Knjižica Najbolj značilna rimskodobna keramika Terra Sigilata by Gorenjski muzej

verena perko s prispevkom ane kovačič

avtorji razstave: verena perko, ana kovačič, mojca vomer gojkovič arheološke raziskave in trženje kulturne dediščine, primož stergar s.p. gorenjski muzej kranj, pokrajinski muzej ptuj ormož

Rimski imperij na začetku 2. stoletja, v času svojega največjega obsega. (vir: https://romanimperium.wordpress. com/2017/09/16/roman-imperium-introduction/)

o ceneni lončenini, ki je krepila mogočno rimsko cesarstvo Verena perko

Izbrana tema pričujoče Vitrine meseca Gorenjskega muzeja se nanaša na posebno vrsto rimskodobnega keramičnega posodja, ki ga arheologi poznamo pod imenom terra sigillata. Prepoznavna značilnost posodja so kvalitetno žgana najfinejša glina, bleščeča temno opečnato rdeča barva, pri nekaterih primerkih reliefni okras in pečat z imenom mojstra izdelovalca, vtisnjen v dno na notranjosti posode. Za širšo javnost sigilatno posodje samo po sebi nima velikega pomena, če odštejemo odlično, še po dolgih dveh tisočletjih občudovanja vredno tehnično in estetsko perfekcijo. To je tudi vzrok, da si mnogi že dolga desetletja prizadevajo izdelati čim bolj natančne kopije sigilatnega posodja za razvajene sodobne kupce, občudovalce lepega in zbiralce kvalitetnih spominkov. V zadnjih letih je na spletu narastla ponudba replik in kopij, vendar razsežnosti in kvalitete antične proizvodnje ni mogoče doseči. Za raziskovalce ima sigilata, kot slovenimo latinsko ime terra sigillata, povsem drugačno, izjemno vrednost. V prvi vrsti veljajo še tako drobni odlomki sigilate za odličnega pokazatelja antičnih plasti. Oblika, okras in še posebej pečat proizvajalca na dnu posode – če je seveda posoda bila okrašena in opremljena z žigom – pa so odlično pomagalo pri časovni opredelitvi arheološkega najdišča ali posamezne plasti. 3

Replika sigilatne Ä?aĹĄe z reliefnim okrasom enega od ĹĄtevilnih sodobnih proizvajalcev. (vir: https://www.etsy.com/listing/591982950/ terra-sigillata-cup-with-dancingscene?ref=landingpage_similar_listing_top2&frs=1)

Naša razstava skuša razkriti, v čem je izpovedna moč sigilate. V času Rimskega cesarstva so jo izdelovali množično v obsežnih keramičarskih delavnicah širom imperija. Proizvodnja je obsegala na milijone kosov izdelkov in je količinsko presegala proizvodnjo porcelana v 18. stoletju. Za oblikovanje so izdelovalci uporabljali kalupe in šablone. Oblike so bile standardizirane, posamezno posodje je sestavljalo servise ali sete namiznega posodja: od največjega pladnja in krožnika pa vse do majcenih skodelic za omake in začimbe. Izdelke so žgali v pečeh za keramiko industrijskih razsežnosti, po sofisticiranih postopkih, ki so vključevali dolgotrajno in natančno ročno delo ter izjemno poznavanje lastnosti različnih glin in dodatkov. Postopki so bolje poznani šele zadnja desetletja, ko so raziskave na podlagi kemičnih in drugih naravoslovnih analiz dopolnili z eksperimentalno arheologijo in poskušali tudi v praksi potrditi teoretična spoznanja. Od vsega je morda najpomembnejši in celo za sodobnega, globaliziranega človeka fascinanten obseg antične sigilatne proizvodnje, ki je dosegla na milijone kosov krožnikov, skodel in pladnjev v servisih. Zaradi kompleksnega političnogospodarskega rimskega sistema so izdelke skupaj s prehrambnimi izdelki izvažali domala v vse kotičke obsežnega imperija. Lončarji so sodili med najrevnejše obrtnike in keramičarski izdelki so bili v antiki ceneno blago. Tudi s sigilato ni bilo drugače. Soodvisni gospodarski sistem je omogočal, da je bila tudi sigilata dostopno domala vsemu prebivalstvu, tudi na podeželju, kar dokazujejo brezštevilne najdbe v arheoloških plasteh. Iz tega je mogoče sklepati, da sigilata sama po sebi ni imela velike ekonomske vrednosti. Pomembna sta bila široka splošna raba in njen domala neopazen družbeni pomen. Skupaj z olivnim oljem, vinom in ribjimi omakami je uvožena, skoraj industrijsko izdelana keramika izpodrivala prehrambne navade staroselskega prebivalstva. Podobno kot oljenke, posebej keramične, ki so bile ceneno in učinkovito sredstvo širjenja romanizacije. Že od samih začetkov rimskega prodora v naše kraje pred dvema tisočletjema je postalo oboje, sigilatno posodje in oljenke, del vsakdana 5

in stalnica grobnih pridatkov. Arheološke najdbe dokazujejo, da novost prodre tudi v najbolj zakotno podeželje. Nestrokovnjake navadno zanima, na čem slonijo arheologove dokaj natančne ugotovitve. Sigilata, kot že omenjeno, je iz različnih razlogov zelo izpovedno arheološko gradivo. Izjemna kvaliteta žganega izdelka omogoča, da se tudi sorazmerno majhni odlomki sigilatnega posodja dobro ohranijo. Standardizacija značilnega rjavordečega, polbleščečega premaza, oblik in večidel tudi okrasa, predvsem pa žigi na dnu omogočajo arheologom skoraj na desetletje natančno oceniti starost neke zemeljske plasti ali groba. Čemu torej odločitev za malo poznano, le na videz »arheološko« in morda za širšo javnost bolj obrobno temo? Razlog tiči v bogastvu, ki ga tema razkriva, pa naj bo to bogastvo oblik in okrasa, estetike in kvalitete ter tehnološke perfekcije ali pa političnogospodarske in kulturne izpovednosti gradiva. Drugi, še pomembnejši razlog je učenje o preteklosti, ki ga omogoča vsako arheološko posodje, ne le sigilatno. Pri sigilati je posebne vrednosti predvsem kompleksnost njene dokumentarnosti in zgodovinske izpovednosti. Sigilata ni le običajen obrtniški izdelek, je odraz in pomemben, četudi navidezno ekonomsko manj vreden produkt imperialno pogojenega in sofisticiranega starorimskega gospodarskega upravnega in vladnega sistema. Sigilata nas kot številni drugi podobni predmeti skozi podobe in oblike učijo razumeti prikrita (politična) sporočila, ki napotujejo mase v »pravilno« smer - potrošništva. Lahko bi rekli, sigilata je eden od izdelkov, ki ni nastal kot izraz realnih, temveč ekonomsko in politično ustvarjenih potreb. Te pa so, podobno kot danes, ustvarjale nove potrošnike in široko tržišče za izdelke, ki so bogatili tanko plast starorimske elite. Ustvarjanje »nepotrebnih« potreb, globaliziranje načina življenja, ki ga diktira kapital, pa so še kako aktualne teme sodobnega človeka. In skeleče ter žal tudi napredujoče rane našega uničenega okolja. Le redki se ne zavedajo grozečih okoljskih razmer. Vendar ker gre za kompleksen, so6

fisticirano kreiran političnogospodarski in kulturni proces, nam ostajajo prikrite usodne soodvisnosti med našimi umetno ustvarjenimi in od kapitala dirigiranimi vsakdanjimi potrebami ter neznanskim uničenjem, ki ga ta svet prinaša. Posamezniku, naravi in celotnemu človeštvu.

Figuralno okraĹĄena sigilatna posoda z mitoloĹĄkim motivom boginje Viktorije. (vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/ commons/4/47/C%C3%A9ramique_ sigill%C3%A9e_Metz_100109_3.jpg)

terr a sigillata, renesančno ime za antično posodje

Ali lahko po vsem tem še rečemo, da je neznaten odlomek ali celo v celoti ohranjena drobcena in okrušena posodica, izdelana iz nežlahtne žgane gline, za sodobnega, globaliziranega in materialno zasičenega človeka nepomembna »arheološka krama«? Po desetletjih preučevanja lahko zatrdim, da je sigilata podobna magični stekleni krogli. Iz nje je z malo pripovednih veščin mogoče izvabiti barvito podobo izginule preteklosti. In v njej prepoznati podobo lastne sedanjosti. Kako so imenovali sigilatno posodje v antiki in ali je sploh imelo posebno ime, ni znano. Pri Pliniju sicer srečamo izraz »terra rubra«, kar bi lahko razlagali kot oznako za vrsto rdečega posodja. Ne vemo pa zanesljivo, ali se nanaša res na to, kar danes prepoznavamo kot vrsto rimskodobne fine keramike z rdečim (redkeje črnim) premazom ali terro sigillato. Umanjkanje imena je lahko tudi svojevrsten dokaz, da je bilo lončarstvo v resnici družbeno neugledna dejavnost in so bili lončarji med najslabše plačanimi obrtniki. Izraz terra sigillata korenini v srednjeveškem zdravilstvu. Označeval je kose osušene zemlje z zdravilnimi lastnostmi. Opremljeni so bili z raznimi podobami, ki so nepismenim kupcem omogočale razbirati njihove zdravilne učinke. V renesansi se je izraz zaradi figuralnega okrasa razširil tudi na iz gline izdelano, keramično posodje, v smislu današnjega strokovnega termina pa je v uporabi od 18. stoletja. 9

Sigilatni figuralno okrašeni kelih zgodnjerimskih mojstrov iz severnoitalijanskega lončarskega središča na tleh današnjega Arezza, antični Arretium. (vir: https://www.collectiegelderland.nl/verhalen/ een-terra-sigillata-kelk-met-een-drinkgelag/)

Pozornost renesančnih starinoslovcev je bila usmerjena zgolj na celotno ohranjene, figuralno okrašene posode. Ne smemo pozabiti, da je to bila doba temeljitega poznavanja starih latinskih avtorjev in obujanja starogrškega jezika. Renesansa je tudi čas odkrivanja preteklosti na podlagi teoloških resnic in mitoloških tem ter njihovih upodobitev, ki so prihajale na dan z odkrivanjem antičnih ostalin. Mitološke motive so prepoznavali tudi na figuralno okrašenem posodju, kjer je mogoče najti tudi upodobitve antičnih kipov in arhitekture. Razumljivo je torej, da so renesančni starinoslovci antično posodje poimenovali na podlagi podob na reliefnem okrasu. Sigillum označuje figuro, 10

podobo, terra pa glino, iz česar je posoda narejena, in v širšem smislu tudi žgano glino ali keramiko. Dobesedni prevod bi se torej glasil: glina s podobami. Ime terra sigillata, s katerim danes označujemo celoten spekter specifične keramične proizvodnje finega namiznega posodja, vključuje tako figuralno okrašeno kot gladko (neokrašeno) zvrst (pogosto označeno z žigi proizvajalca), in se torej izvorno nanaša na figuralni okras tovrstnega posodja ter korenini v srednjeveškem zdravilstvu. V slovenski strokovni literaturi se je ustalil poslovenjeni izraz sigilata, tudi tera sigilata, vendar se praviloma uporablja izvirna latinska oblika zapisa terra sigillata. Zaradi nepravilnega tolmačenja izraza sigillum in neupoštevanja terminološke zgodovine se je pri nas razširil napačen prevod latinskega imena – pečatno posodje. Izraz je nastal zaradi zmotne razlage, da se latinsko poimenovanje nanaša na pečate, tj. žige z imeni izdelovalca na posodju, kar pa ni imelo vloge pri poimenovanju. Žigi z imeni izdelovalcev so postali predmet znanstvenih raziskav predvsem v 18. in 19. stoletju, v času velikih zgodovinskih in epigrafskih študij, ko je arheologija bila še pomožna zgodovinska veda. Strokovnjake za raziskovanje napisov na kamnih in drugem gradivu so zanimala predvsem imena izdelovalcev in lastnikov delavnic, vtisnjena v dna posod, ter njihove povezave z osebami, omenjenimi na napisih na spomenikih. Na podlagi študije žigov so bile odkrite prve velike delavnice sigilatnega posodja v Italiji, Franciji in Porenju ter izdelane najzgodnejše tipologije in temeljne klasifikacije terre sigillate. Z »osamosvojitvijo« in razvojem arheološke znanosti so se področja raziskovanja razširila in postoterila: zanimanje stroke je prešlo od celih posod na brezštevilne odlomke, opisi oblik na raziskave materiala, vključene so bile naravoslovne analize keramike in organskih 1

1 H. Dragendorff, Terra sigillata: ein Beitrag zur Geschichte der griechischen und römischen Keramik. Bonn 1895. Četudi je bila klasifikacija že velikokrat dopolnjena, pa je v osnovi veljavna še danes. Temeljno pregledno delo, ki še danes ni izgubilo svojega pomena je Oswald, Felix & Pryce, T.D., An Introduction to the study of terra sigillata, London 1920.

ostankov v posodju. Raziskovanja delavnic so se razširila na tržišča, transport in politično ekonomijo Rimskega cesarstva ter ne nazadnje, nastalo je na tisoče specialističnih ali kompleksnih študij posameznih najdišč širom imperija. 2

Prelomnega pomena so bile raziskave antičnih pristanišč in podmorskih reliktov potopljenih tovornih ladij od šestdesetih let prejšnjega stoletja, kar je omogočil razvoj novih tehnologij (večidel namenjenih vojaškim ciljem). Obsežne interdisciplinarne objave so v marsičem spremenile prejšnji enosmeren in dokaj ozek pogled na študije keramike. Danes lahko rečemo, da je terra sigillata pomembno »orodje« pri študiju antike in s tem na svoj način reflektira podobo sodobnega globaliziranega sveta. 4

2 Paul, Tyers, Roman Pottery in Britain, London 1996. 3 Zaradi izjemne večplastne dokumentarnosti in izpovednosti sigilatnega gradiva in velikega zanimanja strokovnjakov zanj je Howard Comfort že leta 1957 ustanovil mednarodno društvo Rei cretariae fautores romanum, ki danes združuje že več kot 250 članov in je s konferencami ter objavami pripomoglo k hitremu širjenju specialističnega znanja. V seriji konferenčnih objav je izšlo 45 obsežnih zvezkov objav gradiva in razprav, v seriji monografij pa še številna dodatna temeljna dela. 4 Vrh skupnih prizadevanj za uporabo poenotene klasifikacije je izid temeljnega dela Conspectus formarum terrae sigillatae Italico modo confectae, v seriji Materialien zur römisch-germanischen Keramik. Delo je izšlo pod vodstvom vodilne raziskovalke Elisabeth Ettlinger in ob sodelovanju številnih raziskovalcev. Žal pa delu ni uspelo premagati miselne železne zavese in tako npr. med avtorje ni bila vključena Iva Curk, ki je leta 1969 objavila (doslej edino) monografijo o terri sigillati v Poetovija (Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovija. Vukovar 1969, Dissertationes, Arheološko društvo Jugoslavije.). Študije žigov so pregledno izdane v dopolnjeni izdaji primarnih objav: August Oxé; Howard Comfort; Philip M Kenrick, Corpus vasorum Arretinorum : a catalogue of the signatures, shapes and chronology of Italian sigillata, Bonn : Habelt, 2000.

sigilatna ker amik a, dr agocenost, ki v resnici to ni bila

Po mednarodno uveljavljenem dogovoru je terra sigillata fino namizno posodje z rdečim, občasno pa tudi črnim, bleščečim ali polbleščečim premazom, ki je posodju dajal značilen videz ter trdnost in predvsem lončenini dal videz kovinskega, veliko dražjega posodja. Barvo in oblike sta narekovala trenutna moda in povpraševanje. Posodje je pripadalo servisom, obsegalo je številne oblike in velikosti skodelic, krožnikov ter pladnjev, redkeje vrče, črnilnike in le izjemoma oljenke. Moda se je skozi čas hitro spreminjala, keramika pa je krhka in se hitro razbije, zato so se ne le barve, temveč tudi oblike in oblikovni detajli hitro menjavali. Velike količine prodanega in s tem tudi razbitega posodja so nekoč prinašale lončarjem zaslužek, danes pa črepinje sigilatnega posodja osrečujejo in zaposlujejo predvsem arheologe, specialiste za rimsko keramiko. Sigilata je odličen kronološki kazalec, z njeno pomočjo raziskujejo tehnološke postopke, načine organiziranja proizvodenj, transport in prodajo ter ne nazadnje distribucijo širom imperija in prehrambne ter širše kulturne navade.

obrt ali umetnost?

Sigilata je produkt zlivanja starega sveta v zadnjem stoletju pred Kr. Osvajanja in selitve so pospešili mešanje kulturnih vplivov in izmenjavo tehnoloških znanj v Mediteranu. Odločilen je bil prodor Rimljanov na Bližnji vzhod, ki je odprl dotok neznanskega naropanega bogastva in omogočil pritok reke mojstrov in rokodelcev v Italijo, še posebej v Rim. Najstarejša proizvodnja rdečega, reliefno okrašenega sigilatnega posodja se je pojavila v rodovitni in bogati Mali Aziji, kjer so bila obsežna nahajališča kakovostne gline in so se zaradi živahnega gospodarstva, predvsem gojenja žita, oljk in vinske trte, stkale številne pomorske vezi v Sredozemlju. Maloazijska moda namiznega posodja, izdelanega v modelu, je prek trgovcev in obrtnikov kmalu prodrla na Apeninski polotok. Tam se je oplemenitila z etruščanskim tradicionalnim keramičarskim znanjem, ki je slovelo po znameniti bleščeči črni, pogosto tudi reliefno okrašeni bucchero keramiki. Tako so sredi 1. stoletja pred Kr. v Italiji vzniknila številna lončarska središča za izdelavo sigilatnega posodja. Za najstarejše serije izdelkov je značilen črn, zamolkel ton površine, ki posodo naredi na las podobno srebrnini, na začetku 1. stoletja po Kr. pa je prevladala moda rdečega posodja. Največja izdelovalna središča so bila v južni Italiji, v Neapeljskem zalivu, okolici Rima, vzdolž reke Arno in v Padski nižini. Med 14

njimi so za naše kraje najpomembnejše delavnice v Arezzu, padska središča in predvsem v Akvileji, današnjem Ogleju. Kmalu so se jim pridružile še delavnice v Istri in v drugi polovici 1. stoletja po Kr. tudi v novoustanovljenih mestih rimskih provinc. Pri nas so sigilatno posodje izdelovali v Poetovioni, na tleh današnjega Ptuja. O vitalni povezanosti sigilatne proizvodnje s kmetijsko-prehrambnimi dejavnostmi priča tudi hitra selitev mojstrov iz severne Italije v naglo razvijajočo se Galijo, današnjo Provanso. Kot so pokazale študije žigov z imeni izdelovalcev, se uveljavljeni mojstri iz Arezza nenadoma pojavijo v galskih središčih. Središči v Lyonu in delno tudi La Graufesenque, na reki Tarn, blizu današnjega mesteca Millau, sta na začetku proizvajali domala enako posodje z istimi žigi proizvajalcev, kot ga poznamo iz Arezza. Že desetletje kasneje pa se proizvodnja toliko razbohoti, da posamezni mojstri širijo dejavnost v satelitske delavnice v bližini in ustanavljajo nova, oddaljena središča. Med najpomembnejše sodijo Bram, Montans, La Graufesenque, Le Rozier in Banassac, Lezoux, Les Martres-de-Veyre. Gosta mreža sigilatnih središč je svojevrsten izraz cvetočega galskega gospodarstva. V dobrem stoletju je Galija postala gospodarsko najbolj razvita zahodna provinca Rimskega imperija in najpomembnejša oskrbovalka vojaških postojank na Renu, Donavi in v Britaniji. Razvila so se številna gospodarska središča, posebej ob plovnih rekah, med njimi tudi velikansko število lončarskih središč. Če za katera lončarska središča velja, da so dosegla kvaliteto in razsežnost industrijskih dob, potem so to galska. Samo za La Graufesonque, ki je sicer eno od večjih, pa vendar številnih keramičarskih središč, je poimensko znanih več kot 450 lončarskih mojstrov. Po žigih na posodju in iz stila okrasa je razvidno, da so se mojstri hitro odzivali na odpiranje novih tržišč. Z juga so se širili na sever Galije in na meje Germanije. V 2. in na začetku 3. stoletja je že dejavno velikansko sigilatno središče v Reinzabernu, blizu današnjega Rosenthala (kjer danes proizvajajo znameniti bavarski porcelan). 15

Sigilatni izdelki galskih in germanskih delavnic, ki (še danes) slovijo po odlični kvaliteti, so preplavili tržišča vzdolž Rena, Donave in Drave vse do Črnega morja in Jadrana. Središča v severni Italiji, ki so še do srede 2. stoletja zalagala tržišča v Noriku, Panoniji in drugih provincah do Črnega morja, so zamrla ali zakrnela na lokalno raven. Na drugi strani pa so se razbohotila sigilatna središča v Hispaniji, Britaniji, severni Afriki in vsepovsod tam, kjer so bili nahajališča dobre gline, zadostne količine kuriva, torej lesa, in prometne povezave, ki omogočajo poceni dostop do tržišča. Vdor germanskih ljudstev v sedemdesetih letih 3. stoletja na sever Galije in posledično pretrganje trgovskih povezav prinese konec galski gigantski sigilatni proizvodnji. Kot odgovor na galsko krizo pa vzcveti proizvodnja v severni Afriki. V žitorodnem naročju Kartagine, Mavretanije in Cirenajke z brezkončnimi oljčnimi gaji in nasadi vinske trte zrastejo velikanska posestva in keramičarske delavnice, ki »lansirajo« na tržišče novo vrsto sigilate – zamolklo opečnato rdeče, trdo žgano posodje, okrašeno z reliefnimi ali vtisnjenimi podobami. Ponovno vzbrstijo tudi sigilatne proizvodnje agrarno živahnih Male Azije in Sirije. S prehrambnimi izdelki iz severne Afrike in vzhodnega Sredozemlja je na vojaške postojanke na zahodnih mejah razkrajajočega se cesarstva prihajalo tudi sigilatno posodje.5 Po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva leta 476 se je oskrba območij pod bizantinsko oblastjo nadaljevala še vse v prva desetletja 7. stoletja. Obe vrsti posodja, afriško in maloazijsko, pa že zaznamuje okras, ki izpričuje krščanski preobrat.

5 Hayes, John W. 1972. Late Roman Pottery. London: British School at Rome Hayes, John W. 1997. Handbook of Mediterranean Roman Pottery. Norman: University of Oklahoma Press.

sigilata, skrivnost rimskodobnega ker a mičar st va

Odlomek dna sigilatne posodice z žigom v obliki stopala, t. i. »planta pedis«, z imenom proizvajalca. (vir: https://auctions. bertolamifinearts.com/en/lot/44176/ arretine-terra-sigillata-bowl-bottomwith-/)

Za izdelavo sigilate so uporabljali najfinejšo glino, ki je nima vsaka dežela. Nakopano glino je bilo treba dolgotrajno in natančno obdelati: čiščenje večjih vključkov in nesnage, dolgotrajno uležavanje z občasnim prelopatanjem, izmenjavajoče se namakanje in presuševanje, ki podobno kot zmrzal izboljšajo kvaliteto gline. Proces je trajal desetletja dolgo. Nazadnje je sledilo mukotrpno gnetenje, ki je povzročilo izločenje zračnih mehurčkov in plinov. Še vse do nedavnega so lončarji gnetli glino z nogami in skoraj gotovo tudi izdelovalci sigilate niso delali mnogo drugače. To bržkone dokazujejo za sigilato značilni žigi v obliki stopala, t. i. »planta pedis«, na dnu posodja. Glini so nazadnje dodajali nepogrešljiv fino mlet kremenčev pesek in druge snovi, ki so omogočale oblikovanje in izdelavo najfinejšega posodja, dajale izdelkom prepoznavno kvaliteto in značilen barvni lesk na površini. 17

KeramiÄ?ni kalup za izdelovanje sigilate z motivom nereid na delfinih; The Walters Art Museum. (vir: http://archaeologicalmuseum.jhu.edu/thecollection/object-stories/the-roman-house-athopkins/everyday-dining/)

Jemanje osuĹĄenega izdelka iz kalupa. (vir: http://www.eas-aes.ch/en/reconstructingreplicating/#&gid=1&pid=11)

Oblikovanje posode na lončarskem kolesu s pomočjo šablone. (vir: http://www.londonclayceramics.com/about-1)

Sigilato so izdelovali v kalupu, na lončarskem kolesu s pomočjo šablon in v kombinaciji obeh načinov. Kalup je bil pogosto posnet neposredno po kovinski predlogi, po bronastem ali celo srebrnem posodju. Zato so posebej pri figuralno okrašenem posodju prizori v nekaterih primerih vrhunske umetniške kvalitete, njihov pravi ustvarjalec pa je bil mojster, ki je izdelal kovinsko posodo, in ne lončar. Vendar so bili po kovinski predlogi največkrat posneti le posamezni prizori ali podobe in na podlagi teh so izdelali »punce« (izraz pride iz besede puncirati – odtisniti, vtolči). Premični delni prizori ali podobe so služili za izdelavo glinastih kalupov, ki so se razlikovali po kombinacijah posameznih figur in prizorov. Kalupe so žgali v istih pečeh kot keramične izdelke, bili so tudi naprodaj ali pa so si jih mojstri celo med seboj izposojali. Posamezni kalupi so bili lahko zelo dolgo v uporabi, kar je mogoče prepoznati po slabo odtisnjenem okrasu na posodi. Kalupe so uporabljali skupaj z lončarskim kolesom. Vanje so med vrtenjem vlivali fino prečiščeno glinasto maso in pustili, da se je izdelek osušil. Ker se glina pri sušenju skrči, 19

Sigilatni pladenj z okrasom v obliki plesalke in erota, izdelanima v kalupu. (vir: https://coinsweekly.com/gorny-moschgiessener-muenzhandlung-d-munich-2/)

so izdelke brez težav vzeli iz kalupa in jim nato na lončarskem kolesu s pomočjo šablone oblikovali zaključek, ustje in dno ter dodali ročaje. Večidel sigilatnega posodja pa je bil izdelan na lončarskem kolesu, kjer so s šablonami dosegli standardizirane oblike in velikosti. Takemu sigilatnemu posodju rečemo »gladka« sigilata. Okrašena je bila zgolj s preprostim, »nalepljenim« ali nabrizganim okrasjem. Okrasne figure so izdelovali iz fine tekoče gline v malih kalupih in jih napol osušene s pomočjo goste glinaste mase »prilepili« na površje napol osušene posode. Drugi način okraševanja je bil izveden z nekakšno kapalko ali brizgo, s katero so prostoročno nanašali okras na površino posode. Podobno, kot še danes krasimo torte. Večina posodja pa je bila okrašena zgolj z ornamentalnimi vrezanimi linijami in peresastim okrasom. Slednje so najverjetneje izvedli z nekakšnim perescem, ki je med vrtenjem puščalo enakomerne zareze. Neokrašeno posodje je daleč prevladovalo med izdelki in je danes tudi v večinskem deležu zastopano med arheološkimi najdbami. Figuralno okrašene posode so redke najdbe. Čeprav je keramika sodila med cenene dobrine, pa 20

je bila figuralno okrašena sigilata očitno izdelek samo najboljših mojstrov in delavnic ter zato nižjemu sloju cenovno nedostopna. Sledilo je sušenje. Posodje se je sušilo na prepišnem, dobro zračnem in od sonca zaščitenem prostoru. Ko je bilo napol osušeno – lončarji rečejo temu »trdo kot usnje« – so ga kos za kosom pomakali v neštetokrat precejeno, mazasto tekočo, najfinejšo glino. Morala je biti bogata z železovimi primesmi in dodali so ji fino zmlet kremen. Tanek sloj je prekril zunanjo površino posode in neredko so v njem ohranjene sledi lončarjevih prstov. Železove primesi in kremen so omogočili, da se je med visoko temperaturo premaz spremenil v čudovito bleščečo, napol osteklenelo površino, ki je kot film tanko prekrila gosto, trdo žgano keramično jedro posode. Premazu iz gline, ki je pri žganju le deloma posteklenel in torej nima značilnosti steklastih loščev, pravimo sigilatni premaz. Ker se kremen tali šele pri temperaturi 1475 ˚C, so lončarji morali za zniževanje temperatur glini dodajati železove, apnenčeve in titanove spojine ter lojevce, ki se talijo pri sorazmerno nižjih temperaturah in kot tanek ovoj povežejo nestaljene delce v trdno keramično maso kot nekakšen »cement«. Med njimi ostanejo nezapolnjene mikro luknjice in te so vzrok, da je keramika porozna, tj. vodoprepustna. Premaz iz napol osteklenelega sloja gline na površini posode pa je dal sigilati značilen videz, visoko kvaliteto in nepropustno površino. Seveda pa so visokokvalitetno posodje izdelovali le v najboljših delavnicah, izdelki manjših delavnic niso dosegali primerljive kvalitete. Temu bi danes rekli, kvaliteta za »vzhodni trg«.

žigi na posodju, evidenca za davčnik a? tr ade m ark (no m ade in china)?

Poseben čar in izjemno izpovednost nudi sigilatno posodje, ki je bilo označeno z imenom lončarja oziroma lastnika posesti. Vse posode niso bile opremljene z žigi z imeni in še danes ni popolnoma pojasnjeno, kaj je resnični vzrok, da so lončarji označevali svoje posodje. Veliko jih meni, da je to znak kvalitete, podobno kot so še danes označeni izdelki z imenom proizvajalca. Vendar ni čisto zanesljivo, ali imajo pečati na antični sigilati isti pomen. Morda je bilo več vzrokov in namenov označevanja posodja, kot npr. zagotavljanje kvalitete in pristnosti izdelka. Morda je bil žig tudi izraz prepoznavnosti proizvajalca, lahko pa, da so vzroki čisto drugje, npr. v natančni evidenci, ki je služila predvsem lastnikom posesti in morda tudi davčnim izterjevalcem. Kakor koli, žigi so opremljeni z imeni, izpisanimi v okrajšani obliki. Iz njih lahko prepoznamo lončarja, ki je bil bodisi suženj ali osvobojenec, in lastnika posesti. Po imenu in obliki žiga lahko zelo natančno datiramo posodo in ji določimo izvor ter sledimo selitvi lončarjev iz ene v drugo delavnico. Študije žigov so najstarejše in najobsežnejše, pa tudi najzahtevnejše, ker terjajo široko znanje keramologije, epigrafike in ekonomske zgodovine Rimskega imperija. Najstarejši žigi so pravokotni ali kvadratni, enovrstični in dvovrstični. Značilni so za najstarejšo serijo sigilatnega posodja s črnim premazom. Najstarejši ležijo na obrobju, ne na sredini dna posode, in 22

Primer pravokotnega Ĺžiga na zgodnjerimskem pladnju z imenom NAEVI, ki pomeni, da je bila posoda narejena v delavnici mojstra Naevija. (vir: http://archaeologicalmuseum.jhu.edu/ the-collection/object-stories/the-roman-houseat-hopkins/everyday-dining/shallow-plate-with pottery-stamp/)

Odlomek dna galske sigilatne posode z značilno obliko žiga z imenom mojstra. (vir: http://anthropologylabs.umn.edu/digital/ CaseDisplay/pages/roman_pottery/sigillata. html)

šele kasneje se premaknejo na sredino. Proti začetku 1. stoletja po Kr., ko nastopi nova moda rdečega posodja, so pravokotni žigi čedalje bolj redki, dokler jih po dobrem desetletju (približno v času smrti cesarja Avgusta) ne zamenjajo žigi v odtisu bose noge ali latinsko in planta pedis. Tudi ti gredo svojo razvojno pot. Med tem ko so v prvi polovici 1. stoletja imena izpisana, se v drugi polovici pojavijo le še kratice tedaj običajnih treh imen mojstra. Pojavljajo se tudi druge oblike žigov, ki pa so neprimerno redkejši, npr. v obliki lunice, table z ročaji (lat. tabula ansata), rožice, perlice itd. Galska sigilata pozna ali žig v obliki odtisa bose noge, še največkrat pa preprost pravokotnik z imenom lončarja. Na figuralno okrašenem posodju se ime mojstra pojavlja med okrasom in ne na dnu. Pozne sredozemske sigilate pa so zelo redko opremljene z žigom.

mehk a glina postane v žareči peči kot k a men trda ker a mik a

Sigilato so žgali v posebnih, prirejenih pečeh, v katerih posodje ni prihajalo v neposredni stik z ognjem in so imele regulacijo dovodov zraka. V največjih lončarskih središčih je delovalo na stotine lončarjev, lončarske peči pa so dosegale naravnost industrijske razsežnosti. Ena največjih je bila odkrita v središču La Graufesenque. Uporabljala se je konec 1. in prva desetletja 2. stoletja po Kr. Zgrajena je bila iz klesanega kamna, v tlorisu je merila 11 x 6,8 metra, v višino pa je po izračunih segala najbrž več kot sedem metrov. V notranjosti je bilo devet vertikalnih prekatov v nadstropjih za razvrščanje posodja. Tla so bila iz opeke, ki je bila položena na opečnate stebre kurišča. Toplota je bila speljana skozi navpične votle stebre, nekakšne toplotne pipe. Ocenjeno je, da je bilo v peči mogoče pri eni peki žgati več kot 30.000 posod. Temperature so dosegle okoli 1000 °C. Vse peči seveda še zdaleč niso dosegale takih razsežnosti in običajne temperature žganja so bile okoli 870 do 900 °C. V vseh pečeh za proizvodnjo sigilate je bil dovod zraka nadzorovan, kar je omogočalo, da so se železove spojine v glini s pomočjo kisika obarvale rdeče in obratno: če so bili dovodi zraka zaprti, se je površina posodja obarvala sajasto črno. Žganje keramike je dolgotrajen in zelo natančen proces. Posodje mora biti dobro osušeno, med posodami dovolj prostora za pretok toplote, 25

Rekonstrukcijski presek peči za žganje sigilatne keramike: desno je lopa (1) za kurivo, ki ščiti kurišče (2), sledi gorišče (3) z opečnim tlakom (4), podaljšek z navpičnimi odvodi toplote (5), med katerimi je prostor za kupe zloženega posodja. Odprtine za dovajanje toplote so pokrite (8, 9), kar omogoča nadzorovano zračenje in s tem regulacijo barve žgane keramike (Schulz, Schellenberger, 1996, 18, sl. 5).

kurjenje mora biti enakomerno, da je zagotovljena stalna temperatura brez večjih nihanj. V prvih 10 urah, do temperature okoli 200 ˚C, se izloči vsa nekemično, interfoliarno (med lističi gline) vezana voda. V naslednjih približno 12 urah, do temperature 600 ˚C, potekata izgorevanje organskih delcev in razgradnja glinastih delcev s hkratnim izločanjem kemično vezane vode. Kremenova zrna »narastejo« in ublažijo toplotni šok krčenja v posodi, pravimo, da preide iz stanja α v stanje β. V nadaljnjih približno 20 urah doseže temperatura žganja vrhunec in proces taljenja se nadaljuje. Sledi počasno nižanje temperature, kar traja več kot 60 ur, nato sledi počasno ohlajanje po naravni poti, ki lahko traja do dva dni.

Lončarska peč z glinastim posodjem, pripravljenim za žganje. (vir: http://www.johndermer.com.au/wp-content/ uploads/2013/08/salt-glaze-kiln-packed-for-firing.jpg)

Pogled v lončarsko peč z razžarjenim posodjem med sodobnim procesom žganja keramike (vir: https: //thegodguy.files.wordpress. com/2011/07/regeneration.jpg)

brez labor atorijev, analiz, ter mometr a in inter neta!

Sigilatna keramika pod mikroskopom kaže poroznost keramične mase in neporozen, napol ostekljeni sloj premaza na površini. (vir: i/Ancient_Roman_pottery#/media/ File:Roman_pottery_South_Gaulish_samian_ ware.jpg )

Lončarji so črpali svoje znanje iz bogate večstoletne tradicije in natančnega opazovanja. Niso imeli laboratorijev, mikroskopskih in kemičnih analiz, ne termometrov in druge sodobne tehnologije, ki nam danes lajša življenje in omogoča razumeti postopke v preteklosti. Delo je potekalo na podlagi izkušenj mnogih generacij. Iz natančnih opazovanj so vedeli, katera glina ima določene lastnosti in kaj ji je bilo treba dodajati, da je pri žganju posoda postala želene barve. Barve surove gline so, posebej za neizkušeno oko, domala vse enake in šele dodajanje železovih ter titanovih primesi jih intenzivira, medtem ko jih apnenčeve osvetlijo. Ključnega pomena pri izdelavi sigilate so bile z železovimi primesmi bogate gline in kot že omenjeno, odločilen je bil tudi način žganja z oksidacijsko ali redukcijsko atmosfero. Iz natančnih opazovanj so vedeli, kdaj je peč dosegla najvišjo stopnjo vročine in v katerem trenutku je treba zračne lopute odpreti, da se je keramika obdala z bleščeče koralno rdečo barvo. Da je znanje temeljilo na izkušnjah, dokazujejo odkritja zavrženih izdelkov. Navadno se je to zgodilo, če je temperatura »ušla« izpod nadzora in je vročina posodje toliko prežarila, da je izgubilo obliko in trdnost ter se »razlezlo« na eno ali drugo stran. Taki izdelki so po navadi bolj ali manj deformirani in nenavadno težki, pravimo jim ekspandirana keramika. 28

tr ansport in trgovina posodja

Keramičarska središča so nastajala v bližini rečnih poti, tako zaradi lažjega in cenejšega dovoza velikanskih količin lesa za kurjavo kot tudi zaradi transporta izdelkov do bližnjih pristanišč ali cestnih vozlišč. Ceste so bile v Rimskem cesarstvu rezervirane skoraj izključno za državne in vojaške potrebe. Cestnine so bile visoke in prevozi z volovskimi vpregami ali mulami počasni. Že hiter pogled na zastopanost sigilatnih proizvodenj na prostoru Slovenije izdaja logiko vodnih povezav. Na najdiščih zahodnega dela, vključujoč Emono, prevladuje domala izključno sigilata iz Italije. Na vzhodnem delu Slovenije, vključujoč Poetoviono in Celeio, po začetnem valu iz Italije sledi preplavitev iz galskih središč. V Emoni pa je galska sigilata prava redkost. Navkljub vsem oviram je sigilata skupaj z mnogimi izdelki, za katerimi pa je tekom tisočletij izginila sleherna sled, našla pot do kupcev. Krhko sigilatno posodje so do trgovskih središč prevažali ovito v plast slame in najverjetneje zloženo v večje lesene zaboje. Tam so jih prevzeli trgovci na debelo, po latinsko mercatores. Od tu je šlo blago v maloprodajo širom dežele in nazadnje do kupcev. Pri izkopavanjih na Štalenški gori, Magdalensberg nad Celovcem, kjer je bilo veliko trgovsko in obrtno središče, so naleteli na prostor ob prodajalni, poln sigilatnega posodja. Iz zaloge se je dalo sklepati, da je kupec lahko kupoval posamezne kose, ne zgolj celih kompletov. Navada, ki bi jo bilo dobro posnemati tudi danes. 29

Arheološke najdbe kažejo, da je v času največjega razcveta Rimskega cesarstva sigilatno posodje seglo domala v vsak njegov kotiček. Ne le v urbana središča in vile ter grobišča premožnejšega priseljenega prebivalstva. Odlomki sigilate prihajajo na dan tudi pri raziskavah podeželskih staroselskih naselij in v brezštevilnih grobovih tudi praviloma cele posode.

sigilata v vsako podeželsko hišo!

poceni in učinkovit medij rimskega načina življenja

Pojav sigilatnega posodja, razsežnost in množičnost proizvodnje ter prodor v vse kotičke imperija je osupljiv. Kot že omenjeno, proizvodnja sigilatnega posodja sama ni bila zelo donosen posel in razloge za fenomen je mogoče razumeti le v kontekstu celostnega imperialnega gospodarskopolitičnega sistema, v okviru vezane trgovine z agrarnimi izdelki. Rimski imperij, ki je predstavljal mrežo mest in prometnih povezav, je temeljil na vojaški sili. Okoli polmilijonsko armado pa je bilo treba redno in dobro nahraniti, v prvi vrsti z žitom, vinom, oljem, ribjimi omakami in nasoljenimi mesnimi izdelki. Večidel prehrambnih izdelkov je prihajal z veleposesti v Italiji, v okviru teh pa so se razvile tudi delavnice sigilate. Po navadi so bile delavnice del kompleksnih keramičarskih dejavnosti, ki so vključevale opekarstvo, izdelavo shrambnih posod za olje in vino, amfore za transport in drugo posodje. Transportno posodje je služilo potrebam trgovine s tekočimi prehrambnimi izdelki. Na mnogih posestih so bili namreč tudi pravi industrijski obrati ribjih omak, ki so jih prevažali v keramičnih vrčih ali amforah, izdelanih v lastnih lončarskih delavnicah. Opekarski in keramičarski izdelki, oljenke in posodje, in s tem tudi sigilata, pa so bili za prodajo. Odločilnega pomena v tej zapleteni gospodarsko-tržni verigi je bil prehrambni oskrbovalni sistem ali t. i. annona, ki je bil v pristojnosti države. 31

Za proizvajalce prehrambnih izdelkov je sistem oskrbe predstavljal priložnost za posel in brez dvoma posredno tudi za vstop na oddaljena tržišča. Transportna sredstva, ki jih je imperij učinkovito »vpregel« v obsežno službo za redno oskrbo vojske in mest s prehrambnimi izdelki, so bila v najemu ali lasti države. Sistem je vključeval tudi transport keramike in posredno vplival na razvoj celotne keramične industrije, saj je skoraj gotovo skupaj s prehrambnimi izdelki (in na račun države) dotekalo na tržišča tudi veliko sigilatnega in drugega posodja ter oljenk. Znano je, da so s keramičnim posodjem na tovornih ladjah zapolnili prazne prostore, kar je seveda pomenilo brezplačen transport in priložnost za posel. Ni pa mogoče razložiti tako obsežne trgovine s sigilatnim posodjem samo z direktno navezavo na državno oskrbo. Tovori s potopljenih ladij izpričujejo, da je bil lahko celoten transport namenjen zgolj posodju.

skrita moč (cenenega) potrošniškega blaga

Pojav postane razumljiv šele v širšem družbenem kontekstu procesa romanizacije, ki temelji na ustanavljanju kolonij, širitvi urbanih naselij in močnem družbenogospodarskem vplivu, ki so ga imeli rimska vojska in kolonisti iz Italije ter njihov način življenja. Sigilata je bila le eden od številnih znakov romanizacije, ki pa se je zaradi nizke cene in široke dostopnosti hitro »ugnezdil« med staroselci. Danes temu pravimo ustvarjanje umetnih potreb, ki jih je – podobno kot danes – rojeval nov način življenja. K novim, mediteranskim navadam pri mizi je sodilo tudi sigilatno posodje, ki je s svojo obliko, barvo in predvsem okrasom širilo brezbesedna sporočila o mogočnosti Rimskega imperija. Zgodba o sigilati je svojevrstna zgodba o Rimskem cesarstvu in njegovi neizmerni vitalni moči. Temeljila je na osvajanjih in izvirala iz brezkrajnega izkoriščanja ekonomskih, naravnih in človeških virov. Zgodba o lončarjih pa je v resnici izjemna pripoved o majhnih ljudeh z velikim, danes domala neponovljivim znanjem o materialih, naravi in tehnologiji. Je pripoved o njihovih veščinah, ki so se v posameznih primerih kosale z umetniškimi stvaritvami. Vendar je sigilata upoštevaje njeno ekonomsko sorazmerno nepomembnost, majhnost in krhkost keramičnih izdelkov imela manj opazno, pa vendar nepogrešljivo družbeno vlogo. Bila je posredni medij širjenja rimskega 33

Srebrna čaša z reliefnim okrasom, imenovana po najdišču Vicarello, 1. do zgodnje 2. stoletje, Umetnostni muzej Cleveland. (vir: http://www.clevelandart.org/ art/1966.371)

načina prehranjevanja in s tem načina življenja. S podobami je utrjevala vrednote in verovanja Rimskega cesarstva. Zaradi cenenosti, ličnosti in uporabnosti je prodrla tudi v najnižje sloje, na podeželje najoddaljenejših provinc. Arheološka odkritja na jugu Indije so prinesla na dan odlomke sigilatnega posodja, ki je tja prispelo z rednimi trgovskimi linijami med Aleksandrijo, Nilom, Rdečim morjem in južno Indijo. Okras na zgodnjem sigilatnem posodju je podobno kot pri oljenkah obsegal skoraj izključno rimsko-grške vsebine. Šele z razširitvijo proizvodnje na Zahod so se sčasoma pojavili tudi nekateri keltski in drugi staroselski okrasni elementi. V času največjega razcveta Rimskega cesarstva, v 1. stoletju po Kr., je sigilatna figuralna ornamentika dosegla svoj vrhunec. Prizori, ki so kot rečeno neredko bili direktni posnetki kovinskega posodja ali pa so nastali kot njegove verne kopi34

je, so bili mitološki. Prikazovali so božanstva in heroje ter poveličevali njihova dela. Nekatere posode prikazujejo kompleksno zgodbo. Ne manjka prizorov z Dionizom, Pozejdonom in morskimi pošastmi, Herkulom in drugimi nesmrtniki. Pogosto so upodobljene tudi gladiatorske igre, ki jih je treba razumeti ne le kot element okrasa, temveč tudi kot simbolno alegorično upodobitev boja in zmage Rimljanov nad barbari. Včasih je bilo upodobljeno tudi kakšno umetniško delo slavnega kiparja ali arhitekturna zgradba, vendar so to redki primeri. Največ je bilo preprostega okrasa – posameznih figur in na videz poljubnih okraskov, kot so maske, delfini in morski »zmaj«, lističi bršljana, vitice in grozdi vinske trte, rozete itd. Malo poznavanja antičnega mitološkega sveta nam hitro razkrije, da gre za atribute božanstev in predmete, ki se navezujejo na kulte. Maske, bršljan, vitice in grozdje nezmotljivo sodijo k Dionizovemu kultu, krilati eroti in delfini k Veneri, ki je navsezadnje bila po Enejevi strani božanska stara mati Julijsko-Klavdijevske cesarske hiše. Tudi zmajem podobne delfinčke bi morda lahko ikonografsko povezali s Portlandsko vazo, kjer se ob čudežnem spočetju Oktavijanove matere kot »storilec« pojavi nekakšna nezemeljska pošast, kači podoben zmaj … K imperialni zgodbi o uspehu sodijo tudi girlande in rozete. Na galskem posodju ne manjka lovskih prizorov in drugih elementov, kompleksnih zgodb pa lončarji kmalu ne zmorejo več. Okrasje postaja čedalje bolj brezvsebinsko, shematično in plitko. Konec 2. in v 3. stoletju se pojavi moda vrezanega okrasa. Afriška sigilata pa razvije nov ornamentalni svet v skladu z modo iztekajoče se antike in vplivi krščanstva, ki je novo, močno ideološko orožje Rimskega in Bizantinskega cesarstva. Nekateri odklanjajo direktne pomenske povezave, pa vendar, če pomislimo na ne tako oddaljene čase, zlahka najdemo podobne primere. Na primer, ali je imela rdeča zvezda na steklenicah jugoslovanskega jedilnega olja direktno politično konotacijo ali je bila zgolj (priljubljeni) okras? Odgovorov je več, odvisno, s katere strani (steklenice olja) gledate. 35

Odlomek keramiÄ?nega modela za izdelovanje reliefno okraĹĄene sigilate z gladiatorskim prizorom, La Graufesenque, 1. stoletje. (vir: https://www.hixenbaugh.net/gallery/detail. cfm?itemnum=6336)

Sigilatna skodelica z upodobitvijo gladiatorskih bojev, Muzej mesta Zaragoza. (vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Zaragoza_-_Museo_-_G ran_copa_terra_ sigillata_01.JPG)

Odlomek sigilatne posode z vrezanim okrasom, konec 2., zaÄ?etek 3. stoletja, porenske delavnice, Metropolitanski muzej New York. (vir: https://www.metmuseum.org/art/ collection/search/250350)

in k akšne so koristi od študija sigilatnih črepinj?

Značilen vidik sodobne družbe je koristnost. Potrošniško usmerjeno javnost tudi v znanosti in pri varovanju dediščine čedalje bolj zanima samo izkupiček. Pri tem pa pozablja, da so številne, na prvi pogled nekoristne znanstvene raziskave šele čez desetletja obrodile plodove, včasih celo popolnoma na drugem polju. Arheologija se včasih že kar težko izvija iz primeža očitkov, čemu so potrebna izkopavanja, še težje pa opravičuje finančno in organizacijsko zahtevne poizkopovalne raziskave gradiva. Specialne študije komajda še najdejo svoje opravičilo, tudi s študijem terre sigilate ni nič drugače. Pri nas je po obetavnih začetkih raziskovanje malce zastalo, vendar je s kompleksnimi študijami posameznih najdišč v devetdesetih dobilo nov zagon. Nastale so pregledne objave za posamezne vrste sigilatnega posodja. Študije sigilatnega posodja so velikokrat omogočale prepoznati določeno plast na najdišču in jo natančno časovno umestiti. Tako npr. na zgodnjerimskih najdiščih na Obali, Razdrtem ter v notranjskem zaledju, Ljubljanski kotlini, Celju, na Ptuju in drugje. Tudi študije poznorimskih in poznoantičnih uvozov iz vzhodnega Sredozemlja in Afrike so omogočile prepoznati značilno poselitveno sliko in ekonomijo v okviru vojaško organiziranega obrambnega 6

6 Radovan Cunja, Jana Horvat, Janka Istenič, Tina Žerjal, Iris Berkljanov, Jure Krajšek, Maja Bavsovac, Zvezdana Modrijan in drugi.

pasu Klavster, na trdnjavi na Hrušici in v Ajdovščini, v poznorimski Emoni itd. Presenetljiva so bila odkritja sicer res le posameznih, pa vendar značilnih in izpovednih kosov afriške in vzhodne poznoantične sigilate na višinskih postojankah, kamor se je umaknil ostanek prebivalstva po padcu Zahodnega Rimskega cesarstva: na Rifniku pri Celju, Vranskem nad Sevnico, pa tudi na Ajdni nad Potoki in Toncovem gradu nad Kobaridom, če omenimo samo nekatere. Tudi za Kranj so bile študije sigilate pomembne. Zgodnjerimske plasti, ki jih do tedaj v Kranju skorajda nismo poznali in so ohranjene le v posamičnih zaplatah, so dale nekaj bornih odlomkov sigilate. Žigi na njih so potrdili poselitev Kranja tik pred ustanovitvijo Emone leta 14. po Kr. Nič manj izpovedni niso maloštevilni odlomki poznoantične sigilate, ki zanesljivo izpričujejo povezave poznoantičnega Karnija z vzhodnosredozemskimi in afriškimi središči v 6. in na začetku 7. stoletja. 7

Kot kažejo najdbe v Kopru in Piranu, dotok sigilatne keramike ni prenehal vse do prvih desetletij 7. stoletja. Muslimanska osvojitev nekdanjih rimskih provinc na Bližnjem vzhodu in severu Afrike ter posledično pretrganje starih sredozemskih trgovskih poti ugasneta proizvodna središča sigilatnega posodja. Če lahko trdimo, da pojav sigilate označuje vzpon zgodnjega Rimskega imperija, lahko enako ugotovimo, da sigilata spremlja in preživi padec Zahodnega cesarstva, sobiva z zgodnjo bizantinsko oblastjo v Sredozemlju in severni Afriki ter ugasne s koncem antike. Z malo dramatiziranja bi lahko rekli, da konec sedem stoletij dolge proizvodnje sigilatnega posodja pomeni tudi konec antike. Zgodba o sigilati je očarljiva in osupljiva. Sili nas k razmišljanju in primerjavi z današnjimi pojavi, ki jih prinaša sodobna globalizacija. V povezavi s tem sicer navadno omenjamo razcvet znanja, boljši način življenja in celo ubogo, nesrečno demokracijo tlačimo v globaliza7 Kot so pokazale študije M. Sagadina in V. Perko.

Sigilatni krožnik, izdelek severnoafriških lončarskih delavnic, z biblijskim prizorom Salamonove razsodbe iz druge polovice 4. in začetka 5. stoletja. (vir: https://maa.missouri.edu/media-gallery/ detail/334/1795)

cijske koncepte. Toda kritični, s poznavanjem preteklosti oplemeniteni pogled vendarle razkriva, da se za večjim delom globalizacijskih pojavov (tudi sodobnih) skriva človekova prastara, brezobzirna želja po moči in zaslužku.

Primeri sigilatnega posodja, odkritega vKranju, ki je potrdilo zgodnjerimsko poselitev. TEMELJNE SLOVENSK E OBJAVE SIGILATE: Iva Mikl Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovija, Beograd, Vukovar, 1969, Arheološko društvo Jugoslavije. Verena Perko, Afriška sigilata v Emoni. Arheološki vestnik, ISSN 0570-8966. [Tiskana izd.], 1992, letn. 43, str. 93-104. Tina Žerjal, Sigilata s Školaric pri Spodnjih Škofija:Trgovina s sigilatnim posodjem v severni Istri v 1. in 2. st., Arheološki vestnik, 56, 2005, str. 263-292. ŽERJAL, Tina, PERKO, Verena. La ceramica orientale da contesti sloveni. V: FONTANA, Federica (ur.). Aquileia e l’Oriente mediterraneo : 40 anni dopo : Atti della 47. Settimana di studi aquileiesi, Aquileia, sala del Consiglio comunale (5-7 maggio 2016), (Antichità altoadriatiche, ISSN 1972-9758, vol. 86). Trieste: Editreg. 2017, str. 245-268.

šm artno pri litiji ana kovačič

Šmartno pri Litiji, pogled na arheološka izkopavanja (Foto P. Stergar, s.p.)

Leta 2015 je odgovorni konservator ZVKDS, OE Ljubljana, Mitja Pergar, pri izvajanju nadzora ob gradnji obvoznice mimo središča naselja Šmartno pri Litiji, na delu zemljišča parc. št. 402/22, k. o. 1847 Šmartno, odkril prve arheološke ostanke na tem območju – odlomke rimskodobne keramike. Po čiščenju odprtega izkopnega polja pa so se pokazali še arhitekturni ostanki, ki so nakazovali na prisotnost rimskodobnega grobišča na tem mestu. Novoodkrito rimskodobno grobišče je v naslednjem mesecu izkopala ekipa podjetja Arheološke raziskave in trženje kulturne dediščine, Primož Stergar, s. p. Odkriti so bili ostanki najmanj 11 grobov (od groba 12 je ohranjena le ena kamnita plošča), ki sodijo v čas med drugo polovico 1. in sredino 2. stoletja. Odkrita grobna arhitektura kaže na povezave z Dolenjsko (kupolasta grobnica iz prodnikov) in Emono (grobnice, sestavljene iz večjih kamnitih plošč ali prodnikov). Grobišče lahko opredelimo kot manjše družinsko pokopališče ob vili ali manjši naselbini. Stalo je v neposredni bližini križišča poti, ki povezujejo reko Savo z območjem proti današnji Ivančni Gorici, in so bile povezave s potmi iz smeri Ljubljana (Emona) proti današnjemu Trebnjemu (Praetorium Latobicorum). 42

Pogled na odkopan grob št. 9 s pridatki (Foto P. Stergar, s.p.)

Kljub skromnemu številu izkopanih grobov na najdišču Šmartno pri Litiji so predmeti, pridani v grobove, zelo izpovedni. Večina uvoženega keramičnega posodja izvira iz severnoitalskih in srednjeitalskih delavnic. Lokalni značaj imajo lonci in trinožniki iz kuhinjske keramike ter sivi lonci z narebrenim vratom. Glede na sestavo pridatkov v grobovih lahko grobišče primerjamo z grobovi severne emonske nekropole, iz Pristave pri Trebnjem in iz vzhodnega dela rimske nekropole v Šempetru. V grobovih je bilo najdenih nekaj precej dobro ohranjenih sigilatnih posod. Na razstavi je predstavljen grob številka 9, ki je vseboval tri sigilatne posode in je eden starejših grobov na tem najdišču. Zaradi slabe ohranjenosti na razstavi žal niso predstavljeni vsi pridatki v grobu. OPIS GROBA: Gre za žarni pokop v preprosti grobni jami. Drobci žganine so raztreseni po celotnem prostoru in niso shranjeni v žari. V grobu sta bili odkriti dve koncentraciji grobnih pridatkov, ki bi lahko nakazovali, da sta v njem pokopana dva pokojnika. Velikost grobne jame je 1,78 x 1,46 m, gl. 0,35 m. Datacija: druga polovica 1. stoletja.

Najdbe iz groba 9. (Foto A. Kovačič)

Tu bila najdena cela cilindrična skodelica tipa Conspectus 26 z ohranjenim žigom »in planta pedis« VEGETI (kat. št. 9). Izdelovali so jih v delavnicah centralne in severne Italije v prvi polovici 1. stoletja. Izdelava teh skodelic v padanski sigilati B se je okvirno končala v klavdijskem času (Consp. 1990, 98–100). Žigi in planata pedis so v uporabi od leta 15 n. št. Zanimiva je najdba sigilatnega enoročajnega vrča z izlivkom in tordiranim ročajem (kat. št. 10). Izdelan je iz sigilate padanske produkcije in ima slabo ohranjen premaz. Najdbe sigilatnih vrčev so redke in njihova tipologija ni dobro izdelana. Podoben vrč je bil najden v grobu 134 severne emonske nekropole, ki je datiran v sredino 1. stoletja (Plesničar-Gec 1977, T. 3: 17). Odlomki sigilatnih vrčev s tordiranim ročajem so bili najdeni še pri dveh izkopavanjih v Emoni, in sicer na Kongresnem trgu in na najdišču NUK II (oba podatka ustni vir). Tretja sigilatna posoda v grobu je krožnik oblike Conspectus 6 in ima na dnu ostanke žiga »in planta pedis« (kat. št. 11). Ta oblika je datirana v tiberijsko-klavdijski čas (Conspectus 1990, 62, 63). Manjši krožnik iste oblike je bil najden tudi v grobu 11.

Bronasta zaponka za obleko in kuhinjska posoda na treh nogah iz groba 9. (Foto A. Kovačič)

Žig VEGETI z dna sigilatnega krožnika in skodelica tankih sten iz groba 9. (Foto Ana Kovačič)

Sigilatna skodelica iz groba 9. (Foto A. Kovačič)

Delno ohranjen sigilatni krožnik iz groba 9. (Foto A. Kovačič)

katalog 1. Bronasta fibula tipa Almgren 236. 1.–2. stol. D. 10,1 cm, v. 4,6 cm. PN 59, SE 100. Bronasta peresovina. PN 32, SE 93. Bronasta pločevina. PN 24, SE 93.

11. Sigilatni krožnik tipa Consp. 6 z ostanki žiga »i.p.p.«, padanska B-produkcija. F: TS1. V. 4,3 cm, pr. 18,2 cm. Pozno avgustejsko-tiberijsko obdobje. PN 43, SE 93.

2. Železen žebelj z nepravilno okroglo glavico, trn kvadraten in odrezan ali odlomljen. V. 7,5 cm, š. 2,1 cm. PN 25, SE 93.

12. Oksidacijsko žgana skodelica tankih sten z rjavim premazom s peskanjem v notranjosti. Na zunanji strani je zgornji del posode okrašen z barbotinom v obliki školjk ali lusk, na spodnjem delu peresni okras v dveh vrstah in rjav premaz. V. 5,7 cm, pr. 9,9 cm. Druga polovica 1. stol. PN 39, SE 93.

3. Železen žebelj z nepravilno okroglo glavico, trn kvadraten in odrezan ali odlomljen. V. 5,3 cm, š. 2 cm. PN 29, SE 93. 4. Železen žebelj z nepravilno okroglo glavico, trn kvadraten in odrezan ali odlomljen. V. 3,5 cm, š. 3 cm. PN 36, SE 93.

13. Enoročajni trebušasti vrč s klekastim ustjem, po tipološki shemi PlesničarGec sodi v tip 5. Rek. V. 25,3 cm, pr. 4 cm. Prva polovica 1. stol. PN 12, SE 93.

5. Železen žebelj z nepravilno okroglo glavico, trn kvadraten in na koncu zapognjen. V. 8,2 cm, š. 2,3 cm. PN 40, SE 93.

14. Fin lonec z izvihanim odebeljenim ustjem in z rebri na vratu, redukcijsko žgana keramika. 1. stol. V. 10,8 cm, pr. 10 cm. PN 53, SE 93.

6. Železen žebelj z nepravilno okroglo glavico, trn kvadraten in na koncu zapognjen. V. 8,3 cm, š. 2,5 cm. PN 57, SE 100.

15. Spodnji del verjetno dvoročajnega vrča. Ohr. V. 16,7 cm, pr. 11,9 cm. PN 51, SE 93.

7. Železen žebelj z nepravilno okroglo glavico, trn kvadraten in odrezan ali odlomljen. V. 2,6 cm, š. 2 cm. PN 58, SE 100.

16. Jajčast lonec z rahlo izvihanim ustjem iz grobe kuhinjske keramike. Na ramenu okrašen s poševnim metličenjem, po trupu navpično metličenje, na vratu ima neizrazito rebro. 20 cm, pr. 17,5 cm. Sredina 1. stol. PN 15, SE 93.

8. Železen žebelj, konica je delno odlomljena. V. 7,2 cm, š. 0,7 cm. PN 24, SE 93. 9. Cilindrična sigilatna skodelica tipa Consp. 26 z ohranjenim žigom »i.p.p.« VEGETI, padanska B- produkcija. V. 5 cm, pr. 10,2 cm. Prva polovica 1. stol. PN 31, SE 93.

17. Zelo majhen trinožnik iz zelo porozne kuhinjske keramike, noge okrašene z glavničenjem. V. 7 cm, pr. 10,5 cm. Druga polovica 1. stol. PN 38, SE 93.

10. Enoročajni sigilatni vrč z izlivom s slabo ohranjenim sigilatnim premazom, padanska produkcija. Ročaj je tordiran. V. 16,6 cm, pr. 4,5 cm. 1. stol. PN 30, SE 93.

18. Sekundarno prežgan fragmentirani lonec iz zelo porozne kuhinjske keramike, površina nekaterih odlomkov je močno hrapava, morda je bil okrašen z vbodi šila (podobno kot PN 63). PN 46, SE 93.

VITRINA MESECA

NAJBOLJ ZNAČILNA RIMSKODOBNA KERAMIKA

TERRA SIGILLATA, ALI KAKO POCENI IZDELEKI ODPIRAJO VRATA GLOBALIZACIJI KRANJ, MESTNA HIŠA, MAJ 2019 AVTORJI RAZSTAVE: VERENA PERKO, ANA KOVAČIČ, MOJCA VOMER GOJKOVIČ AVTORICA RAZSTAVNE OBJAVE: VERENA PERKO S PRISPEVKOM ANE KOVAČIČ FOTOGRAFIJE: ANA KOVAČIČ, TOMAŽ LAUKO, PRIMOŽ STERGAR, S. P. LEKTORIRANJE: JUDITA BABNIK OBLIKOVANJE/PRELOM/TISK: POLONCA STRMAN IN TISKARNA JAGRAF D. O. O. GRADIVO JE LAST GORENSJKEGA MUZEJA V KRANJU, POKRAJINSKEGA MUZEJA PTUJ ORMOŽ, ARHEOLOŠKE RAZISKAVE IN TRŽENJE KULTURNE DEDIŠČINE, PRIMOŽ STERGAR S.P. ODGOVOREN GORENJSKI MUZEJ V KRANJU, ZANJ MAG. MARJANA ŽIBERT