Knjižica Trenutki tišine za Prešerna by Gorenjski muzej

Franc Drolc Trenutki tišine za Prešerna

Pr e še r n ov gaj

1982 2O12

K ranj, 2016

Franc Drolc Trenutki tišine za Prešerna P re še rn o v g a j

1982 2O12

Uvodna beseda

Mag. Marjana Ĺ˝ibert, direktorica Gorenjskega muzeja

Prešernov gaj

1982

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Prišli smo se poklonit spominu velikega Prešerna ob uri, ki je že vsa prazni;no vznemirjena pred podelitvami priznanj po njegovi domovini. Ne bo odve;, ;e ob pesnikovem slavju in na njegovem grobu posvetimo minuto zbranosti prazniku slovenske besede. Pol stoletja po Prešernovi smrti je Cankarjev Kurent leta 1909 zaklical ;ez ;udežno deželo pod seboj – ∆ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja«. Takšen praznik, takšno petje in vriskanje je svojemu rodu v živi besedi zapustil France Prešeren. Samo> njegova prazni;na beseda ni le transparent in emblem, zakaj Prešeren je eden tistih literarnih ustvarjalcev, pri katerih je ob strani tekstualne danosti, ki presega ;as in rodove, neizbrisno viden rob biografske danosti, brez katerega njihove poezije ni mogo;e razumeti kar samo po sebi. Na tem robu, ki sega ;ez, na mejah eksistence, ki jo Prešeren poimenuje življenje je;a, se skozi razsežnosti naj;istejše poezije in praznika prebijata dve strahoviti kategoriji, ki sta ga obvladovali in ki ga ohranjata v brez;asje. To sta nad;loveško trpljenje in upanje brez meja. Vsi trije osnovni inspiracijski viri Prešernove poezije slonijo na razsežnostih treh kategorij. Ljubljena žena, ki jo objemaš le prek metafore in akrostiha, ljubljeni dom, ki je razseljen, da ti mati umre nedosegljiva onstran zasneženih Karavank, in poezija, ta silna mo;, ki te drži pokonci vse do konca poti – vodijo v doživetje sveta, ki je žalost, vendar žalost neusahljivega upanja.

(Fototeka Gorenjskega muzeja)

Pre;uden praznik pre;udne besede bo> v teh dneh bomo gostili v Prešernovem mestu ;arodeje slovenske besede z II. sre;anja slovenskih pesnikov. Ko bodo položili venec na Prešernov grob, se bo iz pre;udnega trpljenja prelila tiha žalost v naš vsakdan, in to iz silnega, pre;udnega upanja, ki nas veže, vse, ki smo tu zbrani. Hvala.

Prešernov nagrobni spomenik je po načrtu neznanega dunajskega arhitekta izdelal kipar Ignac Toman ml. V Prešernovem gaju so ga postavili leta 1852. Posnetek je nastal med obema svetovnima vojnama.

P r eš er nov gaj

1983

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

1984

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Sto petdeset let je od nastanka Prešernovega Sonetnega venca, te mojstrovine evropskega sonetizma, v kateri je veliki duh združil poetološko, ljubezensko in domovinsko temo v neponovljivo in nedeljivo celoto. A temu jubileju se bomo oddolžili v sve;anejšem trenutku. Za to minuto zbranosti si velja priklicati v spomin druga;no pesem.

Lani smo ob tej uri segli v svet Neiztrohnjenega srca. Odmislili smo si baladni motiv in srednjeveško mrakobnost ter ob pesnikovem nagrobniku podoživeli osveš;ujo;i pretres, kakršnega podoživimo le takrat, ko nam je najstrašneje, in ostrmeli ob izginotju, ki ohranja. Letos, ob 150-letnici Sonetnega venca, je priložnost, da se zamislimo o silnem loku, ki se pne med dvema kategorijama, in kategoriji sta> Prešeren in Julija. V tem loku spregovorimo o Sonetnem vencu, jasno, z vso dolžno pieteto< otrebimo mah in usedline ;asa, ki so legle v 150. letih nanju, vendar v tem loku je strašno izginotje, ki ohranja, je ve;nost sredi razkroja.

Leta 1845 je nastala ena najpomembnejših Prešernovih pesnitev, balada o neiztrohnjenem srcu. S to pesmijo si navadno ne obremenjujemo šolske u;enosti, nanjo ne mislimo, kadar s Prešernovim atributom poimenujemo ulice ali ustanove. Spada med težje berljiva Prešernova besedila, med tistimi izpovedmi je, ki literarni vedi še dandanes zastavlja vprašanja in zevajo;o dilemo ob interpretacijah. Je klju;na izpoved o vlogi poezije v kompleksu Prešernovih razmišljanj na relaciji pesnik-družba-kozmos, ki je nastala prav ob koncu trnove poti življenjske in pesniške tragike in ki je bila nato ;ez leto dni – 1846 v Prešernovih Poezijah postavljena na izjemno eksponirano mesto in še vedno ponuja ustvarjalno soo;enje z velikim pesnikom. V razmerju pesnik-družba-kozmos si iz Neiztrohnjenega srca zdajle odmislimo baladni motiv in srednjeveško mrakobnost, zato pa toliko mo;neje ostrmimo ob ;udežu poezije sredi naše vsakdanjosti, kot tisti baladni grobarji, ki so spri;o ;udežnega doživetja hiteli otrebit mah z nagrobnika in doživeli osveš;ujo;i pretres. Prešeren sam in njegov miniaturni univerzum nas redkokdaj, a vselej pretreseta do korenin, nas zamajeta v temeljih naše kulture in jezika, ;udež sta, ki ga v lepoti in globini utegnemo doživeti edino takrat, ko nam je najstrašneje.

Prešeren in Julija. Za tem razmerjem ni nobene, prav nobene ;loveške bližine, to je razmerje med ;lovekoma, ki se v trenutku izpovedi po vseh zakonih tega sveta samo še definitivno zapre, zablokira, razkroji, razpade. Vse poti vodijo le še vsaksebi, Sonetni venec kot besedilo izzove škandal, akrostih je obžalovanja vredna gesta predrznega civilnega poguma. Med ljudmi zazija praznina, med dvema ;loveškima usodama nepremostljiva tema. Usodno žensko bitje se preseli samo še v obmo;je šolske u;enosti, izgine v trajno ;rkovno zaporedje magistrala, kjer definitivno usahne njen ;loveški ;ar. Do skrajnosti izmu;eni pesnik klone pod pezo trpljenja. Konec divjega upanja v rešitev, z novo idealiteto. Ne ;loveške bližine ne heroi;nega nazora ne bo ve;. Odpre se pot, ki vodi samo še navzdol, kot je dobro ;utila njegova mati, ko je ;akala na smrt onkraj Karavank. Ostal pa je Sonetni venec> ta silna pesem o ljubljeni ženi, o domovini, o poeziji, pa tudi o vsem tem obenem. Otrebljen usedlin in vsakdanjih nadrobnosti je krenil na pot v svetovno slovstvo in ni veliko besednih umetnin, ki se merijo z njim, z njegovim upanjem in trpljenjem.

Potem pa, ko se umirijo valovi pretresa, smo v nezavednih poljih svoje eksistence bogatejši za ;udežno bole;ino, za izginotje, ki ohranja. Hvala!

Svetu ne moremo pokazati prave pesnikove podobe, ker je ni. Svetu lahko pokažemo Sonetni venec. Za nas, ki smo prišli, da po;astimo pesnikov spomin, je ta minuta minuta o;iš;ujo;ega ponosa. Hvala!

P r eš er nov gaj

1985

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

1986

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Sto petdeset let je minilo od nastanka ene od temeljnih Prešernovih pesnitev, Krsta pri Savici. :etudi je izšel šele leta 1836, se geneza njegovega nastanka premakne v leto poprej, v leto 1835, ki je eno najusodnejših let v Prešernovem življenju in ustvarjanju. V tem letu je Julijo popeljal v zakon Prešernov tekmec, plemeniti Scheuchenstuel, v tem letu je v valovih Save utonil njegov prijatelj Matija :op. Dvoje strašnih dejstev, ki sta obeležili veliko pesnitev, dvoje usodnih izgub, ki pomenita globoko zarezo v osebnem in umetniškem razvoju Franceta Prešerna. Ob vsej dolžni odgovornosti in previdnosti, ko opazujemo razmerje med biografijo in umetnino, sta ti dve pretresljivi dejstvi iz pesnikovega življenja nenehno zraven, kadar govorimo o Krstu pri Savici. Ob izgubah se miselna dimenzija njegove poezije prevesi v razkroj, razpoloženjska intonacija v mol in formalni okviri v odpoved klasi;nim metri;nim vzorcem. Izgubi sta neizprosno totalni in grabita po eksistencialni substanci ;loveške in pesniške osebnosti. Tam onkraj ni ni;esar ve;, tostran pa ena sama grozljiva samota, tisto znano globoko brezno brez vse rešne poti, ki ga opazujemo že od Sonetov nesre;e sèm. Tu nekje bi utegnila biti tudi resnica ene najbolj odprtih umetnin Franceta Prešerna, ki z zevajo;o dilemo animira literarno zgodovino in literarnega konzumenta do današnjega dne. :rtomir in Bogomila sta definitivno odšla vsaksebi. Pesnik pravi takole> v prsih umrjejo nekdanji upi in pa> domu je Bogomila šla k o;etu, ni; ve; se nista videla na svetu.

150 let mineva od knjižne izdaje Prešernovega Krsta pri Savici, njegovo nastajanje pa smo že lani ob tej sve;ani uri pomaknili za leto nazaj, v 1835. Omenili smo dvoje pretresljivih dejstev, najusodnejših v Prešernovem življenju> Matija :op je utonil v valovih Save in Julijo je odpeljal v zakon plemeniti Scheuchenstuel. :rtomir in Bogomila sta se razšla definitivno takole> »Domu je Bogomila šla k o;etu, ni; ve; se nista videla na svetu.« V osebnem življenju zazija praznina po obdobju zaupanja in vzgona, v pesniški biografiji razpade heroi;no obdobje sonetizma in motivacijskih vzgibov, ki temeljijo na veliki idealiteti. Pred sestopom brez vrnitve pa je treba opozoriti na eno od temeljnih pesnitev po Krstu, na nemško pisano elegijo Matiju :opu, ki je neposreden pesniški odziv na obe strahotni dejstvi iz leta 1835.

Vse najstrašnejše stvari tega sveta se dogodijo tako obupno enostavno, tudi Prešeren tragedije ne bi mogel opisati z bolj strnjeno besedo. Tu se zlomi duhovno obdobje, prelomi se stil. Pesnik bo še zmogel toliko mo;i, da bo uredil pesniško zbirko, vendar je heroi;ni ;as za zmerom minil. Prihaja nova doba ;ustvovanja in umetniške vizije, zakaj v letu nastanka Krsta pri Savici se je rodil drugi velikan slovenske književnosti, Simon Jenko. Hvala.

Od nje se nam razpirata dve smeri razmišljanja o Prešernovi poeziji. Prvo je vprašanje njegove ustvarjalne evolucije do slovensko pisane elegije Matiju :opu ;ez 10 let, drugo pa vprašanje Prešernove nemške poezije. Nemška elegija se posveti tragi;ni dimenziji in usodnosti prekinitve v genialnem :opovem delu, z miselnimi plastmi pa literarni zgodovini do današnjega dne zastavi uganko Prešernovega nazora o svetu, ob ;emer ni mogo;e mimo te pesnitve. 10 let kasneje, v slovenski elegiji, je osebno bole;ino omilila ;asovna distanca, objokovanje tragi;ne prekinitve projekta zamenja spoštljiv poudarek vsemu, kar je opravil. Zazija pa druga;na dilema> :op je odrešen, pesnik pa, ki ga opeva, ponovno in pri polni zavesti uzre globoko brezno brez vse rešne poti, pred njim, ki ostaja

P r eš er nov gaj

1986

7. februarja ob 17.30

sredi teh strašnih stvari, je zdaj veliko vprašanje, ki ga bo Prešeren moral rešiti v poslednjih letih življenja.

Prešernov gaj

1987

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

In njegova nemška poezija| Razmeroma obsežen del Prešernovega ustvarjanja je v nemškem jeziku, pri ;emer gre ve;inoma za hkratne dvojezi;ne objave, s katerimi naj bi Prešeren nagovoril tudi nemško usmerjeno publiko svojega ;asa, ne le zato, ker je šlo za milje okrog Julije, pa; pa zaradi doktrine, ki mu je prinesla zmago že v abecedni vojni – književnost za družbeno plast, ki prihaja. Nemška elegija Dem Andenken des M. :. pa ne pozna Prešernovega lastnega prevoda, 10 let kasneje nastane samosvoj organizem, ki zastavlja nova vprašanja, zakaj se je Prešeren odzival na svet v;asih v obeh jezikih, da pa nastajajo tudi samosvoje strukture v tem ali onem. Od tod se za;enja tudi njegova pot v svetovno slovstvo. Osebna tragedija se prevesi v nagovor vsemu ;loveštvu, odpoved osebni sre;i in sestop proti socialnemu dnu se preto;i v veli;astno dediš;ino za vse nas, ki moramo tu in zdaj vztrajati sredi stvari sveta.

Prešernov :rtomir – metafora, simbol in mit je od osemnajststošestintridesetega prehodil strahoten kristalizacijski lok. Onstran te ;rte lo;nice je :rtomir oblastnik, ki je zaigral državne insignije – in šel je boj boj‘vat brez upa zmage – tostran resignirani misijonar, ki na obrobju histori;ne in geografske antike resda prinaša blagovest progresa in fevdalnega reda, ki je z drugo kristjanizacijo pljusknil ;ez naše kraje, a dopolni svojo zbranost na specifi;nem podro;ju> med svoje rojake Slovence gre in dalje ;ez njih mejo do smrti tam preganja zmot oblake. Spopade se, na obrobju in vendarle sredi vsega, s totalno zmoto, ki je, in spri;o nje ostajamo brez besed> v prsih umrjejo nekdanji upi, domu je Bogomila šla k o;etu, ni; ve; se nista videla na svetu.

Podoben lok prehodi tudi pesnik sam. Od Krsta sèm se v desetletju razkroji njegova heroi;na umetniška podoba sveta, razsipa se mu tisti svet, ki mu pravimo življenjska realnost. Vse se mu obra;a navzdol, zapustita ga zdravje in mo;. Postheroi;no desetletje pa je obeleženo z dvema potezama, katerih pomen je dostikrat prezrt> skladno s :rtomirjevo odlo;itvijo med svoje rojake Slovence gre. Pri Prešernovi odlo;itvi glede advokature, ki je bila kon;no po tolikih neuspehih vendarle odobrena, ni bilo dileme, ali oditi v Postojno ali Novo mesto, odšel je v Kranj, med svoje ljudi. Pohištvo v novem domu je bilo tako reko; last njegove sestre Katre, a vrnil se je domov. V Kranj pa je prišel z dokon;anim pesniškim opusom v knjigi z naslovom Poezije doktorja Franceta Prešerna. O boži;u leta šestinštirideset, že z letnico sedeminštirideset, so Poezije izšle kot tisti monumentalno oblikovani miniaturni univerzum, ki mu vse do današnjih dni ni ve; kaj dodajati in ki ga tudi v njegovi kompoziciji ni treba in ni mogo;e spreminjati, niti pri izdajah Prešernovih pesmi v njegovi ožji ali širši domovini, niti pri izdajah v tujini. Monumentalni opus, ki že sto petdeset let preganja zmot oblake. Hvala.

P r eš er nov gaj

1988

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

1989

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Nocojšnji trenutek tišine ob pesnikovem grobu se že polagoma preveša v znamenje smrti. Dopolniti je treba le še nekaj poslednjih stvari, da se bo rodil nov model ;ustvovanja. Zunaj, v Evropi se bliža leto 1848, rojeva se revolucionarna pomlad narodov, ki jo bo pesniku še dano do;akati, takšno, kakršna se je nakazovala iz eti;nih in spoznavnih globin njegove poezije in kakršna je v substanci ozna;ila njegov spor z realnostjo in njegovo vizijo jutrišnjega dne.

Mineva 140 let, odkar so na tem svetem kraju v naro;je rodne grude položili zemeljske ostanke velikega pesnika.

Tako zunaj, v Evropi. Tu, v tem mestu, njemu pešajo življenjske mo;i, iztekajo se dnevi, dopolnjeno je. Pesniški opus je sklenjen in za;enja svoje lastno življenje v vsej polnosti. Tam, kjer je neko; umetniška struktura segala prek roba biografske danosti civilne osebe, se zdaj, po izdaji Poezij, odpre brezkon;ni prostor proti novim obzorjem modela življenja, v katerem bodo rasli rodovi po pesniku. Prostor, ki je neizprosno surov in ;loveški hkrati, prostor praznih idealitet in trmastega vztrajanja zaradi na;el, ki jih ti rodovi nosijo v genih. To je model življenja, ki ga je Prešernova pesem pomagala definirati in iz njegovega mozaika ne bo mogo;e nikoli ve; izkopati kamnov, ki jih v kartotekah vodimo pod geslom PREŠEREN. Ostali bodo, kljub negaciji, ki si v skrajnosti in stiski privoš;i celo hepening pred Prešernovo hišo in v njej. Pesnikov ;loveški lik se umika v ozadje, se zgrinja v šolsko u;enost ter minljivo anekdoti;nost, rojeva se nov model kulture, ki si iz Prešernove poezije in ob njej kleše svoj lastni obraz, razbi;an v svoji univerzalnosti in preroški v svoji miniaturnosti, obraz, s kakršnim bo treba živeti in preživeti. Kljub stiski in negaciji, ki jo rojeva naš vsakdan. Zakaj ni ;asov brez uživaštva in trpljenja, in ni ;asov brez strasti in bole;ine.

Sklenila se je življenjska pot Prešerna-;loveka, da bi se mogli odpreti silni prostori, ki jih je s kategorijami duha premeril in opredelil Prešeren-pesnik. Splahnele so razdalje med njim in ob;ani mesta, ki se bo poslej ponašalo z atributom njegovega imena. Izravnala se je napetost med mu;nim umiranjem v temah province in zanosom, s kakršnim je tam zunaj prek Evrope planila pomlad narodov, ki jo je veliki duh zaslutil do poslednjih tan;in in ki mu jo je bilo dano pred meseci tudi do;akati. Prišla je smrt, ki ni razkroj in izni;enje, je odpiranje v prostor nadosebnega in nadnacionalnega sporo;ila njegove poezije. Za Prešernom-;lovekom ostaja temno polje grenkobe v njegovi poeziji, ki se bo merila s stoletji, znotraj tega polja pa sporo;ilo najlepšega, kar imamo, Sonetov nesre;e, Sonetnega venca in Krsta pri Savici. Na vidnem za;etku stoji definicija trpljenja ob soo;enju z grozo tega sveta iz Sonetov nesre;e> »globoko brezno brez vse rešne poti«. Spoznanje, kakršnih je v pesnikovem ;asu Evropa slišala zelo, zelo malo. Za njim je opredeljeno prekletstvo samote iz Krsta, zakovano v granitni blok lapidarne ugotovitve> »domu je Bogomila šla k o;etu, ni; ve; se nista videla na svetu.«

P r eš er nov gaj

1989

7. februarja ob 17.30

Tu, kjer ni ne besede ne zloga ne fonema preve;, tako je brezpogojna. Sporo;a, da bo vsem idealitetam navkljub, ki smo jih v življenju in umetnosti postavljali v imenu odrešitve, da bo ;loveku torej naloženo najstrašnejše stvari tega sveta preživeti resni;no in ;isto samemu. In kon;no obrat k naturi iz Sonetnega venca> »in gnale bodo nov cvet bolj veselo«, ki je kriterij in cilj, ki je detajl in struktura, s katero se vse izravna in iz katere za druge ;ase in druga;nim ljudem sije spoznanje, da v temnem polju grenkobe, skrit pod naplavinami trpljenja in samote, nekje obstaja pokon;ni svet, ki ga zasluti le resni;no velik duh in ki ga vztrajno iš;emo vsi, ki hodimo za pesnikovo besedo.

Prešernov gaj

1990

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Dan smrti in zaokrožena obletnica rojstva slovenskega pesnika nas kli;eta v Prešernov gaj, da v tišini ve;era prehodimo silni lok od ;loveško merljivih dejstev rojstva in smrti do grenkega naboja neminljivih stvari, ki jih ljudje puš;amo ali ne puš;amo za seboj, ko za zmerom odhajamo. S smrtjo se zapre obdobje življenja, sklene se literarni opus, odpadejo luskine civilnega – ostanejo pa kategorije lepote in duha, ki jih bo tehtala zgodovina in ki bodo oplajale ljudi drugih ;asov in drugih okolij. Ne bo dolgo, ko bomo Prešernovo biografijo merili v stoletjih. V šolskih berilih bomo iz;istili nekaj prepotrebnih stvari za redke zanosne proslave, v socioloških preklarijah o modelu kulture, ki nam ga je dano živeti v teh krajih, bomo zagrizeno branili in negirali njegov delež, pravo dramo, ki jo do;akata sekularni duh in njegov opus, pa bomo spoznavali samo v nalivih trpljenja, ki se skozi vse ;ase zgrinja ;ez njegov izmu;eni rod in ki je bilo tudi njemu pošteno odmerjeno. Od velikih kategorij mu je totalen eti;ni princip naložila že mati s sporo;ilom, naj vendarle vselej vse prav obrne, preden je dale; od razdejane doma;ije umrla sama onstran zasneženih Karavank – sporo;ilo za strašne odvetniške dni, ki ga še ;akajo, preden bo umrl sam in pozabljen. Odpoved osebni sre;i je zvezana z imenom ljubljene žene, ki mu jo je v zakon odpeljal gospod iz višjih slojev in mu drasti;no razdrl mit o odrešujo;i mo;i eroti;nega navdiha v poeziji, poezija sama pa se mu je razprla v sodobno disonanco z izgubo prijatelja :opa, s katerim sta za;enjala pot v svetovno slovstvo. Zapiralo se je obdobje življenja, ko je z obrobja evropskih dogajanj ob mar;ni revoluciji v gluhi provinci pretehtaval dva velika posega v kulturno življenje svojega ljudstva. Slovenska abecedna vojna ni bila zgolj ;rkarska pravda, pa; pa korenit

P r eš er nov gaj

1990

7. februarja ob 17.30

spopad v imenu takšne umetniške vizije sveta, s kakršno ;loveštvo od antike sem rešuje svojo pokon;no držo, zavrnitev ilirske ideje pa možata, gorenjska gesta v imenu jezikovne in kulturne individualnosti, pa naj za njo stoji še tako vztrajen arhetip. Zaprlo se je obdobje življenja, da bi se – zdaj že onkraj strasti in bole;ine – rodilo in razraslo temno polje grenkobe, znotraj katerega so poeme Slovo od mladosti, pa Sonetje nesre;e, Sonetni venec in Krst kot sporo;ilo, ki bo pomagalo živeti v obupnih ;asih, ki še pridejo, sporo;ilo ljudem, ki bodo ob neminljivi lepoti tudi jutri iskali svoj pravi, ;loveški obraz.

Prešernov gaj

1991

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Že za celo vrsto ;arobnih ve;erov ob Prešernovem grobu je bilo teh nekajminutnih sprehodov skozi njegovo življenjsko in pesniško biografijo. Prešernov spomenik stoji, ;etudi doživlja tudi trenutke podeželskega vandalizma, Prešernov gaj se vsaj enkrat na leto ovije v tihoto svetega kraja in Prešernovo mesto se ob tej uri ogrne s pre;udno lu;jo, ki jo izžareva besedna umetnost. Odpirale so se nam rane, zasekane iz pesnikove strasti in bole;ine< zunaj družbeno in konfesionalno sprejemljivih okvirov je ostajala grozljiva kategorija trpljenja in samote velikega duha. Prešeren-;lovek, ki je tako reko; še v;eraj hodil po teh krajih, se je umaknil v mit, svetinjo in odstopil prostor :rtomiru, temu monumentalnemu literarnemu liku, ki preraš;a v našo skupno lastnino in našo intimno zavest o življenju, ki ga moramo živeti v teh krajih. Lik, ki je ves odprt in zevajo;, pa vendarle nedotakljiv v svoji celovitosti, zaradi številnih naplavin in plasti, ki so se stekle vanj, pa ves sporen, vprašljiv, kakor pa; priti;e vsem velikim postavam v svetovni književnosti. Bogomila, ta nesojena sopotnica, je precej pripomogla k pestrosti naplavin. Zanj ni imela ne ;asa ne ;loveškega nagnjenja, da bi mu izpolnila nekdanje upe. Vsa predana eteri;nim strukturam, nadosebna že pred pokristjanjenjem, kaj šele potem, ga je pahnila od sebe, ker je od njega vel dih poganstva, kakršno je lastno vsem velikim ljudem. Pesnikov umik v podeželsko mesto Kranj in na obrobje velikih dogajanj ob pomladi narodov ter – v prispodobi – :rtomirov umik s položajev slovenskih verskih vojn v neuresni;ljiv objem nazorske in biološke doma;ije, ni bil beg v pozicijo žrtve, ki naj edina rešuje in sproš;a. V vihravih ;asih je bila to edina možnost preživetja in edina priložnost, da se domisli veliki projekt> treba je bilo urediti knjigo Poezij, projekt, kakršnih v svetovni književnosti po Salomonovih psalmih ni bilo ravno veliko.

P r eš er nov gaj

1991

7. februarja ob 17.30

Knjiga Poezij pomeni novo, umetniško vizijo trpljenja in odrešitve. Nastala je tu, v naših krajih, v imenu novega smisla, nove resni;nosti in upanja, novega življenja, ki seže prek vseh ;asov.

Prešernov gaj

1992

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Pesnik, ki mu to minuto posve;amo razmišljanje, je septembra osemanjststošestinštiridesetega odhajal v Kranj> odprta so vrata do samostojne advokature in ;loveka dostojnega življenja< hkrati se v istem ;asu dokon;uje tudi veliki projekt> v dneh selitve v Kranj pri Blazniku v Ljubljani že stavijo prve pole Poezij, knjige, ki je knjiga nad knjigami. Kaj torej ostane onkraj velikega projekta za tisti dve leti življenja, ki jih bo pesniku še dano preživeti| Po Slovesu od mladosti, tem prvem velikem filozofskem tekstu slovenske kulture, se iznad obzorja vali kategorija temne zarje, in še po njej zdihuje srce> »Bog te obvari«. Že od zdavnaj in dovolj zgodaj, nevarno in groze;e je temna zarja zablokirala polet, zagon in vzpon ter napovedala sestop, sesutje in razkroj za vse, kar srce si sladkega obeta. V dneh, ko je ob ;rkarski pravdi in Novi pisariji :opu ob boku definiral nujnost kultiviranja materinega jezika, da bi v teh krajih ;ez sto let in ve; ljudje znali še kaj drugega kot to, kako se ovcam odpravljajo garje, v teh dneh je pesnik še znal razbi;ati temeljno spoznanje krivic in poniglavosti z mislimi kot> »;lovek toliko velja kot pla;a« in »lani je slepar starino še prodajal, letos kupi si graš;ino«. Toda zdaj, ko je v Kranju, je vse zastonj> eksistenca ni ve; konsistentna, prihaja bolezen in muka. Ni; ve; ni tiste širokopotezne, širokosr;ne in širokogrudne sublimacije v trdno zavest o pravem pomenu poezije, ki jo ustvarja< »grabte dnarje skup gotove«, prav, meni pa je zlatnina ;ista zarja in srebrnina rosa trave< v socialnih, estetskih, ;ustvenih, bivanjskih, tipoloških in stilnih plasteh se odpira brezno groze kot edina perspektiva v fizi;ni zablodi in duševnem dvomu> moji otroci ne bojo sirote, tako se je znal pesnik tudi zmotiti (Ernestina mu je umrla v ubožnici).

P r eš er nov gaj

1992

7. februarja ob 17.30

Kakšna je torej alternativa ob velikem projektu Poezij, ko se je ob mar;ni revoluciji tako reko; ne vem koliki; v zgodovini porušil berlinski zid in je prihajala pomlad narodov| Njegov sodobnik in radovljiški rojak Anton Füster je npr. znal stopiti dejansko na dunajske barikade ter se tako zapisal v zgodovino. Njegov sodobnik A. M. Slomšek je znal prenesti sedež škofije iz Št. Andraža v Maribor in se tako zapisal v zgodovino. Prešernu se je sesulo vse in sporo;ilo, ki meri k bodo;im rodovom, je pošastno. Bogomila iz ljubezenske motivike preraste v mit, neuporaben in vprašljiv. Zdravljica iz patriotske teme stopi v dnevno politiko in postane nacionalna himna, nevprašljiva in uporabna. Samo v obmo;ju zmote in dvoma v jutrišnji dan sije pesem Pevcu, ta neizmerno poganska pesem, ki nam – agnostikom in konfesionalcem – govori izklju;no samo o trpljenju, trpljenju brez miru.

Prešernov gaj

1993

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Mineva 160 let od nastanka in objave Sonetnega venca. Tisto temeljno doživetje sveta, ki mu v 20. stoletju pravimo trpljenje, tesnoba in ni; in ki se od Sonetov nesre;e, od »globokega brezna brez vse rešne poti« pojavlja v Prešernovem opusu, je v Sonetnem vencu prisotno z na videz odrešitveno modifikacijo v bližini oboževanja poezije, žene in domovine in iz te odrešitvene modifikacije se je rodila v drugi polovici leta 1833 velika mojstrovina Sonetnega venca. Toda v njenem filozofskem sistemu ni prehoda v romanti;ni mit, oboževani ženi z moškega pola odgovarjata kljub poveli;evanju skepsa in odpoved osebni sre;i, kult domovine, ki ji pesnik posve;a svoja »vredne dela«, da bi prek njih »zedinil rod slovenšne cele«, se mu sesiplje, ker ga domovina zavra;a in mu puš;a odprto samo še obmo;je jezika, znotraj katerega bo vzcvetela nova klasika. Kje torej ležiš, absolut lepote, ki s svojim prekletstvom svet ohranjaš in ga držiš pokonci| Ali si v transcendenci, ali v ljubljenem bitju, ali v domovini in jeziku, v pokrajinah tedaj, kjer bi bilo mogo;e iskati smisel in vso resnico in zunaj katerih je ni resnice ne smisla| Sled sence zarje unstranske glorije je odgovor pesnika in misleca vsem tistim, ki ga vklju;ujejo v ta ali oni miselni, filozofski sistem. Samo sled, samo sence, samo unstranske glorije za nas, ki moramo živeti na tem svetu in na njem postoriti prenekatere pomembne stvari. In ljubljena žena| Zdaj že gospa, poro;ena von Scheuchenstuel, po možu z atributom-prilastkom, vitez-plemenita. Ali je res v tebi vsa resnica in zunaj tebe je ni resnice|

P r eš er nov gaj

1993

7. februarja ob 17.30

∆Nebeško sijejo o;i, kot so sijale prejšnje dni,« pravi pesnik, ∆al vervat v tebe mo; mi ni, kakor sem verval prejšnje dni,

Prešernov gaj

1993

7. februarja ob 17.30

Brez panslavisti;nih sanj bo v tem standardnem jeziku širjavam do daljnega Vzhoda, in to brez prevajalcev, mogo;e sporo;iti tesnobno poslanico o prekletstvu lepote, ki jo je takole mogo;e napisati samo slovensko>

le sveta, ;ista glorija, ki vera da jo, je prešla … «

∆Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal<

∆pred bogstvo ti, zdaj lepa stvar«.

srce je prazno, sre;no ni,

Odrešujo;i inspiracijski vir – ljubljeno žensko bitje bo s svojim prekletstvom seveda pesnika še vedno spremljal, a ;isti, harmoni;ni zven se po;asi umika razglašenemu šumu estetike nelepega. Veliko kasneje bomo temu procesu dejali realizem kot histori;ni stil in naturalisti;na deskripcija kot metoda, toda proces se je vendarle spo;el že znotraj Prešerna in njegove poezije.

nazaj si up in strah želi.«

In ti domovina, ki se razraš;aš, ki pri;akuješ pomlad narodov ali padec berlinskega zidu ali preseljevanje ljudstev. Ti, ki te ta hip še prežema panslavisti;na ideja preoblikovanja knjižnih jezikov v standard, ki bo veljal od Trbiža do Vladivostoka, grobo re;eno. Grob in pragmati;en bo pesnikov odgovor. Na relaciji med znamenitima pismoma staršem in :elakovskemu prehaja Prešeren iz dialekta v slovenski knjižni jezik, ki pa ob ideji ilirizma, kljub Kopitarjevi znanstveni slovnici, kakor da še ni normiran. Grob in pragmati;en je odgovor v nepremakljivih in neprekosljivih umetninah, kakor so Sonetni venec, Krst in Pevcu. Prav zaradi njih bo možen razvoj samo še v smeri gorenjsko obarvanega standarda par excellence. Mimo njih in ob njih ne bo ve; razvoja. Pesnik bo oklestil tudi obmo;je jezikovnega izraza. Ko bo konec sonetizma in klasi;ne forme, iz svojih renesan;nih usedlin ne bo ve; govoril evropsko profiliran intelektualec. Njegov zgoš;en, do skrajnosti pregnanten izraz bo ob znanih motivnih preokupacijah v novi ;rnini silnic, ki mu orjejo po duši, speljal poezijo v novo klasiko. Veliko literarno dejanje bo prelil v projekt, ki mu bomo rekli Poezije doktorja Franceta Prešerna.

P r eš er nov gaj

1994

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

1994

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Zaprlo se je dolo;eno obdobje pesnikovega življenja. Sonetni venec je izšel februarja osemnajststoštiriintridesetega v Ilirskem listu. Škandal zaradi akrostiha je prevetril purgarsko Ljubljano, v sociologiji umetniškega dela je nastopilo njegovo svojstveno, njemu lastno življenje, zunaj okvirov biografskih danosti, ki bodo ;ez poldrugo stoletje stopile v ozadje in se umaknile pravemu sporo;ilu. Vencu se bo odprla pot v svetovno slovstvo in v zakladnico evropskega duha.

Literarni večer v Tinjah leta 1994: Cene Avguštin, Vinko Tušek, Bojan Pisk in Franc Drolc (arhiv družine Drolc)

Toda tostran, tu in zdaj, pravzaprav nobeno vprašanje ni bliže rešitvi kot prej. :ez leto dni bo v valovih Save utonil Matija :op, njegova izguba bo odprla povsem nove, grozljive dimenzije, a sonetizem, to silno filozofijo, pri kateri je bil :op odlo;ilno zraven in ki je z Vencem dosegla svoj ustvarjalni vrh, bo treba enkrat za vselej premisliti do kraja. :emu sonet in Venec| Za nami je prvi veliki slovenski filozofski tekst v Slovesu od mladosti. Za nami je spoznanje absurda v Sonetih nesre;e, ki z »globokim breznom brez vse rešne poti« zapisuje ;rno, brezizhodno dimenzijo v zgodnjo evropsko zavest. Za nami je zdaj tudi Venec. :emu se z Vencem soo;a po Prešernu komaj obvladljiva vrsta avtorjev vse do današnjih dni| Zakaj se razmerje do zahtevne klasi;ne forme pri Slovencih ne more umiriti| Kljub stilnim formacijam metri;nih šol, ki so sledile evoluciji duhovne kulture in vsebini sproti prilagajale svoj specifi;ni pesniški izraz| V naših krajih kakor da so vodile naprej in se hkrati vra;ale nazaj v izhodiš;e. Kaj torej ostaja onstran romanti;ne disonance strahu in upa, od katere smo se lo;ili v Slovesu od mladosti, kaj ostaja onstran eksistencialne groze v Sonetih

P r eš er nov gaj

1994

7. februarja ob 17.30

nesre;e, kaj ostaja po Vencu, ki ni ve; moja pesnitev, pa; pa lastnina evropskega kroga misle;ega in ;ustvujo;ega literarnega ob;instva| Ostaja spoznanje, da bo prav vse zastonj, vse eno samo modno posnemanje, na mejah megalomanije in nastopaštva, zaman vsa težnja k lepoti in lu;i, ;e je ne bodo oplemenitila »vredne dela«. Zato se je bilo treba s Sonetnim vencem lotiti amorfnega granitnega bloka in iz njega izklesati umetnino, ki navznoter spreminja in oživlja svojo snovno substanco in navzven izžareva popolnost, tako da od Brižinskih spomenikov sem slovenš;ina še ni brnela v tolikšnem imperialnem veli;astju in po Sonetnem vencu kasneje samo še redkokdaj. Onkraj strahu in upanja potemtakem ostaja resnoba, onkraj groze in obupa zbranost, ki oplaja. Resnobo in tesnobo je bilo treba stisniti v formalni okvir sonetizma, ki bo kljub pijanosti srca ohranjal ve;ni kriterij, ki bo kot korektiv prisoten, da se obranimo razkroja in razpuš;enosti. Postal bo ustvarjalen nadomestek, lirski surogat agnostiku, ki živi tostran Karavank s son;no lu;jo Mediterana in baro;nim obredjem in ki mu ni bilo dano, da bi se z luteranstvom obrzdal k zbranosti. Nova zbranost, kakršna ostaja po velikih idejah, ki so orale prek naših krajev in za sabo puš;ale eno samo razdejanje, za;enši s pustošenjem verskih vojn, recimo leta 777, ki jih je prinesla t. i. ∆die zweite Christianisierung von Kärnten und Oberkrain«, pa vse do naših dni. Tam nekje pred Brižinskimi spomeniki je bil storjen zlo;in, ∆grzech pierworodni« nad individualno in razmišljajo;o ;loveško usodo in Prešernov Sonetni venec dokazuje, da bo treba rešitev iskati znotraj enkratne ustvarjalne mo;i, vsakokrat znova, s tesnobo v srcu, z grenkobo v ustih in z zbranostjo v duši.

Prešernov gaj

1995

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Prihaja no;, trpljenje in samota. Prikli;imo si v zavest, vsi, ki smo se prišli poklonit pesnikovemu spominu ob tej tihi uri, velike jubileje, ki jih bomo slavili v prihodnjih letih. Letos poteka 160 let od :opove smrti, drugo leto 150 let od Prešernovega prihoda v Kranj in 200 let od smrti Antona Tomaža Linharta, 1997 150 let izida Prešernovih Poezij, 1999 150 let od Prešernove smrti in leta 2000 200 let Prešernovega rojstva. :e pomislimo na 100-letnico Prešernovega rojstva ob prelomu prejšnjega stoletja, potem ni odve; trohica resnobe spri;o nalog, ki stojijo pred nami vsemi, zakaj ;as bo neko; neizprosen razsodnik. Zato storimo prvi korak. Pred 160 leti je v Toma;evem utonil v Savi Matija :op. Konec je tako imenovane :opove akademije, ki je bistveno opredelila Prešernovo umetniško pot. Prešeren je bil sekularen duh. Geniji se prebijejo tudi skozi zapacane strukture in tudi brez Matija :opa bi Prešernova poezija zapustila neizbrisno sled v zgodovini slovenske duhovne kulture. Sre;na okoliš;ina, da sta se na tako ozkem geografskem in

P r eš er nov gaj

1995

7. februarja ob 17.30

miselnem podro;ju tvorno soo;ila dva velika duha, Prešeren in :op, pa je omogo;ila, da je Prešernova pesem z ubeseditvene ravni, ki je kultivirana in lovi korak z duhovno kulturo takratne Evrope, prestopila bregove in postala kulturni model, ki se mu re;e sodobna Slovenija, sodobni jezikovni izraz in sodobni, torej evropski model ;ustvovanja. Brez tega tvornega sožitja dveh velikih duhov bi sicer imeli blagozvo;no podeželje v svoji kulturi, brez njiju pa ne bi bilo ;udeža, ki mu v evropski literaturi pravijo slovenska književnost. Matija :op se umakne iz Prešernovega življenja in ga pusti samega kot civilno osebo. Tik pred polaganjem strokovnega, državnega, odvetniškega izpita pred apelacijskim sodiš;em v Celovcu – ki ga je Prešeren položil z obupno slabo oceno – je :opa spraševal v pismu – iz Celovca v Ljubljano in pred tako usodnim izpitom v življenjski praksi – kateri verz naj bi bolje ustrezal slovenski tragediji, ali blankverz ali aleksandrinec – to je bilo seveda veliko važnejše kot strokovni izpit. In Prešeren je našel pot v odrešitev ;iste ustvarjalnosti. Napisal je Krst pri Savici, to brezmejno pesnitev, ki bo s tercino in stanco kot obeležjem metri;ne šole, ki mu je botroval Matija :op, pomenila posmrtno poklonitev prijateljevemu spominu, hkrati pa napovedala soo;enje z velikimi temami tega sveta, ki jih je moral pa; rešiti pesnik sam. Odrešil se je s ;isto kreacijo in svojemu rodu zapustil besedilo, ki ga malo beremo, a je brez prestanka z nami. Dotaknil se je temeljnih resnic tega sveta, ki jih njegovi duhovni sinovi agnostiki sicer zavra;amo, a so neprestano z nami, ker so tu kot kriterij, ker so tu kot vera Bogomile in ki ženski princip kot konstitutivni element evropske lirike od renesanse sèm umeš;a v evropski, neazijski model ;ustvovanja. Dotaknil se je ženskega motiva, ki od anti;nih vzorov prek prakse renesan;nega Mediterana ženskega lika ne razvija v podeželsko koketno avšo, pa; pa v odrešujo;i lik eteri;ne sve;enice, zunaj fizi;nega in realnega, na poti do prej komaj slutene svetlobe.

Prešernov gaj

1996

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Prihajajo veliki jubileji. Prešernovo mesto se ob slovenskem kulturnem prazniku odeva v pražnjo obleko, zadnja leta pa ob tem dogodku doživlja še nekaj ve; nervoznega razpoloženja, saj bomo, kot že parkrat re;eno, ;ez nekaj let Prešernovo biografijo šteli kar v stoletjih, drugo leto bomo obhajali 150-letnico Poezij, leta 1999 pa bo minilo 150 let od pesnikove smrti. Kar prav bo, ;e se v mestu, ki se razglaša za Prešernovo mesto, ki je pesniku ponudilo domovanje v zadnjih letih njegovega življenja in ki krasi njegov grob, ob jubilejih, ki prihajajo, ute;ena praznovanja ob dela prostem dnevu nekoliko zresnijo, ker ;as neusmiljeno te;e.

Toda prihaja no;, trpljenje in osamljenost. Gremo v Kranj, drugo leto. Kaj vse nam bo še treba preživeti!

Pesnik dr. Prešeren se je jeseni leta 1846 preselil v Kranj in ponudil svojim rojakom – in tudi nam – priložnost za novo stopetdesetletnico. V njegovi ;loveški biografiji je selitev v Kranj zagotovo dejstvo, ki je po svoji ;ustveni intoniranosti obrnjeno navzgor. Advokatura v Kranju po vseh administrativnih peripetijah pomeni vendarle ustalitev v poklicnem, tj. privatnem življenju, pomeni materialno osnovo, kakršne doslej ni bilo. Nadaljnji optimisti;ni moment, ki pesnika spremlja v Kranj, je rokopis Poezij, ki ga je oddal v cenzuro in tisk, saj mu bodo že o boži;u leta 1846 iz Ljubljane prinesli od Blaznika avtorske izvode Poezij, ki pa bodo na naslovni strani nosile res že letnico 1847. Literarni ustvarjalec, ki je bil v substancialno vrednost svoje poezije brez rezerve trdno prepri;an, se je dokon;anega rokopisa, najmanj kar je mogo;e re;i, lahko in upravi;eno veselil. Hkrati pa je Prešeren v svoji poeziji vidno poudarjal tudi sociološko dimenzijo sporo;ila, ki sega v prostor in ;as, torej prek osebne, intimne, individualne usode, sporo;ila, s katerim sega v prostor, ki je precej ve; kot njegova ljuba »slovenš;na cela«, ki je vse kaj drugega kot zakoli;eno življenjsko obdobje enega samega ;loveka s konkretnim in minljivim civilnim imenom in statusom. Saj danes vemo, da gre ob Poezijah dr. Franceta Prešerna za konceptualno dejanje, ob katerem slovenska kultura Evropi brez sramu pokaže svoj avtenti;ni obraz.

Torej – kaj bi se gnjavili z odvetniškim izpitom. Blankverz ali aleksandrinec, to so zdaj temeljna vprašanja v teh krajih in teh ;asih.

P r eš er nov gaj

1996

7. februarja ob 17.30

Rokopis Poezij je v nekem smislu sklenil tudi notranjo dimenzijo, ki se razodeva v globokem razmerju do prijatelja in mentorja Matija :opa. Dolg, ki ga Prešeren ;uti do njega, je razviden v nemško pisani elegiji Dem Andenken des Matthias :op, nadalje v uvodnem sonetu v Krst pri Savici, naslovljenem Matiju :opu, in nazadnje v slovenski elegiji V spomin Matija :opa, ki je objavljena v Poezijah in je nastala deset, skorajda enajst let po :opovi smrti. V razponu teh treh pesniških stvaritev je Prešeren ob misli na prijatelja prehodil strahovit lok, ki se na cilju ustavi v streznitvi in resnobi. Prešeren je bil tako velik duh, da bi se prebil skozi strukture tudi brez Matija :opa, a podoba naše literature bi bila brez njega zagotovo bistveno druga;na. Prvo veliko skupno dejanje sta opravila v zgodnjih tridesetih letih s ;rkarsko pravdo, s prvo veliko polemiko v naši kulturi, ki je kazala tudi besno zagrizenost, zdaj, ko je bil kon;an rokopis Poezij, pa je Prešeren za zadnji razdelek zbirke priložil kar natisnjen izvod Krsta, ki je bil izšel še v bohori;ici, torej naj mu ga z levo roko v gajico prelije kar stavec v tiskarni, kakor da bohori;ica ni bila tudi duhovna struktura in pisava, ki je bila še kako ustrezna ve; kot tristo let. Resnoba, ki res zasluži pozornost.

Prešernov gaj

1996

ustreza osrednja kitica iz pesmi Pevcu, ki povzame vso pahlja;o groze tam od pesnikovega Slovesa od mladosti do našega Prešernovega gaja z besedami>

»Kdo u;i izbrisat iz spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzet spred o;i, praznoti ubežati, ki zdanje mori!«

V Krstu je :opova navzo;nost manj eksplicitna, a je jasno razvidna v njegovi genezi in fakturi, tako da danes sleherni uglednejši prevod Krsta pri Savici jemlje uvodni sonet Matiju :opu za integralni del sporo;ila pesnitve. In kon;no, slovensko elegijo Matiju :opu, ki je svetlejša, bolj zemeljska od nemške, je Prešeren zasnoval v dveh variantah, s katerima se je poklonil :opovim prizadevanjem pri uvajanju novih pesniških in verznih oblik v slovensko poezijo, tokrat anti;nega verza heksametra. Ena je po grški meri, ena pa po ∆zgolih udarjih« kot pravi Prešeren, varianti, ki bosta velik zalogaj za kasnejše uredniško delo na Prešernovem opusu, hkrati pa sta sprožili drugo veliko polemiko v slovenski kulturi, pravdo o slovenskem šestomeru. Zagona v optimizem, v novo upanje, je kar precej in Prešeren nam je torej znal naložiti strahovito delo. Toda – priznajmo si in se zresnimo – rokopis Poezij in njihov izid skleneta dolo;eno življenjsko in ustvarjalno obdobje. :as od :opove smrti do prihoda v Kranj je zacelil nekatere rane, a odprle so se nove, veliko bolj nepojmljive, veliko bolj zevajo;e v prihodnje ;ase, tako da za kranjsko obdobje tistih nekaj ubogih in nesre;nih let pesnikovega življenja še najbolje

7. februarja ob 17.30

P r eš er nov gaj

1997

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Na cesarskem Dunaju so leta osemnjaststošestinštiridesetega skoraj ob istem ;asu resorne inštitucije, ki jim pogojno recimo ∆hofkanclaj«, uspešno zaprle dva zelo pomembna spisa> Prešeren gre na advokaturo v Kranj in Prešernove Poezije gredo lahko v tiskarno. Spletu teh dveh okoliš;in gre zahvala, da Kranju lahko s ponosom re;emo Prešernovo mesto. Pesnik na svoj novi dom v Kranj ni prinesel zlatnine, razen tiste iz ∆;iste zarje«, niti srebrnine, razen tiste na ∆rosi trave«. Grad njegov nad ulico, ki se še dandanašnji ponaša z ordinarnim prilastkom, bo poslej varovala vratarica sestra Katra. Privlekel je s seboj tolikanj bolj poln kov;ek grenkobe, da je pokal po šivih. Tam okrog boži;a tega istega leta pa mu bodo od Blaznika v Ljubljani prinesli prekletstvo lepote, ta miniaturni univerzum, ki ga poznamo pod naslovom Poezije. Z njimi bo dopolnjen obra;un najprej z ženskim principom. Greh njegov, ker je objektivno realnost transformiral s parafrazo v anti;ni mit o Orfeju in Prometeju ter klical Evridiko po imenu in še po slovensko povrh, ta greh zdaj kli;e po perifrazi, po doma;nosti, po poljudni, razumljivi formi in izrazu, ki bo bogatejši z ujemalnimi prilastki po levi in po desni strani, blizu ljudski pesmi, pa vendarle – to je sklop vprašanj na temo Prešeren in bidermajer. Evridika ostane onkraj, rapsodi;na Hannah iz Obljubljene dežele se umakne polnejši Anette iz bližine salona, vra;a se Neti, kakor je v redkih trenutkih nežnosti klical Ano, mater nezakonsko svojih otrok.

Prešernov gaj

1997

sporo;il> njegovo znamenito pismo staršem se obravnava kot dialekt, pismo :elakovskemu pa že kot knjižni jezik par excellence. Zdaj je pred njim in pred nami granitni blok Poezij, besedna umetnina, ob katero bodo vse do današnjih dni butali agresivni valovi takšne ali druga;ne slavjanske jednote, blok, ki omogo;a ;udež življenja v obmo;ju pisane besede, zakaj brez velikega literarnega dela bi tudi razvoj slovenskega knjižnega jezika bržkone potekal druga;e, kakor je. In tretji;> umetnost kot takšna, kot poslanstvo ali poklic, se nenadoma razpre kot nedotakljiva svetost, ki ji nimamo ni;esar ve; dodajati, ker je ustvarjalni opus definitivno dokon;an. Ni; ni na domnevah o izgubljenem osnutku novele ali romanti;ne tragedije. To, kar mu je poslal iz tiskarne Blaznik, je vse, kar je, in še tega se literarna javnost za desetletja ne bo primerno zavedala. Svetost, ki jo je pesnik dal iz rok in ki se zdaj neusmiljeno oddaljuje tudi od njega samega. Evropsko profiliran intelektualec v Kranju bo ostal brez odmeva v literarni kritiki in v svojem okolju, to pa bo spri;o izjemne senzibilnosti njegove osebnosti še veliko globlji vir grenkobe kot fizi;no izob;enje iz tako ali tako opustošenega sveta ali beda na socialnem dnu nekje v evropski provinci. Z odprtimi rokami ga sprejemata vase pustota in ∆hohštapleraj«. Kje je zdaj kakšna ∆hofkanclaj«, kakšen je to bidermajer| Rojeva se balada v praksi, ne kot izvorno plesna pesem, pa; pa kot krvava rapsodija v vrtincu zaželjene smrti.

S Poezijami se nato razreši nadaljnji greh ali spor okrog domovine kot družbenodružabne strukture in literarnega motiva. Prešernova ∆slovenš;na cela« opuš;a svoja astro-, geo- in etnoobeležja in postaja ∆slovenš;ina«, slovenski knjižni jezik, SKJ. Kot ∆koine« ali umetno ustvarjeno nare;je višje vrste se slovenš;ina pri Prešernu v teoreti;ni refleksiji pojavlja že v obmo;ju njegovih epistolarnih

7. februarja ob 17.30

P r eš er nov gaj

1998

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

1998

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Prešernove Poezije z letnico 1847 smo prepustili literarni sociologiji in pesnika preselili v oskrbo raskave gospodinje sestre Katre. Poezije kot granitni blok zaživijo svoje avtonomno življenje, brez milosti pa pesnika sprejme vase opustošeni svet. Prihaja samota in nikogar ni, ki bi mu ta svet oblil s peko;o svetlobo. V literarnem opusu ob nedotakljivi strukturi Poezij, v neobjavljenem gradivu, ki ga pavšalno ozna;ujemo s pesnikovim izrazom Name;ek, v nebo štrli še nekaj besedil, ki pomagajo definirati profil pesnikove osebnosti, njegov življenjski in svetovni nazor, med njimi pa mogo;e najbolj zgovorno ravno sonet Resignacija, ki je Prešernov prevod poljskega romantika Mickiewicza v nemš;ino. Zastavimo si vprašanje, ;emu Mickiewicz in ;emu v nemš;ino, saj bo ravno ta sonet mogo;e razprostreti ;ez vso grozovitost pesnikovih zadnjih let življenja. Matija :op je moral iz galicijskega Lvova v Ljubljano prinesti prav do obsedenosti razbi;ano simpatijo do Mickiewiczeve poezije in sodobna poljska literarna veda ne poudarja zastonj, da je Matija :op prvi opozoril na veli;ino Gospoda Tadeja in ga postavil ob bok Goethejevemu Hermanu in Doroteji. Prešeren se je namenil h Korytku in se za;el u;iti poljš;ine. V Mickiewiczu je lahko zaslutil širni svet, ki pozna geografsko ravnino in širjave, socialne strukture dvora, ∆šlahte« in duhovne plodove renesanse, pa tudi gor;ino tujstva, okupacijo kronovine in delitev upravnopoliti;ne enote, ki je neko; bila moja domovina, emigracijo brez doma, doma;ije in doma;nosti.

(Fototeka Gorenjskega muzeja)

Profesor Paternu pravi v spremni besedi h kranjski izdaji dvojezi;nega Prešerna, da je pesnik z mojstrskim sonetizmom dopolnil primanjkljaj slovenske renesanse.

Prve štiri dvojezične izdaje Prešernovih pesmi v knjižni zbirki Prešernova pot v svet: nemška, italijanska, francoska in angleška

P r eš er nov gaj

1998

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

1998

7. februarja ob 17.30

pol stoletja in ve; v svojih Hlapcih to muko definiral s prekletstvom> ∆Imenovati svetnico s tem oskrunjenim jezikom.« Jezik kot komunikacijski sistem in organ, ki ga Prešeren poimenuje v ∆žnablo« in ki tvori tudi prostaško kvanto, »kovanto«, se odpira starozavezni razsežnosti mu;nega spoznanja – po Dalmatinovi verziji> ∆Zakaj jest sim ne;istih ustni, inu prebivam mej enim folkom, kateri je ne;istih ustni.« (Izaija, 6a). Pesnik, ki je na smrt bolan prebiral ∆pisma svete« ∆najlože« v latinš;ini ter Tomaža Kemp;ana po nemško, zaradi eti;no motivirane zadrege pred materinskih o;enašem ni ve; zmogel obrednih, totemsko vzvišenih izpovedi, pa; pa samo še pretresljivo slovensko verzijo bisera o prostem srcu.

S tiskovne konference ob predstavitvi knjižne zbirke Prešernova pot v svet v Modri dvorani gradu Khislstein, 1998 (arhiv družine Drolc)

S knjižno zbirko Prešernova pot v svet se je uresničila zamisel profesorja Paternuja o zbirki dvojezičnih izdaj Prešernove poezije. Ob izidu nemške verzije leta 1998: z leve Vitomir Gros, France Pibernik, Klaus Detlef Olof, Franc Drolc in Boris Paternu. (Arhiv družine Drolc)

Ob poljskem romantiku Adamu Mickiewiczu pa lahko dodamo še to, da je Prešeren tvorno prehodil tudi evropski duhovni in histori;ni slog sentimentalizma in ustvaril slovensko varianto Arkadije, ki Evropi prinaša svojstven prispevek, saj je njegov izsanjani vrt, hortikulturni spomenik, nabasan z bole;ino, trpljenjem in grozo. Arkadija torej, ki fiziološko, duhovno in bivanjsko o;iš;uje s peko;o resignacijo in je še kako produktivna. Dokazal je, da mojstrsko obvlada zahtevno formo soneta in dal Evropi Sonetni venec, hkrati pa napisal ob smrti prijatelja :opa elegijo v fantasti;ni nemš;ini. Arkadija seveda, a vsa sprevržena. Res je vse mogo;e obvladati na ravni forme, le srce ostaja prazno.

Kje si zdaj, Julija, Arkadija, ∆fête galante«, bi rekli poznavalci, ti izsanjani vrt, poro;ena in po možu z gosposkim prilastkom| Kje si zdaj, Ana, ta bidermajersko doma;na Neti, Annette, ki si mu rojevala otroke, jih zapustila in kar tako, brez vsega in mimo vsega odšla v Trst| Kje si zdaj, Mati, ki o tebi literarna zgodovina mol;i, ki si otroka, glej, pri osmih letih poslala v svet in tudi sama morala k sinu Juriju na Koroško, ker doma pa; ni bilo ve; mogo;e živeti, tam onstran Karavank žebrala o;enaš po slovensko in sinu v Ljubljano na smrtni postelji narekovala oporoko, ki ji strašnejše ni mogo;e najti v vsej nacionalni kulturi| Zato Mickiewicz in še po nemško povrh.

»Sein Herz gleicht einem Tempel aus vergang‘nen Jahren, an dem die Zeit genagt« -

Praznina rjove prek opustošenega sveta. Tu ne pomaga ve; mojstrstvo sonetizma. Sintagme »življenja gnus«, »globoko brezno brez vse rešne poti« so za sestro Katro prazne marnje. Stiska jezika se je dopolnila na ravni ubeseditve, zato Mickiewicz in nemš;ina> nekaterih stvari se ni dalo povedati po slovensko. Ivan Cankar bo ;ez

Bogovi kraljevati v njem no;ejo, ljudje ne smejo stanovati.«

»Srce mu je svetiš;e iz nekdanjih dni, ki ga razjeda ;as.

P r eš er nov gaj

1999

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Vse je dopolnjeno na ravni besede. Ostaja samo še smrt kot slovo. Smrt kot leksem, kot beseda v slovarju, se po Scherberjevi raziskavi pogostnosti – frekvence besed v Prešernovih Poezijah – pojavlja zelo visoko. Prva od pomensko polnih besed je sicer ∆srce«, ki je ;isto na vrhu pogostnostne lestvice, a beseda smrt ji sledi prav kmalu, in to v strašni soseš;ini> smrt – mati – pevec. Srce v Poezijah stodvanajstkrat, usodni triptih devetindvajsetkrat. Smrt kot administrativno dejstvo, kot individualni odklop z aparatur in kot nacionalna tragedija ima v Prešernovem opusu poseben sonet – Memento mori, prijazna smrt kot atribut ne;esa bližnjega, mojega, doma;ega in totalnega – obvladuje ne samo pesniški opus, pa; pa tudi pesnikovo vsakdanje življenje, vse tja do vrvi in poskusov samouni;enja. A kje se pojavi prava, konceptualna smrt, kje se rodi| Ali v razmerju do matere, ki je osemletnega otroka poslala v svet, ki je morala zapustiti doma;ijo in ugašala pri sinu Juriju na Koroškem in je veliki sin ni videl niti na smrtni postelji, kaj šele, da bi ji lahko kdaj zašepetal v materinsko naro;je upesnjeno grozo tesnobe, samote in zapuš;enosti| Ali v razmerju do prijateljev, ki so mu pomagali odgrinjati širni svet in dimenzije lepote, a so drug za drugim odhajali – :op, Smole – in pesnika neusmiljeno puš;ali samega sredi opustošenega sveta|

Prešernov gaj

1999

Torej> Bogomila kot znak je znamenje ob poti, da je :rtomir po polomu – socialnem, vojaškem in duhovnem – našel pot do doma, Bogomila mu ni bila cilj, bila je kriterij, sistem vrednot in pojmov, po katerih se je ravnal silni literarni lik in se reševal fizi;nega propada. Bogomila kot simbol> nositeljica nove vere in novega upanja v lirsko-epski pesnitvi Krst pri Savici :rtomirja samo dvakrat pokli;e po imenu, medtem ko :rtomir kar bruha iz sebe njeno ime, bodisi kot protagonist v dialogu bodisi kot Prešernov tretjeosebni pripovedovalec. Bogomila ga pokli;e samo dvakrat. Prvi;> ∆Moj :rtomir«, s svojilnim zaimkom, posesivnim pronomnom ∆moj«, ko ji je vendarle že ;isto jasno, da ne gre ve; za svojino, za posest, pa; pa za brutalni sublimat> ∆Ne združenja, lo;itve zdaj so ;asi.« In drugi; ga pokli;e po imenu, reko;> ∆Pojdi, :rtomir!«, torej pojdi, beži, izgini mi izpred o;i. In Bogomila kot mit> ∆Mol;e v to prošnjo :rtomir privoli«. Molk spremlja sestop z vrtoglavih višin, atrofijo telesa in njegovih organov, sublimacijo, sesedanje v trpljenje, ki je para-, psevdo-, ultrakrš;ansko spoznavanje neizprosne danosti, razsvetljensko pogansko dale; od Boga z veliko za;etnico, od prave krš;anske božjosti, a vendarle ;aka, da se prelije v novo lu;, ki je brezmejna, ki je onstran, ki ga kot velikega duha po velikem trpljenju sprejema vase, da se bo umiril in da ga bodo resni;no dojeli tisti, ki govorijo in razumejo po slovensko.

Ne, smrt na ravni ubeseditve se je pojavila ob Bogomili, literarnem liku, ki je znak, simbol in mit. Smrt kot sublimat, usedlina in izcedek trpljenja je v liku Bogomile navzo; od otroških let do zevajo;ega konca, ko pesniku na smrtni postelji ostane le še Tomaž Kemp;an po nemško in sveto pismo v latinš;ini, sestra Katra pa niti bratovih škornjev ni o;edila.

7. februarja ob 17.30

P r eš er nov gaj

2000

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2000

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Pesnikov opus naj živi svoje intimno življenje literarne umetnine, ki se po poldrugem stoletju od nastanka seseda v svoje bistvo, ki je nekje v bližini ;iste lepote, ki postaja vrednota in kriterij> od narodnokonstitutivne vloge pri oblikovanju narodovih politi;nih struktur, prek raziskovalnih kabinetov šolske u;enosti in proslav tja do pouli;nega pavšaliziranja in zavra;anja – tako se pa; dogaja s slehernim velikim dejanjem v zgodovini ;loveštva, ki uresni;uje konkretno podobo neke duhovne kulture. Pesnikove zemeljske ostanke smo po konvenciji, ki velja v teh krajih – in druga;na tudi biti ne more – položili k po;itku v Kranju, na kraju, ki ga danes imenujemo Prešernov gaj. Prepustili smo jih urbanistom, komunalnim delavcem in ulici, edino vidno znamenje – morda še ob spominski ploš;ici na grobu pesnikove h;ere Ernestine – se skozi vihrave ;ase prebija ugledni Prešernov nagrobnik kot dokument neke posebne materialne kulture. Pesnikov opus, drobna knjižica Prešernovih poezij iz leta 1847, nam skorajda ne more biti v napoto, kve;jemu nam pomaga živeti s svojim sporo;ilom o nesre;i, odpovedi in trpljenju, morda s sledjo sence onstranske glorije ali napovedjo, da enkrat vendarle tudi vstane drugo sonce. Pesnikov opus tedaj izvršuje tudi vzgojno, pragmati;no funkcijo, namre;, kako živeti z muko v srcu. Pesnikov nagrobnik sredi hortikulturnega objekta tudi ne more biti, skorajda, nikomur v napoto> polivalenten je, tudi za ravnodušnega in nezainteresiranega mimoido;ega, je brez vsiljivih detajlov, ki bi štrleli ven iz konvencionalnih okvirov, pa vendarle zastavlja vprašanje> zakaj živeti z muko v srcu in s packarijo na suknji.

(arhiv družine Drolc)

Kulturna zgodovina Evrope pozna kategorijo vandalizma. Tudi skozi naše kraje so se podili barbari> za sabo so puš;ali v ruinah materialno kulturo staroselcev,

V Prešernovem gaju 7. 2. 2000

P r eš er nov gaj

2000

7. februarja ob 17.30

sprejemali pa so njihovo duhovno kulturo. Toda dvajseto stoletje pozna tudi inverzijo vandalizma, obrnjeno, sprevrženo, pa toliko bolj strašljivo. Kadarkoli se je na Prešernovem nagrobniku pojavil svinjski grafit, je to bilo tudi svojevrstno likovno dejanje, tako reko; likovni prostor svinjarije. Za dejanjem je stala izurjena roka, ne analfabet, za dejanjem je stal sistem in propedevtika, ne samo pouli;na banalnost. Koncept torej, ne le sporadi;nost ali pobalinstvo, življenjski nazor, sistematizirano, programirano in formatizirano Zlo z veliko za;etnico. Prešernovih Poezij in Prešernovega nagrobnika skorajda ne bi smeli potiskati v tista obmo;ja, ki mu nam bližji filozofski sistem pravi greh zoper Sv. Duha, dragi mimoido;i, a poglejmo, seveda živeti z muko v srcu, toda le zakaj, ;emu, vsled ;esa, kako da nam je živeti hkrati tudi z neskon;no, tudi s kemikalijami in krta;ko neizbrisno, ne;loveško packarijo na suknji|

Prešernov gaj

2001

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Predsino;njim smo na Tomši;evi v Ljubljani v prostorih Društva slovenskih književnikov dali v roke literarnega ob;instva v seriji dvojezi;nih izdaj Sonetnega venca slovensko-kitajsko knjižico s to osrednjo Prešernovo pesnitvijo. Prireditev se je dogodila v prav komorni zasedbi in v popolnem medijskem brezvetrju ter je izzvenela v sve;ano in pretresljivo sklepno branje Prešerna po nemško in po kitajsko. Gospa s Kitajskega si je želela prebrati Magistrale, prisotni pa smo jo spremljali po natisnjenih pismenkah besedila> s kadencami je prekinjala enote kvartetnega in tercetnega dela Magistrala in – za;udeni nad nerazumljivostjo ubeseditve – smo prisotni razumeli, kot da je bilo povedano po naše, poslednji verz ∆In gnale bodo nov cvet bolj veselo«. Dopolnilo se je spoznanje iz evangelija po Luki> ∆Mi pa smo bili pri;e teh stvari.« S tem se je tako reko; izteklo praznovanje Prešernovih jubilejev< kitajski venec nima letnice izida, ker gre v brez;asje in brezmejnost, bibliotekarji v slovenski nacionalki so mu rekonstruirali impresum, da bo pravilom editorske kulture zadoš;eno, z njim pa gre za nas, ki stvari spremljamo, tudi sporo;ilo> vrnimo se k tekstu, ne predajajmo se poniglavi polemiki ob nadaljevanki. Ženski vseobsegajo;i triptih mati – žena – domovina ob tematski preokupaciji erotika, poetologija in domovinska tema v Prešernu potem, ko smo prehodili bivanjski razpon od inspiracije, kriterija in cilja, kar kli;e po obra;unu oziroma soo;enju> analizirati še socialni vidik te pesniške izpovedi po stopnjah> ugotovljivo dejstvo, legenda in grehota, saj pesnik takšnega formata in besedna umetnina tolikšnih razsežnosti ni ve; zgolj vprašanje moje zasebne interpretacije, pa; pa struktura, ki vpliva tudi na oblikovanje kategorij, ki jim pravijo raison d‘état, racja stanu, Staatsraison ali Selbstständigwerdung neke konkretne nacije.

P r eš er nov gaj

2001

7. februarja ob 17.30

Oj, prehud izziv, kar provokacija za en sam ve;er, za eno samo generacijo literarnih zgodovinarjev, teoretikov, filozofov in nazadnje bibliotekarjev. Dejstvo je, da je Prešeren na smrtni postelji obžaloval nekakšno doživetje v Ribnici, ve; kot legenda o infantilnem eroti;nem doživetju devetletnega otroka je domneva literarne zgodovine, ko pa iz dejstva in legende ustvarijo kliniko ali vsaj spolno posvetovalnico za adolescente naši vrli kolumnisti po medijih, je to grehota, ob kateri ;lovek ostane brez besed. Bili smo pri;a teh stvari, ko je nemški prevod Venca v akrostihu oklestil zgovorne naplavine ljubljanskega predmestja in Prim;evine, glasi se v Magistrale takole> Dem Bilde Julias< Julijo je uvrstil v galerijo ženskih likov, ki so fatalno oblikovali evropsko zavest, tja med Delijo, Korino, Cintijo in Lavro, torej v samo substanco besedila, brez navlake levo – desno, zgoraj – spodaj. Dejstvo je, da je Prešeren s Sonetnim vencem ustvaril granitni blok, ob katerega so zastonj butali viharji legend v nacionalni zavesti slovanskih narodov njegovega ;asa in ob katerega se naslanja slovenska teorija in praksa knjižnega jezika, in grehota je, ;e kdo danes v njegovi poeziji ne vidi uresni;itve programa, ki se je rodil v :opovi akademiji. Dejstvo je, da je imel težave ob Zdravljici z dunajsko cenzuro. Dogodek, ki preraš;a v legendo, še ve;> ukinitev cenzure ob mar;ni revoluciji je do;akal bolan in razkrojen> ko se je rojevala moderna Evropa, je imel Prešeren v rokah tekst Zdravljice in bistri Bleiweis je dobro vedel, zakaj jo je hitel objaviti v Novicah aprila 1848. Kateri od slovanskih bratcev, ki so ga bili obiskovali v Ljubljani, pa je imel ob pomladi narodov besedilo, ki bo kot Zdravljica napovedoval Deklaracijo o ;lovekovih pravicah in Helsinško listino| Hvala!

Prešernov gaj

2002

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Prej ali slej pride tudi inventura. Pospravili smo za pesnikovimi jubileji< referenti s simpozijev, ki so potekali v Kranju, Neaplju in Rimu, v Moskvi in Tinjah ter v Ljubljani na fakulteti in akademiji, so oddali svoje prispevke in že prihajajo zborniki z objavami, ki bodo pri;ale o dosežkih prešernoslovja ob praznovanju Prešernove 150-letnice smrti in 200-letnice rojstva. Pospravljanje delovnih in uredniških miz je tedaj odprto v pri;akovanju bilance, produktivnih polemik in uni;ujo;ih pohval. Pesnik pa ostaja v Kranju, tu ostaja tudi Prešernov gaj kot pretresljiva lokacija v topografiji arheoloških najdiš; za intimno refleksijo o neminljivem prekletstvu lepote. Do zadnjega smo odrivali še eno od bistvenih tem, lotevamo se je z nervozo, saj je prehud zalogaj, da bi jo bilo mogo;e na;enjati z naglico. Ostaja nam še centralna pesnitev o neiztrohnjenem srcu in njena projekcija v ogabni konec neke konkretne osebne kariere. Nervoza izvira tudi od tod, ker je ob tej temi treba položiti karte na mizo> razmerje med pesnikovo civilno biografijo in umetnino mora razkriti izhodiš;a literarne estetike in osnove raziskovalnega pristopa. Gre za to, kolikšne in kdaj smemo izvajati konsekvence iz osebne biografije v smeri literarne umetnine ter obratno. Navsezadnje pa se pesnitvi Neiztrohnjeno srce vendarle ni mogo;e izogniti. Nastala je v zadnjem Prešernovem ustvarjalnem obdobju in je bila prvi; objavljena v Poezijah 1846\47. Štejejo jo za pesnikov labodji spev, ki relativizira pavšalno gledanje na zadnja leta pesnjenja, je utelešenje tistega, ;emur pravimo neminljivo temno polje grenkobe v njegovem opusu, pomeni kvaliteten in dokon;en obra;un na relaciji pesnik – družba – kozmos. S kozmosom se bo treba soo;iti posebej, lotimo se najprej razmerja do družbe.

P r eš er nov gaj

2002

7. februarja ob 17.30

»Grob kopljejo, da zadnji mrli; bo vanjga djan«.

Uvodni verz nas neposredno vklju;i v dilemo, ki jo poznajo naši urbanisti, ;e le zasadijo lopato nekje od Lajha do Drulovke, od križiš;a pri Iskri do parkiriš;a ob župnijski cerkvi – v dilemo glede odnosa do dediš;ine materialne in duhovne kulture in glede koncepta prezentacije dragocenih eksponatov za prihodnje rodove ter za druge in druga;ne ;ase. Uvodni verz nas kar hitro soo;i tudi z ritmi;no strukturo neonibelunške kitice, ki sredi verza zahteva ostro cezuro, po kateri se intonacijska ;rta kljub moški rimi strmo spuš;a nizdol. Raziskovalci dvomijo, ;e je bil Prešeren dober pevec v smislu vokalne glasbe in kako je sploh bilo z njegovo glasbeno izobrazbo. A odlo;itev za nibelunško kitico dokazuje, kako zanesljivo je obvladal funkcijo pavze, cezure ali hiata – znamenja na notnem ;rtovju zanesljive organistke nikoli ne dovolijo povoziti in zasopli tenoristi ga prav tako komaj ;akajo, da bi se lahko oddahnili pred novo kadenco. Namre;> ∆Kopa;i ostrmijo« – dramati;nost perfektivnega sedanjika zadeva pokopališke delavce tu in zdaj, prav tako pa bi zadevala sleherno ekipo komunalcev v kombinezonih, ne glede na njihov objektivni upravno politi;ni sistem oziroma na njihov osebni svetovni nazor. Osuplost povzro;i dejstvo, da zaenkrat še neidentificirano truplo ni sledilo postulatu ∆prah si in v prah se povrneš«, dokler ni bilo izpostavljeno u;inku dnevne svetlobe, in da zlasti ;loveški organ, ki ga v evropskih kulturnih razmerjih neposredno povezujemo s ;ustvi, ki je njihov vir, nosilec in oblikovalec, to je srce, tudi v naslednji fazi ni reagiralo na fizikalne zakone svetlobnega valovanja no;i in dneva.

Prešernov gaj

2002

Lahko bi najdiš;e zavarovali in ga prezentirali ∆in situ« za atraktivnejši imidž konkretne urbane sredine. Ne! V stiski s ;asom in prostorom so otrebili mah z nagrobnega kamna, ki ga doslej ni nih;e ;islal. In kakor z brskanjem po arhivskih virih – teologov recimo sploh niso prosili za ekspertizo – prišli do bolj ali manj zanesljivih podatkov, bilo pa jih je dovolj, da se je dalo opredeliti dolo;ilnice glede trupla in opredeliti njegov družbeni habitus ter moralni lik< odlo;itev je bila brezprizivna, komentarji niso bili zaželeni. Prevzetna deklica kot povzro;iteljica trpljenja v dokaznem postopku ni bila relevantna in bole;ina zaradi neizpetih pesmi je ostala le paralelno dejstvo. Preden se bo dogodilo najve;je grozodejstvo kot literarni motiv v vsej nacionalni književnosti, vstopi v dramati;no dinamiko modri starec. :e oziroma ko bi bil iz sveta modrih, ki pomagajo s svojo izkušnjo in treznostjo urejevati stvari tega sveta v ;asih, ko se lomijo epohe, bi še lahko prepre;il zlo;in. Ker to ni bil, je servilno ponudil nasvet operativi, da se problem kar najhitreje pomete pod preprogo, ponudil je uslugo, ki je bila polna cinizma, zlobe in poniglavosti. Neminljivo lepoto, neprecenljivo vrednoto je treba razsekati, jo s priro;nim orodjem razdreti in jo izpostaviti strupenim kozmi;nim žarkom ozonske luknje sredi puš;avskega biotopa, dale; stran od humanih razmerij, ki poznajo pomiritev in ki vodijo v poveli;anje. ∆Razplatili srce so« – Pleteršnikov slovar pozna to besedo. Ker je zgodovinski slovar, seveda citira tudi mesto iz Prešerna, ker pa je tudi pojasnjevalni, besedo drasti;no pojasni> tako drasti;no, da si tega ne upam ponoviti na svetem kraju.

Prisebnejši prisotni bi lahko predlagali ponovno zasutje najdiš;a, dragotina, mirakel ali skrivnost pa naj bi se preselila v folklorno izro;ilo, nekam med ljudske balade o potopljenem zvonu, o katerem bajajo starke prihajajo;im pokolenjem.

7. februarja ob 17.30

P r eš er nov gaj

2002

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2003

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

V razmerju do monolitne strukture Prešernovih Poezij, te knjige nad knjigami, je treba postaviti tudi vprašanje, kako znotraj pretanjenega lirskega tkiva odzvanja zunanji svet, tako imenovana objektivna realnost. Prešeren je znotraj tematskih sklopov od ženske prek domovine do poezije izpri;al izjemno ob;utljivo osebnost, ki je v teh treh tematskih obmo;jih izvedla ustvarjalni postopek, s katerim je pesnik uresni;il enkratno in neminljivo vrednoto, spri;o katere nad Poezijami, ob njih in pod njimi ni potreben nikakršen dodatek. Temeljno obeležje treh obmo;ij njegove poezije je opustošeni svet, ki svoje objektivno pesniško izhodiš;e dobiva v Sonetih nesre;e, totalno, neizprosno in zablokirano> »Zvedrila se je no;, zija nasproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo, globoko brezno brez vse rešne poti.« Opustošenje prihaja iz realij, iz nastopajo;ih likov in vrednostnih spoznanj, a do realij je treba ohranjati trezno in previdno držo, saj bo v umetniški obdelavi resni;nost zadobila prenekatero transponirano in neprepoznavno pojavno obliko.

(Arhiv družine Drolc)

Vzemimo lik pesnikove matere. Z osmim letom je otroka poslala v surovi svet, dóma tako reko; ni ve; imel ne poznal. Doma;ijo so razjedle usodne razmere v družinskem krogu> mati je odšla od doma za sinom Jurijem na Koroško. Senzibilni pesnik je muko v družini opazoval od dale;, a zaradi oddaljenosti njegova osamljenost ni bila ni; manjša. Od rojstva pohabljeni brat Jurij, ki zaradi telesne

Pismo, ki ga je Franc Drolc 20. junija 2001 pisal prof. dr. Maji Ryžovi glede ruske izdaje Prešernovih pesmi v knjižni zbirki Prešernova pot v svet.

P r eš er nov gaj

2003

7. februarja ob 17.30

hibe ni mogel v ljubljansko bogoslovje – usmilili so se ga šele v Celovcu – je skrbel za mater, a senzibilni pesnik je za muko pohabe vedel in njegova bole;ina je bila lahko samo še bolj globoka. Pesnik je materin lik – objektivno gledano – spontano sublimiral v molk, v ni;, v neomenjanje, a krik po materi ob njeni smrti, ko ni mogel do nje prek zasneženih Karavank, ;loveško ni ni; manj pretresljiv. Vzemimo še drugi realni ženski lik, lik Ane. Družbeno in družabno je izpri;ala ;loveško bližino, ko je rojevala pesnikove otroke, a senzibilni pesnik je moral opaziti globlje opustošenje ;loveških razmerij ob njenem odhodu v Trst. Njen lik je sublimiral v socialno temo o nezakonski materi, hkrati pa jo je vgradil v lik Lepe Vide iz ljudske pesmi. Kristaliziral jo je v dimenzijo ;loveškega hrepenenja, ki se ga bo slovenska književnost ob motivu Lepe Vide za njim dotaknila še ni;kolikokrat. Senzibilni pesnik ni mogel prezreti razsežnosti, ki ji danes pravimo slovenske aleksandrinke, ki dojijo po širnem svetu otroke princev> ;isto od blizu in brutalno je za;util Trst, tujstvo Mediterana in son;nega juga, in njegova muka ni mogla biti ni; manjša. Ustaljeno pojmovanje domovine ga navdaja z odporom> ∆od tod samo krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Tur;ije«. V novo domovino se razraš;ata njegov pesniški poklic in narava. K heroi;nemu vzponu znotraj Sonetnega venca je svoje pridala tudi Julija, ki prihaja iz drugega sveta, ki je iluzija nepokve;enih dimenzij, ki je produktivna kristalizacija izsanjanega domovanja vseh Prešernovih tem na višji ravni, a brez pesnikove dejanske udeležbe pri pojedini tega sveta. Stara domovina ostaja nedosegljiva Arkadija, strup, v katerega se sprevrže vse, ∆kar srce si sladkega obeta«, temna zarja, pa še po tej srce neustavljivo vzdihuje ta hip, ∆sled sence zarje unstranske glorije«, ko ;lovek upre pogled naprej. A tudi pesniški poklic ni eno samo utelešenje harmonije in potrebna je bila izjemna sposobnost in mo;, da je z rokopisom Poezij potrdil svojo identiteto, se dvignil nad muko pri komponiranju celote, ki bo premagala ;as. Ta poklic je vzvišen, a njegova absolutnost je že na;eta, razjedena.

Prešernov gaj

2003

;asa – pietetni odnos do ustvarjalnih struktur, ko zemeljske ostanke po;astijo, celo zgolj umetnikovo srce v znak spoštovanja vzidajo v pilaster mestne katedrale, da bo tudi fizi;no živelo naprej s prihodnjimi pokolenji. Prešernovo neiztrohnjeno srce stopa pred o;ividce in grobarje iz pozabe, nerazumevanja in zanikovanja. Soo;iti se mora z deformiranim razmerjem prihajajo;ih generacij. Prešeren ugotavlja z grozo> ∆razplatili srce so«, zakaj tranširanja pesnikovega srca se niso lotili polpismeni primitivci, pa; pa veš;i, izurjeni poznavalci, zato je razsežnost tega po;etja pošastna. In nazadnje natura v objektivni realnosti. V razmerju med umetnikom in naravo, kot je znano, se zrcalijo dobe in obdobja, stili in stilemi, in tudi Prešeren je ob naravi domislil zanimiv lok> narava mu je lahko neizprosna danost otroštva, romanti;no zevajo;a razpoka med resni;nostjo in iluzijo Slovesa od mladosti< v nemški elegiji za prijateljem :opom je lahko narava pretresljiv absolut, ki mu pomaga dolo;iti svetovni nazor< nadalje mu je narava tudi poslušen instrument, ki ga svobodno uporablja za odslikavanje razpoloženj v Krstu pri Savici, pozna pa tudi ;isti in nemetafori;ni opis narave v Sonetnem vencu, ko narava ni ne absolut ne kontrast ali prispodoba, pa; pa ;ista téma sama po sebi in z njo je Prešeren segel ;ez nekaj desetletij naprej, tja do predimpresionisti;nega tematiziranja nature same> »In toplo sonce vabi ven ;ebelo, pastir rumene zarje ne zamuda, v grmovju slav;ek poje spet brez truda, veselje preleti naturo celo.«

V baladi o neiztrohnjenem srcu se je Prešeren premaknil v obmo;je cini;nega, grozljivega, torej grotesknega. Evropska kultura pozna – tudi v bližini Prešernovega

7. februarja ob 17.30

P r eš er nov gaj

2004

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2004

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Dovolite mi, da po veliko letih obrnem optiko> Nikoli se nisem mogel vra;ati k lanskemu rokopisu, v svesti si tega, da vsakokrat govorim istemu krogu poslušalcev, sem tedaj kopal na novo po starem polju teme in grenkobe v Prešernovem opusu. K rokopisom za nazaj se nisem mogel vra;ati toliko bolj spri;o izkušnje, s katero sem se moral soo;ati nekajkrat v teh letih. Po službeni dolžnosti so me parkrat našli, da sem iste besede iz predve;ernega trenutka povedal tudi pred delavci v kulturi, ki se pridejo vsako leto v zadnjih delovnih urah pred kulturnim praznikom poklonit pesnikovemu spominu. Iste besede, prek istih usten, ki so bile sino;i ožarjene z zbrano tihoto predve;era, so ob polni lu;i dneva, ob škripanju zavor na Partizanski cesti izzvenevale v prazno, sam pa sem se pred kolegi z delovnih mest po;util neskon;no in dokon;no mu;no. V;eraj sem pred kulturniki nastopil brez ∆cedeljca«, zato danes spreminjam optiko ob naknadnem rokopisu. Namignili so mi namre;, naj vendarle – kot nekakšen dežurni, centerfor – opozorim na Simona Jenka, ki z zemeljskimi ostanki prav tako po;iva na tem svetem kraju. Mogo;e je res, da sem prepozno prisluhnil souredniku zbirke Prešernova pot v svet, ki je rohnel po Kranju ob vandalizmih v Prešernovem gaju. S kranjskim dekanom sem polemiziral, da s sprotnim pleskanjem fasad ne moremo prikriti svinjarij, ki jih po župnijski cerkvi in Poštni ulici – poglejte si najnovejši grafit ob Sparu na Trgu Rivoli – puš;a za sabo z veš;o roko programirano zlo, da se pa; moramo nau;iti živeti z muko v srcu in s packarijo na suknji, a falus, penis, da ne re;em z doma;o besedo, na Prešernovem nagrobniku leta 1989 je prebil vse ograje.

(arhiv družine Drolc)

Mogo;e je res, da sem se ob prekopavanju temnega polja grenkobe v Prešernovem opusu preve; posve;al notranjemu vele;astju strasti in bole;ine, a naši dragi pevci, ki sooblikujejo trenutek tišine, so v tistih silnih ;asih zapeli tudi na Jenkovem grobu in se poklonili Prešernovemu dedi;u po duhu.

Franc Drolc in Klaus Detlef Olof, prevajalec Prešernove poezije v nemščino

P r eš er nov gaj

2004

7. februarja ob 17.30

Prešernovi dedinji po krvi, Ernestini, sem namenil davnega leta 1983 svoj prvi javni nastop> vprašal sem se, kje se je veliki duh Prešeren vendarle zmotil. Na smrtni postelji se je opredeljeval do pomena svojih pesmi, reko;> ∆Moji otroci ne bodo sirote.« Ernestina, ki je kon;ala v ubožnici, po;iva zdaj ob svojem o;etu kot dedinja po krvi, Jenko pa kot dedi; po duhu. Ob Ernestininem prekopu in prenosu zemeljskih ostankov leta 1967 so si krajevni veljaki, tako kot v primeru ∆nekdanje kapele Sv. Križa, ki jo je Jugoslovanska ljudska armada po nalogu lokalne oblasti žal porušila«, na starem kranjskem pokopališ;u dovolili tudi najve;jo sodnomedicinsko grehoto s forenzijskim merjenjem anatomskih Ernestininih zemeljskih ostankov. Nikoli nisem imel niti volje niti možnosti raziskovati, ali so ob prekopu pustili zraven koga s talarjem in štolo, saj je šlo takrat za simbolno predstavo tradicije in izro;ila, ki jih nikoli ve; ne bo mogo;e ponoviti v prihajajo;ih surovih, tujih in brezprizivnih ;asih. Temno polje grenkobe se torej iz Prešernovega opusa seli tudi na širši areal pietete do izro;ila. Navsezadnje nam izmere Ernestinine lobanje niso ni; bolj približale prave, ;loveške Prešernove podobe, dedi;u po duhu, Simonu Jenku, ki bo prihodnje leto slavil silno obletnico rojstva, pa naj kdaj kdo tudi ;isto mimogrede zapoje v znak zadoš;enja.

Prešernov gaj

2005

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Pesniški poklic, funkcija umetniško oblikovane besede sredi proze sveta je ena od osrednjih sporo;ilnih plasti v umetniškem opusu Franceta Prešerna, ki je najbolj intimno povezana z refleksijo o zadnjih, tedaj tudi najbolj usodnih okvirih eksistence in minljivosti pojavnih oblik nekega individualnega življenja v skupnosti, torej v ob;estvu živih. Tema ljubezni, motiv ljubljene žene bo seveda zmeraj in dovolj udarno ponujal gradivo za vzneseno ali spogledljivo obravnavanje eroti;ne tematike, od heroi;ne glorifikacije ženskega principa do pouli;nega zmrdovanja nad bleste;e oblikovano grdobijo tako imenovanega apokrifnega Prešerna, samo da odrešujo;e idealitete, ki je pesnika svoj ;as reševala pred pastmi razkroja, zdaj v zrelem življenjskem obdobju ni ve;. Temo patriotskega pri njem dolo;a specifi;en odnos do doma;nosti, doma;ije in doma, saj od svojega osmega leta življenja ni poznal blagodejne bližine struktur, ki jih prinaša domovina v najširšem pomenu, pa; pa se je moral do realnih spoznanj o bivanju prekopati prek brutalnih soo;enj z vsakdanjim življenjem. Mati mu je umirala na Koroškem pri bratu Juriju in pesnika ni bilo zraven. Prijatelj Matija :op, ki mu je s svojo življenjsko izkušnjo razmikal prostore sarmatskega slovanskega severa, je utonil v banalnih dimenzijah valov nekajdecimetrske Save pri Toma;evem, a pesnika ni bilo zraven. Aleksandrinka Ana mu je z odhodom v Trst za vse ve;ne ;ase onesnažila in priskutila vizijo Mediterana, v katerem je spoznaval lepote romanskih pesniških oblik in preverjal svojo varianto sienske sonetne šole. Širni svet se mu je sesedel v bolš;anje na robu podeželja, ki še sto let po pesnikovi smrti ulico, na kateri stoji njegova hiša, današnjo Tav;arjevo, istoveti s kloako. Domovina v širokem pomenu besede se mu torej preveša v neproduktivno in prazno idealiteto.

P r eš er nov gaj

2005

7. februarja ob 17.30

Tako mu le še obmo;je pesniškega poklica ponuja tisto edino in poslednje pribežališ;e, kjer bo mogo;e do kraja razmisliti o dokon;nih stvareh tega in onega sveta.

Prešernov gaj

2005

7. februarja ob 17.30

»Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne!«

Pesniškemu poklicu se posve;ata dve njegovi osrednji pesnitvi, to sta nesmrtna pesem Pevcu in premalo upoštevana balada o Neiztrohnjenem srcu. Obe sta v jedru temnega polja grenkobe njegove poezije in vsaka na svoj na;in pri;ata o prekletstvu lepote pesniškega poslanstva, zato torej še o Prešernovem Pevcu. »Kdo zna no; temno razjasnit‘, ki tare duha!«

Tudi dimenzije ;asa so zdaj tako reko; neobvladljive, zakovane so v totalno brezizhodnost preteklosti, sedanjosti in prihodnosti brez vse rešne poti, torej se pesniku tudi na koncu poti razodeva doživetje sveta, kakršnega poznamo že iz davnih Sonetov nesre;e. »Kdo u;i izbrisat‘ ‘z spomina nekdanje dni,

V vrsti zgolj vprašalnih stavkov, ki ;akajo na velelnik in sporo;ilo, saj je vsem dodan klicaj, in v katerih sta najprej na opaznem mestu sintagmi ∆no; temno razjasnit« in ∆ki tare duha«, se je razblinil ves epski, pripovedni in deskriptivni areal. Narave v celotni pojavnosti ni ve;, ostajata samo še pesnikovo srce in pesnikov duh, ki sta izpostavljena grabežljivim posegom kragulja, ki je vse, kar nam je še ostalo od objektivne stvarnosti. V jezikovnem izrazu se kar izgublja pridevnik v funkciji atributa, saj ni ve; nians in mehkih prehodov, surovim ploskvam z ostrimi robovi o;itno bolj ustrezajo glagolske in samostalniške kategorije. Prostorske dimenzije so se skr;ile v trpko danost in bole;ino ;loveškega srca pred grozljivim nenaravnim razkrajanjem. Sam stoji pred obli;jem razdejanega sveta, iz o;i v o;i si zreta nasproti v življenjski grenkobi preizkušeni pesnik ter vsemogo;na, vseobsegajo;a in neizprosna pošast, ki tokrat ni ve; samo naravovarstveno nebogljena ptica ujeda, nekakšen ∆skou« s Kranjskega polja, pa; pa preže;a, divja in grozljiva ptica roparica, zver z univerzalnimi kremplji programiranega, peko;ega in po;asnega ogrožanja vseh humanih struktur, recimo kar utelešeno zlo samo po sebi.

brezup prihodnjih odvzet‘ spred o;i, praznoti ubežati, ki zdanje mori!« V opti;ni sredini kompozicijskega in glasovno instrumentacijskega mojstrstva te poeme sta izpostavljeni opazni besedi ∆brezup« in ∆praznota«, zakovani sta v osredje oklepajo;ega razvrš;anja kitic s po enim, dvema, tremi in spet dvema in enim stihom, intonirani z barvno skalo vokalov od A do U v kitico z rezkimi, bole;imi i-jevskimi poudarki, da ni mogo;e prezreti pesnikovega ustvarjalnega in izpovednega hotenja. Na vrsti je še nekaj poslednjih korakov. :aka nas obra;un s histori;nim stilom romantike, ki je zaznamovala pesniško poslanstvo, ;aka nas obra;un z žensko in domovino, ki sta ga programsko zavra;ali> »Kako bit‘ o;eš poet in ti pretežko je v prsih nosit al pekel al nebo!«

P r eš er nov gaj

2005

7. februarja ob 17.30

Romanti;no nasprotje med nebom in peklom prekriva tesnoba spoznanja o ;udežu, ki se mu je dopolnil na ravni ubeseditve, zavedanja tesnobe pred velikimi stvarmi, ki so bile izre;ene spontano in iz pekla bole;ine. Med zvezde je poveli;al žensko, ki še ni slišala tako ;arobnega šepetanja iz moških ust po slovensko, izvoljeni ženski na ljubo se je odpovedal osebni sre;i, v prid o;etnjavi je ustvarjal nomenklaturo in kriterije za literarno in zunajliterarno samobitnost. Zavedel pa se je tudi pekla, ki ga je ustvaril s svojo poezijo. Govor svoje rodne vasi in govorico dveh takrat najve;jih slovenskih urbanih sredin je oplemenitil s svojim kulturnim naddialektom in ustvaril kriterij za prihodnjo jezikovno komunikacijo. S svojimi pesnitvami je ustvaril granitni blok, navkljub valovom vseslovanskih jednot in skupnih jeder. :loveška tesnoba pa;, pred podobo sveta, ki jo je ustvaril genialni duh. Sklepno dejanje obrne izpovedno perspektivo. Lirski subjekt še vedno nagovarja samega sebe, saj od zunaj ni videti rešitve, rešitev je v njem samem, vprašalne stavke pa nadomestijo velelniki, ki napovedujejo ponovni vzpon> »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«

Prešernov gaj

2006

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Moral se je zgoditi ;udež, da sta prišla na dan poniglavost in prava vrednota. Sredi temnega polja grenkobe v notranjem veli;astju strasti in bole;ine v Prešernovem opusu stoji pesnitev o Neiztrohnjenem srcu, ki se je lotevamo še enkrat, ki govori o temi pesniškega poslanstva v brez;utnem družbenem okolju. To je pesnitev, ki skorajda ne dopuš;a nikakršnih literarnozgodovinskih bravur, niti od pesnikove biografske danosti v smeri fikcije literarnega dela, niti obratno, od namišljene resni;nosti pesnitve same po sebi v smeri proti pesnikovemu biografskemu ozadju. Pripovedni, epski prostor dogajanja je pomaknjen ne v zagrobni, pa; pa še vedno v obgrobni, paragrobni svet in napoveduje moralisti;no, didakti;no parabolo o sesutju sistema struktur in razmerij. Pri Prešernu je sesutje najprej na;elo relacijo MATI – LJUBICA – DOMOVINA, tako da je pesniku kot poslednja oaza ostala le še ;ista poezija in pesniški poklic.

Zaukazano je trpljenje brez miru, brez milosti in odrešenja, za zdaj samo še moje lastno, pa; trpno in mu;no vztrajanje v razpadajo;em sistemu vrednot in pojmov. Slovenski pesnik, ki je v Kranju na smrtni postelji prebiral Sveto pismo v latinš;ini in Tomaža Kemp;ana Hojo za Kristusom po nemško, kakor da ni nikoli slišal za sporo;ilo z otoka Pathmos, za Razodetje o Novi zemlji in o odrešitvi na onem svetu. Ta svet je še preblizu, preve; ga bremeni z vsakdanjo resni;nostjo. Zaukazano je le trpljenje brez metafizi;nih razdalj tolažbe in miru, izpeljan je sestop iz heroi;nih višav v obmo;je zemeljskega, tokratnega in neponovljivega in pesem Pevcu je vsa zemeljska, tokratna in neponovljiva.

Hamletovski motiv soo;enja z minljivostjo zemeljskega in telesnega je Prešeren v zvrstni opredelitvi pesnitve takoj izostril od prilike ali parabole v tragedijo in balado. Soo;enje grobarjev z neiztrohnjenim telesom zaenkrat še neznanega pokojnika povzro;i dramati;no napetost med brezosebnim komunalnim posegom v prostor in nepri;akovanim odkritjem pod zemeljsko rušo. Arheološko odkritje samo po sebi ponuja dilemo> ali ga prezentirati ∆in situ« in izpostaviti zobu ;asa in vandalom, ali pa ga zasuti nazaj, v pri;akovanju manj poniglavih ;asov. Pesnik se odlo;i za dramati;ni sestop dejanja v tragedijo.

Brezosebno komunalno odkritje pospremi s stilizacijo, z redukcijo na zna;ilno ;rto ali ploskev, da se bo v nasprotju do prizadetega pokojnika toliko o;itneje razkrila objektivna krivda. Uporabil je posploševanje v pluralne oblike, ko se

P r eš er nov gaj

2006

7. februarja ob 17.30

prizadetega objekta pripovedi loteva s poenotenim, šabloniziranim množinskim ravnanjem>

Prešernov gaj

2006

7. februarja ob 17.30

je domnevno sporno glorifikacijo nekonvencionalnega v pesnikovem intimnem življenju nalaš; in preudarno predložil pred tribunal naše doma;ijske stvarnosti, ki ne pozna ne milosti ne priziva, pa; pa poziva na lin; pod Triglavom>

»Grob kopljejo, da zadnji mrli; bo vanjga djan< kopa;i ostrmijo, da z ust njih sape ni, vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil.«

»Vnemar naprej je živel, manj svet ko razuzdan, umrl je nespovedan, in ne v svet olje djan.«

Cini;na zvedavost o;ividcev se usmeri na kamen, ∆kterga nih;e pred ;islal ni«, in ponovno z množinsko obliko »hite mu mah otrebit, napis tak govori«. Dokumentacijska veda iz materialne kulture posname relevantne podatke, pri roki pa je tudi vsevedni star;ek, ki je o izro;ilu duhovne kulture doslej modro mol;al, socialnih dimenzij pesniškega ustvarjanja torej ni bilo. Intimno razmerje med moškim in ženskim principom v bistvu ljubezenskega motiva pesnitve je raz;ustvovano, deemocionalno. Ženska kot inspiracijski vir izgubi poimenovanje prek civilnega obeležja, od nje veje stepni mraz ošabnosti in nedosegljivosti, moški pa se umakne v neproduktivni in neosebni pavšal dvo;lenskega imena Dobroslav, ;igar pesniški opus je prekril mah pozabe in je v gluhem prostoru navzo; samo še v tradiciji moralisti;ne refleksije, v trpljenju spo;ete in neizpovedane pesmi pa mu na veke prepre;ujejo smrt in razkroj. Zato je, v interesu aktualizacije problema, povsem na mestu ponovno množinska oblika> »Mi mu srce odprimo, pod nebom naj leži.« Prisotni se vivisekcije pesnikovih zemeljskih ostankov zagotovo niso lotili s sterilnimi kirurškimi instrumenti in so tako odprli tudi prvo stran v zgodovini slovenskega turpizma, estetike nelepega, torej estetike grdega, modri star;ek pa

Toda zgodil se je ;udež, vsej poniglavosti navkljub, in navzo;im ni bilo dano dojeti skrivnosti rešitve, ki jo prinaša lu; drugega sonca, kadar mu je srce nasilno izpostavljeno> »Razplatili srce so, ležalo no; in dan je tam pod jasnim nebom, ko mine zor hladan, ko vstane drugo sonce, srce tako skopni ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni.«

V trpljenju spo;eto prekletstvo lepote se je prerodilo v odrešenje. O;iš;ujo;a simpatija se je preusmerila na stran izob;enih in pozabljenih, katarzi;na pretresenost je dokon;no in suvereno zadostila estetski teoriji tragi;nega. Teologi ob takšnem fenomenu govorijo o poveli;anju teles, mogo;e pa je nekje v ozadju, v antipodobi, prisotna tudi parafraza Nove zemlje iz Janezovega Razodetja.

P r eš er nov gaj

2007

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2007

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

∆Nova zbranost prihaja< prihaja po vseh velikih idejah, ki so orale prek naših krajev in za sabo puš;ale eno samo razdejanje, za;enši s pustošenjem slovenskih verskih vojn, ki jih je prinesla t. i. ”die zweite Christianisierung von Kärnten und Oberkrain“, pa vse do današnjih dni. Tam nekje pred Brižinskimi spomeniki je bil storjen zlo;in, izvirni greh, ∆grzech pierworodny«, nad individualno in razmišljajo;o ;loveško usodo.« Sprehod skozi snovno-motivne pokrajine Prešernove poezije nam je na bregovih strasti in bole;ine razkrival pesnikovo sporo;ilo, kako živeti in preživeti z muko v srcu, pijanost srca, ki je zamejena v kult forme, pa je ponujala priložnost za soo;anje s konkretno danostjo tu in zdaj. Pred nami je še osrednja Prešernova pesnitev Krst pri Savici, ta silna pesem, ki ji pravijo epsko-lirska pesnitev z dramatskimi elementi. Poskusimo odkriti, kako v njej odzvanja objektivna realnost in kako evoluirajo v njej individualne ;loveške usode. Kar na hitro ugotovimo, da je Krst sublimat, izcedek in usedlina, ki jo pesniku po življenjski grozi prinesejo zrela leta. Še zmeraj smo sredi domovinske, ljubezenske in bivanjske problematike.

(Fototeka Gorenjskega muzeja)

Krst je tragedija po zvrsti, estetsko vrednoto tragi;nega pa dokazuje o;iš;ujo;a simpatija, ki je na strani poraženih. Akterji pa izgubljajo svoja doslej izpri;ana civilna obeležja. Tu sta še dom in doma;ija, doma;nost in rodni kraj, iz ozadja se še vedno oglaša gospa s prilastkom von, ki je je od Sonetnega venca sem ena sama glorija, a epski, pripovedni prostor se je transponiral v zgodovino in nacionalni mit, torej v smeri univerzalnosti, ki jo spri;o nenehnih interpretacij o vzgibih za nastanek te pesnitve pri Prešernu, v interni ;istosti prepoznavamo že veliko prej v enem od verzov Gazel> ∆Jaz pa tebi sami, draga, želel sem dopasti.«

Poezije Dóktorja Francéta Prešérna. Jožef Blaznik, Ljubljana 1847

P r eš er nov gaj

2007

7. februarja ob 17.30

Zgodovinski okvir pesnitvi ponujajo slovenske verske vojne, katerih poimenovanje mi je ta hip prikladnejše od terminusa pokristjanjevanje Slovencev. Verske vojne umeš;am v ;as z ne ;isto natan;no mnemotehni;no zna;ko l. 777. Pri tem je šlo za vero staršev proti tujemu Bogu, za rodovno skupnost nasproti fevdalizmu, ki prihaja s krš;anstvom. Naprednejši družbeni red prihaja z ognjem in me;em, tako reko; na tankovskih gosenicah in prinaša nacionalno morijo.

Prešernov gaj

2007

Tuja vera in tuji oblastniki niso dovolj, zdaj je treba ob strukturah življenja zavojevati še ;loveške duše in humano bližino z mojimi najdražjimi. Zato :rtomir utihne. ∆Mol;e v to prošnjo :rtomir privoli«, sprejme vero Bogomile, ∆voda je blizu in duhovni tudi«. Potem, ko v prsih umrjejo nekdanji upi, se poda v Oglej in s sabo odnese Bogomilino popotnico, ki je blagoslov in prekletstvo hkrati> Ta žrtev je bila zate, zdaj pa tudi ti stori svoje.

V verzu ∆Kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero«, je nekaj Prešernovega evfemizma, a ∆Slovenec že mori Slovenca brata« – to je bridka resnica, ki kaže, da je bil spo;et heroi;ni niz bratomornega prelivanja krvi, ki mu še dolgo ne bo konca. Po objektivno nujnem porazu doma;ega gibanja bo zavladal novi družbeni red. Stare upravne in politi;ne strukture se bodo umaknile ∆v trdnjavo, zidano na skalo sivo« v puš;avski biotop nekje pod gozdno mejo vse od Ajdovskega gradca, Ajdne nad Potoki do Štalenske gore onkraj Karavank. Spodaj, na osojnih bregovih Škofjeloškega hribovja pa se bo ;loveška tragedija pod novo oblastjo nadaljevala brez mej in brez konca. Zapustimo relacijo :rtomir in Bogomila in jo nadomestimo z relacijo Bogomila in druid. Iz pesnitve si oglejmo le ozek izsek, eno samo mu;no epizodo, tisto med ponovnim sre;anjem obeh protagonistov in krstnim obredom pri slapu Savice. :rtomir prek ribi;a z ostanki zlata, ki je še ostalo uporniškemu gibanju, iz svojega skrivališ;a aranžira snidenje z Bogomilo. Bogomila brez pomišljanja pristane na poziv ∆njega, ki kriv moritve je velike«, vendar, zdaj že spreobrnjena in po ve;nih zaobljubah, ki so – po njenem – :rtomirju rešile življenje, prihaja nad njega z eti;nim bistvom nove vere in novega Boga, ki je Bog ljubezni. Ne mu;i je vprašanje, ;e bo znal doumeti, da so se razmerja spremenila, zakaj> ∆ne združenja, lo;itve zdaj so ;asi«. :rtomir obmolkne. Vzame mu sapo, ko v istem ;olnu na isti ∆pruki« ugleda Bogomilo s tujcem, ki se bo med katehezo razkril kot spreobrnjeni druid. Njega je Prešeren v dogajanje uvedel preudarno, saj deluje kot odtujevalni moment, da bo poudarjal kategorijo tujstva, ki se razraš;a, ;loveške razdalje se pove;ujejo tudi spri;o neimenovanih jezikovnih pregrad med staroselci in prišleki.

7. februarja ob 17.30

P r eš er nov gaj

2008

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2008

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Prešernov pesniški opus determinira do komaj obvladljivih razsežnosti ženski princip, ki se ga poskušam lotiti na treh izpovednih ravninah, in to> Nikoli mi nisi bila cilj, zdaj nisi ve; niti kriterij, zdaj si samo še blagovest. Nikoli mi nisi bila cilj! V iskanju ;loveške bližine in približevanju ljubljeni osebi ponuja kar programsko osnovo Prešernova pesem Ukazi> »Da ne smem, si ukazala, belih rok se dotaknit. Zvedla, deklica si zala, kako znam poslušen bit.«

Urednika knjižne zbirke Prešernova pot v svet France Pibernik in Franc Drolc pred Prešernovim spomenikom v Kranju (arhiv družine Drolc)

Besedna komunikacija med lirskim subjektom in objektom seveda obstaja, torej ne gre za totalni nesporazum, a vendar je na eni strani ukaz in prepoved, na drugi strani pa poslušnost in zadržanost, ki se stopnjuje iz kitice v kitico, to je, da ne smem od ljubezni govorit, da moram hojo k tebi opustit,\tebe se povsod ognit,\ de te moram pozabit. Pesnikova zadržanost je znamenje programskega umikanja, razdalje rastejo, razmerje do ljubljene osebe pa kaže prej na objekt absolutne adoracije kot pa na objekt poželenja. Pesem Zgubljena vera problem odtujevanja še stopnjuje>

P r eš er nov gaj

2008

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2008

7. februarja ob 17.30

»Nebeško sijejo o;i, ko so sijale prejšnje dni.

»Prevzetne kakor ti dekleta zale,

Rude;e lica … cvetejo, ko so pred cvetla.

ko bodo slišale teh pesmi glase,

Se usta smejajo kot pred,

srca železne djale pre; opase,

ni; manj ni bel prs tvojih sneg.

zvesto ljubezen bodo bolj spoštvale.«

Le sveta, ;ista glorija, ki vera da jo, je prešla … Srce je moje bilo oltar,

Prihaja klasika, prihaja spoznanje o poeziji kot edini rešenici iz teme, ljubljena žena ni ve; vseobvladujo;e merilo, ;ustvena napetost se geometrizira v plural, ;etudi dame še vedno krasi prilastek zale in je na tej strani še vedno moja in edina kategorija zveste ljubezni.

pred bogstvo ti, zdaj lepa stvar.« Zdaj si samo še blagovest! Kon;ano je obdobje ob;udovanja in divinizacije, prihaja resnost in iztreznitev. Še enkrat se bomo povzpeli na obronke ob;udovanja, a zdaj Nisi ve; niti kriterij! Rojeva se oblikovanje v ciklusih, zaokroža se spoznanje o svetu in ljubljeni ženi, ki vrhunec doseže po Ljubeznjenih sonetih in Sonetih nesre;e v Gazelah> »Jaz pa tebi sami, draga, želel sem dopasti, drugih nisem vprašal, kaj se jim po glavi blodi.« Tebi je treba podrediti sistem vrednot in pojmov, postajaš mi edini kriterij za ravnanje v tem obupnem svetu, a bliža se nova idealiteta, bliža se sonet, sonetizem in Sonetni venec.

Po vojaškem polomu in izgubi domovine, izro;ila in tradicije, doma;nosti in doma se :rtomir dogovori za skrivni sestanek z Bogomilo ob slapu Savice. Sestaneta se in :rtomir po vseh obupnih porazih, ko jo spet ugleda, prav otroško, prav po kranjsko plane, reko;> »O, sem, na moje srce, Bogomila!« Ta pa ga zavrne z besedami> »Ne združenja, lo;itve zdaj so ;asi!« Že tu umrjejo v prsih vsi upi. Bogomila je s seboj privlekla druida, ki je povezovalni ;len med irskim misijonom in staroselci. :rtomir je bil prevelik vojskovodja in državnik, da ga ne bi bil poznal v njegovi prejšnji, neslavni karieri. V njem je bilo preve; modrosti, da ne bi dojel, da z novo ideologijo prihaja tudi nov družbeni red in nov model kulture in življenja, ostrmel pa je spri;o veli;ine Bogomiline žrtve> ravnala je kot biblijska ženska struktura, zastavila je svoje ime in ;ast za njegovo ;udežno rešitev ter položila ve;ne zaobljube za njegovo odrešenje v interesu združitve v onostranstvu. Ob druidu in Bogomili je :rtomir dozorel za spoznanje kategorije svobode, ki je priznanje nujnosti, in sprejel krst.

P r eš er nov gaj

2008

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2009

7. februarja ob 17.30

∆Voda je blizu in duhovni tudi«. Mol;e v to prošnjo :rtomir privoli, v Ogleju postane mašnik, se vrne med svoje rojake Slovence in tam do smrti preganja zmot oblake. Ženski princip se mu je približal ve;nostnemu in eteri;nemu razmerju iz svetopisemske Knjige pregovorov> »Ko je dolo;al morju njegovo mejo …, ko je postavljal temelje zemlji, tedaj sem bila pri njem kot stavbenica … igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu.« In osebne tragedije v razmerju med lirskim subjektom in ljubljeno žensko ni mogo;e opisati z manj besedami, kot je to storil Prešeren> »Domu je Bogomila šla k o;etu, ni; ve; se nista videla na svetu.«

Franc Drolc: Trenutki tišine za Prešerna: Prešernov gaj 1989–2009, prva izdaja. Gorenjski muzej, Kranj 2009 (Fototeka Gorenjskega muzeja)

P r eš er nov gaj

2009

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2009

7. februarja ob 17.30

Spoštovani ljubitelji Prešerna!

Še o domovini in zvestobi. Tebi je zaradi moje zvestobe navsezadnje res ;isto vseeno! Kdo stoji za tem nesre;nim tretjim sklonom v ∆TEBI«, da bi se moglo razživeti domovinsko ;ustvo v osebni in pesniški biografiji| Ali je to njegova rodna mati vrbenjska, ali je to mogo;e Ana Jelovškova ali recimo cesarska monarhija dunajska, ki obvladuje materialni svet, ali pa v obmo;ju duhovne kulture ne nazadnje silna majka avstroslavisti;na| Ali si to ti, mati njegova vrbenjska| Pri osmih letih si ga poslala v svet in ga prepustila puš;avi, da je izpraznila intimne vsebine doma;e pokrajine, v katerih bo odslej veljal le za prišleka, tiste intimne vsebine, ki se bodo tudi v poeziji kazale kot samo sublimat, zgoš;en izcedek o ∆slovenš;ni celi«, prepustila si ga puš;avi, ki je ravnala z njim po svojih surovih zakonitostih. Doma ti ni bilo mogo;e živeti, pustila si moža in odšla za sinom na Koroško. Nazaj na Kranjsko si pesniku pošiljala le še strahovite, prav posthumne epistole, njemu, ki je s slovenskim sonetom rojeval novo stvarstvo, epistole, da ne bi nikoli pozabil, kako strašno je to življenje, in tam, onstran Karavank, v Šentrupertu žebrala o;enaš po slovensko. ∆Tebi, mati vrbenjska, je zaradi moje zvestobe navsezadnje mogo;e res ;isto vseeno!« Ali si to ti, Ana, mati njegovih otrok|

(arhiv družine Drolc)

Otroka si prepustila stari Sitarici in odšla v Trst, ∆dôjit španskega kralji;a«, ter mu za ve;ne ;ase priskutila Mediteran, zapackala siensko sonetno šolo kot model kulture

Franc Drolc v Prešernovem gaju pred Prešernovim nagrobnikom, 2009

P r eš er nov gaj

2009

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2009

7. februarja ob 17.30

in jezikovnega izraza za novo pojmovanje domovine znotraj jezikovnega mojstrstva in oblikovne strogosti, onesnažila si tudi velike projekte iz ;asov abecedne vojne, ko se je ob :opovi teoriji in njegovih pesmih oblikoval nov prostor ;ustvovanja, one;astila širni vzhodni slovanski svet, to je Mickiewicza, in slovensko varianto Arkadije kot izsanjanega vrta, bila si mu domovina ∆kar tja v en dan« in iz ∆dneva v dan«, brez vzvišenih razmerij med moškim in žensko, ki se vendarle približujejo svetosti, zamorila si mu prav tako tudi pomlad narodov, ki je stala pred vrati. Vse se mu je sesulo, veš, Ana! ∆Tebi, Ana, je zaradi moje zvestobe navsezadnje prav ;isto vseeno!« Ali si to ti, cesarska monarhija dunajska, ki mu zagotavljaš materialno domovino, gradiš južno železnico in se ne oziraš na pripombe vremenoslovcev, ker železno cesto trasiraš prek najbolj prepišnih krajev južne Evrope, samo zato, da bo lahko trikrat na dan kursiral vlak od :opovega galicijskega Lvova do Aninega Trsta, samo zato, da bodo naše aleksandrinke kar najhitreje in najbolj varno prispele do svoje paraturisti;ne destinacije ob Molu San Carlo. S svojim šolskim sistemom si mu omogo;ila enciklopedi;no izobrazbo, ki so je z usedlinami orienta, antike, srednjega veka in renesanse polne njegove pesmi in ob kateri poldrugo stoletje po njegovi smrti onemi internetni intelektualec, ki v srednji šoli ni nikoli ali pa samo tu in tam slišal za Fausta, nespoznan mu bo univerzalni pekel slehernega ;lovekovega nehanja v Goethejevih verzih> ∆Verweile doch, du bist so schön.« in v prilagojenem prevodu ∆Postoj za hip, prelepa si.« S sedmerimi klju;i mu bo ostal zaklenjen nebeški Gounojev Miserere, ki je ;ista duhovnost, a kaj, ko pesniku samemu ∆srce ostaja prazno«. ∆Tebi, monarhija cesarska in dunajska, je zaradi moje zvestobe navsezadnje kar ;isto vseeno!«

Franc Drolc in France Pibernik ob predstavitvi knjige Trenutki tišine za Prešerna: Prešernov gaj 1989–2009

Predstavitev prve izdaje knjige Trenutki tišine za Prešerna: Prešernov gaj 1989–2009 je bila na Poletno muzejsko noč junija 2009 v Mestni hiši v Kranju. (Foto Jelena Justin)

(foto Jelena Justin)

enotnega jezikovnega idioma, a pozabljaš, da je vse odvisno samo od njegove velike poezije in da je tisto, kar od Trbiža do Vladivostoka po zvenu in pomenu odmeva enako, zgolj in samo še kletvica. V njegovem ;asu, po prekletstvu, ki je namenjeno samo velikim ljudem, je na Dunaju delujo;i sekularni duh, Jernej Kopitar, izzval prvo veliko polemiko v slovenski kulturi, abecedno vojno, bil je celo cesarski cenzor tudi za romunske in novogrške knjige, a novega stvarstva v domovini ni razumel, in Prešernovo Zdravljico je za objavo moral onemogo;iti šele Fran Mikloši;. ∆Tebi, majka avstroslavisti;na, je pa; zaradi moje zvestobe navsezadnje res ;isto vseeno!«

Ali si morda to ti, ∆majka« avstroslavisti;na, ki mu ponujaš duhovno domovino, ga prižemaš na svoje uvele prsi na son;ni strani Alp in mu bajaš pravljico o o;etnjavi

P r eš er nov gaj

2010

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2010

7. februarja ob 17.30

»Romanje za Bogomilo«* Spoštovani pevci, gospod maestro, tudi vi ste bili pri;e teh stvari. Spoštovani ljubitelji Prešerna! Za slovo bom postavil hipotezo> Bogomila je najlepši ženski lik slovenske književnosti. A da ne bo nesporazuma. Bogomila je literarni lik in jo obvladujejo vse zakonitosti v obmo;ju fikcije – domišljije v literarnem delu. Na Zlato polje sporo;am> nobenega pisnega dokumenta ni o stvareh, o katerih govorim že ;etrt stoletja in ve;. Vse, kar povem, je rezultat ;istega branja literarne umetnine, ki jo imam pred seboj, in metode, ki ji strukturalisti pravijo close reading. Prešernov Krst pri Savici je silna pesnitev in vrli komparativisti naj jo kar izvolijo uvrstiti med junaške epe svetovne književnosti. Vendar to ni vsa resnica in prava resnica, ;etudi je navsezadnje prava in edina resnica. Do zdaj je veljala za najlepši ženski literarni lik v slovenski književnosti Tunika iz Potr;evega romana Na kmetih – pa; glede na okus in ;as. Tudi na Gorenjskem smo v ciklusu Pesmi o Ajdni Bojana Piska dobili eteri;no žensko bitje, ki se iz ledinskega imena Ajdna nad Potoki izvije v Ajdinjo, ki se nekje nad gozdno mejo, kjer je pribežališ;e, refugium, vsa predaja novi Svetlobi, a ko zadobi nazaj civilno ime, zanosno zakli;e po ;loveku. Bogomila je sve;enica druga;nega kova. V njej ni ve; resnice, vsa resnica je zunaj nje.

V Prešernovem gaju 7. 2. 2010 (foto Tina Dokl)

je Devica Orleanska risala konture bodo;e Evrope. Poglejte> Brižinski spomeniki z znamenito pridigo o grehu se locirajo v leto 1000, jaz pa govorim o letih okrog 777, ko so po naših krajih resni;no, ne le kot literarna fikcija, divjale krvave in neizprosne verske vojne, in se sprašujem, v katerem jeziku se je pri Gospe Sveti škof Modest pogovarjal s svojim ko;ijažem|

Profesor Pibernik ima prav, ko ugotavlja, kako temeljito se je moral pesnik spoprijeti z zgodovinskim ozadjem pesnitve. :rtomirjev boj za vero staršev ni bil nekakšen podeželski rebeljon, bil je gibanje na ∆zlati podlagi«, stoletja prej, preden

V vojni vihri se je Bogomila umaknila v tišino ve;nih zaobljub za njegovo rešitev. V ;asih prekletstva in bratomorne vojne o njej v pesnitvi ni nobenega sledu, izginila je iz vidnega polja pesnikove pozornosti. Ob ponovnem snidenju z njim, ∆ki kriv moritve je velike«, pa je iz zadržanosti in tišine planila državotvorna dvorna dama, ki je :rtomirja nagnala k slapu Savice, reko;> ∆Voda je blizu in duhovni tudi« ter mu dopovedala, da ga kljub ve;nim zaobljubam in zglednemu, zadržanemu življenju nikoli ni prenehala imeti resni;no rada. ∆Domu je Bogomila šla k o;etu, ni; ve; se nista videla na svetu.«

* (op. na rokopisu prof. Franca Drolca> »e bo besedilo kdaj objavljeno, naj bo pod naslovom ∆Romanje za Bogomilo«)

Slovo je bilo neizprosno in totalno. Brez priziva sem tudi sam v ve;nem romanju za sve;enico Bogomilo ugledal edino neizpodbitno dejstvo, to je smrt.

P r eš er nov gaj

2011

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2011

7. februarja ob 17.30

Spoštovani pevci, gospod maestro, dragi ljubitelji Prešerna!

Prišli smo po slovo. Zunaj eti;nih in socialnih koli;in v silni Prešernovi pesnitvi Slovo od mladosti ob modrosti pravi;nosti, u;enosti in drugih koli;inah, se nam odstira premalo zapaženo polje grenkobe. Okrog leta 2000, ko smo slavili pesnikove jubileje, je bil grobo one;aš;en nagrobnik v Prešernovem gaju. Dvoje dejstev je treba še enkrat poudariti> nagrobnika v gaju ni posvinjal imbecilni analfabet, dozo s sprejem je vodila veš;a in izurjena roka, kot se pa; skozi strukture prebijajo substandardi. In drugo dejstvo> treba je popackati še tisto nekaj, kar je nekaterim še sveto, v prelepem hortikulturnem spomeniku in izjemnem dokumentu pokopališke kulture. Pritekli so komunalci in pod vodstvom spomeniškega varstva s kemikalijami o;istili sramoto. Toda, kamen si zapomni globinsko, in ko se bo ;ez ;as ponovno prikazal silni moški ud, si bomo morali znati dopovedati, da bo treba, za slovo, živeti z muko v srcu in svinjarijo na suknji. Bilo je preve; strasti in bole;ine. In Bogomila! Poslavljam se od domneve, da gre pri njej za najlepši ženski lik slovenske književnosti, a o;itno sem se lotil prehudega motiva. Bogomila je imela svojo predpodobo, ki sem jo klical sredi groze no;i, in to po imenu. Za slovo mi zdaj, ko se je prepoznala v vejevju metaforike v ciklusu o Evridiki, pošilja nazaj v Prešernov gaj tesnobno sporo;ilo> Bilo je premalo strasti in bole;ine. Hvala!

Zadnji govor Franca Drolca v Prešernovem gaju, 7. 2. 2011 (arhiv družine Drolc)

P r eš er nov gaj

2011

7. februarja ob 17.30

Prešernov gaj

2012

Gradivo za nastop 7. februarja

Sklepna kitica Krsta pri Savici, lirsko epske pesnitve z dramatskimi elementi ponuja še nadaljnje zvrstno-vrstno raz;lenjevanje. Morfologija pojavnih oblik samote je stisnjena v rapsodi;ni dual> ∆Ni; ve; se nista videla na svetu«. Rodi se saga o raz;lenitvi trpljenja. Perifraza Neodvisno od krasilne vloge je bila perifraza pesniška zvrst uganke, katere razrešitevjepogojevalarazumevanjeumotvora.Besedaaliizraz,;igarekvivalent je bila perifraza, se ni pojavljala v samem tekstu, temve; kve;jemu v naslovu dela. Sodobna perifraza se usmerja v izrazito individualizirano poimenovanje pojavnosti sveta, vendar ne zahteva dešifriranja, navadno ostaja neposredno soo;ena s svobodnim poimenovanjem predmeta, ki predstavlja v tekstu aktualizirani ;len semanti;ne opozicije. Parafraza Predelava literarnega dela, ki razvija, pogosto tudi svobodno in ironi;no poenostavljajo;a,njegovevsebine,gaopisujespomo;jodruga;nih,spremenjenih sredstev, ki so v prvovzoru, vendar z ohranjanjem prepoznavne podobnosti z zgledom prvotnega vzorca.

Op. Marina Drolc> Rokopis zadnjega govora Franceta Drolca v Prešernovem gaju (arhiv družine Drolc)

V bratovi zapuš;ini sem našla tudi nedokon;an 30. govor in ga v najdeni obliki tudi objavljam.

P r of. F r anc D r ol c

1939 – 2012

Prof. Franc D rolc

1939 – 2012

Prof. Franc Drolc (1939–2012)

Franc Drolc se je rodil 21. junija 1939 v Motniku, kot drugorojeni otrok o;etu Francu in materi Fran;iški. Po osnovni šoli v doma;em kraju in po nižji gimnaziji na Vranskem je leta 1958 kon;al višjo gimnazijo v Kamniku. Tam je maturiral z odliko, se po maturi vpisal na ljubljansko slavistiko in jo leta 1963 kon;al z nalogo ∆Slovenska radijska igra 1949–1960«. Po diplomi je odslužil vojaški rok v Bile;i in Novem sadu, takoj po vojaš;ini pa odšel za dve leti v Krakov za lektorja slovenskega jezika na Jagielonsko univerzo. Po Krakovu je kot lektor slovenskega jezika tri leta preživel na Filozofski fakulteti v Zagrebu, ob tem pa hodil še tri leta v Trst, ki je takrat odprl oddelek za študente slovenskega jezika. Leta 1970 je prevzel mesto vodje Študijske knjižnice v Kranju in tam delal do upokojitve leta 2002. Ob delu v knjižnici je 19 let hodil še v Celovec in vodil lektorat za slovenske študente na celovški univerzi. Ob študiju je igral v Šentjakobskem gledališ;u in se že mlad kulturno udejstvoval ob svojem o;etu v rodnem kraju. V obsežni bibliografiji so najvažnejše njegove pesmi, prevodi, strokovni ;lanki na Poljskem in po njej, u;benik slovenskega jezika za hrvaške osnovne šole, vodenje slavisti;nih seminarjev, strokovne redakcije v raznih zbirkah, uredniško delo v Kranju in pri Sre;anjih slovenskih pesnikov in pisateljev, souredniško delo pri dvojezi;nih izdajah Prešerna in splošno kulturno delovanje v ;asu bivanja v Kranju. Govoril je tudi srbohrvaško, poljsko, nemško in francosko, bral pa italijansko in rusko. Do konca je ostal zvest predvsem raziskovanju Prešerna, njegovim pesmim, s svojimi govori v Prešernovem gaju na predve;er kulturnega praznika, s katerimi nas je vsako leto in vedno znova presenetil, pa je kot izredno senzibilna osebnost zaklju;il tudi trnovo pot raziskovanja ob;udovanja vrednega Prešerna.

Franc Drolc, 1975 (arhiv družine Drolc)

Umrl je 1. aprila 2012 v svojem stanovanju v Kranju zaradi zastoja srca po dolgoletni astmi in je pokopan na motniškem pokopališ;u.

Marina Drolc

S pr em na bes eda

2016

Sprem na beseda

2016

Spremna beseda

V Prešernovem gaju, 2016 (foto Jelena Justin)

Pri predstavitvi literarnozgodovinskega dela prof. Franca Drolca je nujno na prvo mesto postaviti delež, ki ga je v prepoznavni meri posvetil pesniku Francetu Prešernu. Kot vodja Študijskega oddelka Osrednje knjižnice v Kranju je ves ;as skrbel za dopolnjevanje Prešerniane, kar je pomenilo, da je skušal pridobiti sleherno na novo izdano knjigo o pesniku. To mu je omogo;alo natan;en pregled celotnega dogajanja v evropski literarni publicistiki, kar mu je posledi;no pomagalo, da je lahko z izjemnim deležem sodeloval pri ediciji Prešernova pot v svet. V ;asu slovesnega praznovanja ob obeh visokih Prešernovih obletnicah, to je ob 150. obletnici Prešernove smrti (1999) in ob 200. obletnici Prešernovega rojstva (2000), je Mestna ob;ina Kranj izdajala zahtevno edicijo dvojezi;nih izborov, in sicer> slovensko-nemški, slovensko-italijanski, slovensko-angleški, slovensko-francoski, slovensko-ruski, slovensko-hrvaški, slovensko-slovaški in slovensko-španski izbor. Pri pripravah za sleherno od teh izdaj je prof. Drolc opravil najve; prepotrebnega dela< poiskal je prevajalce, pisce spremnih besed in vzdrževal stike s tiskarji v Gorenjskem tisku, vsakokrat pa sodeloval pri predstavitvah posameznih izdaj, tako doma kot v tujini. Našo posebno pozornost pa je treba nameniti njegovim dolgoletnim govornim nastopom na predve;er kulturnega praznika ob Prešernovem grobu, ki smo jih poznali pod imenom Trenutek tišine. Ve; kot ;etrt stoletja je vztrajno nagovarjal zbrane ljubitelje Prešernovega genija in v kratkih, a jedrnatih esejih raz;lenjeval posameznosti, bodisi iz pesnikove osebne usode, bodisi iz njegovih poezij. Tematsko se je gibal v širokem razponu med domovinsko mislijo in najglobljim ustvarjalnim vzgibom Prešernovih pesmi. Vsakokrat je tvegal neko povsem samosvojo interpretacijo, ki je bila glede na vse, kar poznamo, nekaj povsem novega, izvirnega, pri ;emer je šlo za poglabljanje v najpomembnejše Prešernove stvaritve, kot so Soneti nesre;e, Sonetni venec in Krst pri Savici. Prof. Drolc je

S pr em na bes eda

2016

svoja vsakokratna izvajanja znal predstaviti z njemu zna;ilno dramati;no govorico. Zaradi vsega navedenega so bili Drol;evi Trenutki tišine dolga leta najbližje temu, kar naj bi ob 8. februarju intimno posve;ali najve;jemu slovenskemu pesniku.

France Pibernik

Franc Drolc in France Pibernik v Prešernovem gaju na predvečer Slovenskega kulturnega praznika, 7. 2. 2011

Franc Drolc na odprtju razstave Prešeren in kranjske razstave v Prešernovi hiši, 2002

(arhiv družine Drolc)

(Fototeka Gorenjskega muzeja)

Franc Drolc Trenutki tišine za Prešerna Prešernov gaj 1982–2012 Dopolnjena izdaja knjige Trenutki tišine za Prešerna> Prešernov gaj 1989–2009 Iz dal> Gorenjski muzej, z a nj > mag. Marjana Žibert, direktorica Uvo dn a bes eda> mag. Marjana Žibert Življ enjepis > Marina Drolc Spremna bes eda> France Pibernik Uredili> mag. Barbara Kalan, Marina Drolc Fo to grafije> arhiv družine Drolc, Jelena Justin, Fototeka Gorenjskega muzeja, Tina Dokl O bliko van j e> Tjaša Štempihar Tis k> Jagraf, Trboje Naklada> 300 izvodov Cen a> 5,00 €

Gorenjski muzej Tomši;eva 42 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09Prešeren F.(081) DROLC, Franc Trenutki tišine za Prešerna : Prešernov gaj 1982-2012 / Franc Drolc ; [uvodna beseda Marjana Žibert ; življenjepis Marina Drolc ; spremna beseda France Pibernik ; fotografije arhiv družine Drolc ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2016 ISBN 978-961-6478-71-7 283242496

Cena: 5,00 â&#x201A;¬