Na Gorenjski zemlji

Mag. Stanko Šimenc

NA GORENJSKI ZEMLJI UVOD 28. decembra 1895 je bila v Parizu prva javna ` in zgodovinarji so filmska predstava bratov Lumiere se odločili, da s tem datumom začenjajo zgodovino filma. Komaj tri mesece pozneje, marca 1896, so videli prvo filmsko predstavo na Dunaju, potem pa so se potujoči prikazovalci filmov razpršili na vse strani velike, a že betežne monarhije, ki je bila tedaj Oglas za prvo filmsko predstavo v Ljubljani (Slovenski narod, 14. november 1896) tudi naša širša domovina. Tako so prišli tudi v mesta, ki so po razpadu Avstro-Ogrske zaživela v novi jugoslovanski državi: Maribor (24. okt. 1896), Celje (3. nov. 1896) in Ljubljano (16. nov. 1896). Na Gorenjskem so bile prve filmske predstave v Kranju od 22. do 26. novembra 1906, in sicer v Narodni čitalnici. Prvi stalni kinematograf na Gorenjskem pa je imel prvo projekcijo v dvorani hotela Nova pošta 8. januarja 1910. Seveda je o tem poročal Gorenjec.

Dr. Simon Šubic

Propagatorji zgodnjih filmskih predstav so se močno naslanjali na tradicijo fotografije, saj so v reklamnih oglasih pisali, da prikazujejo »živeče fotografije«.

Gledalci so torej lahko videli že njim znane prizore s fotografij ali razglednic, toda povečane (»v naravni

7

velikosti«) in v gibanju. Slovencem, posebno Gorenjcem, je bila fotografija blizu, saj so jo poznali že več let. Kranjčan Janez Puhar (1814-1864) je bil celo eden od izumiteljev fotografskih tehnik, medtem ko je pisanje o fotografiji zavzelo precej prostora v slovenskem tisku druge polovice 19. stoletja. Eden izmed prvih avtorjev je bil fizik dr.

Simon Šubic (1830-1903), doma v vasi Brode v Poljanski dolini, ki je pisal o fotografiji (črno-beli, barvni, rentgenski) in objavil prvo razpravo o filmu pri nas – Žive fotografije (Dom in svet 1898).

Prvi Slovenec, ki je vzel v roke filmsko kamero, je bil dr. Karol Grossmann (1864-1929), odvetnik, kulturni in politični delavec v Ljutomeru. Posnel je tri kratke

fotografskih društev, Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju, časopisne fotografije v Gorenjskem glasu in množice fotografov amaterjev. V začetku je najbrž pritegnila Gorenjce fotografija zaradi dokumentarne zanesljivosti, sčasoma pa so v njej začeli iskati nove izrazne možnosti, predvsem estetske. To velja tudi (ali predvsem) za fotografijo pokrajine, mnogokrat planinske, ki jo je večinoma razširjala revija Planinski vestnik.

Fotografijo omenjamo v zvezi s filmom zato, ker njegov razvoj, še posebno tisti, ki je povezan z Gorenjsko, temelji na bogati fotografski tradiciji tega območja. Fotografija je močno vplivala na poznejši razvoj slovenskega filma. Posebno je Dr. Karol Grossmann filme: Odhod od maše v Ljutomeru (1905), Sejem v Ljutomeru (1905) in Na domačem vrtu (1906). Čeprav je posnel le borih 50 metrov filma, je v bistvu prikazal vse, kar je film v teh pionirskih časih premogel: življenje v javnosti (na ulici, trgu) in prizore iz družinskega življenja. V tej slovenski varianti filmske Evrope je Grossmannu uspelo, najbrž nezavedno, a v soglasju z njegovo senzibilno naravo, upodobiti utrip svojega časa, kakor ga je mogel doživeti v provincialnem Ljutomeru. Zato Slovenci letos slavimo 100-letnico slovenskega filma (1905-2005), hkrati pa še 60-letnico nepretrgane slovenske filmske proizvodnje (19452005).

FOTOGRAFSKA TRADICIJA NA GORENJSKEM Najstarejšo fotografsko tradicijo na Gorenjskem in hkrati v Sloveniji ima Kranj. Začenja se z Janezom Puharjem in traja do današnjih dni; kaže se predvsem v delovanju poklicnih fotografov,

še bi lahko naštevali, ter v plejadi dokumentarcev.

Seveda pa je ob tem treba stopiti še korak nazaj, saj so se fotografi zgledovali po krajinskih slikarjih 19. stoletja in tako močno izoblikovali večinski okus prebivalstva, da se vodilni motivi slikarstva in fotografije že dolgo pojavljajo tudi na razglednicah, medtem ko npr. nove ali moderne stavbe, tudi naselja, za večino estetsko niso zanimiva (le filmarji so jih prikazovali v dokumentarcih po drugi svetovni vojni kot dokaz družbenega napredka). Zanimiv je podatek, da sta slikarja Franz Goldenstein in Marko Pernhart že v 60. letih 19. stoletja razmnoževala svoja slikarska dela kar fotografsko (npr. Pernhartov Bohinj, Bled, Tržič, Kranj in Kamnik). Tako so najbolj znani motivi Kranja s pogledom z Gašteja in z gorami v ozadju, številne podobe mestnega jedra, posebno glavnega trga, na Bledu je slikarje in fotografe vseskozi zanimal motiv jezera z otokom in Marijino romarsko cerkvico ter Blejski grad z obdajajočim visokogorjem (Bled so menda upodabljali skoraj vsi slovenski slikarji in fotografi), v Bohinju cerkev sv. Janeza z mostom in jezerom, v Škofji Loki je v ospredju pogled na mesto z gradom, v Kamniku stari del mesta z Malim gradom, v ozadju planine.

Nekaj izbranih podatkov naj ponazori, kako se je razvijala fotografska tradicija na Gorenjskem.

JANEZ PUHAR (Kranj, 1814-Kranj, 1864), duhovnik, izumitelj fotografije na steklo; največ je o njem pisal Mirko Kambič, prim. Janez Puhar (18141864, novi prispevki k njegovi biografiji, Kranjski zbornik 1990, str. 115-127; dokumentarni film o Puharju: Izgubljena formula Janeza Puharja (Pavel Grzinčič, TV Slovenija 2002).

Janez Puhar opazen vpliv fotografske slike na filmski posnetek (izrez filmske slike, zorni koti, kadriranje), npr. v dokumentarno zasnovanih prvih dolgometražnih filmih V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932), v filmskih delih Metoda in Milke Badjura in njunih učencev, posledično pa npr. v vseh treh filmskih Kekcih, v Cvetju v jeseni, Pastircih in

8

DR. JANEZ BLEIWEIS (Kranj, 1808Ljubljana, 1881): Kako fotografi delajo podobe.

Narodni koledar in letopis MS za leto 1867 (1866), krajši članek, str. 85-91.

ALOJZ VENGAR (Potoki pri Jesenicah, 1871Radovljica, 1951), poklicni fotograf v Radovljici, mojster za skupinske portrete.

FRANC PAVLIN (Vodice, 1872-Jesenice, 1945), poklicni fotograf, sodelavec Planinskega vestnika, »neumoren snemalec gorskih vrhov in dolinskih naselij, predvsem blejskih panoram«.

AVGUST BERTHOLD (Puštal, Škofja Loka, 1880-Ljubljana, 1919), poklicni fotograf, prvi slovenski umetniški fotograf, krajinski in portretni fotograf; vodilni predstavnik 1. generacije slov. piktoralizma (na impresionistično maniro oprte fotografije); sodeloval s slikarji, največ z Groharjem; prejel številne nagrade in priznanja (v Bruslju, Oslu idr.).

Dr. Mirko Crobath: Kolona v snegu (katalog Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918, Gorenjski muzej 1976) DR. SIMON ŠUBIC (Brode v Poljanski dolini, 1830-Graz/Gradec-Avstrija, 1903), univ. prof. fizike, strokovni pisatelj, ki je spremljal tudi fotografijo in film. Prim. S. Šimenc: Poljudnoznanstveni pisatelj dr. Simon Šubic. Loški razgledi 1971, str. 101-106.

IVAN ŠUBIC (Poljane nad Škofjo Loko, 1856Ljubljana, 1924), prof. matematike in fizike, utemeljitelj obrtne in umetno-obrtne šole na Slovenskem, strokovni pisatelj, avtor prvega slovenskega fotografskega priročnika Fotografija (Letopis MS za leto1889, str. 220-262).

USTANOVITEV FOTOGRAFSKEGA KLUBA V KRANJU 7. DEC.1910 (v gostilni Mayr). Prim. Marko Aljančič: Fotografska ljubiteljska dejavnost v Kranju. (Ob 75. obletnici prvega slovenskega kluba fotografov amaterjev.), Kranjski zbornik 1985, str. 263-275.

DRUGI FOTOGRAFI NA GORENJSKEM KRISTIJAN PAJER/»CH. PAIER« (Kranj, 1839-Ljubljana, 1895), učitelj v Žalcu in na Dovjem, potujoči fotograf (Knobleharjev misijon v Sudanu, Egipt, Palestina, evropska Turčija), bil med prvimi fotografi, ki so poslali v Evropo fotografije iz Egipta in Palestine, za svoje posnetke iz Palestine prejel cesarski prstan 1864.

GUSTAV PIRC (Škofja Loka, 1859-Bohinjsko jezero, 1923), agronom in strokovni pisatelj, urednik Novic, tajnik Kluba amaterjev fotografov v Ljubljani (1889), znan po motivih Julijskih Alp; znan je njegov slikoviti motiv Pogled na Kranj (Dom in svet 1893, str. 464), pomembna je tudi fotografija Aljažev stolp na vrhu Triglava (Planinski vestnik 1895, str. 153).

IVAN JAGODIC (Cerklje na Gorenjskem, 1863Kranj, 1915), poklicni (portretni) fotograf v Kranju.

9

KAMNIŠKA POKLICNA FOTOGRAFA APARNIKA: OČE FRANC (1872-1954) in SIN STANE (1907-1951), sta rojena in umrla v Kamniku, krajinska in portretna fotografa.

DR. JANKO ŠAVNIK (Kranj, 1881-kot oficir ranjen ob Drini, umrl v vojaški bolnišnici v Stari Pazovi, 1915), odvetnik v Trstu, fotoamater.

ALBUMI BRATOV CHROBATH IZ KRANJA (8 albumov fotografij iz let 1914-1918, posnetki iz Slovenije, Dalmacije, Bosne, Črne gore, Albanije, Galicije, Južne Tirolske): Franc (Kranj, 1890-1918), stotnik, po vojni zbolel in umrl v Banja Luki; Stanko (Kranj, 1892-1918), poročnik, pilot, zračni izvidnik fotograf, zadet ob Gardskem jezeru; dr. Mirko/Friderik Jožef (Kranj, 1891-Kranj, 1968), doktor komercialnih ved, član PD Kranj, oficir v 1. svetovni vojni.

JANKO RAVNIK (Bohinjska Bistrica, 1891Ljubljana 1982), skladatelj, pianist in planinski fotograf – Lepa si zemlja, slovenska, 1981, član Turistovskega kluba Skala (poleg S. Tominška in S. Smoleja med najvidnejšimi skalaši fotografi, posnel prvi slovenski dolgometražni film V kraljestvu

JAKA ČOP (Jesenice, 1911-Jesenice, 2002), planinski fotograf, avtor fotoalbumov: Svet med vrhovi 1962, Raj pod Triglavom 1969, Viharniki 1970, V kraljestvu zlatoroga 1989, Slovenski kozolec 1993, Trenta in Soča 1996.

JANEZ MARENČIČ (Kranj, 1911), utemeljitelj krajinske fotošole, nekdanja osrednja osebnost t. i. »kranjske fotografske šole« v Fotoklubu Janez Puhar v Kranju; ukvarja se predvsem z žanrsko fotografijo ter s sintezo fotografije in grafike (J. Marenčič: Fotografije/Photographs, Kranj 2004).

TONE MARČAN (Kranj, 1921-Kranj, 1989), leta 1976 prejel Prešernovo nagrado Gorenjske za mentorstvo in organizacijsko delo v fotografskih organizacijah.

Obrtni list Josipa Pogačnika za izdelovenje filmov zlatoroga, 1931, v njem je prikazal najbolj znane »oživljene« motive slovenske planinske fotografije.

DR. STANKO TOMINŠEK (Ljubljana, 1895Ljubljana, 1961), pravnik, alpinist, planinski fotograf (plezalna fotografija).

JOSIP POGAČNIK (Škofja Loka, 1902Ljubljana, 1978), portretist ljubljanskih meščanov; leta 1927 ustanovil firmo Pogačnik film (njegovi filmi niso ohranjeni).

SLAVKO SMOLEJ (Jesenice, 1909-Jesenice 1961), elektrotehnik, alpinist, planinski fotograf, eden prvih naših mojstrov barvne fotografije; fotomonografija Gorenjska v miru, trpljenju, borbi in svobodi, 1955 (sinteza avtorjevega fotografskega in publicističnega delovanja).

JURIJ KURILLO (Kranj, 1933), zdravnik pediater, strokovni pisatelj, naravoslovni fotograf, avtor fotomonografij: S fotoaparatom v naravi 1981, Metulji Slovenije 1992, Živa narava v objektivu: Mali fotografski priročnik 1994.

MARKO ALJANČIČ (Kranj, 1933), biolog, kustos Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, strokovni pisatelj, prevajalec, krajinski in portretni fotograf.

MARJAN KUKEC (Ljubljana, 1933), predmetni učitelj likovne vzgoje, od leta 1973 član FK Janez Puhar v Kranju.

FOTOGRAFSKA TRADICIJA PREHAJA TUDI V FILMSKO Gorenjska je upodobljena v številnih dokumentarnih filmih. Po letu 1958 pa večinoma goji dokumentarec slovenska televizija, ki je doslej posnela domala nepregledno število teh del. »Gorenjski« dokumentarec prikazuje predvsem Julijske Alpe, Karavanke, Bled, Bohinj, Planico,

10

Kranjsko Goro (Borovško vas), Gozd Martuljek (Rute), Jesenice, Kranj, Radovljico, Škofjo Loko, Tržič in Kamnik. V povojnem času predvsem prikazuje industrijski razvoj (Kranja, Škofje Loke, Tržiča, Jesenic in Kamnika), kulturno tradicijo, politično življenje, turistični razvoj in šport, posebno zimski (med temi deli imajo posebno mesto filmi o skakalnih tekmah v Planici).

V več celovečernih filmih so Gorenjsko uporabili kot naravno scensko okolje, npr. V kraljestvu zlatoroga, Triglavske strmine (oba filma sta posneta v avtentičnem okolju in brez scenografa), Na svoji zemlji (Planica, zimske scene), vsi trije Kekci (Julijske Alpe, Gozd Martuljek), Jara gospoda (Volčji Potok), Vesna, Balada o trobenti in oblaku (Jezersko), Lucija (Poljanska dolina), Amandus, Zgodba, ki je ni (Bled), Na papirnatih avionih (Pokljuka, Vogel), Na klancu (Bled), Cvetje v jeseni (pokrajina pod Blegošem, škofjeloška okolica, Crngrob), Pastirci (Sorica v Selški dolini), Maškarada (Bled in Kranjska Gora z okolico), Ko pride lev (eksterierji: Letališče Ljubljana/Brnik), Čudoviti prah (kanjon Kokre), Heretik (Kranj, staro mestno jedro), Draga moja Iza (Kamnik), Ljubezen nam je vsem v pogubo (škofjeloška okolica), Pesnikov portret z dvojnikom (Kranj), Zgodba gospoda P. F. (Bled), Tu pa tam (Kranj, Škofja Loka, Trstenik), TV-film Operacija Cartier (Jesenice). Angleški film Razdvojeno srce/The divided Hearts, 1954, o Ivanu Pirečniku so snemali v Škofji Loki.

Tudi propadli megalomanski (politični) projekt Dražgoška bitka (TV-nadaljevanka in film), nekakšen spektakel o slovenskem deležu v NOB, ki naj bi nastal po zgledu jugoslovanskih spektaklov (Kozara, Sutjeska, Bitka na Neretvi), so začeli snemati na Gorenjskem (prva klapa: 29. jan. 1980 na Kupljeniku nad Bohinjsko Belo); iz posnetega gradiva so pozneje za potrebe TV Slovenija zmontirali TV-nadaljevanko Oblaki so rdeči (1984, štiri epizode).

NASTANEK IN RAZVOJ KINEMATOGRAFOV Gledališki kronist in zgodovinar ter utemeljitelj slovenskega filmskega zgodovinopisja Janko Traven (1902-1962) je v svojem, zdaj že znamenitem Pregledu razvoja kinematografije pri Slovencih, prvem tovrstnem raziskovalnem delu pri nas, prikazal razvoj kinematografije v Ljubljani (do 1918), v deželnem stolnem mestu vojvodine Kranjske, »v središču Slovencev, ki je v tem času dobilo odločno slovensko podobo«. V zadnjem, 18. poglavju, pa je Traven tudi opisal, kolikšen odmev je imelo to dogajanje v Trstu in provinci: v Gorici, Mariboru, Celju, Celovcu, Kranju in v Novem mestu; omenja tudi kinematograf na Jesenicah pred letom 1914, vendar ne navaja nikakršnih podatkov o njem. Po slovenskih trgih in vaseh pa filmsko dogajanje ni pustilo pomembnih sledov, saj so potujoči kinematografi zaradi premajhnega zaslužka prenehali obiskovati manjše kraje.

Kranj je bil pomemben v razvoju kinematografije na Slovenskem že pred letom 1918; stik mu je omogočila živahna gospodarska, politična in kulturna dejavnost mesta. Predhodnice »kinematografskih slik« na Gorenjskem so bile predstave s »skioptičnimi slikami«; v reklamnem jeziku iz leta 1903: »fotografična izvirna posnetja raznih mest, krasnih stavb, razvalin itd., poleti in pozimi, podnevi in ponoči«. Skioptične slike so spremljale številna predavanja še potem, ko je občinstvo film že spoznalo; organizirali so celo »celovečerne« predstave, npr. marca 1912 v Ljudskem domu v Kranju »Oberammergavske pasijonske igre«, tudi za šolsko mladino, »po znižanih cenah«.

Novička o prvih filmskih predstavah v Kranju (Gorenjec, 24. november 1906, št. 47) V Kranju so prvič predvajali film leta 1906 (od 22. do 26. novembra), ko je v Narodni čitalnici gostoval potujoči kinematograf The royal elektro-Bioskop. Časopisna vestička v Gorenjcu (24. nov. 1906) je

11

»predstave živih slik« priporočala, ker so »za naše malo mestece to tudi velika novost«, spored pa je bil vseh pet dni vsak dan nov in po mnenju pisca tudi zanimiv.

veleinteresanten in zasluži vsekako pozornost.

Ne samo, da se človek pri obisku teh prireditev zabava, tudi poučljiv je kinematograf za staro in mlado. Saj nam predstavlja resnične slike, katerih bi sicer ne imeli priložnost videti.

Ker so slike večinoma posnete po naravi, je to tembolj zanimivo. Naj torej nihče ne zamudi te ugodne prilike.« (5. 2. 1910) Na sporedu so bili npr. takšnile filmi: Nevesta Cow-boya, Rojstvo, mladost, čudeži, trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa (krasne slike v barvah), Luccia di Lammermoor (zgodovinska drama), Akrobatska rodbina (smešno), Princezinja in sužnja (drama iz rimskih časov), Lepa Arlesiana – velika historična drama slavnega pisatelja Alfonza Daudeta. Kot kaže pa se Fiala ni zadovoljil s predvajanjem filmom le v Kranju, saj 5. marca 1910 preberemo v Gorenjcu: »Kakor čujemo, je otvoril gosp. Fiala podružnico kinematografa v Tržiču.« O delovanju tega kina podatki niso znani.

Morda je Fiala začel sodelovati s podjetnim

tržiškim fotografom Nadišarjem, ki se je kmalu potem, ko je Fiala odšel iz Kranja, pojavil v Kranju kot prikazovalec filmov.

Nadišarjevo ime pa je omenjeno (po ustnem viru) tudi v zvezi z nastankom kinematografa na Jesenicah. Leta 1911 je odprl kino (po letu 1933 Zvočni kino Radio) na Jesenicah Tomo Sablatnik (Št. Janž/St. Johann v Rožu na Koroškem, 1884Jesenice, 1955) in v začetku je bil menda njegov »kompanjon« Nadišar. Koroški Slovenec Sablatnik je od leta 1895 bival na Jesenicah, kjer se je izučil za železostrugarja in bil dalj časa zaposlen v tovarni KID na Jesenicah, leta 1921 pa je s svojimi brati vpeljal še žično pletilstvo. Leta 1933 je Sablatnik predal kino Delavski zadrugi, sam pa je ostal njegov upravitelj do druge svetovne vojne. V kinu je deloval kot uslužbenec do leta 1944, nato pa v KID do konca vojne. Filme je Sablatnik naročal iz Zagreba (Fox, Ufa film, Metro G. M.), pred glavno predstavo je predvajal tednik. Ko je bil film še nem, je

Napoved za filmske predstave Miroslava Fiale iz Ljubljane (Gorenjec, 8. januar 1910, št. 1) Odtlej je dobil kinematograf v Kranju domovinsko pravico: postal je zanimiv ne le za zvedavo občinstvo, temveč tudi za živahne podjetnike; ti so nenehno poskušali predvajati filme in svojo dejavnost spremeniti v »stalen kinematograf«: npr. v dvorani hotela Nova pošta v Kranju je tak kinematograf deloval od 8. januarja do 10. junija 1910 (vodil ga je podjetnik Miroslav Fiala iz Ljubljane). Predstave so bile vsak dan: »Slike so od firme Pathe Freres v Parizu. Vsako soboto nov spored. Vsak četrtek ob 3. uri posebna predstava za otroke.« (Gorenjec, 8. 1. 1910). Kranjski časnik Gorenjec je bil nad delovanjem kinematografa navdušen: »Slike so res brezhibne in brez vsakega migljanja. Spored, ki se menja vsako soboto, je

Gradnja Kina Sablatnik na Jesenicah med letoma 1926 in 1929, gradilo podjetje Slavec iz Kranja (fototeka Gorenjskega muzeja, po arhivu I. Slavca, 1976)

12

Sablatnik imel za glasbeno spremljavo pianista, pozneje pa se je zadovoljil z ogramofonskimi ploščami. Iz popisa kinematografov o tonski aparaturi izvemo (Filmska revija, Zagreb, 15. jul.

1930, str. 1), da je imela tedaj Jugoslavija le 31 zvočnih kinoaparatur, v Dravski banovini pa so imeli takšne aparature na Jesenicah (Kino Sablatnik), v Ljubljani (Kino Matica) in v Trbovljah (Kino Sokol).

(Za podatke se zahvaljujem Slovenski kinoteki v Ljubljani, ki hrani zapuščino Toma Sablatnika.)

industrijska, trgovska obrtniška iz leta 1931 zapisano, da je imel tedaj Tržič kar »dva kina, ki redno igrata, kino Nadišar predvaja tudi zvočne filme« (str. 96). Med nemško okupacijo je podjetni Nadišar izgubil lastništvo kinematografa. Kmalu po vojni mu je bilo vrnjeno z vso opremo, tako da je od

Filme pa so že zgodaj uporabljali tudi za društveno (prosvetno-izobraževalno) dejavnost. Tako je npr.

Katoliško izobraževalno in zabavno društvo Kranj v zimski sezoni 1912/13 prikazovalo v Ljudskem domu »kinematografske slike z balkanskega bojišča« in »komične prizore« (pod vodstvom zgodovinarja in politika Antona Koblarja, od 1900 do smrti 1928 je bil župnik in dekan v Kranju).

Janko Nadišar (Tržič, 1887-Tržič, 1976), fotograf in kinopodjetnik iz Tržiča, pa je začel predvajati filme v Kranju v istih prostorih hotela Nova pošta kot pred njim že omenjeni Miroslav Fiala. Kdaj je začel predvajati filme, ne vemo natančno. Znano je, da je Z dvema velikima oglasoma je Franc Ks. Sajovic naznanil delovanje Kina Talija (Gorenjec, 13. november 1914, št. 46, in Sava, 21. november 1914)

Eden izmed številnih Nadišarjevih oglasov za predstave v dvorani hotela Nova pošta v Kranju (Sava, 31. januar 1914, št. 5) v kranjskih časnikih Gorenjec in Sava svoje predstave močno oglaševal od januarja 1913 do maja 1914, iz oglasov pa je moč razbrati, da si je prizadeval za privlačen izbor filmov (npr. dokumentarec Bitka ob Bregalnici, igrani filmi Quo vadis?, Devica Orleanska, Germinal, Rojstvo, življenje, čudeži, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa) in tehnično korektne predstave. Nadišarjev filmski program je bil sodoben, če ga primerjamo s programi tedanjih ljubljanskih kinematografov, ki so bili po mnenju Janka Travna evropski. Več let pozneje je v propagandni knjigi Gorenjska letoviška,

delovalo vse do druge svetovne vojne (od 1934 zvočni kino). Po smrti F. Ks. Sajovica (1864-1936) je kino vodila njegova žena Pavla Sajovic Omersa (1869-1954). Nemški okupator je opremo kina v začetku vojne premestil v Bohinjsko Belo, tako da je bilo delovanje Kina Talije s prihodom okupatorja končano.

28. julija 1945 že prirejal kinopredstave. Svojega novega delovanja pa se ni veselil dolgo: 12. aprila 1946 je prejel odlok o zaplembi imovine (torej v času, ko je potekalo pri nas podržavljanje kinematografov), 1. maja 1946 pa je moral Nadišar izročiti ključe projekcijskega prostora (prim. ZALTRŽ-52, a. e. 3). Že med prvo svetovno vojno, 11. novembra 1914, je začel delovati v Kranju Kino Talija (lastnik veleposestnik Franc Ksaver Sajovic), »nedaleč od kavarne g. Zdravka Kranjca v Zvezdi« (po drugi svetovni vojni so na tem mestu v 70-ih letih postavili veleblagovnico Globus, pred njo so bile tam avtobusna postaja, tiskarna in trgovine), kjer je bila pred tem lastnikova pristava, zdaj prezidana in predelana v dvorano s 140 sedeži (električni tok »daje el. centrala gospe Marije Mayr v Kranju«, predstave vodi »s precizno spretnostjo operater Franc Volich«) - prim. poročili v časnikih Sava, 14.

11. 1914, in Gorenjec, 20. 11. 1914. Kinopodjetje je

13

Poleg tega dogajanja, ki je bilo trdno povezano z razvojem gospodarskega, političnega in kulturnega življenja Kranja, pa je mesto sem in tja obiskal kak potujoči cirkus in »za dodatek koncem vsake predstave« prikazoval filme; tako je npr. od 21. do 24. novembra 1911 gostoval v Kranju (»pri novem savskem mostu«) češki cirkus Central »pod artističnim vodstvom gosp. A. Klička«.

Za čas prve svtovne vojne pa je zelo zanimiv tudi tale podatek. Iz Doneskov k župnijski kroniki Kranjske Gore (napisal Josip Volc /1869-1958/, duhovnik, leposlovni in pedagoški pisatelj, doma iz Podkorena) izvemo, da so predvajali filme tudi v zaledju soške fronte: »V januarju 1917 je bil velik sneg, vse je bilo zamedeno, ves promet je bil za 4 mesece zaprt, tudi zimska cesta na Vršič. Da gospodom oficirjem v kraju ni bil dolg čas, so napravili ljudje v polkovnikovem oddelku kino v Jurcovem salonu/med prvo svetovno vojno gostilna v Kranjski Gori, op. S. Š./. Ta kino je dobro nesel, širil pa je ogabno nenravnost, ne le med vojaštvom.«

obrtniško-uradniških mest v industrijska središča.

Tradicionalnim liberalnim in klerikalnim društvom so se pridružila še delavska. Socialna slika mestnega prebivalstva (film se je zasidral le v mestih!) je postala zelo pisana: poleg trgovcev, obrtnikov, uslužbencev javne uprave, vojaštva, orožništva, policije, učiteljev, profesorjev, zdravnikov in pravnikov je dajalo pomemben ton življenju v mestu tovarniško delavstvo, ki je množično prihajalo v mesta iz okoliških vasi. Vsa ta raznolikost socialnih plasti je sooblikovala kinematografsko občinstvo na Gorenjskem, ki se je od obiskovalcev drugih predstav in prireditev najbolj opazno razločevalo po skromnejši zunanjosti. Za obisk kina se ni bilo treba niti posebej pripraviti niti obleči v boljša oblačila; za odhod v kino se je bilo mogoče odločiti na hitro in tudi za vstopnino ni bilo treba odšteti veliko denarja.

Vse to ljudi ni obremenjevalo in je pripomoglo k nekakšni demokratizaciji sprejemanja filma.

Časopisni oglas za kinopredstavo v cirkusu (Gorenjec, 21. oktober 1911, št. 42)

Za strnjeno prikazovanje filmov je postala Gorenjska privlačna šele po prvi svetovni vojni, ko so se mesta, kot so Kranj, Škofja Loka, Jesenice, Tržič, Radovljica in Kamnik, začela naglo razvijati iz trgovsko-

Po prvi svetovni vojni, v Kraljevini Jugoslaviji, se je Kinu Talija v Kranju pridružil še zvočni Kino Narodni dom, in sicer v novem sokolskem domu, dograjenem leta 1924 (po drugi svetovni vojni zgradba prezidana in preurejena; v njej so dobili prostor sindikati, razne organizacije, knjižnica, trgovine, gostilne in do 30. junija 2005 Kino Storžič). Od 3. marca 1928 je v njem kot operater in poslovodja začel delovati Valentin Hvala (19061962). 1. septembra 1932 je Hvala sklenil najemno pogodbo z gledališkim odrom Narodne čitalnice za obratovanje kina (304 sedežev). Še istega meseca je kupil novo aparaturo za zvočni kino. Leta 1936 je pridobil še odločbo za letni kino na terasi Narodnega doma. Tik pred začetkom okupacije, leta 1940, je Hvala nabavil nova zvočna kinoprojektorja. Hvala si je močno prizadeval, da je pridobil tudi stalne obiskovalce, tako da je imel celo abonmajske sedeže za predstave (abonmaje so imele npr. meščanske družine Majdič, Mayr, Šiling), prav tako je moral skrbeti za dober program, saj je imel konkurenco že čez cesto (Kino Talija), kranjski kinoobiskovalci pa so uhajali obema tedanjima

14

mestnima kinematografoma tudi v bližnji stražiški kino. Z odredbo šefa civilne uprave v zasedeni Koroški in Kranjski (Bled, 12. 8. 1941) so Hvali odvzeli kino in ga preimenovali Ton Kino Krainburg, pozneje pa v Lichtspiele Krainburg. Valentina Hvalo so imenovali za kinooperaterja, za upravnika kina pa svojega človeka. 10. oktobra 1944 je Hvala odšel v partizane; reaktiviran je bil šele 15. septembra 1945 in spet vodil kino skupaj z družinskimi člani. 12. aprila 1946 je prejel odločbo o zaplembi, vendar se je pritožil, a zaman, zaplenjena imovina mu ni bila nikdar vrnjena. MLO Kranj je izdal odločbo (št.

393/47) brez datuma – o ustanovitvi Mestnega podjetja Kino Kranj, v katerem je postal upravnik in prvi operater Valentin Hvala, druga operaterja Drago Planinšek in Milan Markič, blagajničarka pa Božena Hvala. 30. septembra 1948 je prejel Hvala »Dekret o prenehanju službenega razmerja zaradi odpovedi s strani države«. Na pritožbo Hvale na višjo inštanco mu je bilo pojasnjeno (3. 2. 1949), da ostane

Plakat Zvočnega kina v Kamniku iz leta 1937 za kinopredstavo in Masarykovo proslavo (Jože Berlec: Kronika ob 100-letnici Gasilskega društva Kamnik, 1882-1982, GD Kamnik 1982, str. 66)

1936 Krekovo prosvetno društvo (Krekov dom) nabavilo najsodobnejšo zvočno kinoaparaturo, kakršno so imeli v Jugoslaviji samo še: uprava dvora v Beogradu, kino Metropol v Celju in kino Union v Ljubljani. Tako bo, so zapisali (1. dec. 1936), konkurenca silila tudi Kino Pri jelenu (restavracija v Kazini) k boljši izbiri filmov. Zanimiv je še komentar ob napovedi nove sezone (15. sept. 1938), da bodo na programu francoski, angleški in češki filmi, manj bo nemških, »kar kaže na pravilno razumevanje društvenega odbora« (to je bilo po »priključitvi« Avstrije marca 1938 k Hitlerjevi Nemčiji – Jesenice so odtlej torej mejile na Nemčijo!).

Objava Kina Krekov dom na Jesenicah o nakupu zvočne kinoaparature (Na mejah, Jesenice, 1. avgust 1936, št. 8, str. 4) odločba v veljavi, ker ni primeren za državnega uslužbenca. Tako je bilo končano delovanje Valentina Hvale tudi kot prikazovalca filmov, hkrati z njim je izgubila službo njegova žena Božena.

Med letoma 1918 in 1941 je na Gorenjskem delovalo še nekaj kinematografov. Poleg že omenjenega Nadišarjevega kina v Tržiču so 25. aprila 1925 začeli vrteti filme v Škofji Loki v Sokolskem kinu, leta 1929 pa še v Društvenem domu (Katoliško prosvetno društvo), vendar je ta kino deloval le krajši čas, redno spet od septembra 1935 (prim. Irena Jerala, Loški razgledi 1994).

1934 so uredili galerijo in z njo pridobili še 60 novih sedežev. Vsak dan je bila na sporedu ena predstava, ob nedeljah pa tri ali celo štiri. Med okupacijo, leta 1943, so zamenjali dva kinoprojektorja z novima (Zeiss Ikon), ki sta bila v rabi do leta 1950.

Kinopodjetje, ki je bilo v lasti Prostovoljnega gasilskega društva Kamnik, je bilo podržavljeno 30. januarja 1946, v novi kulturni dom (zgradilo ga je podjetje KIK, tj. kamniška smodnišnica, v govoru domačinov barutana), pa se je preselilo šele leta 1953. Preimenovalo se je v Kino Dom in delovalo do leta 1993.

Leta 1928 so bile občasno kinopredstave v Radovljici (v gostilni Pri Kunsteljnu), stalno pa od leta 1930 v Ljudskem domu.

V Žireh je začel leta 1932 delovati v Sokolskem domu Kino Sora (lastnik Vinko Demšar, p. d. Bahač, operater Franc Primožič in tehnik Franc Potočnik, urar).

1. julija 1931 je začel delovati Kino Kamnik v Gasilskem domu (pod okriljem Rdečega križa, ker gasilci niso mogli pridobiti koncesije, potrebne za delovanje kina). Dvorana je imela 220 sedežev, leta

V jeseniškem listu za gospodarstvo, prosveto in kulturo Na mejah (izhajal je med letoma 1936 in 1939) beremo (15. nov. 1936), da si je novembra

15

V monografski študiji Boštjan Hladnik (Z. Vrdlovec, L. Nedič et al., Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001) najdemo v prispevku Lilijane Nedič podatek, da je Hladnikova družina med počitnikovanjem v Kranjski Gori obiskovala filmske predstave v gostilniški sobi pri Slavcu. Za novo leto 1937/38 so si tam ogledali češki film Pater Vojteh. Septembra 1946 in poleti

Plakat za filmsko predstavo v Kranjski Gori, 1946 (Z. Vrdlovec, L. Nedič: Boštjan Hladnik, Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001)

Dva izmed številnih Cegnarjevih oglasov (Gorenjec, 10. september 1938, št. 37, str. 2; Gorenjec, 25. februar 1939, št. 8, str. 2) 1947 je Boštjan Hladnik, tedaj še najstnik, predvajal filme v dvorani Ljudskega doma s svojim projektorjem (znamke Safar, 16 mm). Ohranjen je tudi podatek, da je Hladnik spomladi 1947 kot sedmošolec (maturiral je junija 1948) napisal snemalno knjigo za svoj prvi pomembnejši amaterski film Deklica v gorah (22 min, eksterierji posneti julija, avgusta in septembra 1947 v okolici Kranjske Gore, na Vršiču, Mojstrovki in ledenik pod Prisojnikom). Denar za filmski trak si je prislužil s projiciranjem filmov v Kranjski Gori. »Premiera« je bila na vrtu tetine počitniške hiše v Kranjski Gori (pri Grabarju), poleg »filmske ekipe« so si film ogledali tudi domačini.

Leta 1938 je začel delovati kino v Železnikih, v Sokolskem domu.

Tik pred drugo svetovno vojno je začel v Stražišču pri Kranju delovati zvočni Kino Šmartinski dom.

Lastnik je bil Mirko Cegnar (1910-1980), ki se je za kinooperaterja izučil pri Valentinu Hvali. Kino so odprli 13. avgusta 1938 z »največjim monumentalnim filmskim delom sezone Poročnik indijske brigade«. Cegnar je razvil obsežno propagando v kranjskem časniku Gorenjec in tako privabljal gledalce tudi iz bližnjega Kranja.

Organiziral je celo predstave s t. i. dvojnim in trojnim programom (za isto ceno!), a tudi njegov izbor

filmov je bil konkurenčen kranjskima kinematografoma. Po vojni so kino podržavili (3. 10.

1947), nato pa ga priključili (5. 11. 1948) Kinu Kranj, ki se je v začetku leta 1951 preimenoval v novo firmo Kinopodjetje Kranj. S tem imenom posluje še danes.

Tržič (Neumarktl), Žiri (Sairach).

Med okupacijo (1941-1945) so gorenjski kinematografi delovali pod skupno nemško upravo na Bledu (Lichtspiele, Allgemeine Filmtreuhand G.m.b.H. – Zweigstelle Veldes). Že 24. aprila 1941 je nadomestni gavlajter dr. Franz Kutschera, šef civilne uprave za zasedena ozemlja slovenske Koroške in Gorenjske s sedežem na Bledu, izdal odredbo št. 1, ki zadeva javno varnost na zasedenem ozemlju; med drugim je odredil tudi obratovalni čas kinematografov (prim. poglavje Okupacijska uprava v knjigi Staneta Šinkovca Begunje, nemška okupacija 1941-1945, Kranj 1995).

Filmi so bili le nemški in avstrijski (seveda brez slovenskih podnapisov), izbrani tako, da so podpirali okupacijski »red«; vse pa je spremljal propagandni filmski tednik Wochenschau. Na Gorenjskem je med okupacijo deloval tudi potujoči zvočni kino (v Kropo je npr. prihajal do jeseni 1943), nekakšen podaljšek nemškega propagandnega kolesja na podeželju (prim. Hišni koledar 1942, Kranj/Krainburg/, članek Voz z zvočnim filmom pride, str. 46-48). Kombi, s katerim so prevažali aparaturo in filme, je imel napis: Gaufilmstelle der NDSDAP, Gau Kärnten. Od 1. julija 1941 so na zasedenem področju Kranjske in Mežiške doline delovali trije avtomobili z zvočnim filmom (predstave so bile v 80 izbranih krajih enkrat na mesec).

Kinopredstave so potekale v enajstih kinematografih: Bled (Veldes), Domžale (Domschale), Jesenice (Assling), Kamnik (Stein), Kranj (Krainburg), Stražišče (Wart), Škofja Loka (Laak),

16

Leta 1942 se pridružita še: Bohinjska Bistrica (Wocheiner Tal/Feistritz) in Radovljica (Radmansdorf).

Po vojni je nova oblast najprej podržavila kinematografe (prim. Ur. list DFJ, 3. julija 1945).

Nekateri razlaščenci so se sicer pritožili, vendar niso nikomur ugodili. Iz govora Iva Trilarja, dolgoletnega direktorja Kinopodjetja Kranj, ob štiridesetletnici podjetja (29. nov. 1986) je razvidno, da si je novo

Med nemško okupacijo je Karawanken Bote (Kranj) vsak teden objavljal spored kinopredstav (Karawanken Bote, 1./2. januar 1943, št. 1, str. 6) podjetje kmalu pridobilo monopolni položaj na Gorenjskem, saj je razširilo svojo dejavnost daleč prek mestnih meja. Leta 1952 so odprli letni kino Partizan ob kranjskem letnem kopališču in kino na Primskovem (deloval do 1966). Naslednje leto (1953) so pripojili kino Triglav v Cerkljah (deloval do 1975), leta 1956 pa še kino Naklo (deloval do 1968). Leta 1961 so zgradili nov kino v Kranju – Kino Center, in sicer po načrtih Vurnikovega učenca arhitekta Stanka Rohrmana (1899-1973) v slogu povojnega funkcionalizma. Dvorana je imela 675 sedežev; prenovili so jo leta 1996 in zmanjšali število sedežev (472). Potem so priključili več kinematografov: leta 1963 Kino Kropa (deloval 1953-2000, od leta 1990 prikazovali le Badjurova dokumentarca Kroparski kovači in Koledniki, in sicer za obiskovalce muzeja ali po naročilu za skupine), leta 1969 Kino Dom Kamnik, istega leta tudi Kino Tržič; leto priključka Kina Duplica (pri nekdanji tovarni Stol) ni znano. Leta 1982 se je priključilo še kinematografsko podjetje Jesenice. V tem času pa je že nekaj let deloval potujoči kino, ustanovljen leta 1967. S Kinopodjetjem Kranj so »na podlagi svobodne menjave dela« in opremljeni s tehniko tega kinopodjetja delovali še: Kino Bohinjska Češnjica, Kino Kranjska Gora (v Ljudskem domu; deloval po letu 1950, prenehal pred letom 1990,

Letni kino Partizan Kranj, 1952 (foto Rode Kranj, fototeka Gorenjskega muzeja)

17

Gradnja Kina Center Kranj, 1960/1961 (fototeka Gorenjskega muzeja) prvi kinoprojektor je kupila Kmetijska zadruga Kranjska Gora; po izjavi Vida Černeta je med okupacijo v tem prostoru prikazoval filme potujoči kino), Kino Dovje-Mojstrana, Kino Komenda, Kino Laze v Tuhinjski dolini, Kino Preddvor. Tako je Kinopodjetju Kranj uspelo prevzeti vodilno vlogo v prikazovanju filmov na Gorenjskem.

Posebej pa je treba omeniti delovanje Kina DovjeMojstrana, ustanovljenega leta 1954 v KUD Jaka Rabič. Kino je trdoživo prestal tudi menjave generacij in organizacijskih sprememb, tako da je

leta 2004 praznoval svojo petdesetletnico. Vseskozi so skrbeli za izbrani program, primerno tehniko in priredili več slavnostnih filmskih predstav; navsezadnje sta iz obeh vasi izhajala dva odlična dramska in filmska igralca: Mojstrančanka Julka Starič in Dovžan Rudi Kosmač. Filme so predvajali včasih tudi trikrat na teden, v letu 1986 so npr. prikazali kar 65 filmov.

Seveda ta seznam povojnih kinematografov na Gorenjskem ni popoln, mogoče tudi kje tiči kaka pomanjkljivost ali netočnost. Med nekdaj delujočimi

18

kinematografi je bilo moč ugotoviti še: Domžale, Mengeš, Bled, Bohinjska Bistrica – in manjše, kot so bili v Bohinjski Češnjici, Bohinjski Beli, Gozdu Martuljku (o tem poroča Stanko Košir, neumorni kronist tega kraja in Srednjega Vrha, da je bil kino last tedanjega sindikalnega doma, in sicer v zgradbi/lopi/, ki je danes v sklopu Hotela Špik), na Planini pod Golico, v Preddvoru, Cerkljah (Kino Krvavc), na Trati pri Škofji Loki (Kino Predilec, ust.

1955) in v Ljubnem (v dvorani TVD Partizan, zdaj Kulturni dom). Kino Ljubno je ustanovila Kmetijska zadruga Ljubno in plačala vse stroške za prenovo

dvorane in nakup opreme. Kinoprojektor (Ernemann 1) je imel dokaj zavito pot do Ljubnega. Pred drugo svetovno vojno je bil narejen za radovljiški kino. Po vojni (in nacionalizaciji) se je znašel v Ljubljani v podjetju Vesna film, kjer so ga predelali, posodobili in prodali v Ljubno. Pozneje ga je odkupil Kino Center iz Kranja in več let razstavljal v avli svojega kina. Kino Ljubno je začel delovati na krajevni praznik 22. avgusta 1954, prenehal pa v letu 1962.

Gledalci so bili iz Ljubnega in okoliških vasi: Posavec, Otoče, Brdo, Praproče (lokalno Praproše, tudi Prapoše), Podbrezje, Podnart z okolico in Brezje. Kino je vodil od začetka pa do leta 1959 Jože Ravnik, nato pa Valentin Švegelj, oba iz Ljubnega.

Povsem neodvisno od kranjskega Kinopodjetja in s svojo programsko politiko pa so vseskozi delovali kinematografi v Radovljici, Škofji Loki (najprej kot Kino Partizan, od 1954 Kino Sora) in Žireh.

V prvih povojnih letih so večinoma predvajali sovjetske filme, posebno v industrijskih krajih, sledili so jugoslovanski, na koncu repa pa so bili zahodni. Nekako po letu 1950 se je že močno začel tajati ideološki led in delež zahodnih, predvsem ameriških filmov je bil čedalje večji. Seveda ta ugotovitev ni zmerom povezana s kvaliteto filmov.

Z uveljavitvijo televizije na Slovenskem po letu 1958 se je število kinoobiskovalcev vedno bolj zniževalo in vzporedno so zapirali tudi kinodvorane.

Ivo Trilar, dolgoletni direktor Kinopodjetja Kranj (1972-2000) ob zaprtju Kina Storžič 30. junija 2005 (foto Gorazd Kavčič, Kinopodjetje Kranj) Obisk se je začel povečevati šele proti koncu prejšnjega stoletja, in sicer tam, kjer so zgradili komplekse več dvoran (t. i. koloseje), v katerih vrtijo najsodobnejše in najatraktivnejše filme, npr. v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Kopru. V Kranju bi morali s prezidavo Kina Center (sedaj v lasti Koloseja iz Ljubljane) postaviti sklop takšnih dvoran v letu 2005, a kot kaže se izvedba močno zatika.

19

Danes lahko gremo v kino na Gorenjskem vsak dan le še v Kranju (Kino Center). V Škofji Loki (Kino Sora) ni predstave le v ponedeljkih; na Jesenicah (Kino Železar), v Radovljici (Linhartova dvorana) in Žireh (Kino Svoboda) predvajajo filme v petkih, sobotah in nedeljah. V poletnih mesecih (julij, avgust) nekateri kinematografi ne delujejo (Kino Železar Jesenice, Kino Svoboda Žiri), drugi pa imajo manj predstav.

KMETSKA SMRT (po istoimenski noveli Janka Kersnika), scenarij in režija Darij Frandolič, kamera Rado Likon, 1979/80, barvni, 16 mm, 139 m, zvočni.

TRIPTIH AGATE SCHWARZKOBLER (po istoimenski noveli Rudija Šeliga), scenarij in režija Boris Jurjaševič, kamera Zoran Hochstätter, 1979/80, barvni, 16 mm, 251 m, zvočni.

POGANKA (po motivu novele Rudija Šeliga Kaj delajo s tabo), scenarij in režija Tomaž Kralj, kamera Rado Likon, 1979/80, barvni, 16 mm, 138 m, zvočni.

RAHEL STIK (Vojku v spomin) (po istoimenskem romanu Rudija Šeliga), scenarij in režija Boris Jurjaševič, kamera Zoran Hochstätter, 1981/82, barvni, 16 mm, 865 m, zvočni.

Plakat za film Amandus, oblikovanje: Lipužič – Likar KEKČEVE UKANE (po »planinskih pripovedkah« Josipa Vandota), 1968.

B (PRODUCENT AGRFT LJUBLJANA, T. I. ŠTUDIJSKI IN DIPLOMSKI FILMI)

CVETJE V JESENI (po povesti Ivana Tavčarja), 1973.

Od leta 1968 je AGRFT redni producent kratkih igranih in dokumentarnih filmov (pozneje tudi kot soproducent z RTV Ljubljana oz. TV Slovenija.

Večina scenarijev za igrane filme je nastala po kratki prozi slovenskih pisateljev.

DRAGA MOJA IZA (po istoimenskem romanu Iva Zormana), 1979.

PUSTOTA (po istoimenskem romanu Vladimirja Kavčiča), 1982.

LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO (po okvirni povesti Ivana Tavčarja V Zali, druga, tretja in četrta zgodba), 1987.

POZABLJENI ZAKLAD (po istoimenskem mladinskem romanu Ivana Sivca), 2002.

ALI NAJ TE Z LISTJEM POSUJEM (po istoimenski noveli Rudija Šeliga), scenarij in režija Goran Schmidt, kamera Mile de Gleria, 1972/73, čb, 16 mm, 150 m, zvočni.

EXITUS (po noveli Pavleta Zidarja Kapetan Dragiša Todorović), scenarij in režija Boštjan Vrhovec, kamera Mile de Gleria, 1973/74, čb, 16 mm, 160 m, zvočni.

26

RAZDEJANJE (po istoimenski črtici Rudija Šeliga), scenarij in režija Zdravko Pečenko, kamera Radovan Čok, barvni 1990, 16 mm, 132 m, zvočni.

GOOD ROCKIN´ TONIGHT (po istoimenski noveli Miha Mazzinija), scenarij in režija Brane Bitenc, kamera Rado Likon, 1992, barvni, 16 mm, 204 m, zvočni.

SVOBODNA SI, ODLOČI SE, scenarij in režija Miha Mazzini, kamera Ven Jemeršić, 2000, barvni, 35 mm, 342 m, zvočni.

USTVARJALNI DELEŽ GORENJCEV V SLOVENSKEM FILMU REžISERJI O poklicni filmski proizvodnji govorimo – z redkimi izjemami – šele po letu 1945, vseskozi pa živi izdelava filmov pri nas tudi kot ljubiteljska dejavnost. Med režiserji zasledujemo razvoj od realističnega pripovednega sloga, tudi s socialnokritičnimi poudarki in primesmi poetičnih razsežnosti, preko eksperimentalnih prizadevanj (nekonvencionalni pristopi in specifična strukturiranost oz. izrazit avtorski rokopis) – do najbolj drznih iskalcev izraznih možnosti, zlasti v

Obrtni list Veličana Beštra za izdelavo filmov Po razpoložljivi dokumentaciji je na Gorenjskem več kot sto ustvarjalcev, povezanih s filmom in televizijo; najbrž je njihov ustvarjalni delež v slovenskem filmu največji. Tu so zajeti rojeni Gorenjci; tisti, ki so se priselili na Gorenjsko ali pa so v našem okolju delovali le krajši ali daljši čas oz. še delujejo.

Režiser France Štiglic, 1976 (Slovenska kinoteka Ljubljana)

27

dokumentarcih. Za igrani film ali dokumentarec velja, da se mora v njem čutiti režiserjeva osebnost, sicer je lahko film le slikovna reportaža. V dokumentarnem filmu je včasih težko ugotoviti, kaj je režiserjev in kaj snemalčev prispevek (če obe funkciji ne opravlja ista oseba). Za vse režiserje pa velja, da morajo najprej obvladovati filmsko obrt, tj. proces produkcije oz. filmske tehnologije, da sploh lahko vodijo ekipo in usklajujejo delo drugih ustvarjalcev (scenarista, lektorja, direktorja fotografije, igralcev, scenografa, kostumografa, skladatelja, montažerja) in tehničnih sodelavcev

socialno tematiko (Rejenčki, 1969) in etnološke vsebine (Plamen v dvonožcu, 1968, Narodna noša, 1975); goji poseben filmski humor: sproščen, zbadljiv in ostro družbenokritičen. Prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1969 za režijo dokumentarnih filmov, posebno za film Samomorilci, pozor!

(npr. tajnice režije, statistov, osvetljevalcev, maskerjev, lasuljarjev, scenskih mojstrov, snemalcev zvoka, rekviziterjev itn.). Za organizacijsko in finančno plat produkcije pa skrbi direktor filma, seveda v sodelovanju z režiserjem. V zgodnjem obdobju filma je bil edini ustvarjalec snemalec, ki je bil hkrati tudi režiser. Ta praksa se je ohranila do danes večinoma v amaterskem filmu.

FILMSKI REžISERJI VELIČAN BEŠTER (Železniki, 1891-Ljubljana, 1938), portretni fotograf (fotografiral pomembne znane osebnosti Ljubljane, posebno v 20-ih letih); kot prvi v Sloveniji 15. februarja 1922 dobil obrtni list za izdelovanje filmov; ustanovil firmo: Slovenija film, prva slovenska filmska tovarna Veličan Bešter, Atelje Helios, Ljubljana – pozneje preimenoval v Ilirija film, Tvornica zabavnih, propagandnih in reklamnih (trik) filmov, imel potujoči kino; posnel dokumentarne filme: Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah (26. 2.

1922, prvi film na Gorenjskem), Kralj Aleksander na Bledu (9. 6. 1922), Prekop judenburških žrtev (2. 6.

1923), Kranj (najbrž posnel med letoma 1925 in 1930); njegovi reklamni in animirani filmi (lutkovni, risani) niso ohranjeni. Prim. bilten Fotoantika 2002, št. 2, str. 12-14.

FRANCE ŠTIGLIC (Kranj, 1919-Ljubljana, 1993), gimnazijski maturant, redni profesor za filmsko igro in režijo na AGRFT, nestor slovenskega filma; njegov zgodovinski in umetniški delež je med slovenskimi režiserji največji in obsega kar trideset del: 15 celovečernih filmov (12 slovenskih, 2 makedonska in 1 hrvaški), 6 kratkih filmov, 5 televizijskih nadaljevank oz. nanizank in 4 filmske obzornike; celovečerni filmi: Na svoji zemlji (1948), Trst (1950), Svet na Kajžarju (1952), Volčja noč (1955, makedonski), Dolina miru (1956), Viza zla (1959, makedonski), Deveti krog (1960, hrvaški, prvi jugoslovanski film v konkurenci za oskarja),

Režiser Mako Sajko (fototeka Gorenjskega muzeja) Balada o trobenti in oblaku (1961), Tistega lepega dne (1962), Ne joči, Peter (1964), Amandus (1966), Pastirci (1974), Povest o dobrih ljudeh (1975), Praznovanje pomladi (1978), Veselo gostüvanje (1984). Prim. Kranjski zbornik 2005. Leta 1962 je Štiglic prejel Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balado o trobenti in oblaku.

MIRKO MAHNIČ (Bohinjska Bistrica, 1919), slavist, brat literarnega zgodovinarja dr. Jožeta Mahniča, redaktor filmskih Obzornikov (Triglav film), na AIU in AGRFT predaval slovenski odrski jezik (1950-1970), jezikovni lektor pri številnih igranih filmih in v gledališčih, filmski scenarist, dramatik in dramatizator, libretist (za Poličevo opero Deseti brat), prevajalec, publicist in gledališki zgodovinar, v sezonah 1955/56 in 1956/57 režiser v PG Kranj (npr. Kralj Ojdip, Visoka pesem, Romeo in Julija naslovni vlogi sta zaigrala zakonca Laci in Anka Cigoj).

MARKO (MAKO) SAJKO (Tržič, 1927), diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu, strokovno se spopolnjeval v Münchnu in Parizu, eden najvidnejših predstavnikov kritičnega dokumentarnega filma pri nas; v svojih filmih obdeluje ekološka vprašanja (Strupi, 1964, o tem, kako uničujemo vode z industrijskimi odpadki), samomorilstvo (Samomorilci, pozor! (1967),

28

BOŠTJAN HLADNIK (Kranj, 1929), diplomant režije na AIU (1955), je samonikla ustvarjalna osebnost. Že za življenja je umeščen v (slovenski) zgodovinski filmski spomin, in sicer zaradi svojega pojmovanja estetike, po kateri izhodišče filmske umetnosti ni naracija, temveč asociacija, simbol ter zvočna in slikovna metafora. Poleg kratkih igranih in dokumentarnih filmov (tudi televizijskih) ter igranih celovečernih je posnel kup amaterskih, v osebnem arhivu so mu ostali številni nerealizirani projekti, vendar »tisto pravo« so zanj samo celovečerni filmi: Ples v dežju (1961), Peščeni grad (1962), Erotikon (1963, nemški film), Maibritt (1964, nemški film), Sončni krik (1968), Maškarada (1977), Ko pride lev (1972), Bele trave (1976), Ubij me nežno (1979) in Čas brez pravljic (1986). Prim. Kranjski zbornik 2005.

MARJAN CIGLIČ (Golnik, 1944), živi v Strahinju, diplomant filmske režije na AGRFT. Na RTV Ljubljana oz. TV Slovenija ustvaril večinoma igrane filme, med katerimi so zelo opazni filmi za otroke in mladino, npr. serija Moj prijatelj Piki Jakob (1978), Deklica z zlatimi prsti (1989), Pajacek in punčka

Režiser Marjan Ciglič, 2004 (zasebna last)

(1994), televizijski portreti, npr. Tone Lapajne (1979), Štefan Planinc (1979) in igrani TV-filmi, od katerih je najuspešnejša nadaljevanka v treh delih Kugy (1984, z ÖRF Dunaj). Po osamosvojitvi se je Ciglič vrnil k dokumentarcu, med njimi je serija v osmih delih Kako živijo slovenski gradovi (20022004), od katerih sta za Kranj posebno zanimiva filma Grad Brdo pri Kranju in Grad Strmol. Posebej je treba omeniti dva Cigličeva celovečerna igrana filma, to sta Razseljena oseba (1982) in Ječarji (1990). Prim. Kranjski zbornik 2005.

BOžO ŠPRAJC (Kranj, 1947-Kranj, 1998), diplomant dramske igre ter filmske in televizijske režije na AGRFT. Po dokumentarcih Bog nas varuj revolucije in rdeče poplave in Oton Župančič je režiral še več igranih televizijskih nadaljevank, npr.

Ante (1982) in Pripovedke iz medenega cvetličnjaka. Poglavitno njegovo delo je pet celovečernih filmov: Krč (1979), Dih (1983), Odpadnik (1988), Decembrski dež (1990) in Felix (1996); zaradi teh del se ga je v publicistični javnosti prijela oznaka »družbenokritični cineast«. Prim. Kranjski zbornik 2005.

ANDREJ MLAKAR (Ljubljana, 1952, otroštvo in začetek osnovnošolskih let preživel v Žireh), filmski in televizijski režiser (diplomiral 1982 na AGRFT), podiplomski študij (smer igrani film) na Visoki filmski šoli (HFF) v Münchnu (1983/84), direktor Pegaz filma v Ljubljani; v svobodnem poklicu je od leta 1978, od leta 1982 pa ima status samostojnega filmskega ustvarjalca. Je avtor več kratkih dokumentarnih in igranih filmov (npr. En dan življenja Vinka D., Gosenica, Prijatelja, Pogine naj pes (igrani, posnet z žirovskimi amaterji), Ljudje iz gline, Kam je odtekla voda, Ko vstopiš), tudi televizijskih (npr. Naš kraj – Žiri, Po sledi mavrice, Kakor materine sanje, kjer kukavica gnezdi), in celovečernih: Christophoros, 1985 (o narodni spravi, prvič obravnavani v slovenskem filmu), Halgato (1994), Mokuš (2000).

IGOR ŠMID (Kranj, 1961, otroštvo in mladost preživel v Železnikih), filmski in televizijski režiser (1989), izredni profesor za televizijsko režijo in programsko teorijo na AGRFT: celovečerni film Brezno, TV-filmi in nadaljevanke - Podnajemniki, Avtoštoparka, Korak čez, Razjarnikovi v prometu, Kdo bo koga, Pasje življenje idr.

JANEZ BURGER (Kranj, 1965, otroštvo preživel v Železnikih), doštudiral prvo stopnjo ekonomije, diplomant praške akademije FAMU (smer filmska in TV-režija) 1996; avtor več kratkih igranih in dokumentarnih filmov (npr. TVdokumentarec Sladka hišica, 1998), s celovečernima filmoma V leru (1999) in Ruševine (2004) je opozoril nase, da je samonikla ustvarjalna osebnost.

MARTIN SREBOTNJAK (Kranj, 1972), računalnikar, scenarist in filmski režiser. Nase je opozoril z dokumentarcem Pepelca (1996) o ukradeni žari Pepce Kardelj, med režiserje celovečercev pa se je vpisal s filmsko satirično komedijo Oda Prešernu (2001), ki je nastala ob dvestoti obletnici rojstva pesnika Franceta Prešerna.

Režiser Janez Burger (last E-Motion film) MITJA OKORN (Kranj, 1981), ekonomski tehnik, piše scenarije, snema videospote za domače in tuje glasbene skupine. Širši javnosti se je predstavil s celovečernim filmom Tu pa tam (2004); filmska podoba kranjskega podzemlja (Kransterdam) je dobro postavljena v socialni

Podpis Boštjana Hladnika (zasebna last)

Režiser Boštjan Hladnik pri snemanju filma Ko pride lev (zasebna last)

29

kontekst in v celoti posneta z naturščiki. Avtor je uspel v redni kinematografski distribuciji, saj je imel film kar 25.000 gledalcev.

Med Gorenjce štejemo tudi filmskega režiserja VOJKA DULETIČA (Ljubljana, 1924), ki je več let živel v Kranju. Najprej je snemal kratke, večinoma igrane filme, nato celovečerce, ki se vsi naslanjajo na slovensko literaturo: Na klancu (1971) – po romanu Ivana Cankarja, Ljubezen na odoru (1973) – po noveli Prežihovega Voranca, Med strahom in dolžnostjo (1975) – po romanu Karla Grabeljška, Draga moja Iza (1979) – po romanu Iva Zormana, Deseti brat (1982) – po romanu Josipa Jurčiča in Doktor (1985) – po romanu Janeza Vipotnika. Prim. Kranjski zbornik 2005. Leta 1976 prejel nagrado Prešernovega sklada za režijsko kreacijo filma Med strahom in dolžnostjo.

Po starših sta Gorenjca tudi režiserja JOžE POGAČNIK (Maribor, 1932), študiral na AGRFT, filmski režiser, scenarist in publicist – režiral celovečerne filme Grajski biki (1967), Naš človek (1985), Kavarna Astoria (1989 in več dokumentarcev z družbenokritično vsebino (nagrado Prešernovega sklada je leta 1966 prejel za kratka filma Derby, 1964/1965, in Naročeni ženin, 1965) – ter TUGO ŠTIGLIC (Ljubljana, 1946), sin režiserja Franceta Štiglica, umetnostni zgodovinar, filmski režiser in scenarist: Poletje v školjki (1986), Poletje v školjki (II) (1988), Patriot (1999), Pozabljeni zaklad (2002); za TV je posnel več dokumentarcev in igranih filmov (npr. enourni dokumentarno-igrani film Moj premalo slavni stric, 1986).

TELEVIZIJSKI REžISERJI JOžE KLOBOVES (Poljane nad Škofjo Loko, 1933), študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, novinar in režiser, služboval na RTV

Ljubljana oz. RTV Slovenija (1960-2001). Že kot študent je objavljal kratke recenzije filmov v Delavski enotnosti, Naših razgledih in v radiu.

Po nekaj letih novinarskega dela je leta 1966 prešel med režiserje. Bil je v generaciji režiserjev, ki so načeloma vsi delali vse (edino s prenosom športnih dogodkov in opernih predstav se ni ukvarjal). Med njegovimi poglavitnimi režijami so filmi Samorastnik izpod Blegoša (kipar Peter Jovanovič), Žareče oči (slikar Anton Repnik), Neumrljivi spomini (25 let Dražgoš), oddaje Nokturno (Ive Šubic, Franc Novinc, Tone Lapajne, Silvester Komel, Janez Boljka, Jože Peternelj), Portreti (France Bevk, Miško Kranjec, Vekoslav Grmič), Kulturne diagonale (z Jožetom Hudečkom), baletni filmi, TV-igra Ob sedmih pod Trančo. Režiral je več prenosov glasbenih prireditev (npr. Ptujski festival, Vesela jesen, Alpski večer, Slovenski šanson), prenose jubilejnih koncertov ansamblov Avsenik in Slak – in številne oddaje v sklopu informativnega in političnega programa.

IGOR PRAH (Kranj, 1944), diplomant filmske in televizijske režije na AGRFT, vseskozi zaposlen na TV Slovenija, realizator številnih televizijskih projektov in režiser TV-iger (tudi za otroke), nanizank in glasbenih oddaj, za TV je adaptiral tudi nekaj gledaliških del. Na začetku svojega delovanja je režiral literana dela, prirejena za TV: leta 1976 Solzice, Pridi, moj mali Ariel, Pestrna in Mati Kustecova, leta 1984 Rdeči gardist, in več izvirnih iger: Kosovirja na leseni žlici (serija 13 oddaj) Svetlane Makarovič (1978), Jerco (1982) Željka Kozinca, Pepelnico (1984) Milana Jesiha ter Marka in Antonija Andreja Hienga (1985). Nadaljnja njegova dejavnost pa je zelo pisana; to so režije nanizank (npr. Besede, 1998, zanje prejel več nagrad gong ustvarjalnosti), glasbenih oddaj (npr.

Komorna glasba skozi stoletja, serija 13 oddaj, 1979; Festival mladinskih pevskih zborov v Celju 1981, Piranski glasbeni večeri, 1983, Šanson Rogaška 1991; Brezčasna zvočnost duše: Trutamora Slovenika, 2003), serij, kot so: Kulturne diagonale,

30

TV režiser Božo Grlj (zasebna last) Integrali, Osmi dan, Opus, Večerni gost, Odstiranja, Branja, Homo turisticus itn., in razvedrilnih oddaj (npr. Ona in on, Nedeljskih 60, Zoom itn.). V vrh Prahovega televizijskega dela pa spadata realizaciji - Proslava ob osamosvojitvi Slovenije v Ljubljani (26. 6. 1991) in Papež Janez Pavel II. v Sloveniji (18. 5. 1996 v Postojni in 19. 5. 1996 v Slivnici pri Mariboru). Prenos papeževega obiska je doslej največji projekt TVS, dogodek so posneli kar s šestnajstimi kamerami. Prahova televizijska dela so tudi bogat vir za slovensko zgodovino.

FRANC ARKO (Kamnik, 1953), filmski in televizijski režiser na TV Slovenija. Njegovo osrednje zanimanje je igrani film, npr. celovečerni TV-film Zvesti prijatelji (2005), največ je doslej režiral kratke filme, npr. Petr in Petra.

BOžO GRLJ (Kranj, 1958), filmski in televizijski režiser na TV Slovenija; leta 1983 režiral diplomsko delo (TV-dramo) na AGRFT po scenariju Pavleta Lužana, pozneje podpisan kot režiser pod številnimi TV-dnevniki, sodeloval pri večjih projektih kot režiser (Papež v Sloveniji, Clinton v Sloveniji, Srečanje Bush-Putin), pri prenosih različnih proslav, pri prenosu letalskega mitinga leta 2000 iz Cerkelj na Dolenjskem in prenosih športnih dogodkov med

letoma 1992 in 2000. Posnel je številne dokumentarne filme za televizijo, med katerimi so pomembnejši: iz serije Čas, ki živi: Prva je gorela Rašica (1981) in Sremska fronta (1982), iz serije Mladi za mlade: Kranjska razglednica (o kulturi in subkulturi mladih v Kranju, 1981), Festival 1982 (o dogajanju na festivalu Bratstva in enotnosti v Kranju) in Podvigi za poletno rabo (1982), sledijo Fant s kraguljem (1984), Holandec (1984), Neskončna cesta (o kranjskem ultramaratoncu Dušanu Mravljetu in njegovem teku v Avstraliji), 15:10:20 (o kranjskem plavalcu Darjanu Petriču, 1986), Bela simfonija (o zakulisnem dogajanju na smučarski tekmi v Kranjski Gori, 1985), Baski (o Baskih v Španiji iz serije Manjšine, bogastvo Evrope, koprodukcija evropskih televizij, 1989), Persona non grata (2001), Mati in hči (2003) in Ljudje, ki jih ni (2003).

FILMSKI DOKUMENTARISTI HELENA KODER, ROJ. KORDAŠ (Kamnik, 1937, maturirala na kamniški gimnaziji), po študiju romanistka (francoščina, italijanščina s književnostma), dolgoletna TV-napovedovalka in voditeljica, delovala v dokumentarni redakciji na TV Slovenija; ustvarila je številne odmevne dokumentarce, med njimi: Montaža ekstaze (1988), Materada in pisatelj Fulvio Tomizza (1990), Zbirni center (1992), Popolni torzo (1993), Magdalenice gospe Radojke Vrančič (1997), Prizori iz življenja Hlebanjevih (1997), Obrazi iz Marijanišča (2001), Sestra v ogledalu – portret Lenče Ferenčak (2003).

Izjemno pozornost med gledalci in publicisti je vzbudil njen dokumentarec Kocbek – pesnik v pogrezu zgodovine (2004). Za Kodrovo so značilne poetične dokumentarne »podobe iz življenja«, v njih pa je najzanimivejši človeški obraz.

filmov. Kot kustos etnolog je začel vpeljevati filmsko dokumentacijo v muzejsko prakso in s tem posegel v pričevalnost in informativnost klasične muzealije.

Prim. Kranjski zbornik 2005.

TONE FRELIH (Bled, 1945), diplomant filmske in televizijske režije na AGRFT, filmski publicist. Bil direktor mednarodnega Festivala športnih in turističnih filmov v Kranju (1982-1988). Posnel dokumentarce: Favorit (1980, nagrada Unesca na 8. mednarodnem Festivalu športnih in turističnih filmov v Kranju /15.–21. 10. 1980/, ker uspešno prikazuje povezanost športa in turizma), Ljubezen v treh rundah (1987), Unescovi spomeniki (1990), Čuvaji snega (1992), Polarni praznik (2002).

DR. NAŠKO KRIžNAR (Ljubljana, 1943, živi v Kranju), režiser številnih znanstvenih narodopisnih

Filmski dokumentarist Pavel Grzinčič, 1994 (zasebna last) PAVEL GRZINČIČ (Mojstrana, 1947-tragično preminil v Gornji Radgoni, 2003, živel v Kamniku, kjer je tudi maturiral na gimnaziji), prvi slovenski diplomant na znameniti praški fakulteti FAMU, režiser in dramaturg filmskih in TV dokumentarnih del; njegovi pomembnejši filmi so: Kamniti Pigmalion (1986, o Plečniku), Dediščina sončnih bogov (1993), Dotik zvezd (1994) in Izgubljena formula Janeza Puharja (2002), film o izumitelju fotografije na steklo. Za Grzinčiča je značilna sugestivna slika, predvsem pri bližnjih posnetkih obrazov, odlično kadriranje in učinkoviti montažni prijemi.

Direktor festivala je bil Tone Frelih (1982-1988)

31

JOžE PERKO (Sebenje pri Tržiču, 1947), filmski publicist (pisal je predvsem o amaterskem filmu v reviji Ekran), dokumentarist, snemalec in režiser. Po srednji šoli študiral kamero na beograjski akademiji.

Od leta 1973 sodeloval s TV Ljubljana kot novinar in snemalec, od leta 1979 pa kot samostojni avtor.

Večino svojih filmov je posnel za nacionalno televizijo. Od leta 1993 vodi svoje podjetje za filmsko in video produkcijo Vinjeta, d. o. o. Najprej se je organizacijsko in ustvarjalno uveljavil v amaterskem filmu v okviru zelo uspešnega tržiškega kluba (skupaj z Janezom Mayerjem), in sicer v 70-ih letih, ko je cvetela ta amaterska dejavnost na Gorenjskem še v jeseniškem, kranjskem, dupeljskem in radomeljskem klubu. Perkova ustvarjalna dejavnost je zelo razvejena. Jedro oblikujejo športni filmi (npr. Vmesni čas – o vrhuncu športne kariere Bojana Križaja; Brat ali kako nehati – dilema in kriza skakalca Bogdana Norčiča), dokumentarni eseji (npr. Kriza – razmišljanje o ogroženosti gozda; Popolnost – poskus filmske polemike s slikarjem Dušanom Premrlom; Katera pesem rabi moj glas ... - umetniško zdomstvo igralca in pesnika Radeta Šerbedžije, 1994; Ruska cesta – igrano-dokumentarni film o gradnji ceste čez Vršič 1915/16, 1999; V meni raste drevo – zgodba o Janezu Kandaretu, zaščitniku gozdnega parka Snežnik, 2002; Življenjski krog – zimske slike z Bloške planote, 2005), in portreti (npr. Igralec – Polde Bibič; Triglavski župnik – dovški župnik France Urbanija kot drugi Aljaž; 1996; Štirje meandri jezera – nemi kvartet – portretni esej o notranjskih likovnih umetnikih Božidarju Strmanu, Tomažu Perku, Mileni Braniselj in Stani Pudobski, 2005; Petrača s Hudega Vrha – portret ljudskih pevcev, 2005. Številni so njegovi promocijski filmi (npr.

Zmagovalec – o Elanovih smučeh; Hit Casino – o igralnici v Kranjski Gori, 1998; Dobrodošli, to smo mi - o turistični ponudbi Zgornjesavske doline, 1998; in televizijski spoti. Med drugimi je prejel tudi Prešernovo nagrado za Gorenjsko za dokumentarni in umetniški film (1988).

TOMO KRIžNAR (Jesenice, 1954, doma v Naklem pri Kranju), svetovni popotnik, fotograf in pisatelj, snemalec in režiser dokumentarnih filmov; s svojimi filmi o Afriki in Nubah je razkril neolepšano podobo in vrednote prizadetega afriškega ljudstva in nekonvencionalno upodobil grozo političnega vsakdanjika. Prim. Kranjski zbornik 2005.

SCENOGRAFA Scenografija se je pri nas razvila šele po drugi svetovni vojni (prva naša celovečerna filma – V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine – sta posneta na avtentičnih prizoriščih), ko so pri izbiri in oblikovanju filmske scene (zunanje in notranje) začeli sodelovati slikarji in arhitekti. Le-ti zasnujejo notranje ali zunanje filmsko prizorišče likovnoarhitektonsko, in sicer v skladu z režijskim konceptom filma.V dobri scenografiji je mogoče zaslediti dober izbor barvne palete prizorišč – v sozvočju s kostumi in z zahtevami snemanja, vse pa je podrejeno režiserjevi zamisli.

TONE MLAKAR (Žiri, 1921), arhitekt (gradil stanovanjske in javne zgradbe, npr. cerkvi v Dražgošah in Poljanah nad Škofjo Loko), umetniški fotograf in filmski scenograf. Dolgometražni igrani filmi: Na svoji zemlji, 1948, skupaj z arhitektom Borisom Kobetom; Kekec, 1951 (zasnoval načrt za filmsko vas v Gozdu Martuljku, ki so jo imenovali po arhitektu Mlakarju - Mlaka); Svet na Kajžarju, 1952; Tri zgodbe, 1955 (2. zgodba Na valovih Mure, 3. zgodba Koplji pod brezo), Balada o trobenti in oblaku, 1961 in Srečno, Kekec! 1963.

ZDRAVKO PAPIČ (Jesenice, 1953), na akademiji v Varšavi študiral ilustracijo, diplomiral iz grafike, profesor na ALU v Ljubljani, filmski scenograf (filmi: kratkometražna igrana Zid /1982/ in Fotograf /1991/, dolgometražni igrani filmi Eva /1983/, Trije prispevki k slovenski blaznosti /1983/, Butnskala /1985/), eden najizvirnejših

32

Scenograf Zdravko Papič (foto Tone Stojko, fototeka Gorenjskega muzeja) slovenskih grafičnih oblikovalcev. Nagrado Prešernovega sklada za oblikovanje vizualnih komunikacij prejel leta 1996.

SCENARISTI Zaradi skromne slovenske filmske proizvodnje (povprečno trije celovečerni filmi na leto in kakih 40 dokumentarcev) je slabo razvita tudi scenaristika; od pisanja filmskih scenarijev se v Sloveniji ne da živeti. Zato je pisanje scenarijev pri nas nekakšna postranska dejavnost. Največ jih pišejo pisatelji (izvirne, po svojih ali tujih literarnih delih), tudi režiserji, celo filmski in drugi publicisti. Morda je bil doslej še najbliže poklicnemu pisanju scenarijev pisatelj Ivan Ribič. Že za prva naša celovečerna filma sta napisala scenarija pisatelja, za film V kraljestvu zlatoroga Juš Kozak, za Triglavske strmine pa Janez Jalen. Scenarist je oblikovalec (avtor) zgodbe – in oblikovalec dialogov. Dober scenarij, tj. besedilo, po katerem posnamejo film, je temeljni kamen dobrega filma. Le po dobrem scenariju lahko nastane dober film (seveda je mogoč tudi povprečen film, redko pa slab), malo primerov pa je, da bi po slabem scenariju nastal povprečen film, dober skoraj nikoli.

(1965), Hotel Rododendron (1976) in Dobrotnica (1981) ter scenarij za prvo slovensko humoristično TV-nadaljevanko Večerna šola (1965/66, 5 delov).

FRANCE ŠTIGLIC (Kranj, 1919- Ljubljana, 1993): Povest o dobrih ljudeh, 1975 (s sod. A. Hienga) IVAN RIBIČ (Ljubljana, 1920-Bled, 1982), pripovednik, gledališki režiser, filmski scenarist: Dolina miru (1956), Kala (1958), Srečno, Kekec!

(1963), Ne joči, Peter (1964), Nevidni bataljon (1967), Kekčeve ukane (1968). Napisal scenarija za dve TV-nadaljevanki VOS: 6 epizod (1965), 7 epizod (1971); prim. Glas (priloga Snovanja), 21. 12. 1976.

VOJKO DULETIČ (Ljubljana, 1924): Samorastniki (1963), Na klancu (1971), Ljubezen na odoru (1973), Med strahom in dolžnostjo (1975), Draga moja Iza (1979), Deseti brat (1982), Doktor (1985).

LEOPOLD SUHODOLČAN (Žiri, 1928-Golnik, 1980), predmetni učitelj, pripovednik in dramatik; največ je pisal za mladino. Za televizijski medij je napisal scenarije za mladinsko nanizanko Primožev dnevnik (1969, 7 delov) in mladinsko nadaljevanko Naočnik in Očalnik (1971/72, 10 delov) ter TV-igri Mož, ki je imel želvo (1976) in Dvanajst slonov (1980). Za izhodišče upovedovanja mu je bila Koroška, ki mu je postala druga domačija; tam je tudi pokopan (Prevalje).

Naslovnica zadnje verzije scenarija, 1932 JANEZ JALEN (Rodine, 1891-Ljubno, 1966), duhovnik, pripovednik: Triglavske strmine, film je posnel Janko Ravnik. O Jalnu gl. film: Janez Jalen, pisatelj in duhovnik, Viba film 1962, režija Milka Badjura, 35 mm, čb, nemi, 84 m, ter monografiji Franceta Pibernika: Janez Jalen, življenjska in pisateljska pot v dokumentih, pričevanjih in razlagah (Mohorjeva družba, Celje 2003) in Marjete Žebovec: Janez Jalen, pisatelj in duhovnik za vse Slovence (samozaložba, Smlednik 2002).

MATEJ BOR (Grgar pri Gorici, 1913-Radovljica, 1993), pesnik in dramatik: Vesna (1953), Onkraj (1970). Prešernovo nagrado prejel leta 1947 in 1952, nagrado Prešernovega sklada pa 1962.

BOŠTJAN HLADNIK (Kranj, 1929): Ples v dežju (1961), Peščeni grad (1962), Sončni krik (1968), Čas brez pravljic (1986, s sodelovanjem Željka Kozinca).

ALBERT PAPLER (Kranj, 1914-Ljubljana, 2002), profesor slovenščine in glasbe. Sodeloval kot scenarist pri Filmskih obzornikih (1946-1951). Pisal je humoreske, lutkovne in radijske igre, za TVS pa scenarije za TV-igre Jaga Baba (1964), Sultan

FRANCE VURNIK (Radovljica, 1933), časnikar, gledališki kritik, pesnik, prevajalec, urednik; napisal scenarij za TV-film Jeprški učitelj (1969).

33

DUŠAN JOVANOVIĆ (Beograd, 1939), diplomirani germanist in romanist, mož dramske in filmske igralke Milene Zupančič, živi na Bohinjski Beli, redni profesor za gledališko igro in režijo na AGRFT, dramatik, publicist. Scenarij za celovečerni film Felix, 1996 (in Božo Šprajc). Prejel nagrado Prešernovega sklada 1979 in Prešernovo nagrado 1990 za dramski in režijski opus v zadnjih letih.

JANEZ POVŠE (Ljubljana, 1941, dramaturg v PG Kranj 1975-1979) in publicist: Naš človek (1985). Nagrada Prešernovega sklada 1978.

BOžO ŠPRAJC (Kranj, 1947-Kranj, 1998): Decembrski dež (1990), Felix, 1996 (in Dušan Jovanović).

JOžE DOLMARK (Škofja Loka, 1953), publicist, filmski kritik: Hudodelci, 1987 (s sod.

Francija Slaka in Marjana Rožanca), Srčna dama, 1991 (in Stojan Pelko), Herzog (1997).

MIHA MAZZINI (Kranj, 1961), pisatelj in računalnikar. Scenarija za dolgometražna filma: TVfilm Operacija Cartier (1991, po svojem romanu Drobtinice) in Sladke sanje (2001). V svoji knjigi Danes na sporedu: dva priročnika in trije scenariji (Društvo Triona, Radovljica 1998) objavil tudi dvoje navodil za pisanje scenarija Marš do scenarija ter Scenarist in računalnikar (napisano duhovito, iskrivo, tudi didaktično); avtor ne ponuja teorije, temveč praktične izkušnje, in to s pripombo, da bomo v priročniku našli vse, kar potrebujemo za pisanje scenarija, »razen lastne ideje in nadarjenosti, ki ju morate priskrbeti sami«.

JANEZ BURGER (Kranj, 1965): V leru, 1999 (in Jan Cvitkovič), Ruševine, 2004 (in Ana Lasić).

MITJA OKORN (Kranj, 1981): Tu pa tam (2005).

DIREKTORJI FOTOGRAFIJE IN FILMSKI SNEMALCI (DIREKTORJI FOTOGRAFIJE) Direktor fotografije vodi v dogovoru z režiserjem delo s filmsko kamero (sam ali s pomočjo snemalcev); določa npr. izrez filmske slike, menjavanje planov in zornih kotov, kompozicijo kadrov, gibanje kamere, uporabo zooma in teleobjektiva itn. – in je odgovoren za slikovno komponento filma. Imeti mora smisel za učinkovite in ustvarjalne filmske rešitve. Pomočnik direktorja filma je snemalec (ali več snemalcev), ki neposredno upravlja s filmsko kamero. Pri manjših filmskih projektih sta navadno obe funkciji združeni.

Ustvarjalna vloga kamere je pri nastajanju filma zelo pomembna.

JANKO RAVNIK (Bohinjska Bistrica, 1891Ljubljana, 1982), skladatelj, pianist in glasbeni pedagog, planinski fotograf, avtor dokumentarca Odkritje Napoleonovega spomenika v Ljubljani (13. okt. 1929, 35 mm, čb, nemi, 93 m) in prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu zlatoroga (Turistovski klub Skala 1931). O Ravniku gl. film: Janko Ravnik, skladatelj, Viba film 1960, režija Ernest Adamič, 35 mm, nemi, 126 m.

Prešernova nagrada 1968 za skaldateljsko, pianistično in pedagoško delo.

DR. STANKO TOMINŠEK (Ljubljana, 1895Ljubljana, 1961), pravnik, alpinist, planinski fotograf; za celovečerni film Triglavske strmine (1932) posnel plezalne prizore.

JANKO BALANTIČ RESMAN (Srednja Dobrava, 1908-Radovljica, 1993), petrazredno deško ljudsko šolo v Kranju končal leta 1922, nato še Državno kmetijsko šolo na Grmu v Novem mestu leta 1927, kinooperater v kinu Radovljica 19301932. V tridesetih letih je v Kranjski Gori (Ljudski dom) prikazoval skioptične slike, nato neme filme, ki jih je spremljal s harmoniko domačin Franc Sajbic (npr. ob filmu Ana Karenina je igral valček

34

Filmski snemalec dokumentarist Janko Balantič Resman (zasebna last) Herkules). Filmski snemalec dokumentarist, preživljal pa se je tudi z delom na kmetiji: Krst prvega jadralnega letala 6. oktobra 1940 v Kranju (Sava film 1940), Otvoritev železniške postaje Otoče-Brezje (1940), Tombola v Kranju (1940), Planica (1941), bil v skupini z Metodom Badjuro, Marjanom Foersterjem in Rudijem Omoto, ki je snemala 9. in 10. maja 1945 prihod partizanov v Ljubljano, gradivo je porabljeno za film Ljubljana pozdravlja osvoboditelje (film dokončno zmontiran 26. avg. 1946); skupaj z Metodom Badjuro in Rudijem Omoto posnel Filmske novice št. 2 (26. maja 1945). Več neobdelanega filmskega gradiva hrani njegova hčerka Janka Balantič Ulčar.

EDI ŠELHAUS (Podkraj nad Vipavo, 1919), fotograf, partizanski fotoreporter, filmski snemalec med letoma 1945 in 1948 (sodelavec Filmskih novic, Filmskega obzornika in Filmskih novosti), znan kot drzen snemalec, posebno v Trstu (19451947), kjer so ga večkrat zaprli in tudi pretepli, ko je snemal oblastnikom neljube prizore (sicer s »propustnico« Vojne uprave JA za Julijsko krajino, Istro, Reko in Slovensko primorje); pozneje se je uveljavil kot odličen fotograf v dnevnem časopisju. Še preden sta se starša fotografa leta 1929 preselila v Jugoslavijo (oče je odprl fotografsko delavnico v Zagrebu, mama pa v Škofji Loki, kjer je delovala med letoma 1929 in 1956), sta petletnega sina poslala v slovensko šolo. Fotografske obrti se

TINE GOLOB (Ljubljana, 1946, vseskozi živi v Šenčurju pri Kranju), TV-snemalec, od leta 1974 dopisnik za Gorenjsko na TV Slovenija, in sicer za šport, gospodarstvo in politiko; snemal tudi dogodke na Kosovu pred razpadom Jugoslavije in vojno za Slovenijo.

Filmska snemalka Veka Kokalj (zasebna last) je Šelhaus izučil pri očetu, pomočniški izpit pa je opravil leta 1935 v Ljubljani.

VEKA KOKALJ (Kranj/Primskovo, 1927), prva slovenska filmska snemalka; snemala je reportaže, dokumentarne, kulturne, namenske, lutkovne, risane in reklamne filme. Začela je leta 1948 s Filmskimi obzorniki, nato posnela več filmov, ki se odmikajo od žurnalistične informativnosti, nato začne snemati animirane filme, katerih strokovni in ustvarjalni vrh in njen največji filmski uspeh je prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka (1965). Prim.

Kranjski zbornik 2005.

VALENTIN PERKO (Ljubljana, 1950, vseskozi živi v Kamniku), sin slikarja Lojzeta Perka, diplomant filmske fotografije na Visoki filmski šoli (FAMU) v Pragi; eden najboljših filmskih snemalcev pri nas, znan po likovno dognani fotografiji: Prestop (1980), Učna leta izumitelja Polža (1982), Dih (1983), Nobeno sonce (1984), Maja in vesoljček (1988), Coprnica Zofka (1989), Ječarji (1990), Triangel (1991), Morana (1993), Ekspres, ekspres (1996), Herzog (1997), Brezno (1998), Nepopisan list (2000); posnel več TV-filmov in dokumentarcev, npr.

Kolizej, Vaški učitelj, Sonce za dva, Pet majskih dni, Paralele, Steber, Novi svet, Zvesti prijatelji - in več filmov s študenti AGRFT.

KLEMEN GOLOB (Kranj, 1974), sin Tineta Goloba, TV-snemalec, zunanji sodelavec TV Slovenija od 1995.

IGRALKE IN IGRALCI Igralci in igralke interpretirajo vloge v igranem filmu; lahko so poklicni ali nepoklicni.

Slovenci skoraj ne poznamo samostojnega poklica filmski igralec; sem bi lahko šteli Miho Baloha, Demetra Bitenca in Janeza Vrhovca, drugi pa služijo vsakdanji kruh v gledališčih. Tako si slovenski film »izposoja« poklicne igralce z odrskih desk, iz amaterskih gledaliških vrst in najema redke naturščike (beseda je ruska in pomeni »slikarski model«; tj. oseba brez igralske izobrazbe, ki jo navadno izberejo zaradi videza in kakih značilnosti, ki ustrezajo filmskemu liku; naturščiki so tudi vsi otroci, ki igrajo v filmih). Ker je (bila) na Gorenjskem, največ v Kranju in na Jesenicah, a tudi v Škofji Loki, zelo razvita amaterska gledališka dejavnost, posebno v času, ko je bilo Prešernovo gledališče v Kranju polpoklicno, 1945-1950, in poklicno, 19501957 (o tem glej publikacijo dr. Aleša Gabriča Prešernovo gledališče v Kranju 1945-1957, posebni odtis Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja, št. 76/77, Ljubljana 2001), ni naključje, da so v slovenskih filmih velikokrat nastopali prav igralci z Gorenjske. Seveda pa je film zelo pripomogel k popularnosti gledaliških igralcev, mogoče še bolj televizija, ki od leta 1958 vstopa v naše domove tudi s TV-dramami, nanizankami in nadaljevankami. Navajamo igralke in igralce, ki so nastopali v celovečernih filmih.

35

IGNACIJ BORŠTNIK (Cerklje na Gorenjskem, 1858-Ljubljana, 1919), gledališki igralec, režiser, pedagog in dramatik (deloval skoraj vse življenje v zagrebški Drami); odigral glavne vloge v prvih hrvaških filmih, npr. Matija Gubec (1917, vloga grofa Tahija), Dama s črno masko (1918), za film Brišem in sodim (1919, posnet na Bledu in njegovi okolici, v filmu sta nastopila tudi Milan Skrbinšek in Štefanija Skrbinšek - Paulinova) je napisal scenarij in odigral glavno moško vlogo – upokojenega častnika Osojskega.

MARIJA VERA (Kamnik,1881-Ljubljana 1954), prva slovenska akademsko izobražena gledališka igralka, redna profesorica za dramsko igro od ustanovitve AIU (nov. 1945) – predhodnice AGRFT. Leta 1913 je igrala v nemem nemškem filmu Bismark (Evgenija) v režiji W. Wauverja, G. Tratscholda in R. Schotta. To je njena edina filmska vloga; film ni ohranjen, v Ljubljani ga niso predvajali. Prešernovo nagrado prejela 1950 in 1951.

METOD MAYR (Kranj, 1896-Kranj, 1986), plesni učitelj, amaterski igralec v Narodni čitalnici v Kranju in PG Kranj: Amandus (1966).

ZALLA ZARANA, PRAVO IME ROZALIJA SRŠEN (Kranj, 1897-Hollywood, 1967). Z devetnajstimi leti je prišla k teti v ZDA in nastopila v več hollywoodskih filmih v času razcveta nemega filma, npr. leta 1922 v dveh vesternih (Black fire, Silver Sperrs), leta 1925 spet v dveh filmih (The Lady Who Lied, The Merry Widow), leta 1927 v spektaklu Wings, nagrajenem z oskarjem, in v filmu The Show. Po prihodu zvoka v filmih ni več igrala.

JOžA ČOP (Jesenice, 1897-Jesenice, 1975), železar, alpinist, nastopil kot plezalec v filmih V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932).

NACE REŠ (Kranj, 1900-Kranj 1986), grafik, amaterski igralec v PG Kranj: Amandus (1966), Na klancu (1971), Draga moja Iza (1979).

JELA (GABRIJEL) VAJT (Kranj, 1900-Kranj, 1968), obrtnik (frizer), amaterski igralec v PG Kranj: Na svoji zemlji, 1948 (Moj Jezus), Amandus (1966).

IVAN FUGINA (Predstruge v Dobrepolju, 1900Kranj, 1970), knjižničar v Osredji knjižnici Kranj, režiser in publicist, amaterski igralec v PG Kranj: Na svoji zemlji (1948).

IVAN GRAŠIČ (Kranj, 1905-Kranj, 1976), obrtnik (strojni ključavničar), pozneje v cestnonadzorni službi, amaterski igralec, tudi v PG Kranj: Na svoji zemlji (1948).

MARJAN LOMBAR (Ljubljana, 1914-Golnik, 1978, pokopan v Kranju), mož Ane Lombar, amaterski igralec, upravnik PG Kranj: Jara gospoda (1953), Vesna (1953), Lucija (1965), Amandus (1966).

MARICA GLOBOČNIK, ROJ. JAKELJ (Kranjska Gora, 1918), dolgoletna amaterska igralka v Kranjski Gori, širši javnosti znana kot Pehta z Vitranca in pripovedovalka Kekčevih zgodb. Igrala babico v celovečernem filmu Zadnja večerja (2001).

JOžE KOVAČIČ (Pivka, 1922-Kranj, 1983), zlatar, amaterski igralec v PG Kranj: Čudoviti prah (1975), Krč, 1979 (Črnoga), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Pustota (1982), Razseljena oseba (1982).

DR. MIHA POTOČNIK (Belca, 1907Ljubljana 1995), pravnik, alpinist, planinski pisatelj (revija Planinski vestnik, knjiga Srečanje z gorami, 1968), nastopil v filmih V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932) kot tretji plezalec.

TONE ERžEN (Kranj, 1909), čevljar, zaposlen v tovarni Sava in na kranjski pošti, amaterski igralec v PG Kranj: Na svoji zemlji (1948), Na klancu (1971).

MIRKO CEGNAR (Kranj, 1910-Kranj, 1980), elektrikar in kinooperater, pred drugo svetovno vojno lastnik kina Šmartinski dom v Stražišču pri Kranju, amaterski igralec: Na klancu (1971), Čudoviti prah (1975), Med strahom in dolžnostjo (1975).

ANA LOMBAR, ROJ. GRGUREVIČ (Ljubljana, 1914-Kranj, 1994), amaterska igralka v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani in PG Kranj, igrala manjše vloge v slovenskih filmih (Vesna, 1953).

(1961), Balada o trobenti in oblaku, 1961 (Temnikarica), Tistega lepega dne, 1962 (Pečanka), Samorastniki (1963), Lucija, 1965 (Božnarica), Lažnivka (1965), Sončni krik, 1968 (direktorica), Rdeče klasje, 1970 (aktivistka Liza), Na klancu, 1971 (gospa na Pristavi), Ljubezen na odoru, 1973 (Voruhlja), Cvetje v jeseni, 1973 (gospa Helena), Čudoviti prah, 1975 (kmetica), Med strahom in dolžnostjo, 1975 (babnica), Praznovanje pomladi, 1978 (mati), Draga moja Iza, 1979 (Trpinova), Deseti brat, 1982 (hišna Urša), Razseljena oseba (1982), Dih, 1983 (starka), Ljubezen, 1984 (Papagajčkova mati), Butnskala, 1985 (teta Kislih), Doktor, 1985 (teta Regina), Carmen, 1996 (čistilka).

Tako kot na odrskih deskah je tudi v filmu vodilna oblikovalka karakternih ženskih vlog. O igralki je posnel enourni dokumentarni film Slavko Hren (scenarij in režija): Portret Angelce Hlebce (TVS, 17.

2. 1998).

VIKA GRIL (Preddvor, 1924), dramska igralka, 1961-1969 asistentaka za dramsko igro na AGRFT: Trenutki odločitve, 1955 (Jela).

Angelca Hlebce (Drama SNG Ljubljana) LACI (MARJAN) CIGOJ (Ljubljana, 1922Ljubljana 1991), mož Anke Cigoj, dramski igralec, dolgoletni član PG Kranj: X-25 javlja (1960), Amandus (1966), Peta zaseda (1968), Poslednja postaja (1971); igral v več jugoslovanskih filmih, npr. Bitka na Neretvi (1969), Kuća (1975), Vrhovi Zelengore (1976), Ne naginji se van (1977), Rani snijeg v Münchenu (1984).

ANGELCA HLEBCE GRÜN (Kranj/Stražišče, 1922-Ljubljana, 2005), poklicna igralka v PG Kranj (1950-1957), v Celju, SNG Ljubljana: Kala (1956), X25 javlja, 1960 (mati), Veselica (1960), Nočni izlet

36

ANTON TERPIN (Vodice pri Ljubljani, 1924), pravnik, abs. AIU: Koplji pod brezo, 1955 (omnibus Tri zgodbe, 3. zgodba), Ti loviš (1961), Lucija (1965), Maja in vesoljček (1988).

TONE HOMAR (Kamnik/Perovo, 1926), dramski igralec: Dobro morje (1958), Tistega lepega dne (1962), Amandus (1966), Grajski biki (1967), Pustota (1982), Dediščina (1984), Živela svoboda (1987), Ječarji (1990).

MARA ČERNE (Kranj, 1927-Ljubljana, 2004), dramska igralka, članica PG Kranj, Radio Slovenija: Peta zaseda (1968).

SONJA HLEBŠ - RUZIO (Kranj, 1927-St. Gallen/Švica, 2005), poklicna igralka, 1945-1947 v Kranju, potem v Beogradu (Jugoslovensko dramsko pozorište). Igrala v srbskih filmih: Crveni cvet

splitski odred (1972), Lov na jelene (1972), Crvena zemlja (1975), 13. jul (1982), Čaruga (1991), koprodukcijskih in tujih filmih (npr. La guerra continua, 1961, Provereno min njet, 1965).

MIRAN KENDA (Radovljica, 1928), dramski igralec, bil član PG Kranj, Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah in direktor tega gledališča: Dobri stari pianino (1959), Lucija (1965), Veselo gostüvanje (1984).

JANEZ ERžEN (Ivančna Gorica, 1929), dramski igralec, član PG Kranj (1951-1954): Po isti poti se ne vračaj (1965), Amandus (1966), Begunec (1973).

JULKA STARIČ, ROJ. DOVžAN, p. d.

Zepova iz Mojstrane (Mojstrana, 1930-Ljubljana, 1959), dramska igralka v Mestnem gledališču ljubljanskem: Na valovih Mure – vloga Kati (omnibus Tri zgodbe, 1955, 2. zgodba), Trenutki odločitve, 1955 (sestra Marija).

Miha Baloh, prizor iz filma Ples v dežju (Slovenska kinoteka Ljubljana) (1950), Poslednji dan (1951), Diližansa snova (1960), Velika turneja (1961), Leto je krivo za sve (1961), Mrtvima ulaz zabranjen (1965, film s srbskim režiserjem v produkciji Filmservisa iz Ljubljane), Kad golubovi polete (1968). Po odhodu v Švico ni več igrala.

MIHA BALOH (Jesenice, 1928), gledališki, filmski in TV-igralec, od 1961 v svobodnem poklicu: Svet na Kajžarju, 1952 (fant s kapo), Ne čakaj na maj, 1957 (študent), Veselica, 1960 (kurir; za to vlogo je leta 1961 prejel zlato areno na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju), Ples v dežju, 1961 (Peter), Amandus, 1966 (Luka), Grajski biki, 1967 (Tarzan), Nevidni bataljon, 1967 (Črnolasec), Maškarada, 1971 (Gantar), Ko pride lev, 1972 (oče), Draga moja Iza, 1979 (partizan Tomaž), Naš človek, 1985 (vodja igralskega studia). Igral v številnih jugoslovanskih filmih, npr. Signali nad gradom (1960), Dvoje (1961), Sjenke slave (1962), Rana jesen (1962), Nevesinjska puška (1963), Operacija Ticijan (1963), Svanuće (1964), Prvi

Rudi Kosmač, prizor iz filma Balada o trobenti in oblaku (Slovenska kinoteka Ljubljana)

37

DANILO BENEDIČIČ (Pristava pri Tržiču, 1933), dramski igralec: Tistega lepega dne, 1962 (financar), Lažnivka (1965), Prestop, 1980 (Glavni), Veselo gostüvanje, 1984 (stric Števek), Ljubezen (1984), Naš človek, 1985 (Košar), Čas brez pravljic (1986), Živela svoboda, 1987 (Kolbezen), Odpadnik (1988), Kavarna Astoria, 1989 (prezident), Decembrski dež (1990), Do konca in naprej, 1990 (sodnik), Ječarji, 1990 (Oskar). Prejel nagrado Prešernovega sklada 1980.

MIHA KRIŠELJ (Visoko pri Kranju, 1933), gradbeni tehnik, amaterski igralec v PG Kranj 19761986: Pustota (1982); statist v več filmih.

BIBA URŠIČ (Kranj, 1937), komercialistka, amaterska igralka v PG Kranj (1957-1988): Sreča na vrvici, 1977 (stanovalka).

Danilo Benedičič, prizor iz filma Veselo gostüvanje (zasebna last) ANKA CIGOJ, ROJ. CIMERMAN (Kranj, 1930), poklicna igralka, članica PG v Kranju, koprskega gledališča in Mestnega gledališča ljubljanskega: Nočni izlet 1961 (Mira), Družinski dnevnik, 1961 (Ana), Ko pride lev, 1972 (mama).

NADA BAVDAž, POR. ŠTEMPIHAR (Ljubljana, 1930), dramska igralka, članica PG Kranj (1952-57): Idealist (1976), Veselo gostüvanje (1984).

SLAVA MAROŠEVIČ (Jesenice, 1930), finančna uradnica, amaterska igralka (nosilka številnih glavnih vlog) v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah (1945-2002): Razseljena oseba (1982), Doktor (1985), Do konca in naprej (1990).

TONE DOLINAR (Zadobje v Poljanski dolini, 1931-Kranj 1989), knjižničar v Osrednji knjižnici Kranj, amaterski igralec, član PG Kranj: Med strahom in dolžnostjo (1975).

FRANEK TREFALT (Kranj/Primskovo, 1931), dramski igralec, član Mestnega gledališča v Ljubljani, potem novinar v Radiu Slovenija: Vesna, 1953 (Samo), Trenutki odločitve, 1955 (šofer Jože), Ne čakaj na maj, 1957 (Samo), Lažnivka (1985). Igral v jugoslovanskem filmu Sarajevski atentat (1986).

RUDI KOSMAČ, p. d. Brolhov z Dovjega (Dovje, 1932-Ljubljana, 1981), dramski, filmski in TV-igralec, predavatelj za umetniško besedo na AGRFT: Koplji pod brezo, 1955 (vloga Miha, v omnibusu Tri zgodbe, 3. zgodba), Trenutki odločitve, 1955 (voznik), Dolina miru, 1956 (podporočnik), Balada o trobenti in oblaku, 1961 (Zaplatarjev Rudi), Samorastniki, 1963 (Ožbej), Lucija, 1965 (Mihor), Po isti poti se ne vrača, 1965 (Ahmet), Let mrtve ptice, 1973 (Tunč). Prejel nagrado Prešernovega sklada 1978.

38

HELENA KODER, ROJ. KORDAŠ (Kamnik, 1937), romanistka, sodelavka TV Slovenija (napovedovalka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov). Leta 1958 je odigrala glavno žensko vlogo (Ana) v filmu Kala.

VLADO URŠIČ (Kragujevac/Srbija, 1939-Kranj, 1975), komercialist, mož Bibe Uršič, amaterski igralec v PG Kranj (1957-1975): Med strahom in dolžnostjo, 1975 (nemški oficir).

MARIJA LOJK, POR. TRŠAR (Kranj, 1940), dramska igralka: Balada o trobenti in oblaku, 1961 (Justina), Begunec, 1973 (Marija), Nobeno sonce, 1984 (mama), Nepopisan list (2000); igrala v več jugoslovanskih filmih, npr. Desant na Drvar (1963), Ključ, 1965 (omnibus, zgodba Čekati), Iluzija (1967).

JOžE MRAZ (Kranj/Stražišče, 1942), dramski igralec: Pomladni veter (1974), Ljubezen (1984), Leta odločitve (1984), Nobeno sonce (1984), Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987), Živela svoboda (1987).

MILENA GRM (Bohinjska Bistrica, 1942), por.

Hudeček, igralka, abs. AGRFT: Begunec (1973), Ko zorijo jagode (1978), Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987).

SANDI PAVLIN (Jesenice, 1942), igralec, abs.

AGRFT: Peta zaseda (1968), Čudoviti prah (1975), Sreča na vrvici (1977), To so gadi (1977), Praznovanje pomladi (1978), Nobeno sonce (1984), Nekdo drug (1989), Na planincah (2003).

ANATOL ŠTERN (Rogaška Slatina, 1942), dramski igralec, direktor Osrednje knjižnice Kranj (1982-2005): Peta zaseda (1968), Boj na požiralniku (1982); igral v več koprodukcijskih filmih.

PAVLE RAKOVEC (Kranj/Struževo, 1943), igralec, abs. AGRFT, član PG Kranj od 1987: Peta zaseda, 1968 (partizan), Sreča na vrvici, 1977 (potepuh), Učna leta izumitelja Polža (1982), Poletje v školjki (II) (1988), Coprnica Zofka (1989), Triangel (1991), Karmen (1996), Ekspres, ekspres (1996).

FRANC ČERNE (Radovljica, 1944), učitelj, bil član PG Kranj in Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah: Pustota (1982).

TONE GOGALA (Kranj, 1945), dramski igralec, v diplomatski službi Republike Slovenije: Peta

Jože Vunšek, prizor iz filma Med strahom in dolžnostjo (zasebna last)

Milena Zupančič, prizor iz filma Christophoros (Slovenska kinoteka Ljubljana) zaseda, 1968 (komandant Hari), Sedmina (1969), Let mrtve ptice, 1973 (veterinar), Čudoviti prah (1975), Praznovanje pomladi (1978), Veselo gostüvanje (1984), Dediščina, 1984 (Miha Brus).

Igral v jugoslovanskem filmu Sutjeska (1973).

MILENA ZUPANČIČ (Jesenice, 1946, živi na Bohinjski Beli), dramska, filmska in TV-igralka, članica SNG Ljubljana, ambasadorka Unicefa od leta 1997: Peta zaseda, 1968 (punčka s kitkami), Oxygen, 1970 (študentka), Onkraj, 1970 (Polona), Mrtva ladja, 1971 (Marijana, glavna vloga), Cvetje v jeseni, 1973 (Meta, srebrna arena na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju 1976), Strah, 1974 (Ana), Idealist, 1976 (Tončka, zlata arena v Pulju 1976), Vdovstvo Karoline Žašler, 1976 (Karolina Žašler, zlata arena v Pulju 1977), Draga moja Iza, 1979 (Vera Grigorijeva), Krč, 1979 (Kristina), Iskanja 1979 (Karla), Dih, 1983 (Gojmirka), Dediščina, 1984 (Malka, glavna vloga), Christophoros, 1985 (Lenka, glavna vloga), Kormoran, 1986 (sestra Milena), Moj ata, socialistični kulak, 1987 (mama), Maja in vesoljček,

39

1988 (tovarišica), Felix, 1996 (Jasna), Na planincah, 2003 (teta).

Pomemben je tudi njen igralski delež v jugoslovanskih filmih: Novinar (1979), Dečko koji obećava (1981), Igmanski marš (1983), Pazi šta radiš (1984), Pejsaži u magli (1984), Bio jednom jedan sneško (1987), U sredini mojih dana (1988), Klopka (1988).

Za svoje dramsko in filmsko delo je prejela več pomembnih nagrad, mdr. poleg dveh zlatih in srebrne arene v Pulju še nagrado Prešernovega sklada 1976, Prešernovo nagrado 1993 in Borštnikov prstan 1999. Izmed vseh igralk in igralcev, ki jih opisujemo, je prehodila najbolj bleščečo umetniško pot; to je igralka »z maksimalnimi izraznimi in artističnimi presežki«.

TOMAž PIPAN (Ljubljana, 1947, otroštvo in mladost preživel v Kranju), dramski igralec: Idealist (1976), Ljubezen (1984), Doktor (1985), Nekdo drug, 1989 (miličnik).

TINE OMAN (Ljubljana, 1947, vseskozi živi v Kranju), strojni tehnik, poklicni igralec, stalni član PG Kranj od 1984: Na klancu (1971), Dih (1983), Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987), Poletje v školjki (II) (1988), P.S. (Post scriptum), 1988.

JOžE VUNŠEK (Ljubljana, 1948, deluje v Kranju), komercialist, amaterski igralec, bil dolgoletni član PG Kranj: Na klancu, 1971 (hlapec), Ljubezen na odoru, 1973 (trgovec), Med strahom in dolžnostjo, 1975 (starojugoslovanski oficir), Dih (1983), Ljubezen (1984), Doktor, 1985 (italijanski oficir), Čas brez pravljic, 1986 (oče), Kormoran, 1986 (mornar), Heretik, 1986 (Jurij Juričič), Ljubezen nam je vsem v pogubo, 1987 (Tavčar), Živela svoboda, 1987 (partizan), Čisto pravi gusar, 1987 (nočni portir/lovec), Odpadnik (1988), Kavarna Astoria, 1989 (reševalec), Do konca in naprej, 1990 (puškarski mojster), Ječarji, 1990 (varnostnik), Carmen, 1996 (postajenačelnik), Felix (1996), V petek zvečer, 2000 (ravnatelj gimnazije).

igralec: Sončni krik, 1968 (Tomaž, glavna vloga, igral pod psevdonimom Bojan Mark), Begunec (1973), Pomladni veter (1974), Bele trave (1976), To so gadi (1977), Nobeno sonce (1984), Čas brez pravljic, 1986 (delavec na farmi), P.S. (Post scriptum, 1988, tretja zgodba omnibusa: Prstan), Decembrski dež (1990), Carmen (1996), Brezno (1998). Igral v jugoslovanskem filmu Mirko i Slavko (1973).

JANEZ DOLINAR (Ljubljana, 1954, vseskozi živi v Kranju), amaterski igralec, bil član PG Kranj, zaposlen v Radiu Slovenija kot napovedovalec: Ubij me nežno, 1979 (zdravnik), Heretik, 1986 (tiskar).

Bernarda Oman, 1997 (foto Tone Stojko, Prešernovo gledališče Kranj) ZVONE HRIBAR (Ljubljana, 1957, otroštvo in mladost preživel v Kamniku), dramski in filmski igralec, član SNG Ljubljana: Praznovanje pomladi, 1978 (Jurij), Draga moja Iza, 1979 (Andrej Novak), Na svidenje v naslednji vojni, 1980 (Gaber), Deseti brat, 1982 (mladi rokodelec), Dih, 1983 (Bojan), Doktor, 1985 (Marko), Ljubezni Blanke Kolak, 1987 (Luka), Živela svoboda, 1987 (Jumbo), Decembrski dež (1990). Igral v bosanskem filmu Nikogaršnja zemlja (2001) v koprodukciji s Slovenskim filmskim skladom.

IZTOK ALIDIČ (Ljubljana, 1950), ves čas živi v Kranju, zaposlen v GB Kranj, dramski avtor, režiser, ustanovitelj (1982) in vodja kranjskega alternativnega gledališča Čez cesto: Carmen, 1996 (bolniški strežnik).

BERNARDA GAŠPERČIČ (Jesenice, 1959), amaterska igralka, članica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah: Veselo gostüvanje (1984), Ljubezen, 1984 (Mira), Doktor (1985), Čas brez pravljic, 1986 (mati), Kormoran, 1986 (Tanja), Živela svoboda, 1987 (Vogarškova).

MATJAž VIŠNAR (Jesenice, 1950), igralec, abs. AGRFT, član PG Kranj od 1986: Deseti brat, 1982 (Lovro Kvas), Razseljena oseba, 1982 (Peter Dolenc), Nobeno sonce, 1984 (zasliševalec), Dediščina, 1984 (Milan).

BOJAN MAROŠEVIČ (Jesenice 1951), sin Slave igralke Maroševič, gledališki, filmski in TV-

Marina Urbanc, 1972 (zasebna last) MARINA URBANC (Kranj, 1957), gimnazijska maturantka, zaposlena v zavarovalništvu: Ko pride lev, 1972 (Marjetica, glavna vloga), Begunec, 1973 (deklica), Let mrtve ptice, 1973 (gostilničarjeva hči), Pomladni veter, 1974 (dekle), Bele trave, 1976 (Vera, glavna vloga), Ubij me nežno, 1979 (Cita), Čas brez pravljic, 1986 (babica); igrala tudi v jugoslovanskih filmih (npr. Erogena zona, 1981).

40

BERNARDA OMAN (Novo mesto, 1959, dalj časa živela v Kranju), žena dramskega igralca in direktorja MGL Borisa Kobala, dramska igralka, članica PG Kranj (1986-1997), Mestnega gledališča ljubljanskega: Dediščina, 1984 (Mira), Heretik, 1986 (Barbara Sitar), Ljubezen nam je vsem v pogubo, 1987 (Rezka), P.S. (Post scriptum, 1988, vloga: uradnica), Remington, 1988 (Vladka Rozman), Veter v mreži (1989), Nekdo drug, 1989 (Jana Petrič), Do konca in naprej, 1990 (tajnica).

Igrala je tudi v jugoslovanskih filmih, npr.

Glembajevi (1988), Karneval, anđeo i prah (1990).

PETER MUSEVSKI (Ljubljana 1965), dramski igralec, abs. AGRFT, član PG Kranj (od 2003), eden najvidnejših sodobnih slovenskih filmskih igralcev: Ko zaprem oči, 1993 (policist), Ekspres, ekspres, 1996 (mutec), Stereotip, 1997 (taksist), Kruh in mleko, 2001 (zdravljeni alkoholik Ivan, glavna vloga), Rezervni deli, 2003 (Ludvik, glavna vloga), Predmestje, 2004 (Fredi, glavna vloga), Tuning/Uglaševanje, 2005 (Peter, glavna vloga).

TV-film Delo osvobaja, 2004 (Pero, glavna vloga), naknadno prirejen za kinematografsko predvajanje (2005).

BORUT VESELKO (Črna na Koroškem, 1959), zdravnik, dramski in televizijski igralec, direktor PG Kranj (od 2001): Kavarna Astoria (1989), Morana, 1993 (Črt), Mokuš (2000), Poker (2001); TV-filmi Operacija Cartier, 1991 (Egon), Tantadruj (1995), Steber, 1997 (Joža Čop); filmska pripoved o vzponu Joža Čopa in Pavle Jesih leta 1945 prek osrednjega stebra v severni steni Triglava, danes imenovanega Čopov steber.

JUDITA ZIDAR (Ljubljana, 1960), dramska igralka, članica PG Kranj (1987-1994): Draga moja Iza, 1979 (Iza), Dediščina, 1984 (Olga), Doktor (1985), Živela svoboda, 1987 (Marjana), Čisto pravi gusar, 1987 (natakarica), Poletje v školjki (II) (1988), Kavarna Astoria (1989), Veter v mreži (1989), Ječarji, 1990 (bolniška sestra), Felix (1995); TV-film Tantadruj (1995). Leta 1994 prejela nagrado Prešernovega sklada.

IVO GODNIČ (Ljubljana, 1963, otroštvo in mladost preživel v Kranju), dramski igralec, član PG Kranj (1988-1990): Doktor (1985), Čas brez pravljic (1986), Moj ata, socialistični kulak, 1987 (miličnik), Poletje v školjki (II) (1988), Veter v mreži, 1989 (Švajger), Nekdo drug, 1989 (natakar), Do konca in naprej (1990), Ječarji, 1990 (zdravnik), Zvenenje v glavi, 2002 (Pepo peder), Ljubljana je ljubljena (2005).

Vesna Jevnikar (Prešernovo gledališče Kranj) VESNA JEVNIKAR (Kranj, 1964), dramska igralka, članica PG Kranj od 1998: Sreča na vrvici, 1977 (Milena), Nobeno sonce, 1984 (Veronika), Ljubezen, 1984 (Lenka), Naš človek, 1985 (Barbara), Poletje v školjki, 1986 (medicinska sestra), Čisto pravi gusar, 1987 (Suzana/Mojca), Maja in vesoljček, 1988 (učiteljica),Veter v mreži, 1989 (Marija Pirnat), Nekdo drug, 1989 (sestra v porodnišnici), Do konca in naprej, 1990 (Ivana Lorger), Ječarji, 1990 (maserka), Ruševine (2004).

BARBARA LAPAJNE PREDIN (Jesenice, 1964), dramska igralka: Kormoran, 1984 (Muki), Veter v mreži (1989), Nekdo drug, 1989 (Mija), Do konca in naprej, 1990 (Olga), Triangel, 1991 (Ona).

ROBERT PREBIL (Kranj, 1964), dramski igralec: Veter v mreži (1989), Babica gre na jug (1991), Pod njenim oknom, 2003 (Boris).

Judita Zidar (Prešernovo gledališče Kranj)

DARJA REICHMAN (Ljubljana, 1965), dramska igralka, od 1995 članica PG Kranj: Odpadnik (1988), Kavarna Astoria, 1989 (Sonja), Halgato, 1994 (hčerka), Rabljeva freska, 1995 (Lina), Brezno, 1997 (Anica), Kajmak in marmelada, 2003 (prodajalka rib).

41

PETRA GOVC (Kranj, 1967), dramska igralka: Živela svoboda (1987), Ko zaprem oči, 1993 (Ana, glavna vloga). Igrala v TV nadaljevanki Prešeren (2001).

TANJA DIMITRIEVSKA (Kranj, 1968), dramska igralka, članica PG Kranj (1994-1995), Mestnega gledališča ljubljanskega: Morana, 1993 (Mojca), Patriot (1999).

VANJA SLAPAR LJUBUTIN (Kranj, 1968), dramska igralka, diplomirala na Ruski akademiji za dramsko umetnost v Moskvi (GITIS), deluje v gledališču Satirikon, prevajalka: Porno film, 2000 (Rusinja 1).

GREGOR ČUŠIN (Kranj, 1970), dramski igralec, član PG Kranj (1999-2001): Ekspres, ekspres (1996), Felix (1996), Oda o Prešernu (2001), Ruševine (2004).

VESNA SLAPAR (Kranj, 1974, sestra dramske igralke Vanje Slapar), dramska igralka, članica PG Kranj od 1998: Brezno (1998), Oda o Prešernu (2001); igrala v TV-filmih Poletna idila, Triptih Agate Schwarzkobler, v TV-nadaljevanki Prešeren (2001), prirejeni v kinematografski film Pesnikov portret z dvojnikom (2002, premiera 6. 12. 2003 v Kranju).

za gledališke igre, opremil dokumentarni film Partizanski dokumenti z arhivsko glasbo.

SLAVKO AVSENIK, ML. (Ljubljana, 1958), skladatelj, sin harmonikarja Slavka Avsenika, ki je z Ansamblom bratov Avsenik doma in po svetu populariziral narodno-zabavno glasbo; glasbo študiral v Gradcu (Avstrija), filmsko pa v Bostonu na Berklee College of Music (ZDA), je avtor filmske in scenske glasbe. Po Bojanu Adamiču je napisal največ filmske glasbe za slovenske celovečerne filme: Remington, Veter v mreži, Srčna dama, Morana, Rabljeva freska, Felix, Brezno, Socializacija bika, V kraljestvu svizca.

Peter Musevski (katalog Rezervni deli, E-Motion film, 2003)

KOMPONISTI FILMSKE GLASBE Ta vrsta glasbe že dolgo ni več »dodatek« k filmu, nekakšna zvočna ilustracija kot v zgodnji razvojni dobi filma, temveč sestavni del organske celote filma. Že v dobi nemega filma so ob projekciji gojili glasbeno spremljavo (navadno klavirsko, a tudi orkestralno v večjih in elitnejših kinematografih).

Glasba lahko podpre dramsko situacijo, poglobi duševno dogajanje, potencira čustvene momente, spodbudi asociacije, ustvarja atmosfero itn. Danes je dobra filmska glasba komponenta nesporne umetniške vrednosti filma. Zvok, ne le glasba, bogati svet filmskega izraza. V slovenskem filmu se je uveljavila z razvojem nepretrgane filmske proizvodnje po letu 1945, zlasti v celovečernih filmih. Za glasbeno komponento v slovenskih kratkih filmih, zlasti dokumentarcih, so pogosto uporabili arhivske posnetke, glasbo, ki ni nujno komponirana posebej za film.

Komponist Slavko Avsenik ml., 1996 (foto Tihomir Pinter, zasebna last) JERICA OBLAK – PARKER (Jesenice, 1966), skladateljica, 1990 končala študij glasbene pedagogike in kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani (z diplomsko nalogo Vpogled v filmsko glasbo, mentor prof. Marijan Gabrijelčič), magistrski (1993) in doktorski (1996) študij pa na univerzi v Pittsburghu (ZDA, Pensilvanija), od leta 2000 poučuje v New Yorku elektronsko glasbo in kompozicijo, ukvarja se tudi s teorijo in prakso filmske glasbe.

FILIP BERNARD (Jesenice, 1896-Domžale, 1984), skladatelj, dirigent. Komponiral je tudi glasbo

42

PREVAJALEC BESEDIL ZA FILME S prevodi teh besedil se srečujemo, ko prebiramo podnaslove dialogov v tujih filmih na spodnjem robu slike. Prevajalec mora s prevodom slediti filmskemu dogajanju: prevod ne sme prehitevati govorjene dialoge ali časovno zaostajati za njimi. Dober prevod je nezapleten in navadno ne sme obsegati več kakor dve vrstici na ekranu – in trajati ne več kot šest sekund (vendar tudi ne manj), tako da ga povprečno hiter bralec lahko dojame. V filmih, kjer je veliko dialogov, prevajalec prevede besedilo selektivno in se omeji le na bistveno. Kljub vsem slabostim, ki jih prinaša hkratno gledanje slike in branje, pa ima takšno prevajanje besedila prednosti pred sinhronizacijo, ker ohranja izvirno zvočno podobo filma in avtentične glasove igralcev ter odpravlja moteči učinek neskladja med premikanjem ustnic in zvokom besed. V filmski publicistiki je delo prevajalcev domala prezrto, včasih komaj omenjeno, nikdar pa ocenjeno. Enako velja tudi za delo prevajalcev na televiziji.

BOGO SMOLEJ (Jesenice, 1919-Ljubljana, 1999), na kranjski gimnaziji sošolec Franceta Štiglica (matura 1939), slavist, od 1947 filmski prevajalec pri Vesna filmu, predvsem iz nemščine, angleščine in francoščine. Prevajalec besedil za celovečerne filme, npr. Mali vitez, Križarji, Lutka, Pomladne vode, Othello, Daleč od hrupnega sveta, Don Kihot, Mladi Törless, Tu je tvoje življenje, Obtoženi ste, Oscar Wilde itn.

FILMOGRAFIJA SLOVENSKIH CELOVEČERNIH FILMOV Legenda: - scenarij - sc.

- direktor fotografije - dir. f.

- glasba - gl.

- režija - r.

5. KEKEC, sc. po “planinski pripovedki” Josipa Vandota Kekec nad samotnim breznom napisala Jože Gale in Frane Milčinski (besedilo pesmi), dir. f.

Ivan Marinček, gl. Marjan Kozina, r. Jože Gale, Triglav film 1951.

Opomba: Na koncu podatkov o filmu je navedeno proizvodno podjetje, lahko tudi soproducent(i)/ sofinancer(ji)/sponzor(ji)/donator(ji); letnica ob filmu ni vedno letnica njegovega nastanka, to je letnica prve javne projekcije filma.

6. SVET NA KAJžARJU, sc. po svoji istoimenski povesti napisal Ivan Potrč, dir. f. Ivan Marinček, gl. Ciril Cvetko, r. France Štiglic, Triglav film 1952.

1. V KRALJESTVU ZLATOROGA, sc. Juš Kozak, dir. f. Janko Ravnik, nemi, r. Janko Ravnik, Turistovski klub Skala 1931. Prvi slovenski dolgometražni film.

2. TRIGLAVSKE STRMINE, sc. Janez Jalen, dir. f. Metod Badjura, nemi, r. Ferdo Delak, Sava film 1932.

3. NA SVOJI ZEMLJI, sc. po svoji noveli Očka Orel napisal Ciril Kosmač, dir. f. Ivan Marinček, gl.

Marjan Kozina, r. France Štiglic, Triglav film 1948.

Prvi slovenski igrani zvočni dolgometražni film.

4. TRST, sc. France Bevk, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Marijan Lipovšek, r. France Štiglic, Triglav film 1951.

7. JARA GOSPODA, sc. po istoimenski povesti Janka Kersnika napisal Bojan Stupica, dir. f.

Ivan Marinček, gl. Bojan Adamič, r. Bojan Stupica, Triglav film 1953.

8. VESNA, sc. Matej Bor, dir. f. Pavel Grupp, gl.

Bojan Adamič, r. František Čap, Triglav film 1953.

9. TRI ZGODBE, Triglav film 1955 (prvi slovenski omnibusni film): - SLOVO ANDREJA VITUžNIKA, sc. po noveli Splavar in romanu Na splavih Antona Ingoliča napisala Jane Kavčič in France Severkar, dir. f. Ivan Marinček, gl. Bojan Adamič, r. Jane Kavčič; - NA VALOVIH MURE, sc. po istoimenski noveli Miška Kranjca napisal Igor Pretnar, dir. f.

Rudi Vavpotič, gl. Bojan Adamič, r. Igor Pretnar; - KOPLJI POD BREZO, sc. po noveli Vodnjak Prežihovega Voranca napisal France

43

Kosmač, dir. f. France Cerar, gl. Blaž Arnič, r.

France Kosmač.

10. TRENUTKI ODLOČITVE, sc. František Čap, dir. f. Ivan Marinček, gl. Bojan Adamič, r.

František Čap, Triglav film 1955.

11. DOLINA MIRU, sc. Ivan Ribič, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Marjan Kozina, r. France Štiglic, Triglav film 1956.

12. NE ČAKAJ NA MAJ, sc. František Čap, dir. f. Janez Kališnik, gl. Borut Lesjak, r. František Čap, Triglav film 1957.

13. DOBRO MORJE, sc. Ernest Adamič, dir. f.

France Cerar, gl. Bojan Adamič, r. Mirko Grobler, Triglav film 1958.

14. KALA, sc. po svoji istoimenski povesti napisal Ivan Ribič, dir. f. Janez Kališnik, gl. Blaž Arnič, r. Andrej Hieng in Krešo Golik, Viba film 1958.

15. DOBRI STARI PIANINO, sc. Fran Milčinski, dir. f. France Cerar, gl. Marijan Lipovšek, r.

France Kosmač, Viba film 1959.

16. TRI ČETRTINE SONCA, sc. Leopold Lahola, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Bojan Adamič, r.

Jože Babič, Triglav film 1959.

17. AKCIJA, sc. Marjan Rožanc, dir. f. France Cerar, gl. Alojz Srebotnjak, r. Jane Kavčič, Triglav film 1960.

27. NAŠ AVTO, sc. František Čap, dir. f. Mile de Gleria, gl. Marjan Vodopivec, r. František Čap, Triglav film 1962.

36. PO ISTI POTI SE NE VRAČAJ, sc. Branko Pleša, dir. f. Žaro Tušar, gl. Marjan Vodopivec, r. Jože Babič, Viba film 1966.

18. X 25 JAVLJA, sc. František Čap, dir. f.

Janez Kališnik, gl. Bojan Adamič, r. František Čap, Triglav film 1960.

28. PEŠČENI GRAD, sc. Boštjan Hladnik, dir. f. Janez Kališnik, gl. Bojan Adamič, r. Boštjan Hladnik, Viba film 1962.

37. AMANDUS, sc. po okvirni povesti V Zali (prva zgodba) Ivana Tavčarja napisal Andrej Hieng, dir. f. Ivan Marinček, gl. Alojz Srebotnjak, r. France Štiglic, Viba film 1966.

19. VESELICA, sc. po svoji istoimenski noveli napisal Beno Zupančič, dir. f. Ivan Marinček, gl.

Bojan Adamič, r. Jože Babič, Triglav film 1960.

29. SAMORASTNIKI, sc. po istoimenski noveli Prežihovega Voranca napisal Vojko Duletič, dir. f. Mile de Gleria, gl. Bojan Adamič, r. Igor Pretnar, Triglav film 1963.

38. ZGODBA, KI JE NI, sc. Matjaž Klopčič, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Jože Privšek, r. Matjaž Klopčič, Viba film 1967.

30. SREČNO, KEKEC!, sc. po “planinski pripovedki” Josipa Vandota Kekec na volčji sledi napisal Ivan Ribič, dir. f. Ivan Marinček, gl. Marjan Vodopivec, r. Jože Gale, Viba film 1963. Prvi slovenski barvni dolgometražni film.

39. GRAJSKI BIKI, sc. po istoimenski povesti Petra Kavalarja napisal Primož Kozak s sodelovanjem Marjana Brezovarja in Vladimirja Kocha, dir. f. Janez Kališnik, gl. Zoran Hristić, r. Jože Pogačnik, Viba film 1967.

31. ZAROTA, sc. po svoji drami Dialogi napisal Primož Kozak, dir. f. Ivan Marinček, gl. Alojz Srebotnjak, r. Franci Križaj, Viba film 1964.

40. NA PAPIRNATIH AVIONIH, sc. Matjaž Klopčič, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Jože Privšek, r.

Matjaž Klopčič, Viba film 1967.

32. NE JOČI, PETER, sc. Ivan Ribič, dir. f.

Ivan Marinček, gl. Alojz Srebotnjak, r. France Štiglic, Viba film 1964.

41. NEVIDNI BATALJON, sc. Ivan Ribič, dir. f. France Cerar, gl. Mario Rijavec, r. Jane Kavčič, Viba film 1967.

33. LUCIJA, sc. po povesti Strici Frana S. Finžgarja napisali Herbert Grün, France Kosmač in Marjan Brezovar, dir. f. France Cerar, gl. Uroš Krek, r.

France Kosmač, Viba film 1965.

42. SONČNI KRIK, sc. Boštjan Hladnik, dir. f.

Janez Kališnik, gl. beat ansambel Kameleoni, r.

Boštjan Hladnik, Viba film 1968.

20. TI LOVIŠ, sc. Mija Kalan, dir. f. France Cerar, gl. Lucijan Marija Škerjanc, r. France Kosmač, Triglav film 1961.

21. PLES V DEžJU, sc. po romanu Črni dnevi in beli dan Dominika Smoleta napisal Boštjan Hladnik, dir. f. Janez Kališnik, gl. Bojan Adamič, r.

Boštjan Hladnik, Triglav film 1961.

22. NOČNI IZLET, sc. Mirko Grobler, dir. f.

Mile de Gleria, gl. Marjan Vodopivec, r. Mirko Grobler, Viba film 1961.

23. BALADA O TROBENTI IN OBLAKU, sc. po svoji istoimenski noveli napisal Ciril Kosmač, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Alojz Srebotnjak, r. France Štiglic, Triglav film 1961.

24. DRUžINSKI DNEVNIK, sc. Ferdo Godina, dir. f. Žaro Tušar, gl. Marjan Vodopivec, r.

Jože Gale, Viba film 1961.

25. MINUTA ZA UMOR, sc. Milan Nikolić, dir. f. France Cerar, gl. Jože Privšek, r. Jane Kavčič, Viba film 1962.

26. TISTEGA LEPEGA DNE, sc. po svoji istoimenski noveli napisal Ciril Kosmač, dir. f. Ivan Marinček, gl. Alojz Srebotnjak, r. France Štiglic, Viba film 1962.

34. LAžNIVKA, sc. Dragoslav Ilić, dir. f. Mile de Gleria, gl. Bojan Adamič, r. Igor Pretnar, Viba film 1965.

35. ZVEZDICA ZASPANKA, sc. Frane Milčinski, lutke Mara Kraljeva, animacija Črt Škodlar, dir. f. Veka Kokalj, gl. Franc Ogrizek, r. Jože Pengov, barvni, Triglav film 1965. Prvi slovenski dolgometražni lutkovni film.

44

43. PETA ZASEDA, sc. Vitomil Zupan, dir. f.

France Cerar, gl. Radovan Gobec, r. France Kosmač, Viba film 1968.

44. KEKČEVE UKANE, sc. po “planinskih pripovedkah” Josipa Vandota napisal Ivan Ribič, dir. f. Rudi Vavpotič, gl. Bojan Adamič, r. Jože Gale, Viba film 1968.