti, naj sprejme krst in se odloči za pot med misijonarje. Črtomir Bogomilino spreobrnitev in odpoved najprej sprejme kot poraz, toda njene besede silovite ljubezni, ki je zmogla vse, ga naposled pripravijo do tega, da se njeni prošnji ukloni in se poda na novo pot. Tako se ob mogočnem slapu Savice zgodi sklepno dejanje: Črtomirov krst, ki ga nad njim opravi krščanski misijonar.

Krst pri Savici obsega 503 stihe in uvodni posvetilni sonet Matiju Čopu.

France Prešeren, Krst pri Savici, 1836, rokopis (hrani Narodni muzej Slovenije)

Antona Tomaža Linharta Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije je izbral leto 772, ko je bil s pomočjo bavarskega vojvode Tassila II. zatrt tretji in zadnji upor Slovencev proti novi veri in tuji nadoblasti, nato pa je Karantaniji zavladal krščanski vojvoda Valjhun.

Uvod sodi v junaško epiko

in pripoveduje o Črtomiru kot hrabremu poveljniku male poganske vojske, ki pade do zadnjega moža v poslednjem junaškem boju z nadmočno krščansko vojsko Bavarcev in domačih kristjanov.

V drugem delu pesnitve z naslovom Krst, ki pomeni konec junaške in začetek lirske

Slap Savica, ob katerem je Črtomir sprejel Bogomilino vero ljubezni in se pustil krstiti. (Foto Jelena Justin)

Boris Paternu je zapisal, da

Prešernov Krst pri Savici sodi med

ključna dela slovenske književnosti, predstavlja pa Ivan Seljak Čopič, Uvod h Krstu pri Savici, ilustracija. France Prešeren, Krst pri Savici, Prešernova družba, Ljubljana1986 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

bolj poslavljanje in ločitev od preteklega sveta kot pristajanje na novi, že odkriti svet brez utvar.

Milan Batista, Bogomila in Črtomir, ilustracija. France Prešeren, Kerst per Savizi, faksimile izdaje iz leta 1836, Mohorjeva družba, Celje 2001 (Fototeka Gorenjskega muzeja)