Nakit ostane - Dediščina naš najdragocenejši nakit

Zlata usta Glej! Prgišče zlata v moji roki, rubini, jantar in biseri.

Cinglja.

Duhove odganja, poklanja darove, ognje prižiga, vino izliva, trosi kadila, in prosi za milostno pot v onostranstvo, za dar ponovne luči in vrnitev iz teme podzemlja.

Vračaš se.

Brezimen. Očiščen in bel.

S krikom in v krvi vstopaš v dvorano polno luči.

Dvolični Janus Ti kelih podaja.

V zlato okovan, zvrhan prelite krvi.

Piješ in se opiješ.

Tvoja usta so polna zlata.

Brezzoba usta onemoglega starca.

Usnjene hlače, zlate copatke, v krvi namočen škrlat.

Prgišče zlata blesti do neba.

Tatu, najbolj osebna oblika nakita.

NAKIT OSTANE. DEDIŠČINA, NAŠ NAJDRAGOCENEJŠI NAKIT. ARHEOLOŠKI NAKIT IZ BEOGRADA, TOLMINA, BREŽIC, KRANJA IN KOPRA. TATU, NAJBOLJ OSEBNA OBLIKA NAKITA. JEWELLERY REMAINS FOREVER. HERITAGE, OUR MOST PRECIOUS JEWELLERY. ARCHAEOLOGICAL JEWELLERY FROM BELGRADE, TOLMIN, BREŽICE, KRANJ AND KOPER. TATTOO, THE MOST PERSONAL FORM OF JEWELLERY. Urednica, muzeološki vodja / Editor, head of exhibition: V. Perko Avtorji besedil / Authors of texts: V. Perko, S. Krunić, M. Ignjatović, M. Mlinar, J. Puhar, M. Sakara Sučević, R. Cunja, L. Jaklič, A. Preložnik, J. Lux Predmeti so last / Items are property: Muzej mesta Beograd, Srbija, Gorenjski muzej Kranj, Pokrajinski muzej Koper, Posavski muzej Brežice, Tolminski muzej Tolmin Fotografije / Photographs: V. Popović, Muzej mesta Beograd, N. Tasić, T. Lauko, V. Doberlet, Gorenjski muzej Kranj, L. Jaklič, M. Kot, 3D ATA Magelan Skupina d.o.o. Kranj, Arhej d.o.o., J. Puhar, Arhiv Posavskega muzeja Brežice, G. Molan, S. Olić, M. Grego, M. Mlinar, Arhiv Tolminskega muzeja, D. Svoljšak, J. Jeraša, Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper, L. Berdin Avtorska fotografija / © Photographs: M. Kot Risbe / Drawings: M. Zorović, akad. slikar, I. Jeras Dimovska, akad. slikarka Računalniška obdelava in animacije / Computer processing and animation: L. Jaklič, M. Kot, A. Lazar, 3D ATA Magelan Skupina d.o.o. Kranj Film in virtualne rekonstrukcije / Film and virtual reconstructions: Muzej mesta Beograd, Srbija Lektoriranje / Proofreading: J. Babnik Prevodi / Translation: L. Hauptman, L. Jaklič, V. Perko Oblikovanje / Design: P. Strman Tisk / Print: Tiskarna Jagraf d.o.o.

Konservatorska in restavratorska dela / Conservation and restavration works: Z. Kramar, Gorenjski muzej Kranj, J. Lorber, Posavski muzej Brežice, A. Virag, Z. Milič, Narodni muzej Slovenije, J. Šubic Prislan, Goriški muzej, Ž. Hočevar Gorenjski muzej / Museum of Gorenjska, zanj / for: M. Žibert, direktorica / Director

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 739.1/.2(497.4+497.11Beograd)(083.824) 904:739.1/.2(497.4+497.11Beograd)(083.824) 903.25(497.4+497.11Beograd)(083.824)

NAKIT ostane : dediščina, naš najdragocenejši nakit : arheološki nakit iz Beograda, Tolmina, Brežic, Kranja in Kopra : tatu, najbolj osebna oblika nakita / [avtorji besedil V. Perko ... et al.] ; urednica V. Perko ; fotografije V. Popović ; risbe M. Zorović ; prevodi L. Hauptman]. - [Kranj] : Gorenjski muzej, [2018] ISBN 978-961-6478-95-3 1. Perko, Verena 295752448

GORENJSKI MUZEJ

Kazalo

I. DEL: NAKIT SKOZI ARHEOLOŠKA OBDOBJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Verena Perko DEDIŠČINA, NAJDRAGOCENEJŠI BISER ALI ZAKAJ V LETU KULTURNE DEDIŠČINE RAZSTAVA O NAKITU Spremna beseda k razstavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Slavica Krunić, Milorad Ignjatović RIMSKI NAKIT IZ BEOGRADA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Miha Mlinar GENIUS LOCI ARHEOLOŠKEGA POSOČJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Jana Puhar ARISTOKRATINJE, BOJEVNIKI, MATRONE ...

NAKIT V TISOČLETJIH POSAVJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Maša Sakara Sučević DAMA Z ZLATIMI UHANI S KRIŽIŠČA PRI SPODNJIH ŠKOFIJAH . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 Verena Perko NAJDBE, KI SO PONESLE IME KRANJA V SVET . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 Judita Lux DEKLICA S SREBRNIMA ZAPONKAMA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 Radovan Cunja ARHEOLOŠKI NAKIT IZ KOPRA IN PREDLOKE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 II. DEL: TATU, NAJBOLJ OSEBNA OBLIKA NAKITA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 Lailan Jaklič NEPOZABEN VTIS IN ILUZIJE VEČNOSTI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 Lailan Jaklič ZGODBE: MOJA TETOVAŽA, TO SEM JAZ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148 Lailan Jaklič ARHEOLOGINJA, FOTOGRAFINJA IN MOJSTRICA NOVIH TEHNOLOŠKIH ZNANJ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150 Marko Kot ARHEOLOG, FOTOGRAF IN MOJSTER SODOBNE 3D TEHNOLOGIJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 III. DEL: ILIJA VABEC, OBLIKOVALEC NAKITA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153 Ilija Vabec OBLIKOVALEC NAKITA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154 IV. DEL: ANGLEŠKI PREVODI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157

I.

DEL: NAKIT SKOZI ARHEOLOÅ KA OBDOBJA

9

DEDIŠČINA, NAJDRAGOCENEJŠI BISER ALI ZAKAJ V LETU KULTURNE DEDIŠČINE RAZSTAVA O NAKITU

Slovenija ima izjemno bogato in nenavadno raznoliko naravno in kulturno dediščino. Že samo ime dediščina da vedeti, da je to nekaj, kar smo podedovali od prednikov in za kar nimamo nobenih posebnih zaslug. Čustvena obarvanost pa neprikrito nakazuje naše obveze do neločljivo povezane dediščinske celote okolja in kulture, osebne in hkrati tudi družbene, naše skupne slovenske »dote«. Še več, dediščina nas kot vrednota zavezuje k varovanju in ohranjanju zanamcem kot edinstvene, pa vendar silno krhke vrednote danega življenjskega okolja. Njeno varovanje in ohranjanje pa ljudem, ki smo v dediščinskih službah, posebej še muzejih, ni zgolj sinekurna, službena naloga, temveč dolžnost urad­ ne in osebne narave.

Beseda dediščina vključuje tudi že obvezo, ki ni zgolj etičnega pomena, na kar nas nenehno opozarjajo številne mednarodne listine in domača zakonodaja. Zaveza varovanja in ohranjanja je predvsem moralnega značaja.

Nagovarja in obvezuje vsakega posameznika na ravni osebne odločitve. Odločitev ZA je brez dvoma odločitev altruističnega, presegajočega značaja, ki nas odpira k razmišljanju o pomenu dobrega in skupnega in kar je v sodobni, tekoči moderni, kjer ni nič več oprijemljivega in niti za ped trdnosti pod nogami sodobnega človeka, neprecenljivega, morda celo presodnega pomena. Dediščina nas neopazno sili k razmišljanju o pomenskosti stvari, če sledimo njenemu najbolj notranjemu klicu, pa tudi k delovanju za druge. S to mislijo se približamo znameniti ugotovitvi Hanne Arendt o žalostni resnici današnjega časa, da največ zlega storijo ljudje, ki se ni-

Spremna beseda k razstavi

10

koli ne potrudijo razpoznavati med dobrim in slabim.

In v tem pomenu je dediščina resnično nezamenljiv kamen človekovanja.

Z razstavo želimo sporočiti, da je dediščina podobno kot biseri s kraljevske krone najdragocenejše in najbolj edinstveno blago vsakega naroda in hkrati tudi skupnosti človeštva. Za razliko od biserov in zlata pa dediščine ni mogoče na novo kupiti, ne rekonstruirati ali kako drugače poustvariti. Enkrat uničena, za vedno uničena, pa naj si bodo to stoletni gozdovi, bistri potoki, tisočletna arheološka najdišča in tam odkriti predmeti, zgodovinska mestna središča, podeželska in kmečka naselja, kozolci ali materni jezik. Da bi bilo še huje, mogoče jo je ohranjati zgolj nekaj časa: je minljiva kot samo človeštvo. Edini način, da jo ohranjamo, je vključevanje dediščinskih znanj, sporočil in vrednot v vzgojo ter kulturo. V naš vsakdan.

Vsa dediščina je nastajala podobno kot nakit. Kamni od tu in tam, zlato iz slabo plačanih delovnih rok, oblika in lesk, ki sta odraz nakopičenega, od vsepovsod napaberkovanega in skrbno negovanega obrtnega znanja ter odnosa, ki nemalokrat meji na ljubezen – obrtnika do izdelka, lastnika do nakita, ki ga skrbno izbere in še skrbneje nosi ter hrani kot del osebnega zaklada.

Natanko tako je tudi z dediščino. Od vsepovsod izvira znanje in material, iz katerega je bila izdelana ali celo prinesena. Mnogi so jo ustvarjali, tisoči so jo uporabljali, varovali in domala v ljubezenskem odnosu ohranjali. In še mnogo, nesluteno več je bilo uničenega in je za vekomaj izginilo iz sveta in nazadnje večidel tudi iz spomina. Dediščino, ki je nastajala na naših tleh in smo jo sprejeli od svojih prednikov, upravičeno imenujemo »naša«. Pa je vendar hkrati tudi dediščina vsega človeštva. In ne le da je nima nihče pravice uničevati, nasprotno, vsakdo jo je dolžan po svojih močeh in v skladu s svojim znanjem ter družbeno vlogo zavestno in vztrajno ohranjati. Dolžnost ohranjati dediščino pripada nam vsem, ni le stvar ustanov in čedalje bolj kafkovske »države hrošča Gregorja«. Postavlja pa se logično vprašanje: katera dediščina je vredna ohranjanja in kaj je v resnici »naša« dediščina? Tudi pri tem vprašanju

11

nas zelo učinkovito nagovarja nakit. Nekomu pomenijo vrednost zgolj diamanti, drugemu predstavlja pravo vrednost zlato, večini pa pomeni neprecenljivo vrednost (navaden) predmet, ki nas povezuje z ljubo osebo, krajem posebnega doživetja ali pomembnim dogodkom.

Podobno kot nakit je tudi dediščina »tisto« nekaj, kar nas neločljivo povezuje, nam omogoča neposredno komunikacijo in spominjanje na ljudi ali dogodke, ki so morda za večino nepomembni, nam pa vlivajo moč, dajejo veselje ali blažijo žalost in samoto. Tako kot dragoceni nakit je lahko tudi dediščina ukradena in leži nagrabljena v pomembnih muzejih sveta kot zvesta pričevalka človekovega pohlepa, krivične oblasti in brezobzirne moči imperializma. Z razstavo želimo opozoriti, da so vse oblike dediščine neprecenljive, tudi tiste »majhne«, manj opazne, pa zato nič manj pomembne za skupnost, ki jo varuje in ohranja. Tako kot nakit je tudi dediščina, še tako skromna in neopazna, nosilka vrednot, verovanj in znanj. Daje prostoru pečat edinstvenosti in izvirnosti ter omogoča skupnosti, da se čuti vredno in izbrano. In predvsem, kot trdi Tomislav Šola, da prepoznava dediščino svojega lastnega okolja kot življenjsko vrednoto, ki jo je treba ohranjati zanamcem.

Nakit je – podobno kot vsa naša dediščina – osebna vez in način sporazumevanja z okolico. Včasih pa tudi oblika notranjega pogovora s samim seboj in z nevidnim, duhovnim svetom onstranstva. Z diamantnim prstanom sporoča mlado dekle o svojem izvoru in družbeni moči družine ali kar obeh družin, bolj malo pa izvemo o njenih čustvih. Podobno so uplenjeni zakladi velikih muzejev imperialnih držav neizmeren vir znanja o preteklosti, izpričujejo pa vendarle več o plenjenju kot spoštovanju do ljudi in človeških vrednot. In morda se v tem skriva tudi odgovor na sodobno modo tetoviranja: da gre za okrasje z veliko sporočilno močjo, ni dvoma.

Morda smemo v vsesplošni poplavi tetoviranja prepoznati podobno hotenje, kot smo mu bili priča pri generaciji 68 prejšnjega stoletja, ko so se mladi z glasbo, marihuano, plastičnim nakitom in cvetjem uprli politiki nasilja in brezobzirnega kapitala. Ob prevzemu oblasti pa brž odložili cvetje, ceneno marihuano zamenjali s »sladkorjem v prahu«, plastiko pa so nadomestile banč-

12

ne kartice in – seveda – nesmrtni diamanti! Generacija, ki je pred nami, se je v skladu z do skrajnosti razpršeno, brezosebno družbo v rokah multinacionalk in Kapitala obrnila sama vase. Dialog je postal monolog s svojim notranjim svetom, čustveno izpraznjenost medsebojnih odnosov je napolnil intenziven dialog z nevidnim.

Generacija mladih si je izbrala lastno kožo kot najintimnejši, najdragocenejši »kos« nakita in najbolj osebno vrsto komunikacije v razosebljenem sodobnem svetu.

Vse drugo je (mladim) odvzeto in to je morda tudi najgloblji vzrok, da se odločajo za najintimnejše okrasje, nakit kot del telesa. Tatu kot del osebnosti.

Nakit je bil nekoč izdelan po naročilu, po meri naročnika, v skladu z njegovim družbenim statusom, spolom, stanom in okusom. Nakit je varoval pred zlimi duhovi, vlival skrivnostne kozmične moči ali zdravil.

Nakit nikoli ni bil le okras, kot dandanašnji sklepamo po brezosebnem, pogosto pa tudi brezokusnem industrijskem nakitnem izdelku. Nakit je bil, podobno kot danes skrbno izbran tatu, del osebnosti. Tudi to sporočilo je zaobjeto v razstavljenih kosih nakita, večinoma odkritega v grobovih. Od njega se umrli niso ločili niti po smrti, spremljal jih je v onstranstvo, kar potrjuje, da je nakit nekaj osebnega, neločljivo povezanega z lastnikom in svetom njegovih duhovnih vrednot. Pripadnost, niti ne nujno tudi lastništvo, pa ne preneha s smrtjo.

Nakit je bil človekova intimna, največkrat neubesedena komunikacija z okoljem. Bil je osebna nota in izraz, ki je omogočil preseči čas življenja in prestopiti bregove smrti; podobno kot je presežna tudi najgloblja bit človeka samega.

To je tudi najpomembnejše sporočilo pričujoče razstave. Dediščina je najdragocenejši okras posameznega naroda in hkrati vsega človeštva. V njej je zapisana vsa raznorodnost našega znanja in raznovrstnost naših vrednot. Povezuje nas, ločuje in odlikuje. Uči nas o koreninah dobrega in zla. Uči nas sporazumevanja in spoštovanja drugačnosti. Toda le tedaj, ko ponotranjimo njene resnične vrednote in dovolimo, da nas presežejo. Dediščina nas uči čuditi se in občudovati, ljubiti in se spominjati – z veseljem, a tudi s katarzičnim obžalovanjem.

Spominjanje pa je, tako Paul Ricoer, temelj pravičnosti.

Panoramski pogled na Kalemegdan z ostanki trdnjav (foto N. Tasić)

17

Rimski nakit iz Beograda

Nil non permittit mulier sibi, turpe putat nil, cum viridis gemmas collo circumdedit et cum auribus extentis magnos commisit elenchos.

Intolerabilius nihil est quam femina dives.

Iuvenalis Sat. VI: 457–507

• Ženščina! Kaj vse si dovoli in misli, da ni nič narobe, če dragulje na ušesa, vrat obeša, kot bila bi mlada, pa se ji v gube razpotegnjene bogato biserje poveša.

Nič ni bolj odvratnega, kot je načičkana babura!

Juvenal, Sat. VI: 457–507 Antični avtorji so zapustili veliko besedil o zlatu in srebru, ne manjka tudi spisov o nakitu in razmišljanj o vzrokih za lepotičenje pri Rimljanih. Vzroki, ki jih najdemo v starih besedilih pa tudi na napisnih kamnih, so včasih praktične, včasih pa magično-religijske narave.

Vsekakor ni lahko odgovoriti na vprašanje, kaj so pravi motivi za nošnjo nakita. Pri znanstvenih analizah je treba upoštevati, da raznoličnost nakita omogoča prepoznati poreklo in umeščanje v čas nastanka ter uporabe, daje dovolj podatkov, da lahko sklepamo o družbenem položaju lastnika ali lastnice nakita, nudi vpogled v tedanjo družbo, okus in premožnost, veliko pa pove tudi o izobrazbi in kulturi lastnika.

Slavica Krunić, Milorad Ignjatović, Muzej mesta Beograd, Srbija

18

Arheologi se strinjajo, da se je nakit nosil na vidnem mestu, namenjen je bil poudarjanju lepote ali moči tistega, ki ga je nosil. Pripisovali so mu magično zaščitniško in zdravilno moč, ki je bila lastna plemenitim kovinam in kamnom; ti so hkrati poudarjali plemenitost in tudi bogastvo lastnika. Predmete iz dragocenih materialov so podarjali božanstvom v templjih, posebej Ateni – Minervi, Afroditi – Veneri, Asklepiju – Eskulapu in drugim. Darovi so božanstvu posredovali prošnje ali zahvalo darovalca. Večinoma so ta božanstva zagotavljala blagostanje in zdravje, zato je imel nakit tudi nalogo zaščititi pred boleznimi, omogočal je uspeh in napredovanje, darovanje samo pa je utrjevalo vero v boljše življenje. Vendar se je treba zavedati, da so bili mnogi pomeni osebne narave in so ostali prikriti. Dandanašnji ni več mogoče prepoznati vseh vidikov vraževerja, niti pojasniti, ali se je vraževerje izražalo enako v različnih delih Rimskega cesarstva, na primer v egipčanskih, britanskih ali balkanskih provincah. Seveda prepoznamo določene skupne, univerzalne značilnosti za tak ali drugačen poldragi kamen. V Sredozemlju se je nakitu z okrasom v obliki očesc pripisovalo varstvo pred zlim pogledom, kar še danes drži v dobršnem delu pastirsko-kmečkih družb, ki so zadržale večjo družbeno neenakost.

Singidun je bil vojaška utrdba ob sotočju Donave in Save. Mesto je kmalu postalo pomembno trgovsko in prometno središče. Ostanki rimske trdnjave, kastruma, ležijo na današnjem Kalemegdan. Zgradila jo je vojaška enota IV. legija Flavia Felix, ki je izbojevala pomembne zmage v osvajalnih vojnah cesarja Trajana na ozemlju današnje Romunije. Že desetletje kasneje je mesto postalo varuh poti na vedno nemirnem Balkanu. Mesto je bilo urbanistično urejeno, sredi 2. stoletja je postalo pomembno trgovsko in obrtno središče. V njem so prebivali številni staroselci, vojaki in kolonisti iz Italije ter mnogo prišlekov z Vzhoda in Male Azije. Singidun je bil vse do propada Zahodnega rimskega cesarstva gospodarsko živahno mesto. Najdbe nakita zrcalijo podobo tedanje mestne aristokracije in tudi nošo staroselskega prebivalstva.

19

Gostujoče gradivo iz Muzeja mesta Beograd je del razstave Rimski nakit iz Beograda, ki je nastala v sklopu projekta Bogastvo antičnega sveta. S projektom Muzej mesta Beograd predstavlja svoje bogate zbirke antičnega nakita iz plemenitih kovin, poldragega in dragega kamenja iz časa od 3. stoletja pred Kr. do 4. stoletja po Kr., odkritega na prostoru današnjega Beograda. Majhen del izjemno velikega bogastva, ki ga hrani Muzej mesta Beograd, slikovito izpričuje preteklost, ko je na prostoru sodobnega mesta začela nastajati antična postojanka. Izbor gradiva priča o njenih trgovskih mrežah, modi in kulturi tedanjega prebivalstva.

V rimski dobi je bil nakit zelo cenjena in redka dragotina, ki je lastniku prinašala srečo in blagodat. Nakit je bil vedno del osebne note, nosilec intimnih sporočil, neredko navdihnjenih od filozofskih misli. Pravico do dragocenega nakita je imela predvsem rimska upravna in vojaška elita, z njim je izpričevala svoj družbeni položaj, izobraženost in zasluge.

Na prostoru današnjega Beograda so Rimljani pred 2000 leti postavili vojaško trdnjavo, kastrum z imenom Singidun. Ob trdnjavi je sočasno nastajalo naselje s civilnim prebivalstvom in razsežnim grobiščem. Nakit je prišel na dan ob odkrivanju arheoloških ostankov vojaške trdnjave, kastruma, civilnega naselja in raziskav grobov tamkajšnje nekropole. Najdbe izvirno pričajo o tedanji družbeni eliti, o ljudeh, ki so imeli odločilno vlogo pri ustanavljanju mesta in organiziranju življenja v njem v prvih treh stoletjih po Kr. V tej dobi se je vojaška postojanka preoblikovala v pomembno prometno in trgovinsko središče, naraščalo je blagostanje naseljencev in antično mesto Singidun se je močno razširilo.

Razstava Rimski nakit v Beogradu je bila izobraževalnega značaja. Nastala je v okviru projekta s ciljem spodbuditi in vključiti javnost, jo povezovati in oplemenititi sodobno znanje. V ta namen so pri projektu uporabili nove marketinške metode in vključil informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Izvirna razstava je bila namenjena Beograjčanom, ki so bili povabljeni, naj obiščejo stran razstave na Facebooku in delijo svoje vtise, mnenja ter predlagajo dopolnitve ali kako drugače komentirajo razstavo.

20

Pogled s Kalemegdana na Novi Beograd, v ospredju Meštrovićev kip Zmagovalca (foto N. Tasić)

Razstava je bila na ogled v letu 2017 v Muzeju mesta Beograd, v dvorcu kneginje Ljubice, na ulici Kneza Sime Markovića 8, v zgodovinskem središču Beograda. Izbor gradiva je vključen kot osrednji del slovenske razstave Nakit ostane. Dediščina, naš najdragocenejši nakit, ki je nastala v prijateljskem sodelovanju Muzeja mesta Beograd in Gorenjskega muzeja, Posavskega muzeja Brežice, Pokrajinskega muzeja v Kopru in Tolminskega muzeja v letu, posvečenem kulturni dediščini.

Par helenističnih zlatih uhanov v obliki levje glave v tehniki filigranske žice. Datacija: 3. do 2. stoletje pred Kr., neznano najdišče; velikost 16 x 14 mm, teža 1,42 g.

Motiv leva je bil izredno priljubljen v helenistični dobi. Predstavljal je kraljevsko moč in dostojanstvo ter bil simbol sonca in junaških del, zaradi česar ga je staroselsko lokalno plemstvo željno sprejelo in nosilo.

21

Nastanek mesta Singidun ob sotočju Donave in Save Podonavje slovi po bogatih nanosih plodne zemlje z obiljem voda, kar je nadvse primerno okolje za razvoj kmetijstva z živinorejo. Znana so tudi številna rudna nahajališča, ki jih je izkoriščalo že tamkajšnje staro prebivalstvo pred prihodom Slovanov. Prazgodovinska plemena so gojila živahne stike z grškimi in drugimi sredozemskimi središči, o čemer pričajo bogate arheološke najdbe z beograjskega prazgodovinskega grobišča na Karaburmi.

Prostor sodobnega mesta Beograd je bil na začetku prvega tisočletja po Kr. vključen v Rimsko cesarstvo.

Cesar Avgust je razširil meje na Donavo. Vojaški tabor na današnjem Kalemegdanu je bil zgrajen na začetku 2. stoletja po Kr. Bil je izredno pomembna strateška točka v Donavski obrambni pokrajini in sedež IV. Flavijeve legije s 6000 vojaki. Ob vojaški trdnjavi je zrastlo naselje civilnega prebivalstva, imelo je značilnosti novih imperialnih, pravilno začrtanih urbanih naselij.

V starorimskem svetu je rog izobilja sodil k atributom boginje Fortune, muhaste prinašalke sreče, bil pa je tudi simbol cesarske moči. Trije rogovi izobilja utrjujejo podobo vladarskega trojstva cesarjev Septimija Severa in njegovih sinov, sovladarjev Karakala in Geta. Najverjetneje je bila sponka cesarsko darilo visokemu, zvestemu vojaškemu osebju, morda pa tudi kateremu od magistratov, upravnikov civilnega naselja Trikornij na tleh današnjega Ritopeka, ki je bil pod cesarsko upravo.

22

Srebrne sponke za obleko, fibule, spodnja v obliki roga izobilja.

Datacija: konec 2., začetek 3. stoletja po Kr., najdišče Vodice, Ritopek, odkup od Vladimirja Markovića; velikost 25 x 20 mm, teža 7,41 g.

23

Rimska vojska v trdnjavi Singidun Močna vojaška enota je naslednja štiri stoletja omogočala mirno življenje prebivalcem Singiduna, varno trgovsko središče in zatočišče popotnikom. Mesto so sčasoma naselili vojaški veterani, obrtniki, trgovci in ljudje, ki so prišli skupaj z vojsko.

Veteranom in mestnim uradnikom so bila dodeljena najboljša zemljišča, da so s pridelki oskrbovali mestne tržnice. Na podeželju so zrastle številne gospodarske posesti in vile, ki so dajale obilen zaslužek in kjer so premožni preživljali prosti čas.

Prebivalstvo antičnega mesta Singidun Ob vojaški trdnjavi je kmalu zrastlo civilno naselje Singidun, ki je med 1. in 3. stoletjem po Kr. doseglo največji razcvet. Meščani so bili deležni državljanskih pravic, Singidun pa je imel pravni status urbanega naselja s statusom civitas. Okoli leta 169 je pridobilo status municipija in čez nekaj desetletij postalo kolonija, kar je prebivalcem zagotavljalo polnopravne državljanske pravice. Pridobljeni status je močno pospešil gospodarski razvoj in ugodno vplival na premoženje meščanov.

Razvile so se številne obrti in široka trgovska mreža, ki je po vodnih poteh in cestah Singidun povezovala tudi z najbolj oddaljenimi kraji cesarstva.

Zlate in pozlačene križne sponke so služile kot vojaška odlikovanja, dodeljena visokim častnikom ob državnih praznikih, obletnicah cesarjeve vlade ali pomembnih zmagah. Napis FELIX VTERE je voščilnica dobitniku, kot nekakšen klic k dobri sreči.

Sarkofag je pripadal zasebnemu pokopališču, ki je sodilo k razkošni podeželski vili Klavdija Valentinijana, uslužbenca mestne uprave Singiduna, ki ga poznamo z antičnih kamnitih napisov. Prestižen smaragdni nakit in pokop v kamnitem sarkofagu pričajo, da je bil v njem pokopan nekdo od članov upravnikove družine, najverjetneje njegova soproga Aurelia Probila.

24

Pozlačene križne sponke, med njimi fibula, z napisom FELIX in VTERE na obeh straneh loka. Datacija: začetek 4. stoletja po Kr., neznano najdišče; velikost 64 x 47 mm, teža 23,18 g.

25

Deli ogrlice s smaragdnimi jagodami. Ogrlica je bila odkrita v sarkofagu pokopane žene. Datacija: konec 3., 4. stoletja po Kr., najdišče Kalemi, Železnik, arheološka izkopavanja 1988; velikost 15 x 12 mm, teža 5,08 g.

26

Gema, vrezana v karneol s predstavo boginje Fortune in približujoče se ji Viktorije, prinašalke dobrih novic in izpolnjenih želja.

Datacija: 2. do 3. stoletje, najdišče 1. Dizdareva kula, Kalemegdan – Gornji grad, arheološka izkopavanja 1969; velikost 15,5 x 12 x 3 mm, teža 0,75 g.

O priljubljenosti boginje Fortune priča več kot devetdeset nadimkov, ki so ji jih Rimljani pridajali k njenemu imenu glede na priložnost njenega čaščenja in potrebe, ki so jih imeli. Bolj priljubljena je bila v primorskih krajih, kjer so jo najpogosteje častili mornarji, špediterji in trgovci, ki so prevažali blago z ladjami. Na gemi, odkriti na Kalemegdanu, je boginja upodobljena s palmovo vejo v rokah, ki je bila znak vodnih božanstev. Upoštevajoč neposredno bližino reke Donave bi lahko bila Fortuna tudi zaščitnica Singiduna.

Zajec v mladeničevi roki omogoča prepoznati upodobitev Ahila v mladeniških letih. Njegovo čaščenje je bilo zelo razširjeno v Podonavju. Junakovo kratko življenje, opisano v trojanskih epih, je bilo polno sijajnih zmag in uspehov. Vsi so bili povezani z vrlinami, ki jih je junak pridobil z naporno vadbo in dolgotrajnim učenjem, kar so sijajni zgledi, ki naj bi vodili plemiško mladino v letih odraščanja.

27

Bronast prstan z gemo z upodobitvijo Ahilovega pobožanstvenja.

Datacija: 3. stoletje, najdišče 12. Nasad, ustje pri Obrenovcu, arheološka izkopavanja 1967; šir. 11 mm, teža 2,37 g.

Življenje v rimski dobi na tleh današnjega Beograda Naselje Singidun se je hitro širilo in prebivalstvo naraščalo, največji razcvet je mesto doživelo v 3. stoletju.

Arheološke raziskave razkrivajo številne staroselce in pripadnike vojske, ki je večidel prihajala v Singidun iz celotne province Mezije (današnja Srbija). Med njimi pa srečamo tudi priseljence iz Grčije, Male Azije, obrtnike iz Sirije in Egipta, pa tudi meščane mest, ki so bila pomembni industrijski centri, kot npr. Akvileja, današnji Oglej, in iz drugih severnoitalskih mest. Prišleki so v mesto zanesli drugačne navade, svoja verovanja, kulte in rituale ter drugačen način življenja. Singidunska skupnost je bila strpna in odprta do medsebojnih razlik, kar je značilnost vsega Rimskega cesarstva in je omogočalo sožitje ter pospeševalo gospodarski razvoj.

28

Zlat prstan z gemo iz karneola, nenavadne oblike.

Datacija: 4. stoletje, najdišče 2. Cvijeta Zuzorić, Mali Kalemegdan, arheološka izkopavanja 1973; velikost 31 x 23 mm, teža 3,61 g.

V antiki so ljudje verjeli, da poldragi kamen karneol vliva hrabrost tistemu, ki ga nosi, veljalo pa je tudi prepričanje, da zdravi rane, zadane z orožjem. Antični pisec Teofrast celo razlikuje med temno rdečim karneolom, ki je bil moške narave, in ženskim oranžnim. Teofrast je bil grški filozof in preučevalec narave mineralov. Živel je v 4. stoletju pred Kr., je avtor najstarejšega spisa o izvoru in naravi poldragih in dragih kamnov.

Gema iz temnega karneola z vrezanimi podobami roga izobilja, delfina, tripoda in kantaros, simbolov, za katere je veljalo, da prinašajo blagostanje in zagotavljajo srečo posebej vojakom. Datacija: 3. do 4. stoletje, najdišče 4. Študentski trg – rimsko kopališče, arheološka izkopavanja 1969; velikost 18,8 x 15 x 4,1 mm, teža 1,64 g.

29

Staroselsko prebivalstvo in njihova tradicija Staroselsko prebivalstvo Balkana se je sčasoma spojilo s prišleki. Arheološko jih je mogoče prepoznati predvsem po ostankih noše in značilnem nakitu, včasih tudi po imenih, ki pa so redkeje zapisana kot imena latinskih in grških priseljencev.

Pokopališča so se po rimski navadi raztezala ob poteh, ki so vodila v mesto. Največje je ležalo ob vojaški poti, ki danes sovpada z Bulevarjem kralja Aleksandra. V delu raziskane rimske nekropole nasproti Univerzitetne knjižnice je bila odkrita zidana grobnica. V njej je bila pokopana žena z bogatim nakitom in številnimi predmeti, ki so jo spremljali v onstranstvo. Med gradivom je mogoče prepoznati staroselsko tradicijo, značilno za nošo staroselk na Balkanu. Ostanki zlatih niti so omogočili prepoznati zlato izvezeno torbico, v njej so bili kosi jantarja in bronasti novci za plačilo posmrtnega potovanja v onstranstvo.

Ogrlični niz, odkrit v grobnici, sestavljajo jagode iz srebra, stekla, poldragega kamenja in biserovine. Ogrlica je čarobna, na njej zlahka prepoznamo člene, izdelane iz predmetov, odkritih na rečnih bregovih Donave.

Skoraj gotovo je pripadala staroselski ženski noši. Prevladujejo drobne steklene jagode zelene barve in modre z raznobarvnimi očesci, ki so značilne za lokalno nošo 3. in 2. stoletja pred Kr. Jagode z očesci so varovale pred urokom zlega pogleda.

Trgovina z jantarjem je že pred štirimi tisočletji povezovala vsa ljudstva Evrope, zaradi česar so si miti in pripovedke o jantarju povsod zelo podobni. Jantar je bil modni nakit železnodobnih prebivalcev osrednjega Balkana. Najdemo ga predvsem v knežjih grobovih.

Predstavlja sončno moč in izvor življenja, od nekdaj pa so cenili njegovo blagodejnost. Najverjetneje so ga povezovali z Apolonovim kultom, ki se navezuje na sončevo obredje in je zaščitnik herojskih dejanj ter zmagovalcev nad temo.

30

Ogrlični niz s 96 steklenimi jagodami in kamejo s figuro bradatega božanstva, najverjetneje Zevsa ali Jupitra.

Datacija: konec 1. ali začetek 2. stoletja po Kr, ni znano, kako je ogrlica prišla v muzejsko zbirko, niti, kje je bila odkrita; velikost 13 x 14,5 x 5,9 mm, teža 45,57 g.

31

Sporočilo s prstana Prstane je nosilo premožnejše prebivalstvo Singiduna, tako moški kot ženske in otroci. Podobno kot danes so bile zlate rinčice in prstani znak zaobljubnega darila, kot sta zaroka in poroka. Prstani, okrašeni z vrezanimi motivi, pa so služili kot osebni pečatnik.

Zlati in srebrni ter prstani z dragimi kamni so bili redki, bili so znak le najbogatejših. Pogosto so bili okrašeni z vrezanimi gemami in kamejami, izdelani v tehniki filigrana ali pa še zahtevnejše granulacije. V grobovih Singiduna je bil najden le po en primerek, znano pa je, da so zlasti bogate Rimljanke nosile prstane na vsakem prstu, včasih celo na slehernem členku posameznega prsta, razen na palcu, ki je veljal za nespodobnega (podobno kot danes sredinec).

Posrebren prstan z gemo iz dvoslojnega ahata z dvovrstičnim latinskim napisom S(e)PT(imus) ARRI(us)/R(e)I, tolmačimo ga kot sporočilo: Opravka imaš s Septimijem Arijem.

Datacija: 2. do 3. stoletje po Kr., najdišče 5. Stara Glavnjača – ruševine hiš v naselju; širina prstana 15 mm, teža 7,08 g.

Največji del rimskodobnega Singiduna je bil odkrit ob gradbenih delih. 11. oktobra 1967 so delavci pri gradnji tiskarne Borba naleteli na dva sarkofaga in po kostnih ostankih presodili, da gre za otroški grob.

32

Zlat prstan, osmerokotno oblikovan. Datacija: druga polovica 2. do začetka 3. stoletja, najdišče zgradba Borbe, sarkofag, gradbeni posegi 1967; širina 16 mm, višina 14 mm, teža 6,73 g.

Prstan z upodobitvijo Marsa.

Datacija: druga polovica 3. stoletja, Beograd, Majke Jevrosime št. 47, grobnica št.

13, zaščitna izkopavanja 1956, zlato, dvobarvni, črn in moder ahat, tehnika ulivanja, vrezovanja in poliranja z gravuro; širina prstana 10,3 mm, teža 2,57 g.

Zlat prstan z ahatno gemo s podobo škorpijona.

Datacija: 3. stoletje, najdišče 3. Šine, Veliki Kalemegdan, arheološka izkopavanja 2009; širina prstana 10,75 mm, teža 10,40 g.

33

Verovanja, verstva in zaščitna moč nakita Masiven, na sredini razširjen, v ovalno kaseto oblikovan prstan z vdeto gemo. Rame prstana okrašeno z volutama in vrezi. Ahatna gema je okrašena s figuro Marsa, obrnjenega na levo in s trofejo v desni roki, medtem ko v levici drži kopje, preko desnega ramena pada ogrinjalo; Škorpijon predstavlja zodiakalno podobo, v kateri je bil rojen lastnik prstana. Za škorpijona je veljalo, da je močno gnostično znamenje, ki deluje pozitivno na možatost, krepi delovanje genitalnih organov in izboljšuje značaj lastnika.

O koncu Singiduna Kriza rimskega imperija se je zrcalila tudi v življenju mesta Singidun. Od konca 4. stoletja se je obseg naselja drastično skrčil, pokopališča so se pomaknila v neposredno bližino trdnjave. Predmeti, odkriti v grobovih, in ostanki poznorimskih stavb kažejo, da se je Singidun skrčil v četverostolpno trdnjavo v bližini današnje Dizdareve kule.

Nakit iz grobov kaže severnjaške, germanske značilnosti, iz česar sklepamo na prisotnost germanskih priseljencev, federatov, ki so služili kot najemniki v rimski armadi.

Poslednji uglednež antičnega Singiduna Iz poznega, delno že porušenega Singiduna, ki je počasi že prevzemal podeželsko podobo, je znan njegov najbolj ugleden meščan, rimski cesar Jovinian. Krpanovskega videza in hrabrega srca je bil kot sin Varonijana mnogokrat odlikovan častnik rimske vojske. Nazadnje je postal cesar in po tedanjih običajih dosegel božanske časti dvornih višav. Kmalu za tem, ko je ugasnila Jovinianova kratka cesarska slava, je v ruševinah končal tudi nekdaj slavni Singidun.

Strokovna sodelavca pri razstavi: Vlada Popović in Jugoslav Pendić Razstava je nastala s finančno podporo mesta Beograd, zahvaljujoč Sekretariatu za kulturo mesta Beograda, s sredstvi JP Beograjska trdnjava in Muzeja mesta Beograd.

Most na SoÄ?i ob izpraznitvi jezera (foto M. Mlinar)

37

GENIUS LOCI ARHEOLOŠKEGA POSOČJA

Vsak prostor ima svojega genija – lat. genius loci.

Preprosto bi lahko povedali, da ima vsak kraj svoje posebnosti in značilnosti, ki jih je treba varovati. Prav to so zanimivosti, ki jih drug prostor ne pozna, in ga tako naredijo bolj zanimivega, avtentičnega ter različnega od sosedov, lahko tudi zelo podobnega, a nikoli čisto enakega. Genius loci je duh – čuvaj teh krajevnih posebnosti.

Genius loci je dediščina, podedovana od dedov. To dediščino smo prejeli v dar (zastonj) in je zato ne prodajamo, ampak le prenašamo v nadaljnje rodove.

Dediščini, tako naravna kot kulturna, sta v Posočju bogati in izraziti. Vsekakor ena brez druge ne moreta, ampak se ti dediščini morata dopolnjevati in sobivati.

Naravno dediščino Posočja predstavljajo pravljični kanjoni in slapovi Soče in njenih pritokov ter strmi vršaci nad njimi, kulturno dediščino pa je ob elementu okolja sooblikoval človek. Ob arhitekturni, etnološki in dialektološki raznovrstnosti tega prostora so tudi arheološki predmeti tisti, ki nam (čeprav po navadi brez napisnega polja) poskušajo sporočiti, kdo in kakšni so bili ti ljudje, ki so jih nosili ali imeli, kakšen je bil njihov položaj v družbi, kakšen je bil njihov slog oblačenja in podobno.

Arheološka dediščina Posočja je bogata in ji sledimo desetine tisočletij v preteklost. Kdo danes (še) ne pozna koščene najdbe 60.000 let stare piščali iz jame Divje babe pod Šebreljsko planoto, na katero je igral neandertalec. Izjemen dokument (spet brez napisnega polja) prazgodovine glasbene umetnosti in njenih prvih avtorjev ter izvajalcev.

Miha Mlinar, Tolminski muzej Tolmin

38

Najdbe iz bronastodobnega zaklada s Kanalskega Vrha (foto: M. Grego, fototeka Tolminskega muzeja).

Bronastodobni pečat so prostoru zapustile najdbe iz po naključju odkritega »zaklada« s Kanalskega Vrha.

Ob vrhunski estetiki bronastodobnih oblikovalcev in livarjev izpred treh tisočletij zaklad skriva še veliko simbolike, ki se ji danes z različnimi metodami poskušamo znova približati.

Veliko sledov je zapustila starejšeželeznodobna svetolucijska kultura, ki se je po pogrebnem obredju, morda tudi po zasnovanosti naselbin in arhitekturi, spogledovala z italskimi in južnoalpskimi kulturami, medtem ko so nekatere najdbe iste ali vsaj zelo podobne tudi predmetom iz osrednjeslovenskega ali dolenjskega prostora.

Tudi njena naslednica, mlajšeželeznodobna idrijska kultura, se je v zadnjih treh predkrščanskih stoletjih bolj ali manj držala tradicije svoje predhodnice. Vsaj brez vplivov (če ne tudi manjših preseljevanj) Keltov tudi v Posočju ni šlo, kot kažejo predvsem najdbe z novo odkritih najdišč Bizjakova hiša v Kobaridu in Srpenica.

Z Rimljani se začne prva »globalizacija« Evrope in Sredozemlja, kar kažejo tudi najdišča in najdbe v Posočju, ki so že s Kristusovim rojstvom skorajda klonila napredku, romanizaciji in rimski omiki. Vseeno pa je

39

Rimski žgani grob z Lipičarjevega vrta na Mostu na Soči – pokop je bil izveden v povsem železnodobni tradiciji (foto: M. Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja).

Bronasta okrasna zaponka s konca 10. stoletja z najdišča Tolmin – sv. Urh (foto: M. Grego, fototeka Tolminskega muzeja).

marsikateri zavedni Posočan še dolgo ostal zvest svojim navadam in običajem, kot je razvidno z nekaterih povsem prazgodovinsko »obarvanih« najdb, ki so bile odkrite v rimskih grobovih s konca 1. ali 2. stoletja na grobišču na Mostu na Soči.

Ob zadnjih vzdihljajih antične civilizacije smo spet priča sobivanju različnih etničnih in kulturnih elementov, kar je razvidno na osnovi ovrednotenja arheoloških najdb z najdišča Tonovcov grad pri Kobaridu, poznoantične naselbine in najstarejšega starokrščanskega središča Posočja.

Dokončno etnično podobo Posočja so oblikovali Slovani. Vsekakor je bil njihov prihod vezan na ne popolnoma izpraznjen prostor ob Soči, predvsem pa na stik s tisočletno dediščino prebivalstva, ki je znalo gospodariti in preživeti v skromnih razmerah.

40

Arheološki nakit železnodobnega Posočja: med lokalnim in nadregionalnim Arheološko dediščino sestavljajo najdišča in najdbe. Med arheološkimi najdbami zavzemajo zelo pomembno mesto nakitni predmeti, ki pa jih velikokrat težko razlikujemo od predmetov, ki so predstavljali dele noše. Eden od predmetov, ki se je iz prvotno preprostega pripomočka za spenjanje obleke sčasoma razvil v okrasni predmet in modni dodatek, je fibula – sponka ali zaponka. Ti predmeti velikokrat presenečajo tako po estetski vrednosti kot po dovršenosti in izvirnosti.

Včasih lahko nakazujejo tudi etnično ali statusno pripadnost svojih nosilcev. Ob lepoti so velikokrat tudi dober pripomoček za določanje starosti konteksta.

Posoške fibule starejše železne dobe so predmeti, ki zelo dobro kažejo na vpetost te kulture v lastni oblikovni izraz, po drugi strani pa poudarjajo medkulturno sodelovanje s sosednjimi območji. Svojstvena Posočju in območjem, ki so spadala pod okrilje železnodobne svetolucijske skupine, je bila svetolucijska fibula (1), ki je dobila ime po središčnem naselju te kulture, posoškem centru na Mostu na Soči (nekoč Sv. Lucija). Ta zaponka je značilna ženska zaponka s konca 6. ali začetka 5. stoletja pr. n. št. in je kot taka tudi pravi razpoznavni znak posoškega oblikovanja.

Dediščina velikega območja med Padom in Dolenjsko se kaže v razprostranjenosti kačastih fibul s sedlastim lokom, ki so značilne zaponke moške noše 6. stoletja pr. n. št., tudi v Posočju. Primerek z Mosta na Soči (2) je bil na loku popravljen s svinčenim ovojem, kar kaže na vrednost ali tudi simbolno vrednost tega predmeta, ki ga sicer ne bi popravljali. Da so bile tovrstne zaponke neredko popravljene s svinčenim ovojem, je opazil že Carlo Marchesetti, znameniti raziskovalec svetolucijskega grobišča s konca 19. stoletja.

Najmlajšo različico kačastih fibul predstavljajo masivne kačaste fibule z velikim diskom na loku vrste Fraore, ki so značilne za konec 5. in začetek 4. stoletja pr. n. št.

Tovrstne fibule so bile odkrite predvsem v imenitnej-

41

Zimski Most na Soči – naselbinski prostor, varovan s Sočo in z Idrijco (foto: M. Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja).

ših grobovih. Tudi primerek z Mosta na Soči (3) je bil pridatek v bogatem žarnem grobu z Mosta na Soči. V njem je bila namreč tudi atiška keramična dvoročajna posodica – skifos, poslikana z motivom sove med oljčnima vejicama.

Fibula z okroglo ploščico na loku in zaključkom v obliki ovnove glavice (4), ki je bila odkrita v grobu 10 z grobišča Repelc na Mostu na Soči, je edina tovrstna fibula iz Posočja. Povezuje mlajšehalštatske prvine z določenimi zgodnjelatenskimi elementi, ki se kažejo predvsem v pravokotno oblikovanem trakastem loku. Fibule z okroglo pločevinasto ploščico na loku so pri nas zelo redke, sicer pa se pojavljajo v širšem srednjeevropskem prostoru 5. stoletja pr. n. št.

42

Grob 10 z Repelca na Mostu na Soči med raziskavami (foto: D. Svoljšak, fototeka Tolminskega muzeja).

Močna lokalna komponenta je razvidna tudi s sprem­ ljanjem razvoja t. i. posoških živalskih fibul (5, 6), katerih razprostranjenost je vidno skoncentrirana v Posočju, predvsem v dolini Idrijce med Cerkljanskim in Mostom na Soči – le dve najdbi (Kovačevše v Vipavski dolini, Grobnik) sta bili namreč odkriti zunaj tega geografsko zamejenega prostora. Zdi se, da so bile fibule (kot primerek 5) značilne že ob koncu starejše železne dobe in so bile v različici z jantarnimi jagodami na loku (6) priljubljene še v t. i. idrijski kulturi ob koncu mlajše železne dobe. Še en primer zaprtega razvoja mlajšeželeznodobnih nakitnih predmetov na geografsko zamejenem prostoru je uhan vrste Repelc (7). To je trakast uhan iz bronaste pločevine s kvačico, kakršen je bil odkrit v grobu 14 na najdišču Repelc na Mostu na Soči. Površina je okrašena z iztolčenimi bunkicami, plašč so prvotno krasile še srebrne ploščice, od katerih so z delno ohranjenih primerkov vidni le odtisi srebra in luknjice za pritrjevanje ter vrezan okras v obliki valovnice. S primerjalno študijo pridatkov iz grobov z Idrije pri Bači in Repelca na Mostu na Soči, ki vsebujejo tovrstne uhane, je arheolog Dragan Božič ugotovil, da gre za značilen posoški ženski nakit poznolatenskega obdobja.

43

Srebrna ovratnica z najdišča

Navkljub večini nakitnih predmetov, ki so vezani na Berlotov rob (foto: T. Lauko, izdelavo v lokalnih delavnicah, so tudi v mlajšeželezno- ©Narodni muzej Slovenije). dobnem Posočju bile odkrite najdbe, ki jim primerjavo lahko najdemo le zunaj tega prostora. Posebnost predstavljata tudi prstana iz spiralno zvite žice iz groba 14 z najdišča Repelc na Mostu na Soči, od katerih je zviti in delno razlomljeni primerek srebrn (8), povsem ohranjeni pa bronast (9). Primerljivi srebrni primerki so namreč značilnost grobov na grobiščih kulture Ornavasso v poznem latenu. Tamkajšnji prstani iz spiralno zvite žice imajo zaključke prav tako okrašene s prečnimi vrezi kot bronast primerek iz mostarskega groba.

Uporaba srebrnega nakita v mlajšeželeznodobnem Posočju, predvsem v 2. in 1. stoletju pr. n. št., je bila vezana na tedanjo elito in ni bila oblikovno omejena samo na prstane in uhane. O tem pričajo bogate izvedbe ovratnic z vozli, spletenih iz treh srebrnih žic. V celoti ohranjena tovrstna ovratnica, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, izvira s svetiščnega prostora Berlotov rob na Šentviški planoti. Podobna je bila odkrita tudi na grobišču na Idriji pri Bači, a je danes izgubljena, odlomek srebrne ovratnice te vrste pa je bil odkrit tudi na že omenjenem najdišču Repelc na Mostu na Soči.

44

Na pazljivost – vsaj kar se tiče etničnega opredeljevanja nosilcev mlajšeželeznodobne idrijske kulture – nas opozarjajo nekatera nova odkritja iz Posočja. Naj omenimo bojevniška grobova z najdišč Čadrg in Srpenica, kjer je viden preplet domače in keltske komponente. Prav tako je razlika med keltskimi in nekeltskimi najdbami očitna tudi v ritualnem zakopu na najdišču Bizjakova hiša v Kobaridu.

Okrašena votla dvodelna bronasta zapestnica, narejena v keltski omiki (foto: M. Grego, fototeka Tolminskega muzeja).

45

1 Svetolucijska ločna fibula z obeski, bron. D. 5, 5 cm; datacija 6.–5. stoletje pr. n. št., Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TK 102b.

2 Kačasta fibula s sedlastim lokom in popravljeno zanko na loku, bron in svinec.

D. 6,3 cm; datacija 6. stoletje pr. n. št.; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 370.

46

3 Kačasta fibula vrste Fraore, bron. D. 8,5 cm; datacija 2. pol. 5. stoletja pr. n. št.; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 384

4 Fibula z okroglo ploščico na loku in zaključkom noge v obliki ovnove glavice, bron. D. 7,8 cm; datacija 5.–4. stoletje pr. n. št.; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 22.

47

5 Fibula z zaključkom noge v obliki živalske glavice, bron.

D. 5,7 cm; datacija 3. stoletje pr. n. št.; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 464.

6 Živalska fibula z jantarno jagodo na loku, bron in jantar. D. 5,5 cm; datacija 2.–1. stoletje pr. n. št.; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 466.

48

7 Uhan vrste Repelc, bron, vidna sled srebra. D. iztegnjene pločevine 6,8 cm, š. 1,5 cm; datacija 2.–1. stoletje pr. n. št.; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 38.

8 Odlomek prstana iz sploščene spiralno zvite žice, bron. Pr. žice 0,18–0,20 cm; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 43.

49

9 Odlomek prstana iz sploščene spiralno zvite žice, bron. Okras: prečni vrezi.

Pr. 2,4 cm; Most na Soči, hrani Tolminski muzej; inv. št. TM 42.

LITERATURA Guštin, M. 1991, Posočje v mlajše železni dobi / Posočje in der jüngeren Eisenzeit. – Katalogi in monografije 27.

Mlinar, M. 2002, Nove zanke svetolucijske uganke. Arheološke raziskave na Mostu na Soči: 2000 do 2001 / Sveta Lucija – New Stigma to the Enigma. Archaeological excavations at Most na Soči: 2000 2001, Tolmin.

Mlinar, M., T. Gerbec 2011, Keltskih konj topot: najdišče Bizjakova hiša v Kobaridu / Hear the horses of the Celts: The Bizjakova hiša site in Kobarid. Katalog razstave / Exhibition catalogue, Tolmin.

Teržan, B., F. Lo Schiavo, N. Trampuž-Orel 1984, Most na Soči (S. Lucia) II (table). – Katalogi in monografije 23/2.

Turk, I. (ur.) et. al. 1997, Mousterienska »koščena piščal« in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 2. Žbona Trkman, B., A. Bavdek 1996, Depojski najdbi s Kanalskega Vrha. – V: B. Teržan (ur.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem, Katalogi in monografije 30, 31–71.

Panorama Brežic (foto Arhiv Posavskega muzeja Brežice)

53

Aristokratinje, bojevniki, matrone ... nakit v tisočletjih Posavja.

Nakit iz arheološke zbirke Posavskega muzeja Brežice.

Ne bomo se veliko zmotili, če trdimo, da je običaj krašenja telesa (pa tudi oblačil, las, kože …) z nakitom star toliko kot človeštvo. V arheološki zbirki Posavskega muzeja Brežice hranimo predmete s časovnim razponom od mlajše kamene dobe do novega veka, ki so bili namenjeni krašenju telesa in s tem izkazovanju statusa, spola, etnične, razredne in drugih pripadnosti. Večina najdb nakita je bila odkrita ob izkopavanjih grobišč.

Nakit kot najbolj osebna od vse človekove lastnine je praviloma lastnika pospremil tudi k poslednjemu počitku. Nakita, simbolnega označevalca pomembnih življenjskih prelomnic in spremljevalca posameznikovega telesa, svojci namreč niso mogli občutiti drugače kot del pokojnika, nekaj, kar naj še poslednjič z njim odide na pot. Tu velja omeniti, da je obredje, vezano na ritual pokopa in tudi nabor predmetov, ki so jih pridajali v grobove, od kulture do kulture različen. V njem se zrcalijo družbene predstave o bivanju pred smrtjo in po njej. Pri vsem tem pa je zanimivo in povedno, da je mesto osebnega nakita ne glede na vse razlike vselej bilo ob njegovem lastniku. Ta navada pravzaprav ni nikoli prenehala in še danes ne glede na obliko pokopa posameznik mnogokrat obdrži osebni nakit. Drugače je seveda z družinskim nakitom, ki kot bogastvo in dediščina družine ostaja v rabi desetletja, celo stoletja, njegova vrednost in simbolni pomen nosilca spomina pa kljubujeta času in prehajata med rodovi.

Ključna lastnost nakita je vrednost, ki obsega polje materialnega, simbolnega in estetskega; največkrat (ne pa nujno) vsega naštetega. Lahko je izdelan iz redke in zato dragocene surovine, s katero so nemalokrat trgo-

Jana Puhar, Posavski muzej Brežice

54

V Ajdovski jami pri Nemški vasi so pri izkopavanjih odkrili del ženske zapestnice. Izdelana je iz školjke rodu Spondylus, ki izvira iz Sredozemskega morja. Zapestnico časovno umeščamo v čas prehoda mlajše kamene dobe v bakreno dobo (foto J. Puhar)

Jantarna ogrlica iz starejšeželeznodobne gomile v Velikih Malencah (foto J. Puhar)

vali na velike razdalje. Tovrsten primer so zapestnice iz morskih školjk rodu Spondylus, nabranih v Sredozemskem morju, ki so jih k zadnjemu počitku priložili pokojnici iz Ajdovske jame pri Nemški vasi blizu Krškega 4300 let pred našim štetjem (slika 1). Ali ogrlice iz baltskega jantarja, izkopane v starejšeželeznodobnih gomilah na Velikih Malencah in Libni (slika 2).

Nakit je lahko dragocen tudi zaradi uporabe novih materialov in tehnologij pri njegovi izdelavi. Grobni inventar svečenice iz Dobove, ki je poleg drugega dragocenega gradiva vseboval ogrlico z bronastimi amuleti in eno izmed najstarejših steklenih jagod, najdenih na

55

Stekleni jagodi iz pozne bronaste dobe. Odkriti sta bili ob izkopavanjih grobišča z žarnimi pokopi v Dobovi, v grobu 289 (levo) in grobu G (desno) (foto G. Molan)

naših tleh, je bil konec 2. tisočletja pred našim štetjem nedvomno neprecenljive vrednosti (sliki 3 in 4). Tako steklena pasta, izdelana iz kremenčevega peska, ki se v naših krajih prvič pojavlja v pozni bronasti dobi, kot tudi bronasta zlitina sta bili konec bronaste dobe kot relativna novost dragoceni že sami po sebi.

Vsak dvom glede vrednosti bronaste zlitine odstirajo depojske založne najdbe, kakršna je bila v Posavju najdena v Ajdovski jami pri Silovcu pri Sromljah (slika 5).

Bodisi so bile to obredne daritve, odložene na skritih, magičnih krajih, ali »vrednostnice«, skrite pred očmi in rokami nepovabljenih, v vsakem primeru kažejo na dragocenost surovine, s katero so trgovali in iz katere so izdelovali predmete z dodano vrednostjo, tudi nakit.

Mnoge ali celo večina naštetih (nekoč) dragocenih surovin je danes lažje dostopnih in prav take so njihove cene na današnjem tržišču. Ob tem pa se zdita neminljiva vrednost in sijaj zlata, ki človeštvo spremlja že vsaj od 5. tisočletja pred našim štetjem, iz časa začetkov kmetovanja in stalne naselitve.

Bronasta ogrlica z amuleti, ki je pripadala svečenici iz Dobove (foto J. Puhar).

56

Založna najdba bakrenih in bronastih predmetov iz Ajdovske jame pri Silovcu pri Sromljah (foto: J. Puhar)

Najstarejši zlat nakit, najden v Posavju, sega v čas starejše železne dobe in je bil izkopan kot grobni pridatek v ženskih gomilnih pokopih na Libni, Velikih Malencah in v Sajevcah (kat. št. 1–7). V vseh treh primerih gre za okrasje iz tanke zlate pločevine, ki je bilo prišito na oblačilo oziroma pokrivalo. V sajevških gomilah je bilo okrasje namenoma več kot petnajstkrat prepognjeno in s tem uničeno. Morda je bil to del rituala ob pridajanju nakita v grob, morda pa je nakit še za časa življenja lastnice dobil drugo funkcijo in so ga hranili ne kot okrasje, temveč zaradi vrednosti žlahtne kovine, iz katere je bil izdelan. Analize materiala so pokazale, da je sajevški nakit izdelan iz rečnega zlata, zato njegovega točnega izvora ni mogoče preverjati. Nemara so surovino za izdelavo okrasja, s katerim se je kitila sajevška veljakinja, pridobili iz nam najbližjih še danes zlatonosnih rek Drave ali Mure. Znano je, da je družba v starejši železni dobi bila že dodobra razslojena. Bogastvo, moč in vpliv so bili skoncentrirani v rokah sloja, ki je imel monopol nad predelavo železove rude, tedaj tehnološke novosti. Vzpostavili so tudi močne kulturne in trgovske povezave z Apeninskim polotokom. Prav navado pridajanja zlatega okrasja v grobove so prevzeli od Etruščanov v 7. stoletju pr. n. št. in v ta čas je umeščen tudi sajevški pokop. Raziskave kažejo, da so zlat nakit nosile pripadnice družbene elite, ki so imele posebno vlogo v kultu in v tem smislu moramo razumeti tudi najdbo iz sajevških gomil.

57

Starejši železni dobi je sledila mlajša, ko so se na mesto halštatske družbe, ki je bila že v razkroju in zatonu, naselili prišleki iz osrednje Evrope – Kelti. Iz pokrajin ob izvoru rek Rena, Rone in Donave, kjer so danes ozemlja Švice in zahodne Francije, so preko Alp prodrli na območje Apeninskega polotoka in na ozemlja ob Donavi, od koder so v drugem selitvenem valu zasedli tudi območje Vzhodnih Alp. Iz zapisov antičnih zgodovinarjev jih poznamo zlasti kot grožnjo takratni nastajajoči velesili – rimski državi. Trdožive in okrutne bojevnike so rimski vojaški strategi temeljito preučevali, da bi se jim mogli zoperstaviti in si jih podrediti, kar jim je nazadnje tudi uspelo. Že bežen vpogled v materialno zapuščino Keltov pa razkriva, da so bili tudi izjemni rokodelci, obrtniki in kovači. Njihovi izdelki vrhunske kakovosti še danes puščajo odprta vprašanja o tehnologijah in postopkih izdelave, ki so jih keltski rokodelci obvladovali do podrobnosti. Njihova spretnost in brezčasno mojstrstvo se tako odraža ne le v orožarskih izdelkih, temveč tudi v nakitu in ohranjenih delih noše. Seveda pa ni le surovina tista, zaradi katere obrtniški izdelek dobi trajno vrednost – umetelnost in zahtevnost izdelave sta lastnosti, zaradi katerih se izdelek razlikuje od množice drugih. Tega so se vsekakor zavedali rokodelci, ki so izdelovali bronaste fibule in prstane s prefinjenim psevdofiligranskim okrasom (kat. št. 10, 12, 13, 14), s katerimi so se krasile Keltinje iz Brežic. Njihovi deli noše so bili v Posavju odkriti znot-

Zlata okrasna objemka, najverjetneje za lase ali kito.

Višina 4,0 cm, širina 2,6 cm. inv. št. PMB P 1361 b.

7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1 (foto L. Jaklič)

58

raj velikega mlajšeželeznodobnega grobišča na Sejmišču in segajo v drugo polovico 3. stoletja pr. n. št. Bronaste fibule, ki so bile sestavni del ženske noše, so na ramenih spenjale daljše oblačilo – tuniko oz. haljo, ki je bila v pasu prepeta s kovinsko pasno verigo. Na Sejmišču sta bila najdena dva tipa ženskih pasov, verige z dvakrat uvitimi členi iz železne žice in razkošnejši bronasti sklepanci. Keltinje so se krasile z ogrlicami iz jantarnih in steklenih jagod ter s steklenimi zapestnicami. Zaradi značilnega pogrebnega rituala – sežiganja pokojnika na grmadi – je nakita iz jantarja in stekla ohranjenega manj. Ob prihodu in v prvih desetletjih po naselitvi so ženske na nogah nosile bronaste orehaste nanožnice in masivne bronaste zapestnice, vendar se ta moda ni dolgo obdržala in zajetno okrasje so zamenjale z lažjim in drobnejšim nakitom.

V pogrebnem ritualu staljena steklena zapestnica Keltinje s Sejmišča v Brežicah (foto: J. Puhar)

Posebnost in značilnost moške noše so hlače, ki se pri nas prvič pojavijo s Kelti. Iz zapisov rimskih zgodovinarjev razberemo tudi, da so Kelti že poznali karirasto blago. Plašč oz. ogrinjalo so si na ramenu spenjali z železnimi zaponkami oz. fibulami. Lok zgodnjih fibul je bil okrašen z dvema okroglima gumboma (kat. št. 17). Tudi sicer je bil moški nakit po pestrosti oblik skromnejši

59

od ženskega. Bojevniki so namreč svoj status bolj kot z nakitom izkazovali z orožjem in osebnim priborom.

V bojevniških grobovih s Sejmišča in iz Dobove tako najdemo tipične inventarje, ki obsegajo pasno verigo, meč v okrašeni nožnici, nož, britev, brus, pinceto, škarje, sulično ost in kopito, ščitno grbo (leseni deli sulice, ščita in druge opreme so bili uničeni pri pogrebnem obredu). Pogosta najdba v bojevniških grobovih so železne zapestnice preproste oblike in okroglega preseka.

Na dveh so okrog osnovne forme nadeti manjši obročki, ki so morda služili pritrjevanju drugega okrasja iz organskega materiala, npr. usnjenih resic (kat. št. 18).

Ali imajo kakšen drug, simbolni pomen, za zdaj lahko le ugibamo. Srebrni in celo zlati prstani, s katerimi so izkazovali svoj status ali družbeni položaj, so redkeje najdeni, poznamo jih iz bogatejših bojevniških grobov.

Zlati prstan iz Dobove ima z notranje strani iztolčen okras, ki spominja na motiv vegetacije (kat. št. 8).

Območje Posavja so poseljevali keltski Latobiki, ki so bili vključeni v zvezo plemen pod imenom Tavriski.

Keltsko prebivalstvo, ki je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. poseljevalo nižinski svet ob rekah, se je proti koncu 2. stoletja umaknilo v višje ležeče kraje, kot sta v Posavju Čateški grič in Gradišče nad Dunajem. Vzrok za to so prvi rimski vojaški pohodi, ki so napovedovali rimsko zavzetje prostora, kar se je v Posavju uresničilo v zadnjih desetletjih pred našim štetjem. Ozemlje današnjega Posavja je bilo vključeno v provinco Zgornjo Panonijo. Z novoustanovljenim pristaniškim mestom Neviodunum ob enem od številnih okljukov tedaj še neregulirane struge Save, ki je vijugala in se občasno razlivala po Krškem polju, je bilo preko mreže cestnih in rečnih povezav dobro povezano tako s sredozemskim kot z balkanskim prostorom. Keltski staroselci, ki so morali priznati rimsko nadoblast, so svojo identiteto ohranjali skozi elemente duhovne in materialne kulture, ta pa se spet najbolj odraža prav v osebni noši in nakitu. Tako so se romanizirane keltske staroselke krasile z bronastimi zaponkami in pasnimi garniturami značilnih oblik, okrašenimi s finimi ornamenti, izdelanimi v posebni tehniki prediranja pločevine. Tako imenovana noriško -panonska noša je bila v Posavju odkrita v grobovih na Drnovem (rimski Neviodunum) in v Dobovi (slika 6).

60

Bronasto pasno okrasje noriško–panonske noše in luničast obesek. Dobova in Drnovo (foto: S. Olić)

V primerjavi s staroselskim nakitom je bil rimski bolj raznoterih oblik. Bil pa je ravno tako podvržen modnim smernicam in številnim spremembam. Čudovita garnitura nakita je bila odkrita v začetku šestdesetih let v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem. Kraj nam je tako z antičnih zemljevidov in itinerarijev kakor iz nekaterih drobnih naselbinskih najdb poznan z imenom Romula.

Romula je bila od prvega stoletja cestninska in carinska postaja, mansio ob vii publici – prometnici, ki je povezovala Emono in Siscijo (današnji Sisak). Raziskave naselbine in pripadajočih grobišč so odkrile bogastvo številnih uvoženih izdelkov, ki pričajo o živahni trgovini in pomembni vlogi v prostoru, ki jo je imelo to (najverjetneje) pristaniško mesto ob Savi. Med raziskanimi grobovi zagotovo izstopa pokop mlajše ženske, pokopane v skrčeni legi, med spodnjo in zgornjo čeljustnico pa je bil zataknjen prodnik. Pokojnica je bila pokopana z dragoceno zlato nakitno garnituro, sestavljeno iz verižice, para uhanov in prstana (slika 7). Glede na obliko in motiv lahko prstan, ki ima sredi ovalnega medaljona upodobljen motiv sklenjenih rok, opredelimo kot

61

poročni prstan, značilen za 3. stoletje n. št. Uhane, ki imajo zlat okvir in vložke iz zelenega in modrega stekla ter verižico, ki po obliki in materialih ustreza paru uhanov, je prav tako mogoče umestiti v 3. stoletje. Čeprav gre za prestižno in v našem prostoru izjemno najdbo, je primerov podobnega nakita po imperiju kar nekaj. Časovno umestitev nakita poleg primerjav potrjuje tudi najdba novca, Avrelijanovega antonina, kovanega leta 273, odkritega v sosednjem, istočasno vkopanem grobu. Zanimive pa so tudi same okoliščine pokopa, zlasti prodnik, nameščen v ustih pokojnice, ki odpira številne možnosti interpretacije.

Garnitura rimskega nakita iz 3. stoletja, Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem (foto: J. Puhar)

62

1 Zlata trokraka lamela z iztolčenim okrasjem. Dolžina 8,0 cm, širina 5,0 cm. Inv. št. PMB P 1362.

Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

2 Zlat valjast okras z iztolčenim ornamentom. Višina 4,3 cm, širina 2,6 cm. Inv. št. PMB P 1361 a. Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

3 Zlat valjast okras z iztolčenim ornamentom. Višina 4,0 cm, širina 2,6 cm. Inv. št. PMB P 1361 b. Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

63

4 Odlomek zlatega traku z iztolčenimi krožci. Dolžina 1,6 cm, širina 0,5 cm.

Inv. št. PMB P 2231. Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

5 Odlomek zlate pločevine.

Dolžina 1,5 cm. Inv. št. PMB P 2232.

Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

6 Zlat okras v obliki lista z iztolčenim ornamentom. Širina 4,2 cm, višina 3,0 cm. Inv. št. PMB P 2233.

Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

7 Odlomek zlatega traku z iztolčenimi krožci. Dolžina 8,7 cm, širina 0,7 cm.

Inv. št. PMB P 1363. Datacija: 7. stol. pr. n. št., Sajevce, gomila 10, grob 1.

8 Zlat prstan trakaste oblike.

Na robovih sta vrezani kaneluri, površina je okrašena s krožnimi izboklinami, iztolčenimi z notranje strani. Premer 2,0 cm. Širina traka 0,5 – 0,9 cm. Inv. št. PMB P 989.

Datacija: 3. – 2. stol. pr. n. št. Dobova – Kosovka, grob 2.

9 Srebrn prstan trakaste oblike, neokrašen. Premer 2,1 cm, širina traka 0,5 – 0,9 cm. Inv. št. PMB P 1794.

Datacija: 3. – 2. stol. pr. n. št., Brežice – Sejmišče, grob 39.

64

10 Bronasta fibula s psevdofiligranskim okrasom na okrogli ploščici na nazaj zavihani nogi, ki je pritrjena na lok s široko objemko, razčlenjeno s tremi profiliranimi gumbi. Fibula ima peresovino iz šestih navojev in zunanjo tetivo. Dolžina 5,2 cm. Inv. št. PMB P 1880. Datacija: druga polovica 3. stoletja, Brežice – Sejmišče, grob 56.

11 Srebrn prstan trakaste oblike, neokrašen. Premer 2,0 cm.

Inv. št. PMB P 990. Datacija: 3. – 2.- stol. pr. n. št., Dobova – Kosovka, grob 2.

12 Bronast prstan s psevdofiligranskim okrasom, delno poškodovan.

Premer 2,2 cm. Inv. št. PMB P 1693.

Datacija: druga polovica 3. stol. pr. n. št. Brežice – Sejmišče, grob 63.

13 Bronast prstan s psevdofiligranskim okrasom. Premer 2,2 cm.

Inv. št. PMB P 1892. Datacija: druga polovica 3. stol. pr. n. št. Brežice – Sejmišče, grob 56.

65

14 Ena od para bronastih fibul s psevdofiligranskim okrasom na okrogli ploščici na nazaj zavihani nogi, ki je pritrjena na lok s široko objemko. Fibuli imata peresovini iz štirih navojev in spodviti tetivi.

Dolžina 7,5 in 7,4 cm. Inv. št. PMB P 1414 in P 1415. Datacija: druga polovica 3. stoletja pr. n. št., Brežice – Sejmišče, grob 49

15 Bronasti fibuli z okrašenim valjastim členom na nazaj uviti nogi.

Dolžina 6 cm. Inv. št. PMB P 1751 in P 1752. Datacija: druga pol. 3. stol. pr. n. št. Brežice – Sejmišče, grob 41.

66

16 Par bronastih fibul z lokom polkrožnega obrisa in nazaj uvito nogo ter dvema majhnima okroglima gumboma. Dolžina 5, 1 in 5,0 cm.

Inv. št. PMB P 1782 in P 1783.

Datacija: prva pol. 2. stol. pr. n. št.

Brežice – Sejmišče, grob 35.

17 Železna fibula z lokom polkrožnega obrisa in nazaj uvito nogo z dvema velikima gumboma. Dolžina 13,7 cm. Inv. št. PMB P 2310.

Datacija: druga pol. 3. stol. pr. n. št.

Brežice – Sejmišče, grob 3.

67

18 Železna zapestnica s šestimi nadetimi obročki. Premer 8,4 cm, debelina 0,4 cm. Inv. št. PMB P 2355.

Datacija: druga polovica 3. stol. pr. n. št. Dobova – Kosovka, grob 24.

19 Bronasta orehasta nanožnica iz šestih lupin. Ohranjena v fragmentih.

Višina lupine 4,8 cm, širina lupine 3,0 cm. Inv. št. PMB P 1548.

Datacija: druga pol. 3. stol. pr. n. št.

Brežice – Sejmišče, grob 4.

68

20 Zlat prstan z ovalno razširitvijo na vrhu. Oval je obrobljen z nizom izboklin, v sredini sta upodobljeni sklenjeni roki. Zunanji obseg 5,5 cm, teža 6,42 g. Inv. št. PMB A 1624.

Datacija: konec 3. stol. n. št.

Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem, Grob 15.

21 Zlat uhan s pentljo, pritrjeno na kvadratno votlo košarico z vdetim zelenomodrim steklom. V spodnjo ploskev košarice je privarjena zanka, na kateri visi jajčast medaljon.

Medaljon ima tenek zlat obod, vanj je vdelano modro steklo.

Dolžina 2,3 cm, teža: 1,5 g.

Inv. št. PMB A 1625.

Datacija: konec 3. stol. n. št.

Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem, Grob 15.

22 Zlat uhan s pentljo, pritrjeno na kvadratno votlo košarico z vdetim zelenomodrim steklom. V spodnjo ploskev košarice je privarjena zanka, na kateri visi jajčast medaljon.

Medaljon ima tenek zlat obod, vanj je vdelano modro steklo.

Dolžina: 2,3 cm. Teža: 1,5 g.

Inv. št. PMB A 1626.

Datacija: konec 3. stol. n. št., Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem, Grob 15.

69

LITERATURA M. Horvat, Ajdovska jama pri Nemški vasi. Ljubljana, 1989.

M. Guštin, A. Preložnik, Sajevce, Železnodobno gomilno grobišče ob Krki. Arheološki vestnik 56, 113–168.

A. Jovanović, Kelti ob sotočju Save in Krke. Brežice, 2007.

P. Petru, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi. Razprave SAZU VI, 1969, 5–82.

S. Petru, Najdba zlatega nakita v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem, Dolenjski zbornik, 1961, 223–229.

S. Petru, P. Petru, Neviodunum, Drnovo pri Krškem. Katalogi in monografije 15, Ljubljana, 1978.

F. Stare, Dobova. Brežice, 1975.

23 Zlata verižica, sestavljena iz 29 členkov. Členki so na enem koncu sploščeni v zanko, na nasprotnem zaključku pa je zadnji konec spiralno ovit okoli členka.

Med zanke so nanizane zelenomodre steklene jagode. Dolžina: 36 cm.

Teža: 5,25 g. Inv. št. PMB A 1627.

Datacija: konec 3. stol. n. št.

Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem, Grob 15.

Arheološko najdišče Školarice, rimska podeželska vila (foto: Arhej d.o.o., Arheološka dokumentacija Pokrajinskega muzeja Koper)

73

Dama z zlatimi uhani s Križišča pri Spodnjih Škofijah1

Leta 2002 sta se ob obsežnih gradbenih delih na avtocesti Koper–Ljubljana pokazali dve med seboj povezani arheološki najdišči: Školarice – rimska podeželska vila s posestvom in njej pripadajoče grobišče Križišče pri Spodnjih Škofijah. Grobišče z 51 odkritimi grobovi, ki so bili razdeljeni v treh grobnih parcelah. Ležalo je ob glavni cesti Via Flavia, ki je povezovala Tergeste s Polo.

Vila in grobišče sta bila v uporabi od 1. pa vse do 5. stoletja. Na začetku so umrle sežigali, kasneje so jih pod vplivom krščanstva pokopavali, pogosto v grobnicah iz kamnitih plošč. Po bogatih grobnih najdbah sodeč je prva grobna parcela pripadala družini lastnika ali upravnika vile. V grobu 39 na drugi grobni parceli je ležala pokojnica z zlatimi uhani. V zasutju groba so se ohranili korci in strešniki, po katerih so po tedanjem verovanju vlivali v notranjost groba pijačo ob prazniku mrtvih – parentalijah.

Dama z zlatimi uhani Umrla je dočakala okoli 45 let, kar je za tisti čas pričakovana starost. V grobu so poleg dveh zlatih uhanov, ki so bili najdeni naknadno ob čiščenju lobanje, ležali še dva keramična vrča, oljenka, koščena lasnica in bronasta šivanka kot simbol vzorne družinske matere – matrone.

Zlati uhani imajo vdeto stekleno očesce rdeče barve in kaveljček za pritrjevanje v obliki črke S.

1 Besedilo izhaja iz razstavno-izobraževalnega projekta Dama z zlatimi uhani avtorjev Maše Sakara Sučević, Brigite Jenko, Matjaža Novšaka in Noela Mirkovića.

Projekt je bil prvič postavljen v Pokrajinskem muzeju Koper leta 2014.

Maša Sakara Sučević, Pokrajinski muzej Koper

74

Posnetek izkopavanj na rimskodobnem grobišču Križišče pri Spodnjih Škofijah leta 2003 (foto: Arhej d.o.o., Arheološka dokumentacija Pokrajinskega muzeja Koper)

75

Umrla je bila pokopana v drugi polovici 3. ali na začetku 4. stoletja, ko je rimski imperij že tonil v krizi.

Negotovost se je odražala tudi v Istri in bližnjih mestih, v Poli, Parentiu in Tergestu. To so bila nekoč glavna pristanišča in gospodarska središča s trgi, kamor so s podeželskih posesti, tudi Školaric, vozili svoje pridelke še vse do srede 5. stoletja.

Keramično posodje, oljenka, bronasta igla in par zlatih uhanov iz groba 39, Križišče pri Spodnjih Škofijah (foto Arhej d.o.o., iz Arheološke dokumentacije Pokrajinskega muzeja Koper)

76

Par zlatih uhanov s kavljem S oblike. Na kavelj je natolčena s črticami okrašena ploščica s kapsulo z vložkom iz rdečega stekla. Višina 1,8 cm in 1,9 cm, širina 1,4 cm in 1,3 cm.

Vel. ploščice: 1,2 x 1,1 cm in 1,3 x 1,15 cm, teža 1,6 g in 1,4 gr.

Inv. št. PMKP 20358.

77

Dama z zlatimi uhani (domišljijska pripoved) Prvi prizor Lucida Flavija, vdova Tertia Cornelija Ticina, matrona velikega posestva pri današnjih Školaricah, umira. Ob zadnjem izdihu zapre oči, njena duša pa se loči od telesa in zdaj opazuje žalujoče svojce, ki bedijo ob njenem truplu …

O, dobri bogovi, hvala vam za miren prehod! Bala sem se ga, zdaj pa sem vsa lahkotna, rešena spon okornega telesa. Žalostijo me le solze mojih dragih.

Kornelija, hčerka moja, hvala ti za poljub, s katerim mi odnašaš zadnji dih. Nikar ne joči – dobro mi je, ti pa moraš biti vedno vesela, morda boš prav na pogrebu srečala bodočega moža. Tudi ti, Certus, se ne drži tako poklapano! Saj si vendar možak in povrh sin mogočnega Tercija Kornelija, ki se je ob boku cesarja boril z barbari pri Ticinu! Zdaj si pater familias, naj to vsi vidijo – le poglej, kako te gleda tvoja žena. Kalvija, nikoli me nisi marala – no, priznam, jaz tebe nič bolj … Gotovo si zadovoljna, da boš končno imela v rokah ključe shramb. A naj ti bo – rodila si mi lepega vnuka.

Lase ima kot Dioniz z našega vrta in učitelj pravi, da je bister; on je up našega rodu.

Glej, Scintija mi je popravila frizuro. Pridna deklica – že ko te je moj dragi Kornelius kupil v Poli, sem vedela, da boš pridna, in tudi zdaj, ko me ni več, mi še vedno dobro služiš. Ti, Priscila, pa nehaj hlipati! Treseš se in vse boš zapacala s črtalom za oči! Raje pošlji v Capris po pollinctorja – njemu je lišpanje mrtvih poklic. Jutri je pomemben dan in še zadnjič bi bila rada lepa …

Maša Sakara Sučević, Andrej Preložnik

78

Drugi prizor Vila se prebuja v bleščeče jutro. Vsepovsod vrvijo posli, pripravljajo še zadnje malenkosti za pogreb.

Z dvorišča se slišijo jok in vpitje žalovalk, vzkliki žalosti in priprošnje bogovom. Na sredi stoji nosilnica s pokojnico, ob njej nosači, ki čakajo, da se začne pogrebni sprevod. Sorodniki odprejo skrinje z voščenimi maskami umrlih prednikov in se z njimi v rokah postavijo v vrsto pred nosilnico …

Tako, pomirjena sem in pripravljena. Ampak ne!

Nekaj so vendarle pozabili – kje so uhani, moji dragoceni uhani!? Posebej sem jim naročila, da jih želim s seboj! Je mogoče, da si jih je že kdo prilastil?!

Gotovo je bila Kalvija, predrznica! In prav zdaj stopa k meni, le zakaj? V rokah drži moje uhane! In nadela mi jih je! Oh, draga Kalvija, oprosti mi sumničavost in ljubosumnost … Zdaj vidim, da boš dobro skrbela za Certusa in malega Marcusa ...

Zdaj pa res lahko začnemo. Slišim, da sin ni skoparil; te žalovalke so res prepričljive. Kako jočejo, kako se mečejo pred nosilnico in si pulijo lase. (Tista ob zidu je že skoraj plešasta.) Tudi kadila in cvetja je veliko, Certus moj dragi. Prav je tako, le naj si žlahta iz Tergesta napase oči, ušesa in nosove. Oh, in tamle spredaj stopata Kalvija z masko mojega dragega Ticina in Kornelija z masko mojega očeta. Previdno, dekleti!

Tretji prizor Sprevod je prišel do grobne parcele. Grobarji – fossores so že izkopali jamo, pripravljena je tudi obredna hrana, ki so jo kuharice vso noč pripravljale za poslednjo popotnico pokojnici in za pogrebno pojedino. Sin Certus vodi pogrebne obrede in deklamira hvalnico materi ...

Grob je dobro pripravljen, hvala. Na lepem mestu je in prepričana sem, da ga bo občudovalo veliko popotnikov. Certus, naj ga očistijo potoki našega

79

črnega vina! Še vrček in par kolačkov zame, za popotnico. Kornelija, hvala za prejo in mojo šivanko, s katero sem si krajšala hladne zimske večere. Ti, Kalvija, pa mi prižgi oljenko, da svetloba prežene demonske larve.

Tako, zdaj sem pripravljena, pokrijte grob! Naj se gostija začne. Le najejte se, dragi prijatelji, in ne pozabite na moj delež. Čez leto dni pa me spet obiščite, sicer vas pridem strašit. Zbogom, dragi moji, zbogom, moj dom, zbogom, polja, vinogradi in oljčniki …

Četrti prizor Obred je bil izveden po vseh pravilih in Lucida je postala dobri duh – manes. Kljub burnim časom nihče ni oskrunil groba. Grobišče je počasi prekrila zemlja, le kamnite nagrobnike so ljudje raznesli in jim namenili nove usode. Leta 2003 pa območje zasedejo gradbeni stroji in nato arheologi, ki Lucido spet predramijo …

Le kaj, pri dobrih manih, se dogaja?! Od kod ta hrup in tresenje!? Le kdo škrablja po kamnitih vratih mojega groba? Zvok je zoprn in moteč, kot bi z ralom oral po kamnu, namesto po zemlji. Pokrov se dviga in, oh, po stoletjih teme in miru spet vidim človeške obraze!

Le kdo so to? Upam, da ne roparji grobov. V njihovih očeh vidim spoštovanje … A gotovo so barbari – ne razumem jih … In njihova noša, ta je šele čudna: dekle ima komaj kaj na sebi, fant pa si je čelado narobe obrnil.

Hej, pri Jupitru, pusti moje uhane!!! Pusti mi jih, od vsega bogastva so mi le ti ostali! In moje kosti – le kaj vam bodo! Kam jih nesete? Počakajte, z vami grem! Če jih poškodujete, vas bom preganjala do konca vaših dni! Ne boste mi ušli!!!

80

Peti prizor Kosti so skrbno oprane, premerjene in analizirane, predmeti očiščeni, restavrirani in popisani. Lucidin duh zdaj ve, da ni žrtev skrunilcev grobov in da so jo arheološke raziskave na svojstven način obudile v življenje. Tu, med nami je, le prisluhniti ji morate znati …

Zdaj vem, da sem v skrbnih rokah. Ko bi le videli, kako pazljivo so oprali moje kosti! Sicer le z vodo in ne z vinom, kot bi se spodobilo – a saj so se navade spreminjale tudi v mojih časih. Ah, kako dolgčas mi je bilo, ko je bil moj grob pozabljen. Zdaj pa sem spet deležna pozornosti, ki mi gre. Ti moji novi služabniki so zelo prebrisani – kaj vse so že ugotovili o meni, čeprav me nikoli niso videli žive!

Lepo je, da so vas povabili na obisk. Toliko gostov nisem imela že vse od Certusove poroke … Gospa z razkošno obleko je gotovo senatorjeva žena. In gospod, ki se ves čas priklanja pred mano, je verjetno potomec naših osvobojencev. Najbolj pa sem vesela fantiča s kodrastimi lasmi – prav taki so, kot jih je imel moj vnuk. Moj rod očitno vendarle ni izumrl …

Panorama Kranja (foto V. Doberlet)

Auro quaeque ianua panditur.

Zlato odpira vsaka vrata.

Apulej, Metamorfoze

85

NAJDBE, KI SO PONESLE IME KRANJA V SVET

Še ne tako dolgo nazaj je bil Kranj v svetu poznan predvsem po bleščečih najdbah iz časa preseljevanja ljudstev, odkritih na Lajhu konec 19. in na začetku 20. stoletja. Odkopanih je bilo okoli 700 grobov. V nekaterih je bil odkrit zlat in srebrn nakit, v drugih meči, dolgi noži in druga bojna oprema, ponekod tudi rokodelsko orodje. Žal pa so vse najdbe, ki so postale eden najpomembnejših materialnih virov za poznavanje germanskih ljudstev v 6. stoletju, odšle na Dunaj in v Ljubljano. Kranj je dobil muzej šele leta 1953.

Gorenjski muzej je vse do nedavnega lahko pokazal le skromno podobo kranjske dediščine. Šele nove arheološke raziskave v zadnjih desetletjih v samem mestnem jedru in na Lajhu so prinesle boljše poznavanje poselitve v oddaljeni preteklosti in predvsem sijajne najdbe. Odkritja so premaknila čas poselitve kranjskega mestnega prostora v čas pred petimi tisočletji in pol ter osvetlila njegovo vlogo v starem in novem veku. V času zgodnjega Rimskega cesarstva je bila tu nastanjena manjša vojaška posadka. Pol tisočletja kasneje, ob propadu zahodnega dela cesarstva, se je okoliško prebivalstvo zaradi številnih nevarnosti preselilo na varen kranjski pomol.

V 6. stoletju je Karnij, kot je bilo tedaj Kranju ime, postal močna utrdba germanske vojske, ki je branila savske prehode proti Italiji. Sezidana je bila prva krščanska cerkev sv. Kancijana s krstilnico, ki je služila pretežno staroselskemu, katoliškemu prebivalstvu. Germani so bili le delno pokristjanjeni, pripadali so arijanstvu, eni od razširjenih poznoantičnih krščanskih sekt. Pokopavali so na obsežnem grobišču na Lajhu, številni predmeti in bogata oprema iz grobov pa kažejo, da so mnogi častili še stara germanska božanstva.

Verena Perko, Gorenjski muzej Kranj

86

Arheološke raziskave, ki so v preteklem desetletju potekale v mestnem jedru, so razkrile skromne ostanke lesenih bivališč iz tega časa. Ostanke velike zidane stavbe na prostoru Khislsteina, sledi steklarske delavnice in temelje obzidja na robu nad Savo. V letih od 2004 do 2009 so potekale raziskave na Sejmišču in Savski cesti.

Na dan so prišla izjemna odkritja, ki so pokazala, da se je grobišče na Lajhu razprostiralo na večjem prostoru, kot smo domnevali, in da so na njem pokopavali še tudi na začetku 7. stoletja. Posebne, mednarodne pozornosti je bil deležen t. i. grob Alamanske kneginje. Najdbe so bile prikazane na odmevni razstavi Zlata doba, ki je gostovala tudi v Zagrebu in Beljaku.

Pričujoča razstava bo v sklopu imenitne gostujoče dediščine arheološkega nakita iz Beograda, Brežic, Kopra in Tolmina predstavila nove najdbe z Lajha. Večina bo prvič na ogled, nekatere pa bodo predstavljene s pomočjo sodobne tehnologije in ob pomoči odličnega tehnološkega znanja mladih arheologov.

Antični svet starega Rima in njegove metamorfoze v sedanji čas Starorimska družba je bila konservativna in močno patriarhalna, kar pa še ne pomeni, da ni bilo prostora za odstopanja od sicer trdno začrtanih pravil – bogatim in slavnim je še danes vse dovoljeno. No, skoraj vse!

Podobno kot v večini sredozemskih skupnosti so imele tudi v starem Rimu ženske izrazito podrejeno vlogo, kar je mogoče razbrati že iz načina njihovega poimenovanja. Deklicam je pripadalo očetovo ime, svojega lastnega niso dobile, pač pa le vzdevek, ki je bil ženska oblika očetovega imena. Tako je npr. hčerka, ki se je rodila očetu Septimiju, postala Septimija. V nasprotju z rojstvom moškega potomca rojstvo deklice ni bilo stvar uradne evidence.

Iz pravne ureditve in mnogih latinskih zapisov je razvidno, da je bil ideal rimske ženske zvesta žena in predana mati. Rimske žene so bile varuhinje družinskega ognjišča in vrednot, vloga moškega pa je bila vladati svetu.

87

Idealno podobo žena morda najbolje zrcalijo številni ohranjeni nagrobniki, ki naštevajo dobroto, zvestobo, skromnost in (nravno) čistost kot njihove najvišje vrline. Na nagrobnikih matron, kot so Rimljani imenovali časti vredne družinske matere in žene, se po navadi pojavlja latinska fraza domum servavit, lanam fecit ali tudi domi mansit, lanam fecit in še casta fuit, domum servavit, lanam fecit. Po naše bi rekli, da je umrla predano služila domu, da je bila zvesta in čednostna, in dodajajo: predla volno.

Izraza »volno presti« pa ne gre jemati v dobesednem pomenu, temveč kot metaforo zakonske zvestobe in nravne čistosti, ki ju je rimska družba predpostavljala ženskemu svetu kot njena najvrednejša dragulja. Prispodoba vključuje podobo trdne družine, temelja rimske družbe. Če vemo, da je rimski moški »pripadal« javnosti, se udeleževal vojnih pohodov ali sklepal pogodbe nekje daleč od doma, je bil edini garant za obstoj družine in potomstva – ki naj bo zares očetove krvi – absolutna zvestoba žena.

Tako je postalo v antičnem svetu predenje volnene niti prispodoba (družinskega) življenja. Simbolna podoba matere, ki z rojevanjem prinaša življenje. Mati »stke« nit, ki jo sojenice, Moire, skrbno zmerijo in odmerijo, da bi jo ob uri, ko se izteče, prestrigle. Rimske žene so pogosto upodobljene s preslico v rokah, podobno kot sojenice. V grobovih žena pa se zelo pogosto pojavljajo keramični vijčki in uteži za statve, ki jih moremo tolmačiti kot znak osrednje vloge, ki jo je umrla imela v družini, in hkrati tudi kot metaforo moralnega zaklada družine, ki ga je s svojo spodobnostjo in zvestobo ohranjala.

Poglejmo enega takih napisov z rimskodobnega nagrobnika, ki nagovarja mimoidočega z besedami:

88

HOSPES, QUOD DICO PAVLLVM EST, ASTA AC PELLEGE. HEIC EST SEPVLCRVM HAV PVLCRUM PVLCRAI FEMINAE NOMEN PARENTES NOMINARVNT CLAVDIAM. SVOM MAREITVM CORDE DEILEXIT SOVO. GNATOS DVOS CREAVIT. HORVM. HORVM ALTERVM IN TERRA LINQVIT, ALIVM SVB TERRA LOCAT. SERMONE LEPIDO, TVM AVTEM INCESSV COMMODO. DOMVM SERVAVIT. LANAM FECIT. DIXI. ABEI. Carmina Latina Epigraphica, -CLE- 52

• Popotnik, postoj! Prisluhni kamnu, kaj govori s svojim nelepim glasom o nekoč prelepi ženi, ki so jo starši imenovali Klavdija in je soproga ljubila z nemajhno hvaležnostjo.

Rodila mu je dva sinova, eden od njiju je živ, drugi je že zapustil to Zemljo.

Njena nežnost in dostojanstvo sta bila domu v okras.

Služila je domu, volno tkala.

Slišal si, zdaj odidi.

89

Starorimska družba je bila zelo tradicionalistična, razvila se je iz pretežno kmečkih korenin. To se najbolje zrcali v pragmatizmu rimskega vojaškega in osvajalsko -pridobitniškega uma. Vergil je v znamenitem spevu Eneide jedrnato izrazil značaj družbe z besedami, da je Rimljanova prva naloga vladati svetu.

»Excudent alii spirantia mollius aera, credo equidem, vivos ducent de marmore voltus, orabunt causas melius, caelique meatus describent radio, et surgentia sidera dicent: Tu regere imperio populos, Romane, memento: hae tibi erunt artes, pacisque imponere morem, parcere subiectis et debellare superbos.« • Drugi bodo spretneje ulivali bron v podobe, polne življenja, in prav tako, verujem, rezali žive obraze v kamen, bolje napovedovali dogodke in sukanje nebesnih teles, lepše risali s palico in predvideli rojstva zvezda: Ti, o Rimljan, ti z močjo boš vladal svetu – zapomni si!

To bo tvoja muza, mir doseči pod tvojimi pogoji, pokorjenim izkazovati milost in uporne podrediti!

Vergil, Eneida, VI 847–853

90

Auro loquente omnis sermo inanis est.

Kjer govori zlato,je vsak govor odveč.

Bahaštvo nakita in izzivalnost oblačenja nista bila v skladu s starorimskimi merili, kar pa še ne pomeni, da tega ni bilo. Nošnjo zlatega nakita, težjega od pol unče (okoli 14 gramov), je prepovedoval celo zakon. Sprejet je bil leta 215 pred Kr., v času, ko je Hanibal ropal in požigal mesta na jugu Italije in so Rimljani trepetali za obstoj svoje republike.1 Toda Rim si je kmalu opomogel, uničil Kartagino in oplenil vrsto cvetočih mest na vzhodu in zahodu ter se po dobrem stoletju že začel leviti v hitro rastoči imperij. Širitve Rima, posebej na Bližnjem vzhodu, so odprle dotok neslutenega bogastva. Novopečeni tajkuni so kmalu začeli razkazovali svojo petičnost z razkošnimi domovi, prirejanjem velikih pojedin s čudaškimi, grozljivo dragimi jedmi v zlatem in srebrnem posodju, z eksotičnimi plesalci, od daleč pripeljanimi zverinami in drugimi čudesi sveta. In vse to je dotekalo iz dežel, kamor je Vergilov Rimljan velikodušno »prinašal mir in kazal milost«. Njihove »spodobne in skromne« rimske žene so se kaj kmalu začele oblačiti po vzhodnjaški modi v škandalozno prosojna, svilena oblačila, ki po besedah virov več odkrivajo, kot zakrivajo in za katera so potrošile celo premoženje. K lišpu pa je sodil tudi bahav nakit, kot so ga nosile orientalske princese.

Z razraščanjem Rimskega imperija so začele dotekati v Italijo reke zlata, pregovorna starorimska skromnost je hitro skopnela. Razkošje je spodkopalo čislane vrline rimskih žena, zdi se, da je sled za njimi ostala le še na nagrobnikih, ki so vztrajno trobentali v oglušeli svet: domi mansit, lanam fecit. Tudi prizadevanja cesarja Avgusta, da bi moralno prenovil tedanjo že dokaj »nagnito« rimsko družbo, in njegovi goreči poskusi, da bi se rimske žene vrnile k preji in domačemu ognjišču, se posvetile možem in rojevanju, niso obrodila velikih sadov. Kot v posmeh je zaradi nemorale doletela kruta kazen celo njegovo hčer Julijo, izgnali so jo na samotni otok, kjer je umrla od gladu. A primeri razmetavanja 1 Lex Oppia je omejeval posest zlatega nakita na pol unče.

91

kasnejših cesaric kažejo, da je bila kazen brez vsakršne koristi. Lolia Pavlina, soproga cesarja Kaligule, ki je vladal le dobri dve desetletji po Avgustu, se je kitila z dragulji, vrednimi okroglih 40 milijonov sestercev. Pričevalci pravijo, da je bila »oblečena« v smaragde. Žena cesarja Klavdija je bila odeta v obleko iz zlatih niti in biserov. In »svetlim zgledom« ženske skromnosti in čistosti, ki so jih tako »nesebično« ponujale rimske cesarice, so sledile tudi druge dame visokega rodu. Juvenal, satirični pesnik s konca 1. stoletja po Kr., se je javno rogal postaranim, rejenim rimskim matronam, ki so skušale s pretirano šminko in težkimi nizi draguljev ohraniti videz mladosti. Takole pravi:

Ženščina! Kaj vse si dovoli in misli, da ni nič narobe, če si dragulje na ušesa, vrat obeša, kot bila bi mlada, ko se ji čez razpotegnjene ušesne mečice bogato biserje v gube, špeh poveša.

Nič ni bolj odvratnega, kot je načičkana babura!

Le kaj bi ubogi pesnik napisal danes, zroč v domala vse enake, račjekljune, umetno zglajene in vse pomlajene podobe naših kirurško obdelanih dam? Bi izraz babura še zadostoval? Komajda! Če bi sklepali po zakonih, ki so striktno omejevali nepotrebno zapravljivost rimskih državljanov, rabo zlatega in srebrnega posodja na banketih, moškim odevanje v svilo in navadnim povzpetnikom nošenje purpurnih oblačil, je moralo biti tovrstno početje zelo razširjen pojav.2 V nespodobno poženščenje Rimljanov, ovešenih z nakitom, je posegel tudi zakon, ki je omejil pravico do zlatega prstana na pripadnike aristokracije senatorske in viteške stopnje.3 Vsem drugim so bile na razpolago železne in bronaste rinčice s steklenimi očesci. Priznati je treba, da je bil zakon – podobno kot 2 Lex Iulia iz časa Cezarja je omejeval uporabo nosilnic, purpurno obarvanih oblačil, moškim pa oblačenje v svilo.

3 Jus annuli aurei ali tudi jus annulorum sta dovoljevala nošenje zlatega prstan senatorjem, magistratom in ljudem viteškega rodu.

92

danes – oslovi senci podoben, saj je bil izdelan po meri tistih, ki so ga »naredili«.

Portret umrle žene, t. i. Fayumski portret, Edinburg

http://izbrannoe.com/news/eto-interesno/chudo-fayumskikh-portretov/)

Da so prebivalci starega Rima uživali v razsipnosti, požrešnosti in nepotrebnem zapravljanju, pa izdajajo tudi arheološke najdbe. Neredko arheologija pomaga razkrivati svet, o katerem bi morda Rimljani ne želeli govoriti na glas! Uhani, verižice in dolgi, iz zlata kovani umetelni prepleti, monilia, ki so se prevezovali prek hrbta in izzivalno spenjali pod oblinami prsi, bogate narokvice, zapestnice vseh vrst, nadlaktnice, prstani ne le na vseh prstih, tudi na vseh členkih in raznovrstne nanožnice. Da o zlatih našitkih na obleki in tančici niti ne govorimo! Ti so z zvončkljanjem skupaj z nakitom sicer res odganjali zle duhove, a pri tem tudi nič manj vzbujali zavistne poglede žensk in poželjive moških in, kakopak, tudi žensk. Na tem svetu zares ni nič novega.

93

Rimske žene so nosile nakit podobno kot ga nosimo tudi danes, hkrati pa lahko opazimo tudi velike razlike.

Rimski nakit preseneča v raznolikosti in pestrosti, predvsem pa v načinu in edinstveni domiselnosti izdelave.

Vsak kos nakita je bil izdelan posamič. Četudi so velike količine posebej cenenih izdelkov bile tako rekoč serijske, pa so se posamezni izdelki med seboj vendarle razlikovali. Če ne drugače, je bil vanje vrezan kratek napis, lastničino ali lastnikovo ime. Skorajda lahko rečemo, da je bil domala vsak kos antičnega nakita izdelan po meri in okusu naročnika. To še posebej velja za dragocen zlat nakit, malo manj pa za preproste bronaste zaponke za zapenjanje oblek in prstane.

Mors non curat munera. – Bogastvo ne odžene smrti.

Pogled na zbirke arheoloških predmetov, posebej tistih v malce večjih muzejih, nas vedno prevzame. Preseneča domiselnost in blišč tedanjega nakita, minucioznost izdelave ter vrhunska tehnologija pa naravnost osupneta. Bulgari in Cartier bi ob marsikaterem kosu lahko vsaj malce zardela. Domiselnost antičnega nakita izhaja tudi iz načina nošnje: pri Pliniju beremo, da ženske nosijo nakit na rokah na vseh prstih, okoli vratu, v ušesih, na nogah in obleki. Dame iz bogatih družin so nosile v laseh umetelno izdelane diademe po vzhodni modi, okrašene z venčki v obliki hrastovih listov, granatnih jabolk itd., vendar je to pripadlo resnično zgolj najvišjemu sloju. Visoke, neredko z lasnimi vložki in lasuljami umetelno dodelane frizure so pokrivale z zlatimi mrežicami z vdelanimi biseri in dragimi kamni. Ogrinjale so se z lahnimi tančicami, obšitimi z zlatimi našitki. Manj premožne so se morale zadovoljiti s koščenimi lasnimi iglami, včasih okrašenimi s pinijevo glavico ali v obliki Venerine podobe.

Vendar moramo upoštevati, da podobno kot pri prehrani velja za starorimsko družbo tudi pri oblačenju in nošnji nakita: med najvišjim družbenim slojem in najbolj premožnimi ter vsem drugim svobodnim in polsvobodnim prebivalstvom, tujci in sužnji so bile velikanske razlike. Te pa niso vedno sovpadale s premoženjskim stanjem, saj vemo, da so sužnji lahko zelo hit-

94

ro napredovali po družbeni lestvici. Nekateri sužnji so opravljali spoštovanja vredne poklice in tudi posedovali veliko premoženja, ker se je odražalo tudi v oblačenju in nakitu.

V rimskih provincah, posebej na podeželju med staroselskimi ljudstvi, se je še dolga stoletja ohranila tradicionalna noša. To še posebej velja za ženske. Tako npr. se je na današnjem slovenskem severovzhodnem ozemlju ohranila noriško-panonska noša. Staroselske noše so s posameznimi dodatki ali majhnimi spremembami, ki so nastale pod vplivom »visoke« rimske mode, preživele še stoletja in vplivale na poznoantično nošo rimskega prebivalstva. Nakit, če izvzamemo najvišjo rimsko aristokracijo, je večinoma sodil k noši. Veliko kosov je služilo kot njen funkcionalni dodatek, domala vsak kos nakita pa je imel tudi posebno, danes težko razložljivo apotropejsko vlogo – ščitil je lastnika pred zlimi duhovi in mu zagotavljal dobro zdravje ali pa vlival magično moč.

Med antičnim nakitom so zelo pogosti uhani, latinsko inaures. Veljajo za zelo značilen sredozemski nakit.

Po širjenju cesarstva na Vzhod so pod močnim vplivom helenizma prišli v modo uhani z vdelanimi biseri in dragim kamenjem, izdelani v tehniki fine zlate granulacije

Par zlatih uhanov, neznano najdišče, Muzej mesta Beograd.

95

Zlat prstan s sklenjenima desnicama kot znak sklenjene zakonske zveze, Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem, Posavski muzej Brežice

ali filigrana. V tem času se prvič pojavi na uhanih podoba temnopoltega moža in se skozi dolgi dve tisočletji obdrži kot znameniti »zamorček« tudi pri nas. Modne oblike so vplivale na nakit preprostega prebivalstva tudi v oddaljenih provincah, četudi so to bili izdelki večidel iz brona, redkeje iz srebra in je drago kamenje in bisere zamenjalo splošno razširjeno steklo. Podobno velja tudi za prstane, po latinsko anulus. Moški so večidel nosili pečatnike z vdelanim poldragim kamnom z vrezanim osebnim znamenjem ali celo pomenljivim napisom, kot to lahko vidimo na prstanu iz Beograda (str. 31).

Poročni prstan, anulus pronubus, prepoznamo po motivu sklenjenih desnic, kar se po latinsko glasi dextrarum iunctio in kar tudi pravno pomeni sklenitev zakonske zveze dveh polnopravnih oseb, katerih potomci postanejo zakoniti dediči družinskega premoženja.

Med ženskami pa so bili zelo priljubljeni jantarni prstani. Veliko proizvodno središče je bilo v bližnji Akvileji, danes Oglej, kjer so iz baltiškega jantarja izdelovali vse vrste izdelkov, od prstanov do lasnic, ogrlic in parfumskih stekleničk in škatlic. Za jantar je v antiki veljalo, da je zdravilen in ima magične lastnosti, da brani pred zlimi duhovi in varuje tistega, ki ga nosi. Velikanske jantarne prstane so najverjetneje dajali umrlim v

96

grob zato, da bi dušo varovali na prehodu v onstranstvo.

Glede na to, da na Poljskem še dandanašnje matere podarijo hčeri ob vstopu v odraslo dobo svojo jantarno ogrlico, lahko sklepamo, da je imel jantar pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju zdravega zaroda.

Akvileja je bila veliko proizvodno središče tudi za ves drug nakit. Nekatere delavnice so bile posebej specializirane za vrezovanje poldragih kamnov in jantarja, druge so izdelovale zgolj zlat in srebrn nakit po vzhodni modi. Še številnejše pa so bile delavnice bronastih izdelkov, med katerimi je pripadel velik delež zaponkam vseh vrst. Droben nakit za manj premožne kupce so izdelovali tudi v številnih delavnicah širom provinc.

Nekaj takih delavnic z livarskimi lončki za bronaste in srebrne prstane ter sponke je bilo odkritih tudi na Ptuju. Glede na politični in gospodarski pomen ter velikost rimske Petovione, danes Ptuj, lahko upravičeno domnevamo, da so izdelovali tudi zlat in srebrn nakit za premožnejše kupce. Med njimi je bila tudi premožna domača aristokracija.

Glavnino nakita, odkritega v grobovih, predstavljajo zaponke za obleko ali fibule. Bile so predvsem praktične narave, nekako so nadomeščale današnje zadrge in gumbe, zato so ohranile največ tradicionalnih značilnosti. Po modi tedanjega časa pa so se tudi spreminjale, zato so pomemben dejavnik datiranja grobnih celin, služijo pa tudi za razpoznavanje izvornega prostora lastnika ali lastnice in včasih tudi za določitev njegove etnične pripadnosti. To zadnje ni vedno zanesljivo.

Na območju Slovenije so v rimskodobnih grobovih najpogosteje odkriti ostanki značilnih panonskih in noriških noš. Te prepoznamo po obliki in načinu nošnje brošk in zaponk, redkeje kovinskih pasov, nekakšnih sklepancev, ki jih poznajo tudi sodobne narodne noše.

Tradicionalno nošo so ohranile večidel le ženske, medtem ko so moški sprejeli skupaj s političnimi pravicami tudi rimski način oblačenja v togo. Seveda tudi ta ugotovitev velja izključno za najvišji sloj staroselske aristokracije, ki se je vključila v rimski upravni sistem in sprejela polnopravno rimsko državljanstvo. Klasično rimsko oblačilo, toga, je namreč oblačilo, do katerega nimajo

97

pravice ne sužnji, ne tujci, ne ženske in ne otroci, pa tudi ne ljudje brez državljanskih pravic. V togo odet človek je dejansko sporočal okolici, da je polnopraven rimski državljan. Ko je bil leta 43 pred Kr. pesnik Ovid kazensko izgnan iz države, je moral v znak kaznovanja odložiti togo. Senatorjem in vitezom pa so pripadle pravice do toge, obrobljene z ustrezno širokim, škrlatno rdečim robom.

Omnia nummus emit venditque, dat et dana demit.

Denar vse kupuje in prodaja, daje in dano vzame.

S stoletji in dotokom novega, nerimskega prebivalstva se je spremenila tudi noša. Izginil je na zunaj najbolj prepoznaven kos rimske obleke, toga. Zaradi vse večjega vpliva, ki ga je imela vojska, pa so čedalje bolj opazni postali kosi obleke in nakita, nastali pod vplivom vojaške noše: kratka tunika, ogrinjalo in hlače. Med nakitom se pojavijo značilne vojaške zaponke, križne fibule in zaponke drugih oblik, ki jih nosijo častniki kot znak lojalnosti. Prepoznavne so poliedrične temnozelene in modre jagode na ogrličnih nizih, zapestnice z zaključki v obliki kačjih glavic in zaradi splošno razširjene krščanske vere tudi križi. S padcem Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 in oblikovanjem germanskih državnih tvorb postane očitno koncentriranje bogastva pri maloštevilnem vladajočem sloju, ki ga predstavlja novodoseljena germanska vojaška aristokracija. Noša staroselskega, tedaj večidel krščanskega prebivalstva pa je na splošno zelo skromna in slabo razpoznavna. Razkošna germanska oprema, kot so zlate in srebrne zaponke s krvavo redečimi almandini in groteskno severnjaško ornamentiko ptic roparic, postane razumljiva v kontekstu dolgih bojnih nožev in težkih mečev. V osnovi pa še vedno ohranja »govorico« starega, rimskega nakita: je izraz moči in nadvlade, hkrati pa tudi način zaščite pred zlim in vir magične moči. Navsezadnje tudi nakit, ki pomeni oblikovno in največkrat tudi tehnološko pravi prelom in popolno novost, kaže obenem tudi neprekinjeno nadaljevanje antične tradicije. Nekdanja mesta propadejo, razpadeta upravni in davčni sistem, glavne ceste postanejo prenevarne in osamele preraste grmovje.

98

Oblast v kratkotrajnih novonastalih državicah prevzame nekaj deset tisoč germanskih doseljencev, ki se opirajo na vojaško upravo. V resnici pa se večina nasloni na starorimski način upravljanja, na znanje in organizacijske spretnosti latinsko govorečega prebivalstva. Danes velja, da je Zahodno rimsko cesarstvo sicer propadlo, stara latinska kultura pa je preživela v krščanstvu in živem stiku z mogočnim Vzhodno rimskim cesarstvom, Bizancem. Če kje, potem so vplivi razkošnega Bizanca razvidni prav v nakitu, ki se pojavlja v germanskih, kako ironično, barbarskih grobovih zgodnjega srednjega veka.

Nova aristokracija je bila pomemben naročnik bizantinskih zlatarskih delavnic, kar je razvidno tudi iz najdb v kranjskem Lajhu!

Razkošno »življenje« pokojnikov IZ KRANJSKEGA LAJHA Arheološki nadzor gradbenih del, ki ga izvaja ZVKD Slovenije, OE Kranj, je v zadnjih letih pripeljal do pomembnih novih spoznanj o začetkih poselitve v Kranju in dal izjemne najdbe. Največ pozornosti so, upravičeno, bila deležna odkritja na kranjskem grobišču v Lajhu, kjer so raziskave potekale med letoma 2004 in 2010. Leta 2004 je bil med drugim odkrit grob žene z zlatim prstanom, srebrno pozlačeno zapestnico, dvema okroglima zlatima sponkama z almandini, dvema srebrnima in pozlačenima ločnima sponkama, ogrlico iz jantarnih jagod, železnim nožem in drugim drobnim gradivom. Leta 2005 so bili odkriti še trije grobovi. Med njimi ženski grob z ogrlico in pozlačenima srebrnima sponkama v obliki črke S z vstavljenimi poldragimi kamni almandini. Leta 2007 in 2009 so prišli na dan še nadaljnji grobovi z dragocenimi srebrnimi in pozlačenimi pasnimi zaponkami, sponkami za obleko, pisanimi ogrlicami in velikim številom koščenih glavnikov. Med gradivom je moč prepoznati značilnosti noše in oborožitve pripadnikov germanskih ter nekaterih vzhodnih, azijskih nomadskih ljudstev.

99

Kriza rimskega imperija ali vsega so krivi migranti V Lajhu so pokopavali v poznem 5. in 6. stoletju po Kr., v času razkroja Rimskega cesarstva in začetka dobe preseljevanja ljudstev. Značilno za pozno dobo Rimskega imperija je pomanjkanje vojaške sile in najemanje germanske vojske, da je varovala meje in strateško izpostavljene točke. Ena takih pomembnih trdnjav je bil tudi Karnij, današnji Kranj, ki je branil prehode skozi Zgornjesavsko dolino proti Italiji.

V pozni antiki so rimsko državo izčrpali boji za oblast, korupcija oblastnikov in ropanja barbarskih ljudstev. Zaradi vsesplošne gospodarske krize in epidemij se je število prebivalstva močno zmanjšalo, potrebe po vojski pa naraščale. Pod rimskimi prapori je služilo čedalje več germanskih vojščakov, dokler ni prišlo leta 476 do razkroja Zahodnega rimskega cesarstva.

Politično, gospodarsko in predvsem kulturno dediščino starega Rima je prevzelo Vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc z dobro varovanim krščanskim središčem v Konstantinoplu. Bizanc si je hitro opomogel in se razširil na zahod s pomočjo germanske vojske, posebej Gotov. A ti so kmalu osnovali svojo državo in se povezali s Franki z zahoda. Karnij je tedaj sodil pod gotsko oblast.

Sredi 6. stoletja je Bizanc uničil svoje nekdanje zaveznike Gote. Na območje jugovzhodnih Alp so se nemudoma z zahoda razširili Franki in segli vse do Jadranskega morja. Bizanc je želel zajeziti prodiranje Germanov, zato so leta 548 naselili zavezniško, prav tako germansko ljudstvo Langobarde z vzhoda. Toda v igri moči in boju za oblast so se Langobardi leta 568 Bizancu izneverili, odselili v Italijo in panonski prostor prepustili Slovanom.

Langobardi so Karnij kot predstražo Italije obdržali vse do prvih desetletij 7. stoletja, kar je razvidno tudi iz zadnjih pokopov v Lajhu. Po tem času pokopi v Lajhu prenehajo. Karnij je sčasoma postal središče staroslovenske kneževine Karniole. Staroselsko prebivalstvo se je zlilo z okoliškim slovanskim življem.

100

Kdo so pokopani V Lajhu?

Grobovi so skeletni in večina je preprostih, brez najdb. V njih so pokopani manj premožni, morda tudi že pokristjanjeni ljudje, ki v grobove niso prilagali predmetov po starih poganskih običajih. V posameznih grobovih pa so bili odkriti predmeti, ki sodijo k nakitu ali bojni opremi vojaške aristokracije. Označili smo jih kot knežje grobove.

Iz najdb sklepamo, da so bili umrli pokopani slovesno opravljeni: bogatejše ženske z nakitom in torbico za pasom. V njej so bili velikokrat škarje, pisalo ali kozmetični pripomoček, koščen glavnik in droben novec, za »potnino« v onstranstvo. Vojščake so položili v grob z orožjem in rokodelce z orodjem. Trupla so ovili v debelo tkanino in jo speli z iglo. V grobno jamo so bili položeni v iztegnjeni legi z rokami ob telesu tako, da je ležala glava na zahodu, v skladu s splošno sprejeto krščansko navado tedanjega časa.

Bogat nakit, posebej pa orožje v posameznih grobovih kažejo na pokope peščice pripadnikov germanskih ljudstev, zlasti Vzhodne Gote, Franke, Gepide, Alamane in Langobarde. Kombinacija dveh brošk na prsih, dveh sponk v višini bokov, steklenih jagod na podaljšku pasu vzdolž krila, srebrna zapestnica na roki in osebni pribor v usnjeni torbici na pasu izpričujejo, da so žene, pokopane v grobovih št. 2 in 3 / 2004 bile zahodnogermanskega izvora. Oblika, okras, barva in žlahtnost materiala, iz katerega je bil nakit izdelan, so imeli globok simboličen pomen. Na podaljšku pasu obešene jagode in razni predmeti so zagotavljali srečo in varstvo pred zlimi duhovi. Spet drugi, kot npr. pisalo, pa so govorili o omikanosti umrlih, a tudi o njihovem visokem družbenem položaju, ki ga je v pozni antiki zavzemala germanska vojaška elita.

Etnično opredeljevanje s pomočjo materialne kulture ni vedno zanesljivo. Sodobne študije kažejo, da je bila v zgodnjem srednjem veku identiteta bolj vezana na versko prepričanje kot na etnični izvor. Ne nazadnje gre tudi za močne medsebojne vplive. Med gradivom iz Lajha najdemo grobove s kulturno mešanimi elemen-

101

ti in samo pri nekaterih je etnična pripadnost (morda) zanesljiva. Posamezne kose nakita namreč najdemo tako med Goti kot med Franki, Alamani ali Langobardi, vsi pa so prevzeli tudi mnogo staroselskih in krščanskih običajev.

Noše germanskih žena, pripadnic različnih plemen, so si bile podobne. Obleka se po kroju in načinu oblačenja ni mnogo razlikovala; gotska in posebej frankovska moda sta močno vplivali na alamansko.

Rekonstrukcijska risba lesenih prebivališč in zidanega obrambnega obzidja s stolpom, odkritih v Kranju (risba M. Zorović, akad. slikar)

102

V Italiji so germanska ljudstva prišla pod vpliv staroselskih romanskih kultur in v stik s sredozemsko tradicijo izdelovanja nakita. Okrasja niso le posnemali, temveč so mnoge sredozemske delavnice za germanske naročnike nakit tudi izdelovale.

Vendar so posamezni ornamenti in tehnika izdelave časovno občutljivi in večkrat etnično značilni. Prepoznaven pa je predvsem način nošenja okrasja in rabe npr. sponk ali njihova kombinacija z obeski ali pasovi. Tako so npr. Alamanke nosile prepasane, enodelne obleke srajčnega kroja z dolgimi rokavi. Krilo je segalo do kolen in odkrivalo pogled na golensko jermenje usnjenih čevljev. Obleka je bila na vratnem izrezu speta z dvema manjšima sponkama, broškama, v višini ledij sta dve večji sponki držali na dolgo vrvico obešeno vrsto steklenih ali jantarnih jagod, včasih tudi eno samo opazne velikosti.

Risarska rekonstrukcija alamanske noše v 6. stoletju

Golensko jermenje usnjene obutve so spenjale drobne sponke. Na usnjen pas je sodila torbica z osebnim priborom. Naglavno ruto ali pajčolan so pritrjevale z lasnicami. Na rokah so nosile srebrne zapestnice in prstan. Taka noša je postala med alamanskimi ženskami priljubljena okoli leta 500 in se je obdržala skoraj celo stoletje.

OD KOD ALAMANI V KRANJU? Izraz Alamani označuje skupnost ljudi, ki so jo sestavljala mnoga germanska plemena. V prazgodovini so Germani poseljevali ozemlje med Renom, Labo in Vislo. Bili so poljedelci in živinorejci, vendar so za dom skrbele ženske in starci. Odrasli moški pa so bili vojščaki in bojni plen je bil glavni izvor njihovega bogastva.

Rimljani so Germane opisali kot visokorasle in močne bojevnike, ki dane obljube zlepa ne prelomijo. Zaradi telesne moči, hrabrosti in zvestobe so jih mnogokrat najemali v svojo vojsko. Posebej cenjeni so bili kot cesarjeva straža. Rimljani kljub krvavim vojnam prostora med Majno in Labo niso nikoli zavzeli. V prvih stoletjih naše ere so uspeli upravljati le ozemlje med Renom,

103

Bodenskim jezerom in Donavo. V kriznem času druge polovice 3. stoletja so se plemena premaknila na to ozemlje in ga iztrgala izpod rimske oblasti. Od tod so hodili na mnoge roparske pohode po rimskem imperiju vse do Italije. Alamania postane ime za prostor današnje Bavarske, deželo Hessen in Würtemberg. Izraz se je v romanskih jezikih ohranil vse do današnjih dni in označuje Nemčijo.

V pozni antiki so bili alamanski vojščaki del rimske najemniške vojske, federati in po zatonu jih najdemo med bizantinskimi enotami. Prepoznavni so bili med gotsko vojsko in posebej močno povezani s sosednjimi Franki. Sodelovali so v njihovih vojaških pohodih in bili podobno oboroženi. Iz mnogih grobnih najdb na Bavarskem in drugje na zahodu je mogoče dobro rekonstruirati alamansko oborožitev in nošo.

Vojaška elita je nosila meč z razkošno okrašenim ročajem in okovjem na usnjenem jermenu. Za pasom, spetim z bleščečo sponko, je bil obešen kratek bojni nož, v rokah sta tičala dolga sulica in okrogel, živopisen ščit. Posebej priljubljen je bil zlat okras z vloženim poldragim kamenjem, krvavo rdečimi almandini. Železno orožje, meč, sulica in drugo je bilo okrašeno s srebrno vkovano nitko v tehniki tavširanja.

Srebrni fibuli z masivno srebrno zapestnico iz groba 2 / 2004, Kranj Lajh (foto T. Lauko, Gorenjski muzej Kranj)

104

Sponke na plašču in okovje na usnjenem pasu je bilo podobno okrašeno. Za pasom je visela usnjena torbica s pinceto, nožem, šilom in kresilom, a tudi z denarjem in amuleti.

Manj premožni, preprosti bojevniki so se borili z lokom, dragoceni meč pa je nadomeščala preprosta sekira, ki jo v 6. stoletju po Kr. izpodrine kratek bojni nož.

Kot sporočajo rimski pisci, je bil velik del Alamanov konjenikov.

Kaj pripovedujejo mrtvi Iz lajha?

Presenetljivost novih odkritij v Lajhu ni bilo le bogastvo pridatkov in nakita v posameznih grobovih, temveč tudi način njihove uporabe. Kombinacija dveh brošk na prsih, dveh sponk v višini bokov, številne steklene jagode vzdolž krila, tudi značilna srebrna zapestnica in osebni pribor, ki je bil shranjen v usnjeni torbici na pasu, nedvoumno izpričujejo alamansko pripadnost. Tovrstna noša je v celoti opazna v bogatem grobu št. 2, odkritem leta 2004, in deloma v drugih.

V grobu 112, odkritem leta 2007, sta najdeni zaponki, značilni za ljudstvo Gepidov. V grobu 87, odkritem prav tako leta 2007, je bila pokopana okoli pet let stara deklica s pridatki, ki bi sodili k odrasli ženi. Je bila edinka in ji je zato mati ob prerani smrti podarila lastni nakit? Je z njo umrlo tudi upanje na naslednje rodove?

Kaj pomeni nakit odrasle žene v grobu drobnega otroka, ne bomo nikoli izvedeli.

105

Kranj Lajh arheološka izkopavanja Magelan 2004

1 Zlat prstan stolpaste oblike z okrasom granulacije in filigrana v pletenici ter vdetim poldragim kamnom, bizantinske delavnice. Teža 4,08 gr.

Grob 2 / 2004. Inv. št. 1545.

2 Pozlačena, bronasta okrogla fibula z vloženimi almandini in zelenim steklom v motivu rozete.

Vel. 3,15 cm. Grob 2 / 2004.

Inv. št. KLa 1540.

3 Pozlačena, bronasta okrogla fibula z vloženimi almandini in zelenim steklom v motivu rozete.

Vel. 3,15 cm. Grob 2 / 2004.

Inv. št. KLa 1541.

4 Pozlačena, bronasta okrogla fibula z vloženimi almandini in zelenim steklom v motivu rozete.

Vel. 2,15 cm. Grob 3 / 2004.

Inv. št. KLa 1542.

5 Pozlačena, bronasta okrogla fibula z vloženimi almandini in zelenim steklom v motivu rozete.

Vel. 2,15 cm. Grob 3 / 2004.

Inv. št. KLa 1543.

6 Pozlačena bronasta S fibula s petimi vloženimi almandini in zaključkom v obliki glave ptice ujede. Šir. 3,2 cm.

Grob 9/2004. Inv. št. 1544.

7 Srebrna, masivna pozlačena zapestnica, filigran in granulacija.

Premer 6,6 cm, teža 40 gr.

Grob 2/2004. Inv. št. KLa 1546.

8 Pozlačena, srebrna ločna sponka s petimi rogljički in okrasom vrezanega meandra. Dol. 8,7 cm. Grob 2 / 2004. Inv. št. KLa 1538.

9 Pozlačena, srebrna ločna sponka s petimi rogljički in okrasom vrezanega meandra. Dol. 8,7 cm.

Grob 2 / 2004. Inv. št. KLa 1539.

10 Pozlačena sponka v obliki črke S z vloženimi almandini in zaključkom v obliki glave ptice ujede.

Dol. 3,3 cm. Grob 2 / 2005.

Inv. št. KLa 1547.

11 Pozlačena sponka v obliki črke S z vloženimi almandini in zaključkom v obliki glave ptice ujede.

Dol. 3,7 cm. Grob 2 / 2005.

Inv. št. KLa 1548.

12 Velika, diskasta jantarna jagoda, vijček. Premer 6 cm, teža 65,8 gr.

Grob 3 / 2004. Inv. št. KLa 1559.

106

Najdbe iz grobov, odkritih v Lajhu leta 2004 (foto T. Lauko, Gorenjski muzej Kranj)

107

Kranj Lajh arheološka izkopavanja ZVKD, o.e. Kranj, 2007/2010

13 Pozlačena srebrna ločna fibula z nogo v obliki nepravilnega romba z zaključkom v obliki stilizirane živalske glavice ima polkrožno oblikovano glavo s petimi roglji.

Na hrbtni strani fibule sta ušesce z delno ohranjeno železno peresovino in ležišče z ostanki železne igle.

Ter. št. NA 336 /izkopavanja J. Lux/.

Dol. 8,2 cm, šir. 4,2 cm, teža 17,1 gr.

Grob 58/2007. Inv. št. KLa 8347.

14 Pozlačena srebrna ločna fibula z nogo v obliki nepravilnega romba z zaključkom v obliki stilizirane živalske glavice ima polkrožno oblikovano glavo s petimi roglji.

Na hrbtni strani fibule sta ušesce z delno ohranjeno železno peresovino in ležišče z ostanki železne igle.

Ter. št. NA 337 /izkopavanja J. Lux/.

Dol. 8,6 cm, šir. 4,2 cm, teža 23,9 gr.

Grob 58/2007. Inv. št. KLa 8348.

15 Pozlačena srebrna S-fibula z zaključkoma v obliki stilizirane ptice ujede z almandini in ostanki železne peresovine na hrbtni strani.

Ter. št. NA 565 /izkopavanja J. Lux/.

Vel. 2,8 × 2,4 cm, teža 3,8 gr.

Grob 87/2007. Inv. št. KLa 8349.

108

16 Pozlačena srebrna S-fibula z zaključkoma v obliki stilizirane ptice ujede z almandini in ostanki železne peresovine na hrbtni strani. Na hrbtni strani je ohranjeno ležišče za iglo in ostanki železne peresovine.

Ter. št. NA 567 /izkopavanja J. Lux/.

Vel 2,9 × 2,5 cm, teža 4,8 gr.

Grob 87/2007. Inv. št. KLa 8350.

17 Železno rezilo z ravnim hrbtom in držaloma pravokotnega preseka z ostanki tkanine. Ter. št. NA 540.

Dol. 27,8 cm, šir. 3,4 cm, dol. držaja 9,3 cm in 6 cm, teža 102,2 gr.

Grob 87/2007. Inv. št. KLa 8351 18 Niz treh jagod, koščena valjasta, pisana mozaična in modra svitkasta z rumenim cikcakastim okrasom.

Ter. št. NA 537. Teža 9,2 gr.

Grob 87/2007. Inv. št. KLa 8352.

19 Ogrlica iz 57 raznobarvnih steklenih jagod različnih Vel. i, okrogle in valjaste oblike, mozaične, z motivom ribje kosti in valovnice, melonaste in veččlene prozorne jagode z eno koščeno valjasto in eno jantarno jagodo v obliki solze. Ter. št. NA 537 in NA 907 /izkopavanja J. Lux/.

Teža 69 gr. Grob 87/2007.

Inv. št. KLa 8353.

109

20 Dvodelna srebrna pasna spona s pravokotnim jermenskim okovom, okrašena z motivom dvojnih kvadratkov, s petimi žlebiči in z dvojnim nizom tričetrtinskih koncentričnih krožcev tudi na hrbtni strani. Ter. št. NA 807 /izkopavanja J. Lux/. Dol. 6,9 cm, šir. 4,1 cm, dol. jermenskega okova 4,2 cm, šir. jermenskega okova 2,9 cm, teža: pasna spona 30,4 gr, okov 4,8 gr.

Grob 112/2007. Inv. št. KLa 8354.

21 Železen nožič s trnastim nastavkom za držaj in izbočenim hrbtom.

Ter. št. NA 813 /izkopavanja J. Lux/.

Dol. 11,5 cm, teža 6 gr.

Grob 112/2007. Inv. št. KLa 8355.

22 Poškodovan koščen dvovrstni glavnik s petimi železnimi zakovicami in okrasom prečnih vrezov v obliki črke V. Ter. št. NA 800 /izkopavanja J. Lux/. Teža 18,6 gr. Grob 112/2007.

Inv. št. KLa 8356.

110

Kranj Lajh arheološka izkopavanja MAGELAN 2009/2010

23 Okrogla pozlačena srebrna fibula z okrasom koncentrično radialnih linij, vstavljenim almandinom v sredini in ohranjenim mehanizmom za zapenjanje na zadnji strani.

Vel. 1,8 cm, teža 3,0 g. Grob 26/2009.

Inv. št. KLa 7350.

24 Ovalna bronasta pasna zaponka s ščitastim trnom. Vel. 3 x 3 cm, teža 20,8 g. Grob 30/2009.

Inv. št. KLa 7351.

111

25 Pozlačena srebrna ločna fibula s petimi roglji in dvema rdečima očescema z vstavljenim almandinomVel. 8,5 x 4,3 cm, teža 17,9 g. Grob 34/2009.

Inv. št. KLa 7352.

26 Zlat obesek kapljičaste oblike s štirimi očesci z vloženimi almandini.

Vel. 2,9 x 1,6 cm, teža 3,8 g.

Grob 12/2009. Inv. št. KLa 7353.

112

27 Srebrna pasna sponka s pravokotnim okvirjem in ščitastim trnom.

Vel. 5,4 x 2,9 cm, teža 13,6 g.

Grob 67/2009. Inv. št. KLa 7358.

28 Železna ločna fibula s peresovino.

Vel. 4,3 x 1,1 cm, teža 1,2 g.

Grob 92/2010. Inv. št. KLa 7359.

30 Srebrna pozlačena ovalna pasna zaponka z ledvičastim okovom s spiralno vrezanim okrasom in tremi vloženimi rombičnimi očesci; dve rdeči, ena zelena. Širina zaponke 5,8 cm, širina okova 6 cm, dolžina zaponke 9,7 cm.

Grob 6/2009. Inv. št. KLa 7361.

29 Dva odlomka srebrne pasne spone z okvirastim pravokotnim zaključkom. Vel. 1,6 x 1,3 cm, teža 1,1 g. Grob 18/2009.

Inv. št. KLa 7360.

31 31 Bronasta ločna fibula s tremi roglji. Vel. 5,6 x 2,3 cm, teža 7,2 g.

Grob 73/2009. Inv. št. KLa 7362.

32 32 Pozlačena srebrna ločna fibula s petimi roglji, dvema očescema z manjkajočima vložkoma na rombičnem zaključku z živalsko glavo. Vel. 9 x 4,8 cm, teža 17,7 g.

Grob 49/2009. Inv. št. KLa 7363.

33 33 Delno poškodovan dvoredni koščen glavnik, s petimi železnimi zakovicami in okrasom vrezanih linij.

Vel. 10,9 x 4,7 cm, teža 23,8 g.

Grob 54/2009. Inv. št. KLa 7364.

113

34 Ovalna pasna spona z malahitno zaponko, bronastim ščitastim trnom in zlatim okovom z okrasom vloženih almandinov in zelenega stekla. Širina okova 4,8 cm, širina zaponke 4,8 cm, dolžina s trnom 7,5 cm, teža 107,5 g. Grob 12/2009.

Inv. št. KLa 7365.

35 Bronasta pasna spona s ščitastim trnom. Vel. 3,4 x 2,4 cm, teža 5,1 g.

Grob 71/2009. Inv. št. KLa 7370.

36 Pravokoten železen okov s pozlačeno površino in vstavljenimi almandini. Vel. 5,2 x 1,5 cm, teža 11,9 g. Grob 68/2009.

Inv. št. KLa 7371.

37 Pravokoten železen okov s pozlačeno površino in vstavljenimi almandini.

Vel. 4,9 x 1,5 cm, teža 10,5 g.

Grob 68/2009. Inv. št. KLa 7372.

38 Zlata fibula z večidel izpadlimi vloženimi almandini in zelenimi kamni na bronasti podlagi z železno iglo. Premer 2,7 cm, teža 5,9 g.

Grob 6/2009. Inv. št. KLa 7373.

114

39 Sodčasta jagoda iz rjavega stekla z vzorcem v obliki raznobarvnih pramenov. Vel. 1,6 x 1,9 cm, teža 7,3 g. Grob 34/2009. Inv. št. KLa 7374.

40 Sodčasta jagoda iz rjavega stekla z vzorcem v obliki raznobarvnih pramenov. Vel. 2 x 1,6 cm, teža 7,4 g.

Grob 34/2009. Inv. št. KLa 7375.

41 Diskasta jagoda iz belega kalcita.

Vel. 2,3 x 1,5 cm, teža 10,3 g.

Grob 34/2009. Inv. št. KLa 7376.

42 Ogrlični niz s 172 steklenimi jagodami; ena valjasta rjava, ena rumena, ena zelena, ena diskasto črno-bela z okrasom valovnice, dve črni melonasto narezani, ena modra, 12 cevastih členov iz modrega in belega stekla, 85 malih modrih in 71 malih rumenih jagod.

Skupna teža 24 g. Grob 26/2009.

Inv. št. KLa 7392.

43 Ovalno, ploščato jantarno vretence.

Vel. 3 x 1,1 cm, teža 4,9 g.

Grob 35/2009. Inv. št. KLa 7531.

44 Srebrna okvirasta pasna spona s ščitastim trnom.

Vel. 5,3 x 2,8 cm, trn 2,3 cm, teža 18,8 g. Grob 49/2009.

Inv. št. KLa 7479.

45 Srebrna okvirasta pasna spona s ščitastim trnom. Vel. 4,6 x 2,4 cm, trn 1,9 cm, teža 10,7 g. Grob 7/2009.

Inv. št. KLa 7457.

115

46 Srebrna ovalna pasna zaponka s ščitastim trnom. Vel. 2,1 x 2,5 cm, teža 10,1 g. Grob 57/2009.

Inv. št. KLa 7468.

47 Bronasta ločna fibula z nazaj zavito glavo z vrezanim in punciranim okrasom po vsej dolžini.

Vel. 7,5 x 0,9 cm, teža 19,2 g.

Grob 48/2009. Inv. št. KLa 7458.

49 Srebrna pasna zaponka s kvadratasto sponko in ščitastim trnom.

Vel. 7 x 3,2 cm, trn 2,8 cm, teža 22,0 g. Grob 80/2009.

Inv. št. KLa 7456.

48 Pozlačena bronasta fibula z očesci z vloženim almandinom ter ostankom prirjavele tkanine. Vel. 2,8 x 1,8 cm, teža 5,4 g. Grob 26/2009.

Inv. št. KLa 7466.

50 Šest daljših zlatih niti in več drobcev.

Teža 1,6 g. Grob 6/2009.

Inv. št. KLa 7455.

51 Pozlačena srebrna ločna fibula z okrasom v obliki prepletenih vitic.

Vel. 5,3 x 2,6 cm, teža 8,79 g.

Grob 26/2009. Inv. št. KLa 7467.

52 Pozlačena srebrna ločna fibula z okrasom v obliki prepletenih vitic in z ohranjenim sistemom za zapenjanje. Vel. 5,3 x 2,6 cm, teža 10,2 g. Grob 26/2009.

Inv. št. KLa 7416.

53 Srebrna ovalna pasna spona z bronastim ščitastim trnom.

Vel. 3,7 x 2,4 cm, trn 2,7 cm, teža 29 g. Grob 29/2009.

Inv. št. KLa 7461.

116

54 Poškodovan zvonček iz bronaste pločevine. Vel. 1,5 x 1,5 cm, teža 0,9 g. Grob 34/2009.

Inv. št. KLa 7474.

55 Bronasta ločna fibula z razširjeno okrasno ploščico na nogi in glavi s punciranim okrasom po vsej površini. Vel. 8,8 x 2,3 cm, teža 21,7 g. Grob 10/2009.

Inv. št. KLa 7463 56 Bronasta ovalna okvirasta pasna spona s ščitastim trnom. Vel. 3,5 x 3,3 cm, teža 36,9 g. Grob 89/2009.

Inv. št. KLa 7409.

57 Poškodovan dvoreden koščen glavnik z dvojnim osrednjim rebrom, devetimi železnimi zakovicami in vrezanim okrasom.

Vel. 16,8 x 5,6 cm, teža 33,6 g.

Grob 18/2009. Inv. št. KLa 7585.

58 Ogrlični niz 53 steklenih jagod: ena valjasta rjava z rumenimi prameni, dve diskasti temnomodri z belo valovnico, ena diskasta temno modra z rdeče-rjavo valovnico, pet zelenih melonastih, tri modre, dve rumeni, 43 drobnih okroglih iz brezbarvnega stekla in sedem jantarnih jagod.

Skupna teža 37,4 g. Grob 89/2009.

Inv. št. KLa 7408..

59 Ogrlični niz 15 steklenih jagod: ena valjasta rjava s spiralnimi prameni, dve diskasti, ena zelena, ena temna z rjavo valovnico, ena sodčasta millefiori, ena turkizna melonasta, ena temno modra poliedrična in devet majhnih pisanih. Skupna teža 24,9 g.

Grob 26/2009. Inv. št. KLa 7449.

117

60 Ogrlični niz sedmih steklenih jagod: dve zeleni, ena modra melonasta, ena zelena diskasta, ena temna z belo valovnico, ena valjasta millefiori in ena sodčasta iz kalcedona.

Skupna teža 22,4 g. Grob 26/2009.

Inv. št. KLa 7450.

61 Bronasta ovalna pasna spona s ščitastim trnom. Vel. 3 x 2 cm, trn 2,7 cm, teža 23,0 g.

Grob 60/2009. Inv. št. KLa 7403.

62 Bronasta ločna fibula s petimi roglji in zaključkom v obliki živalske glavice ter z železno konstrukcijo za zapenjanje. Vel. 6 x 2,8 cm, teža 6,6 g. Grob 54/2009.

Inv. št. KLa 7476.

63 Železen, delno pozlačen pravokoten pasni okov s srebrnim vložkom s tečajem in ovalno zanko.

Vel. 8,1 x 2,4 cm, teža 16 g.

Grob 67/2009. Inv. št. KLa 7572.

64 Srebrna ovalna zaponka s ščitastim trnom in punciranim okrasom.

Vel. 29 x 2,1 cm, trn 2,7 cm, teža 9,5 g. Grob 31/2009.

Inv. št. KLa 7468.

65 Zlata nitka. Dolžina 14,5 cm, teža 0,1 g. Grob DS/2009.

Inv. št. KLa 7557.

66 Ogrlični niz 37 steklenih, belih okroglih, modrih diskastih, zelenih ovalnih in sedmih jantarnih jagod. Skupna teža 28 g.

Grob 70/2009. Inv. št. KLa 7593.

67 Ogrlični niz 107 steklenih modrih, svetlo zelenih, rjavih, ene millefiori, 11 podolgovatih jantarnih jagod.

Skupna teža 17,2 g. Grob 34/2009.

Inv. št. KLa 7519.

118

68 Delno ohranjen dvoreden koščen glavnik z desetimi železnimi zakovicami, punciranim okrasom na vsej površini in deli enako okrašenega koščenega etuija.

Vel. 14 x 7,1 cm, teža 33,8 g.

Etui teža 17 g. Grob 7/2009 Inv. št. KLa 7589.

69 Delno ohranjen dvoreden koščen glavnik s punciranim okrasom v obliki lokov in štirimi železnimi zakovicami. Teža 32,8 g.

Dolžina 14,7 x 4,2 cm.

Grob 91/2009. Inv. št. KLa 7650.

70 Skoraj v celoti ohranjen koščen dvoreden glavnik s štirimi želenimi zakovicami. Vel. 10,6 x 4,5 cm, teža 18,9 g. Grob 8/2009.

Inv. št. KLa 7652.

71 Delno ohranjen koščen dvoreden glavnik z okrasom prečnih vrezov in petimi železnimi zakovicami. Vel. 9,9 x 4,5 cm, teža 13,1 g.

Grob 25/2009. Inv. št. KLa 7654.

72 Delno ohranjen koščen dvoreden glavnik z okrasom prečnih vrezov in štirimi železnimi zakovicami. Vel. 11,3 x 4,6 cm, teža 24,4 g.

Grob 32/2009. Inv. št. KLa 7657.

73 Delno ohranjen koščen dvoreden glavnik z okrasom križajočih se vrezanih črt in štirimi železnimi zakovicami. Vel. 10,8 x 4,5 cm, teža 14,8 g. Grob 36/2009.

Inv. št. KLa 7601.

74 Poškodovan dvoreden koščen glavnik z okrasom prečnih križajočih se vrezov in štirimi ohranjenimi železnimi zakovicami.

Vel. 9,9 x 4,5 cm, teža 12,5 g.

Grob 56/2009. Inv. št. KLa 7644.

75 Delno ohranjen kraguljček iz bronaste pločevine. Vel. 3,2 x 3 cm, teža 11,6 g. SE 024 PN 011.

Inv. št. KLa 8035.

76 Bronasta fibula certoške sheme, igla ni ohranjena. Vel. 6,8 x 3,4 cm, teža 20,8 g. PN 085 SE 098.

Inv. št. KLa 8034.

77 Keramičen vijček v obliki vrtavke z vrezanim okrasom na spodnji strani. Vel. 3,9 x 3,9 cm, teža 48 g.

PN 159 SE 255. Inv. št. KLa 7999.

119

LITERATURA Bitenc, P., Knific, T. (ur.) 2001: Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti. Ljubljana.

Knific, T. 1995: Vojščaki iz mesta Karnija. Kranjski zbornik 1995, 23-40. Kranj.

Odar, B. 2006: The archer from Carnium. Arheološki vestnik 57, 243-275. Ljubljana.

Stare, V. 1980: Kranj. Nekropola iz česa preseljevanja ljudstev. Katalogi in monografije 18. Ljubljana.

Knific, T. in Lux, J. Otroci iz mesta Karnija. Kranjski zbornik 2010, Kranj, 26–36, sl. 6 in 9. Kranj.

120

Judita Lux

DEKLICA S SREBRNIMA ZAPONKAMA

Na grobišču Lajh v Kranju so leta 2007 med številnimi drugimi odkrili tudi grob dve- ali triletne deklice.1 Pokopana je bila s pozlačenima srebrnima okrasnima zaponkama v obliki črke S, zaključenima v podobi ptice ujede. Glede na lego zaponk v grobu domnevamo, da je bilo z njima speto dekličino oblačilo na ramenih. Take zaponke so bile v 6. stoletju zelo priljubljena oblika nakita ne samo med Langobardi, temveč tudi drugod po merovinški Evropi. Omenimo naj, da sta bili enaki zaponki odkriti na grobišču Lajh že leta 1905. Po značilnem okrasu na njima vemo, da sta bili izdelani v času pred selitvijo Langobardov v Italijo, najverjetneje med letoma 540 in 560.

V grobu je bila tudi pisana ogrlica z več kot 40, pretežno steklenimi jagodami. V nizu so različno oblikovane melonaste, kolobarjaste z okrasom valovnice, rebraste in drobnočlenaste steklene jagode in po ena koščena valjasta ter jantarna jagoda v obliki solze.

Deklico je v grob spremljal tudi glavnik, izdelan iz kosti. Navkljub slabi ohranjenosti je na njem opazen lep, skrbno vrezan okras. Ležal je ob dekličini levi nogi, ob desni pa je ležalo železno orodje, dvoročno strgalo.

Na delu rezila so ohranjene sledi tkanine, v katero je bil predmet zavit. Podobno orodje je znano že iz starejših izkopavanj v Lajhu, vendar iz grobov odraslih. Najverjetneje je služilo pri usnjarjenju za strganje živalskih kož.

Predmeti, dragocen nakit, glavnik in celo orodje, ki so bili odkriti v dekličinem grobu, niso bili last deklice.

Glede na njeno rosno mladost jih skoraj zagotovo tudi ni mogla uporabljati. Razlagamo jih kot izraz žalovanja staršev ob boleči izgubi morda edinega otroka in odraz njihove trdne vere v nadaljevanje življenja po smrti.

1 Arheološka izkopavanja so potekala pod vodstvom J. Lux in dr. M. Sagadina z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj.

121

Risarska rekonstrukcija rabe gostega koščenega glavnika pri odpravljanju uši (risba I. Jeras Dimovska, akad. slikarka)

Pogled na Koper iz zraka (foto J. JeraĹĄa, Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper)

125

ARHEOLOŠKI NAKIT IZ KOPRA IN PREDLOKE

Izbor eksponatov iz arheološkega fonda Pokrajinskega muzeja Koper za pričujočo razstavo o nakitu je pogojen z zgodovino arheoloških raziskav in razpoložljivim gradivom, ki ga muzej hrani. To izhaja pretežno iz izkopavanj po drugi svetovni vojni in se veže na rimsko dobo ter kasnejša obdobja. Iz tega gradiva je bil narejen manjši izbor poznoantičnega nakita iz Kopra (6.–7./8. stoletje) in zgodnjesrednjeveškega nakita s staroslovanskega grobišča v Predloki (9.–11. stoletje), ki si kronološko sledita in pripadata dvema različnima etničnima skupinama. Merilo, ki nas je vodilo pri izbiri eksponatov za pričujočo razstavo, je bilo predvsem njihova ohranjenost in izpovednost, zato je bilo zavestno izločenih nekaj sicer pomembnih, vendar preslabo ohranjenih najdb, ki bi bile težko čitljive in posledično nezanimive za obiskovalce. Zaradi lažjega razumevanja konteksta je pred obravnavo nakita posamezne skupine na kratko predstavljeno najdišče, s katerega izhaja.

Koper Arheološka izkopavanja v starem mestnem jedru Kopra od sredine osemdesetih let 20. stoletja so pokazala močan porast poselitve nekdanjega koprskega otoka in formiranje urbane tvorbe na njem v 6. stoletju ter kasnejšo kontinuirano poselitev vse do danes. Ta proces je dokumentiran tako z razvojem stavbnih objektov kot z drobnimi najdbami. Znotraj naselja so bili odkriti tudi številni posamezni pokopi in manjše skupine grobov, bodisi med hišami bodisi v njih, medtem ko vsaj doslej ni poznano klasično grobišče zunaj mesta, kakršna so za rimska naselja pravilo. Žal je ob tem značilnost praktično vseh doslej odkritih poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških grobov v Kopru popolna odsotnost pridatkov, vključno z nakitom. Zaradi tega edine doslej

Radovan Cunja, Pokrajinski muzej Koper

126

odkrite najdbe nakita iz Kopra izhajajo iz naselbinskih plasti. Drobna materialna kultura iz tega obdobja kaže na romansko etnično pripadnost njenih prebivalcev in na trgovske povezave s širšim sredozemskim prostorom zlasti v 6. in 7. stoletju ter posredno na stike z bizantinskim svetom. To dobro ilustrira tudi izbor najdb nakita na razstavi, čeprav je številčno zelo omejen. Izbor eks­ ponatov za razstavo vključuje dva primerka naglavnega in en primerek vratnega nakita: bronast uhan s tremi obročki, okrašeno bronasto iglo in zlat solzast obesek.

Uhan s tremi obročki Ulit bronast uhan s spodnjim masivnejšim delom v obliki treh medsebojno spojenih obročkov, ki na enem koncu prehaja v odebeljen votel zunaj profiliran zaključek – pri našem uhanu je odlomljen – na drugem pa se močno zoži v polkrožno oblikovani koničasto zaključen locen, sodi oblikovno v dokaj enoten t. i. buzetski tip uhanov. Razlike med posameznimi primerki tega tipa uhanov so omejene na velikost, oblikovanje posameznih detajlov, kot npr. profilacijo votlega zaključka, in na okras v obliki drobnih, okroglih plastičnih izboklin, ki se pojavljajo le na kvalitetneje izdelanih primerkih.

Težišče razprostranjenosti te tipološko enotne skupine uhanov sta predvsem Istra in severovzhodna Italija; v manjšem številu jih srečamo še v srednji in južni Italiji, sporadično pa tudi v severni in severovzhodni Sloveniji.

Na naštetih območjih je bila ta oblika uhanov najdena predvsem v grobovih in naselbinah romaniziranega staroselskega prebivalstva, posebej številno pa na barbariziranih nekropolah v okolici Buzeta in Motovuna.

Uhani te skupine so bili okvirno datirani v čas 6. do 8. stoletja. Maloštevilnost in kronološka neizrazitost spremljajočih najdb v grobovih s temi uhani otežujeta njihovo podrobnejšo kronološko razčlenitev znotraj podanega časovnega okvira. Razprostranjenost uhanov s tremi obročki jasno kaže na njihov sredozemski izvor.

Medtem ko v Istri in na italskem polotoku prevladujejo bronasti uliti primerki, se na Siciliji in v vzhodnem Sredozemlju pojavljajo tudi taki v bogatejših izvedbah iz plemenitih kovin. Med temi iz zlata in srebra izdela-

127

nimi primerki, okrašenimi z granulacijo, smemo iskati tudi predloge za obravnavane bronaste ulite uhane. Ob tem je treba omeniti še podobnost v oblikovni shemi med ulitimi uhani s tremi obročki in uhani iz bronaste žice s tremi pentljami, ki so bili v grobovih pogosto najdeni tudi skupaj. Slednji so bili zelo priljubljeni tudi v karantanski kulturni skupini in jih je mogoče opredeliti kot najpreprostejšo oz. najbolj ceneno izvedbo obravnavane skupine uhanov. Razvojno nadaljevanje te oblike uhanov v 8. in 9. stoletju predstavljajo veliki srebrni in zlati uhani s tremi obročki, okrašeni s filigranom in granulacijo iz Tolmina, Žminja, Velega Dola pri Križišću v Vinodolu in z drugih najdišč.

Okrasna igla Drugo vrsto naglavnega nakita predstavljajo okrasne igle. Med kovinskimi iglami s Kapucinskega vrta so tudi trije primerki s sploščeno, poševno zapognjeno glavico, od katerih je bil eden vključen na razstavo.

Oblika igle s ploščato in poševno zapognjeno glavico, navadno izdelano iz kovine, neredko pa tudi iz kosti, je bila zelo razširjena skozi celotno rimsko dobo in v uporabi predvsem v kozmetiki in medicini (specillum). V poznorimski dobi so postale tako oblikovane kovinske igle sestavni del ženske noše in nakita, bodisi kot igla za spenjanje obleke bodisi kot lasnica. Pri tem sta postala osrednji del in vrat igle pogosto odebeljena in okrašena, z vrezom ali bogato profilirana. V literaturi pogosto srečamo zanje oznako stilus-igla. Večina avtorjev meni, da se je običaj nošnje takih igel najprej pojavil v panonskem prostoru, prvič že v 4. stoletju, in se od tam razširil proti jugu in zahodu, v svoj inventar pa so jih prevzela tudi razna germanska ljudstva.

Razstavljena igla ima osrednji, rahlo odebeljeni del kvadratnega preseka okrašen s cikcakastim vrezanim motivom in vrat osmerokotnega preseka. Glede na okras ima neposredno analogijo v igli iz groba 7 na Rifniku pri Šentjurju, najdeni skupaj s parom zlatih uhanov s košarico v obliki šestlistnega čašastega cveta tipa All­ ach, stekleno ogrlico, bronastim prstanom in koščenim obročkom. Iz Slovenije sta poznani za koprsko iglo še

128

dve oblikovni vzporednici, in sicer neokrašena primerka iz ženskega groba 38 prav tako z Rifnika in iz groba 236 z grobišča Bled – Pristava. Cikcakast motiv srečamo tudi na bronasti igli s Svetih gora, le da je tam obravnavani motiv na njenem osrednjem, odebeljenem delu kvadratnega preseka dobljen tako, da so vogali izmenično trikotno izdolbeni. Zgoraj naštete analogije v glavnem ne izstopajo iz časovnega okvira 6. in 7. stoletja.

Zlat solzast obesek Obesek solzaste oblike z enako oblikovanim izrezom v sredini je izdelan iz zlate pločevine in ima zunanji rob in rob izreza ojačan s prispajkano granulirano žico. Okrašen je s cikcakasto linijo v spodnjem delu ob robu in s pikami v tehniki tolčenja, ki poudarjajo obliko obeska, tik pod vrhom pa so razporejene v obliki majhnega križa. Dobro oblikovno analogijo ima v treh zlatih obeskih solzaste oblike, obešenih na ogrlici skupaj z jagodami iz steklene paste, z grobišča Dolianova na Sardiniji. Podobnost je predvsem v solzasti obliki obeskov, granuliranem ojačanem robu in obročku za obešanje na vrhu. Na sredini vseh treh omenjenih obeskov je pritrjen po en steklen vložek, ki upravičuje domnevo, da je imel podoben vložek tudi koprski obesek v izrezu v sredini, pod katerim je še ohranjena okrogla luknjica, ki je verjetno služila za fiksiranje steklenega vložka z žico.

Podoben zlat solzast obesek je bil najden leta 1855 v Raveni skupaj z deli t. i. Teoderikovega oklepa. Podobnost s koprskim obeskom je predvsem v osnovni solzasti obliki in cikcakastem okrasu med zunanjim okvirjem in okvirjem odprtine v sredini. Za razliko od koprskega pa je obesek iz Ravene izdelan v predrti tehniki oz. s spojitvijo več različnih sestavnih elementov in ima v osrednjem delu v izrezu vstavljeno ploščico iz zlate pločevine, na kateri sta v tehniki tolčenja, verjetno s pomočjo matrice, reliefno upodobljeni človeški figuri, nad katerima je motiv križa. Ravenski obesek je datiran v čas 6.–7. stoletja.

129

Predloka Arheološko najdišče se nahaja na manjšem platoju pod kraškim robom v zgornji Rižanski dolini v zaledju Kopra, na katerem danes stoji župna cerkev sv. Janeza Krstnika z župniščem in pokopališčem, južno od katerega se razprostira današnje istoimensko naselje.

Obsežna sistematična izkopavanja v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so odkrila ostanke zgodnjerimske kmetije in poznoantičnega naselja, neposredno ob cerkvi in južno od sedanjega pokopališča pa poznoantične in staroslovanske grobove. Predloka je obenem tudi edino v tem delu Slovenije vsaj delno raziskano staroslovansko grobišče.

Zaradi zelo slabe ohranjenosti pridatkov iz poznoantičnih grobov (6.–7./8. stoletje) je na razstavo vključen le izbor bolje ohranjenega in najbolj izpovednega nakita iz petih staroslovanskih grobov (gr. 33, 34, 36, 65, 91) s časovnim razponom od 9. do 11. stoletja, ki dobro ilustrirajo heterogenost nakita in njegovo različno kulturno ter geografsko provenienco. Z nakitom so zastopane tri najpomembnejše staroslovanske kulturne skupine, ki so bile razširjene na območju Balkana in sosednjih območij: ketlaška, dalmatinska in belobrdska. Prisoten je pretežno naglavni nakit (obsenčni obročki in uhani) ter dva prstana.

Uhani Srebrn polmesečast uhan iz ženskega groba 65, na spodnjem sploščenem delu okrašen s tremi punciranimi krožci z luknjo v sredini in s kratkimi prečnimi valovitimi vrezanimi linijami, ima najbližjo analogijo v zelo podobno okrašenem uhanu s starohrvaške nekropole v Žminju v osrednji Istri, poleg tega pa tudi v podobnih uhanih iz Furlanije in Koroške. Časovno sodi v 9.–10. stoletje. Zanimivo je, da polmesečast kovan uhan iz Predloke ni bil najden v paru, ampak en sam v kombinaciji z nesklenjenim obročkom s kaveljčkoma za spenjanje. Podobno kombinacijo enega uhana in obročka srečamo tudi v grobu 217 v Žminju, v katerem sta poleg predloškemu zelo podobnega uhana in prstana

130

prisotna dva obročka, kar verjetno kaže na način nošnje takih uhanov.

V dvojnem grobu 33 v Predloki je bila pokopana ženska z otrokom. Poleg srebrnega prstana na prstu leve roke je ženski pokop vseboval še dva bronasta uhana v obliki okroglega obroča s po eno votlo sodčasto jagodo, okrašeno s filigransko žico. Uhana iz Predloke je mogoče postaviti v časovni okvir 9.–10. stoletja. Taki uhani so značilni za dalmatinsko kulturno skupino in so najpogostejša oblika uhanov na starohrvaških grobiščih vzdolž vzhodnojadranske obale in njenega zaledja z dolgim trajanjem od 8. do 11. stoletja. Znotraj tega širokega časovnega okvira so se razvile številne različice z eno ali več jagodami, od skrajno preprostih do zelo umetelno okrašenih uhanov, neredko izdelanih iz srebra ali zlata.

Geografsko najbližje analogije za opisana uhana iz Predloke je mogoče najti ponovno na grobiščih v Žminju in Velem Dolu pri Križišću v Vinodolu, ki nakazujeta smer, iz katere so omenjeni elementi prišli v severozahodno Istro. Zlati z granulacijo bogato okrašeni oblikovno sorodni primerki iz Dalmacije upravičujejo domnevo, da sta uhana iz Predloke posnetek bogatih izdelkov bizantinskih zlatarskih delavnic, medtem ko najdba ogrlice iz podobnih sodčastih jagod iz Trilja na Hrvaškem kaže, da se take jagode niso uporabljale le na uhanih, ampak so iz njih izdelovali tudi vratni nakit.

Par bronastih grozdastih uhanov iz ženskega groba 36, okvirno datiranih v 10.–11. stoletje, je tipična oblika uhanov belobrdske kulturne skupine, poimenovane po istoimenskem grobišču Bijelo Brdo pri Osijeku na Hrvaškem. Sestavljeni so iz spodnjega masivnejšega ločno oblikovanega dela z grozdastim podaljškom na sredini s kroglastimi odebelitvami in iz polkrožno oblikovanega locna. Taki v kalupu uliti uhani, navadno izdelani iz brona ali srebra v več različicah, so razprostranjeni predvsem na območju belobrdske kulturne skupine med južno Slovaško in severno Bosno, ki sega tudi v severovzhodno Slovenijo, dokaj številni pa so tudi v osrednji in zahodni Sloveniji v okviru pretežno ketlaških grobišč. Uhana iz Predloke sta najbolj jugozaho-

131

dna primerka tega tipa. Na podlagi bogatih najdb zlatih kvalitetno izdelanih in z granulacijo okrašenih podobnih uhanov je mogoče zanesljivo trditi, da gre pri naših dveh uhanih za preproste posnetke bogatejših in kvalitetnejših primerkov iz zlata.

Obsenčni obročki Obsenčni obročki v različnih izpeljankah, izdelani iz brona ali srebra, predstavljajo najpogostejšo obliko nakita tako v ženskih kot moških grobovih. Na razstavi so predstavljeni štirje masivni srebrni obsenčni obročki, dva z zašiljenima koncema (gr. 34), druga dva pa z odebeljenima koncema (gr. 91). Najbližji sorodno oblikovani obsenčni obročki so poznani z grobišč v Batujah v Vipavski dolini in Žminju v Istri, vendar je ta vrsta nakita v različnih izpeljankah splošno razširjena v staroslovanski materialni kulturi, predvsem v okviru ketlaške kulturne skupine, kar upravičuje njihovo datacijo v 9.–10. stoletje.

Preprosta bronasta nesklenjena obročka s prečnimi zarezami na koncih iz otroškega pokopa v dvojnem grobu 33, ki ju je mogoče prav tako datirati v časovni okvir 9.–10. stoletja, predstavljata preprostejšo izvedbo zgoraj opisanih srebrnih obročkov.

Zadnjo skupino tvorijo preprosti nesklenjeni obročki iz žice s kaveljčkoma za spenjanje na koncih, ki se pojavljajo že med poznoantičnim nakitom, včasih obogateni s stekleno jagodo, in se v skoraj enaki obliki nadaljujejo tudi v zgodnji srednji vek, o čemer med drugim priča tudi najdba podobnega obročka iz naselbinskih plasti v Kopru. V Predloki so zastopani tako z bronastimi kot srebrnimi primerki (gr. 14, 30, 65), ki pa niso prisotni na razstavi.

Prstani Poleg naglavnega nakita je bilo v staroslovanskih grobovih v Predloki odkritih tudi nekaj prstanov. Ti predstavljajo tako del moškega kot ženskega nakita in se po-

132

javljajo tako na prstih leve roke kot tudi na desni roki. Žal so ožje časovno težje opredeljivi v primerjavi z naglavnim nakitom. Na razstavo sta bila vključena dva prstana. Bronast prstan z rombično razširitvijo, okrašen s preprostim vrezanim in punciranim geometrijskim okrasom vzporednih in križajočih se črt in krožcev, je bil najden na desni roki v ženskem grobu 36, datiranem z grozdastima belobrdskima uhanoma v 10.–11. stoletje.

Oblikovno podobni prstani, izdelani iz tanke bronaste pločevine z nesklenjenima presegajočima koncema, ki sta včasih spojena z zakovico, so prisotni že v karantanski kulturni skupini (7.–8. stoletje), manj pogosto in v sklenjeni obliki se pojavljajo tudi kasneje v ketlaški kulturni skupini (9.–10. stoletje) v Sloveniji. Prav tako jih srečamo tudi na nekaterih starohrvaških grobiščih v Dalmaciji in na širšem prostoru.

Iz groba 33 izhaja srebrn trakast prstan, okrašen s prepletom treh gladkih srebrnih žičk, omejenim na vsaki strani s po eno tordirano žičko. Prstan je bil na levi roki. Grob je datiran z uhanoma s sodčasto jagodo v 9.–10. stoletje. Geografsko najbližjo analogijo ima v skoraj identičnem prstanu iz trojnega groba iz okolice Buzeta, ki je imel za razliko od tistega iz Predloke na loku pritrjen štirikoten piramidalen okov, okrašen z granulacijo in z odprtino za vložek iz stekla ali poldragega kamna, ki pa se ni ohranil. Omenjeni trojni grob ni vseboval drugih ožječasovno opredeljivih pridatkov, ki bi omogočali njegovo natančnejšo datacijo. Prstani, okrašeni s prepletom žičk, se pojavljajo tudi kasneje v srednjem veku.

Sklep Razstavljeni nakit iz Kopra in Predloke predstavlja dve kronološko in etnično različni skupini nakita, prva pripada romanskemu prebivalstvu (6.–7./8. stoletje), druga pa staroslovanskim naseljencem (9.–11. stoletje), znotraj katere je mogoče na podlagi značilnih predmetov ločiti tri različne kulturne komponente: ketlaško, dalmatinsko in belobrdsko. Skromnost nakita in uporabljenih materialov odraža na eni strani ekonomsko stanje njegovih nosilcev, obenem pa je redkost nakita

133

in na splošno pridatkov v grobovih vsaj delno povezana s širjenjem krščanstva in s tem povezanim postopnim opuščanjem polaganja pridatkov v grobove. V tem pogledu predstavlja istrski prostor pravo nasprotje s pridatki bogatim grobovom t. i. »barbarskih« germanskih ljudstev v notranjosti Slovenije (Kranj – Lajh, Dravlje, Rifnik). Vsaj za del razstavljenega nakita je mogoče trditi, da gre za preproste posnetke kvalitetnih bizantinskih zlatarskih izdelkov, o čemer pričajo najdbe skoraj identičnih ali sorodnih oblik nakita, izdelanih iz zlata, ki so služili kot vzor. Kljub omejenemu številu gradiva je mogoče reči, da moški grobovi v primerjavi z ženskimi na splošno vsebujejo skromnejši nakit, ki je omejen zgolj na obsenčne obročke in prstane. Nekatere vrste nakita, značilne za staroslovanska grobišča, pa povsem manjkajo, kot npr. polmesečasti uhani z emajlom, okrogle broške z emajlom, ogrlice idr.

134

Koper, NASELBINSKE NAJDBE

1 Bronast uhan s tremi obročki Koper, Kapucinski vrt: poznoantično in zgodnjesrednjeveško urbano naselje, naselbinska najdba. Višina 4,3 cm, širina 3,4 cm. Datacija 6.–8. stoletje.

Inv. št. AKKV 9.

2 Bronasta igla, Koper, Kapucinski vrt: poznoantično in zgodnjesrednjeveško urbano naselje, naselbinska najdba.

Dolžina 11 cm. Datacija 6.–7. stoletje.

Inv. št. AKKV 15.

135

3 Zlat solzast obesek, Kapucinski vrt: poznoantično in zgodnjesrednjeveško urbano naselje, naselbinska najdba.

Višina 4,9 cm, širina 3 cm.

Datacija 6.–8. stoletje.

Inv. št. AKKV 12.

136

PREDLOKA: STAROSLOVANSKO GROBIŠČE

GROB 33: Dvojni grob odrasle ženske z otrokom, k ženskemu pokopu sodijo naslednji nakitni predmeti: Bronasta uhana z votlo sodčasto jagodo, okrašeno s filigransko žico premer obroča uhana 4,9 cm, višina uhana 5 cm, dolžina jagode 2 cm.

Inv. št. A 5604 in A 5604.

Srebrn trakast prstan na prstu leve roke, okrašen s prepletom treh gladkih srebrnih žičk, omejenih ob robovih prstana s po eno tordirano žičko, deloma deformiran. Premer 2,2 cm, širina 0,5 cm. Inv. št. A 5606.

K otroškemu pokopu sodita: Nesklenjena obročka iz bronaste žice okroglega preseka debeline 0,1 cm z zaobljenima koncema, eden od obročkov ima en konec okrašen s petimi prečnimi vrezi, drugi z enim samim prečnim vrezom.

Velikost 3 x 2,9 cm (večji obroček), 2,2 x 2,4 cm (manjši obroček).

Datacija groba 9.–10. stoletje.

Inv. št. A 5607 in A 5608.

137

GROB 34: Ženski grob Okrogla gladka nesklenjena srebrna obročka okroglega preseka s koničasto zaključenima Koncema. Premer 4,3 cm (večji obroček), 4 cm (manjši obroček), debelina 0,3 cm.

Datacija groba 9.–10. stoletje.

Inv. št. A 5609 in A 5610.

GROB 36: Ženski grob Bronasta grozdasta uhana s polkrožnim locnom iz tanke bronaste žice okroglega preseka; en uhan je ohranjen v celoti, drugi ima prelomljen locen.

Velikost 4,4 x 3 cm (večji uhan), 4,1 x 2,7 cm (manjši uhan).

Datacija 10.–11. stoletje.

Inv. št. A 5611 in A 5612.

GROB 36: Ženski grob Sklenjen bronast prstan trakastega preseka z rombično razširitvijo, na zunanji površini ima vrezan in punciran geometrijski okras.

Premer 2,2 cm, širina 0,4 cm, rombična razširitev 0,9 cm.

Inv. št. A 5613.

138

Grob 65: Ženski grob Srebrn polmesečast kovan uhan s polkrožnim locnom okroglega preseka, na sprednji strani polmesečaste razširitve uhana je preprost vrezani in puncirani geometrijski okras treh punciranih krožcev s piko v sredini, med katerimi so delno ohranjene prečne vzporedne tanke vrezane valovite linije.

Premer 3,1 cm, širina 3 cm.

Datacija groba 9.–10. stoletje.

Inv. št. A 5614.

Grob 91: Ženski grob Okrogla gladka nesklenjena srebrna obročka okroglega preseka z odebeljenima ravno odrezanima koncema. Premer 3,5 cm, debelina 0,3 cm.

Datacija groba 9.–10. stoletje.

Inv. št. A 5616 in A 5604.

139

LITERATURA Boltin Tome E., Staroslovanski grobovi v Predloki pri Črnem Kalu in vprašanje kontinuitete naselja, Slovensko morje in zaledje I/1, 1977, 81–102.

Boltin Tome E., Trije staroslovanski grobovi v Predloki, Balcanoslavica 6, 1977, 131–140.

Boltin Tome E., Izsledki ob zaključku raziskovanj nekropole v Predloki, Slovensko morje in zaledje 4–5, 1981, 91–103.

Boltin Tome E., Predloka – antična in zgodnjesrednjeveška lokaliteta, v: Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskom Primorju, Izdanja HAD 11/2, 1987, 189–207.

Boltin Tome E., Staroslovansko grobišče v Predloki, v: Kraški rob in Bržanija, Koper 1991, 27–30.

Cunja R., Poznorimski in zgodnjesrednjeveški Koper / Capodistria tardoromana e altomedievale, Knjižnica Annales majora, Koper 1996.

Marušić B., Materijalna kultura Istre od 5. do 9. stoljeća, v: Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskom Primorju, Izdanja HAD 11/1, 1987, 81–105.

Marušić B., Materijalna kultura Istre od 9. do 11. stoljeća, v: Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskom Primorju, Izdanja HAD 11/1, 1987, 107–124.

II.

DEL: TATU, NAJBOLJ OSEBNA OBLIKA NAKITA

143

NEPOZABEN VTIS IN ILUZIJE VEČNOSTI

Kaj imajo skupnega dediščina, nakit in tatu?

Kot že sam naslov prav nič sramežljivo namiguje, je vsem skupen vtis, ki nas ne pusti hladne, za sabo pusti sledi, včasih tudi kakšen priokus, pa naj bo ta grenek ob pogledu na razpadajoč, zanemarjen spomenik, sladek ob zaročnem prstanu ali kisel ob novi tetovaži, ki si jo brez vaše vednosti omisli vaš potomec. V vseh primerih je nepozaben, v nekaterih celo formativen, kot kamenček, ki skali mirno gladino.

Lahko se odrazi v povečanju interesa za zaščito spomenika, ob vstopu v novo življenjsko obdobje ali v okrhanem odnosu, a vse se začne s tem prvim vtisom, doživetjem, katerega rok trajanja je odvisen od posamezne situacije in subjektivne perspektive. Nekateri vtisi nas posledično spremljajo kot spomini ali dogodki, ki nas zaznamujejo za celo življenje, drugi pa izginejo takoj, ko nam pot prečka nov, močnejši vtis.

Vsem trem je skupna tudi iluzija večnosti oziroma navidezna neminljivost, ki se v resnici opredeljuje na časovnici našega lastnega obstoja. Tovrstna »neminljivost« je posledično samo navidezna in nikoli absolutna, zlasti pri tako vseobsegajočem pojmu, kot je dediščina, ki pod svojim okriljem zajema vse, kar ena generacija preda drugi, naj bo to v podobi materialne ali nematerialne zapuščine. Tatu oziroma tetovaža pa ima v primerjavi z drugima dvema najkrajši »staž«, saj je njegov obstoj pogojen z obstojem njegovega nosilca. Posledično tudi najbolj definira našo lastno minljivost.

Tisočletni artefakti nas povezujejo z njihovimi izdelovalci, uporabniki, z vsemi, ki so se jih kdaj koli do-

Lailan Jaklič

144

taknili. Ponujajo nam vpogled v svoje življenje, omogočajo sedanjosti stik s preteklostjo in nudijo tolažbo v prihodnosti. Tolažbo, da se jih bodo nekdaj, nekoč dotaknile roke naših zanamcev in bomo, tako kot zdaj naši predhodniki komunicirajo z nami, spregovorili z njimi tudi mi.

Tatu pa živi in umre s svojim nosilcem. Ne more obstajati brez njega. Tako kot telo brez duše tudi tatu ob smrti izgubi svoje bistvo, postane le artefakt, sled nekoga, ki je nekoč bil. Kljub temu pa nam ravno zaradi minljivosti in svoje nespremenljivosti omogoča ujeti trenutek navidezne večnosti.

Fizična sled spomina Redko kateri pojav nosi tako razsežno dimenzijo družbenih, kulturnih, zgodovinskih in osebnih sporočil ter konotacij kot tatu. Gre za najbolj neposreden, neverbalen ter intimen način izražanja in definiranja notranjega »jaza«, duše njegovega nosilca. Je neizbrisen in neločljiv del njegove fizične manifestacije, način vzpostavljanja njegove identitete, ki mu omogoča pripovedovanje in oblikovanje svoje življenjske zgodbe. Je nosilec pomenov, ki so vedno znova formulirani, preoblikovani, rekonstruirani z vsako njegovo novo interakcijo z okolico.1 Če jemljemo tatu kot umetniško stvaritev, potem predstavlja metafizično manifestacijo nosilčevega notranjega jaza, svobode izražanja, ustvarjalnosti in zemljevid osebne zgodovine. Je simbolična, osebna pripoved, ki izraža, odraža in predstavlja več, kot je mogoče predvideti v trenutku njegovega nastanka. Tako kot fotografija ima vsak tatu svojo zgodbo, v kateri se vedno prepletajo različni motivi in teme ter se je posledično nikoli ne da uvrstiti v eno samo kategorijo.2 Pomen te 1 O tem in bolj filozofskih vidikih posedovanja tatuja podrobno piše Rachel Falkenstein, katere članek je bil tudi osnova in navdih tega prispevka, v Illusions of Permanence: Tattoos and the Temporary Self, in: Tattoos – Philosophy for Everyone: I Ink, Therefore I Am (2012).

2 Kosut, Mary. (2008) Tattoo Narratives: The intersection of the body, self‐identity and society, Visual Sociology, Vol. 15:1, 79–100 in Carvalho, Felipe. (2012) Ta-

145

zgodbe praviloma izhaja iz osebne zgodovine nosilca in se vedno prilagaja njegovemu osebnemu izkustvu življenja (tako na primer lahko preprosto tetovirano srce v izhodišču označuje prvo ljubezen, impulzivno odločitev nepremišljenega mladostnika; nato postane spomin na prvo razočaranje, konec razmerja; eventualno pa simbol osebne rasti, življenjske lekcije ipd. Ta nestanovitnost pomenov omogoča evolucijo pripovedi podobe, ki je vzporedna osebnemu razvoju njenega nosilca. Pomen tatuja sam po sebi je torej v resnici nestalen in se recipročno razvija v skladu z osebnim razvojem svojega nosilca. Ostaja odprt neskončnim interpretacijam in reinterpretacijam ter lahko postane metafizično breme, čeprav je izvorno odraz svobodne volje. 3 V samem bistvu je tatu torej fizična sled spomina.

Je historičen dokument osebne zgodovine in igra pomembno vlogo v samorefleksiji ob (neprenehnem) ustvarjanju, pojmovanju in redefiniranju sebe. S svojim nastankom označuje točko na časovni premici življenja, referenco, ki vsakič znova opredeljuje premik časa in hkrati (tako kot dediščina) predstavlja vez med preteklostjo in sedanjostjo ter poskus obvladovanja, nadziranja prihodnosti.

Bolečina, ki spremlja proces nastanka tatuja, v tem primeru kot ponovno rojstvo zabeleži prehod iz ene identitete v drugo. V primeru svobodne odločitve omogoča prevzem nadzora nad telesom, nad boleznijo,4 služi kot zaščita, talisman pred bolečo izkušnjo ali pa zabeleži začetek osebne transformacije, novega življenjskega poglavja. Opredeli se lahko kot nosilec številnih pomenov in je neločljiv odraz osebne izkušnje človeka, ttoos are Forever: Bodily Freedom and the (Im)possibility of Change, in: Tattoos – Philosophy for Everyone: I Ink, Therefore I Am. 3 Glej op. 1. Zanimivo branje na to temo ponuja tudi prispevek drugega avtorja, objavljen v navedeni publikaciji: Carvalho, Felipe. (2012) Tattoos are Forever: Bodily Freedom and the (Im)possibility of Change, in: Tattoos – Philosophy for Everyone: I Ink, Therefore I Am. 4 O zdravilni vlogi tatujev v preteklosti, in ponekod po svetu še danes, piše Philippe Cassa v Tattoos and body modifications in antiquity: proceedings of the sessions at the EAA annual meetings in The Hague and Oslo, 2010/11, obj.

(2013). Poleg tega članka pa na to temo ponuja zanimivo branje tudi članek, ki se ukvarja z datacijo Ötzija – Deter-Wolf, Aaron; Robitaille, Benoît; Krutak, Lars & Galliot, Sébastien. The world’s oldest tattoos, in: Journal of Archaeological Science: Reports; Vol. 5, 19–24 (2016).

146

ki se je tetoviral, ki jo hkrati tudi zaznamuje. Tako kot z nakitom s tatujem človek opredeli svoj položaj v svetu, svoj odnos do njega in obratno – z njim je opredeljeno nosilčevo družbeno in kulturno okolje, njegov svet. Podobe, barve in simboli tako kot pri nakitu odražajo in pripovedujejo zgodbo o človeku za njimi, o identiteti njihovega lastnika in nam orišejo zgodovino preživetega življenja.5 Podobno kot tatu je dediščina neločljivo povezana s prostorom oziroma »telesom«, v katerem prebiva in ne more živeti brez njega.6 Je integralni del zgodovine nekega prostora in je vezana v recipročni proces oblikovanja in definiranja identitete prebivalcev (duše) tega prostora ter ne obstaja brez njih in ti ne brez nje. Predstavlja točko stika s preteklostjo, referenco na premici časa, obeleženje spomina, pripoved o osebnem izkustvu njenih nosilcev ter opredeljuje njihov odnos do sveta, tako kot ga na podlagi nje opredeljuje do njih ta. In prav tako kot tatu je odprta neskončnim interpretacijam in reinterpretacijam nosilca in opazovalcev. Opredeljuje naš odnos in položaj v svetu ter nas prav tako kot tatu opominja na našo minljivost s tem, da nam v sedanjosti omogoča stik s preteklim, na videz večnim.

5 Zanimivo branje na to temo predstavljata tudi Oksanen, Atte & Turtiainen, Jussi. (2005) A Life Told in Ink: Tattoo Narratives and the Problem of the Self in Late Modern Society. Auto/Biography. Vol. 13. 111–130. (2006) ter članek Cyrilla Siorata The Art of Pain, objavljen v publikaciji Fashion Theory: Special Issue – Fashioning Skin: the Process and Practice of Tattoo: The Journal of Dress, Body and Culture (2006).

6 Predpostavka je izpeljana na osnovi opredelitve odnosa med umom in telesom, ki jo poda poznani francoski filozof Metelau-Ponty v Phenomenology of perception (1962). Ta ga opredeli kot neločljivo dejstvo. Telo in um v njegovi teoriji nista različni substanci, ampak integrirana celota. Ko um zapusti telo, to izgubi svoj »jaz« in postane le snovni objekt.

147

Pri nastajanju razstave so sodelovali Anthony Bruno, Gašper Bratina, Konrad Kot, Simon Vode, Lara Bremec (posebna zahvala staršema Roku in Tjaši Bremec), Špela Kot, Brina Zagorc, Bor Terčon, Karla Varlja, Tjaša Teropšič, Mito Kot in Staša Destovnik.

Vsem se toplo zahvaljujemo!

148

ZGODBE: Moja tetovaža, to sem jaz.

BOR Tatu sem si dal narediti pred dvema letoma.

Motiv sem izbiral dolgo, dokler nisem naletel na Tolkienovo ilustracijo zmaja z naslovnice prve izdaje Hobita.

Motiv mi je bil že sam po sebi všeč, ker je preprost in malo drugačen, izbral pa sem ga tudi zato, ker so mi Tolkienove knjige (in po njih posneti filmi) najljubše, že odkar sem jih prvič prebral v osnovni šoli.

• BRINA Leta 2006 sem pri rosnih dvanajstih prvič stopila na tla Provanse. Ni trajalo dolgo, da so me vonjave dišeče sivke in zvok tisočerih škržatov omamili za vedno.

Stare srednjeveške vasice, naravne lepote in utrip prebivalstva so me tako očarali, da sem se v Provanso vrnila že sedemkrat. Z odhodom tam vedno pustim delček svojega srca, leta 2017 pa sem se odločila, da bom na svojem gležnju za vedno pustila sivko. Tako je vsaj spomin na košček tega planeta, ki mi je tako ljub, vedno z menoj.

• ILIJA Tetovaža je zame fizično in mentalno neločljivi del osebe, prikazan na specifičen način. Moja tetovaža je razlaga imena Ilija, torej to sem jaz.

• TJAŠA T. Tetovirati sem se dala v času, ko sem bila v stiski. Ob smrti v družini, s katero sem se težko soočila in sem po­trebovala nekaj kot opomin, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Lotosov cvet v hinduizmu ponazarja naše življenje, ki je včasih težko in umazano. Popolnoma odprt lotosov cvet pomeni zadovoljstvo, srečo in veselje, in ravno to sem v tistem trenutku zelo potrebovala. Tatu me spominja na stare starše.

149

TJAŠA B. Tinker (zvončica) je opomin, da nikoli ne smem pozabiti na otroka v sebi, da je na stvari včasih treba pogledati skozi otroške oči. Vesele misli in lahko letiš.

• KARLA Rada imam umetnost, zato sem hotela s slikami najljubših avtorjev povedati zgodbo o nasprotju med nadrealizmom (absurd življenja v današnjem sistemu, ki te čedalje bolj ovira) in impresionizmom (sami izbiramo, kako bomo videli svet, sami ustvarjamo lastno resničnost), ki se bojujeta v meni. Treba je poznati samega sebe, spoznati, da vse mineva, in se ne bati posegati za zvezdami. Vse pa se je začelo z vprašanjem: Kaj misliš, da je pomen življenja?

• MITO Tetovirati se dam vsakih deset let, kot da s tem sklenem določeno obdobje v življenju. Keltska motivika me privlači zaradi tega, ker imam občutek, da se ni nič spremenila, in oblikovno ostaja taka, kot so jo nosili že Kelti. Simbol ptiča sem izbral po občutku brez predhodne globoke analize njegovega pomena, simbolike.

• STAŠA Na levi roki imam šest tatujev. Vsak ima svojo zgodbo, skupaj pa so simbol zveze med mano in partnerjem – tako sva se namreč spoznala. On je tetovator, jaz sem bila ena njegovih prvih strank. Moja roka je postala njegovo platno, na katerem lahko opazuje svoj napredek kot tetovator skozi leta.

Motivi so variacija na Alico v čudežni deželi, ki je za nekaj časa izgubila razum. Razen zgornji na notranji strani roke, ta je iz Gospodarja prstanov in predstavlja neminljivo ljubezen. :-)

150

Lailan Jaklič, arheologinja, fotografinja in mojstrica novih tehnoloških znanj Foto: M. Kot

Diplomirala sem iz arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani na temo Gradovi na Slovenskem med stroko in javnostjo. Tema je v meni vzbudila zanimanje za področje heritologije in problematiko ohranjanja in varovanja vseh vrst dediščine. V letih, ki so sledila diplomi sem se začela bolj resno udejstvovati tudi na področju mojih interesov povezanih s 3D modeliranjem, animacijo, video/foto urejanja in fotografije, kjer sem pridobila številna nova znanja. Glavni vzgib za to odločitev je bila želja, da bi ta znanja uporabila v kombinaciji s svojo akademsko izobrazbo v iskanju rešitve problematike ohranjanja in interpretacije preteklosti s ciljem odgovorne uporabe sodobnih, ne-destruktivnih tehnologij.

I graduated in archaeology at the Faculty of Arts in Ljubljana with a thesis called Castles in Slovenia: between science and public. A topic which eventually led me to develop a deep interest in Heritology and issues concerning preserving and protecting all types of heritage. In the couple of years following my graduation I then started to develop my interests in the field of 3D modelling, animation, video/photo editing and photography and gaining a wide variety of new skills. The main drive behind that decision being a desire to integrate those skills with my academic education, in a quest for a responsible and informed use of modern, non-destructive technologies in preserving and interpreting the past.

151

Marko Kot, arheolog, fotograf in mojster sodobne 3D tehnologije Foto: L. Jaklič

Področje fotografije me je zanimalo že v srednji šoli. Na fakulteti je ta interes prerasel v resnejši hobi. Po zaključku študija je fotografija postala sestaven del mojega življenja. V zadnjih petih letih sem pridobil veliko teoretičnega in praktičnega znanja, ki ga sedaj nenehno nadgrajujem in izpopolnjujem. Fotografija zame predstavlja način kako ujeti trenutek v času. Večina mojega dela je predstavljenega v črno-beli tehniki. Gre za umetniško odločitev, ki mi omogoča lažje izraziti sporočilo, ki ga želim predstaviti s svojim delom. Ukvarjam se predvsem s portretno in pokrajinsko fotografijo, kjer vedno iščem nekaj drugačnega, izvirnega in pomenljivega. Ob pogledu skozi iskalo fotoaparata ne vidim portretiranca samo kot subjekt, ampak instinktivno iščem povezavo na osebni ravni. To mi omogoča, da lahko ustvarim bolj intenzivne, intimne in čustveno pomenljive portrete.

I was interested in the field of photography ever since I was in high school.

That interest then grew into a serious hobby by the time I entered college. In the years since then, photography has become an integral part of my life. For the past five years I have been working steadily in expanding my knowledge of photography and honing my skill, translating theory into practice. Photography for me is a way to capture a moment in time.

Most of my work is presented in black and white, an artistic choice which enables me to accommodate the essence behind the message I want to present in my photographs. My work revolves mainly around portrait and landscape photography, where I always search for something meaningful, different and original. When I look through my viewfinder I don‘t see people as subjects. Which allows me to create a more intense, intimate and emotional portraits.

III.

DEL: ILIJA VABEC, OBLIKOVALEC NAKITA

154

Ilija Vabec, oblikovalec nakita Foto: M. Kot

Sem študent Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Ob študiju se posvečam oblikovanju nakita, saj je zame to arhitektura v malem – pri načrtovanju prihajamo do arhitekture. Pri oblikovanju nakita spoštujem njegovo neločljivo okrasno funkcijo, predvsem pa cenim idejo, čustva in pomene, ki se posredujejo z njim. Navdihuje me nezlomljiva, čeprav pogosto krhka zveza med človekom in naravo. Les, enega izmed najbolj dostopnih materialov v zgodovini človeštva, uporabljam, ker verjamem, da ponuja neskončno možnosti oblikovanja. Navdušen sem nad različnimi vrstami lesa in njegovo strukturo, teksturo, vonjem. Moje iz-

delke zaznamujejo ideja, posebej izbrani kosi lesa, obdelava s sodobno tehnologijo in fino ročno delo. Pri razmišljanju se navezujem tako na Vitruvija, ki je omenjal nujno usmerjenost arhitekture k naravi in uporabo lesa v gradnji, kot na sodobne arhitekte, kot sta profesorja Elviro Di Meo in Antonio Rossetti iz Italije, ki poleg arhitekturnega načrtovanja ustvarjata nakit iz akrilnega stekla in drugih umetnih materialov. Profesorja poudarjata, da sam proces ustvarjanja in izdelovanja prevladuje nad končnim izdelkom; nakit in tudi njegov material sta torej podrejena kontekstu.

155

Ilija Vabec, Prstan (foto L. Berdin)

I am a student of architecture at the Faculty of Architecture in Ljubljana.

When not focusing on my studies I divert my attention to jewellery designing, which I consider architecture itself on a smaller scale - through design, one arrives at architecture. When designing jewellery I respect its inseparable ornamental function, but above all, I appreciate the idea, emotions, and meanings that are being relayed through it. The unbreakable yet often very fragile bond between man and nature inspires me. I use wood, one of the most easily accessible raw materials in human history; because I firmly believe, it offers infinite designing possibilities.

The numerous types of woods and their structure, texture and scents fascinate

me. My products are characterized by an idea, carefully chosen pieces of wood, their processing by modern technologies and a delicate handiwork. When contemplating on it I refer to both Vitruvius, who emphasized a mandatory orientation of architecture towards nature and the use of wood in construction, as well as to modern architects such as the professors Elviro di Meo and Antonio Rossetti from Italy, who make jewellery out of acrylic glass and other artificial materials. The two professors are advocating a dominance of the process of creation itself over the final product; jewellery and the raw materials it is made of are therefore subjected to the context.

IV.

DEL: ANGLEÅ KI PREVODI

159

The Genius loci of the Archaeological Posočje

Every place has its genius – Latin genius loci. To put it simply, each place has its distinct characteristics and properties, which need safeguarding. These are the fascinating details other places do not possess, and make it more interesting, authentic and different from its neighbours, possibly very similar, but never completely the same. The genius loci is the guardian spirit of these local peculiarities.

The genius loci is the heritage of our ancestors. It was passed down to us (free of charge) as a gift, thus we should not sell it, but rather pass it on to next generations.

Heritage in Posočje is very rich and distinctive.

Though nature and culture cannot exist without one another, they should complement each other and co-exist. The natural heritage of Posočje is represented by the dreamy canyons and waterfalls of the Soča River and its affluents, as well as the steep mountains towering over them, while the cultural heritage has been shaped by man in congruence with the environment. In addition to the architectural, ethnological and the dialectological diversity of this region, it is the archaeological items that are (although usually without an inscription field) trying to relay to us who and what these people were like, what their social status was, their style of clothing etc.

The archaeological heritage of Posočje is indeed plentiful and can be traced back tens of thousands of years into the past. Who of us today has (never) heard of the 60.000 years old bone flute from the Divje babe cave under the Šebreljska planota, which was played on by

Miha Mlinar, Regional Museum Tolmin

160

the Neanderthal man? It is an extraordinary testimony (again without an inscription field) of the prehistorical music and its first authors and performers.

Another mark on this region was stamped on by the Bronze Age finds in the coincidentally discovered »treasure« from the Kanalski Vrh. In addition to the masterful aesthetics practiced by the Bronze Age crafters, one can here discover a wealth of symbolism, to which we are trying to relate again today.

Plenty of traces were left to us by the Early Iron Age Sveta Lucija culture, related to the Italic and South Alpine cultures by its funerary rituals and possibly the design of settlements and architecture, while certain other finds are the same or at least similar to the items from the Central Slovenian region or the Dolenjska region.

Even its successor, the Late Iron Age culture of Idrija, more or less associated itself with its predecessor’s traditions in the last three pre-Christian centuries. The influence (or perhaps smaller immigrations) by the Celts was also felt in Posočje, demonstrated by finds from the newly discovered archaeological sites - the Bizjakova hiša in Kobarid and Srpenica.

The age of the Romans also heralded the first »globalization« of Europe and the Mediterranean, as shown by the finds in Posočje, which already bent its knee to progress, Romanization and the Roman culture at the time of Christ. However, many a loyal, conscientious Posočje inhabitant remained faithful to his or her old ways and customs for a long time afterwards, which can be discerned from some of the completely prehistorically »themed« finds from Roman burial sites in Most na Soči, dating back to the end of the 1st or 2nd century AD. Following the last gasps of the Classical Antiquity civilization, the co-existence of diverse ethnical and cultural elements takes place once again, which is evident by the evaluation of the archaeological finds from Tonovcov grad at Kobarid, a settlement of Late Antiquity and the oldest Christian centre in Posočje.

161

The final ethnical landscape of Posočje was determined by the Slavs. Indeed their arrival was bound to a not completely vacated region around Soča, and primarily to the thousands of years of heritage of the inhabitants, who knew well how to run an economy and how to survive in those harsh conditions.

The Archaeological Jewellery of the Iron Age Posočje: between the Local and the Superregional The archaeological heritage is comprised of excavation sites and archaeological finds. Among the archaeological finds, a very important place is taken by various items of jewellery, which are often hardly distinguishable from parts of a customary attire. One of the items, which gradually evolved from a simple clothing clasp to an ornamental item and a fashion accessory, is the fibula – a clasp or a pin. These items are often of a surprisingly high aesthetical, original value and complexity.

They sometimes reveal the ethnicity or the social status of its owners. Aside from their beauty, they offer a good reference point for determining the age of its context.

The Posočje fibulae of the Early Iron Age are items indicating an excellent involvement of this culture with its own artistic expression, and on the other hand, they emphasize a multicultural cooperation with its neighbouring regions. Unique to Posočje and the regions belonging to the Iron Age Sveta Lucija culture, is the Sveta Lucija fibula (1), which got its name from the central settlement of this culture, the Posočje centre at Most na Soči (once named Sveta Lucija). This pin is a typical female pin from the end of the 6th or the beginning of the 5th century BC and as such a true example of the Posočje artistic design.

The heritage of a large area between the river Po and the Dolenjska region is portrayed by the extensive locational diffusion of the snake-like fibulae with a saddle arc, typical of the male attire from the 6th century BC in Posočje. The Most na Soči example (2) was mended at its arc with a lead metal wrapping, which points to its significant value or a symbolic worth of this item,

162

which otherwise wouldn’t have been repaired. The fact that these pins were often repaired with a lead wrapping was already noticed by Carlo Marchesetti, a prominent researcher of the Sveta Lucija necropolis from the end of the 19th century.

The youngest versions of the fibulae are represented by the massive fibulae with a large disc affixed to their arcs of the Fraore type, typical at the end of the 5th and the beginning of the 4th century BC. Such fibulae were primarily discovered in wealthier graves. The Most na Soči example (3) was an accessory in the rich burial from Most na Soči. It also contained a ceramic two-handle Attican wine cup – Skyphos, with a painted motif of an owl between two olive branches.

The fibula with a round disc on its arc and a ram’s head at its end (4) was found in grave No. 10 at the Repelc in Most na Soči burial site, and represents the only example in Posočje. Its Late Halstatt Age properties intertwine with the Early La Tène Age elements, most evidently in the rectangular ribboned arc. Fibulae with a round tin disc on its arc are very rare and they mostly occur in the broader Central European regions of the 5th century BC. A strong local component becomes evident when looking at the development of the so-called Posočje fibulae in the form of animals (5, 6), visibly diffused in Posočje, mostly in the valley of the Idrijca river between Cerkljansko and Most na Soči. Only two examples (Kovačevše in Vipavska dolina, Grobnik) were discovered outside of this geographically limited region.

It seems fibulae (as shown in example 5) were already typical by the end of the Early Iron Age and their amber beads versions (6) were very popular in the Idrija culture at the end of the Late Iron Age. Another example of the closed development of Late Iron Age jewellery items in a geographically limited area is an earring of the Repelc type (7). It is a ribboned earring made of bronze tinplate with a pin, found in the grave No. 14 at the Repelc in Most na Soči excavation site. Its surface was embellished by hammered bulges, its coat originally decorated by silver metal sheets, of

163

which only the imprints of silver, attachment eyelets and engraved, wave-shaped ornaments are still visible.

A comparative study of grave contexts containing such earrings from Idrija pri Bači and Repelc in Most na Soči, made by Dragan Božič, determined them to be typical Posočje female jewellery of the Late La Tène period.

Despite the majority of jewellery items relating to their creating in local workshops, many finds were also made in the Late Iron Age Posočje, which can only be compared to those outside of this region. A peculiarity are two rings of spiral wire from the grave No. 14 at the Repelc in Most na Soči excavation site, one of which is a bent and partially broken up silver specimen (8), the other one being of bronze and completely preserved (9). Such comparable silver specimens are characteristic of the graves at the Ornavasso culture burial sites in the Late La Tène. Such spiral wired rings contain decorated transverse cuts similar to the bronze specimen from the Most na Soči grave.

The use of silver jewellery in the Late Iron Age Posočje, particularly in the 2nd and 1st centuries BC, was pertinent to the elites and was not limited solely to rings and earrings when their design was concerned.

This is confirmed by the rich design of a knotted collar intertwined with three silver wires. A fully preserved collar of such kind, kept by the National Museum of Slovenia, originates from a temple area Berlotov rob at Šentviška planota. A similar one was discovered at the Idrija pri Bači burial site, but is now lost, while a fragment of a silver collar of this kind was also discovered in the previously mentioned excavation site at Repelc in Most na Soči.

Certain new finds from Posočje urge us to caution, as far as ethnically specifying the Late Iron Age Idrija culture holders is concerned. Two warrior graves from the Čadrg and Srpenica excavation sites should be mentioned, which clearly show the interlacing native and Celtic components. A difference between Celtic and indigenous finds is also apparent at the ritual burial at the Bizjakova hiša in Kobarid excavation site.

164

Jana Puhar, Regional Museum of Posavje, Brežice

Aristocratic women, warriors, matrons ... jewelry in the millennia of Posavje.

One would not be far off to say the custom of embellishment one’s body (and also clothes, the hair, the skin…) is as old as mankind itself. The Posavje Museum Brežice’s archaeological collection holds objects dating from the Neolithic Age to the Early Modern Period, which were intended for the embellishment of the body and the display of social status, gender, ethnical, class and other affiliations. Most of the jewellery finds were uncovered during burial ground excavations. Jewellery, as the most personal of all human possessions, usually accompanied the owner to the afterlife. Jewellery, a symbolic designator of important life’s turning points, could not have been perceived otherwise by the deceased’s family than to be an integral part of the deceased, something which he or she should take with him or her when undertaking the final journey. Here one should mention that the rituals involving the burial act of the deceased and the collection of items added to the grave differs from culture to culture. However, considering all of that, and regardless of any differences, the personal jewellery’s place was always with its owner.

This custom has never truly abated and even today in a lot of cases, the deceased keeps his or her personal jewellery, regardless of the manner of burial. A different thing altogether is of course family jewellery, which as an heirloom persists in a family for decades or even centuries, while its value and symbolism related to the bearer of memory defy the ravages of time and pass on from generation to generation.

The key property of jewellery is value, which encompasses the spheres of a material, symbolic and an aesthetic world; most of the time (but not necessarily) all

165

of them. It can be made of a very rare and precious raw material, which was often traded over long distances.

Such an example are the bracelets made from sea shells of the genus Spondylus, collected in the Mediterranean Sea, which were added to the grave of a woman from the site Ajdovska jama at NemĹĄka vas near KrĹĄko 4300 years BC (Picture 1). Alternatively, the necklaces of Baltic amber, which were uncovered in the Early Iron Age burial mounds at Velike Malence and Libna (Picture 2).

A piece of jewellery can also become valuable by usage of new raw materials and technologies during its creation process. The grave goods of a priestess from Dobova, whose burial site among other precious jewellery pieces also contained a necklace with bronze amulets and one of the oldest glass beads found in Slovenia, at the end of the 2nd millennium BC was undoubtedly of an immense value. (Picture 3 and 4). Glass appeared in this region in the Late Bronze Age, as well a bronze metal alloy were, as relative novities at that time, very valuable by themselves. Any doubts on the value of a bronze metal alloy are easily dispelled by the depot exhibition finds, such as the one found in Posavje in Ajdovska jama at Silovec at Sromlje (Picture 5). Whether they are characterized as ritual offerings left at certain hidden, magical places, or valuable tokens hidden from the prying eyes of the uninvited – the preciousness of that raw material, from which jewellery and other items of value were made, is undeniable.

Many or most of the aforementioned (once) valuable raw materials are easy accessible today and their prices reflect that as well. In spite of that, both the value and the radiant shine of gold, which has been accompanying humankind at least since the 5th millennium BC, remain immortal.

The oldest gold jewellery found in Posavje dates back to the Early Iron Age and was uncovered as a burial accessory in women burial mounds in Libna, Velike Malence and Sajevce (Cat. No. 1-7). In all three cases, we are dealing with decorations made from a thin gold sheet metal, which was sewn onto a garment or a headgear. In the Sajevec mounds, the decorations were purposely folded over fifteen times and thus destroyed. Per-

166

haps this was part of a ritual, or the jewellery adopted a different function during the life of its owner and was kept due to the great value of the metal they were made of, and not as decoration.

Material analyses have shown the Sajevec jewellery to be made out of river gold; therefore, its place of origin cannot be confirmed. Perhaps the raw material, which adorned the important Sajevec woman, was extracted from the nearby and still auriferous rivers of Drava and Mura. The Early Iron Age society is known to have already been well stratified. Wealth, power and influence were all concentrated in the hands of by elite with a monopoly on the iron ore production process, which was then indeed a technological novelty. Strong cultural and trade connections were established with the Italian peninsula. They adopted the custom of adding gold ornaments to burial sites from the Etruscans in 7th century BC, the time of the Sajevec burial sites. Research shows gold jewellery to have been worn by members of the social elite, who had a special role in the cult, and the Sajevec burial mound find has to be understood in that context.

In Late Iron Age the slowly declining society was replaced by newcomers from Central Europe – the Celts.

From the regions near the sources of the rivers Rhine, the Rhone and the Danube, in modern day Switzerland and western France, they poured down from the Alps into the Italian peninsula and the lands along the Danube, from which they also occupied the region of Eastern Alps in the second migration wave. From the writings of ancient cronists, we have come to learn of them particularly as a threat to the emerging power – the Roman Empire. Their hardy, merciless warriors were carefully studied by Roman military strategists so they could eventually overcome and subjugate them, which they did. Even a passing glance into the Celtic material legacy reveals them to have been extraordinary artisans and blacksmiths. Their high quality items leave us wondering even today on the technologies and processes of production, which the Celtic craftsmen mastered in detail. Their superior skill and timeless mastery is reflected not only in their weapon products, but also

167

in the preserved jewellery and attire. Of course, the raw material is not the only reason an item receives its lasting value – the skilfulness and the crafting difficulty are two properties via which an item differs from others.

The craftsmen, who were crafting bronze fibulae and refined pseudo-filigree rings decorating Celtic ladies from Brežice, were certainly aware of that. (Cat. No. 10, 12, 13, 14). Certain parts of their attire were discovered in Posavje in a large Late Iron Age burial site in Sejmišče, and date back to the 2nd half of the 3rd millennium BC. Bronze fibulae as an integral part of the female attire were used on their shoulders to clasp longer garments – a tunic or a robe fastened in the waist by a metal belt chain. In Sejmišče two types of women belts were found; chains of twice-folded iron wire links, and opulent bronze metal belts. Celtic women were adorned by necklaces and bracelets of amber or glass beads. Due to the typical burial ritual – the burning of the deceased on a pyre, amber and glass jewellery was not as fully preserved (Picture 6). Upon their arrival and in the first decades after their settlement, women were wearing bronze walnut-shaped chokers (Cat.No.19) and massive bronze bracelets, though this fashion soon disappeared and a lighter, finer jewellery replaced those opulent decorations.

A distinct characteristic of the male attire are the trousers that were brought to our lands by the Celts.

From the writings of Roman cronists, we learn that the Celts were already using chequered textiles. A coat or a cape was clasped at their shoulders with iron buckles or fibulae. Two marbles (Cat.No.17) decorated the fibulae’s upper arc. Regardless, jewellery worn by men was not as diverse or lavish as that of the women. Warriors were displaying their social status by weapons and personal accessories, not so much by jewellery. Typical male inventories are thus found in the warrior burial sites in Sejmišče, including a belt chain, a sword with a decorated sheath, a knife, a razor, a whetstone, tweezers, scissors, a spear tip and shaft, a shield bulge (wooden parts of the spear, shield and other gear were destroyed during the burial ritual). A common find in warriors burial places are round iron bracelets of simple shape and form. Two of them contain smaller wrought rings,

168

which could have been used in attaching other decorative elements to them, for instance leather stripes (Cat. No.18). On whether they had another, symbolic meaning we can only speculate. Silver and even gold rings used in displaying their social status were rarely found, except in wealthier warrior graves. The gold ring from graveyard at Dobova has a carved engraving on the inside resembling a floral motif (Cat.No.8).

The Posavje region was populated by the Celtic Latobici who were a part of the Taurisci tribal alliance.

Celtic inhabitants of river valleys near the end of the 2nd century retreated to higher altitude locations, such as sites Čateški grič in Posavje and Gradišče pri Dunaju.

One of the reasons for this were Roman military campaigns heralding the Roman conquest of these lands, which took place in Posavje during the final decades BC. The lands of today’s Posavje were incorporated into the Pannonia Superior province. Via the newly founded municipium of Neviodunum at one of the many meanders of the then unregulated Sava River, which coiled and flooded across the Krško polje, the province was well connected to both the Balkans and the Mediterranean regions through a network of roads and river ports. Indigenous population, subjugate by Roman authorities, managed to preserve their identity through both spiritual and material cultural elements, which are reflected in their traditional attire and jewellery. The Romanised Celtic women garment was adorned with bronze clasps and distinct belt sets of typical forms, decorated with delicate ornaments, and crafted with a special technique of puncturing the sheet metal. The so-called Noricum-Pannonian attire was discovered in Posavje in burial sites at Drnovo (the Roman city of Neviodunum) and in Dobova (Picture 7).

Compared to the indigenous, Roman jewellery was different. A wonderful set of jewellery was discovered in the beginning of the 60s in site Ribnica pri Jesenicah in Dolenjska. The settlement is known through ancient maps, itineraries and certain minor settlement finds as mansio Romula. From the 1st century, onward Romula was a toll and customs station, a mansio at via publica – the traffic road connecting Emona and Siscia (today’s

169

Sisak). The settlement and nearby burial site researches have unearthed a wealth of imported products testifying to the lively trade and an important role in the region this (probable) Sava River port had. One of the unearthed graves is particularly opulent: younger woman buried in foetal position with a gravel-stone between her upper and lower jawbone. The deceased was buried along with a precious gold jewellery set of a necklace, a pair of earrings and a ring (Picture 8). Judging by its shape and the motif of joined hands amidst an oval medallion, we can characterize the ring as a wedding ring typical of the 3rd century AD. The earrings with a gold frame and blue and green glass inserts, and the necklace matching the earrings in shape and material, can be dated back to the 3rd century AD as well. Even though it is a prestigious find uncommon in our region, such examples of jewellery are rather ubiquitous throughout the Empire. The jewellery’s dating is additionally confirmed a coin find, the Aurelianus Antoninus, forged in 273 AD, which was discovered in in the nearby grave.

In addition, the circumstances of the burial itself are very intriguing, particularly the gravel-stone placed in the mouth of the deceased, which opens up new avenues of interpretation.

170

Maša Sakara Sučević, Regional Museum Koper

THE LADY WITH THE GOLD EARRINGS FROM KRIŽIŠČE AT SPODNJE ŠKOFIJE

In 2002, following the extensive constructions works on the Koper – Ljubljana motorway, two connected archaeological sites were discovered – Školarice – a Roman country villa with its estate, and its corresponding burial site Križišče at Spodnje Škofije. 51 graves were discovered at the burial site and they were divided into 3 burial plots. The graveyard was situated along the main road of Via Flavia, connecting Tergeste and Pola.

The villa and its graveyard were in use from the 1st to the 5th century AD. The earliest graves are cremation, with the Christianity the inhumation was introduced. Judging by the rich finds, the first burial plot belonged to the family of the owner or the caretaker of the villa. In grave No. 39 from the second plot, a female with gold earrings was buried. After the grave was filled up, several roofing tiles and small cups were preserved, which were used in accordance with custom to pour wine into the grave on the Parentalia – a festival in honour of family ancestors.

The lady with the gold earrings The deceased reached an age of about 45 years, which is the estimated life expectancy of the Roman era. The grave contained two ceramic jugs, an oil lamp, a bone hairpin, and a bronze sewing needle as a symbol of an exemplary mother of the family – the matron. The gold earrings with a red, glass eye and a small hook in the shape of the letter S.

171

The deceased was buried sometime between the second half of the 3rd and the beginning of the 4th century AD, when the Roman Empire was already entering in crisis. The following insecurity spread to Istria and the nearby towns and villas, as well as Pola, Parentium and Tergeste. Those were once crucial ports and economic centres with local markets where country estates like Školarice brought their crops to sell, at least up to the middle of the 5th century AD.

THE LADY WITH THE GOLD EARRINGS (a fantasy tale by Maša Sakara Sučević and Andrej Preložnik) Scene 1 Lucida Flavia, the widow of Tertius Cornelius Ticinus and a matron of a large estate near modern day Školarice, is dying. Taking in her last breath, she closes her eyes and her soul floats out of her body, now observing the gathered mourners beside her dead body.

Oh, benevolent gods, thank you for a peaceful passage! I was terrified but now I am light and free from the bonds of a ponderous body. Only the tears of my beloved ones sadden me.

Cornelia, my daughter, thank you for the kiss by which my final breath was taken. Do not weep – I am fine, but you must always appear cheerful. Perhaps you will meet your future husband at the funeral. You as well, Certus, do not look so dejected! You are a man and on top of it all the son of the mighty Tertius Cornelius, who fought the Barbarians alongside the Emperor at Ticinus! You are the pater familias now, let everyone see that – see how your wife is looking at you. Calvia, you never liked me – well, I must admit, the feeling was mutual… you must be pleased to finally hold the keys to the storage rooms. Yet, so be it – after all, you’ve given me a beautiful grandson! His hair is like that of Dionysus from our garden, and his teacher says he is very bright – he is the hope of our lineage.

172

Look, Scintia has fixed my hair. Such a good girl – already when my darling Cornelius purchased you in Pola I knew you will be good, and you continue to serve me well even after my death. You, Priscilla, stop sobbing! You are shaking and will stain everything with your eyeliner! Rather send for pollinctor to Capris – sprucing up the dead is his vocation.

Tomorrow is an important day and I would like to look beautiful for one last time…

Scene 2 The villa awakens to a radiant morning. Its rooms are bustling with people doing chores and running errands for the funeral. The courtyard is resonating with the cries of women grievers and supplications to the gods. In the middle there rests the litter with the deceased and several attendants patiently waiting for the funeral procession to commence.

Her relatives open the chests containing waxen masks of their deceased ancestors and step into the line in front of the litter.

Alright, I’m calm and ready. However, no! They have forgotten something – where are the earrings, my precious earrings!? I told them specifically I wanted to take those earrings with me! Could it be that someone has already snatched them? It must have been Calvia, the impudent girl! Moreover, she is walking up to me right now. I wonder why? She’s holding my earrings in her hands! In addition, she has just put them in my ears! Oh, dear Calvia, forgive my suspicion and jealousy… I see now that you will take good care of Certus and little Marcus…

Now we can truly begin. I hear my son spared no expense; these women grievers are really convincing!

How passionately they weep, throw themselves in front of the litter and pull their hair! The one at the wall is nearly bald! I see plenty of flowers and incense as well, my dear Certus. It is fitting though, let our

173

cousins from Tergeste feast their eyes, ears and noses on them! Oh, and at the front I see Calvia carrying the mask of my dear Ticinus, and Cornelia carrying the mask of my father! Careful, girls!

Scene 3 The funerary procession has reached the burial plot – The gravediggers – fossores have already dug out the grave and the ritual foods are ready as well, which were being prepared by female cooks all night long so the deceased could take it on her final journey. Her son Certus is performing the funerary rites and reciting an ode to his mother…

The grave is well prepared, thank you. It is in a nice spot and I am sure it will be admired by many passersby. Certus, have it cleaned by the streams of our black wine! Another jug and a few cupcakes for me, for the traveller! Cornelia, thank you for the yarn and my sewing needle, which I used to pass the time during those long, cold winter evenings. Moreover, you, Calvia, please light my oil lamp, so its brightness can banish those demonic larvae!

There, now I am ready. Cover up the grave! Let the feast begin! Eat up, my friends, and do not forget my share. Come visit me again in a year, or I will come to haunt you! Goodbye, my beloved ones, goodbye, my home, and goodbye my fields, vineyards and olive gardens...

Scene 4 The rites were performed according to custom and Lucida then became a good ghost - manes.

Despite the turbulent times, nobody desecrated her grave. It was slowly covered up by soil, and the tombstones were taken away and given a new purpose. In addition, in the year 2003 the area was occupied by construction machines and then archaeologists woke up Lucida once more...

174

What on earth is going on?! What is this racket and tremor? Who is scratching at the stone doors of my grave? The sound is annoying and disturbing, as if a plough was driven through rock instead of through soil! The lid is opening up and, oh my, after centuries of darkness and peace I see human faces again! Who are they? I sure hope they are not grave robbers. I see respect in their eyes... However, they must be barbarians - I do not understand them at all.

In addition, that attire of theirs, how bizarre: the girl is hardly wearing anything and the boy has its helmet turned backwards!

Hey, by Jove, leave my earrings alone!!! Do not touch them; they are all I have left! Moreover, my bones why would you ever need them? Where are you taking them? Wait, I am coming with you! If you damage them, I will haunt you for the rest of your days! You won’t escape!!

Scene 5 The bones have been carefully washed, measured and analysed. The items have been cleaned, restored and catalogued. Lucida’s ghost now realizes she has not become the victim of grave robbers and that archaeological research have restored her to life in a way. She is here, among us, you only need to listen...

I know now I am in good hands and safe. I wish you could see how carefully they washed my bones!

Even though they only used water and not wine, as would have been appropriate - but still, habits and customs were changing in my times as well... Ah, I was so bored when my grave was forgotten! Now I am receiving much deserved attention again! New servants of mine are very clever - they have already discovered many things about me, even though they have never seen me alive!

It was nice of them to have invited you to visit. I have not seen so many guests since Certus’ wedding...

175

The lady with the lavish dress must be a senator’s wife I reckon? In addition, that man who keeps bowing to me must be a descendant of our liberated slaves. I like that boy with the curly hair the most - his curls are just like my grandson’s! My lineage apparently has not died out after all...

176

Verena Perko, Regional Museum Kranj

DISCOVERIES AT LAJH, DENOTING KRANJ ALL OVER THE WORLD

The discovery of the necropolis in Lajh has made Kranj worldwide known in European archaeology.

The first finds were discovered at the end of 19th century. Outstanding grave goods immediately attracted public and professional attention and a real competition started between the Court Museum of Vienna and the County Museum of Ljubljana for the finds and the excavation rights. The excavations continued in the first decade of 20th century. The finds were send in Ljubljana and Vienna museums.

The necropolis in Lajh belonged to Romanized, Christianised genuine population of Carnium, todays Kranj, from 5th and 6th centuries. Many graves belonged to the Germanic population, who represented the governing elite, i.e. the military social aristocracy.

From 2004 to 2010 new graves were excavated, the finds are kept in Regional Museum Kranj.

Who was burried at Lajh, and how?

Most graves were poor almost without any finds. The chosen elite was buried in a solemn wear, wealthier women with their jewellery and purse with accessories.

Separately found gold threads represent remainders from clothes. Among finds are more than a hundred bone combs. The warriors were laid in graves together with weapons, and the craftsmen together with their implements. Dead bodies were wrapped in thick tissue and inhumated in extended position with the head in the west.

177

Most of the supplements discovered in graves belong to the late 5th and 6th century AD, to the Migration Period, when in today’s Kranj territory developed an important military stronghold with Germanic units.

Rich jewellery, typical wear and weapons, in some cases remarkable body height of the buried individuals, testify the Germanic origin. The graves of Romanized and Christianised genuine inhabitants are poor. Rich supplements and luxurious jewellery denote remarkable social differences and point to the religious and social differences between the Catholics, the Christian Aryans and non-Christian population. The finds of broken ceramics, bits of red ink and boars’ teeth found in graves testify preservation of traditional rites.

The wear of all Germanic women was similar, the clothes’ cut and way of wearing did not differ much within the tribes. The Gothic and especially Frankish fashion had strong influence upon the Alemannic way of wearing. In Italy Germanic population was strongly influenced by Roman culture and met the traditional Mediterranean jewellery production. They Germanic artisans imitate the Byzantine products and the Germanic elite ordered the jewellery at many Mediterranean workshops.

However, some ornaments and the technique are temporary definable and in some cases could be ethnically indicative. The way of wearing the jewellery, or the use of dress brooches, and combination with pendants and belts, are indicative for Alemannic women.

They were dressed in long sleeved, belted tunic and a knee-long skirt. The shank straps of leather shoes were provocatively visible. Dress was tied together with two smaller brooches on the neck and two larger fibulae on the hips. Tiny clasps ornate shank straps of leather shoes. The purse with personal accessories was on the leather belt, a kerchief or the veil was pinched with hairpins. Silver bracelets with rings and a long string of glass or amber beads was typical jewellery of Alemannic women in the 6th century.

The name Alemannian means the community of many Germanic tribes. In pre-history, the German-

178

ic people settled the territory along the rivers Rhine, Elbe and Vistula. They were farmers, cattle-breeders, and fearless warriors, war booty representing the main source of their wealth. According to the Romans, the Germans were tall and strong warriors who always kept their promise. Because of their strength, courage and fidelity they were regularly recruited into Roman units.

In the second half of the 3rd century, the Alemannic tribes moved to the borders, invaded and plundering the Roman Empire.

After the fall of Western Roman Empire, the Eastern Roman Empire, Byzantium, was expanding due to the Gothic military assistance. Goths shortly after founded their own state in Northern Italy and in Western Pannonia and allied with the Franks. It caused the Byzantine-Gothic wars, which ended with the destruction of Goths in the middle of the 6th century. The Franks, who expanded as far as the Adriatic Sea, soon occupied the territory of south-eastern Alps. To stop the Franks, Byzantine Empire settled in year 548 the Lombard population from Pannonia in the bordering fortresses.

Struggling for power the Lombard moved to Italy in 568, and ceded the territory to the Slavic population.

The finds from the Lajh graveyard reveal Germanic garment and equipment and indicate the presence of Gothic, Thuringic, Gepidic, Alemannic and Lombardic population. The military elite was armed with lavishly decorated swords, leather belts with wide gold or silver buckles, iron knives, long spears and a gaily coloured shields. Especially popular was the gold ornament with inlaid semi-precious stones, garnets.

On the belt hang a leather purse with pincers, a knife, a pricker, a tinder, money and amulets. Simple warriors were equipped with a bow, an axe, which was in the 6th century AD replaced by a short warrior’s knife. As the Roman writers report, great parts of Alemannians were cavalrymen.

179

ARCHAEOLOGICAL JEWELLERY FROM KOPER AND PREDLOKA

Introduction The selection of artefacts from the archaeological collection of the Koper Regional Museum used on present exhibition reflected the history of archaeological research and the available material kept by the museum. The material stems from the post-World War II excavations and relates to the Roman period and later.

It was used to create a smaller selection of Late Antiquity jewellery from Koper (6th to 7th/8th century) and Early Medieval jewellery from the Old Slavic burial site at Predloka (9th to 11th century), which are in chronological succession and belong to two different ethnic groups.

The standard we applied when choosing the artefacts for the exhibition was above all their state of preservation and their level of expressiveness. Consequently several of important but poorly preserved finds were consciously excluded, which would have been illegible and therefore uninteresting to visitors. To facilitate easier understanding of the context each excavation site of a particular group of jewellery is also briefly presented.

KOPER The archaeological excavation efforts in the old towncentre of Koper from the 20th century mid 80s onward have revealed a significant rise of the population at the former Koper Island and the formation of an urban settlement in the 6th century, as well as a continuous population up to modern times. This process is documented by both the development of structures and

Radovan Cunja, Regional Museum Koper

180

minor adjacent finds. Within the settlement’s numerous individual burial sites minor graveyard groups were found, either among the houses or inside them, while up until now no classical burial sites have been found outside of the town, which are characteristic for Roman settlements.

Unfortunately, one of the properties of those discovered Late Antiquity and Early Medieval burials in Koper is the complete absence of grave goods, including jewellery. The finds from Koper stem from different settlement layers and points to a Romanic ethnicity of its inhabitants. The finds reflected lively trade connections with the broader Mediterranean region in the 6th and 7th century, particularly to with the Byzantine world.

This is well depicted by the jewellery, even though its numerousness is rather limited. The choice of exhibits includes two specimens of a head-bound and one specimen of a neck-bound jewellery piece: a bronze earring with three rings, an ornamented bronze needle and a gold tear-shaped pendant.

THE GOLD TEAR-SHAPED PENDANT The gold tear-shaped pendant with the perforation of the same shape in the middle is made of tinplate, on the edge soldered with a granulated wire. It is embellished with a zigzag line at the bottom edge with dots via a metal hammering technique, which emphasizes the pendant’s shape, while near the top those dots form the shape of a small cross. Its well shaped analogy lies in the three gold tear-shaped pendants attached to a necklace along with glass paste beads from the Dolianova burial site in Sardinia. The similarity lies in its tear-shaped pendants, the granulated reinforced edge and a ring for hanging at the top. In the middle of the three mentioned pendants there is a glass inlay attached, which confirms the supposition that the Koper pendant also possessed such an inlay in the middle, under which we can still see a small preserved round hole, which most likely had the function of fixating a glass inlay with a wire.

181

The gold tear-shaped pendant was found in 1855 in Ravenna along with certain parts of the so-called Theodoric’s armour. Its similarity with the Koper pendant lies in its basic tear shape and the zigzag ornaments between the outer frame and the opening’s frame in the middle. Unlike the other, the Ravenna pendant was made in a perforation technique or by melding several different constituent elements and has a small gold tin plate inserted in the central part of the cutting, which contains a relief depiction of two human figures above which is the motif of the cross, most likely with the help of a matrix and made via the metal hammering technique. The Ravenna pendant dates back to the 6th and 7th century.

PREDLOKA This archaeological dig site is located on a small plateau under the Karst edge in upper Rižanska dolina on the outskirts of Koper, at which today the parish church of St. John the Baptist along with a vicarage and a cemetery are located, and to the south a village bearing the same name. Extensive, systematic excavation efforts in the 20th century’s 70s and 80s have produced remnants of an early Roman farm and a settlement of Late Antiquity, as well as Old Slavic and Late Antiquity sepulchres in the immediate vicinity of the church, south of today’s cemetery. Concurrently Predloka is the only at least partially researched Old Slavic burial site in this part of Slovenia.

Due to poorly preserved burial accessories from Late Antiquity sepulchres (6th-7th/8th century) the exhibition is only including a selection of better preserved and most expressive jewellery from five Old Slavic graves (Graves 33, 34, 36, 65, 91) ranging from the 9th to 11th century, which depict well its heterogeneity and its different cultural and geographical provenience.

With this jewellery, three of the most important Old Slavic cultural groups in the Balkans and neighbouring regions are presented here: the Köttlach, Dalmatian, and the Bijelo Brdo culture. What was found was mostly head jewellery (temple eyelets and earrings) and two rings.

182

CONCLUSION The exhibited jewellery from Koper and Predloka represents two chronologically and ethnically different groups of jewellery, the first one belonging to the Romanic population (6th-7th/8th century), and the other one to Old Slavic settlers (9th-11th century), which can be further split into three different cultural components based on its typical items: Köttlach, Dalmatian and Bijelo Brdo. The jewellery’s humbleness and the raw materials used reflect its owners’ economical status, while its rarity and the burial accessories in general relate at least partially to the spread of Christianity and the gradual omitting of burial accessories. In this regard the Istria region represents a true contrast to the accessories found in wealthier graves of the so-called »barbaric« Germanic peoples in Slovenia’s interior (Kranj-Lajh, Dravlje, Rifnik). At least parts of the exhibited jewellery may be considered simple reproductions of those of high quality Byzantine goldsmiths, which is attested by several finds of similar or nearly identical pieces of gold jewellery, which served as patterns. Despite the limited quantities of material, one could say male graves compared to their female counterparts contain more unassuming jewellery, usually reduced to temple eyelets and finger rings only. Certain types of jewellery characteristic of Old Slavic burial sites are completely absent, such as crescent-shaped enamel earrings, round enamel brooches, necklaces etc.

183

MEMORABLE IMPRESSIONS AND ILLUSIONS OF PERMANENCE

What do heritage, jewellery and tattoos have in common?

As the title itself shamelessly implies, what unites all of the above is first and foremost an impression that leaves a trace, a metaphorical taste of some kind, whether it’s bitter when observing a disintegrating, derelict monument, sweet at a long awaited engagementring or sour when your progeny comes home sporting a tattoo you knew nothing about. In all of these cases it is unforgettable, in some even formative, like stone disrupting a calm water surface.

The result can be observed in an increased interest in protecting said monument, in entering a new phase of life, or a strained relationship, all of it due to that first impression, a memorable experience, of which impact and longevity is completely determined by the specific situation and the subjective perspective of the individuals involved within it. As a consequence some of said impressions can accompany us as key memories or transformative events for the rest of our lives, while others disappear as soon as a new, more impactful impression crosses our path.

Another uniting factor, which binds all three, is also an illusion of the eternal, or in this case a sense of permanence, defined by the limits of our own existence.

Said “permanence” is therefore only apparent, not absolute, especially in regards to an all-encompassing concept of heritage itself, which incorporates everything one generation entrusts to the next, whether material or

Lailan Jaklič

184

non-material. In comparison, a tattoo has the shortest “life-span” of the three, since its existence is completely dependent on the existence of its owner. Therefore, it also best defines the limits of our own existence.

Thousand year old artefacts connect us with their makers, their users, every person who ever touched them, allowing us to gain insights into their lives, thus connecting the past with the present, offering us solace for the future. A solace that offers us a glimpse of eternity, by enabling us to reach out to our future generations, our “heirs”, through those same artefacts, our ancestors used to reach out to us.

On the other hand, a tattoo lives, and dies with its bearer. It cannot exist without them. Like a body without a soul, a tattoo loses its essence at death, becomes a trace of someone who once was. However it is precisely its seemingly unchangeable nature, its permanence in contrast to our own transience that allows us, to be a part of the “eternal” just as a thousand - year - old artefact might.

A Material Representation of a Memory Rarely a phenomenon carries such an expansive dimension of social, cultural, historical and personal messages and connotations as a tattoo. It is the most direct, non-verbal and intimate way of expressing and defining the “self ”, the soul of its bearer. As an indelible and inseparable part of the physical manifestation of a collector’s body, it serves as a way of establishing and shaping one’s own identity and life story. Its meaning can be (and is) repeatedly formulated, transformed, reconstructed and reinterpreted with every new interaction its bearer has with his or her surroundings.1 As an artwork, a tattoo can represent a metaphysical manifestation of the bearer inner’s self, his or her 1 About this and the more philosophical aspects of the possession of tattoo, writes Rachel Falkenstein in Illusions of Permanence: Tattoos and the Temporary Self, in: Tattoos – Philosophy for Everyone: I Ink, Therefore I Am (2012).

185

creative vision, a freedom of expression, or a map of personal history. It is a symbolical narrative that represents, reflects and expresses more than it can be foreseen by its bearer at the moment of its creation. Like a photograph, every tattoo has a narrative behind it. That narrative can never be delegated to just one category; themes overlap, meld and merge within each individual story. 2 The meaning of said story is often directly related to, or derived from the bearer’ self-identity and is always changing in accordance to their life experience (for example: a simple tattoo of a heart, which at one time represented an impulsive proclamation of true love, can also serve as a reminder of youth’s folly, a memory of a past relationship, or a symbol of strength, of a lesson learned). The constantly changing nature of the tattoo’s narrative allows it to evolve along with its bearer in a continuous, reciprocal relationship. As such the meaning of a tattoo can be constantly interpreted and reinterpreted, and can in some cases become a metaphysical burden, even if it started as a manifestation of the bearers’ free will. 3 In essence a tattoo serves as a material representation of a memory. It can function as a documentary history of the self and as such can be an important part of the continuous process of self-understanding and self-production. It is a reference point, a landmark which with its permanence marks a passage of time and as such (like heritage itself) represents a visible, physical link between the past and the present and can serve as a way of trying to control one’s own future.

The pain which accompanies the process of tattooing, like the birth itself, marks the transition from one identity to another. In the case where the tattoo is a result of a free choice, it can be used as symbolical reclaiming of

2 Kosut, Mary. (2008) Tattoo Narratives: The intersection of the body, self‐identity and society, Visual Sociology, Vol. 15:1, 79-100 in Carvalho, Felipe. (2012) Tattoos are Forever: Bodily Freedom and the (Im)possibility of Change, in: Tattoos – Philosophy for Everyone: I Ink, Therefore I Am. 3 Interesting reading on this topic can also be found in: Carvalho, Felipe. (2012) Tattoos are Forever: Bodily Freedom and the (Im)possibility of Change, in: Tattoos – Philosophy for Everyone: I Ink, Therefore I Am.

186

the body, a victory over a terrible disease, 4 a talisman, protecting against bad (future or past) experiences, or it can mark a beginning of a transformation, a new life chapter. A tattoo can carry innumerable meanings, but is first and foremost an inseparable reflection of the personal experience of its owner, which it also influences depending on his or hers cultural, economic and social background. As with jewellery, a tattoo allows its bearer to define his/her place in the world, and vice versa. Images, colours and symbols reflect and express the story of the person behind them, they depict their life story, define their identity. 5

And heritage?

Heritage, same as a tattoo, is also inherent to the physical space (the body) in which it lives and as such cannot live without it. It is an integral part of history and narrative of a certain place and is linked in a reciprocal process of shaping and defining the identity of its inhabitants (the soul). It cannot exist without them and vice versa. It represents a point of reference in time, a link between the present and the past, a memory, a narrative of the personal experience of its owners and it defines them to the present, as it defines and interprets them. Just like a tattoo, heritage can be (and is) open to infinite interpretations and reinterpretations by its creator, its owner and its observers. It defines us, defines our relationship with the world and our identity, but most of all it serves as a constant reminder of our transient nature, by linking the present to the past, to the seemingly eternal.

4 An interesting read on the use of tattoos in healing practices, can be found in Philippe Cassa v Tattoos and body modifications in antiquity: proceedings of the sessions at the EAA annual meetings in The Hague and Oslo, 2010/11, obj.

(2013). And in Deter-Wolf, Aaron; Robitaille, BenoÎt; Krutak, Lars & Galliot, SÊbastien. The world’s oldest tattoos, in: Journal of Archaeological Science: Reports; Vol. 5, 19 - 24 (2016).

5 Another interesting read on this topic can be found in Oksanen, Atte & Turtiainen, Jussi. (2005). A Life Told in Ink: Tattoo Narratives and the Problem of the Self in Late Modern Society. Auto/Biography. Vol. 13. 111 - 130. (2006); as well as in an interview with Cyrill Siorat in The Art of Pain, Fashion Theory: Special Issue - Fashioning Skin: the Process and Practice of Tattoo: The Journal of Dress, Body and Culture (2006).

L

eta 2006 sem pri rosnih dvanajstih prvič stopila na tla Provanse. Ni trajalo dolgo, da so me vonjave dišeče sivke in zvok tisočerih škržatov omamili za vedno. Stare srednjeveške vasice, naravne lepote in utrip prebivalstva so me tako očarali, da sem se v Provanso vrnila že sedemkrat.

Z odhodom tam vedno pustim delček svojega srca, leta 2017 pa sem se odločila, da bom na svojem gležnju za vedno pustila sivko. Tako je vsaj spomin na košček tega planeta, ki mi je tako ljub, vedno z menoj.

I

n 2006 at the age of 12 I set foot in Provence for the first time. It didn’t took long for the intoxicating scent of lavender and the sound of a thousand cicadas to enchant me forever. I was captivated by the old Medieval villages, the natural beauty and the bustling population to such an extent that up until now, I’ve returned to Provence seven times already. Upon departure I always leave a piece of my heart there.

Hence in 2017 I decided to place a mark of lavender on my ankle for good. This way the memory of that

T

atu sem si dal narediti pred dvema letoma.

Motiv sem izbiral dolgo, dokler nisem naletel na Tolkienovo ilustracijo zmaja z naslovnice prve izdaje Hobita. Motiv mi je bil že sam po sebi všeč, ker je preprost in malo drugačen, izbral pa sem ga tudi zato, ker so mi Tolkienove knjige (in po njih posneti filmi) najljubše, že odkar sem jih prvič prebral v osnovni šoli.

I

had my tattoo inked two years ago. It took me a while to pick the motif, until I stumbled across a Tolkien’s illustration of a dragon from the cover of the first edition of The Hobbit. I liked the motif itself, because it’s simple and a little different, And I also chose it because Tolkien’s books (and latter their film adaptationas) were my favourite ever since I first read them in elementary school.

small piece of this world I hold so dear always stays with me.

- Bor -

- Brina -

T

etovirati sem se dala v času, ko sem bila v stiski. Ob smrti v družini, s katero sem se težko soočila in sem potrebovala nekaj kot opomin, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Lotosov cvet v hinduizmu ponazarja naše življenje, ki je včasih težko in umazano. Popolnoma odprt lotosov cvet pomeni zadovoljstvo, srečo in veselje, in ravno to sem v tistem trenutku zelo potrebovala. Tatu me spominja na stare starše.

I

had this tattoo made when I was in great distress due to a death in my family, which was hard for me to face. I needed something to remind me that things can turn for the better. A lotus flower in Hinduism represents our life, which can sometimes be difficult and sordid. A completely opened up flower signifies contentment, happines, and joy. And that is exactly what I need in that moment. The tattoo reminds me of my grandparents.

- Tjaša -

N

a levi roki imam šest tatujev. Vsak ima svojo zgodbo, skupaj pa so simbol zveze med mano in partnerjem – tako sva se namreč spoznala. On je tetovator, jaz sem bila ena njegovih prvih strank. Moja roka je postala njegovo platno, na katerem lahko opazuje svoj napredek kot tetovator skozi leta. Motivi so variacija na Alico v čudežni deželi, ki je za nekaj časa izgubila razum. Razen zgornji na notranji strani roke, ta je iz Gospodarja prstanov in predstavlja neminljivo ljubezen.

I

have 6 tattoos on my left arm. Each of them holds a story, and together they represent the symbol of my union with my partner – that is how we actually met. He’s a tattoo artist and I was one of his first customers. My hand became his canvas on which he can observe his own progress through the years. The motifs are a variation on Alice in Wonderland, who lost her reason for a time. Except for the upper one on the inside of my arm, which is from the Lord of the Rings and represents undying love.

- Staša -