Pretrgane niti življenja by Gorenjski muzej

Pretrgane niti Ĺživljenja - tkanje spomina

Gorenjski muzej 2017

Pretrgane niti življenja - tkanje spomina

Gorenjski muzej, Stebriščna dvorana od 16. novembra 2017 do 26. februarja 2018

Zamisel

Pavel in Jure Jamnik

Urednik

Jože Dežman

Pisci besedil

Postavitev razstave Grafična podoba Tisk Založil

Jani Kutin, str. 4 Jože Dežman, str. 5–10, 13, 14, 16, 21, 24, 25, 29, 30 Pavel Jamnik, str. 11, 13, 15, 16, 19, 20, 27, 28, 32 Romana Bider, str. 17 Irena Uršič, str. 22, 23, 26, 31 Studio MVA Dominik Vrabič Dežman Jagraf Gorenjski muzej: zanj mag. Marjana Žibert

Predmeti, fotografije in dokumenti so iz družinskih arhivov sorodnikov žrtev, iz Gorenjskega muzeja in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Arhiva Republike Slovenije, policijske akademije, spletnih objav, predmete iz prikritih morišč in grobišč je dala na razpolago Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Avtorji posameznih fotografij so Jože Dežman, Pavel Jamnik, Uroš Košir, Gašper Peternel, Edi Šelhaus, Ivo Vraničar.

Kazalo

Pisma

Več kot pol milijona pretrganih niti

Pravica do groba in spomina

Spravna pobuda iz Svetega Andraža in Loma pod Storžičem

Tkanje niti spomina

Pismo cesarju

Most do miru je obsodba vojne

Stkane niti spomina

Vsi enaki, vsi enakopravni

Odpuščanje in sožitje

Vseposvojitev

Franci Dijak

Franc Soklič, Simon Zima, Andrej Prešeren

Jože Dežman, Albin Vovk

Albin Žvab

Franc Rebec

Jože Janša

Franc Dolenc

Neznanci

Neznanec

Richard Henry Claeys

Adolf Ažman

Ivan Jurjavčič

Slobodan Ercegović, Vedran Lasić

Mati zej pisma wam pišem, de se usaj mala spaviem n de si souza abrišem, ka drgač je na smiem.

Ni tapline, lbiezni, le tesnaba baliezni! Jst bi rad šu damou jst bi rad šu damou!

Maji spamini sa bliedi, deleč se mi ta dan, ka ste mi rekla naj zmieri astanem mačan.

Nč na badite vesiela de zej warn pišem še žiu, vierwat na boste mi tiela, de koga sm ubiu.

Praula ste mi, naj bom duobr, de naj paslušam srcie, ma tuo tlie se na smie.

Tuo, de zbudim se zarana, ni prou talažba abena, hujša kkr smrtna rana, je kriuda njena.

Tu besieda je mouk! Člouk člevieku je vouk! Jst bi rad šu damou, jst bi rad šu damou!

Nč me na čakite mati, jst vč na najdem miru, jst sn u sebe umru.

Mati vi ste bla ta prwa žejnska, ka mieu sm je rad, sej s kiera sm bu lih namwra, ma zmieri prmlad.

Mati pruosm was le, dej malite za use, ka na muorje damou, ka na muorje damou!

Wjska mladuost mi je uziela, s puoba nardila maža, mari, de mi brez deklieta bo umriet suojena.

Mati pruosm was le, dej malite za use, ka na muorje damou, ka na muorje damou!

Sej tu le prazna gabeta n puša držim u rakah, usak dan me je strah.

Pesem Pisma Janija Kutina, ki jo izvajajo duo Bakalina, Andrea Pandolgo in oktet Simona Gregorčiča, je glasbena oprema razstave Pretrgane niti življenja – tkanje spomina.

Več kot pol miljona pretrganih niti Na ozemlju Republike Slovenije in zamejstva je v prvi in drugi svetovni vojni izgubilo življenje več kot pol milijona ljudi (tuji vojaki, prebivalci Slovenije, zamejski Slovenci). Od tega jih je na ozemlju RS pokopanih okoli 120.000. Več kot 60.000 prebivalcev z ozemlja RS je življenje izgubilo na bojiščih, v ujetniških, koncentracijskih, izseljeniških in drugih taboriščih v tujini, zlasti na Vzhodu. Večina teh grobov ni zajeta v popise vojnih grobov RS. Skoraj polovica žrtev druge svetovne vojne v Ljudski/Socialistični republiki Sloveniji ni imela pravice do groba in spomina. V registru vojnih grobišč RS ima grobove le okoli 100.000 žrtev

Žrtve

Žrtev

V registru vojnih grobišč

Soške fronte

300.000

80.000

Slovencev v prvi svetovni vojni

<> 40.000

Okupatorskih sil v drugi svetovni vojni

> 5000

< 3000

Zavezniških sil, predvsem Sovjetske zveze, v drugi svetovni vojni

<> 4000

> 3000

Prebivalcev Slovenije med drugo svetovno vojno

85.000

20.000*

Prebivalcev Slovenije po drugi svetovni vojni

> 15.000

Umorjeni vojni ujetniki in civilisti po drugi svetovni vojni

<> 85.000

Žrtve med zamejskimi Slovenci v drugi svetovni vojni

<> 10.000

Vseh smrtnih žrtev

<> 550.000

<> 100.000

RS ali še nima popisanih teh grobov ali pa so zapisi v registru vojnih grobišč pomanjkljivi.

Od okoli 100.000 prebivalcev Slovenije, ki so bili žrtve druge svetovne vojne in revolucije, je 20.000 žrtev, ki jih je titoizem štel za svoje (partizani in žrtve nasilja nasprotnikov partizanskega gibanja), pokopanih v grobovih, grobnicah in grobiščih po RS na manj kot tisoč lokacijah, ki so v registru vojnih grobišč. V tujini je med drugo svetovno vojno izgubilo življenje več kot 30.000 prebivalcev Slovenije in zamejskih Slovencev. Skoraj polovica teh izgub je bila izbrisana iz javnega spomina, za večino preostalih se še niso začeli postopki sukcesije, da bi Slovenija prevzela skrb za grobove žrtev iz vrst prebivalstva Slovenije na jugoslovanskih pokopališčih in grobiščih v tujini.

Pravica do groba in spomina Narodna vlada Slovenije – Ministrstvo za notranje zadeve 12. junij 1945 »Zato je izdalo zvezno ministrstvo za notranje zadeve 18.V.1945 nalog, po katerem morajo NOO (narodnoosvobodilni odbori – op. a.) ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo /zravnajo z zemljo/ vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše sled za njimi. Partizanskim grobovom morajo posvetiti NOO odbori vso potrebno skrb in nego, da bodo resnično postali spomeniki hvaležnosti našim največjim junakom. NOO morajo ljudstvu razložiti, zakaj moramo odstraniti grobove okupatorja in domačih izdajalcev.«

Dodatni protokol k Ženevskim konvencijam o varstvu žrtev mednarodnega oboroženega konflikta – Pogrešani in mrtvi, splošno načelo 12. avgust 1949 »Pri uporabi tega oddelka dejavnost visokih pogodbenic, v sporu udeleženih strani, ter v tej konvenciji in v tem protokolu navedenih mednarodnih humanitarnih organizacij, izhaja predvsem iz pravice družine, da zve za usodo svojih sorodnikov.«

Zakon o vojnih grobiščih 2003 1. člen »Vojna grobišča so pod pogoji tega zakona vojaška grobišča in grobišča žrtev vojne in povojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije.«

6. člen »Vojna grobišča v tujini so po tem zakonu vojna grobišča oseb slovenske narodnosti iz prvega odstavka 2. člena ter iz 3. in 4. člena tega zakona v tujini. Vojna grobišča v tujini so po tem zakonu tudi grobišča oseb, ki so bile z ozemlja Republike Slovenije med vojno prisilno deportirane v taborišča, internacijo, izgnanstvo, na prisilno delo, prisilno mobilizirane v tuje vojske in podobno ter so po končani vojni ali ob vračanju v domovino umrle zaradi posledic vojnega nasilja.«

Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev 2015 »Ta zakon v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, z načeli in pravili o ravnanju z mrtvimi, določenimi z Ženevskimi konvencijami z dne 12. 8. 1949 in Dopolnilnimi protokoli z dne 8. 6. 1977 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, v skladu z Resolucijo 1481 o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope dne 25. 1. 2006, in z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zavesti ureja naslednja vprašanja in postopke: • •

odkrivanje prikritih vojnih grobišč, njihovo označevanje in vpis teh grobišč v register vojnih grobišč, dokončen dostojen pokop vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije.«

Spravna pobuda iz Sv. Andraža in Loma pod Storžičem Temelj slovenske sprave je pravica do groba in spomina za vse žrtve »vseh vojn iz z vojnami povezanih žrtev«, torej žrtev vseh vojn, bratomornih spopadov, revolucije in protirevolucije.

Slovensko spravno izročilo je bogatejše kot si predstavljamo. Leta 1947 so iz Sv. Andraža (danes Andraž) poslali predlog za spomenik vsem žrtvam 1. in 2. svetovne vojne. Oblast je postavitev spomenika prepovedala.

Na zidovih cerkve sv. Katarine v Lomu pod Storžičem so postavili spominske plošče žrtvam prve svetovne vojne, žrtvam, ki so jih priznavale oblasti Ljudske/Socialistične republike Slovenije, in žrtvam, ki so jim oblasti Ljudske/ Socialistične republike Slovenije vzele pravico do groba in spomina.

Tkanje niti spomina Slovenski napori, da bi presegli čase, ki so mrtvim jemali grobove in njihovim bližnjim spomine, niso majhni. Vedno več je spomenikov, ki pričajo o tem, da RS postaja država, v kateri imajo vsi mrtvi pravico do groba in spomina.

Slavnostno odkritje kostnice žrtev prve svetovne vojne na ljubljanskih Žalah leta 1939. V njej je pokopanih 5248 moških, ki so umrli v različnih vlogah: 1 preporodovec, 5 judenburških žrtev, 15 borcev za severno mejo, 4736 vojakov avstro-ogrske armade, 342 ruskih, 79 srbskih in 80 romunskih vojnih ujetnikov.

Leta 2011 so na mariborskem pokopališču Pobrežje odkrili Spomenik miru 1941–1945. Na spominskih ploščah so vklesana imena okoli 3000 žrtev iz 26 držav. Največ je sovjetskih vojnih ujetnikov.

Novomeška škofija je leta 2015 postavila spomenik Resnica in sočutje, v katerem je zemlja z 31 krajev, v katerih so med drugo svetovno vojno in po njej v različnih vlogah umirali prebivalci Slovenije. Med njimi so Kočevski rog, Rajhenburg, Begunje na Gorenjskem, Huda jama, Rab, Gonars, Dachau, Auschwitz, Frankolovo, Gramozna jama, Osankarica, Sveti Urh, Javorovica, Dražgoše, Teharje, Rižarna, Šentvid nad Ljubljano, Stari Hrastnik, Jasenovac.

V Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani so leta 2015 postavili sedem kamnov spomenika Mir s teboj s tem napisom v jezikih tistih, ki so trpeli in umirali v tej stavbi v prvi in drugi svetovni vojni. S tem so zaključili spominsko leto, ki je v zavodu potekalo pod geslom »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu«.

»Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije« je bil odkrit leta 2016. S spomenikom so vsi mrtvi enakovredni, vsem je vrnjena pravica do groba in spomina.

Pismo, ki ga je slovenski vojak Rakar z Breginja med 1. svetovno vojno napisal cesarju. Hrani Zdravko Mazura, Drežnica

Ako ne- tedaj Vas gospod vljudno vabim vseeno da bi sami z Vašim telesom poskusil to kopališče. Pridite z nami ven na fronto na to ofenzivo ki nam stoji pred očmi ki morebiti da bi dosegli Zmagovalni … Kakor da govornik. Vam pač ni potrebe se učiti in morete kar z menoj ven in kar na sovraga. Gotovo Vi gospod ste že mogoče prestar toda bodite miren to ne de nič. Mi imamo 40 do 50 let tam zunaj in de jim je vojna toliko hudega doprinesla da bi Gospod ki ste pravi Korenjak proti njim zdrav in čvrst ste tudi. In samo zdrave ljudi potrebujemo mi zunaj In samo s takimi tudi moremo zmagovati ter sovražnika stirati kakor ste vi. Toda jaz nočem da bi Vi mogoče škodo trpeli gospod Toda samo videti bi mogel. Vi z lastnimi očmi iz bližnosti. Ne to videt kar nam kaže Kino ali kakšen frontni protokol laže Vam ampak resnično vojno videti N. pr. kako celi dan je ležat med bobnajočim ognjem kjer redom stotine tovarišev raztrga razdrapa in videti njih žalostno smrt kjer kričijo stokajo molijo in kolnejo slišati njihovih smrtnih krikov Ali eden napad z dušlivimi plini kjer ljudi smrtno poduši. Ja Vas vabim tudi v Italijanske gore vsega v ledu in Mrazu pod prostim nebom ali v jamah samo s smrečjino pokriti tem malo časa tako not stanovati in v merzlo zemljo jarke kopati. Tudi en parkrat po gorah hoditi z vso opremo (Ristungo) morate Vi zraven nas narditi. Potem pa Vam privoščim tudi en dopust. Najprvo en dan marširati ali pa v tovornih avtomobilih do prvega Kolodvora potem dva dni v živinskih vagonih voziti pri mrazu in počasnem in prenapolnjenem vozu več ur okoli čakati na prestopnem Kolodvoru in … lačen. In potem po dolgih mesecih mogoče bideti s svojo družino veselo. Snidenje z Materjo z očetom ženo in otrokom, toda tudi to kar se je več mojim tovarišem pripetilo, da Žena bleda bolna in morda bolna od lakote in dela otroci bledi bolni brez pravega oblačila. Večkrat se zgodi daje še slabše. Potem pa velika briga skazi veselje skrb žene in staršev odkod naj vzamejo jesti za Moža ali sina. Ali bode sploh gospod občinski predsednik krušno kvoto dal. To je samo malenkost enega front vojaka.

In vi hočete to bedo še podaljšat povečat. Zakaj ker Vam se vse to ne more dogoditi. Poskusite tudi vi kot navaden vojak par mesecev tako živeti ali poglejte samo v obližje. Pomislite si. Sladko je za domovino umreti: bolj sladko nego zanjo govoriti. Torej skusite ako imate pogum enkrat samo enkrat. Dajte nam dober zgled in pojdite naprej z dobrim zgledom. Ako je vojna v Vaših očeh samo kopališče prosim Vas vljudno pojdite znami se kopat. Ako se pa čutite prestar in preslab potem pustite tudi to vojno hujskanje. Bodite prepričani da ni ga človeka ki se najbol gnjusi kakor en stari mož iz zaledja tisti ki varnem kotu sedi in nam pravi dajte se naprej klati in umreti. Vojne govorice naj govorijo le oni hrabri starčki kjer so pred časom sami skusili kaj je vojna in kateri sami se za svoja življenja zmeraj bojujejo tisti ki še kot starci za meč primejo ter gredo na boj da za očetnjavo umrjejo. Vi pa nočete za meč prijeti vi ste mož ki še ni povohal smodnika in še to priliko ki jo sedaj imate se skrbno ogibate. Mislim da se morate potem takem pripravljati na smrt z rožnim vencem v roki.

Mnoga pokopališča iz prve svetovne vojne so komaj še vidna, tako kot pokopališče na Vrančevem robu pod planino Lapač.

Most do miru je obsodba vojne »V času vojne državljani, vsaj moški, izgubijo eno svojih temeljnih pravic, pravico do življenja. Hkrati pa izgubijo tudi neko drugo, nič manj temeljno pravico, ki je zanje mogoče še bolj bistvena, namreč pravico do neubijanja.« Jonathan Littell: Sojenice

Uničeni deček na fotografiji je lik v nemškem protivojnem filmu Die Brücke/Most režiserja Bernharda Wickija iz leta 1959. To je zgodba o sedmih šestnajstletnih Nemcih, ki so bili mobilizirani konec aprila 1945. Poslali so jih varovat most. Ostali so sami, odločeni, da se borijo. Napadli so ameriške tanke. In ubijali. Tudi svoje, in eden od njih je od svojih ubit. Dečke so, razen enega, pobili. Preživeli, ujet v svojo grozo, izgine s platna. Zadnji kader filma je zapis: »To se je zgodilo 27. aprila 1945. Bilo je tako nepomembno, da ni bilo omenjeno v nobenem vojaškem poročilu.«

Gregor Dorfmeister - Manfred Gregor Roman Die Brücke/Most je Gregor Dorfmeister objavil pod psevdonimom Manfred Gregor leta 1958. V njem je opisal svojo zgodbo. Bil je uspešnica, preveden v 19 jezikov. V slovenščini je bil Most objavljen leta 1984.

Stkane niti spomina Vsako življenje, ki ga vzame človek človeku, zasluži pravičen spomin, opomin, resnico, sočutje, ki prispevajo k odpuščanju in sožitju. Živi smo tisti, ki oblikujemo take prostore. Za žrtve, ki so jim skušali vzeti tako spomin kot grobove, lahko stkemo niti sočutja in sožitja le tako, da se jih spomnimo, jim odkrijemo grob. Črtomir Frelih je Grobek namenil za naslovnico knjige Moč preživetja – sprava z umorjenimi starši. Grobek tako ni več samo prostor pokopa, ampak prostor preživetja, srečanja oživljanja. Tke pretrgani niti življenja, veže pretrgane niti spomina.

Črtomir Frelih: Grobek, kolagrafija, 2004

Vsi enaki, vsi enakopravni

EVROPEJKA

AFRIČAN

MENEDŽERKA

GEJ

INVALIDKA

ROM

ČLOVEK

Vsi enaki, vsi enakopravni IKA SLOV BL

Splošna deklaracija o človekovih pravicah

IJA EN

Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.

REP U

Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo ter enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

LICIJ

Avtor plakata in razstave Vsi enaki, vsi enakopravni (2016) je Uroš Vidmar, policijski inšpektor v Centru za raziskovanje in socialne veščine, ki deluje v Policijski akademiji Generalne policijske uprave. Sporoča, da so vsi ljudje po svoji temeljni vrednosti in dostojanstvu enaki in da ni nihče bolj oziroma manj človeški od drugega – vsem gredo enake pravice. Življenje slehernika je neprecenljivo, sveto in predvsem enakovredno drugim.

Odpuščanje in sožitje

Leta 2004 sta Duo eclipse, Tina Kolenik in Samara Kentrić, postavili slovenski mir – Pax Slovenica: »Fotografija je narejena v tehniki stereogramske folije, ki omogoča opazovanje dveh podob hkrati, ki pa se ne zlijeta. Tako kot ljubezenski odnos med dvema človekoma in novorojena forma ne more zediniti, preseči nujnih značajskih nasprotij. Ali je plastični skelet v erotičnem objemu gole mladenke kot Eros in Tanatos? Ljubezen, ki med osovraženima stranema lahko zavlada šele po smrti? Samo ljubezen lahko preseže zamero, samo ljubezen odpušča. Ljubijo in sovražijo pa samo živi. Zato se tudi spravljajo živi.« (Playboy, marec 2008)

Človeška zgodovina je stkana iz nasilnih prekinitev niti človeških življenj. V imenu dobrih in slabih idej, velikih in malih verovanj. Življenje pa je samo eno in se nikoli ne povrne. S pretrganjem niti življenja je konec upov, želja, ljubezni, sovraštva …, vsega! Za tistimi, ki so bili nekoč ljudje, ostanejo le pokopališča ali celo niti ta ne! Je to vredno človeka in ljudi? Je to naivno vprašanje? Niso pa naivne številne pobude, da bi obsodili nasilje in spodbudili odpuščanje ter sožitje. Leta 2015 smo združili raziskovalne, umetniške, terapevtske, duhovne in državljanske pobude v skupno prizadevanje Resnica in sočutje. Zdaj se povezujemo v pobudi Odpuščanje in sožitje.

Vseposvojitev »Ptica gnezdo, pajek mrežo, človek prijateljstvo,« je razmišljal William Blake. Če pa se nitke strgajo, življenje nima prostora, kjer bi lahko rastlo. Tudi če ne bi ničesar vedeli o množičnih pomorih ljudi pri nas, se zlo razodeva v svojih posledicah, v tihi epidemiji razvalin življenja … Vesolje je dosledno in vztrajno čaka, da opazimo, kar bi premnogi radi pozabili, zatajili ali preimenovali v dobro. Pri tem čakanju in čakanju se spomnimo na Hannah Arendt, ki je premišljevala o banalnosti zla. Banalnega ga ne dela nezmožnost, ampak predvsem nepripravljenost za soočenje z njim. Kaj lahko naredimo vsi navadni ljudje, medtem ko čakamo na pripravljenost pravosodja, politike, zgodovinarjev in medijske javnosti za refleksijo in spoprijem s posledicami vojn, revolucij, totalitarizmov, diktatur? Je mogoče iz neštetih strganih, zavozlanih, okrvavljenih klobčičev splesti kaj prijateljstvu podobnega? V spletni pobudi Vseposvojitev si prizadevamo prav za to. Varuhi spomina se povezujemo v mrežo ljudi, ki jim ni vseeno za žrtve in njihovo prestano trpljenje, nasilje, krivice, zastraševanje, nepokopanost. Pobuda je osnovana na nacionalni zbirki podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki je plod dolgoletne zgodovinopisne in žrtvoslovne raziskave Inštituta za novejšo zgodovino. Na seznamu je trenutno 99.822 imen. Vsak od pripravljenih lahko postane varuh spomina ene izmed žrtev vojne in revolucije, ki jo lahko ali izbere po imenu in priimku ali pa mu jo dodeli naključni izbor. Lahko si natisnemo posvojitveni list. Osnovne podatke o izbrani osebi najdemo na spletni povezavi. A tudi če ne vemo veliko o njej, ji lahko takoj namenimo dobre misli. V umu, duši in srcu ustvarimo tih notranji prostor zanjo. Če smo verni, molimo in morda darujemo za sveto mašo zanjo, za njene svojce in za vse, povezane z njeno usodo. Vsako nedeljo opoldne se povežemo v skupnem poklonu žrtvam. Na spletni strani najdemo tudi e-pokopališče, kjer lahko poiščemo pomnik, posvečen naši izbrani osebi, ji prižgemo svečko in zapišemo

misel v spomin. Če želimo deliti svoje vtise, doživetja, odkritja ali predloge z drugimi, je na spletni strani Vseposvojitev rubrika Pisma varuhov spomina. Varuhi spomina smo se srečali v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, pri uršulinkah v Ljubljani, v Hudi jami, na Sveti Gori. Izdali smo dve knjižici z molitvami križevega pota, Križev pot varuhov spomina pri založbi Družina leta 2015 in Križev pot žrtev Hude jame pri Celjski Mohorjevi družbi leta 2017; oba sta bila predvajana na radiu Ognjišče. Več o pobudi najdete na spletni strani http://www.vseposvojitev.si/, pišete lahko na e-naslov vseposvojitev@gmail. com, na https://www.facebook.com/vseposvojitev ali pokličete na 051 25 48 36. Prizadevamo si, da bi vse, kar počnemo, vzdržalo pred veliko in široko perspektivo večnosti.

Franci Dijak Franci Dijak, rojen 12. decembra 1941, je bil star komaj sedem mesecev, ko so ga 24. julija 1942 z mamo Frančiško iz Gorij pri Bledu izselili v Gunzenhausen v Nemčijo. V taborišču je zbolel in umrl v taboriščni bolnišnici. Pokopali sta ga mati Frančiška in soizgnanka Dana Ambrožič. Frančiška o izgubljenem sinu svoji hčerki Magdaleni, rojeni leta 1946, ni povedala. Za svojega polbrata je Magdalena izvedela šele kot odrasla oseba. Njeno iskanje groba in podatkov o bratu je bilo neuspešno. Zato v spomin nanj napiše roman s psihološko razčlenitvijo odnosa med materjo in njenima sestrama, ko neizrečene skrivnosti in bolečine zaznamujejo tudi odnose med Magdaleno, njenim bratom in materjo. Roman prvotno ročno zveže in izda le v nekaj izvodih, kasneje pa ga natisnejo.

Franci Dijak na transportnem seznamu izgnancev

Naslovnici knjig Magdalene Cundrič Otrok številka 32 in Poslednja molitev

Magdalena Cundrič

Franc Soklič, Simon Zima, Andrej Prešeren Simon Zima (1900) in Franc Soklič (1903) sta bila pred vojno med začetniki jamarstva. Odkrila sta Gorjansko jamo. Pri Sokliču so 27. avgusta 1941 Nemci pri hišni preiskavi našli orožje, ga aretirali in ustrelili 28. avgusta 1941 v Spodnjih Gorjah. Zima je bil zaradi sodelovanja s partizanskim gibanjem aretiran 3. marca 1943 in ustreljen 13. maja 1943 na Bitnjah v Bohinju.

Franc Soklič in Simon Zima (levo) pred vhodom v Gorjansko jamo

Zadaj desno stoji Andrej Prešeren (1894), ki se je štiri leta boril v prvi svetovni vojni. Potem je deloval v levičarskih delavskih kulturnih društvih, bil član Komunistične partije. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je 25. junija 1941 odšel v partizane in padel 19. septembra 1941 pod Klekom na Pokljuki.

Ustreljeni talci v Gorjah, med njimi Franc Soklič

Plakat o streljanju talcev na Bitnjah v Bohinju, med njimi tudi Simon Zima

Jože Dežman, Albin Volk

Z desne Jože Dežman (1923), Albin Vovk (1921) in Jožetov brat Anton (1920–1977). Vsi trije so bili partizani; Jože je padel 11. avgusta 1942 na Oblakovi planini na Jelovici s šestimi soborci, Albin Vovk novembra 1943 s soborcema Slovencema v vasi Mucciafora v Italiji. Materi sta ju po vojni prekopali v družinska grobova na pokopališču v Lescah.

Anton Vovk v pismu materi iz Spoleta, 30. maja 1942

Sokolska diploma Jožeta Dežmana

»Koliko pa je takih noči, kod je bila nocojšnja? Še dan je, ko se spravim v posteljo, a spati se mi ne da. Od hrepenenja trudno glavo položim med roke. Strmim v čisto nebo, opazujem, kako se prižigajo zvezde, da bi med njimi iskal svojo, ne poskušam, saj je gotovo ugasnila, če je sploh kedaj bila. Mislim na svoje drage domače kraje. Iz doline se sliši pasje lajanje, in ne vem, ali je res ali se mi vsled domišljije tako zdi: slišim petje. Občutim, ko da sedim na vrh Rebra. Proti dveh ponoči preidejo moje misli v sanje. Tudi te se razlikujejo od tistih od doma. Pred mano vstaja košček zelene, s cvetjem posute in belimi hribi tako zelo ljubljene moje zemlje domače. Sanje so ena izmed redkih lepot, ki jih zdaj uživam. Toda sanje minejo. Velikokrat se mi sanja od Jožeta in Tončka, kako rad bi bil z njima.«

Albin Žvab Albin (Zoro) Žvab (1922, Kreplje na Krasu) je bil januarja 1942 vpoklican v italijansko vojsko. Septembra 1942 je bil premeščen v Casale Monferrato v Piemontu in od tam oktobra na vzhodno fronto v pomoč nemški armadi. Družini je iz zaledja Stalingrada pisal pomirjujoča pisma v času, ko je sovjetska armada izvedla silovit protinapad in obkolila nemško-italijanske sile. Njegovo zadnje pismo je v domovino prispelo 12. decembra 1942. Družina je dolgo po vojni poizvedovala po njem in izvedela, da je bil v ujetništvu v Astrahanu ob Kaspijskem jezeru. Po podatkih italijanskega ministrstva za obrambo je Albin Žvab pogrešan od 31. januarja 1943, po slovenskem seznamu žrtev pa od 12. decembra 1942 na območju reke Don. Mama je vseskozi upala na sinovo vrnitev.

“Albinov brat Emil Žvab je leta 2014 kot odziv na projekt Isto srce prinesite nazaj Muzeju novejše zgodovine Slovenije posredoval pisma med Albinom in družino ter izrekel večno željo: »Ko bi vsaj vedeli, kje je umrl in zakaj je umrl.”

Ena od dopisnic, ki jo je Albinu pisal brat Emil, 20. novembra 1943. Vrnjena je bila pošiljatelju.

Razglednica, ki jo je Albin Žvab junija 1942 iz Pulja pisal družini.

Albinovo pismo družini z vzhodne fronte, 5. februarja 1942

Franc Rebec Franc Rebec (1927, Parje pri Pivki) se je aprila 1944 kot šestnajstletni dijak pridružil partizanskemu gibanju, kjer je deloval kot kurir IX. korpusa NOVJ. Prvega septembra istega leta je bil na Ravbarkomandi pri Postojni težko ranjen v levo nogo. Z letališča Nadlesk v Loški dolini je bil z letalom prepeljan v bolnišnico v Bari. Odtlej ni o njem družina vedela ničesar. Po petindvajsetih letih iskanja in upanja sta starša od znanca z Reke prejela seznam žrtev, pokopanih v kraju Grumo Appula pri Bariju, ki ga je objavil hrvaški tednik Arena. Navedeno je bilo tudi sinovo ime. Odpeljala sta se v Grumo Appulo in tam našla sočutnega grobarja Francesca Fioreja, ki jima je pokazal mrliško knjigo z zapisom, da je bil na zdravljenje pripeljan 3. septembra 1944 in da je naslednji dan umrl. Zvečer, po zaprtju pokopališča, je grobar prekopal grob. Oče je nemo uzrl posmrtne ostanke sina z vidnimi poškodbami kosti leve noge. Mama je takrat izjokala svojo žalost. Starša sta končno izvedela, kje je pokopan njun sin. Grobar jima je dal peščico zemlje iz groba, da sta jo prinesla domov in pokopala v domačem grobu, sinovi posmrtni ostanki pa so bili preneseni v skupinsko kostnico v Barletti.

Žalosten pogled na zanemarjeno kostnico z mogočnim spomenikom kiparja Dušana Džamonje v Barletti pri Bariju.

Oltarček in šatulja, ki ju je izdelal Franc Rebec.

Družina je ob obisku pokopališča v Barletti označila ime Franca Rebca z voskom.

Jože Janša Jože Janša (1921) je bil pred vojno športnik pri katoliškem društvu. Med vojno je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Od tam je dezertiral v partizane. Da ne bi Nemci zaradi tega izselili njegove družine, se je predal. Obglavili so ga v Gradcu 12. maja 1944. Pokopan je na pokopališču v Gradcu.

Prstan, ki ga je izdelal Jože Janša.

Grob Jožeta Janše v Zagrebu obiskuje nečak Jože z družino.

Obvestilo družini o obglavljenju Jožeta Janše

Poslovilno pismo Jožeta Janše 12. maja 1944

»Ljubi nepozabljivi starši, sestrice, brat in tovariši in tovarišice! Bog me kliče! Bog nas kliče! Dano mi je, in sicer to je zadnje, tik pred smrtjo, oprostite mi vse in tudi bog, ki je že pri meni, mi je odpustil. (prečrtano) Ponosen sem in ponosen bom tudi pri bogu, zakaj moje srce je čisto in moja vest je čista. Mama, Oče, brat in sestrice ljubljeni, tolažite se in molite. Bog je z mano in bog je z vami. Moje zadnje želje: prodajte mojo obleko in moje športne stvari in darujte jih za mašo in za bogu v dobro. Zupan Tončko prosim za odpuščanje, kakor Vse kolege in Tovarišice. Starši, vpišite me na spomenik družine, videli se bomo in združili se bomo. Molite in zavedajte se. Mlad sem (prečrtano) Naj napis se glasi: nasvidenje nad zvezdami (prečrtano). Prišli so me iskat, v nebesa grem, Bog vas živi. Zadni pozdrav Jože Nasvidenje. Zavedam se

Franc Dolenc Franc Dolenc (1925, Stara vas pri Postojni) je bil sedemnajstleten prisilno odveden v posebne bataljone italijanske vojske v Caraffo di Catanzaro v Kalabriji. Po kapitulaciji Italije je bil v Gravini vključen v 3. prekomorsko brigado NOVJ. Februarja 1945 je padel v boju za Mostar. Po vojni so njegovo truplo iz Hercegovine prepeljali domov in ga pokopali v družinskem grobu v Postojni. Njegov nečak Franci Dolenc je leta 2015 kot odziv na radijske oddaje Moja zgodba na radiu Ognjišče Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril stričevo zapuščino v želji po ohranitvi spomina nanj.

Franc Dolenc je iz Kalabrije junija 1943 svoji mami poslal ozaljšano pismo z motivom Jezusovega rojstva s prošnjo, naj ga shrani do njegove vrnitve. Vrnitev domov je ostala le v pismu izrečeno hrepenenje.

Neznanec Leta 1940 je bil star osemnajst let, pred njim je bilo še vse življenje, matura pa bi mu omogočila široke možnosti življenjske izbire. Pomladi 1945 je bil ubit in vržen v množično grobišče v Košnici pri Celju samo zato, ker v vojni ni bil na zmagovalni strani.

Ura z napisom na zadnji strani: Matura 1940 od Tateka. Izkopana je bila leta 2016 pri ekshumaciji žrtev v množičnem grobišču v Košnici.

Neznanci Poleg svetinjic so ključi najpogostejši osebni predmeti, najdeni v vrtači. Ključ je povezava z domom, saj je vanj mogoče priti samo skozi vrata, ki jih odpre pravi ključ. Zato najdeni ključi predstavljajo konec upanja, izgubo doma, življenja.

Ključi, najdeni med sondiranjem leta 2017 v vrtači ob breznu pri Macesnovi gorici, kjer so pomladi 1945 slačili slovenske vojne ujetnike, preden so jih umorili.

Richard Henry Claeys Richard Henry Claeys (1910) je bil pred vojno obetaven igralec. Poleti 1941 se je prostovoljno javil v vojsko, nato novembra v kanadske zračne sile. Novembra 1942 je bil poslan v Anglijo in tam prešel v letalstvo ZDA. Od 27. julija 1944 je bil na 71 bojnih bombardiranjih. Bil je večkrat odlikovan. 19. avgusta 1947 je njegovo neoboroženo transportno letalo Douglas C-47 (Dakota) nad Koprivnikom sestrelil jugoslovanski pilot, Slovenec Vinko Vodopivec. Vseh pet članov posadke je umrlo. Sestrelitev je izzvala hudo mednarodno krizo.

Z letalom Douglas C-47, v kakršnem je bil sestreljen Richard Henry Claeys s posadko, so med vojno dovažali pomoč partizanom v Belo krajino.

V skupinskem grobu na vojaškem pokopališču Arlington so pokopani Richard H. Claeys, Matthew Comko, Blen H. Frestone, Chester J. Lower, Harold F. Schreiber.

Ivan Jontez je roman Jutro brez sonca (Cleveland 1949) posvetil Claeysu in njegovi posadki.

Adolf Ažman Adolf Ažman (1907) je bil Jehovina priča že pred prvo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni ga je zaradi tega in kritiziranja oblasti zasledovala tajna politična policija – Udba. Oznovci so organizirali njegov domnevni pobeg v Avstrijo in ga pri tem aretirali 6. septembra 1949. Na isti način so 15. oktobra aretirali Ažmanovega jehovskega sodelavca Ivana Gašperina. Ažmanovo sestro Bernardo so ubili pri poskusu bega 25. septembra 1949. Ažmana in Gašperina so neznanega datuma umorili v zaporu. Še dolga leta so njegovi družini lagali, da je pobegnil v Avstrijo. Ažmanova otroka Janez in Marjetka sta dokumente o očetovi ugrabitvi in smrti iz Arhiva Republike Slovenije dobila šele leta 2015.

Adolfa Ažmana so Nemci leta 1941 izgnali v Srbijo, od koder se je vrnil v Ljubljano. Ažman z ženo in hčerko 24. maja 1942 v Ljubljani

Polkovnik Udbe Mirko Zlatnar pojasnjuje, zakaj so umorili Adolfa Ažmana in Ivana Gašperina. Ocenili so, da ne bosta popustila v svoji veri. Bali so se, da bi, če bi jima sodili, izdali svoje sodelavce med Jehovinimi pričami in odkrili svoje postopke. Bila sta tudi poškodovana zaradi mučenja v zaporu. Zlatnar poudarja, da so bile »konspirativne aretacije izvršene s ciljem konspirativne likvidacije«.

Ivan Jurjavčič Ivan Jurjavčič (1904, Idrija) je leta 1925 služil vojaški rok v motoriziranih enotah italijanske vojske v Libiji. Pred drugo svetovno vojno se je pred fašističnim preganjanjem z družino preselil v Bosno. Med vojno je bil partizan v petem bosanskem udarnem korpusu NOVJ in njen konec dočakal z ranjenim očesom. Leta 1946 se je kot vojni invalid in strojni ključavničar zaposlil v rudniku rjavega premoga v Brezi nedaleč od Sarajeva. Ponoči 3. februarja 1951 je bil iz neznanega vzroka aretiran in odpeljan na Goli otok. Družina ga ni videla nikoli več. Hči Ivana Kocjančič je leta 2014 kot odziv na projekt Isto srce prinesite nazaj Muzeju novejše zgodovine Slovenije podarila očetove razglednice in fotografije z upanjem, da bi ji posredovali vsaj kakšen podatek o očetu. Na seznamih Slovencev, obsojenih na Goli otok, v arhivih slovenske Udbe imena Ivana Jurjavčiča ni, pač pa je naveden na seznamu zvezne Udbe v hrvaškem državnem arhivu. Kaže, da je bil na Goli otok odveden brez sojenja. Naveden je datum 12. julij 1951, ko naj bi bil »izpuščen«, toda družina je bila obveščena, da je umrl in da je pokopan nekje v Pulju.

Fotografija iz zapuščine Ivana Jurjavčiča, Libija, 1925

Razglednica iz Libije iz zapuščine Ivana Jurjavčiča

Slobodan Ercegović, Vedran Lasić Srb Slobodan Ercegović (1964) in Hrvat Vedran Lasić (1964) sta bila v času služenja vojaškega roka prava prijatelja. Osem let kasneje sta postala vojaka sovražnih vojska in prijateljstvo, ki ga kaže tudi njuna bližina na fotografiji, ni bilo več mogoče. Slobodan, doma iz Šabca, je bil mobiliziran kot rezervist Jugoslovanske ljudske armade. Posneli so ga pred vstopom na avtobus, s katerim so vojake odpeljali v Vukovar. V kamero je izrekel verjetno zanj usodne besede: »Pa kaj počnem tukaj, to ni moja vojna!« Padel je nekaj dni za tem leta 1991. Vedran, doma iz Splita, je rad pokazal sovojakom v Bileći fotografijo svojega lepega dekleta in razlagal o svojih načrtih za prihodnost. Padel je v okolici Splita leta 1992.

Desetina vojakov JLA, rojenih leta 1964, ob prisegi leta 1983 v Bileći v Bosni in Hercegovini. Zgornja vrsta z leve: Stanimir Danilović, Vladimir Tasić, Mersud Masović, Miroslav Mikulanac, Rizo Mijović, Dragan Milosević, Miralem Alihodžić. Spodnja vrsta z leve: Slobodan Ercegovčević, Vedran Lasić, Dejan Antović, Predrag Milosević, Pavel Jamnik