Vodnik po Gorenjski muzejsko-planinski transverzali by Gorenjski muzej

Vodnik po Gorenjski muzejsko-planinski transverzali

Neverjetne gore Muzeji na Gorenjskem predstavljamo nov skupni projekt, povezan z najvidnejšo naravno značilnostjo v tem delu Slovenije. Gore so sicer danost mnogih držav, a verjetno le Slovence zaznamujejo s tako močno narodno identiteto. Predstavljajo nam simbol samostojnosti in spodbujajo k ohranjanju širšega alpskega prostora. Neverjetne gore so bile navdih, da smo izpostavili presežke, zgodbe in predmete, povezane z gorami. Največkrat vas, dragi obiskovalci, povabimo v muzeje, kjer dediščino hranimo in jo predstavljamo. Z novo Gorenjsko muzejsko-planinsko transverzalo pa vabimo, da spoznate naravno in kulturno dediščino v najširšem smislu gorske krajine. V Loškem muzeju Škofja Loka predstavljamo poselitev gore Lubnik v arheoloških obdobjih, v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice največjo visokogorsko pašno planino – Veliko planino, v Tržiču v smučarskem muzeju od edinstvenih tekem do smučarskih legend, v Čebelarskem muzeju v Radovljici najvišje ležečo plemenilno postajo čebel v visokogorju, v Gorenjskem muzeju v Kranju fotografije s prvega vzpona Slovencev na Everest, v Slovenskem planinskem muzeju pa izpostavljamo, kaj je bil planinski raj nekoč in kaj je danes.

Srce projekta je knjižica, ki jo držite v rokah. Zbirajte žige vrhov, postojank in muzejev na transverzali. Tiste, ki jo boste prehodili in rešili muzejsko nalogo, čakajo nagrade, ki jih prispevamo muzeji in naš partner, Planinska zveza Slovenije. Cilj projekta je vzpodbujanje spoštovanja naravne in kulturne dediščine na drugačen, aktiven, zanimiv način. Da ostane čim bolj nedotaknjena, smo obiskovalcem gora namesto tabel pripravili geolov in tako postali del mednarodne igre Geocaching. Vendar največ šteje stik z dediščino v naravi in muzejih. Vabljeni posamezniki, družine, pohodniki, planinci in vsi, ki vas veseli gibanje in raziskovanje tako v muzejih kot v naravi.

Irena Lačen Benedičič, Gornjesavski muzej Jesenice dr. Petra Bole, Muzeji radovljiške občine Jana Babšek, Tržiški muzej mag. Zora Torkar, Medobčinski muzej Kamnik mag. Marjana Žibert, Gorenjski muzej Saša Nabergoj, Loški muzej Škofja Loka

Nagradna igra Neverjetne gore Pred vami je nov vodnik, ki vas bo čez hribe in doline popeljal od muzeja do muzeja. V knjižici vas čaka zemljevid, na katerem je označenih 6 muzejev in 23 vrhov oziroma koč, ki jih srečamo na Gorenjski muzejsko-planinski transverzali. Transverzala je podrobno opisana po zaporednih številkah, kot so navedene v legendi zemljevida. Podrobnejša navodila za obisk posameznih točk najdete v planinskih vodnikih ali na gorniških spletnih straneh. Za varnost poskrbite sami, saj se na pot podajate na lastno odgovornost. Bodite ustrezno fizično pripravljeni in uporabljajte opremo, ki vam je svetovana.

Za osvojitev nagrad je treba narediti naslednje.

Ob obisku vsakega od šestih muzejev na recepciji dobite žig Neverjetne gore.

2 3

Na vsaki od planinskih točk poiščite žig na vrhu ali v planinski koči in ga odtisnite v to knjižico.

V muzejih in na poti boste pridobili mnogo novega znanja. Tako boste lahko odgovorili na vprašanja na strani 4 in 5 ter ugotovili skupno muzejsko geslo.

Potegujete se lahko za več zanimivih nagrad. Časa imate eno leto, do konca maja 2020. Nagrada za opravljeno muzejsko transverzalo (obisk vseh šestih muzejev): čaj Neverjetne gore. Nagrada za opravljeno planinsko transverzalo (zbrani žigi vseh vrhov in planinskih koč transverzale): knjižna nagrada Planinske zveze Slovenije. Nagrada za skupno muzejsko-planinsko transverzalo (prehojena celotna Gorenjska muzejsko-planinska transverzala, obisk vseh muzejev in zapis skupnega muzejskega gesla): glavna nagrada — pustolovska igra Pobeg v bivak. Mesečno žrebanje V knjižici izpolnite skupno muzejsko geslo in ga pošljite na elektronski naslov neverjetnegore@gmail.com ali na naslov: Slovenski planinski muzej »geslo Neverjetne gore« Triglavska cesta 49 4281 Mojstrana Med prispelimi pravilnimi rešitvami bomo vsak mesec izžrebali prejemnika nagrade, ki jo podarjajo muzeji. Izžrebanci bodo objavljeni na Facebook strani Slovenskega planinskega muzeja. Navodila in izide nagradne igre pa lahko najdete tudi na spletnih straneh sodelujočih muzejev.

Delite trenutke z nami na #neverjetnegore!

Gorenjska muzejsko-planinska transverzala Obiskovanje muzejev in vrhov na muzejsko-planinski transverzali prinese mnogo novega znanja. Na poti poiščite odgovore in označene črke prenesite v skupno muzejsko geslo. 1

Ime junaka na karikaturi v sklopu Če se zgodi nesreča: 1

Ime rastline, ki se imenuje po Kamniku, je endemit in jo opeva tudi znana Avsenikova pesem Tam, kjer 17 18 cveto.

Priimek staroste slovenskih planincev, po katerem se je imenovala koča na vrhu Golice: 2 3

Predmet, ki je simbol in dokaz pašništva na Veliki planini: 19

Dopolni: Osvojitev vrha je končni pa je varna vrnitev domov.

4 ,

Leseno varovalo, ki obkroža kočo na Robleku: 9 Barva, po kateri je dobila ime kranjska čebela:

Kdo ima v Slovenskem smučarskem muzeju razstavljenih največ pokalov? 12 13 11 Na kaj nas pozimi opozarjajo table na poti na Zelenico? Na nevarnost 14 15

Ime in priimek župnika, ki je zaslužen, da je pot na Jošta v 18. stoletju postala romarska? 22 24

Priimek skladatelja, ki je napisal pesem Večer na Robleku: 7

Posoda za odcejanje sira na Veliki planini:

Kratica odprave na Everest leta 1979? 21

Kaj izgubi čebela, ko piči? 6

Dopolnite rek: Čebela leta s 8 nabira sladki med.

Lesene kravice – igrače:

Z vrha Jošta vidimo 2540 metrov visoko goro v KamniškoSavinjskih Alpah. Kako se imenuje? 25 V jami Kevderc se je ohranilo ognjišče z debelimi plastmi lesnega 27 26 29 . Na gori Lubnik je obstajalo jamsko svetišče že v dobi. 28 Gora Lubnik je priljubljena izletniška točka za kolesarje in . 30

Točke Gorenjske muzejsko-planinske transverzale 1

Planinski raj Kranjska sivka je naša naravna dediščina

Smučanje je raj na zemlji

Prva Slovenca na Everestu

Gora velikanov Lubnik

Na planincah luštno biti

4 8

14. Storžič 15. Srednji vrh 16. Cjanovca 17. Sv. Jakob 18. Kokrsko sedlo – Zoisova koča 19. Kalška gora 20. Kalški greben 21. Vrh Korena 22. Košutna 23. Velika planina 24. Medobčinski muzej Kamnik 25. Gorenjski muzej 26. Jošt 27. Križna gora 28. Lubnik 29. Loški muzej Škofja Loka

5 6 7 10 11

13 14

16 17

26 27

1. Slovenski planinski muzej 2. Dovška Baba 3. Golica 4. Stol 5. Dom na Zelenici 6. Roblekov dom na Begunjščici 7. Planina Prevala 8. Draga 9. Čebelarski muzej 10. Dobrča 11. Tržiški muzej 12. Kriška gora 13. Tolsti vrh

21 20 22

29 23

Slovenski planinski muzej

Planinski raj

V Slovenskem planinskem muzeju predstavljamo razvojni lok slovenske planinske, gorniške, alpinistične in gorsko reševalne zgodovine, prepletene z naravovarstvenimi in izobraževalnimi vsebinami. Ohranjamo in predstavljamo narodno, alpsko identiteto ter vzgajamo mlade v duhu spoštovanja naravne in kulturne dediščine tega prostora.

Kako danes doživljamo gore? Si želimo nazaj v planinski raj ali hitimo v instantnega? Na razstavi izpostavljamo oboje. Gledamo v oči presežkom v gorah in pridobitvam časa, ki so nam lahko celo v breme. Odstiramo preteklost in zaznavamo pojave sodobne družbe. Ob tem dopuščamo širok poligon vzpostavljanja lastnega odnosa do gora.

V Slovenskem planinskem muzeju ne manjka dogodivščin.

1. 6. – 14. 9. vse dni v tednu: 9.00–19.00 15. 9. – 31. 5. vse dni v tednu: 9.00–17.00 Zaprto 1. 11. in 1. 1.

Slovenski planinski muzej Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana T: +386 (0)8 380 67 30 E: info@planinskimuzej.si www.planinskimuzej.si

Tako kot vse, se s časom spreminja tudi planinska tradicija. Biti planinec je prostovoljna, množično prisotna »obveza« vsakega Slovenca, nič več povezana le s slovensko nacionalno identiteto, ampak z občudovanjem gora in prvobitnim načinom življenja. S karikaturami Marka Kočevarja izpostavljamo pretirane vrline in situacije, ki tiho, nezavedno in vse pogosteje vstopajo v sodobni način življenja, kar se kaže tudi ob obiskovanju gora. Prav je, da jih ozavestimo in se vedno znova vprašamo, zakaj v hribe, kaj nas žene? Kam izbiramo poti, kako se nanje pripravimo in opremimo, kako jih doživljamo, občudujemo ter, ne nazadnje, kaj nam dajejo gore? Čeprav pogosto obiskane »na instant način«, nam ob tem dajejo mnogo več kot lep razgled in pospešen utrip srca …

Golica

Dovška Baba

glej tudi stran 14

Golico poznamo tudi kot »kraljico Karavank«, čeprav ne sodi med najvišje vrhove. Njeni priljubljenosti botruje lahka dostopnost z južnih pobočij, ki jih v maju krasijo bele preproge ključavnic, gorskih narcis. Golica je bila v navdih Slavku Avseniku in kot narodnozabavna polka je Slovenijo ponesla v svet. Brez Golice od tedaj ni veselice, skladbo pa izvajajo tudi v okviru popularne kulture ter ob pomembnih športnih dogodkih po vsem svetu. Za ohranjanje rastišč ključavnic na pobočjih Golice je pomembno delo domačinov, ki se poslužujejo tradicionalne ekstenzivne obdelave in rabe površin (pozna košnja do vrha).

Namesto legende … Razgled čez prepadno odsekano severno stran se odpira na avstrijsko Koroško. Povezanost z njo opeva ansambel Lojzeta Slaka: Na Koroško čez Golico bel oblak v pozdrav hiti, dečvi moji to cvetlico onstran hribov nesi mi. Od kod izvira že več kot dvesto let staro rastlinsko ime »ključavnica«, nam pojasni pripoved: Nekoč je Bog posvaril čebele, naj nikar ne delajo in nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Čebele pa ga niso ubogale in zato jim je med v rožah »zaključil«. 12

Opis poti: Parkiramo na koncu vasi Dovje, kjer se začne makadam. Markirana pot nas vodi ob potoku Mlinca, potem pa strmo skozi gozd. Večkrat prečimo gozdno cesto. Tudi po njej se lahko povzpnemo do Lahovega prevala. Od tam se markirana pot odcepi levo, strmo skozi gozd do planine Dovška Rožca. Od koče po travnatem pobočju nadaljujemo do vrha Dovške Babe.

1891 m 1186 m 3 ure

ŽIG NA VRHU

Znana je anekdota legendarnega slovenskega alpinista Joža Čopa. Nekoč je ležal na vrhu Dovške Babe in dejal: »Ležim na Bab‘ pa skoz‘ Lukn‘o u Zadn’co gledam.«

Golica

glej tudi stran 12

Stol

Opis poti: Z vrha Dovške Babe krenemo proti vzhodu, rahlo se spustimo. Pred nami je s travo poraščeni Hruški vrh (1776 m). Preko Hruškega vrha se bomo spustili na sedlo Rožca (1587 m). Markirana pot se izogne Kleka/Hahnkogel (1753 m), vendar predlagamo, da se povzpnemo nanj. Pridemo do Jekljevega sedla, kjer je razpotje. Leva pot gre po grebenu na vrh Golice, desna pa direktno do Koče na Golici. Gremo levo in se povzpnemo na Golico. Dosegli smo tretjo točko gorenjske muzejsko-planinske transverzale. Sestopimo do koče pod Golico. 1836 m 400 m

ŽIG NA VRHU

4 ure

Opis poti: Od Koče na Golici nadaljujemo v smeri Struške. S sedla Kočna se povzpnemo na najvišji vrh Struške, Veliki vrh (1943 m). Na drugi strani sestopimo na planino Seča, potem pa obhodimo t. i. Rido in se povzpnemo na planoto, katere najvišji vrh je Vajnež. Sestopimo proti jugu čez Potoški Stol in se začnemo vzpenjati proti Stolu. Obiščemo še Prešernovo kočo na Stolu. 2236 m 600 m 6 ur

ŽIG NA VRHU

Legenda o narcisah Pred nekaj sto leti je stvarnik želel natančne podatke o vseh stvareh in vedeti za grehe svojih ovčic. Kjerkoli je komisija hodila, povsod je bilo vse v redu, le pod Golico, kjer je danes raj, se je zgodilo nekaj čudnega. Ob poti je sveti Peter srečal mlado dekle, ki je bridko ihtela, in jo vprašal: „Zakaj?“ Dekle mu pove, da je iskala rožice, da bi si spletla venček, ki ga je izgubila, a jih ni našla. Sveti Peter se je nasmejal in dejal, da bo za vsak izgubljeni venček zrasla ena narcisa. In tedaj ... glej ga zlomka ... zgodil se je čudež! Kamorkoli je pogledal, kamorkoli je šel ... povsod same narcise. En greh, ena narcisa! Še zdaj je vsako leto na Golici polno »devic«, ki skrivoma trgajo sledi svojih skritih strasti! 14

Ustanovitev Slovenskega planinskega društva 23. julija 1892 je nekaj ljubljanskih planincev, znanih pod imenom piparji, odšlo na prvaka Karavank – Stol. Tega dne so začeli resno razglabljati o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Pripravljalni shod je bil 15. oktobra 1892. Deželna vlada je z dekretom odobrila njegovo ustanovitev. Ustanovni občni zbor je bil 27. februarja 1893, načelnik pa je postal prof. Fran Orožen. 15

Dom na Zelenici

glej tudi stran 24

Planina Prevala

Opis poti: S Stola sestopimo proti Zelenici po Slovenski planinski poti. 1536 m

Opis poti: Do planine Prevala se lahko povzpnemo čez Begunjščico. Lažja in krajša pa je pot v smeri Poljške planine. Malo pod Roblekovim domom zavijemo levo na prečno pot, imenovano čez Rožo, in po njej dosežemo planino Prevala.

-700 m 2 uri in 30 minut ŽIG V KOČI

1311 m 100 m 1 uro in 30 minut

glej tudi stran 20

Roblekov dom na Begunjščici

Opis poti: Od Planinskega doma na Zelenici nadaljujemo proti Roblekovemu domu na Begunjščici. Po zmernem vzponu skozi gosto ruševje prečimo prostrano melišče. Sledijo deli poti, ki so zavarovani z jeklenico. Ko dosežemo greben, zavijemo desno, navzdol do Roblekovega doma. Od tod se ponuja razgled na dolino Završnice, kjer se nahaja Plemenilna postaja Antona Janše Zelenica.

Zgodovinsko ozadje

1657 m

Prva koča na Begunjščici se je imenovala po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku radovljiške podružnice SPD. Zgradili so jo leta 1909, a nižje, kot stoji danes. Leta 1933 so na sedanjem mestu zgradili nov dom, ki so ga poimenovali po Hugonu Robleku (1871–1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu.

320 m 2 uri

ŽIG V KOČI

Draga Opis poti: S planine Prevala sestopimo skozi Luknjo do Drage. Mestoma precej strm sestop ima dve ključni mesti. Po krajši leseni lestvi se spustimo do grape potoka, nato pa si čez strm skok pomagamo z jeklenico. Ko dosežemo cesto, po njej nadaljujemo do Drage. 698 m - 622 m 2 uri

ŽIG V KOČI

Čebelarski muzej

Kranjska sivka je naša naravna dediščina

Čebelarski muzej v Radovljici predstavlja bogato tradicijo slovenskega čebelarstva: življenje in delo avtohtone čebele — kranjske sivke, najbolj tipična čebelja bivališča, čebelarsko orodje, čebelje proizvode. V njem spoznamo zapuščino znamenitih čebelarjev, predvsem pa občudujemo poslikane panjske končnice, ki so posebnost slovenske ljudske kulture.

Kranjska čebela je slovenska naravna in kulturna dediščina. Slovenski čebelarji ohranjajo njeno genetsko kakovost in čistost na plemenilnih postajah. V odmaknjenem gorskem svetu vzrejajo trote izbranih družin za nadzorovano opraševanje (plemenitev). Predstavljamo Plemenilno postajo Antona Janše Zelenica v dolini Završnice na nadmorski višini 1200 metrov.

Plemenilnik Pri čebelah sta spolno dejavna trot in matica, ki se oprašita samo enkrat zunaj gnezda, med t. i. svatbenim letom. Naraven način razmnoževanja in ohranjanja vrste čebele imenujemo rojenje. Zaradi ohranjanja čiste pasme ga čebelarji omejujejo tako, da parijo matice s pasemsko čistimi troti. Plemenilnik je vrsta panja z enim ali več satniki, ki ga čebelarji uporabljajo pri vzreji matic. V plemenilnike dajo čebele, ki bodo skrbele za matico, in vanj vcepijo zrel matičnik (celico s še nerojeno matico) ali pa dodajo neoprašeno matico. Ko se matica opraši in začne zalegati jajčeca, jo prenesejo v čebelnjak. Nadzorovano opraševanje matic poteka po standardnih metodah na plemenilnih postajah v odročnejših krajih, kjer ni drugih čebel. Na Gorenjskem so za to primerne zaprte gorske doline, kot je na primer dolina Završnice.

Januar–februar Od torka do petka: 8.00–15.00 Marec, april, november, december Od torka do sobote: 10.00–16.00 Maj–oktober Od torka do nedelje: 10.00–18.00 Zaprto 1. 1., 1. 11. in 25. 12.

Muzeji radovljiške občine – Čebelarski muzej Linhartov trg 1, 4240 Radovljica T: +386 (0)4 532 05 20 E: info@mro.si www.mro.si

Plemenilnik (tudi plemenilček, prašilnik, hramček, nukleus) za 2 satnika. Plemenilna postaja Antona Janše Zelenica.

Roblekov dom na Begunjščici in kranjska sivka glej tudi stran 16

Begunjščica je sedma gora južne verige Karavank, ki presega 2000 metrov. Najvišji vrh njenega grebena je visok 2060 metrov. Pod severnim ostenjem, v dolini Završnice, je v smeri proti Zelenici plemenilna postaja Antona Janše Zelenica – območje, kjer skrbimo za ohranjanje kranjske čebele. Pot mimo nje pripelje pohodnike vse do Roblekovega doma. Nekoč so na gori kopali manganovo rudo, na planinah so bili pašniki, danes pa jo navdušeno obiskujejo planinci.

Pogled proti Stolu

Dobrča Opis poti: Predlagamo pot iz vasi Slatna. Dobro označena in markirana pot se strmo vzpenja skozi gozd. Nekajkrat prečkamo gozdno cesto. Tik pod kočo dosežemo leseno ogrado. Od koče se spustimo do Podgorske planine, prečimo travnato pobočje. Dosežemo gozd. Z desne strani se pridruži pot z Lešanske planine. Pot poteka po gozdnatem hrbtu in nas pripelje na vrh Dobrče. Sestopimo na Lešansko planino in do Bistriške planine, od koder se spustimo v Tržič in si ogledamo Tržiški muzej.

1635 m 1000 m 5 ur

ŽIG NA VRHU

Tržiški muzej

Smučanje je raj na zemlji

Slovenski smučarski muzej na sodobni muzejski razstavi SMUK! predstavi razvoj smučanja od prazgodovine do danes. Razstavljene so številne smuči, od bloških do najsodobnejših, ob njih pa tudi preostala oprema. Del zbirke je posvečen bogati zgodovini smučarskega športa v Tržiču, ki se zaokroži s slalomom slavnih slovenskih šampionov. Posebno mesto na razstavi ima Bojan Križaj, Tržičan in eden najpriljubljenejših slovenskih športnikov.

V zgodovini smučanja ima Slovenija posebno mesto. Zapisi o bloških smučarjih so prvi dokaz o obstoju smučanja v srednji in južni Evropi. Januarja 1945 so se v Cerknem odvijale edine partizanske smučarske tekme v času 2. svetovne vojne. V Sloveniji je bil organiziran prvi tečaj smučanja za slepe in slabovidne – leta 1953 za mlade, 1956 pa tudi za odrasle. Smuka na Zelenici je postala mnogo privlačnejša, ko je bila ponudba obogatena s kočo. Do zime leta 1929 jo je postavila skupina tržiških smučarjev. Tržiška mladina je tako vse pogosteje zahajala na Zelenico. Prijatelji tega lepega kotička naše domovine so si nadeli ime zeleničarji. Množična obiskanost smučarskega raja je narekovala izgradnjo žičnice. Spodnji del je bil zgrajen leta 1965, zgornji leto kasneje. Smučarji so v 14 minutah premagali 462 metrov višinske razlike. Zeleniška sedežnica je obratovala do leta 2012. Dva sedeža originalne žičnice hrani Slovenski smučarski muzej.

Razvoj smuči od bloških smučarjev do danes Bojan Križaj Smučarski čevelj, čas med obema vojnama

Vse leto Od torka do nedelje: 10.00–18.00, za najavljene skupine tudi po dogovoru Zaprto 1. 1., 1. 11. , 25. 12., na velikonočno nedeljo in ponedeljek.

Tržiški muzej Muzejska 11, 4290 Tržič T: +386 (0)4 531 55 00 E: trziski.muzej@guest.arnes.si www.trziski-muzej.si

Na Zelenici je svojo smučarsko kariero začelo veliko slovenskih smučarskih šampionov, tudi Bojan Križaj. Smučarski muzej hrani njegova najpomembnejša odličja, med njimi tudi mali kristalni globus za skupno uvrstitev v svetovnem pokalu v slalomu za sezono 1986/87.

Zelenica

glej tudi stran 16

Planinski dom na Zelenici je priljubljena planinska postojanka med obmejnim grebenom Na Možeh na severu in ostenjem Begunjščice na jugu. Zelenica, kjer so prvo smučarsko kočo postavili na Zeleniškem sedlu leta 1929, je bila ena zgodnejših in pomembnejših smučarskih središč v Sloveniji.

Kriška gora Opis poti: Iz centra Tržiča gremo do glavne ceste, kjer pri škarpi vidimo smerokaz za Kriško goro. Zavijemo desno in se začnemo vzpenjati po stopnicah, ki nas pripeljejo do ceste skozi Virje in do cerkve sv. Jožefa. Ličen smerokaz nas usmeri v gozd. Pot se začne strmo dvigovati in nas pripelje do Male Mizice (764 m) ter naprej do Velike Mizice (976 m). Nadaljujemo po markirani poti, ki postaja še strmejša, a je odlično speljana, v kratkih okljukih. Pot se pomakne bolj desno, proti robu gozdnatega slemena. Z desne strani se nam kmalu pridruži strma pot iz Gozda. Ko dosežemo vršni travnik, se pot položi in nas pripelje do koče. 1471 m 955 m 2 uri in 30 minut ŽIG V KOČI

Koča na Zelenici, 1963

Tolsti vrh

Storžič

Opis poti: S Kriške gore nam pogled uhaja naprej po grebenu proti Tolstemu vrhu, ki je od nas oddaljen uro hoje. Pot po grebenu je čudovita. Nekajkrat nas pripelje povsem na rob, kjer se proti tržiški strani spuščajo skalnata severna ostenja. Tik pod vrhom Tolstega vrha je potrebne nekaj pazljivosti, saj je svet kamnit in prepleten s koreninami borovcev. Na vrhu odtisnemo spominski žig in že se spuščamo proti Mali Poljani. Spust je dokaj strm, pot pa lepo speljana. Sestopamo približno 45 minut, ko dosežemo Malo Poljano, čez 15 minut smo na Veliki Poljani, od koder se čez Psico odpravimo na Storžič.

Opis poti: Z Velike Poljane nadaljujemo do sedla med Grebencem in Psico na nadmorski višini 1410 m. Smerokaz nas usmeri desno na gozdno stezo, ki se v kratkih okljukih začne strmo dvigovati skozi bukov gozd. Pot zavije rahlo desno in strmina popusti. Kmalu dosežemo konec gozda in razpotje; desno oziroma naravnost pelje lažja pot na Storžič, levo pa zahtevna pot na Storžič čez Psico. Sledimo markacijam v levo. Strmina narašča. Pot nas pripelje na greben, ki je precej razgleden in dokaj izpostavljen. Ponekod nam je v pomoč nekaj metrov jeklenice. Ko se nam z leve strani pridruži zavarovana plezalna pot skozi Žrelo, nas čaka le še pot navzgor in nekaj poplezavanja po izpostavljenem zahodnem grebenu. Do vrha je pot precej zagruščena. Uporaba čelade je obvezna! 2132 m 722 m 2 uri in 30 minut

ŽIG NA VRHU

1715 m 300 m 2 uri

Srednji vrh

Cjanovca

Opis poti: S Storžiča sestopimo proti vzhodu, v smeri Bašeljskega sedla. S sedla nadaljujemo levo proti Bašeljskemu vrhu, kjer je klop z vpisno skrinjico. Z vrha nadaljujemo po grebenu proti vzhodu. Ponovno izgubimo na višini, saj sestopimo na Mačensko sedlo, nato pa sledi vzpon na Mali Grintovec. Sledimo markirani grebenski poti na naš naslednji cilj, Srednji vrh.

Opis poti: S Srednjega vrha nadaljujemo po markirani poti in v desetih minutah dosežemo Cjanovco, kjer si na klopci lahko odpočijemo. 1820 m - 30 m 10 minut

ŽIG NA VRHU

Legenda o nastanku Hudičevega boršta 1853 m 364 m 2 uri in 30 minut

NI ŽIGA, PRILEPI FOTOGRAFIJO Z VRHA

Hudičev boršt leži na gori Cjanovca (1820 m), ki ji ljudje običajno zaradi zapuščenega gozda rečejo kar Zaplata. Kako je gozd nastal, še danes ni jasno. Legenda pravi, da sta se v davnih časih dva kmeta s Suhe pri Škofji Loki prepirala o lastništvu gozda. Vse skupaj je pripeljalo celo tako daleč, da sta šla pravico iskat pred sodnika na škofjeloški grad. A tudi on ni razsodil, saj sta kmeta trmarila vsak na svojo stran. Ko je enemu od njiju prekipelo, je dejal: „Hudič naj ga vzame!“ In ga je res. Ponoči je prišel in si gozd naložil na ramo. Ob zori je pozvonilo v cerkvici sv. Jakoba. Vrag, prijatelj teme, je izgubil moč in izpustil gozd na pobočju Cjanovce. 29

Sv. Jakob

Kokrsko sedlo – Zoisova koča

Opis poti: Z vrha Cjanovce sestopamo proti Sv. Jakobu. Grebenska pot se strmo spušča. Dosežemo odcep, kjer lahko desno, skozi Hudičev boršt, pridemo do Kališča, vendar nadaljujemo s sestopom proti Sv. Jakobu. Dosežemo naslednji razcep, kjer se levo odcepi pot na Javorov vrh. V zložnem sestopu skozi gozd dosežemo Planinski dom na Sv. Jakobu.

Opis poti: Izhodišče vzpona je kmetija Suhadolnik v Kokri. Do Kokrskega sedla oziroma Cojzove koče se povzpnemo čez Taško, skalni skok, čez katerega vodi strma, mestoma zavarovana pot. Na vrhu Taške je rahla uravnava terena; pred nami pa pot naprej do Cojzove koče na Kokrskem sedlu.

ŽIG V KOČI ŽIG V KOČI

1820 m

1793 m

- 860 m

892 m

2 uri

2 uri in 30 minut

Kalška gora

Kalški greben

Opis poti: Za Cojzovo kočo zavijemo desno v smeri Kalškega grebena in Krvavca. Hodimo po grebenu, ki preide v krušljivo in skrotasto pobočje. Na vrhu grape je rahlo izpostavljen prehod. Prečimo melišča Kalške gore, nato se pot strmo vzpne čez steno. V pomoč so nam varovala, predvsem klini. Višje se pot položi in dosežemo sedelce, kjer zavijemo levo proti Kalški gori.

Opis poti: S Kalške gore nadaljujemo proti Kalškemu grebenu, mestoma se pot spusti na eno ali drugo stran. V pomoč so nam zanesljiva varovala. Kmalu sledi najtežji del, kjer je priporočljiva uporaba samovarovalnega kompleta, čelada je obvezna. Pred nami je namreč skoraj navpičen rob stene, ob katerem je tudi manjši steber. Spustiti se moramo globoko v škrbino. V pomoč so nam varovala. Iz škrbine se začnemo vzpenjati proti vrhu Kalškega grebena.

ŽIG NA VRHU

2047 m

2224 m

255 m

300 m

1 ura

1 ura in 30 minut

Vrh Korena

Velika planina

Opis poti: S Kalškega grebena začnemo sestopati proti Krvavcu. Na Škrbini, kjer se desno odcepi pot na planino Dolga njiva, nadaljujemo naravnost v smeri Krvavca. Pot se zmerno vzpenja. Po približno 15 minutah vzpona dosežemo razpotje, kjer nadaljujemo levo na Vrh Korena.

Opis poti: Izhodišče vzpona je spodnja postaja kabinske žičnice, ki vozi na Veliko planino. Zapeljemo se proti Kamniški Bistrici in na parkirišču pri spodnji postaji žičnice parkiramo. Sledimo smerokazu za Dol. Vzpon skozi Dolski graben v spodnjem delu ni strm, zmerno se vzpenja, a z nadmorsko višino strmina narašča. Najstrmejši del poti je speljan v okljukih. V strmini steza kmalu zavije v levo. Strmina popusti in hitro dosežemo zahodni rob Planine Dol. Smo na cesti, ki ji sledimo do smerokaza, ki nas usmeri desno proti Gradišču, najvišjemu vrhu Velike planine. Mimo pastirskih koč se povzpnemo do gozda, nadaljujemo skozenj in po približno 30 minutah smo na planini Konjščica. Zložna pot nas pripelje do gozdne ceste, po kateri gremo do gostišča Zeleni rob in naprej do razpotja, kjer gremo v smeri Rože vrhov. Kratek strm vzpon in že smo na travnati izravnavi, od koder vidimo Gradišče.

1999 m 100 m 1 ura

glej tudi stran 38

ŽIG NA VRHU

Košutna Opis poti: Z Vrha Korena se začnemo spuščati proti vrtači pod Kompotelo. Pred seboj na desni vidimo naslednji vrh, Košutno. Nanjo se povzpnemo po poti, izsekani skozi rušje. 1974 m ŽIG NA VRHU GRADIŠČA

150 m 45 minut

1666 m 1300 m 3 ure

ŽIG NA VRHU 34

Medobčinski muzej Kamnik Medobčinski muzej Kamnik, ki domuje na gradu Zaprice v Kamniku, hrani največjo zbirko velikoplaninske pastirske dediščine iz zapuščine Vlasta Kopača ter arheološko gradivo, ki je bilo v zadnjih desetletjih izkopano na območju Velike planine.

Na planincah luštno biti Razstava Na planincah luštno biti nam odkriva življenje na kamniških planinah od najstarejše sledi človekove prisotnosti na Veliki planini iz mlajše bronaste dobe vse do danes. Vlasto Kopač in dr. Tone Cevc sta najzaslužnejša, da je Velika planina raziskana ter njena dediščina ohranjena, objavljena in spomeniško varstveno zavarovana – na nas pa je, da ohranjamo in varujemo njeno izjemnost tudi v prihodnje. Unikatna ovalna pastirska arhitektura, ki ji ni primerjave v alpskem svetu, siri trniči in pestra narava so le drobec presežkov in posebnosti razstave.

Bronasti zvonček in trniči Bronasti zvonček za drobnico iz 1. stoletja našega štetja je bil najden na dogonski poti na Veliko planino, na lokaciji Sušave– Pasje pečine. Simbolizira ključno vlogo Velike planine kot pašne planine vsaj od antike naprej. Posebnost planine so tudi trniči. To so slani sirčki iz skute, s kislega mleka posnete smetane in soli. Pastirji so jih okrasili s pisavami za trniče, sušili v dimu na polici nad odprtim ognjiš čem in ob povratku v dolino par podarili svoji srčni izbranki. Bronasti zvonček, 1. stoletje n. št., Sušave– Pasje pečine. Najstarejši doslej najden dokaz paše na planini. Utrinek z razstave Na planincah luštno biti

April–oktober Od torka do sobote: 10.00–18.00 November–marec Od torka do petka: 8.00–16.00, v soboto: 10.00–16.00 Zaprto ob ponedeljkih, nedeljah in praznikih, razen ob predhodni najavi skupine nad 10 obiskovalcev.

Medobčinski muzej Kamnik Muzejska pot 3, 1241 Kamnik T: +386 (0)1 831 76 47 E: info@muzej-kamnik-on.net www.muzej-kamnik-on.net

Trniča in pisave za trniče iz zbirke Vlasta Kopača

Velika planina

glej tudi stran 35

Alpski biser brez primere Velika planina je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem, ki leži na skoraj tisoč hektarjev veliki razgibani kraški planoti in obsega več planin. V značilnih pastirskih bajtah ovalne arhitekture, ki segajo celo v 16. stoletje, je bil hlev za živino, v notranjosti pa pravokotna pastirjeva izba. Bajte pozimi najamejo bajtarji – najemniki, česar drugje ne poznajo. Poleti, ko se na planini pasejo krave, travnike rožnato belo obarva kamniška murka, ki je endemit.

Pogled na Veliko planino

Douji možje in douje žene

Preskarjeva bajta – spomenik lokalnega pomena in muzej pastirske dediščine

Kamniška murka (Nigritella lithopolitanica)

Najbolj znani prebivalci Velike planine so bili douji možje. Bili so močni, veliki in kosmati. Ljudi so se bali. Z njimi so živele douje žene. Govorili so jezik, ki ga ni nihče razumel. Živeli so v luknji v Douji griči, jedli so korenine. Niso pasli; gnali so živino v gričo pod Polanski rof (rob), da se je tam ubila in so tako prišli do hrane. Ko so pastirji nekoč v Douji griči našli piskre in drugo posodo, so rekli, da so to posodo rabili douji možje. Dva kosa lesa so čohal in pihali, da sta se vnela, tako so naredili divji ogenj. Znali so narediti tudi sir. Pastirji so se jih zelo bali, ženske pa so se bale, da jih bodo vzeli s seboj. Bajte na planini so tako skupaj zato, da bi se pastirji lažje ubranili, če bi prišli douji možje. Douji možje so svoje mrliče pokopavali v Doujih grobéh. Izumrli so zato, ker niso več imeli žensk.

Gorenjski muzej

Kranjčana prva na Everestu

Gorenjski muzej je pokrajinski muzej, ki ima razstavne prostore v Kranju in Bohinju. Svoje poslanstvo gradimo na podlagi nosilnih zbirk: arheološke, etnološke, starejše, umetnostne, kulturne in novejše zgodovine ter sodobnosti, kabineta slovenske fotografije, likovne ustvarjalnosti Gorenjske in prešerniane. Naše poslanstvo je tudi proučevanje dosežkov prebivalcev Gorenjske.

Razstava Slovenski Everest leta 2004 je bila posvečena 25. obletnici odprave.

Vse leto Od torka do nedelje: 10.00–18.00 Zaprto ob ponedeljkih ter 1. 1., 1. 5., 1. 11., 25. 12. in na veliko noč.

Gorenjski muzej Grad Khislstein Tomšičeva 44, 4000 Kranj T: +384 (0)4 201 39 50 najava skupin: +386 (05) 161 53 88 E: info@gorenjski-muzej.si www.gorenjski-muzej.si

Kranjčana Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik sta kot prva Slovenca stala na vrhu najvišje gore sveta. Z zgodovino himalajizma smo se v muzeju v zadnjih petnajstih letih precej ukvarjali, tokrat pa vas vabimo na ogled fotografske razstave, posvečene 40. obletnici legendarne jugoslovanske alpinistične himalajske odprave Everest ‛79.

Everest 1979–2019 Fotografije so nastale na odpravi Everest 1979, ki jo je sestav ljalo 21 vrhunskih slovenskih alpinistov ter štirje alpinisti iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije. Vodil jih je legendarni Tone Škarja. Cilj odprave je bil preplezati prvenstveno smer po zahodnem grebenu. Prvo navezo, ki se je odpravila proti vrhu, sta sestavljala Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj. Manfreda je na višini 8250 m brez dodatnega kisika in samo s tankimi rokavicami na rokah preplezal težak raztežaj in pritrdil vrv (Marjonova stopnja). S tem je preostalim močno olajšal prehod proti vrhu. Zaradi težav s kisikovimi jeklenkami in omrzlin sta morala sestopiti. Cilj odprave je bil dosežen 13. maja 1979 ob 13.51, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stala na strehi sveta. 15. maja 1979 so vrh dosegli tudi Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić ter šerpa Ang Phu, ki je pri sestopu nesrečno zdrsnil 2000 metrov globoko na tibetansko stran. Višinski čevlji, ki jih je Nejc Zaplotnik nosil na odpravi Everest �79. Vsem članom odprave je čevlje izdelala žirovska Alpina.

Vrisana smer vzpona po zahodnem grebenu

Sveti Jošt nad Kranjem

glej tudi sosednjo stran

Sveti Jošt nad Kranjem je za Kranjčane hišni hrib, kjer lahko dnevno nabirajo in vzdržujejo svojo kondicijo. Jošt je bil tudi eden od poligonov za trening Andreja Štremflja in Nejca Zaplotnika, ko sta se pripravljala na odpravo na Everest leta 1979. Na Jošt sta običajno tekla od doma, štirikrat do petkrat na teden. Pogosto sta nadaljevala na Špičasti hrib ali Mohor. Andrej se spominja, da v tistih letih ni srečal žive duše, ko se je po obilnem sneženju ob desetih odpravil na Jošta – danes pa je sneg zgažen že ob sedmih. Razstavo o veličastnem dejanju odprave Everest 1979 si oglejte v gradu Khislstein.

Jošt

glej tudi sosednjo stran

Opis poti: Avto pustimo v vasi Pševo pod vznožjem Jošta. Gremo po cesti, nato nas smerokaz usmeri desno. V spodnjem delu je vzpon zmeren. Dosežemo travnik, ga obhodimo, sledi pas gozda, kjer vzpona praktično ni. Prečimo še en travnik in nadaljujemo po koritasti poti, mimo izdolbenega debla v obliki krokodila. Na vrhu klanca je razpotje: levo ali desno, obe poti pripeljeta na vrh, vendar je leva malo strmejša. Pod vrhom se obe poti združita v širšo pot, ki pelje proti vrhu.

845 m 315 m

ŽIG V KOČI

45 minut

Zanimivost Jošt s Šmarjetne gore

Sv. Jošt je zavetnik romarjev, zato je cerkev na vrhu vzpetine od nekdaj privabljala romarje od blizu in daleč. Največ zaslug za tak razcvet božje poti je imel duhovnik Simon Vačavnik. Njegovo največje delo so bile svete stopnice. Da bi dobil vse potrebno zanje, je moral dvakrat v Rim. Izprosil je posebne privilegije in odpustke, kar je k sv. Joštu privabljalo še več romarjev. V cerkvi je znamenit tudi velik zvon, na katerem so vgravirani Prešernovi verzi, ulit pa je bil iz turških topov, zaplenjenih v bitki na Peloponezu leta 1827. Z Joštom je povezan tudi Fran Saleški Finžgar, ki je tu nekaj časa služboval. 43

Križna gora

Lubnik

Opis poti: Z Jošta sestopimo do Čepulj, od koder nadaljujemo do Planice. Krenemo desno po asfaltirani cesti proti vasi Lavtarski Vrh. Na začetku vasi nas smerokaz usmeri levo proti Križni gori. Pot se ves čas rahlo vzpenja – nič zahtevnega ali napornega. Dosežemo preval, nato pot zavije v gozd; ko pridemo iz njega, smo v vasi Križna Gora.

Opis poti: Iz Škofje Loke nadaljujemo proti Selški dolini. Peljemo se mimo športne dvorane Poden, skozi semaforizirano križišče in malce naprej od table, ki označuje konec Škofje Loke, na levi ob hiši zagledamo ozko cesto, na katero zavijemo in nadaljujemo vse do mostu čez Soro. S parkirišča gremo najprej čez most, kjer je smerokaz za Lubnik (ura in 45 minut hoje). Pot se začne zmerno vzpenjati skozi gozd. Po približno 15 minutah pridemo do razpotja, kjer nas smerokaz usmeri desno na Lubnik po grebenu. Pot strmo zagrize v breg in se vzpenja proti vrhu grebena, okljuki so precej kratki. Kočo na Lubniku vidimo daleč pred seboj na desni. Najprej dosežemo Mali Lubnik (831 m). Pred zadnjim vzponom do vrha se z leve priključi pot, ki na Lubnik pripelje iz Gabrovega oziroma čez Kobilo. Čaka nas še nekaj višinskih metrov in z Lubnika zagledamo skoraj celotno muzejsko-planinsko pot, ki smo jo prehodili.

692 m 100 m

NI ŽIGA, PRILEPI FOTOGRAFIJO Z VRHA

1 ura

glej tudi stran 48

1025 m

Legenda Cerkev sv. Križa stoji na skrajni desni strani vasi. Graditi so jo začeli na začetku 16. stoletja, posvečena pa je bila sv. Urhu. Legenda pravi, da je sv. Urh vse, kar so sezidali podnevi, ponoči prenesel tja, kjer danes stoji cerkev. Slovi po freskah, na katerih je upodobljen sv. Korbinijan, ki je v 8. stoletju postal prvi freisinški škof. Na steni je tudi freska sv. Urha, ki mu je bila cerkev prvotno posvečena. Sveti Urh goduje 4. julija. Pri nas ga navadno upodabljajo kot škofa z ribo v roki. Legenda namreč pripoveduje, da ga je nekoč obiskal škof Konrad. Večerjala sta in se za mizo še dolgo v noč pomenkovala ter tam učakala petkovo jutro. Tedaj je prihitel sel s pismom bavarskega vojvode. Urh mu je podaril kurje bedro, ki je bilo na mizi še od četrtkove večerje. Sel ga je vzel in potem pri vojvodi zatožil, da škof Urh ob petkih je meso. V dokaz je hotel pokazati bedro, spravljeno v torbi. A glej, bedro se je spremenilo v ribo. 44

677 m 2 uri

ŽIG V KOČI

Loški muzej Škofja Loka Z vrha Lubnika sestopimo proti vasi Gabrovo, od koder nadaljujemo v smeri Škofje Loke, mimo Starega gradu ali Divje Loke, naprej do Kranclja (453 m) in do Loškega gradu, kjer domuje Loški muzej Škofja Loka. Loški muzej Škofja Loka poleg naravoslovne in bogatih kulturno zgodovinskih zbirk hrani in razstavlja tudi premično arheološko dediščino z ozemlja nekdanjega Loškega gospostva, ki je danes razdeljeno med občine Škofja Loka, Gorenja vas – Poljane, Žiri in Železniki.

Lubnik - gora velikanov Razstava pripoveduje o poselitvi Lubnika v arheoloških obdobjih. Najstarejši dokazi o človekovi prisotnosti na gori namreč sodijo v čas bakrene dobe (2700–1800 pr. n. št.), ko so se njeni obiskovalci utaborili v zavetju Kevderca in Lubniške jame. V rimskem obdobju (0–476 n. št.) je v jami Pod plavo skalo obstajalo pravo jamsko svetišče. Na prisotnost Rimljanov kažejo sponke za spenjanje obleke, ki so jih tam najbrž izgubili, in živinski zvonci. Ob koncu 6. in v 7. stoletju so te kraje začeli naseljevati naši, slovenski predniki, ki so gori dali ime.

Jama Pod plavo skalo – jamsko svetišče na Lubniku V rimskem obdobju je bilo na severovzhodnem pobočju gore Lubnik, v težko dostopni jami Pod plavo skalo, jamsko svetišče, kar predstavlja pravo redkost na našem prostoru. Pred vhodom v jamo so bili med kamnitim gruščem odkriti številni rimski novci skupaj z odlomki keramičnih posod in živalskih kosti. Gre za darove, ki so jih ljudje prinašali in darovali neznanemu božanstvu. Vhod v jamo, kjer je prebivalo božanstvo, navadno ni bil dostopen vsem, ampak je bil najverjetneje skrbno zaprt z leseno pregrado ali vrati, kar mogoče nakazujeta najdbi dveh bronastih ključev. S kultom so najverjetneje povezane tudi najdbe tankih ploščic, izdelanih iz bronaste pločevine. Predstavljeni predmeti nakazujejo obredno rabo prostora od 2. do 4. stoletja n. št.

Škofja Loka z Loškim gradom, v katerem domuje Loški muzej. V ozadju gora Lubnik.

Predmeti iz jame Pod plavo skalo, 2.–4. stoletje n. št. Maj–oktober Od torka do nedelje: 10.00–18.00, v juniju, juliju, avgustu in septembru je muzej odprt tudi ob ponedeljkih. November–april Od torka do nedelje: 10.00–17.00, v januarju je muzej odprt le ob koncih tedna. Zaprto ob ponedeljkih ter 1. in 2. 1., 1. 11., 25. 12. in na veliko noč.

Loški muzej Škofja Loka Grajska pot 13, 4220 Škofja Loka T: +386 (0)4 517 04 00 E: info@loski-muzej.si www.loski-muzej.si

Lubnik

glej tudi stran 45

Na Lubniku, 1025 m visoki gori, ki se strmo dviga zahodno od Škofje Loke, stoji planinski dom, od koder se nam ob jasnem vremenu odpira prekrasen pogled na bližnjo in daljno okolico. Lubnik, ki so ga ljudje obiskovali že v prazgodovini, je tudi danes izjemno priljubljena izletniška točka tako za pohodnike kot tudi za kolesarje, ki premagujejo dobrih sedem kilometrov dolg vzpon od Podpulfrce pa do okrepčevalnice Nace v Breznici pod Lubnikom.

Pripovedka o nastanku gore Lubnik Nekoč sta na loškem ozemlju živela dva brata velikana. Prvi je domoval na Križni gori, drugi na Črnem vrhu. Bila sta silaka, delala nista, kmetom sta kradla živino, jo pekla na ražnju in se redila. Ko je v Selški dolini te zmanjkalo, je velikan s Križne gore odlomastil v Poljansko dolino, sredi noči vlamljal v hleve in kmetom kradel živino. Velikanu s Črnega vrha to ni bilo pogodu, zato je nalomil skale in jih začel metati proti Križni gori, da bi tekmeca ubil. A četudi je bil močan kot devetindevetdeset medvedov, pretežkih skal le ni zalučal do Križne gore – padale so tja, kjer danes stoji gora Lubnik. Velikan s Križne gore pa se je maščeval. Začel je metati skale proti Črnemu vrhu, da bi tekmeca ubil. Četudi je bil velikan silak in močan kot sto medvedov, pretežkih skal le ni uspel zalučati do Črnega vrha – padale so tja, kjer danes stoji gora Lubnik. In tako sta velikana nametala na ravan med Križno goro in Črnim vrhom toliko skalin in pečin, da je tam zrasla nova gora.

Prvi planinski dom na Lubniku je bil odprt 26. junija 1932. Leta 1943 so ga požgali partizani. Med letoma 1949 in 1952 so člani PD Škofja Loka zgradili novo, večjo stavbo, ki so jo slovesno odprli 24. maja 1953.

Brata velikana iz legende o nastanku gore Lubnik, iz stripa avtorjev Lee Vučko in Damirja Grbanovića

Neverjetne gore - geolov Kaj je geolov? Geolov (geocaching) je zabavna igra, pri kateri iščemo skrite zaklade z uporabo satelitske navigacije GPS. Razširjen je po vsem svetu, saj je skritih že več kot tri milijone zakladov. Priljubljen je tudi v Sloveniji, kjer je geolovskih zakladov skoraj pet tisoč. Zakladi so zelo raznoliki.

Kako začeti? Priporočamo, da si na spletni strani www.geocaching. com najprej ustvarite uporabniški račun. Osnovna registracija je brezplačna in za začetek več kot zadošča. Nato z iskalnikom poiščete zaklad, prenesete njegov opis in koordinate v svojo navigacijsko napravo in se tako pripravite na dogodivščino. Naslednji korak je iskanje skritega zaklada na terenu. Zaklade lahko iščete tudi z brezplačno aplikacijo za mobilne naprave.

Zaklad smo našli, kaj pa sedaj? Zaklad je najpogosteje plastična škatlica, v kateri so zanimive drobnarije za menjavo in dnevnik obiskov, v katerega zabeležite svoj obisk. Lahko vzamete, kar vam je všeč, v zameno v škatli pustite druge predmete približno enake vrednosti – velja pravilo eden za enega. Najdbo registrirate še na spletni strani www.geocaching.com.

Torej, gremo? Preživljanje prostega časa v naravi je ob iskanju skritih zakladov lahko polno zanimivih dogodivščin, zahtevnost iskanja pa si geolovec z izbiro primernega zaklada lahko vedno prilagodi svojim željam in kondiciji. O geolovu več izveste na spletnih straneh Slovenskega geocaching kluba (www.geocacher.si). Vabimo vas, da poiščete zaklade, ki jih skrivajo naše neverjetne gore.

Geolov v neverjetnih gorah

... in muzejih

stran

Geolovci se boste ob iskanju zakladov po muzejih spoznali z razliÄ?nimi vsebinami na temo gora.

Neverjetne gore

Založili: Gornjesavski muzej Jesenice (zanj Irena Lačen Benedičič), Muzeji radovljiške občine (zanje dr. Petra Bole), Tržiški muzej (zanj Jana Babšek), Medobčinski muzej Kamnik (zanj mag. Zora Torkar), Gorenjski muzej (zanj mag. Marjana Žibert), Loški muzej Škofja Loka (zanj Saša Nabergoj)

1. izdaja

Tisk: Medium d.o.o. © 2019, Gornjesavski muzej Jesenice, Muzeji radovljiške občine, Tržiški muzej, Medobčinski muzej Kamnik, Gorenjski muzej, Loški muzej Škofja Loka Koordinacija projekta in uredništvo: Irena Lačen Benedičič, Saša Mesec (Gornjesavski muzej Jesenice) Besedilo: Irena Lačen Benedičič in Saša Mesec (GMJ - Slovenski planinski muzej), mag. Tita Porenta in Verena Štekar-Vidic (Muzeji radovljiške občine), Vilja Lukan (Tržiški muzej), Janja Železnikar (Medobčinski muzej Kamnik), Jelena Justin (Gorenjski muzej), mag. Jože Štukl (Loški muzej Škofja Loka)

Naklada: 1200 izvodov Sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS in občine soustanoviteljice: Občina Kranjska Gora, Občina Radovljica, Občina Tržič, Občina Kamnik, Mestna občina Kranj, Občina Škofja Loka. Maj 2019 Knjižica je katalog k razstavi Neverjetne gore v vseh sodelujočih muzejih na Gorenjskem, ki jo dopolnjuje igra iskanja zakladov Geocaching (geolov). Cena: 5,00 Eur

Gorenjska muzejsko-planinska transverzala: Jelena Justin (Gorenjski muzej)

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Risba zemljevida: Danilo Cedilnik - Den

796.52(234.323.61)(036)

Jezikovni pregled: Katja Žvan (GMJ) Fotografije: Peter Fister, Ida Gnilšak, Aleš Gregorc, Dejan Grohar, Boštjan Gunčar, Drago Holynski, Jelena Justin, Matic Prosen Erjavšek, Miran Kambič, Sašo Kočevar, Aleš Krivec, Tomaž Lauko, Dušan Letnar, Vilja Lukan, Milan Malovrh, Jože Mihelič, Alenka Mihorič, Sebastian Plavec, Mark Per, Boris Schmitzberger, Tone Škarja, Jože Štukl, Zora Torkar, Janja Železnikar, Urban Žitnik; arhiv Bojana Križaja, arhiv Tržiškega muzeja, fototeka Gorenjskega muzeja, fototeka GMJ – Slovenski planinski muzej Oblikovanje: Studio Aleja d. o. o., Barbara Bogataj Kokalj

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana NEVERJETNE gore : vodnik po Gorenjski muzejsko-planinski transverzali / [besedilo Irena Lačen Benedičič in Saša Mesec ... [et al.] ; Gorenjska muzejsko-planinska transverzala Jelena Justin ; urednici Irena Lačen Benedičič, Saša Mesec ; risba zemljevida Danilo Cedilnik - Den ; fotografije Peter Fister ... et al.]. - 1. izd. - Jesenice : Gornjesavski muzej ; Radovljica : Muzeji radovljiške občine ; Tržič : Tržiški muzej ; Kamnik : Medobčinski muzej ; Kranj : Gorenjski muzej ; Škofja Loka : Loški muzej, 2019 ISBN 978-961-6467-54-4 (Gornjesavski muzej Jesenice) 1. Lačen-Benedičič, Irena COBISS.SI-ID 299805440

Geolov: Slovenski geocaching klub, Saša Mesec in Janja Železnikar

OBČINA RADOVLJICA

Občina Škofja Loka

Pričujoči vodnik je novost. Gre za kažipot po Gorenjski muzejsko-planinski transverzali, ki povezuje 6 muzejev in 23 vrhov od Mojstrane do Kamnika. Ljubitelje naše kulturne dediščine in planin vabi, da obiščejo priljubljene gorenjske planinske cilje, v gorenjskih muzejih pa v nizu sodobnih razstav izvejo veliko zanimivega in presenetljivega o zgodovini gora ter se udeležijo nagradne igre Neverjetne gore.