10. Valičev arheološki dan by Gorenjski muzej

10. Valičev arheološki dan Zbornik predavanj, Kranj, 14. december 2020

GORENJSKI MUZEJ

10. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Program

4 Verena Perko Muzeji v času kuge in velikega pohlepa

Rok Humerca

Kaja Stemberger Flegar, Ana Kovačič

Timotej Pavlin

Bine Kramberger, Cynthianne Spiteri, Christoph Berthold

Anja Hellmuth Kramberger

Topografski pregled Dežele

Medicina v antični Sloveniji

Vpliv podnebnih sprememb na razvoj in padec rimske države

Miniaturne keramične stekleničke z Drulovke pri Kranju in sočasnih najdišč

Varuhi hrane in pijače – posode z antropomorfnimi Značilnostmi v bronasti dobi

Andrej Preložnik Vzmetni svečniki: med arheologijo in kulturno zgodovino

Rafko Urankar

Janja Železnikar

Mojca Vomer Gojkovič

KAMNIŠKI MEČ IN 3D-DOKUMENTIRANJE KULTURNE DEDIŠČINE

Video o življenju in delu akad. prof. dr. Staneta Gabrovca

Ptuj in njegovi spomeniki: ponos in breme rimske zapuščine

Snježana Karinja

Skrinjica z »rozetami« iz cerkve sv. Jurija iz Pirana

Petra Stipančić Praznik situl, Festival železnodobnega življenja in kulinarike

Uvod v jubilejni, deseti Valičev arheološki dan Gorenjskega muzeja ali

Muzeji v času kuge in velikega pohlepa

Pred desetimi leti smo organizirali prvi Valičev arheološki dan. Z njim smo obeležili in počastili 80-letnico našega nekdanjega kolega, arheologa Andreja Valiča. Dogodek smo namenili spominu na njegovo arheološko delo in se, kot je bilo zanj značilno, obrnili ven iz muzeja, v krajino in k ljudem. Želeli smo zaobjeti arheološko dediščino v celoti. Na eni strani njene muzejske vidike, na drugi njeno interpretacijo in komunikacijo v službi varovanja dediščine v izvirnem prostoru z vsemi od daleč opaznimi, znanimi, pa tudi manj znanimi in skritimi arheološkimi kotički in nahajališči, ki bodo morda nekoč postali cilj arheoloških raziskav. Ali pa bodo ostali neodkrit del kulturne krajine in na ravni vizualnega izročila bogatili kolektivni in mitološki spomin naših skupnosti. Z dogodkom smo želeli naši, pretežno starejši javnosti predstaviti nova raziskovanja v Kranju in na Gorenjskem. Približati smo želeli nova spoznanja, ki so prišla na dan s številnimi arheološkimi posegi. S tedanjo direktorico Gorenjskega muzeja, arheologinjo konservatorko in muzealko Mijo Ogrin, smo se zavedali nujnosti vzpostavljanja dialoga z javnostjo, brez česar ni uspešnega varovanja in ohranjanja dediščine v našem življenjskem okolju.1 V ta namen smo si zadali predstavitve, ki naj bodo privlačne, informativne in ki naj se nanašajo, če je le mogoče, na najnovejše arheološke in muzejske vsebine, povezane s sodobnimi metodami in tehnologijami arheoloških raziskav. Organizacija prvega Valičevega dne se je zgodila v času, ko so se najobsežnejši in skoraj desetletje trajajoči arheološki posegi v Kranju bližali koncu, zato predstavitvenih vsebin ni bilo težko poiskati in sodelujočih ne težko najti. Vsi zaprošeni so se z veseljem odzvali in pripravili zanimiva predavanja (kot se za arheologijo tudi spodobi), dobro podprta s slikovno in fotografsko dokumentacijo. Skupaj smo po navadi oblikovali tudi vitrino z nekaj primerki novoodkritega, najbolj zanimivega gradiva. Zavedali smo se pomena starorimskega verba volant, ali po naše, besede odletijo, ohrani se zapisano, in že ob prvem Valičevem dnevu smo izdali knjižico s povzetki predavanj in izbranim slikovnim gradivom. Po uspešnem prvem srečanju, ki se je raztegnilo globoko v že domala 1

Verena Perko, Muzeologija in arheologija za javnost: Muzej Krasa. – Ljubljana, Kinetik, Zavod za razvijanje vizualne kulture, 2014.

predpraznično decembrsko popoldne, po izjemno pozitivnih odzivih strokovne in splošne javnosti, je bila odločitev, da postane Valičev dan vsakoletni dogodek, lahka. Teme so se vsako leto zapored ponudile kar same od sebe, zadnja leta pa mnogi pokličejo in ponudijo prispevek, za katerega predvidevajo, da bi bil zanimiv za širšo javnost. Tudi publikacija s povzetki se je z leti razrastla v živahno in med našimi obiskovalci zelo priljubljeno muzejsko knjižico s pretežno arheološkimi vsebinami. In četudi je načeloma Valičev dan namenjen v prvi vrsti arheologiji, se nikoli nismo branili drugih muzejskih tem, kot so vprašanja zasebnih zbirk, sodelovanje med muzeji in lastništvo, pa prevzemanje gradiva, kar se po navadi dotika občutljivih vprašanj s polja pravnega. Posebej še v primeru arheologije. V Sloveniji namreč zakon o kulturni dediščini določa, da je vse, kar leži v zemlji, last države in so za hrambo pristojne muzejske ustanove.2 Domala na vsakem od dosedanjih Valičevih dni smo se dotaknili bolečega vprašanja detektorskih najdb. Predstavili smo nekaj zglednih primerov sodelovanja, posebej primer nastajanja muzejske zbirke o koncentracijskem taborišču v Podljubelju v okviru Tržiškega muzeja, ki jo je spodbudilo raziskovanje ljubiteljskega zbiralca Slavca Hočevarja. Žal pa se vsa naša razglabljanja niso kdove kako globoko vrezala v zavest tistih, ki navkljub resnim opozorilom dediščinskih služb in celo kriminalistov vztrajajo pri uničevanju arheoloških najdišč po Gorenjski, če niti ne omenjamo kriminalnega dejanja prodajanja najdb na črnem trgu.

Ni tožnika, ni sodnika Komu gre pripisati krivdo za tiho, pa vendar pospešeno uničevanje naše kulturne dediščine, kulturne krajine in s tem tudi kolektivnega spomina pripadajoče skupnosti? Dediščinskim službam, ki se rigidno in avtoritativno odzivajo na pozive javnosti in posameznikov? Zaposlenim v javnih službah, ki premalokrat pomislijo na to, da so tisti, ki opozarjajo na prekrške in primere uničevanja, še dodatno izpostavljeni? Pa ne le pred kršitelji, temveč tudi pred stroko, kajti prekrški nehote obelodanjajo nemoč javnih služb in kulturnovarstvenih ustanov. Naj krivimo torej zgolj tiste posameznike, ki navkljub opozorilom s svojo vrhunsko opremo brezvestno lomastijo po arheoloških najdiščih in se sprenevedavo odzivajo na opozorila, da so jim zakonske obveze in razglasitve najdišč nepoznane? Sodijo med posredne krivce tudi muzeji, ki se zapirajo za vrata znanstvenih raziskav v objem varne strokovne sinekure? Ali kar vse nas, Slovence, ki se še celo po treh 2

Zakon o varstvu kulturne dediščine, posebej še členi 26 in 26a ter 53 (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg). http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144&d-49683-p=2.

desetletjih nismo zavedali pomena osamosvojitve, svoje lastne države in vloge kulturne dediščine, ki je edinstveni, neponovljivi in nadvse krhek identitetni, izobraževalni in razvojno gospodarski kapital. V času, ko so svet obšli kruti posnetki uničenja arheološke dediščine v Palmiri, se mi je utrnila misel, da je veliko bolj kot uničevanje kulturne dediščine v času vojne nevarno uničevanje v času miru, splošnega blagostanja, ko neopazno izginjajo tradicionalne vrednote.3 V času, ko se ljudje, razvezani temeljne človeške odgovornosti do skupnosti Kranj, oljenka s podobo Silena, vzgojitelja in skupnostnega, ne zmenijo več in zvestega tovariša božanskega Dioniza, za nič drugega, kot le sami zase in zgodnje 1. stol. po Kr., Gorenjski muzej Kranj svoje ugodje. Hedonizem, družbena (Foto: A. Privšek) brezbrižnost in slepa zazrtost v potrošniški raj brez omejitev je privedla tudi slovensko družbo pred etični in moralni Termopile. Zanemarjanje kulturne dediščine v času blagostanja vodi v pospešeno propadanje in neopazno izginjanje dediščine v izvornem okolju kot posledico izničenja tradicionalnih družbenih in osebnih vrednot. V kulturni dediščini so vrednote naslojene skupaj s tradicionalnimi znanji in prastarimi komunikacijskimi vzorci v oblikah, okrasu, barvah, izboru in načinu obdelave materiala ter načinu rabe določenega predmeta ali v njegovi posebni družbeni vlogi. Isto pa velja tudi za nepremično dediščino in dediščinske prostore.4 Ko zaradi drugačnega načina življenja izginejo tradicionalne vrednote, ki pomenijo podstat kulture in s tem tudi kulturne dediščine, nastopijo nevarni časi vsesplošnega izginjanja in uničenja. Časi izobilja z materialnimi dobrinami in medijskega zasičenja s kulturno in etično izpraznjenimi vsebinami so nevarni. Ljudi navdajo z naveličanostjo in čustveno otopelostjo in še tisti, ki se zavedajo svoje osebne in skupne družbene 3 4

Verena Perko, Palmira, ljubezen moja. V: Šter, K. (ur.), Žagar Karer, M. (ur.). Historični seminar 13. Ljubljana, Založba ZRC, 2018, str. 45–66. Jelka Pirkovič, Koncept kulturne krajine in vloga muzejev pri njenem varstvu. V: Terčon, N., Perko, V. (ur.). Muzeji, dediščina in kulturna krajina / Museums, heritage and cultural landscape, 1. Mednarodni kongres slovenskih muzealcev SMD – SMS – ICOM. Radovljica, Slovensko muzejsko društvo, Ljubljana, Skupnost muzejev Slovenije, Celje, ICOM Slovenija, 2016, 27–40.

Bodešče, nožiček za prirezovanje gosjega peresa, Gorenjski muzej, Kranj, 10 stol., Gorenjski muzej Kranj (Foto L. Jaklič)

odgovornosti, začno polagoma verjeti, da se tako ali tako ne da storiti ničesar. Uničevanje dediščine, večidel pogojeno ali celo povzročeno z rokohitrskimi posegi kapitala v okolje, vzbuja v javnosti videz, da je proces uničevanja nekaj normalnega, še več, nekaj nujnega in da je vsak napor ohranjevanja nesmiseln in bi družbo zgolj oviral pri razvoju. Ljudje sčasoma sprejmejo, da je izginjanje dediščine cena za razvoj, čemur logično sledi, da je njeno ohranjevanje korak nazaj, družbena ovira in nepotreben strošek. K temu seveda prispevajo tudi mediji. Televizija, ki posname nekaj bombastičnih izjav, kako bo novozgrajena tovarna (ali karkoli že) omogočila več sto (če je treba tudi več tisoč) delovnih mest. Na hitro ugotovijo, da je bila plodna zemlja na tem mestu tako in tako zanič, in nadrobijo to, kar si vsi želimo slišati: da bomo dohiteli razvoj v svetu in bomo lagodno ter dobro živeli. Sodobni mediji marsikdaj v podganji dirki za dobiček pogoltnejo sleherno sled kritičnega poročanja, kaj šele etičnosti. V postfaktični dobi je postala tudi resnica postresnica, ker so celo dokazana dejstva irelevantna. V kalnih vodah obveščanja je lahko srečen, kdor obdrži nekaj zdravega razmišljanja. Na tem mestu je prav, da se spomnimo dveh dejstev. Prvič, da je prav arheologija pripomogla k uveljavitvi biološkega evolucijskega načela na polju kulture, in drugič, da tudi sodobni muzeji sodijo med medije. Poglejmo, kako je s tem!

Obet nenehnega razvoja je velikanska laž (ki jo podpirajo arheologija in muzeji) Pogled iz vsesplošne družbene in (prihajajoče) gospodarske krize, ki jo prinaša epidemija koronavirusa, pritrjuje prvemu delu zapisanega. Neomejen ekonomski razvoj ob pričakovanju enako visokega ali še višjega standarda za vse Zemljane, pri čemer se vedno misli predvsem na Zahod, vključuje obstoj neomejenih zalog energentov in drugih materialnih virov, neomejene vire prehranjevanja in posledično uničene biotske diverzitete, iztrebljene gozdove in mrtve oceane. Človeku s kančkom zdrave pameti mora obet neomejenega razvoja zveneti kot lažniv konstrukt, ki v resnici cilja na neomejeno rast zaslužka kapitalskim

elitam in ji družbena dobrobit ni mar. Laž, ki torej služi globalni prevari. Laž na škodo nas vseh, namesto da bi se celotno človeštvo usmerjalo v sonaravno sožitje, razumno skromnost, ki bi omejila neskončno in brezsmiselno uničevanje okolja, ki je že ogrozilo tudi človeško vrsto samo. Toda vrnimo se k začetnemu vprašanju, ali so arheologija in muzeji idejam nenehnega razvoja naklonjeni. Pogled v zgodovino stroke vedno pripomore k zjasnitvi situacije. V 19. stoletju so spričo naglega razvoja empirične znanosti postali muzeji pomembne in ugledne ustanove. Omogočali so poglobljene študije na obsežnih zbirkah naravoslovnega in umetniško-kulturnega gradiva v času, ko je bilo naravoslovne raziskave zaradi geografske ali časovne nedostopnosti težko izvajati. Tudi drugo dediščinsko gradivo in dokumenti so bili ob dragocenosti znanstvenega in umetniškega tiska ter ne vedno vsem dostopne kvalitetne fotografije dosegljivi predvsem v muzejih. Muzejske zbirke so v 19. in na začetku 20. stoletja dobile za razvoj znanosti izjemno pomemben status. Muzeji, ki so po družbenem prevratu francoske revolucije večidel prešli pod državo, so odsihmal odprli vrata javnosti. Z izdajanjem znanstvenih publikacij in dogodki so dokazali, da sodijo če že ne med raziskovalne ustanove, pa najmanj ob njihov bok. Eden takih, danes žal že domala pozabljenih muzejskih dogodkov se je odvijal v oxfordskem Prirodoslovnem muzeju junija leta 1860, komaj dobrega pol leta po izidu Darwinove razprave O izvoru vrst. Da bi razumeli pomen tega na videz niti ne posebej izstopajočega dogodka, je treba seči precej bolj nazaj. Preteklost, tako kot poznamo danes, je ustvarila arheologija, ki se je izvila iz povojev starinarstva in na začetku 19. stoletja postala znanstvena disciplina. Srednji vek skorajda ni poznal preteklosti, razen tiste biblične podobe negibne večnosti. Rimska, predvsem pa grška antika je skupaj z vsemi preostalimi civilizacijami starega veka šele čakala, da jih odkrije arheologija. Toda ker je še v 19. stoletju veljalo za znanstveno resnico, da je bil svet ustvarjen na predvečer 23. oktobra leta 4004 pred Kristusovim rojstvom, je z naraščanjem količine izkopanega gradiva naraščala tudi stiska z datacijami. Mnogi so, tudi na podlagi izkopanin, vedeli, da temu ni in ne more biti tako. Toda ker je tudi v znanstvenem svetu poveljevala biblična paradigma škofa Jamesa Usherja iz 17. stoletja, ugovora ni smelo biti. Nič ni moglo biti starejše od magičnega leta 4004 pred Kr. Nakar je udarila Darwinova študija o razvoju vrst in spodbudila srdit besedni boj med zastopniki kreacionističnega diskurza, ki niso videli nobene potrebe po razvojnih idejah, in zastopniki darvinističnega razvojnega nauka, ki so zaupali empiričnim dokazom. Oxfordski Prirodoslovni muzej se je izkazal za idealen kraj spopada. Njegova visokost škof Samuel Wilberforce je prezirljivo nagovoril svojega sogovornika Thomasa Huxleyja, da bi njemu bilo zelo nerodno, če bi bile

opice njegovi predniki. Huxley pa ga je gladko zavrnil, češ da bi se on še bolj sramoval, če bi ob tolikšni inteligenci in izobrazbi verjel takšnim nesmislom, kot je kreacionizem. Dogodek, odslej znan kot Oxfordska evolucionistična diskusija, je dvignil nekaj prahu, a bi sicer ne obdržal kakšnega posebnega pomena, če bi se evolucionizem ne uveljavil tako hitro. In to ne samo na področju biologije. Že desetletje zatem ga je na področje kulture razširil arheolog in muzealec Pitt Rivers. Evolucionistični princip ga je prevzel do te mere, da ga je uveljavil na muzejski postavitvi. Pitt Rivers, ki je v svoji poklicni vojaški karieri dosegel generalsko čast, je po tedanji navadi posedoval bogato zbirko arheoloških, etnoloških in drugih predmetov. Leta 1883 jo je preselil iz South Kesingstona na Oxfordsko univerzo. Arheološke predmete je na podlagi znanstvenega klasifikacijskega in tipološkega principa uredil sledeč evolucijskim načelom po stopnjah civilizacijskega razvoja. Najbrž ni treba posebej razlagati, da je evolucijsko načelo, ki je razkrivalo v prvi vrsti stopnjo tehnološkega razvoja neke družbe, implicitno odražalo tudi stopnjo njenega civilizacijskega razvoja in posredno tudi stopnjo intelektualne razvitosti njenih članov. Takšen pristop je zrcalil v rekonstruirano preteklost sodobna znanstvena merila razvitega zahodnega sveta in v skladu z njegovimi imperialističnimi in kolonialističnimi vrednotami omogočil rangiranje ljudstev med razvite ali nerazvite. Nerazvite, npr. prazgodovinske skupnosti, so domala stoletje dolgo označevali kot primitivne in zaostale družbe. Zaradi simbolne narave muzejskih razstav in človekovega načina kompleksnega dojemanja sveta pa se je evolucionistični model, uveljavljen za pretekle družbe, selil tudi v sodobje in omogočil, da se tudi manj razvite družbe tretjega sveta dojemajo kot primitivne in manjvredne. Če model postavimo v tedanji imperialistični diskurz, dobimo imenitno podobo več- in manjvrednega sveta, kjer so višje razvite družbe večvredne in zato upravičene do nadvlade – in predvsem do gospodarskega izkoriščanja v imenu razvojnega diktata. Četudi morda od začetka ni bilo tako zamišljeno, pa je v okviru kritičnega pretresa empirističnih znanosti očitno, da so arheologija in muzeji odigrali opazno vlogo v imperialistični politiki. In kot jo brez dvoma igrajo še tudi danes, še posebej, če se branijo prepoznati prefinjena pravila govermentalizma ali sodobnega upravljanja države, ki se opira na vladanje s posredstvom znanstvenih ekspertiz. Ni treba posebej poudarjati, da ekspertize pišejo (in so za to tudi plačani) znanstveniki. Učinek takega odločanja je mnogoplasten. Na eni strani se politiki vedno lahko sklicujejo na znanost, na drugi strani pa se lahko v primeru napačne odločitve (ki upošteva ekspertize prefinjeno manipulativno samo delno) celotni znanstveni skupnosti po potrebi zamašijo usta. Sčasoma pri večini otopi vest. Umakne se v varne zalive nevtralnega besedičenja

Shematičen in malce kritičen pogled na evolucijo človeške vrste (Vir: https://www.shutterstock.com/ image-illustration/cartoon-human-evolution-694413460)

ob priseganju na apolitičnost znanosti, čeravno je povsem jasno, da temu ni tako. Vse pogosteje se dogaja, da, namesto da bi znanstveniki svet glasno opozarjali na nevarnosti protinaravnega razvoja brez meja, sramežljivo in oportunistično molčijo. V postmoderni družbi je podobna naloga ozaveščanja javnosti pripadla tudi muzejem. Profesionalna muzejska etika narekuje v prvi vrsti odgovorno komunikacijo z javnostjo, kulturno in okoljsko ozaveščanje ter razvijanje kulturnih kompetenc. In tudi pri muzejih lahko opažamo, kako nekritično drsijo v nevtralne, politično korektne drže in se ogibajo resnih diskusij, kjer bi se (po naravi muzeja kot družbeno odgovorne ustanove) morali izreči v prid dediščine, dostopnejšega izobraževanja, kulturne in narodne identitete s ciljem boljšega sožitja. Vendar evolucionistični koncept, nekritično prenesen na področje kulture, ni edini, ki je prispeval k izkrivljenemu dojemanju preteklosti in sveta. Svoj delež so z nekritičnim, romantiziranim prikazovanjem podeželja prispevali tudi muzeji. Švedski učitelj Artur Haselius je sredi 19. stoletja z bolečino opazoval izginjanje švedske tradicionalne pokrajine zaradi naglo rastoče industrije. Rušili so podeželske dvorce, izginjala so celotna posestva s prebivališči in gospodarskimi poslopji in neprepoznavno so se spreminjale cele vasi. Neutrudno je zbiral tradicionalna oblačila in obrtne izdelke, ustanovil Etnografski muzej v Stockholmu (1873), vendar njegova prizadevanja niso zadostovala. Izhajajoč iz spoznanja, da je kulturna dediščina mnogo, mnogo več kot še tako dobro ohranjeno muzejsko gradivo, je na robu Stockholma ustanovil muzej na prostem, Skansen. Vanj je dal preseliti zgradbe iz različnih delov države, če je le bilo mogoče skupaj z lastniki,

Tallinin, Estonski etnografski muzej na prostem (Vir: https://www. getyourguide.co.uk/ tallinn-l394/tallinn-3-hourethnographic-museum-ofestonia-t107533/?utm_ force=0)

obrtnimi dejavnostmi in obrtniki, opremo in celo z domačimi živalmi. Haselius danes velja za utemeljitelja etnografije, Skansen pa je postal priljubljen model celostnega prikaza kulturne dediščine na prostem. Navkljub številnim zaslugam, ki mu jih brez kančke dvoma lahko pripišemo, pa se je s Skansnom utiril romantiziran, nerealen in nekritičen pogled na podeželje in kmečko prebivalstvo. V muzeju so bili predstavljeni predmeti, obrti in druge dejavnosti ter zgradbe v času pred industrijsko revolucijo. Vse je prikazano v idealizirani obliki, očiščeno in pospravljeno. O bolezni, smrti, revščini in socialnih stiskah ni sledu in prav tako ni industrijskih pridobitev, ki so tako kot povsod tudi na podeželju zasejale dobro in zlo. Skansen je ljudem vtisnil podobo podeželja v času »voza in konja«. »Oprana in dezinficirana« podoba podeželja brez tehnoloških pridobitev je bila anahronistična in brez pravega stika s sodobnostjo že v času nastanka Skansna, se pa še danes ponuja v mnogih muzejih. Za romantično muzejsko podobo pa tiči nevarna, skrita past. Prizori brez tehnoloških pridobitev delujejo na sodobnega človeka šokantno, tako prikazani ljudje pa izpadejo malce »zaostalo«. Iz konteksta resničnega sveta iztrgana podoba neke skupnosti je hkrati tudi odrezana od svojih v prostoru obeleženih tradicionalnih vrednot. V najboljšem primeru pa so le-te prikazane izkrivljeno, saj so tovrstne muzejske postavitve usmerjene zgolj na določene vidike, preostale zamolčujejo. Obiskovalce »precejena« podoba realnega življenja navda z občutkom, da svet preteklosti ni del našega realnega sveta in je kulturna dediščina predvsem stvar muzejev, vse drugo pa kot nepotreben strošek zgolj zavira razvoj sodobne družbe. Na drugi strani so take podobe kmečkega življenja v naših muzejih dolga povojna desetletja »namigovale« obiskovalcem na kmečki živelj kot o konservativnem,

nazadnjaškem družbenem razredu, ki zavira razvoj socialistične družbe. Povojni muzeji socialistične Jugoslavije so imeli izrecno nalogo služiti delavnemu ljudstvu in braniti pridobitve komunistične revolucije.5 Kmetom pa, se ve, te pridobitve niso pritikale.

Nostalgične pravljice in dediščinske vrednote Danes je drugače. Meje med podeželjem in mestnimi naselji so večidel zabrisane, tipske gradnje so izpodrinile tradicionalno, regionalno in celo mikrolokalno obarvano arhitekturo. Zaradi majavih, od tokov globalizacije dodobra spodjedenih identitetnih temeljev je čedalje opaznejše malikovanje izmišljenih, romantičnih podob preteklosti. Posebej škodljiv je pojav ponarejanja kmečke dediščine, ki temelji na romantiziranem, diznijevsko nostalgičnem konceptu »srečnih podeželanov«. Posledice takega, na videz nedolžnega doživljanja preteklosti se med drugim odražajo tudi v nenadzorovanih rušenjih tradicionalnih podeželskih hiš in gradnjah stavb bavarskega ali španskomediteranskega videza. Sem sodi tudi rast gradičev z obveznimi stolpiči z beneškimi balkoni in opremljanje okolice s palčki, smrkci in klopcami, ki toliko sodijo v slovensko kulturno krajino kot sedlo na kravji hrbet.

Muzeji v času kuge in velikega pohlepa Mnogi bodo pomislili, da so navedena stališča pretirana in da so tako arheologija kot muzeji prvenstveno v službi raziskovanja, varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Ozrimo se na kratko še k temu vprašanju. Kot že omenjeno, so sodobni muzeji zaradi velikih družbenih sprememb in globalnih identitetnih potreb pristali med mediji družbenega obveščanja. Se ve, postali so specifični mediji, ki delujejo na področju kulturne dediščine in komunicirajo preko muzejskih predmetov. Razstave so njihova specifična govorica, cilj muzejskega delovanja pa je ozaveščanje javnosti o nenadomestljivi družbenokulturni vlogi dediščine. Naloge muzejev se ne nanašajo več zgolj na raziskovanje s področja temeljnih znanosti, npr. arheologije, umetnostne zgodovine, etnologije itd., temveč prvenstveno na preučevanje navad muzejske javnosti, družbenih potreb okolja in na ustvarjanje temu ustrezne komunikacije, ki sega tudi na področje izobraževanja. Medijev pa ne naredi zgolj poročanje, kot se tega čedalje bolj boleče zavedamo ob slovenskih medijih javnega obveščanja. Ustvari jih šele humanistično poslanstvo, oblikovano 5

S. Janković (ur.). Muzeji Jugoslavije, Zveza muzejskih društev Jugoslavije, Beograd 1962.

na etičnih temeljih odprtega in ustvarjalnega kriticizma. In če za katerega od medijev to velja, so to v prvi vrsti muzeji. Letošnje leto se bo trajno zapisalo v naš in naših zanamcev spomin. Če bi živeli v času manj razvite medicine in tehnike, bi ne mogli skozi aparature opazovati ubijalskih virusov in ne širiti njihove podobe prek medijev na najbolj oddaljene kotičke Zemlje. Nalezljivi bolezni, pa kakršnakoli že je, bi preprosto rekli kuga. Nekoč je imel izraz kuga močan metafizični prizvok. Pojasnjevali so jo z delovanjem zlega duha ali božjo jezo in kaznijo za grehe, danes zmore znanost relevantne odgovore skoraj na vse. Edino, česar znanost in tehnologija ne zmoreta, so odgovori na bistvena življenjska, filozofska vprašanja o smislu življenja in resnici. In tako smo si v primerjavi s temnim srednjim vekom na koncu primorani priznati, da preživljamo čas kuge na podoben način, kot so ga nekoč. S strahom in negotovostjo in z veliko potrebo po bližini sočloveka, ki bi nam zmogel z neko mero lastnega strahu odpreti oči za bistvo življenja. Za majhnost in neznatnost človeškega bitja. Za minljivost in smrt. Da je to neskončno boleče sprejeti sodobnemu človeku, je najbolj kriv njegov egocentrizem. To so tudi vzroki, da postane družbena vloga dediščine kot stvaritev skupnosti terapevtska. Dediščina je svojevrsten florilegij, cvetober človekovanja v preteklosti, ki na čisto poseben način omogoča še živečim uziranje vase. S tisoči zgodb, skritimi v predmetih, pokrajini in usodah ljudi, ki so nekoč živeli na istem koščku Zemlje, razkriva danes povsem izrinjeno hezihastijo ali mir srca, ki ga ni mogoče doseči brez osvoboditve od smrti. Beg pa ni osvoboditev, je zanikanje. Osvoboditev prinaša soočenje in sprejetje lastne minljivosti. Minljivosti kot temeljne lastnosti vsega živega.

Gorenjski muzej, Kostnica (Vir: https://www. gorenjski-muzej.si/lokacije/ kostnica/?lang=en)

Zasuk v svojo lastno notranjost omogoča, da doživimo svet kot lupino, ki lahko zagotavlja udobnost, varnost in »normalnost«, ni pa vedno tako. Čas kuge nas neusmiljeno sili v zaziranje v bistvo stvari in ne nazadnje v sprejemanje lastne minljivosti, kar omogoča preživetje vrste. Kajti vse dokler ne doživljamo ljudi iz dežel tretjega in vsega preostalega sveta kot del lastnega bivanja, dokler obubožanega sveta in lakote ter skrajnih stisk preganjanih ne sprejmemo kot svojih lastnih, ne Rožni venec iz enega od novoveških grobov, odkritih moremo dojeti realnosti sodobnega pri farni cerkvi v Kranju, 18. stol., Gorenjski muzej časa. Morda se v resnici to ne more Kranj. (Foto: T. Lauko) zgoditi, vse dokler tudi nas ne izvrže preizobilni svet iz varnih lupin in nas naplavi med osamljene, zapuščene, bolne in (zaradi velike skrbi za našo lastno varnost) prepuščene umiranju v samoti. V tem intimnem soočanju z minljivostjo smo na las podobni prednamcem iz časa justinijanske ali katerekoli druge kužne bolezni v preteklosti. Strah nas je, umikamo se v osamo in hkrati hrepenimo po bližini, prijaznosti in sprejetosti. Hlepimo po toplini človeške bližine, ki edina osmišlja človekovanje. Želimo pozabiti na svoj upravičeni strah in hkrati o njem govoriti, z drugimi deliti svoje lastne izkušnje, občutke in počutke. Strah pred smrtjo je dal pečat vsem kužnim časom. Sodobna družba je misel na konec življenja in smrt izrinila iz vsakdanjega življenja. Toda minljivost je bistvo vsega živega in pred tem ni mogoče pobegniti. O tem najbolj pristno izpričuje dediščina. Čas kuge je čas pripovedovanja najbolj osebnih zgodb o človeških slabostih, o strahovih in o človekovanju kot o svojevrstni, docela nepredvidljivi odisejadi. Muzeji, ki ne govorijo z »jezikom« empirične znanosti, zmorejo sobivati v dialogu s preteklimi in bodočimi generacijami, ne da bi ob tem puščali sodobni svet ob strani. Z opredmetenimi zgodbami povezujejo pretekli in prihodnji svet. Zgodbe imajo moč navdajati ljudi z zavedanjem, kako odrešujoča je lahko minljivost, kot tudi z upanjem v moč nenehno porajajočega se novega življenja. Muzeji v času kuge govorijo o kugah, smrti in življenju, ki je vedno našlo pot v prihodnost. Vlivajo ljudem upanje in zaupanje v same sebe ter v skupnost.

Velike kuge v antiki in kaj se lahko iz njih naučimo V času kuge pa nas bolj kot sicer zanimajo vzroki za njen pojav. Dediščina nam lahko postreže s številnimi pričevanji, ki zaradi časovne distance omogočajo širše razumevanje. Prav tako so pojavi kužnih bolezni razumljivejši, če se jim približamo v širšem geografskem kontekstu in v luči podnebnih sprememb. Domala vsi poznamo pomen, dobo in obseg rimskega cesarstva, le malokdo pa je seznanjen s podnebnimi razmerami, ki so pripomogle k njegovemu gospodarskemu razcvetu. Rim je bil po mitološki pripovedi ustanovljen leta 753 pred Kr. Iz neznatne blatne vasice se je v naslednjih stoletjih razvil najprej v pomembno vojaško silo na Apeninskem polotoku. Že v 2. stoletju pred Kr. je premagal Kartagino, sredozemsko pomorsko velesilo, se razširil v Grčijo in na Bližnji vzhod ter si podredil Španijo in prodiral na sever v Galijo. To je zgodovinsko gledano čas pozne rimske republike, ki se je z zavzetjem Egipta leta 30 pred Kr. iztekla v zgodnje cesarsko dobo. V klimatskem smislu velja za eno najbolj ugodnih, govorimo celo o rimskem klimatskem višku. Splošno mnenje se nagiba k temu, da bi v drugačnih podnebnih pogojih rimski imperij ne doživel takšnega razcveta. V predzadnjem stoletju pred iztekom tisočletja je skokovito narastlo število naselij na Apeninskem polotoku. Zaradi imperialistične politike Rima je sledil velik posek gozdov na Apeninskem polotoku. Les je bil potreben za ogrevanje, za številne metalurške in lončarske delavnice, za impozantno gradnjo rimskih mest, predvsem pa za močno bojno ladjevje. Spopad za Sredozemsko morje je bil neusmiljen, zmagal je tisti, ki je imel močnejše bojno ladjevje. Gozdovi so se krčili tudi zaradi širjenja obdelovalne zemlje za vzgojo žita, vinske trte in oljke. V času rimskih kraljev in dobi republike, med 8. in 2. stoletjem pred Kr., so bila sredozemska poletja hladna in zime vlažne, deževne. V zgodnje cesarskem času, po cesarju Avgustu, začetniku rimskega imperija imenovanem tudi avgustejska doba (27 pred do 14 po Kr.), pa je bilo občutno topleje in manj vlažno. Rimski naravoslovec in enciklopedist Plinij Starejši poroča, da na severu Italije rastejo oljke in vinska trta, kjer jih prej ni bilo. Iz raziskav ostankov lončarskih delavnic v Goriških brdih sklepamo, da so tedaj tudi v Vipavski dolini uspevali oljčni nasadi. Obdobje tega izjemno ugodnega klimatskega optimuma označujejo izginotje ledenikov, velika vlažnost, posebej v afriškem in vzhodnem delu sredozemskega pasu, in sorazmerna velika podnebna stabilnost. Rimljani so svoje cesarstvo dojemali za brezmejno ali kot se je zapisalo Vergiliju imperium sine fine. Rimski imperij, pri čemer mislim na širše območje pod vplivom rimskega imperija in ne le nadzorovanega ozemlja rimskega cesarstva, je bil prepreden s potmi po suhem in morju, ki so povezovale Rim preko Afrike in

Bližnjega vzhoda tudi z Indijo, Kitajsko in vodile celo v Vietnam in Indonezijo. Z vzhoda, predvsem z območij tropov, ki so naravni inkubator vseh mikrobov, pa so se kmalu razširile do tedaj neznane kužne bolezni. Znotraj imperialnih meja pa je bila pomemben faktor prenosa kužnih bolezni rimska armada. V času zgodnjega cesarstva je obsegala 28 legij redne najemniške vojske in prav tako veliko ali še večjo pomožno vojsko. K temu je treba dodati mornarico in cesarjevo gardo občutne velikosti. Ocena se giblje okoli 250.000 mož, ki jih je stalno spremljala najmanj enako velika množica civilnega prebivalstva. Za primerjavo, nekdanja jugoslovanska armada je štela 207.000 mož. Čeravno je bila rimska vojska odlično vzdrževana, skrbno hranjena in disciplinirana, je zaradi nenehnih premikov po geografsko in kulturno zelo raznolikem prostoru rimskega cesarstva ter zaradi obsežnega spremstva civilistov predstavljala stalno nevarnost za prenos in širjenje bolezenskih klic. Druga tempirana biološka bomba so bila antična mesta. Rimska okupacija je v mnoge dele sveta na zahodu razširila urbana središča, medtem ko so na vzhodu mesta obstajala že dolga tisočletja prej. Kultura bivanja večine mestnega prebivalstva pa je bila navkljub impozantnim vodooskrbnim gradnjam in veličastni kanalizaciji na zelo nizki ravni. Posebej je to veljalo za najrevnejše prebivalstvo, ki se je zaradi kolonialne politike razlaščanja zemlje množično zlivalo v Rim in druga mestna središča, kjer so živeli v bednih družbenih in higienskih razmerah. Urbs, kot se je imenovalo glavno mesto Rim, je imel kar 1,5, na višku svoje moči pa morda celo 2 milijona prebivalcev. Prebivalstvo je bilo dobro preskrbljeno z osnovnimi prehrambnimi izdelki, za kar je preudarno in politično preračunljivo skrbela rimska politična elita. V starem Rimu je izstopala izjemna organizacija oskrbe s prehrambnimi izdelki ali t. i. annona civica. Obstajali so seznami odraslih moških prebivalcev mesta Rima, frumentationes, ki so imeli pravico do 33 kilogramov brezplačnega žita mesečno. V mestu je bilo kar 45 posebej označenih točk za razdeljevanje zastonjskih in subvencioniranih prehrambnih izdelkov po imenskih seznamih 200.000 upravičencem. Letno so samo v mestu Rimu razdelili okoli 30 milijonov modijev žita, kar približno odgovarja 200.000 tonam, in okoli 7,5 milijona litrov olja. Mesto je premoglo ogromna granaria, skladišča za žito in druge prehrambne izdelke. V sodobno opremljenem rimskem pristanišču za rečne tovorne ladje je bilo prostora za 800 ladij po 250 ton nosilnosti, ki so služile samo za transport prehrambnih izdelkov za mesto Rim. V namen stalne oskrbe so bila tudi vsa velika mesta v Sredozemlju opremljena z modernimi pristanišči, kamor so pritekale reke blaga za urbs in rimsko armado. Prevoz z ogromnimi tovornimi ladjami je povezoval celotno Sredozemlje. Potekal

Administrativna, politično-vojaška struktura zgodnjega rimskega cesarstva: označene poti kažejo tudi glavne trgovinske povezave. (Vir: https://www.historylearningsite.co.uk/ancient-rome/ancient-romeand-trade/)

je večidel na račun države, ki je subvencionirala prehrambno oskrbo, najemala ladje pri zasebnikih, gradila ceste in tržnice po imperiju ter plačevala prevoze v mestna mravljišča. Vse za dobro imperija in v zameno za politični mir. Seveda so dobre prometne povezave spodbujale tudi živahno trgovino zasebnikov, izjemen razvoj obrti in neslutene tehnološke inovacije posebej v stavbarstvu, pri gradnji cest in vodovodov. Navkljub vsemu pa ne moremo spregledati, da politični mir in navidezna socialna skrb nista bila edina cilja. Gibalo vsega je bil dobiček, ki je na račun države in obsežne zemljiške posesti nemoteno pritekal v žepe najbogatejših. Senatorski razred je posedoval večino najboljše plodne zemlje širom cesarstva. Tako je bila npr. v 2. stoletju po Kr. provinca Prokonzularna Afrika (današnja Tunizija, vzhodna Alžirija in zahodna Libija) skoraj celotna v lasti dveh najpomembnejših rimskih družin. Sever Afrike je bil zaradi ugodnih klimatskih razmer kmetijsko izredno razvit. Lastniki velikanskih posesti so z aktivnim odločanjem v senatu vplivno soodločali o gradnji mreže cest in pristanišč, danes bi rekli o gradnji infrastrukture na državne stroške. Z ladjami, najetimi od države, so prevažali večidel lastno žito žito iz Kartagine, Aleksandrije in Cirenajke v Rim ter druga cesarska središča. S subvencioniranimi prehrambnimi izdelki, t. i. annono, so redno oskrbovali tudi številno cesarsko armado. In kovali velikanske dobičke. Razvoja cesarstva, kot se je zdelo, ni bilo mogoče ustaviti, v resnici to slepo zaverovanost, ošabno prevzetnost Rimljanov najbolje odražajo že navedene Vergilove besede imperium sine fine.

Tri velike kuge antične dobe Iz časa rimskega cesarstva je zgodovinsko najbolj poznan primer kuge iz obdobja vladavine cesarja Marka Avrelija, ki je morila med letoma 165 in 180 po Kr., domala istočasno z vojnami proti Markomanom onkraj Donave. Po tedanji vladarski hiši se imenuje antoninska kuga. Med vojno rimske armade s Perzijci na Bližnjem vzhodu, danes bi temu rekli med iraško invazijo, so germanska plemena s prostora današnje Češke in Slovaške vdrla čez Donavo. Oplenila so vso deželo od Epira do Dalmacije in Severne Italije skoraj do Verone. Prebivalstvo je grozovito trpelo, tisoče so odpeljali v suženjstvo. Vojska se je nemudoma vrnila z vzhoda, glavnina je priplula v Akvilejo, današnji Oglej, od koder je čez naše kraje krenila proti Donavi. S prihodom vojaštva se je razširila kuga. V cesarskem spremstvu je bil tudi Galen, najslavnejši zdravnik antične dobe. Podrobno je opisal simptome bolezni, ki se je hitro širila in zdesetkala prebivalstvo v cesarstvu do te mere, da je moral cesar v vojsko vpoklicati celo tolovaje in druge kaznjence ter celo sužnje. Po opisih sodeč je šlo najverjetneje za črne koze. Ocena smrtnih žrtev sega od 7 do 8 milijonov, kar je bilo za državo z okoli 50 milijoni prebivalcev velikanski udarec. K naglemu širjenju bolezni in katastrofalnemu številu žrtev je brez dvoma pripomoglo uničenje, ki so ga prinesli plenjenja in vojni spopadi ter posledično izstradano in telesno močno oslabljeno prebivalstvo. Leta 240 po Kr. je v rimskem imperiju ponovno kosila kuga. Po imenu poročevalca jo zgodovinarji imenujejo Ciprijanova kuga, sledila je veliki suši. Podnebne spremembe so ob gospodarskih in političnih krizah imperija posredno močno vplivale na pomanjkanje hrane in oslabelost življa. Bolezen je imela lahko delo, vendar tudi v tem primeru ni šlo za pravo kugo, temveč najverjetneje za epidemijo vodenih koz. Črna ali bubonska kuga pa je udarila z vso močjo v času bizantinskega cesarja Justinijana, ki je vladal med letoma 527 do 565. Bolezen se je razširila z žitnimi ladjami iz Egipta. Najprej se je leta 541 pojavila v Peluziju v severnem Egiptu, nato je izbruhnila po vseh pristaniških mestih vzhodnega Sredozemlja in se od tam naprej širila v notranjost Srebrna zaponka z vloženimi poldragimi kamni Evrope, na Bližnji vzhod in v Perzijo. almandini in s pozlato, odkrita na Lajhu, 6. stol., Janez iz Efeza in Evagrij Sholastik, ki Gorenjski muzej Kranj. (Foto T. Lauko)

Josse Lieferinxe, sveti Sebastijan prosi Jezusa za milost življenja grobarjev, ki so pokopavali umrle v času justinijanske kuge, slika je nastala v letih od 1497–1499. (Vir: https:// en.wikipedia.org/wiki/ Plague_of_Justinian#/ media/File:Plaguet03.jpg)

mu je kuga pobrala ženo in otroke, sta natančno opisala potek bolezni. Na podlagi opisov je moč prepoznati značilnosti bubonske kuge, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis. Prenašajo jo bolhe s podgan črne vrste, razširjenih predvsem v Aziji. Podgane so se »redile« v obsežnih cesarskih žitnicah in se s tovornimi ladjami selile po pristaniščih. Prokopij, znameniti kronist z Justinijanovega dvora, v svojih zapisih omenja, da je bolezen v Konstantinoplu pokosila vsak dan po deset tisoč ljudi. Številka je verjetno močno pretirana, pretresljivi pa ostajajo njegovi opisi kupov razpadajočih trupel po mestnih ulicah, ki jih ni bilo več kam pokopati. Kuga je opustošila tudi podeželje, žetev na poljih je ostala nepožeta in sledila je huda lakota. Sestradani in izčrpani ljudje so postali lahek plen bolezni. Sledil je še hujši udar kuge, ki je pobral od tretjine do morda celo polovice evropskega prebivalstva. Mnogi raziskovalci menijo, da je bila justinijanska kuga najhujša v zgodovini. S sodobnimi genskimi raziskavami je bilo moč ugotoviti istost bolezenskih klic na skeletih za kugo umrlih na Kitajskem in v Nemčiji. Iz Azije se je bolezen razširila čez osrednjo Azijo na Bližnji vzhod in v Sredozemlje. Sočasno namreč beležimo tudi velike premike ljudstev iz osrednje Azije proti Evropi. Ena od domnev je, da

Ostanki bazilike v Filipih, Grčija, zgrajene v zahvalo za konec justinijanske kuge. (Vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/5a/)

jih je k množičnim selitvam prisilila dolgotrajna suša. Izpad žitnega pridelka, ki je brez dvoma razredčil tudi podganjo zalego, pa je najverjetneje prispeval k temu, da se je kužni mikrob prilagodil na novega gostitelja, tj. na človeško vrsto. Velika justinijanska kuga se je polegla šele 549. leta, v manjših ali večjih zamahih pa je kosila še vse do srede 8. stoletja. Izmučeni preživeli so konec obeležili tudi z zahvalno gradnjo bazilike v grških Filipih.

Veliko vprašanj in le malo (zanesljivih) odgovorov Iz naštetih primerov najbolj znanih kužnih bolezni v antiki se ponuja več vprašanj in bolj malo zanesljivih odgovorov. Prvo vprašanje se glasi, kako so izbruh kužne bolezni in spremembe vremena povezani. Ko se zaradi posledic dolgotrajne suše in izpada letine število primerkov živalskega gostitelja dramatično zmanjša, mikrobi preskočijo (se prilagodijo) na novega gostitelja. V našem primeru povzročijo slabe letine žita, ki je osnova podganje hrane, preskok yersinije pestis s podgan na ljudi. S tem je začarani krog sklenjen in zažene bliskovito širjenje bolezni med izstradano prebivalstvo. Velika umrljivost privede do pomanjkanja delovne sile, polja ostanejo

neobdelana, sledijo nadaljnja obdobja lakote, kar privede do imunske izčrpanosti prebivalstva, ki zlahka podlega napadom mikrobov. Drugo vprašanje se nanaša na selitve ljudstev in padec Zahodnega rimskega cesarstva leta 476. Poznamo najmanj 50 različnih teorij, ki bolj ali manj prepričljivo razlagajo propad velikega imperija. Vprašanje klimatskih sprememb je eno tehtnejših. So pognale celotna ljudstva proti zahodu obsežne podnebne spremembe in dolgotrajne suše z lakotami v osrednji Aziji? Kakorkoli, tudi tu se ponuja podoben odgovor. Razpad rimskega državnega sistema zaradi hudih notranjih ter zunanjih kriz in dolgotrajne vojne so privedli poleg vsega tudi do opustošenja polj, pomanjkanja žita in sestradanega prebivalstva. Prazna polja so povzročila množično selitev glodalcev (in z njimi mikrobov) v mesta, pospešila njihovo širitev z ladjami in prometom in nazadnje omogočila množičen izbruh kuge. Tretje vprašanje se nanaša na samo naravo mikrobov, ki sodijo med najstarejša zemeljska živa bitja, prilagojena, da živijo na gostitelju. Vsepovsod so in ni se jih mogoče ubraniti, posebej nadležni so, ko jih zunanje okoliščine prisilijo k spremembi svojih »navad« in v zamenjavo gostitelja. Človekova naravna obramba pred njimi so sluznice in koža. Večja kot je človekova telesna odpornost, bolje jo v spopadu z nevidno zverino odnese. Zelo poučna je tudi kratka zgodovina, danes bi rekli cv bakterije Yersinia pestis. Pojavila se je pred 55.000 leti, domnevno se je izvila iz veje mikrobov TBC. Pred 1500 leti je evoluirala iz enzootične oblike, ki gostuje na živalih, v endozootično obliko na ljudeh. Justinijanska bakterija je gensko enaka kot tista, odkrita na skeletnih ostankih iz kitajskega Tjanšana iz okoli leta 180 po Kr. V 4. stoletju je kuga pustošila po Kitajski, v 5. je že bila v Edesi ob Črnem morju, v 6. v Aleksandriji in v 8. stoletju uničuje po Indiji. V justinijanski kugi je umrla okoli tretjina prebivalstva. Izčrpanost Bizanca je omogočila prodor germanskih Langobardov v Italijo in invazijo Arabcev v Sredozemlje. V ozadju zlahka prepoznamo usodne spremembe podnebja, kot so npr. že omenjene velika suša v osrednji Aziji in posledične okoljske spremembe, ki so zdesetkale populacijo primarnega gostitelja in prisilile mikrob v adaptacijo na novega gostitelja. Ni mogoče prezreti, da so pri vsem tem pomemben, če ne morda najpomembnejši dejavnik človekove navade. V prvi vrsti so to množična potovanja, v primeru rimskega cesarstva živahni trgovinski stiki, obsežni premiki armade in pri justinijanski kugi premiki ljudstev. Sledijo gosta naseljenost v mestih, velika nehigiena in telesna zanemarjenost, kot tudi oslabelost in posledična neodpornost. Krivec? Seveda smo ljudje močno nagnjeni k temu, da iščemo krivce drugod in ne pri sebi, zato je prav, da si postavimo še četrto vprašanje: Kdo je veliki krivec

za kužne bolezni? Na podlagi primerov iz antike lahko na prvo žogo okrivimo prenaseljenost, slabo higieno, podgane in seveda viruse. Pravzrok, veliki božanski praoče pa se skriva na oddaljenem Olimpu. Prikaže se le, če ga imenujemo s pravim imenom: pohlep po dobičku. Ali kot so modro rekli stari Latinci, radix omnium malorum est cupiditas ali po naše, korenine zla so v človeškem pohlepu.

Korenine zla so v človeškem pohlepu Največ je pri brskanju po preteklosti gotovo vredno to, da nam omogoči vpogled in razumevanje sodobnih dogodkov. Rimski imperij je temeljil na veliki zemljiški posesti. Intenzivno poljedelstvo je bilo usmerjeno v pridelavo znamenite sredozemske trojke žita, vina in olja. Celotne pokrajine – najbolj poveden je primer severne Afrike – so bile preoblikovane v monokulturna polja in nasade. Brezobzirno so izkoriščali ne le zemljišča, temveč vse naravne vire, gozdove, rudnike, živalske vrste, npr. za gladiatorske boje v arenah so iztrebili nekatere vrste zveri, in predvsem so izžemali človeško silo. Suženjstvo je bilo železen temelj imperija in osvajalne vojne so bile glavno sredstvo dobave suženjske delovne sile. Dnevno so prodajali sužnje na velikih trgih v deset tisočih. Še več! Že površen pogled na politične razmere v zgodnjem cesarstvu pokaže, da so kot posledico surovega prilaščanja posesti malih kmetov v severni Italiji pognali iz domov sto tisoče malih kmetov. Ti so se zatekli v Rim, ki je postal pravo leglo revnega prebivalstva brez dohodkov. Ker so imeli samo otroke, so jim rekli proles, tisti, ki rodijo, od tod izraz proletarci. Politični mir pa je bilo treba kupovati s kruhom in igrami. Ker še danes vsi uspešni »menedžerji« vedo, da se mora »nakup« izplačati, so rimski senatorji že na začetku obrnili politično igro sebi v prid. Velikanski prihodki so pritekali iz rimskih provinc in njihovih veleposesti, usmerjenih v pridelavo ogromnih količin prehrambnih izdelkov. Te so razdeljevali mestnemu prebivalstvu in oskrbovali armado na stroške države in v svoj znatni dobiček. Po nekaj stoletjih je »razvoj« rimskega imperialnega sistema začel pešati. Zmanjkalo je suženjske sile. Prišle so podnebne spremembe, k čemur so morda pripomogle tudi velike kmetijske površine z monokulturami. Pritisnila so azijska ljudstva na vrata cesarstva. Izpridil se je nekoč sijajni politični in gospodarski sistem. Ko je proti koncu bilo prebivalstvo čedalje bolj prepuščeno na milost in nemilost usodi, so udarili visoki davki koruptivnih oblastnikov. Mar nas našteto nehote ne opomni na sodobne razmere na Zahodu? Kako zelo so nam znana prenatlačena mestna središča, slabe higienske razmere, npr. kitajska mesta, slumi, izkoriščanje suženjske delovne sile v pehanju za dobiček, iztrebljanje živalskega in rastlinskega sveta, nasadi monokultur grozljivih razsežnosti, ki jih

Triumf smrti, opomin na kugo iz začetka 15. stoletja, freska nastala ok. 1441-1446, Galerija Regionale, Palermo (Vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/f9/Trionfo_della_ morte%2C_gi%C3%A0_a_palazzo_sclafani%2C_galleria_regionale_di_Palazzo_Abbatellis%2C_ palermo_%281446%29_%2C_affresco_staccato.jpg )

nekateri imenujejo kar zelene puščave. In z druge strani, prikrivanje izkoriščanja naravnih virov do onemoglosti okolja in prebivalstva, čeprav bi zanesljivo bilo mogoče razviti tehnologije z manj nevarnimi energenti. Mar niso naša množična potovanja, predvsem pa cenena nabava nesmiselnih, poceni in brezvrednih industrijskih izdelkov privedla prometne razmere do skrajnosti? In nenazadnje nazadnje, v pehanju za brezmejnimi in predvsem neupravičenimi zaslužki je sodobna hedonistična družba potisnjena v telesno in umsko otopelost ter posledično tudi v nerazumno, samomorilsko zanemarjanje osnov zdrave telesne dejavnosti. Posledice so na dlani: naraščanje neodpornosti zaradi slabih prehrambnih navad, uživanja poceni in nezdrave hrane, pretirane in največkrat neupravičene uporabe zdravil in vse slabših gibalnih navad. Psihologi nemočno ugotavljajo, da še nikoli nismo živeli tako dobro in še nikdar niso bili ljudje tako

nesrečni. Grozljiva je podobnost splošnega dušnega stanja ljudi po pustošenju vojn in napadov roparskih ljudstev. Splošna letargija in neodpornost prebivalstva, predvsem mestnega. Da bi bila ironija še večja, to pot ne zaradi pomanjkanja, temveč zaradi izobilja neprimerne in škodljive hrane. Tudi uničevanje naravnega okolja in odmiranje živalskih vrst, čemur sledijo hitra prilagajanja mikrobov, niso brez pomena, saj prisiljuje mikrobe k iskanju novih gostiteljev. Ni da bi pretiravali s primerjavami, pa vendar velik del človeštva s svojimi nezdravimi navadami, lenobnostjo in posledično slabo telesno kondicijo, z gosto poselitvijo in dobrimi prometnimi zvezami ter s prenasičenostjo medikamentov zaradi njihove neprimerne rabe predstavlja idealen plen za mikrobe. Lahek plen pa je tudi izstradana polovica našega sveta. Po treznem premisleku lahko sklenemo, da so mikrobi vsake vrste presneto nevarna stvar, kar dokazujejo pomori velikih razsežnosti te ali one kužne bolezni. Ni se jim mogoče izogniti, ker so praprebivalci Zemlje. Da je preventiva boljša kot kurativa in da vključuje skrb za dobro telesno odpornost, kar v naših časih pomeni zdrav način prehranjevanja in dobre gibalne navade in skrb za tiste, ki živijo slabše. Najpomembnejša pa je hkrati tudi najtežja naloga. Nanaša se na posameznika in celotno človeštvo: zaustaviti neustavljiv pohlep po dobičku, ki žene v nečloveško izkoriščanje okolja do nevzdržnosti, še preden nas bodo kužne bolezni, torej mikrobi, »disciplinirali« in »prisilili« v spoštljivo sožitje s samimi seboj in z naravo. Od vsega se je najbolj bati, da bomo v epidemiološki stiski zamenjali cilj za sredstvo in se, namesto da bi se posvetili kakovosti skupnega življenja, do smrti izčrpali v boju proti njegovi temeljni lastnosti, minljivosti. Kot predstavnike inteligentne, visoko razvite, pa vendar umrljive vrste bi nas mnogo bolj kot dolžina morala skrbeti smiselna kakovost našega (skupnega) življenja.

Valičevi dnevi, kulturna dediščina in vrednote našega vsakdanjega okolja Jelka Pirkovič, ugledna dediščinska strokovnjakinja, razlaga proces interpretacije in prezentacije dediščine v luči dediščine kot nosilke osebnih in družbenih vrednot. Poudarja pomen razvijanja kulturne kompetence, s čimer označuje ozaveščenost ljudi o nezamenljivem družbenem pomenu dediščine kot kvalitete življenjskega okolja. V širšem smislu to pomeni spoštovanje lokalne, nacionalne in evropske dediščine ter zavedanje njenega položaja v svetu, uživanje v umetniških delih in uprizoritvah ter izražanje lastne kreativnosti z različnimi mediji. Pirkovičeva tudi opozarja, da dobro poznavanje lastne kulture in razvit občutek lastne identitete omogočata odprt in spoštljiv odnos do drugih kultur. Pozitiven

Staroslovenski ostrogi iz Bašlja, 9. stol., predmeta je pridobil Gorenjski muzej iz zasebne zbirke D. Prešerna. (Foto L. Jaklič)

odnos se ob tem kaže tudi v kreativnosti, umetniškem ustvarjanju in sodelovanju v kulturnem življenju.6 Z ozirom na družbeno vlogo sodobnih muzejev - medijev je postala njihova najpomembnejša naloga ozaveščanje javnosti o dediščini kot nosilki osebnih in družbenih vrednot in omogočanje pridobivanja ter večanja kulturnih kompetenc. Če se v tej luči ozremo na desetletje Valičevega arheološkega dne, lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da so v kar največji meri služili prav tem namenom. V luči nove arheološke veje arheologije za javnost smo predstavljali aktualne vsebine, seznanjali smo z najnovejšimi raziskavami, spoznanji in odkritji, z novo tehnologijo, predstavljali smo izbrane vsebine in predmete v najrazličnejših interpretativnih kontekstih, širili znanje in spodbujali k doživljanju občutljive, kompleksne in znanstveno zahtevne arheološke dediščine. S predstavljanjem zanimivega gradiva smo spodbujali veščine branja predmetov. Želeli smo, da bi ljudje razumeli arheološki in muzejski predmet znotraj izbranega konteksta. S predavanji, z razstavo predmetov v priložnostni vitrini smo se trudili osvetliti predmet kot dokument in vir znanja, kot pričo nekega življenja, navad, ekonomije, politike, tehnologije in verovanj v nekem oddaljenem času. »Branje« predmetov širi pogled na preteklost, hkrati pa nam preteklost približuje, ker omogoča razpoznavati istost človeka v preteklosti in sodobju. Še več, omogoča prepoznavanje smisla v stvareh. Spodbuja h kreativni rabi dediščine, ohranjene v lastnem okolju, npr. doma. Angleški arheolog Jan Hodder duhovito primerja 6

Jelka Pirkovič, Accessibility of Heritage, a source of cohesion and identity in Europe. Carnets Herein / 1, Awareness-raising and communication, 2021, str. 113–126.

V. Perko na mitološko pripovedovalskem večeru pred Mitrejevim spomenikom na Ptuju, 26. 8. 2020 (Foto A. Nestorović)

interpretacijo arheološkega gradiva z dialogom, z nikoli končanim dobrim pogovorom, kjer lahko obiskovalec muzeja in izbrani predmet kot sogovornika še vedno kaj dodata. Hoddarjev komentar odpira pomemben razmislek o vlogi javnosti, ki je kompetentna in željna sprejemati dediščino kot vrednega sogovornika, kot svetovalca in kot nenadomestljivega učitelja. In drugič, opozarja nas na moč dediščinskega predmeta, ki ob občuteni interpretaciji v resnici lahko postane sogovornik. Naloge muzejev, začrtane v tem smislu, lahko torej prepoznamo kot dvojne: spodbujati javnost k pridobivanju kulturnih kompetenc in vse moči usmeriti v interpretacijo, ki je predpogoj uspešne komunikacije. Širše gledano, dediščina je odlično orodje socialne kohezije in aktivnega državljanstva. Ob vsakem Valičevem dnevu smo izdali knjižico povzetkov s številnimi fotografijami. Knjižice so vsakokrat pošle. Predstavili smo izbrane predmete v priložnostni vitrini meseca, pogosto kar v prostoru, kjer so se predavanja odvijala, in spodbujali k strokovni diskusiji ter medsebojnemu dialogu v konceptu vseživljenjskega učenja. Obudili smo spomine na naše učitelje, na profesorje Jožeta Kastelica, Staneta Gabrovca, na edinstvena dr. Paolo in profesorja Josipa Korošca in mnoge druge, ki so s svojim delom postavili temelje sodobni arheologiji in muzealstvu. Poklonili smo se spominu na velikega prijatelja arheologije, televizijca

Jadrana Sterleta. Povabili smo ugledne strokovnjake s področja arheologije in muzealce, spodbudili smo mlade k sodelovanju. Medse smo sprejeli zasebne zbiralce in skušali odkriti pomen zasebnih zbirk za muzeje. Odprli smo boleče diskusije o uničevanju arheološke dediščine. Opozarjali smo na rabo razumljivega jezika v komunikaciji. Pri svojem početju smo razveselili tiste, ki se trudijo za dialoškost, in močno razjarili samodržne. Trudili smo se za brisanje ostrih meja med posameznimi temeljnimi strokami, nismo se branili zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev in javnosti smo dali čutiti, da je dediščina, tako naravna kot kulturna, ena sama. Da je krhka in neizmerno dragocena in da si zasluži, da jo ohranjamo. Te zahtevne in kompleksne naloge pa dandanašnji ni več moč opraviti brez dejavnega vključevanja javnosti, pri čemer ima še posebno nalogo lokalna skupnost. V imenu vseh, ki so z nami delili svoje znanje, nam omogočili vpogled v nove arheološke in muzejske pridobitve in nas obogatili z nesebičnim druženjem, se moramo najprej zahvaliti naši zvesti publiki, ki na Valičevem arheološkem dnevu nikoli ne umanjka. Kaj naj rečem ob jubileju, ki hkrati tudi zaokroža in zaključuje moje muzejsko delo? Morda bo najbolje, če se ponovno obrnem k starim Latincem in z njihovimi besedami zapustim oder:

Errare humanum est, in errore perservare stultum. »Človeško se je motiti, neumno pa je vztrajati v napakah.«

Rok Humerca

Topografski pregled Dežele

Radovljiška kotlina oz. z drugim imenom Dežela je večinoma ravninski prostor med Mostami pri Žirovnici na severu in Radovljico na jugu, ki ga na JZ zamejuje od Blejskega kota reka Sava, na SV pa pobočje Rebra. Dežela se od okolice razlikuje po svojem nenavadnem topografskem videzu, ki so ga v zadnjih 12.000 letih ustvarili ledenik, reka Prasava in kasneje človek, ki se je na tem prostoru, po sedaj zbranih podatkih, prvič stalno naselil ob koncu bronaste dobe. Velik del osrednje Dežele prekriva registrirana kulturna krajina Studenčice (EŠD 23128), ki je v Registru kulturne dediščine opisana kot »Njivska krajina na ravnici okrog gručastih vasi z deželno cesto. Pretežno pravokotna poljska razdelitev ustvarja mozaični preplet njiv, travnikov, pašnikov, sadovnjakov in drevesnih obmejkov. Potencialni sledovi rimske centuriacije, ledeniške morene«. Kulturna krajina Studenčice predstavlja edinstveni primer povezave med naravo in delom človeka v zadnjih tisočletjih. Poleg tipične poljske razdelitve, visokodebelnih

Obravnavano območje Dežele in označba kulturne krajine Studenčice EŠD–23128 (rumena črta) (Izdelava Rok Humerca, vir Google Earth)

Dežela pod Stolom (Foto: Rok Humerca)

sadovnjakov, drevesnih šopov in mejic, gozdov s pretežno lipovimi sestoji, pašnikov, travnikov in njiv, ledeniških moren in teras pomemben prepoznavni element krajine predstavljajo groblje in potencialne gomile. Osrednji del kulturne krajine Studenčice sestavljajo Hraški steljniki, ki predstavljajo edinstven primer ohranjene večnamenske rabe prostora. Gre za preplet svetlih, pretežno lipovih gozdov s posameznimi njivami, travniki, obraščenimi mejicami in posameznimi drevesi. Znotraj Hraških steljnikov je večje število relativno dobro ohranjenih pravilno okroglih grobelj oz. potencialnih gomil, ki so postavljene na dominantnih mestih v ponavljajočih se vzorcih. Vse naštete sestavine krajine, skupaj z veduto okoliškega hribovja in dominantnostjo Belščice in Stola, dajejo prostoru rustikalen, skoraj romantičen videz, ki ga lahko z gotovostjo primerjamo s krajino v času Prešerna in drugih znanih učenjakov iz teh krajev. Kljub številnim antropogenim sledem v tukajšnji kulturni krajini, ki jih lahko pripišemo delovanju človeka, večina ni bila nikoli prepoznana ali omenjena. Zaradi nezadržnega napredka in neosveščenosti lastnikov zemljišč te sledi v prostoru v zadnjih letih množično izginjajo, ne da bi bile vsaj dokumentirane in raziskane. V aprilu 2019 je Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v sklopu terenske prakse opravil 14-dnevni strukturni pregled osmih lokacij na Deželi. Zajemal je pisno, metrično in foto dokumentacijo. Rdeča nit te raziskave so bile domnevne gomile. Med najbolj izstopajoče topografske znake na tem prostoru sodijo kamnite groblje in potencialne gomile. Kljub njihovi nenavadni številčnosti, gostoti, razporejenosti in umeščenosti v prostoru, do danes še niso bile prepoznane kot pomemben element znotraj krajine, ki ga je treba čim prej podrobneje raziskati in zaščititi.

V zadnjih nekaj letih prihaja do skoraj vsakodnevnih uničenj in izravnavanj teh elementov znotraj krajine. Pri izravnavah na površje prihajajo kosti, keramika, žlindra in drugo. Zaradi pomanjkanja raziskav trenutno ne moremo trditi ali gre samo za kamnito grobljo, ki je rezultat čiščenja zemljišča ali pa groblja predstavlja grobno gomilo, zato je poimenovanje za te »kupe« v nadaljevanju groblja/gomila. Seveda vse »izbokline« niso grobne gomile. Skozi stoletja so ljudje čistili obdelovalne površine in kamenje, ki je prišlo na dan med oranjem njiv, metali na kupe. Tako so se ustvarile kamnite groblje, ki jih lahko razdelimo na okrogle in mejičaste. Ljudje so kamenje metali večinoma na mesta, neprimerna za kmetovanje, kot so večje skale, grmovje ali štori. V časih, ko ni bilo smetišč, so ljudje pogosto predmete (smeti), ki jih niso več potrebovali, odvrgli na groblje. Tako so skozi stoletja groblje postale pomemben vir informacij. Kamnite groblje lahko razdelimo na mejičaste groblje, ki se v večini primerov pojavljajo na meji med parcelami. Večina medparcelnih drevesnih mejic danes raste iz dolgih, nekaj metrov širokih grobelj, ki so nastale, ko so ljudje na obeh parcelah, ki mejita na mejico, čistili ornico velikega kamenja in metali pobrano kamenje na meje parcel. Tako so nastale značilne oblike mejičastih, dolgih grobelj, ki v večini primerov razmejujejo eno parcelo od druge. Večina takih grobelj poteka v smeri JZ–SV in se skoraj vse pokrivajo s parcelno razdelitvijo. Mejičaste groblje so lahko neprekinjeno dolge nekaj metrov, lahko pa gre za več manjših, med seboj ločenih, vendar v črto postavljenih kamnitih grobelj, ki so večinoma nepravilnih oblik. Druga oblika grobelj so okrogle kamnite groblje, ki v večini primerov niso pravilnih oblik. To so groblje, ki so nastale na točkah znotraj zemljišča, ki ni bilo primerno za obdelavo. Takšne točke lahko predstavljajo skale, ki gledajo iz površine zemlje, balvani, štori, grmovje, prostori s plitko prstjo, ruševine in temelji stavb, strukture neke stare izrabe prostora, kot so na primer gomile, in drugo. Ker takšnih točk ni bilo mogoče odstraniti z zemljišča oz. bi bilo to preveč obsežno,

Levo primer mejičaste kamnite groblje, desno primer okrogle kamnite groblje (Foto: Rok Humerca)

Groblji/gomili, postavljeni na vrh grebena znotraj Hraških steljnikov (Foto: Peter Humerca)

so jih izkoristili tako, da so na oz. ob njih začeli odlagati kamenje. Sčasoma so se oblikovali kupi kamenja. Kot primes kamnitim grobljam se pogosto pojavijo tudi fragmenti keramike in drugi predmeti, ki so na grobljah pristali kot smeti. Verjetno so groblje uporabljali tudi za odmetavanje odpada, če ne prej, pa vsaj od konca 19. stoletja. Med prodniki na ali ob posameznih grobljah se najdejo različni kovani železni predmeti iz časa 19. in začetka 20. stoletja, kot so npr. kovani žeblji, ostanki orodja, deli kovinskega posodja, kovani tečaji kmečkih skrinj in drugo. Redko se med kamni pojavljajo kosi obdelanega zelenega tufa, kot so fragmenti hišnih portalov in hišnega tlaka, ki so verjetno rezultat nekdanjega gradbenega odpada. Med najdbami na kamnitih grobljah se pogosti tudi kosi žlindre. Nekatere groblje/gomile so postavljene na dominantnih mestih, kot na primer na vrhovih najvišjih predelov, in so skoraj vedno postavljene v skupino dveh. Ta postavitev je značilna predvsem za območje znotraj Hraških steljnikov (svetli, pretežno listnati stari gozdički, ki so v preteklosti služili za pripravo stelje), ki so nekoliko bolj višinsko razgibani od okolice. Tukaj se pojavi vprašanje zakaj bi ljudje nosili kamenje prav na najvišje točke in tam oblikovali skupine grobelj. Zaradi razgibanosti in plitkih tal, območje ni primerno za njive. Iz pisnih virov je znano, da je bilo to območje v preteklosti namenjeno zgolj pašništvu. Za groblje/gomile na območju Hraških steljnikov je značilno, da imajo najbolj značilne in dominantne groblje/gomile na sredini do 2,5 m široko vdolbino. Drug primer je z zahodnega in južnega dela Dežele, kjer se groblje/gomile

Groblje/gomile na Partah pri Studenčicah (Foto: Peter Humerca)

pravilnih okroglih in konkavnih oblik pojavljajo po sredini travnikov in so postavljene po določenih vzorcih, kot so trikotniki, kvadrati, vzporedne črte ali pa le posamezne groblje/gomile sredi travnika. Vse groblje/gomile so lepo preraščene z rušo. Vprašanje je, zakaj takšna lokacija, zakaj so ljudje postavili groblje/gomile ravno na najbolj kakovostno zemljo in zakaj na toliko majhnih, le nekaj metrov med seboj ločenih kupov. Tudi če gre le za kamnite groblje, ki so rezultat čiščenja kmetijskih površin, je takšna razporeditev po zemljišču iz današnje perspektive zelo nefunkcionalna. Veliko podolgastih in mejičastih grobelj ter okroglastih kamnitih grobelj nepravilnih oblik se prekriva z današnjo parcelacijo, medtem ko se pravilno okrogle konkavne groblje/gomile v večini primerov z današnjo razdelitvijo zemljišč ne prekrivajo. Zanimiva je ostra linija pojavnosti grobelj oz. potencialnih gomil. Groblje se vzhodno od ceste Begunje – Hlebce – Lesce ne pojavljajo več oz. vsaj ne v takih oblikah. Kar je čudno, saj se morfologija terena ne spremeni. Franc Legat iz Zabreznice je povedal, da se spominja ko so še pred drugo svetovno vojno ljudje čistili njive in polja, so vse kamenje skrbno metali na kupe in govorili, da ko bodo gradili hišo, bodo to kamenje uporabili za gradnjo. To je precej logično dejstvo, saj v tem delu Dežele ni kamnoloma, ki bi zagotavljal kvalitetno kamenje za gradnjo hiš. Prav tako pa je večina ohranjenih hiš iz časa 17. do konca 19. st. zgrajena prav iz prodnikov.

Pomemben ustni vir je podal gospod Janez Grilc iz Studenčic, ki je lastnik parcele Na partah blizu vasi Studenčice, kjer se pojavlja večje število pravilno okroglih grobelj/gomil, ki so nanizane v pravilne vzorce po travnikih. Gospod se spominja, da so o teh grobljah pripovedovali že njegovi starši in jih imeli za nekaj posebnega. Ta vir nakazuje, da so bile morda med starejšimi domačini še prisotne zgodbe o teh grobljah, ki so prehajale iz roda v rod, in je morda to razlog, zakaj se je večina grobelj oz. potencialnih gomil ohranila do današnjih dni. Po drugi svetovni vojni so bile verjetno z opuščanjem tradicionalnega načina življenja in opuščanjem kmetijstva te zgodbe pozabljene. Da vse izbokline verjetno niso samo kamnite groblje dajejo slutiti naključne najdbe, ki skupaj z razporejenostjo posameznih gomil/grobelj v prostoru in posameznimi strokovnimi raziskavami nakazujejo, da je verjetno v krajini prisotnih tudi večje število grobnih gomil. Kot trden dokaz za to lahko uporabimo grobne najdbe pri Doslovčah, kjer so bili zgodnjesrednjeveški skeleti pokopani v grobljo (Lux 2007, 48). Prav tako se v okolici pojavljajo zakladne najdbe, ki so bile položene v groblje in naključno odkrite med ravnanjem grobelj – zakladna najdba rimskih novcev iz Vrbe (Meterc 1981, 28) ali pa Sebenjski zaklad iz okolice Bleda (Pleterski 1987, 237). Na prisotnost grobnih gomil nakazujejo tudi naključne najdbe iz latenskih in rimskih obdobij, ki so bile naključno ali nenaključno odkrite na grobljah/gomilah oz. v njihovi neposredni okolici. Eden izmed domačinov hrani bogato zbirko detektorskih najdb, ki jih je v zadnjih letih pridobil s pomočjo detektorja kovin. Večina najdb je bila odkritih znotraj registrirane kulturne krajine Studenčice (EŠD 23128). Zanimiva je predvsem pojavnost prazgodovinskih in antičnih najdb, ki se koncentrirajo v okolici grobelj/gomil. Zanimive so predvsem najdbe iz Hraških steljnikov, kjer je značilna razporeditev gomil/grobelj na najvišjih vrhovih vzpetin, ob katerih so prisotne koncentracije predvsem latenskih in rimskih najdb. Gospod je v zadnjih letih izkopal večje število latenskih, rimskih, srednjeveških in novoveških predmetov. Pomembnejše najdbe, ki morda nakazujejo na prisotnost grobnih gomil, so latenski obroček z izrastki, obroček brez izrastkov in zapestnica. Zanimivo pa je, da se ob potencialnih gomilah pojavljajo tudi koncentracije rimskih najdb, kot so novci, fibule, sandalni žebljički, železen prstan z modro gemo ter tudi zgodnjesrednjeveške puščične osti in železni noži. Med najdbami s Hraških steljnikov so še samostrelne osti, spone ter večje število novoveških najdb, kot so broške, obeski, svetinjice, gumbi, novci in drugo. Pomemben podatek je, da večina prazgodovinskih in rimskih najdb izvira prav iz neposredne bližine grobelj oz. potencialnih gomil. Večina najdb je bila odkritih neposredno ob groblji/gomili ali nekaj metrov stran.

Najdbe (predvsem latenske) lahko izvirajo neposredno iz grobnih gomil, saj je za groblje/gomile znotraj Hraških steljnikov značilno, da imajo na vrhu vdolbine, ki so lahko ostanek roparskega jaška. Med kopanjem jaška so bile najdbe spregledane in skupaj z zemljino odvržene v neposredno okolico. Vdolbin ne moremo takoj pripisovati roparskim jaškom, morda gre za vdor notranje kamre, kar bi povzročilo vdrtje vrhnje zemljine in nastanek vdolbine. Na pobudo Gorenjskega muzeja so bile najdbe deloma foto in pisno dokumentirane ter zabeležene. Pobrane so bile tudi točne lokacije posamezne najdbe. Vsa dokumentacija je za strokovne namene dostopna v Gorenjskem muzeju. Poleg kmetijske izrabe zemljišč pa veliko grožnjo kulturni krajini ter njeni še ohranjeni kulturni dediščini predstavljajo tudi amaterski »arheologi«. Na žalost je trend nelegalnega uničevanja s pomočjo detektorjev kovin v zadnjih letih močno v porastu. Predvsem so v nevarnosti lege, kjer zaradi plitke prsti intenzivnejša izraba prostora ni mogoča. Na takih območjih so se posamezne najdbe ohranile in-situ do današnjih dni. Vendar pa so takšni prostori zaželeni med »detektoraši«, saj so najdbe v le nekaj centimetrski plasti prsti dobesedno na dosegu roke. Takšna okolja, kamor vsekakor sodijo tudi Hraški steljniki, so lahko v nekaj letih dobesedno »očiščena« arheoloških sledi v zemlji, saj jih »detektoraši« sistematično preiskujejo meter za metrom in izkopljejo vsak signal. Večina izkopanih predmetov, ki nima nikakršne vrednosti na koncu konča v smetnjaku. Železni predmeti pa v nekaj letih postanejo nerazpoznavni. Med »detektoraši« je vsesplošno razširjeno prepričanje, da s svojimi nelegalnimi »luknjami« rešujejo zgodovino pred večno izgubo in uničenjem. Vendar se marsikdo niti ne zamisli, kaj bo z neko najdbo čez 10, 50 ali 100 let. Tudi če najdba po srečnem naključju ne razpade ali se ne izgubi oz. pristane v smeteh, takšen predmet brez kakršnih koli podatkov nima nikakršnega pomena za lokalno zgodovino ali muzej in je tako rekoč »izbrisan« vseh zgodovinskih informacij. Vendar pa se, vsaj na območju Dežele, počasi s pomočjo ozaveščanja krepi zavedanje o škodljivosti posameznikov, ki z željo po dobičku uničujejo zgodovinski zapis kulturne krajine. Na območju Zgornje Gorenjske je o problematiki nezakonitih izkopavanj ozaveščenih kar nekaj oseb, ki so zaradi načina dela stalno prisotni na terenu in ob tem spremljajo tudi morebitna nezakonita ravnanja na arheoloških najdiščih. Tako je pred kratkim zunanji sodelavec Prirodoslovnega muzeja Slovenije med izvajanjem raziskave s pomočjo termovizijske kamere ponoči na arheološkem najdišču Radovljica – Ledine (EŠD 15545) med opazovanjem selitve ptic naključno opazil dva posameznika, ki sta v temi s pomočjo detektorjev kovin kopala po registriranem arheološkem najdišču.

Izravnavanje večjega števila grobelj/gomil na območju večjem od enega hektarja (Foto: Rok Humerca)

Omenjeni dogodek daje sporočilo, da nelegalni izkopavalci s pomočjo detektorjev kovin, obiskujejo zaščitena arheološka najdišča tudi ponoči! V zadnjih letih je opaziti, da se trend uničevanja in posegov v krajino drastično veča. Lastniki parcel množično s pomočjo moderne kmetijske mehanizacije ravnajo, odkopavajo, meljejo, odvažajo, nasipavajo, skratka siromašijo raznolikost tukajšnje topografije. Najbolj so na udaru groblje in potencialne gomile, ki lastnike parcel motijo pri strojni obdelavi travnikov in njiv. Spomladi leta 2019 smo bili priča dogodku, kako je bila znotraj registriranega arheološkega najdišča Rodine – vila rustika (EŠD 5298) popolnoma izravnana in odvožena približno 60 m dolga in 15 m široka groblja, ki je bila zavarovana skupaj s kompleksom vile. Čisto mogoče je, da je groblja prav tako predstavljala del samega kompleksa. Ob koncu leta 2018 in na začetku 2019 je bilo znotraj krajine zabeleženih najmanj 20 popolnih uničenj gomil in grobelj. Takšni posegi znotraj registrirane kulturne krajine Studenčice niso dovoljeni. Kot je zapisano v 1. odstavku 132. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, se pri območjih kulturne krajine ohranjajo vzorci poselitve v pokrajini, razmerja med odprtim prostorom in naselji, tradicionalna raba zemljišč in vzorci parcelacije, značilna vegetacija, prostorske dominante in panoramski pogledi, oblike terena, spominska obeležja, grobišča in pokopališča ter ostanki struktur, tako da je kakršnokoli ravnanje in mletje znotraj krajine prepovedano in nedopustno. Vendar prepoved poseganja v zaščitena območja teh dejanj ne ustavi. Če se bo trend ravnanja in uničevanja na vseh nivojih nadaljeval, lahko zaključimo, da bo v roku nekaj let kulturna krajina popolnoma izgubila svoj prvotni videz in pomen. Kakor se zdi, smo na robu pred izgubo te edinstvene krajine, ki je bila do nedavnega takšna kot v času Prešerna. V nekaj letih bomo izgubili kulturno dediščino, ki je tukaj nastajala vsaj tri tisočletja.

Groblje/gomile na Partah (Foto: Slavko Humerca)

Domačini iz teh krajev se radi pohvalijo z mnogimi učenimi možmi, ki so skozi zgodovino živeli v teh krajih. Velikokrat se kot razlog za to navede prav inspiracija, ki jo ponuja to okolje oz. krajina. Vendar pa bo glede na trend uničevanja tega istega okolja kmalu od inspirativnega okolja ostala le še trajna devastacija, ki je ne bo mogoče nikoli več spremeniti v prvotno, edinstveno stanje. Ob teh dejstvih se poraja nekaj vprašanj, ki bi jih morala država oz. njeni upravni organi spoštovati in uskladiti. Medtem ko ima Zavod za gozdove, Območna enota Bled, v svojem katastru Hraške steljnike klasificirane kot gozdna zemljišča, ima Občina Radovljica večji del dejanskih gozdnih zemljišč klasificiranih kot kmetijska zemljišča. Tako prihaja do primerov, ko morajo gozdarji na zahtevo lastnika po krčitvi gozda to odobriti, saj je v občinskem katastru to zemljišče namenjeno kmetijski obdelavi. Skoraj vsa gozdna zemljišča na območju Hraških steljnikov vsebujejo groblje/gomile, ki so v skoraj vseh primerih do sedaj bile po krčitvi izravnane oz. zmlete. Težave nastajajo tudi zaradi premajhnega sodelovanja Zavoda za gozdove in Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Mnogim težavam bi se bilo moč izogniti, če bi se o odobritvi krčenja gozda gozdarska in varstvena stroka posvetovali, saj sta v sklopu kulturne krajine ščitena tako vegetacija kot topografija. Uničenja se iz leta v leto nezadržno ponavljajo. Prej so kmetje ravnali le posamezne groblje/gomile, v zadnjih letih pa prihaja do popolnih izravnav celotnih parcel, pri čemer ni uničena stratigrafija le na kosu zemljišča, temveč so v popolnosti trajno uničene sledi na površinah, ki jih merimo že v hektarjih. Vse to se dogaja kljub uradni registraciji kulturne krajine in njenih pripadajočih arheoloških najdišč v Register kulturne dediščine. Na ZVKD pravijo, da so pri tej problematiki nemočni.

Enako trdita Zavod za varstvo narave in Zavod za gozdove, Območna enota Bled. Torej, kdo je potemtakem odgovoren za varovanje in nadzor nad kulturno krajino, ki je skupek antropoloških in naravnih vrednot? Za ustavitev uničevanja kulturne krajine in plenjenja po potencialnih arheoloških ostalinah bi bil potreben skupni dogovor vseh nosilcev družbenih dejavnosti, ki delujejo znotraj tega prostora, kako ozavestiti ljudi o spoštovanju kulturnih dobrin, ki so jih zapustili naši predhodniki, ki so bivali in delovali na tem območju. Potrebujemo skupno usmeritev vseh organizacij in njihovih izvajalcev na teren, od krajevnih, občinskih, do gozdarskih in kmetijsko pospeševalnih služb, ki delujejo neposredno z lastniki in izvajalci kmetijske dejavnosti, do pristojnih institucij, ki so s predpisi zavezani za varovanje kulturne dediščine. Kulturna krajina na Deželi in ostaline življenja človeka na tem območju so preživeli stoletja brez večjih posegov in uničenja, z razvojem tehnologije in kmetijske mehanizacije pa nekateri z »urejanjem« zemljišč temeljito posegajo v nekdaj idilično podobo krajine pod tem delom Karavank. Če se ne bomo ovedli škode, ki s tem nastaja in se toliko organizirali, da bosta uspešno sobivali tako še kolikor toliko ohranjena krajina in tehnologija proizvodnje hrane, bomo dokončno izgubili »podobo raja«, kot jo je videl in opisal eden od velikih Slovencev, ki so se rodili in živeli na Deželi pod Stolom, dr. France Prešeren.

Izbor nelegalno izkopanih najdb V izboru so objavljene le nekatere latenske, rimske in srednjeveške najdbe z območja kulturne krajine Studenčice (EŠD 23128), ki jih je s pomočjo detektorja kovin pridobil eden izmed domačinov. 1.

Obroček z izrastki. Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, premer 35 mm. Hramba: hrani najditelj.

2. Bronast obroček. Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, premer 49 mm, debelina 7 mm. Hramba: hrani najditelj. 3. Zapestnica. Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, fragmentirana – 5 fragmentov, premer 90 mm. Hramba: hrani najditelj 4. Tulec. Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, premer 42 mm, dolžina 58 mm, višina 32 mm, debelina 3 mm. Hramba: hrani najditelj. 5. Tulec. Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, premer 48 mm, dolžina 74 mm, višina 30 mm, debelina 3 mm. Hramba: hrani najditelj. 6. Fibula (noriško-panonska). Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, dolžina 45 mm, višina 28 mm. Hramba: hrani najditelj. 7.

Fibula (noriško-panonska). Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, dolžina 39 mm, višina 20 mm. Hramba: hrani najditelj.

8. Fibula. Hraški steljniki, detektorska najdba, bron, dolžina 46 mm, višina 30 mm. Hramba: hrani najditelj. 9. Rimski sandalni žebljiček. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, premer 18 mm. Hramba: hrani najditelj. 10. Rimski sandalni žebljiček. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, premer 13 mm. Hramba: hrani najditelj. 11. Rimski sandalni žebljiček. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, premer 10 mm, višina 18 mm. Hramba: hrani najditelj. 12. Prstan z gemo. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo in kamen, premer 24 mm. Hramba: hrani najditelj. 13. Puščična ost. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, dolžina osti 40 mm, dolžina tulca 50 mm. Hramba: hrani najditelj. 14. Puščična ost. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, dolžina 58 mm. Hramba: hrani najditelj. 15. Samostrelna ost. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, dolžina 35 mm. Hramba: hrani najditelj. 16. Samostrelna ost. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, dolžina 71 mm. Hramba: hrani najditelj. 17. Samostrelna ost. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, dolžina 69 mm. Hramba: hrani najditelj. 18. Železen nož z nasaditvenim trnom. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, premer rezila 20 mm, dolžina trna 30 mm, dolžina rezila 96 mm. Hramba: hrani najditelj. 19. Železen nož z železnim ročajem. Hraški steljniki, detektorska najdba, železo, dolžina rezila 71 mm, dolžina ročaja 80 mm, širina rezila 15 mm. Hramba: hrani najditelj.

Literatura LUX, J. 2007, 37. Doslovče. – Varstvo spomenikov 43, poročila, str. 48–49. METERC, J. 1981, Nekaj prispevkov in misli o najstarejši preteklosti Most in Žirovnice. – Listi 50/11: priloga tednika Železar za kulturo in družboslovje, str. 25–28. PLETERSKI, A. 1987, Sebenjski zaklad. – Arheološki vestnik 38, str. 237–330.

Kaja Stemberger Flegar, Ana Kovačič

Medicina v antični Sloveniji

Rimska medicina se je razvila pod močnim vplivom grške, združevala je različne tehnike z različnimi orodji, metodami in sestavinami. Rimski zdravniki so se zanašali na naravoslovna opazovanja in ne na verske obrede, vendar to ni pomenilo popolne odsotnosti duhovnega prepričanja v njihovem delu. Katastrofalne lakote in epidemije kuge so pogosto pripisovali božji kazni in verjeli, da je treba bogove pomiriti z rituali in obredi. Grški zdravniki kot na primer Dioskorid in predvsem Galen so poleg zdravljenja tudi beležili svoje izkušnje, opazovanja in odkritja. Antična medicina je raziskovalno polje, ki ga je doletelo več pozornosti šele v zadnjih nekaj letih, v Sloveniji predvsem po spektakularnih najdbah s Slovenske ceste v Ljubljani, kjer je bil leta 2016 najden grob zdravnice. Nastali so krajši pregledi (npr. Zupančič Slavec 2018, 20–23), prispevki na konferencah (Hrustel 2011) in članki v poljudni literaturi (Krese 2016). Nekaj je tudi diplomskih del, ki obravnavajo različne vidike medicine, kot je denimo zdravilstvo ali vloga zelišč v rimski medicini. Zanimanje za antično medicino na današnjem slovenskem ozemlju pa je vendarle starejše. Prvo večjo omembo je doživelo v publikaciji o Emoni izpod peresa Walterja Schmida iz leta 1913, ki je eno od rimskih stavb na današnjem Mirju na podlagi najdb opredelil kot hišo rimskega kirurga. Pri analizi in raziskovanju rimskodobnih medicinskih predmetov se soočamo z več problemi. Največji so ohranjenost predmetov, njihova prepoznavnost in predvsem stanje publikacij. Poleg tega predmete vedno interpretiramo na podlagi svojih izkušenj (tudi če se temu poskušamo na vsak način izogniti), zato je logično, da jih umeščamo v sebi znane okvire, predvsem kadar nam manjkajo natančni rimski pisni viri. Arheologi rimske medicinske predmete delimo na dve tipološki skupini, ki pa sta bili ustvarjeni v modernem času, medtem ko so bili v rimskih časih enaki predmeti uporabljani za različne namene. V prvo spadajo skalpeli, noži, igle, klešče, ginekološko orodje in katetri, kar so t. i. kirurški predmeti, v drugi skupini pa so ušesne sonde, žlice in žličke, sonde z žlico, pincete, kamnite ploščice itd. – t. i. kozmetični predmeti. Glede poimenovanj se moramo zavedati, da izvirajo iz izjemne oblikovne podobnosti teh rimskih pripomočkov s predmeti iz 18., 19. in zgodnjega 20. stoletja. To sedanjo tipološko delitev bi zaman iskali v opisih

Ahil obvezuje ranjenega Patrokla, slikana vaza, Berlin F 2278, slikar Sosij (Foto: Maria Daniel, Staatliche Museen zu Berlin) (Vir: https://libguides.brooklyn. cuny.edu/ancientmedicine_ goyette/classical)

medicinskih predmetov iz rimskega časa. Poleg tega je isti predmet lahko imel več imen, več funkcij (tudi povsem drugačnih – slikarskih, gradbenih ipd.)1 ali pa si antični avtorji glede njih niso enotni. Na prepoznavanje in poznavanje medicinskih predmetov močno vplivajo objave gradiva. V Sloveniji je še vedno velik del gradiva zbran v t. i. katalogih, kjer je prva polovica namenjena opisu predmetov z omejenim opisom konteksta, v katerem so se najdbe nahajale, druga polovica pa zajema ilustracije. Veliko takih katalogov je nastalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko naravoslovne analize še niso bile splošno uveljavljene in standardizirane tako kot danes. Tovrstni katalogi sicer pomagajo pri iskanju medicinskih predmetov, vendar ti niso bili vedno prepoznani (in opisani) kot medicinski. Bolj problematični pa so katalogi, ki dokumentirajo še starejša izkopavanja, kjer so konteksti najdb popolnoma izgubljeni. Za interpretacijo medicinske opreme to predstavlja velik problem, saj bi lahko npr. grob s pinceto, dvema žličkama in ogledalom interpretirali kot grob s kozmetičnim priborom, po drugi strani pa grob s pinceto, dvema žličkama in dvema skalpeloma kot zdravniški grob. Takšni katalogi na podlagi starejših 1

Podobni predmeti se pojavljajo v medicini, kozmetiki, slikarstvu, farmaciji, včasih tudi v drugih obrteh, ali pa so si zelo podobni z drugimi predmeti in je nemogoče razlikovati med npr. črnilniki brez pokrova in toaletnimi posodicami, podobna sta si tudi stilus in medicinsko dleto.

izkopavanj so uporabni kvečjemu za ugotavljanje razprostranjenosti predmetov istega tipa, ne pa tudi za nadaljnjo interpretacijo posameznih sklopov predmetov. Problematika modernih izkopavanj je popolnoma drugačna. Izkopavalne tehnike so napredovale, arheologi uporabljamo izjemno dobre dokumentacijske tehnike, predstavljene tudi v tej publikaciji, ki temeljijo na računalniških tehnologijah, s katerimi lahko zajemamo, obdelujemo in shranjujemo ogromne količine podatkov. Za primerjavo naj služi težavnost dokumentiranja z analogno fotografijo v primerjavi z digitalno ali še novejšim 3D-zajemanjem. V čem je torej problem? Z intenzivno gradbeno dejavnostjo se je povečalo tudi število arheoloških izkopavanj, posledično pa tudi število najdišč in količina najdb. Povrhu se je z dodatnimi analizami povečala tudi količina podatkov. Za obdelavo, kaj šele analizo in interpretacijo vsega tega pa je potreben čas, ki ga arheologi ob neizprosnem tempu modernega življenja težko najdemo. Zaradi tega analiza gradiva vedno bolj zaostaja, tudi do deset let in več, za najdbami – vemo, da najdišča obstajajo, ne pa tudi, kaj je bilo tam najdeno. Slika razprostranjenosti posameznega tipa predmetov se tako konstantno lahko spreminja, z novimi najdbami ali pa tistimi, ki smo jih na novo odkrili v literaturi. Na žalost se veliko medicinskih predmetov pojavlja v rubrikah »brez konteksta«. Zadnji razlog, da so predmeti odsotni iz arheološkega zapisa, je njihova ohranjenost. Odvisna je od več faktorjev, vendar se tipično bolje ohranijo predmeti iz anorganskih materialov (keramika, steklo, kovine) kot pa tisti iz organskih (les, tkanine, ostanki rastlin in živali). Tipično se organski ostanki ohranjajo bolje v izredno suhih ali izredno mokrih pogojih2 in na hudem mrazu. Gre torej za okolja, kjer se razpad organskih snovi izredno upočasni zaradi temperature, odsotnosti kisika ali odsotnosti vlage. Najdbe, kot je Grob zdravnice iz Ljubljane, izkopan 2016 rimskodobna krema iz Londona, so (Vir: https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/naizjemno redke. Tako se, predvsem slovenski-cesti-arheologi-po-dva-tisoc-letih-odprliiz starejših izkopavanj, ne ohranijo skrinjo-rimskega-groba/361343#&gid=1&pid=1 ostanki rastlin, maščob, tekočin, dostop 23. 11. 2020). 2

Za rimsko obdobje je znana utrdba Vindolanda na Hadrijanovem zidu, od koder izvira večina študij čevljev za rimski imperij.

Grob 863 z najdišča Titova cesta v Ljubljani (Petru 1972, T. LXI), ki je poleg drugih pridatkov vseboval koščeno posodico s pokrovom (5), kamnito ploščico (6), dleto (14), bronasto sondo z lopatko (15) in skalpel (16).

tkanin in lesenih predmetov, ki nam bi lahko povedali več o vsebini stekleničk in posod, za katere sklepamo, da so povezane z medicinskimi nameni. Osnovo za prepoznavanje predmetov sva povzeli po večjih preglednih delih, ki izhajajo pretežno iz nemške, pa tudi italijanske in bosanske arheologije, kajti medicinski predmeti so kot taki le redko prepoznani. V članku sva imena medicinskih predmetov povzeli po poimenovanju doktorice Zvonke Zupančič Slavec, ki je rimske medicinske predmete in kirurgijo predstavila v svojih knjigah Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem (2018). Ugotovili sva, da se v Sloveniji najpogosteje pojavljajo različne žličke in pincete, se pravi t. i. toaletni pribor. Redkejše so najdbe specializirane opreme, kot so skalpeli. Katetrov in različnih klešč v do sedaj objavljeni literaturi nisva zasledili. Večina slovenskih najdb medicinskih predmetov izhaja iz grobov, saj so grobišča načeloma bolje objavljena kot naselbine. Za rimski čas je značilno, da so v grob poleg pokojnika položili tudi pridatke – predmete, ki so odražali različne vidike identitete pokojnika, k čemur sodi tudi poklic. Izsledki primerjave objavljenih

grobov s Ptuja in iz Ljubljane kažejo, da je bil medicinski pribor bolj pogost v grobovih antične Emone, čeprav je bil Ptuj, rimska Poetioviona, v času svojega razcveta mnogo večji od Emone in je presegal število prebivalcev rimskega Londona, vendar praktično ne premore grobnih celot, ki bi jih lahko interpretirali kot medicinske. V Ljubljani je poleg nedavno izkopanega groba zdravnice, ki je vseboval leseno skrinjico z zdravniškim orodjem, tj. bronastima skalpeloma z železnim rezilom, bronasto sondo z lopatko, pinceto in kamnito ploščico (Krese 2016), ter groba 863 z najdišča Titova cesta (Petru 1972, T. LXI)3 še nekaj grobov, ki bi lahko bili povezani z medicinsko stroko, vendar lahko to trdimo s precej manjšo gotovostjo. V poštev pridejo naslednji grobovi, izbrani po kriteriju, da vsebujejo vsaj dva predmeta, potencialno povezana z medicino: Št. groba Severna nekropola 369 (Plesničar Gec 1972, 72, T. XCVII) Severna nekropola 567 (Plesničar Gec 1972, 98–99, T. CXXXI)

Sv. Krištof 1 (Petru 1972, 114, T. CXVI) Titova c. 639 (Petru 1972, 61)

Titova c. 767 (Petru 1972, 69)

Titova c. 937 (Petru 1972, 88)

Potencialni medicinski predmeti Kamnita ploščica, preprosta dvojna sonda z odebelitvijo Preprosta dvojna sonda z odebelitvijo, pinceta, okrogla bronasta žlička, dve bronasti ušesni sondi, dva balzamarija/ unguentarija Bronasta pinceta, bronasta sonda z lopatko, kamnita ploščica Ušesna sonda, podolgovata kovinska posodica,1 železno dleto

Podolgovata kovinska škatla, koščena cista s pokrovčkom, pinceta, bronasta sonda z lopatko, trije balzamariji/ unguentariji Bronasta sonda z lopatko, kamnita ploščica, bronasta pinceta

Drugi grobni pridatki Lončena žara, novec, odlomki stekla in oljenka Dva krožnika, čaša tankih sten, lonec (žara), steklen kozarec, zajemalka, fibula

Steklena skleda in steklenica Steklena zajemalka, bronast žebljiček, odlomek steklenice, steklen ročaj in odlomek dna čaše, kos železa Odlomki dveh oljenk, dva lončka, dva mala železna žeblja, odlomki steklenice in čaše gubanke

Oljenka, žebelj, žara in odlomki vrča

Moderna Dunajska cesta v Ljubljani. Zaradi lažjega sledenja uporabljava imena najdišč, ki so jih uporabili izkopavalci, saj se predvsem v Ljubljani veliko raziskuje in iste oznake za različne grobove ustvarjajo dodatno zmedo.

Poleg naštetih v tabeli sta zanimiva tudi grob 700 s Severne nekropole (Plesničar Gec 1972, 117–118, T. CLX) in Sv. Krištof 2, v katerih ni bilo na prvi pogled prepoznavnih medicinskih predmetov. Sta pa oba vsebovala zapah in okov, kakršnega so našli v grobu zdravnice v južni Španiji (Stemberger 2018, 292).

Grob 700

Grob Sv. Krištof 2 Levo rekonstrukcija medicinske skrinjice iz južne Španije (Künzl 2013, 91), desno grob 700 s Severne emonske nekropole (Plesničar Gec 1972, 117–118, T. CLX) in Sv. Krištof 2 (Petru 1972, T. CXVI).

Najdbe medicinske opreme so poleg iz pogrebnega konteksta znane tudi iz svetišč, kjer se med drugim pojavljajo keramične podobe obolelih organov ali delov telesa, za kar pa v Sloveniji še ni bil odkrit noben primer. Zanimivo pa je, da bolj običajni medicinski predmeti, kot so različna orodja, v sakralnem kontekstu prihajajo prav s Ptuja, kjer jih drugače ne zasledimo. Največja koncentracija medicinskih predmetov s Ptuja prihaja s širšega območja tretjega mitreja, ki je zajemal tudi poznoantično grobišče. Najdeni so bili vsaj trije držaji skalpelov, več bronastih spatul in pinceta. S Ptuja poznamo tudi več kot 40 posvetil nutricam, tako na nagrobnikih kot na drugih kamnitih obeležjih. Nutrice so v rimski družbi bile dojilje, pojavljale pa so se tudi v mitologiji kot božanske dojilje. Nekatera od ptujskih posvetil se nanašajo na nutrice kot božanstva. Njihovo svetišče naj bi se nahajalo blizu drugega mitreja na Hajdini. Na prvi

pogled morda ne zbujajo direktne povezave z medicino, toda po rimski tradiciji je materino mleko zdravilno in se je uporabljajo tudi v medicinske namene. Napredki v medicini so še posebej vplivali na razvoj in dosežke rimske vojske. Ustanovljen je bil zdravniški korpus s stalnimi zdravniki. V taborih so bili postavljeni valetudinariji, vojaške bolnišnice, že iz Cezarjevih časov pa imamo prve sledi sistematične oskrbe ranjencev. Raznolikost in narava različnih kirurških instrumentov, odkritih v rimskih taborih, kažeta na dobro poznavanje kirurgije. Zdravniki so imeli asistente – optiones valetudinarii, ki so urejali pisarniške zadeve v bolnišnici. Glede na naravo njihovega dela so uporabljali predvsem pisalni pribor, pri delu z bolniki pa so zdravniku pomagali capsarii, ki so s pomočjo vrste pripomočkov tako medicinske kot toaletne narave, kolikor je med njimi razlike, oskrbovali rane. Civilnih bolnišnic Rimljani niso poznali. V Sloveniji je bila za zdaj dokumentirana le ena rimska vojaška bolnišnica, in sicer v vojaškem taboru v Ločici ob Savinji. V letih 1916–1918 je gimnazijski profesor Fran Logar izvedel več manjših sondiranj, ki so razkrila tloris, značilen za valetudinarij. Večje dvorišče sta obdajala hodnika, ob katera je bilo nanizanih med 50 in 70 bolniških sob. Odkrita je bila tudi kopalnica, ne pa kirurške sobe, kuhinja in drugi pripadajoči objekti, kot denimo skladišče. Edina znana drobna najdba z najdišča je srebrna žlica. V Emoni so medicinske najdbe v vojaškem kontekstu znane s Tribune (južno od grajskega tunela), kjer je bil med letoma 2007 in 2008 odkrit vojaški tabor. Najdenih je bilo več ročajev skalpelov iz noriškega železa. Severovzhodni del slovenskega prostora je spadal pod Noriško kraljestvo, od koder je izviralo znamenito noriško železo (ferrum Noricum). Gre za posebno obliko železa z lastnostmi, podobnimi jeklu, o katerem je pisalo več antičnih avtorjev.48 Predvsem je pomemben zapis zdravnika Galena, ki noriško železo priporoča kot najboljšo surovino za izdelavo kirurških skalpelov, saj se ne krha in ne rjavi. Iz današnje Avstrije je znanih več nahajališč te kovine. V Sloveniji se kot nahajališče in produkcijski center noriškega jekla predvideva Bohinj, vendar ta hipoteza zaenkrat še ni bila potrjena. Kljub nepopolni sliki, ki jo imamo o rimski medicinski opremi v Sloveniji, lahko predstaviva nekaj ugotovitev. Glede na trenutno raziskanost in dostopnost arheološkega gradiva je zdravniški poklic v Emoni precej močneje izražen kot drugod po Sloveniji. To samo po sebi ne pomeni, da je bilo v Emoni več ljudi, ki so se ukvarjali z medicinsko stroko.

Na primer Horac, Petronij, Plinij Starejši, Strabon, Ovid, Marcial in Galen.

Literatura Krese, M. 2016, Rimski grob. National Geographic Slovenija 106 (6), 18–19. Künzl, E. 2013, Medica: Die Ärztin. – Mainz. Plesničar Gec, L. 1972, Severno emonsko grobišče / The Northern Necropolis of Emona. – Katalogi in monografije / Catalogi et monographiae 8. Petru, S. 1972, Emonske nekropole. Odkrite med leti 1635–1960. – Katalogi in monografije / Catalogi et monographiae 7. Stemberger, K. 2018, An Analysis of Funerary Evidence and Identity at Colonia Iulia Emona. Neobjavljena doktorska disertacija. Department of Classics, King’s College London. Hrustel, J. 2011, Medicinski pripomočki. Neobjavljen prispevek na strokovnem srečanju Rimska vojska na območju današnje Slovenije, nova odkritja in smernice raziskav. Ljubljana 17.–18. november 2011. Zupančič Slavec, Z. 2018, Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem. Kirurške stroke, ginekologija in porodništvo / The history of healthcare and medicine in the Slovene lands. Surgery, gynaecology and obstetrics. – Ljubljana.

Timotej Pavlin

Vpliv podnebnih sprememb na razvoj in padec rimske države1

Povzetek V članku obravnavam vpliv podnebnih nihanj na rimsko državo. Od toplega obdobja v času njene rasti in razvoja, do velikih podnebnih nihanj, ki so se dogajala v času njenih prvih kriz in so doprinesle k propadu zahodnega dela. Podnebna nihanja so pripomogla k dejavnikom, ki so privedli do propada Zahodnega rimskega cesarstva in so sovpadla z notranjimi dejavniki, ki so bili posledica protislovij rimskega sistema. Konec rimskega toplega obdobja so spremljale selitve in državljanske vojne, ki so jih podnebna nihanja še poslabšala, saj so vodila do lakote in epidemij. Podnebne spremembe so bile nekoliko lahko posledica človeških dejanj. Omembe vreden dejavnik je bila intenzivna deforestacija; izsekavanje gozdov velikega obsega. Glavna gonila so bile spremembe v sončevi aktivnosti, vulkanizem in oceansko-atmosferska nihanja, predvsem severnoatlantska oscilacija ter El Niño – južna oscilacija.

Uvod Pričujoče besedilo je kratek povzetek ugotovitev dela, ki sem ga opravljal v letih 2019 in 2020 v sklopu dodiplomskega študija arheologije in diplomskega dela pri istem študiju. Sicer delo vsebuje le nekaj lastnih interpretacij odnosov med človekom in okoljem v pozni antiki in ni naredilo velikega preboja v svojih ugotovitvah, vseeno pa predstavlja majhen korak k premisleku o vlogi podnebnih sprememb pri vzponu in padcu rimske države v slovenski arheologiji. To temo je treba osvetliti z mnogih perspektiv. Kaj o tem pravi arheologija? Kako se je spreminjala prehrana v času podnebnih nihanj? V kakšni povezavi so z vojnami? Kaj je bilo z epidemijami? Vprašanj je neskončno in vedno bolj so aktualna, saj se 1

Pričujoč prispevek je namenjen zgolj osnovnemu pregledu obravnavane tematike. Za natančnejši pregled glej Pavlin (2020a, 2020b). Z nekaj časovne distance in prebranega gradiva mi je postalo jasno, da je mnogo možnosti za popravke v mojem delu. Pomisleke so mi konkretizirali Haldon in drugi (2018a, b, c) s svojo kritiko Harperja (2017), čigar delo je bilo izhodišče za moje diplomsko delo. Pomisleke ob Harperjevem delu na katere sem v svojem diplomskem delu opozarjal precej nezavedno so tako postavili v širši kontekst problematičnosti ambiciozne knjige The Fate of Rome, Climate, Disease and the End of an Empire (Harper 2017).

Thomas Cole, Stanje imperija: Uničenje, 1836 (Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/The_Course_of_ Empire#/media/Slika:Cole_Thomas_The_Course_of_Empire_Destruction_1836.jpg)

danes spopadamo s podobnimi fenomeni. Poleg tega se je treba s to temo soočiti čimbolj široko, da ne zapademo v podnebni/geografski determinizem. Moje delo je zastavljeno dvostransko. Po eni strani je njegov namen osvetliti ključno obdobje naše preteklosti iz nove perspektive, po drugi pa sodobnemu času nastaviti ogledalo, da ga bomo bolje razumeli in se na podlagi zgodovine kaj naučili. Odnosa med človekom in okoljem ter vpliva podnebnih sprememb na človeške družbe še ne dojemamo celostno in ga posledično slabo razumemo, zato moramo biti pri iskanju povezav previdni. Kljub temu pa lahko sklepamo na prepletenost nekih dogajanj. To so tako kompleksna vprašanja, da se z njimi nikakor ne bi mogel spopadati sam, zato veliko dolgujem mnogim izvrstnim strokovnjakom in ljudem. Če jih naštejem le nekaj tistih, ki jim dolgujem največ: mentorici in somentorici pri diplomskem delu, Tini Milavec in Maji Andrič, klimatologu Primožu Ribariču, geografinji Teji Medvešček Rovan, geologu Michaelu Rogersonu, navsezadnje pa Vereni Perko, ki je s svojimi nasveti obogatila moje delo, me mnogo naučila, mi neprestano ponuja priložnosti za (akademsko) udejstvovanje, nenazadnje pa da je temo letošnjega Valičevega dneva oblikovala tako, da imam strokovni javnosti priložnost predstaviti svoje diplomsko delo in hkrati pa se razprava o podnebnih spremembah, okolju, epidemijah in padcu rimske države s to konferenco načne tudi s pogleda drugih strokovnjakov.

Rimsko toplo obdobje (200 pr. n. št. – 150 n. št)2 Srednji holocen (6250 – 2250 pr. n. št.) je bilo obdobje za katerega je bilo značilno relativno vlažno in toplo podnebje. Ta čas se je ob vzponu rimske države že davno iztekel (Harper 2017, 41). Zaradi sprememb v zemeljski orbiti se je podnebje začelo ohlajati in postalo bolj sušno (Esper in drugi 2012, 862). Kljub temu pa lahko rimsko toplo obdobje poimenujemo zadnji vzdihljaji srednjega holocena. Podnebje v tem času je bilo stabilno, toplo in vlažno (Harper 2017, 45). Za tem leži več dejavnikov. Prvi je ta, da je bila sončeva aktivnost v tem času relativno visoka in stabilna (Steinhilber in drugi 2009, 3). V tem času ni bilo velikih vulkanskih izbruhov, zato je velik del tega sevanja dosegel Zemljo in se ni odbil od delcev, s katerimi vulkanski izbruhi napolnijo atmosfero (Sigl in drugi 2015, 1–5). V tem času je tudi prevladovala negativna faza severnoatlantske oscilacije (NAO)3, posledično so bili zahodni vetrovi prešibki, da bi tople in vlažne zračne mase iznad Atlantika prodrle v srednjo in zahodno Evropo. Zaradi tega so segrevale in namočile Sredozemlje, kjer je ležalo srce rimske države (Baker in drugi 2015, 5; Faust in drugi 2016, 90; Rebernik 2018, 20–22). Tudi raziskave paleoklimatskih arhivov so pokazale, da je bilo podnebje v tem času toplo in vlažno.4 Izjema v rimskem toplem obdobju je bilo hladnejše obdobje po umoru Julija Cezarja. Ta je bil umorjen na marčeve ide (15. marca) leta 44 pr. n. št. Zgodaj v naslednjem letu je izbruhnil vulkan Okmok na Aljaski. Pepel in plini v stratosferi so povzročili nižanje temperatur (simulacije nakazujejo na ohlajanje med 0.7 in 7.4 °C na različnih območjih Sredozemlja, ki je bilo opazno predvsem poleti in jeseni leta 43 pr. n. št.). Prav tako je bilo to leto v omenjenih obdobjih (poleti in jeseni), bolj namočeno. Te podnebne anomalije so vodile do slabe letine, kar je povzročilo lakoto, ki je verjetno poglobila kaos med državljansko vojno po umoru dosmrtnega diktatorja Julija Cezarja (McConnel in drugi, 2020: 1–5). Rimsko gospodarstvo je temeljilo na poljedelstvu, osnovni pridelki so bili žito, vino in oljčno olje, ki so jih pridelovali sužnji na latifundijih veleposestnikov. Preko državnih subvencij so z njimi poganjali vojaški aparat, pacificirali revne množice, romanizirali podrejene skupnosti in večali zasebne dobičke (Perko 2017, 21–22). 2 3 4

V svojem delu uporabljam kronološko razdelitev podnebnih nihanj v času rimske države, ki jo je vzpostavil Harper (2017) v svojem delu The Fate of Rome: Climate, Disease & the End of an Empire. Nihanja v intenzivnosti zahodnih vetrov, ki so odvisna od razlik v pritisku nad islandskim minimumom in azorskim maksimumom (Rebernik, 2018: 22). Na primer ledeniki v Alpah so se manjšali že v 6. stoletju pred našim štejem, od 100 pr. n. št. pa so se zviševale tudi gladine alpskih jezer (Holzhauser in drugi 2005, 791–796). To sliko potrjujejo še mnoge raziskave, čeprav so opazne regionalne razlike (MartinPuertas in drugi 2009; Göktürk, 2011; Büntgen in drugi, 2011; McCormick in drugi, 2012; Büntgen in drugi, 2016). Za pregled paleoklimatskih raziskav po regijah glej Pavlin (2020b).

Ker je bilo podnebje takrat bolj toplo je na primer grozdje uspevalo do podobnih geografskih širin kot danes (Selley 2008, 87). Da so se ugodnega podnebja zavedali tudi Rimljani dokazujejo pisanja Plinija Starejšega in Collumele. Ugodno podnebje je omogočalo večje pridelke v kmetijstvu (Harper 2017, 48–54, Lieberman in Gordon 2018, 59–62). To obdobje so spremljale rast, ozemeljske širitve rimske države in deforestacije osvojenih ozemelj (Büntgen in drugi 2011, 579–580). Rimljani so svoj vpliv širili z nasilnim kolonializmom, spletkami in trgovino5. Največji obseg je rimska država dosegla pod vladavino cesarja Trajana (98 – 117 n. št.) (za pregled zgodovine rimske države glej Bratož 2007 in 2014). Seveda ne smemo pripisati hitrega razvoja in rasti rimske države le ugodnim podnebnim razmeram, temveč tudi odločitvam posameznikov, tehnološkim, trgovskim in drugim družbenim dejavnikom.

Poznorimsko prehodno obdobje (150 – 450 n. št.) Rimsko toplo obdobje je nasledilo poznorimsko prehodno obdobje. Ta tri stoletja so zaznamovala močna nihanja podnebja (Harper 2017, 131). Prisotne so bile precejšnje regionalne razlike v podnebju (Pavlin 2020b, 52–62). To obdobje lahko razdelimo na dve fazi. V prvi (150 – 266 n. št.) je bilo podnebje bolj sušno in hladno. Čeprav se je podnebje ohladilo in postalo bolj sušno že okoli leta 150 pa je jasen prelom vulkanski izbruh leta 169 (Harper 2016, 108). Obstaja hipoteza, da podnebne spremembe povečajo seizmično aktivnost, kot so potresi in vulkanski izbruhi (Blom 2017, 14). To naj bi se zgodilo zaradi sprememb v volumnu polarnega ledu, ki spremeni slanost in temperaturo morskih voda, kar spremeni globokomorske tokove. Ti imajo nato drugačen pritisk na kontinentalne police in oceanske meje, zaradi česar se v seizmična aktivnost spremeni. Ta hipoteza sicer ni potrjena, vendar kaže zanimivo ujemanje med povečano vulkansko aktivnostjo in koncem rimskega toplega obdobja. Tudi deforestacija, drastično krčenje gozdov, ki je značilna za rimski imperij na osvojenih območjih, je mogoče pripomogla k manjši vlažnosti. Gozdove so izsekavali zaradi velike potrebe po lesu za vojno ladjevje, gradnjo in kurjavo. Izsekavanje gozda je povzročilo, da se je povečal albedo6 izsekanih območij, zaradi česar je bilo na teh mestih manj izhlapevanja 5

Rim je model za sodobni zahodni svet. To se na primer kaže v neoklasični arhitekturi, ki se je pojavila sredi 18. stoletja v Italiji in Franciji ter postala en najbolj prepoznavnih arhitekturnih stilov. Ni čudno, da se je ta stil razširil na začetku obdobja evropskega kolonializma. Ta do danes še ni zamrl, temveč le prevzel bolj mehke oblike, čeprav s šibljenjem zahoda v zadnjih nekaj letih lahko spremljamo tudi upadanje njegove kolonialne moči. To na žalost običajno ne vodi do večje samostojnosti držav, temveč pridejo pod vpliv Kitajske – vzhajajoče velesile. Albedo ali koeficient odbojnosti je mera za svetlobno odbojnost površine telesa. Albedo pove, kolikšen del vpadne svetlobe se odbije od površine telesa. V tem primeru se od drevesnih krošenj odbije manj svetlobe, kot od golih tal.

Slika 1: Zemljevid območja današnje Poljske v prvi (faza B2) in drugi polovici 2. stoletja (faza B2/C1 – C1a) (Vir: Andrzejowski 2019, sl. 1, 225)

in posledično manj vlažnosti v atmosferi. To so občutila predvsem sredozemska območja (Harper 2017, 51–52). Sekanje gozdov tudi poveča erozijo prsti, kar oteži poljedelstvo (Storey in Storey 2017, 168–169). Okoli leta 150 je prišlo do premika nihanja NAO proti njegovi negativni fazi. Če gre zaupati računalniškim simulacijam, so se v tem obdobju pojavile do suše v centralni Evropi (Drake 2017). Zaradi tega je prišlo do selitev daleč za rimsko mejo, na območju današnje Poljske, ki so zabeležene tako v pisnih (Bratož 2007, 281) kot arheoloških virih. V tem času sta območje današnje Poljske poseljevali dve večji kulturni skupini. Nosilci przeworske kulture, ki je bivala v centralni Poljski na obeh bregovih Vistule, naj bi bili Vandali, nosilci druge, wielbarške, v današnji centralni Pomeraniji, pa Goti (glej sliko 1). Na desnem bregu Vistule je živela vzhodna skupina przeworske kulture, ki je bila v tesnem stiku z wielbarško kulturo (Kontny 2016, 170, Andrzejowski 2019, 225–226). Sicer odnos med etničnostjo in arheološkimi kulturami še ni razumljen, zato moramo biti previdni pri pripisovanju etničnih oznak arheološkim kulturam, vendar za našo razpravo ta odnos ni tako bistven (za razpravo o etničnosti, identitetah in arheoloških kulturah glej npr. Pohl 2010 in Diaz-Andreu 2015). Na začetku 2. stoletja je število prebivalstva na območju obeh kultur naraslo. Arheološko se to prepozna kot večje število pokopov, notranja kolonizacija in rast naselij. V przeworski kulturi lahko istočasno spremljamo tudi povečano število standardiziranih tipov orožja v pokopih, kar nakazuje na militarizacijo teh skupnosti. Predvsem pogosto postane pridajanje sulice in kopja. V tem času je

v železarskih centrih przeworske kulture sunkovito narasla proizvodnja železa. Standardizacija orožja kaže, da se je razvil poenoten način bojevanja, kar nakazuje na povečano vojaško disciplino in organizacijo vojaških skupin, ki so odhajale na roparske pohode in odpirale pot nadaljnjim migracijam. Te so se začele še pred sredino 2. stoletja, največje spremembe v poselitvi pa lahko vidimo na prehodu iz prve v drugo polovico 2. stoletja. Iz vzhodnega poselitvenega območja območja przeworske kulture odide velik del prebivalstva, naseli pa ga prebivalstvo wielbarške kulture (Kontny 2004, 217–228, Cieslinski 2016, 224–255, Kontny 2016, 190, za poglobljeno razpravo glej Pavlin 2020b, 41–45). Nosilci te kulture so nadaljevali svoje širjenje proti jugovzhodu. V prvi polovici 3. stoletja so dosegli še bolj oddaljene dele Moldavije in Romunije. Pomešali so se z lokalnimi prebivalci, med katerimi so bili Sarmati in pozni Skiti. Tako se je oblikovala černjahovska kultura, ki se je nato razširila še v današnjo Romunijo, kjer se je oblikovala kultura Sântana de Mureş. Ti dve kulturi, ki sta se oblikovali pri Črnem morju so Goti, na katere naletimo 150 let pozneje, ko vdirajo v rimsko cesarstvo (Cieśliński 2016, 227–231). Do takrat so se Goti že razdelili v dve skupini, Ostrogote in Vizigote. V 3. stoletju je mejo med tema dvema skupinama predstavljala reka Dniester (Bratož 2007, 317). Kaj pa se je zgodilo s przeworskimi prebivalci, ki so se izselili z vzhodnega območja? Zagotovo ne bomo nikoli vedeli, lahko pa sklepamo. Širitev przeworske kulture se je začela v prvi polovici 2. stoletja, svoj vrhunec pa je dosegla sredi tega stoletja. V tem času je przeworska kultura razširila svoje območje poselitve na vzhodno Slovaško, severovzhodno Madžarsko in severno Romunijo (Andrzejowski 2010, 19). Rast prebivalstva je odvisna od več dejavnikov, ne le od količine hrane. V predindustrijskih družbah se lahko zgodi, da rast prebivalstva preseže zmožnosti pridelovanja hrane na način, ki so ga poznali do takrat. To lahko vodi do sprememb v prehrani (recimo manj pridelovanja mesa, za kar je potrebno več zemlje), tehnike poljedelstva ali izseljevanja. Če se ljudje ne prilagodilo, se lahko pojavi do tekma za izkoriščanje naravnih virov, ki ji sledijo družbene napetosti (Montanari 1998, 57–63). Če temu dodamo še možnost suše, ki se po ugotovitvah Draka (2017, 2–4) pojavila na začetku druge polovice 2. stoletja, se možnost preskrbe z ustrezno hrano še zmanjša. Tudi Büntgen in drugi (2011, 581) so z analizo drevesnih branik pokazali, da se je v srednji Evropi po letu 150 količina padavin zmanjšala in temperature padle. Sklep, ki ga lahko potegnemo iz te krajše razprave, je, da so obstajale napetosti v przeworskih in wielbarških skupnostih še pred ohladitvijo podnebja sredi 2. stoletja, kar je vidno po militarizaciji in manjših selitvah, ki so se dogajale. Podnebne spremembe so že prisotne družbene napetosti, ki so nastale

zaradi omejenosti naravnih virov, stopnjevale toliko, da je prišlo do množičnih selitev. Ti premiki naj bi med okoliškimi skupnostmi povzročili nemire, ki so se razširili na ljudstva v bližini Donave. Dokaze za to lahko najdemo v življenjepisu Marka Avrelija, zapisanem v Scriptores Historiae Augustae. Tam je omenjen nemir, ki so ga povzročili ljudje, pregnani zaradi »barbarov«, ki so živeli severneje (Kontny 2004, 228). To je nato eskaliralo v markomanske vojne ob donavskem limesu. Te so zaposlovale Marka Avrelija večino njegove vladavine. Vladavino tega filozofa cesarja je zaznamovala tudi antoninska kuga7, ki je po nekaterih ocenah pobila okoli 10 odstotkov prebivalstva in povzročila precejšnjo gospodarsko škodo (Harper 2017, 115). Od tega časa so bile meje cesarstva bolj kot ne pod neprestanim pritiskom (Bratož 2007, 281–283, 315–316). K selitvam so verjetno pripomogle tudi želje po plenu, pustolovski duh, družbena nasprotja in razlogi, ki jih znanost še ni odkrila. Druga faza poznorimskega prehodnega obdobja nastopi po letu 266. Sredi tretjega stoletja je sledila najhujša kriza rimske države do tedaj. To je bilo obdobje nemirov in državljanskih vojn, ki so potekale med letoma 235 in 284 (Bratož 2008, 308). Razmere je poslabšala še tako imenovana Ciprijanova kuga8, ki se je začela tik pred valom spopadov za prestol in državljanskimi vojnami. Položaj cesarja izgubil svoj nekdanji pomen, zato so se zanj bojevali različni uzurpatorji, ki so dvomili v legitimnost vladarja9. Cesarstvo je razpadlo na tri dele, meja na Donavi je popustila v zgodnjih petdesetih letih 3. stoletja in germanska ljudstva so plenila po notranjosti imperija. Za tem sta popustili še meji na Evfratu zaradi invazije Perzijcev, ki so vedno bili nevarni rimskemu imperiju, in meja na Renu, čemur je sledilo plenjenje po Galiji in drugod (Harper, 2017: 138–149). Viri poročajo o sušah, ki so sredi 3. stoletja prizadele Egipt (Harper 2017, 131–134; McCormick in drugi 2012, 183). Sredi najhujše krize rimskega cesarstva je bila na udaru žitnica države. Možno je, da je do tega prišlo zaradi močnejših učinkov tako imenovanih El Niño dogodkov, ki so v poznorimskem prehodnem obdobju postali vse pogostejši (Harper 2017, 134, Moy in drugi 2002, 163). Po letu 266 se je podnebje začelo stabilizirati, hlad in suše so postali manj pogosti, vendar se ugodne razmere rimskega toplega obdobja niso nikoli več vrnile. Zaradi manj vulkanskih izbruhov, povečane sončeve aktivnosti in slabljenja severnoatlantske oscilacije je prišlo do bolj toplih in vlažnih razmer v Sredozemlju, ki so pripomogle, da si je cesarstvo vsaj malo opomoglo po uničujoči krizi tretjega 7 8 9

Verjetno je šlo za epidemijo črnih koz (Harper, 2017: 102–111) ali kakšno sorodno bolezen, ki je danes več ne poznamo. Trajala je med 249 in 262. Pri tej epidemiji ni jasnega odgovora za katero bolezen je šlo, nekateri predlagajo, da je bila vrsta gripe ali pa kakšen flavivirus (Harper, 2017: 138–145). V zadnjih letih smo prav tako priča vedno večjim dvomom o legitimnosti volitev in predsednikov, najboljši primer so aktualne volitve v ZDA.

stoletja. Kljub temu so bile suše in lakote pogostejše kot prej, zdesetkale so prebivalstvo, čemur je sledil upad davkov in pomanjkanje rekrutov za rimske legije (Harper 2017, 167–170). Ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja je prišlo do selitev, ki so odločile usodo rimskega cesarstva. Če sprejmemo prevladujočo, a kritizirano teorijo o Hunskih migracijah vidimo, da so Huni sredi 3. stoletja bivali v centralni Aziji (Hayashi 2014, 16). Okoli leta 360 so se pojavile megasuše (Cook 2013, 91), kakšno desetletje pred tem pa se je povečal pritisk sosednjega rouranskega kaganata (Golden 1992, 87) na njih. Čeprav tudi tu najverjetneje lahko govorimo o prepletu več dejavnikov, pa so bile megasuše verjetno odločilno gonilo teh selitev, saj so etnološke primerjave pokazale, da so nomadski živinorejci izjemno ranljivi na pomanjkanje padavin (Shokhri in drugi 2011, 128–132). Leta 375 so se Huni pojavili ob Volgi, kjer so si podredili Ostrogote, Vizigoti pa so jim uspeli zbežati do rimskih meja. Rimljani so jih sprejeli, zaradi česar so jim želele slediti še druge skupine (Bratož 2013, 144–145). Po vstopu v državo je zaradi slabih razmer, v katerih so živeli Vizigoti,10 prišlo do napetosti, ki so kulminirale v njihovem spopadu z rimsko vojsko pri Adrianoplu leta 378, kjer je Rim doživel usoden poraz. Za tem germanskih ljudstev ni bilo možno zaustaviti, prodirala so čez meje rimskega cesarstva in se naseljevala znotraj njega (Lotter in drugi 2005, 62). Po vstopu mnogih germanskih ljudstev v cesarstvo je prihajalo do medsebojnih spopadov, plenjenj in ropanj. Razlog tiči tudi v tem, da Germanov ni bilo več moč romanizirati in s tem integrirati v rimsko kulturo. Žrtev medsebojnih spopadov je postalo tako domače kot priseljeno prebivalstvo na tleh nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva. Točka brez vrnitve je bil verjetno pokol Germanov leta 408. Arkadij, cesar na Vzhodu, je nenadoma umrl, zatem pa je prišlo do upora v zahodni vojski, kjer je bilo ubitih nekaj generalov mešanega porekla. Za to so okrivili Stiliha, desno roko nedavno umrlega cesarja, ki je bil prav tako germanskega porekla. Ta je sprejel lastno usmrtitev. Tudi njegove podpornike so pobijali po celotni Italiji. To je privedlo do oplenjenja Rima leta 410, kot maščevanja za gorje, storjeno Germanom (Storey in Storey, 2017: 145–146). Zahodni del rimskega cesarstva je uradno propadel leta 476, ko je germanski general Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgusta in se okronal za kralja italskega kraljestva, ki je obsegalo tudi sedanji slovenski prostor. V resnici pa je po sredini 5. stoletja državna uprava, oskrba mest in varnost na mejah vidno ugašala, odstavitev rimskega cesarja je zgolj zgodovinska ločnica, s katero se življenje običajnega državljana ni bistveno spremenilo. To je bila 10 Vzporednice z današnjimi razmerami na grškem otoku Lezbosu se rišejo same.

Thomas Cole, Stanje imperija: Opustošnje, 1836 (Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/File:Cole_Thomas_ The_Course_of_Empire_Desolation_1836.jpg )

posledica stoletij razpada države in njenih institucij zaradi mnogih dejavnikov. Kot že omenjeno, so selitve ljudstev in boji povezani z njimi, državljanske vojne, epidemije, slaba integracija priseljencev, uničevanje urbanega in kmetijskega okolja, posledično zamočvirjenje, gospodarsko propadanje in izčrpanost ter upad števila prebivalstva – skupaj s podnebnimi spremembami vplivali na zgodovinske spremembe. Vzhodni del rimskega cesarstva je preživel še skoraj 1000 let, do padca Konstantinopla leta 1453 (Storey in Storey, 2017: 77–203).

Poznoantična mala ledena doba (450 – 700 n. št.) Poleg rimskega toplega obdobja je poznoantična mala ledena doba najbolj izpričano podnebno nihanje v obravnavanem obdobju in je imela globok vpliv na rimsko državo. Na zahodu se je država sicer zrušila še pred pravim nastopom ledene dobe, na vzhodu pa je bilo cesarstvo močno prizadeto. Bistveni dogodek tega obdobja je vulkanski izbruh leta 536. To je bil izjemno močan vulkanski izbruh, ki mu je sledil še močnejši leta 540 (Sigl in drugi 2015, 547). Oba sta delovala kot pozitivna povratna zanka na tendenco ohlajanja podnebja, ki je bila prisotna že pred letom 536 (glej že omenjene raziskave). Obstaja tudi možnost, da je vulkanski izbruh leta 536 povzročil pozitivne povratne zanke, ki so povzročile menjave faz NAO, iz izrazito pozitivne v izrazito negativno.

To tudi pojasni, zakaj je bila mala ledena doba v Sredozemlju precej namočena (Faust in drugi 2016, 90). Vulkanski aerosoli so preprečili, da bi sončevi žarki dosegli površje zemlje. Posledica teh dejavnikov so bile slabe letine med letoma 536 in 544. Zemeljsko površje je doseglo manj sončeve svetlobe, zato se je ljudem zmanjšala zmožnost sinteze vitamina D. Ob slabi prehrani je to vodilo do padca imunosti, kar je bil dodaten dejavnik za izjemno visoko smrtnost justinijanske kuge, ki je med letoma 541 in 544 morila po Evropi. Tokrat je šlo za »pravo« kugo (Yersinia pestis). Razširila se je zaradi sprememb v habitatih podgan, ki so zaradi lakote iskale bližino ljudi in njihovih kašč (Helama in drugi 2018, 1–8). Prav tako pa hladno in vlažno podnebje bolj odgovarja bolham, ki prenašajo bubonsko kugo, izkašljane kapljice sline, ki prenašajo pnevmonsko kugo, pa dlje ostanejo v zraku v hladnem podnebju (Xoplaki in drugo 2001). Da so bile razmere na obravnavanih območjih še bolj težavne, je sledil drugi val selitve ljudstev. Tokrat so prišli Slovani. Če sprejmemo prevladujoč pogled na te selitve, ki ga je razvil Lubor Niedrle, so se Slovani razširili iz zgornjega toka Dnepra (Pavlovič 2017, 350) in v 5. stoletju poselili današnjo Belorusijo, Ukrajino ter Poljsko (Szmoniewski 2016, 28– 30). Z nastopom Justinianove vladavine leta 527 so že vpadali čez spodnjo Donavo (Bratož 2014, 491). Zaradi slabe ločljivosti naravoslovnih raziskav in nasprotujočih izsledkov za to obdobje, težko rečemo, ali in v kolikšni meri so podnebne spremembe vplivale na njihove selitve. Najzanimivejše spremembe pa so se v tem času verjetno dogajale v Skandinaviji. Števila naselij je po dogodku leta 536 močno upadlo. Tak primer je Vallhagar v vzhodni Gotlandiji. Sredi 6. stoletja je bila vas požgana, trupla so ostala nepokopana. Podobno se je dogajalo v mnogih krajih, povečalo pa se je število utrjenih naselbin. Zaradi vplivov vulkanskih izbruhov so letine propadle, ocenjuje se, da se je prebivalstvo Skandinavije zaradi lakote in bojev v tem času prepolovilo (Gräslund in Price 2012, 432–436). Takratnim prebivalcem te regije se je verjetno zdelo, da se svet končuje. V prvi polovici ali na sredi 6. stoletja se v Skandinaviji pojavijo ogromni depoji, polni zlata. Največja depojska najdba prihaja iz švedskega Tureholma. Vsebovala je več kot 12 kilogramov zlata. Interpretira se jih kot darovanja bogovom. Zaradi vrednosti in simbolnega pomena darovanega zlatega materiala se sklepa, da so to bila darovanja elit, ki so se odrekle svojim dragocenostim, da bi s tem pomirile bogove (Axboe 1999, 186–188). Takšni dogodki so seveda pustili globoke spremembe v duhovnem življenju skandinavskih ljudstev. Obstaja možnost, da se po teh dramatičnih dogodkih pojavijo tudi zgodbe o Fimbulwinter, treh zaporednih zimah, med katerimi Sonce ne posveti in ki napovedujejo Ragnarök, konec sveta. Prav tako simbol Sonca izgine iz simbolike teh ljudstev, nadomestijo ga upodobitve bogov in zgodb, povezanih z njimi. Poleg tega

se je povečala količina zemlje, ki je bila v lasti elit, in s tem so se oblikovale nove strukture moči. Mogoče se je to zgodilo, ker so veliki deli potencialno obdelovalne zemlje ostali brez lastnikov (Gräslund in Price 2012, 437–440). Lahko da je to povzročilo tudi selitve iz Skandinavije proti jugu. Skandinavija je bolj severno od drugega obravnavanega območja in zaradi tega bolj hladna ter manj ugodna za poljedelstvo, zato je vulkanski izbruh leta 536 in posledično ohlajanje imelo katastrofalne posledice za te skupnosti. Ne le da je velik del prebivalstva umrl ali se izselil, povzročil je tudi globoke spremembe v duhovnem svetu teh skupnosti. Podnebne spremembe, ki so jih spremljala zlovešča znamenja, so igrale veliko vlogo v družbenih spremembah v skandinavskih skupnostih v prvi polovici 6. stoletja.

Zaključek Ta kratek pregled podnebnih nihanj, pospremljen z družbenim dogajanjem, je namenjen predvsem orisu osnovnih potez podnebnih nihanj in njihovih vplivov na usodne družbene, politične, gospodarske in strateške spremembe v rimski državi. Kot sem že omenil, je rimsko cesarstvo doseglo razcvet in svoj vrhunec v času najbolj ugodnega (toplega in vlažnega) obdobja konec rimske republike in na začetku cesarske dobe. Ugodno podnebje je omogočalo večje donose v poljedelstvu, kar je pripomoglo k bogastvu te države. Ko je cesarstvo doseglo svoj vrhunec pod vladavino cesarja Trajana, se je počasi začel njegov zaton, ki ga je pospremilo prehodno obdobje, za katero so bila značilna močna podnebna nihanja, bolj pogoste pa so bile tudi suše in posledično lakote. Zaradi teh razlogov so se začele tudi selitve, ki so preoblikovale rimsko cesarstvo. Po zrušitvi zahodnega dela rimskega cesarstva je sledilo hladno obdobje, znano kot poznoantična mala ledena doba. To je pripomoglo k prepričanju, da se svet končuje, kar je prevevalo krščansko miselnost še mnoga stoletja. Vemo, da podnebne spremembe povzročijo suše, posledično lakote, epidemije in velike selitve. Sami po sebi so to dejavniki, ki bi se jim lahko bolj ali manj stabilna država prilagodila in jih razrešila brez prevelikih težav. Če pa ima država (ali celoten sistem) notranja protislovja, ki jo močno šibijo, pa lahko ti dogodki kaj hitro privedejo do resnejših težav ali celo propada. Nadaljnje arheološke raziskave vezane na to temo so vsekakor potrebne, da bolj osvetlimo vpliv okolja na človeške družbe v tem prelomnem trenutku naše preteklosti in se izognemo napak, ki jih je delal Kyle Harper (2017) (glej Haldon in drugi 2018a, b, c). Po mojem mnenju so potrebne natančne mikroregionalne študije, ki se spopadejo s problemi tako v arheoloških, kot v paleoklimatoloških virih, ter skušajo vplesti

znanja iz različnih področij (kot so zgodovina, biologija, agronomija, …) in kritično pretresajo teoretske okvirje v katere smo ujeti. Dela je torej še dovolj. Aktualna podnebna in vseobsegajoča okoljska kriza nista več le temi, omejeni na akademike in okoljske aktiviste, temveč resničnost, v kateri živimo. Vedno hujši vremenski pojavi, hitro upadanje biodiverzitete in začetki kolapsa ekosistemov so priče tega. Ti so posledica človekovega delovanja, pogojenega z industrijsko tehnologijo in družbeno-gospodarskim sistemom, ki teži k brezmejni rasti (ki na omejenem planetu pač ni mogoča), ne da bi se oziral na škodo, ki jo s tem dela ljudem, dediščini in naravi. S tem (ne)vede spodjeda temelje svojega bogastva. Ta isti sistem, (neoliberalni) kapitalizem, pa je prav tako v vedno večji krizi, kar povzroča vedno večja družbena razhajanja in nemire. Vzporednice z dogajanjem v pozni antiki so očitne. Kljub temu še ni prepozno, da spremenimo smer, v katero gre naša civilizacija.

Literatura Andrzejowski, J. 2010, The Przeworsk Culture. A Brief Story (for the Foreigners). – V: Lund Hansen, U. in Bitner-Wroblewska, A. (ur.) 2010, Worlds Apart? Contacts across the Baltic Sea in the Iron Age. – København, Varšava, Det Kongelige Nordiske Oldskriftselskab, Panstwowe Muzeum Archeologiczne, 1–52. Andrzejowski, J. 2019, The Gothic migration through Eastern Poland – the archaeological evidence. – V: Cieśliński, A. in Kontny, B. (ur.) 2019, Interacting Barbarians Contacts, Exchange and Migrations in the First Millennium AD, Neue Studien zur Sachsenforschung Band 9. – Varšava, Uniwersytet Warszawski, 225–238. Axboe, M. 1999, The Year 536 and the Scandinavian Gold Hoards. – Medieval Arcaheology XLIII, 186–188. Baker, A., J. C. Hekkstromm, B. F. J. Kelly, G. Mariethoz, in V. Trouet 2015, A composite annual-resolution stalagmite record of North Atlantic climate over the last three millennia. – Scientific reports 5:10307, 1–8. Blom, P. 2017, Nature‘s Mutiny, How the Little Ice Age of the Long Seventeenth Century Transformed the West and Shaped the Present. – New York, London, Liveright. Bratož, R. 2007, Rimska zgodovina – 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. – Ljubljana, Zbirka zgodovinskega časopisa, Študentska založba, Filozofska fakulteta. Bratož, R. 2014, Med Italijo in Ilirikom, Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. – Znanstvena založba Filozofske fakultete, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zbirka zgodovinskega časopisa. Büntgen, U. W. Tegel, K. Nicolussi, M. McCormick, D. Frank, V. Trouet, J. O. Kaplan, F. Herzig, K.-U. Heussner, H. Wanner, J. Luterbacher in J. Esper 2011, 2500 Years of European Climate Variability and Human Susceptibility. – Science 331, 574–582.

Büntgen, U., V. S. Myglan, F. C. Ljungqvist, M. McCormick, N. Di Cosmo, M. Sigl, J. Jungclaus, S. Wagner, P. J. Krusic, J. Esper, J. O. Kaplan, M. A. C. de Vaan, J. Luterbacher, L. Wacker, W. Tegel in A. V. Kiryanov 2016, Cooling and societal change during the Late Antique Little Ice Age from 536 to around 660 AD. – Nature Geoscience 9, 231–236. Cieslinski, A. 2016, The society of Wielbark culture, AD 1–300. – V: Urbańczyk, P. in Rzeszotarska-Nowakiewicz, A. (ur.) 2016, The Past Societies, Polish Lands From the First Evidence of Human Presence to the Early Middle Ages 4, 500 BC – 500 AD. – Varšava, Instutite of Archaeology and Ethnology, Polish Academy of Sciences, 217–236. Cook, E. R. 2013, Megadraughts, ENSO, and the Invasion of Late-Roman Europe by the Huns and Avars. – V: Harris, W. V. in drugi (ur.) 2013, Colombia Studies in the Classical Tradition, vol 39., The Ancient Mediterranean Enviornment between Science and History. – Leiden/ Boston, Brill, 89–102 Díaz-Andreu, M. 2015. Ethnic Identity and Ethnicity in Archaeology. - V: Wright, J. (ur.) International Encyclopedia of the Social & Behavioral Sciences, 2nd edition, Vol 8. Oxford, Elsevier: 102-105. Drake, L. B. 2017, Changes in North Atlantic Oscillation drove Population Migrations and the Collapse of the Western Roman Empire. – Scientific Reports 7, 1–7. Esper, J., D. C. Frank, M. Timonen, E. Zorita, R. J. S. Wilson, J. Luterbacher, S. Holzkämper, N. Fischer, S. Wagner, D. Nievergelt, A. Verstege in U. Büntgen 2012, Orbital forcing of tree-ring data. – Nature Climate Change 2, 862–866. Faust, J. C., K. Fabian, G. Milzer, J. Giraudeau in J. Knies 2015, Norwegian fjord sediments reveal NAO related winter temperature and precipitation changes of the past 2800 years. – Earth and Planetary Science Letters 435, 84–93. Golden, P. B. 1992, An Introduction to the History of the Turkic Peoples, Ethnogenesis and StateFormation in Medieval and Early Modern Eurasia and the Middle East. – Wiesbaden, Otto Harrassowitz Göktürk, O. M. 2011, Climate in the Eastern Mediterranean through the Holocene inferred from Turkish stalagmites (Neobjavljena doktorska disertacija, Universität Bern, Institut für Geologie und Oescheger Centre for Climate Change Research). – Bern Gräslund, B. in Price, N. 2012, Twilight of the gods? The ‚dust veil event‘ of AD 536 in critical perspective. – Antiquity 86, 428–443. Haldon, J., H. Elton, S. R. Huebner, A. Izedebski, L. Mordechai in T. P. Newfield 2018a, Plagues, climate change, and the end of an empire: A response to Kyle Harper‘s The Fate of Rome (1): Climate. – History Compass 2018, 1–13. Haldon, J., H. Elton, S. R. Huebner, A. Izedebski, L. Mordechai in T. P. Newfield 2018b, Plagues, climate change, and the end of an empire: A response to Kyle Harper‘s The Fate of Rome (2, 3): Plagues and a crisis of empire. – History Compass 2018, 1–10. Haldon, J., H. Elton, S. R. Huebner, A. Izedebski, L. Mordechai in T. P. Newfield 2018c, Plagues, climate change, and the end of an empire: A response to Kyle Harper‘s The Fate of

Rome (1): Disease, agency, and collapse. – History Compass 2018, 1–10. Harper, K. 2017, The Fate of Rome, Climate, Disease and the End of an Empire. – New Jearsey, Princeton University Press. Hayashi, T. 2014, Huns were Xiongnu or not? From the Viewpoint of Archaeological Material. – V: Woo Choi, H., I. Sahin, B. Il Kim, V. Isakov in C. Buyer (ur.), Altay Communities, Migrations and Emergence of Nations. – Istanbul, Istanbul Chambers of Artists and Artisans, 13–26. Helama, S., L. Arppe, J. Uusitalo, J. Holopainen, H. M. Mäkelä, H. Mäkinen, K. Mielikäinen, P. Nöjd, R. Sutinen, J.-P. Taavitsainen, M. Timonen in M. Oinonen 2018, Volcanic dust veils from the sixth century tree-ring isotopes linked to reduced irradiance, primary production and human health. – Scientific reports 8:1339, 1–12. Holzhauser, H., M. Magny in H. J. Zambühl 2005, Glacier and lake-level variations in westcentral Europe over the last 3500 years. – The Holocene 15,6, 789–801. Kontny, B. 2004, Time of war or well-being? Changes in weapon sets in the Przeworsk culture burials from the late stage of phase B2. – Monumenta Studia Gothica IV, 215–232. Kontny, B. 2016, Przeworsk culture and society and its long-distance contacts, AD 1–350. V: Urbańczyk, P. in Rzeszotarska-Nowakiewicz, A. (ur.) 2016, The Past Societies, Polish Lands From the First Evidence of Human Presence to the Early Middle Ages 4, 500 BC – 500 AD. – Varšava, Instutite of Archaeology and Ethnology, Polish Academy of Sciences, 164–212. Lieberman, B. in Gordon, E. 2018, Climate Change in Human History, Prehistory to Present. – London, Bloomsbury. Lotter, F., Bratož, R. in Castritius, H. 2005, Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375 – 600). – Ljubljana, Založna Sofia Martin-Puertas, C., B. L. Valero- Garcés, A. Brauer, M. Pilar Mata, A. Delgado-Huertas in P. Dulski 2009, The Iberian-Roman Humid Period (2600–1600 cal yr BP) in the Zoñar Lake varve record (Andalucia, southern Spain). – Quaternary Research 71, 108–120. McConnell, J. R., M. Sigl, G- Plunkett, A. Burke, W. M. Kim, C. C. Raible, A. I. Wilson, J. G. Manning, F. Ludlow, N. J. Chellmana, H. M. Innes, Z. Yang, J. F. Larsen, J. R. Schaefer, S. Kipfstuhl, S. Mojtabavi, F. Wilhelms, T. Opel, H. Meyer in J. P. Steffensen 2020, Extreme climate after massive eruption of Alaska’s Okmok volcano in 43 BCE and effects on the late Roman Republic and Ptolemaic Kingdom. – PNAS Latest Articles, 1–7. McCormick, M., U. Büntgen, M. A. Cane, E. R. Cook, K. Harper, P. Huybers, T. Litt, S. W. Manning, P. A. Mayewski, A. F. M. More, K. Nicolussi in W. Tegel, 2012, Climate Change during and after the Roman Empire: Reconstructing the Past from Scientific and Historical Evidence. – Journal of Interdisciplinary History XLIII:2 (Autumn, 2012), 169–220. Montanari, M. 1998, Lakota in izobilje. – Ljubljana, *cf. Moy, C. M., G. O. Seltzer, D. T. Rodbell in D. M. Anderson 2002, Variability of El Nino/ Southern Oscillation activity at millennial timescales during the Holocene epoch. – Nature 420, 162–165.

Nordås, R. in Gleditsch, N. P. 2007, Climate change and conflict. – Political geography 26, 627–638. Pavlin, T. 2020a, Podnebne spremembe v času vrhunca in zatona rimske države ter selitve ljudstev. – Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, letnik XLVIII, številka 279, 179–192. Pavlin, T. 2020b, Podnebne spremembe v pozni antiki (Neobjavljeno diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta). – Ljubljana. Pavlovič, D. 2017, Začetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja. – Arheološki vestnik 68, 349–386. Perko, V. 2017, The Roman Dietary System and Similiarities with Modern Consumerism. Imperium Sine Fine. – V: Habjanič, O., Šrimpf Vendramin, K. in Bevc Varl, V. (ur.) 2017, MUSEOEUROPE 4: Debata o kuhinji / The Kitchen Debate – Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 19–27. Pohl, W. 2010, Archaeology of Identity: introduction. – V: Pohl, W. in Mehofer, M. (ur.), Archaeology of Identity / Archäologie der Indentität, 9-23. Rebernik, D. 2018, Osnove fizične geografije Evrope. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Selley, R. C. 2008, The Winelands of Britain: Past, Present and Prospective, Second Edition. – Surrey, Petravin Press Shokri, S. A., S. M. Hosseini, S. M. Mirdamadi, S. J. F. Hosseini in G. H. H. Nejad 2011, Examening the natural impacts of drought on the Nomads in Kerman province of Iran. – IPCBEE 16, 128–134. Sigl, M., M. Winstrup, J. R. McConnell, K. C. Welten, G. Plunkett, F. Ludlow, U. Büntgen, M. Caffee, N. Chellman, D. Dahl-Jensen, H. Fischer, S. Kipfstuhl, C. Kostick, O. J. Maselli, F. Mekhaldi, R. Mulvaney, R. Muscheler, D. R. Pasteris, J. R. Pilcher, M. Salzer, S. Schüpbach, J. P. Steffensen, B. M. Vinther in T. E. Woodruff 2015, Timing and climate forcing of volcanic eruptions for the past 2,500 years. – Nature 523, 543–549. Steinhilber, F., J. Beer in C. Fröhlich 2009, Total solar irradiance during the Holocene. – Geophysical research letters 36, 1–5. Storey, R. in Storey, G. R. 2017, Rome and the Classic Maya, Comparing the Slow Collapse of Civilizations. – New York, Routledge. Szmoniewski, B. S. 2016, Early-Slavic culture. – V: Urbanczyk, P. in M. Trzeciecki (ur.) 2016, The Past Societies, Polish Lands from the First Evidence of Human Presence to the Early Middle Ages, 500 AD – 1000 AD. – Varšava, Institute of Archaeology and Ethnology, Polish Academy of Sciences, 22–73. Xoplaki, E., Maheras, P. in Luterbacher, J. 2001, Variability of Climate in Meridional Balkans during the Periods 1675–1715 and 1780–1830 and its Impact on Human Life. – Climatic Change 48, 581–615.

Bine Kramberger1, Cynthianne Spiteri2, Christoph Berthold3

Miniaturne keramične stekleničke z Drulovke pri Kranju in sočasnih najdišč

Dragocen vir podatkov o življenju ljudi v mlajši kameni in zgodnji bakreni dobi Miniaturne keramične steklenice s perforiranimi držaji so značilna najdba na najdiščih iz 5. tisočletja pred našim štetjem v Sloveniji, Zadonavju in na Balkanu. Domneva se, da so bile te majhne posodice osebni predmeti, ki jih je bilo mogoče obesiti okoli vratu ali pasu, in da so se uporabljale za kozmetiko ali za kultne namene. V naši raziskavi smo poskušali analizirati ostanke vsebine v 14 od teh miniaturnih steklenic, ki so bile odkrite na najdiščih v Sloveniji – ena od njih tudi na Drulovki pri Kranju – in na osrednjem Balkanu. Uporabljen je bil

1 2 3

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), Center za preventivno arheologijo (CPA), Poljanska cesta 40, 1000 Ljubljana, Slovenia. Eberhard Karls Universität Tübingen, Competence Center Archaeometry – Baden-Württemberg (CCA-BW), Wilhelmstrasse 56, 72074 Tübingen, Germany. Universität Tübingen, Institut für Ur- und Frühgeschichte und Archäologie des Mittelalters, Castle Hohentübingen, 72070 Tübingen, Germany.

interdisciplinarni pristop k identifikaciji njihove vsebine s strukturno in kemijsko identifikacijo vidnih ostankov v steklenicah in z analizami organskih spojin (lipidov), absorbiranih v keramiki med njihovo uporabo. Analize so pokazale, da je bil svinčev karbonat (ceruzit oz. beli svinec) glavna sestavina belega materiala, ki je bil ohranjen v steklenici iz Zgornjega Radvanja v Sloveniji. V vidnih ostankih, ki so se ohranili na notranji površini steklenic iz Turnišča in Popave 1, pa sta bila kot kristalni komponenti ugotovljena druga svinčeva minerala (plumbogumit in piromorfit). Odkritje različnih svinčevih mineralov v tej študiji sovpada z najzgodnejšo uporabo svinca v jugovzhodni Evropi (približno 4400–4300 pr. n. št.; v Hansen et al. 2019). Analiza lipidov je pokazala čebelji vosek v treh posodicah, kar skupaj z odkritimi svinčevimi minerali v teh istih posodah kaže na uporabo čebeljega voska kot organskega veziva pri pripravi pigmentov, kot je bilo predpostavljeno za kozmetične in/ali zdravilne namene. Ta študija pomika čas začetka uporabe kozmetičnih/zdravilnih izdelkov na osnovi svinca v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu za več kot tisočletje nazaj, v Evropi pa za več kot dve tisočletji.

Anja Hellmuth Kramberger

Varuhi hrane in pijače – posode z antropomorfnimi značilnostmi v bronasti dobi

V času bronaste in železne dobe je bila za istrski polotok značilna gosta poselitev z utrjenimi višinskimi naselji. V teh naseljih, zlasti v enem pomembnejših in bolje raziskanih, Monkodonji pri Rovinju, so odkrili značilno okrašeno lončenino. Med njo je posebej zanimiva skupina velikih hrambnih posod oziroma pitosov, ki jih odlikuje okras, narejen s kombiniranim plastičnim in vrezanim ornamentom, z antitetično razporejenimi ročaji na vseh štirih straneh, ki predstavlja stilizirane obraze. Na gradišču Monkodonja so te posode z antropomorfnim okrasjem uporabljali za shranjevanje žit. Edinstveno najdbo na Krasu severno od Trsta predstavlja grob iz jame Grotta di Santa Croce. Tukaj je bila podobno velika posoda z antropomorfnim okrasom uporabljena za grob. Drugih primerjav za antropomorfno okrašene istrske posode s sočasnih najdišč zaenkrat še ne poznamo ali pa so le-te v zelo osnovni obliki; na primer nekatere večje posode za shranjevanje s plastičnim okrasom iz naselja Dolnji Lakoš - Oloris v severovzhodni Sloveniji. Vendar je takšna slika lahko tudi le odraz stanja raziskav, kajti tudi v Istri so bili plastični okraski na posodah že dolgo znani, antropomorfni motivi pa niso bili prepoznani. Antropomorfne posode ali posode z antropomorfnimi značilnostmi so oblikovale številne kulture v različnih obdobjih. Znane so na primer »obrazne žare« iz bronaste in železne dobe v severni in srednji Evropi, antropomorfne posode iz neolitskih in bakrenodobnih najdišč v Podonavju in v turškem delu Trakije ter v Mali Aziji, če naštejemo le nekaj primerov. Funkcija nekaterih od teh je znana, kot na primer pri »obraznih žarah«, ki so služile za shranjevanje sežganih kosti v grobovih. Za nekatere velike antropomorfne posode iz Trakije je dokazano, da so se uporabljale za shranjevanje žit. Manjše antropomorfne posode v različnih regijah in obdobjih so bile morda uporabljene tudi v religiozne ali kultne namene, in tudi te se pojavljajo v različnih regijah ter obdobjih. Za uporabo v religioznem kontekstu govorijo na primer posode v obliki glave, ki se pojavljajo od konca 6. in 5. stoletja pred našim štetjem v grobovih in svetiščih v Grčiji in Etruriji. Na njih so upodobljene predvsem ženske in junaki, kot je Heraklej, ali mitološka bitja, kot so satiri. Kot pri kasnejših antičnih posodah v obliki glave gre za fine posode za pitje

in ne za velike posode za shranjevanje. Kaj pa je bil razlog za upodabljanje obrazov na bronastodobnih hrambnih posodah v Istri? Pojav grimas, »pošastnih« in »grotesknih« upodobitev – na primer na srednjeveških cerkvah – lahko vidimo kot del medkulturne tradicije in še danes, zlasti pri otrocih, se šteje kazanje jezika za agresivno in posmehljivo obnašanje. Zato lahko domnevamo, da so imeli tudi »strašljivi obrazi« na velikih hrambnih posodah v bronasti dobi v Istri zaščitniški pomen.

Andrej Preložnik

Vzmetni svečniki: med arheologijo in kulturno zgodovino

Pred letom dni je Jože Štukl na Valičevem dnevu predstavil zanimiv tip svečnikov v obliki paža, ki so jih na prehodu iz srednjega v novi vek izdelovale delavnice v Dinantu in okolici. Ostanki takega svečnika so bili najdeni ob izkopavanju stolpa na Kranclju nad Škofjo Loko. To pa ni edini škofjeloški svečnik iz konca 14. in začetka 14. stoletja. Dunajski etnografski muzej namreč hrani krasen primerek dvokrakega vzmetnega svečnika, ki je bil pridobljen v Škofji Loki. Ta sicer ni arheološka najdba, a vendar sodi k tipu, ki ga poznamo tudi iz arheoloških kontekstov – celo iz Gorenjske. Vzmetni svečniki so ozko zamejena skupina svečnikov, pri katerih svečo ob steno čaše brez dna pritiska polkrožno oblikovani zaključek vzmeti, vpete v bazo stebla, ki nosi čašo. Konstrukcija s pomočjo vzmeti je na zanimiv način rešila dve zadregi običajnih svečnikov: kombinacija večkotne čase in polkrožno oblikovane »dlani« vzmeti je omogočila stabilno vpetost in s tem uporabo sveč različne debeline oziroma premera. Hkrati je odprta čaša omogočala preprosto odstranjevanje ostankov, če niso že sami od sebe izpadli ob dogorevanju. Prav to je bila po drugi strani največja hiba tovrstnih svečnikov: če bi še goreč štrcelj sveče padel na vnetljiv material, bi lahko povzročil požar. To nevarnost je preprečeval širok podstavek svečnika v obliki pladnja ali sklede, ki daje svečniku stabilnost ter hkrati lovi topeč se vosek in padajoče ostanke sveč. Obstajata medeninasta in železna izvedba, ki se deloma ločita po obliki in tehnologiji izvedbe. Železni svečniki so kovani, Vzmetni svečnik iz Škofje Loke medeninasti pa liti. Pri medeninastih je (po Hempel 1991, 51)

spodnji del vzmeti oblikovan v obliki črke S (kar ji daje prožnost) in vpet v objemko okoli stebla. Njihov podstavek je lit in stružen. Vsi dobro ohranjeni primeri kažejo zelo podobno izvedbo. Vzmetni svečniki so lahko eno- ali dvokraki. Zdi se, da so železni bili večinoma namenjeni za eno svečo, medtem ko so medeninasti dvokraki. Temu tipu pripada tudi svečnik iz Škofje Loke in skupina podobnih svečnikov. Bolj ali manj celi primerki tega tipa so znani v dokaj majhnem številu. Večinoma izhajajo iz zbirk zasebnih zbiralcev in jih danes hranijo pomembni evropski muzeji: na Dunaju, v Berlinu, Nürnbergu, Frankfurtu in Parizu. Svečnik, o katerem je govora, ima podobno usodo: bil je del velike zasebne zbirke, ki je danes hranjena v etnografskem muzeju na Dunaju. Za razliko od večine pa pri tem vemo, da je bil nabavljen v Škofji Loki. Ta bistveni podatek je zasluga zbiratelja, ki je bil precej več kot le to – Ladislava Beneša. Ladislav Beneš (Ladislaus Benesch; 1845 Slavkov, Moravska – 1922 Dunaj, Avstrija) je bil po rodu češki Nemec, po izobrazbi in poklicu pa vojak. A njegovi interesi, zaradi katerih je pustil tako globok vtis v naši kulturni zgodovini, so bili precej širši. Bil je prav dober slikar, vnet zbiralec kulturne dediščine in celo korespondent spomeniškega urada. Med vojaškimi vajami na Kranjskem je spoznal kustosa kranjskega deželnega muzeja Karla Dežmana, za katerega je izrisal precej gradiva

Ladislav Beneš med predmeti svoje zbirke (izrez s spominske razglednice)

s prvih izkopavanj na Ljubljanskem barju in Vačah. Kasneje se je poročil z Dežmanovo nečakinjo in se z njo pogosto vračal na Kranjsko. Prepotoval jo je po dolgem in počez, o čemer pričajo številne risbe in akvareli, ki jih – med drugim – hrani Narodni muzej Slovenije. Večkrat je upodobil tudi prizore iz Škofje Loke. Ob vsem tem pa je bil, kot rečeno, strasten zbiratelj. A pri tem se je že zelo zgodaj usmeril v zbiranje svetil. Na tem področju ni le ustvaril osupljivo bogate zbirke, ki je obsegala arheološke, etnološke in umetnoobrtne predmete iz dveh tisočletij, temveč je bil tudi zelo načitan strokovnjak. Njegovo zbirko je cesar Franc Jožef odkupil in prepustil etnografskemu muzeju, sam Beneš pa jo je popisal, opisal in objavil v sijajno ilustrirani monografiji. V zbirki so predmeti s širokega območja od Norveške do Španije, največ seveda iz avstro-ogrskih krajev. Opazno skupino predstavljajo tudi svetila iz Gorenjske. Večinoma gre za preproste predmete, ki jih je nabral po vaseh, a se je ob tem dokopal tudi do kakšnega prestižnega kosa. Mednje vsekakor lahko prištevamo vzmetni svečnik iz Škofje Loke. Čeprav okoliščine nabave niso znane, pa ni razloga, da bi dvomili o škofjeloški provenienci. To je torej edini eksponat iz velikih zbirk, za katerega vemo, kje je bil nabavljen, oziroma kje je prvotno pomagal razsvetljevati temo! Te dokaj skope podatke iz kulturnozgodovinskih zbirk počasi, a vztrajno dopolnjuje arheologija. Obstaja namreč tudi več fragmentov podobnih svečnikov, ki so bili odkriti na arheoloških najdiščih in tudi med temi je eno gorenjsko: Pusti grad nad Lipnico. Kadar imamo srečo, da so ohranjeni arheološki konteksti, nam ti razen geografske razširjenosti lahko povedo še kdaj in v kakšnih okoljih so se uporabljali. Oba gorenjska kosa sta trenutno najbolj južna primerka tega tipa. Kako sta se znašla pri nas? Za enkrat lahko le ugibamo. Tovrstni svečniki so pripisani nürnberškim delavnicam, ki so veljale za najkvalitetnejše. Ne le svečnike različnih oblik, temveč tudi druge medeninaste predmete so tam izdelovali v velikem številu ter jih izvažali po vsej Evropi, preko Benetk pa celo izven nje.

Osnovna literatura o Benešu in njegovi zbirki Ladislaus v. Benesch: Das Beleuchtungswesen vom Mittelalter bis zur Mitte des XIX. Jahrhunderts, aus Österreich-Ungarn, insbesondere aus den Alpenländern und den angrenzenden Gebieten der Nachbarstaaten. Wien 1905. Gudrun Hempel: Lampen, Leuchter, Licht 2. Aus der Metallsammlung des Österreichischen Museums für Volkskunde. Wien 1991. Prvenka Turk: »Ladislau Benesch.« Kronika 21 (1973), številka 2, str. 110–119.

Rafko Urankar, PJP, d. o. o.

KAMNIŠKI MEČ IN 3D-DOKUMENTIRANJE KULTURNE DEDIŠČINE

V zadnjih letih sledimo hitremu razmahu tridimenzionalnega (3D) zajema podatkov, kar je predvsem posledica razvoja digitalnih tehnologij in nižanja cen elektronskih naprav. Navdušenje nad tretjo dimenzijo, ki nas popelje v globino naših sicer ploskih zaslonov, se je razmahnilo po celem svetu. Navdušenci imamo tako na eni strani na voljo precej brezplačnih programskih rešitev, po drugi strani pa lahko s pomočjo 3D-tiskalnikov modele z zaslona ponovno naredimo otipljive. V arheologiji so vse dimenzije izredno pomembne, vendar pa ima papir zgolj dve, zato se tretja dimenzija dokumentira le posredno. Arheološka izkopavanja najbolj temeljito uničijo zapise človeške in naravne dejavnosti, ki se kažejo v zaporedju plasti in z njihovimi medsebojnimi odnosi. Zato je dobro in natančno dokumentiranje stanja izredno pomembno. Slovenska arheologija ne zaostaja za svetovnimi trendi. V preteklosti se je tretjo dimenzijo zajemalo z nivelirji, kasneje s totalnimi postajami, danes pa se uporabljajo še fotogrametrija in terestrični skenerji. Za enkrat je tovrsten zajem podatkov predvsem osnova za izdelavo kvalitetne dvodimenzionalne (2D) dokumentacije, kjer nosilec zaradi preverjene obstojnosti še vedno ostaja papir. Vendar digitalni arhivi izkopavalcev nudijo veliko več, kot je kulturnovarstvena stroka na najvišjih ravneh sposobna shraniti, ohraniti in predstaviti javnosti. Za razumevanje poznobronastodobne poselitve Kamnika in okolice je zagotovo pomembna najdba bronastega meča tipa Aranyos. Gre za naključno najdbo, ki je v zasebni lasti. Meč je bil seveda že strokovno obdelan (Perko V., Štibernik G. 2006, O (ponovnem) odkritju bronastodobnega meča iz okolice Kamnika, Kamniški zbornik XVIII, 216–222), z arheometričnimi analizami, s katerimi bi natančno določili njegovo kemično in izotopsko sestavo, pa bi lahko zvedeli o njem še več. Sestava zlitine namreč skriva informacije o uporabljeni rudi, njenem izvoru, pa tudi metalurškem znanju prazgodovinskih obrtnikov. Še zlasti je to pomembno, ker so bile opravljene arheometrične analize vseh tovrstnih mečev, najdenih na prostoru bivše Jugoslavije, in imamo tako možnost neposrednih primerjav pri

Slika 1: Fotografija kamniškega meča in pomanjšanih replik ter digitalni model meča

iskanju bolj natančnega izvora predmeta. Tako je prišla pobuda z dunajskega arheološkega inštituta (OREA, Institut für Orientalische und Europäische Archäologie, Österreichische Akademie der Wissenschaften), da v okviru svojega projekta opravijo analizo, če le priskrbimo vzorec. Lastnik je pokazal razumevanje za nadaljnjo znanstveno obdelavo predmeta in nam prepustil meč za krajši čas. Predmeti, ki jih hranijo muzeji, so relativno lahko dostopni, če želimo z dodatnim opazovanjem razjasniti kako podrobnost. Pri konkretnem meču pa je bilo potrebnega kar nekaj truda in časa, da smo si ga izposodili. Zato smo se odločili, da ga pred odvzemom vzorca kovine (ponovno) natančno dokumentiramo. Nastal je model, ki ga lahko sedaj nemoteno proučujemo, ga dodatno merimo, opazujemo podrobnosti ipd. Poleg tega ga lahko s pomočjo multimedijskih pristopov plastično predstavimo širši javnosti. V končni fazi pa smo digitalni model preprosto natisnili s 3D-tiskalnikom. Ta tehnologija 3D-modelom predmetov prinaša dodatno vrednost, saj lahko predmete natančno in poceni reproduciramo, kopije pa je moč na razstavi otipati, uporabimo jih lahko tudi kot spominek. Kamniški meč je lep primer uporabe 3D-dokumentiranja artefaktov, pa naj gre za majhne arheološke predmete ali predmete iz bogate etnološke dediščine. Pri slednjih je pomembno poudariti, da so lahko izdelani (tudi) iz organskih materialov, ki hitreje propadajo ali se s časom spreminjajo, digitalni model pa se ne spreminja, če ga le uspemo dobro arhivirati.

Slika 2: Digitalni 3D-model zahodne stene palače Gravisi-Buttorai v Kopru.

V arheologiji se 3D-zajem podatkov največ uporablja pri dokumentiranju izkopavanj, kjer lahko s pomočjo te tehnike zajamemo bistveno več podatkov kot z doslej uveljavljenimi načini dokumentiranja s pomočjo risb in fotografije. Naj tovrstno dokumentiranje predstavimo z modelom z izkopavanja v palači GravisiButtorai v Kopru, ki je lep primer povezovanja arheoloških (skritih) ostankov z ohranjeno arhitekturo. Zaradi lažje in boljše interpretacije smo izdelali model vseh ohranjenih zidov, ki nam je v poterenski fazi služil kot odlična osnova za interpretacijo razvoja stavbe. Pri današnjem hitrem tempu dela lahko izkopavalec kljub natančnosti spregleda kakšno podrobnost. Poleg tega se pri proučevanju izkopanih plasti in struktur porajajo novi problemi in vprašanja. Z dobro 3D-dokumentacijo lahko rešimo prenekatero zagato, saj nam model omogoča natančne naknadne meritve in tudi izdelavo načrtov. Lahko bi bil osnova za preverjanje starih interpretacij tudi arhitektom in umetnostnim zgodovinarjem ter drugim strokam, ki se ukvarjajo z varstvom kulturne dediščine. Pri omenjeni palači, ki je nastala v 16. stoletju, smo namreč ugotovili, da je imela sprva manjši tloris, ki so ga povečali najbrž šele v 18. stoletju in iz prvotno enotne stavbe izdelali dve manjši. To so na eni strani pokazali ostanki temeljev v zemlji, po drugi strani pa nam podobno zgodbo govorijo delno razpadajoči zidovi, ki počasi izgubljajo omet. Predstavili bi radi še en primer uspešnega 3D-dokumentiranja. Gre za manjši projekt dokumentiranja korenin oljke (filmček o projektu in sodelujočih je objavljen na https://youtu.be/raOvbtgdyKM), kjer je agronome zanimalo, kako se razvijajo korenine tega plemenitega drevesa na flišnati podlagi. Pri projektu smo

Slika 3: 3D-model oljke

sodelovali agronomi, pedologi, geologi in arheologi. Slednji smo bili zadolženi za postopno odkopavanje korenin in njihovo natančno dokumentiranje. Rezultat je model drevesa in korenin, ki bo osnova za nadaljnje znanstvene analize. Kot stranski produkt projekta pa je nastala animacija, ki je atraktivna in omogoča dobro prostorsko predstavo tudi publiki, ki se s temi problemi ne ukvarja. Trenutno nam 3D-dokumentiranje služi kot osnova za dobro 2D-dokumentacijo (načrti, risarske rekonstrukcije), ki je sestavni del arhiva najdišča in omogoča rekonstrukcijo stanja plasti in struktur, ki so bile odkrite med izkopavanji. Poleg tega pa 3D-modeli omogočajo tudi ponoven vpogled v izkopavanja, z njimi lahko opravljamo natančne analize plasti in kontekstov (npr. stavbna analiza), ki jih proučujemo v poterenski fazi raziskav. Skratka, 3D-model nam daje možnost, da si ogledamo tudi tisto, na kar med izkopavanji nismo bili dovolj pozorni. Po drugi strani pa so tudi dobra osnova za izdelavo rekonstrukcij in predstavitev, ki omogočajo razumevanje problematike tudi strokovno manj podkovani publiki. Kamniški meč, ki je spodbudil nastanek tega prispevka, je le eden od mnogih arheoloških predmetov z območja današnje Slovenije. Večina jih je v muzejih in so zato dostopni strokovni javnosti za proučevanje in širši javnosti na ogled. Predmeti, ki so v zasebnih zbirkah, pa običajno niso tako preprosto dosegljivi. Zato bi bilo smiselno ob njihovem dokumentiranju zajeti kar največ podatkov. S 3D-modelom lahko nedosegljiv predmet (nedosegljiv lahko pomeni tudi izgubljen, propadel ipd.) ponovno oživimo in ga predamo javnosti. Še več – s 3D-tiskom ga lahko poustvarimo in s tem omogočimo, da se ga lahko pogleda tudi »z rokami«, ne da bi s tem občutljivemu originalu škodovali.

Janja Železnikar, Medobčinski muzej Kamnik

Video o življenju in delu akad. prof. dr. Staneta Gabrovca

Pisalo se je leto 2010. Akademiku prof. dr. Stanetu Gabrovcu smo v njegovem rojstnem mestu pripravili svečanost za 90. rojstni dan. Rojen je bil namreč na gradu Zaprice. »Stanovali smo v proletarskih prostorih pred graščino, ki so bili včasih gospodarska poslopja, v njih je bilo pozimi strašno mrzlo,« je povedal Jožetu Snoju v pogovoru, ki je bil objavljen v Novi reviji leta 1996. 2020 bi akademik, profesor, doktor arheoloških znanosti Stane Gabrovec praznoval 100. rojstni dan. Leto, zaznamovano z epidemijo covida-19, je marsikomu od nas povsem premešalo štrene, prekrižalo načrte. Enako se je zgodilo z muzeji, napovedanimi aktivnostmi, dogodki, prireditvami, razstavami. Vse se je ustavilo. Muzeji smo zaprli svoja vrata. Meseci dela, zbiranja gradiva, pogovorov predvsem s sinovoma Matejem in Petrom, nečaki in drugimi, študija, pregledovanja avdio in video posnetkov iz dokumentacije TV Slovenija, iskanja po arhivih, proučevanja dela in življenja Staneta Gabrovca – bodo šli v nič?

Profesor Stane Gabrovec v domači delovni sobi, 1989 (Arhiv družine Gabrovec)

Družina Gabrovec v svojem arhivu hrani profesorjeve osebne dokumente in fotografije. V arhivih, predvsem v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, so ohranjeni najzgodnejši Gabrovčevi spisi, razmišljanja. Naj bi vse šlo mimo? Iskali smo način, da kljub razmeram opozorimo nanj, na njegov neizbrisen pečat, ki ga je pustil v takratni jugoslovanski in najmanj evropski, če ne tudi svetovni arheološki stroki. Že prej smo se dogovarjali z Valentinom Perkom, Gabrovčevim nečakom, sicer snemalcem in izrednim profesorjem na AGRFT, da bi naredili kratek filmček. Korona je onemogočila komunikacijo, Tretješolec Stane Gabrovec v Škofovih zavodih srečanja. Tako je v domači produkciji v Šentvidu nad Ljubljano, 31. 5. 1934 (s pomočjo hčera Nike in Tare) nastal (Arhiv družine Gabrovec) prvi video, ki smo ga spustili v svet ravno na dan profesorjevega 100. rojstnega dne, v soboto, 18. aprila 2020. Kratek filmček je kot spletna – virtualna razstava predstavil utrinke iz življenja Staneta Gabrovca. Vsaj začasno … Ko so »vremena se zjasnila«, je prišel nov, lepši dan. Spet smo se lahko združevali, videvali, nemoteno delali v službi. Želja, da bi naredili nekaj z dogovorjenimi akterji, bolj profesionalno, je bila še vedno živa. Ponovno smo si začeli prizadevati, da bo video nekoliko bolj profesionalen in da se ne bomo ravno povsem ponovili, kar je bilo seveda najtežje. Izbrane fotografije, dokumentacija je bila enaka. Za vsako dodatno fotografijo v lasti institucije, posameznika je bilo treba pridobiti soglasja in dovoljenja za objavo. Šli smo v snemalni studio CEBRAM, d. o. o., v novo montažo … S pomočjo Šarke ter Rada Likona in Valentina Perka je nastala nova verzija. Besedila je prebral spiker Ambrož Kvartič. Video je doživel premiero 1. oktobra 2020 na gradu Zaprice. Predvajali smo ga »v živo« na svečanosti v počastitev 100. obletnice Gabrovčevega rojstva. Na slovesnosti so o pomembnem Kamničanu, častnem občanu občine, spregovorili: kamniški župan, gospod Matej Slapar, akad. prof. dr. Peter Štih, predsednik SAZU, dr. Janka Istenič, vodja arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, dr. Andrej Gaspari, predstojnik Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v

Ljubljani, ddr. Mitja Guštin, prof. na Univerzi na Primorskem, študent Gabrovčeve prve generacije, in Tomaž Perko, akad. slikar, Gabrovčev nečak. Zaradi omejitev zbiranja do 50 oseb je bila svečanost bolj intimna. V videu prikazujemo življenjsko pot Staneta Gabrovca, ki se je 18. aprila 1920 začela na gradu Zaprice, končala pa 12. januarja 2015 v Ljubljani. Nekako je zgodba Staneta Gabrovca zgodba izjemno talentiranega, delavnega, učljivega, pametnega, sistematičnega, urejenega dečka, ki prihaja iz skromnih življenjskih razmer. Zgodba o velikih naporih, o nenehnem delu in dokazovanju, o znanju, prijateljstvih in svetovljanstvu ter o veliki odprtosti za nove ideje, ljudi in svet. Mlad je ostal brez staršev in brez doma. Slednjega je našel pri sestri Jožefi in Kamnik je verjetno tudi zato ostal v njegovem srcu kot dediščina preteklosti, pa hkrati tudi njegovega vsakdana. Kadarkoli je prihajal v kamniške hribe, v Kamniško Bistrico, vedno se je oglasil pri Perkovih – družini svoje sestre. Tudi kasneje, s svojo družino, soprogo Eriko in tremi sinovi. Njegova zadnja želja je bila, da je v Kamniku tudi pokopan. Bil je odprte narave, dovzeten za ljudi in skozi življenje je stkal številna prijateljstva in vezi, ki jih je tudi vzdrževal. Številni socialni krogi so rastli z njim. Prvi so bili kamniški prijatelji, s katerimi je brcal žogo v nogometnem klubu Triglav. Druga socialna mreža se je spletla v škofijski gimnaziji, nato na fakulteti, kjer je spoznal tudi svojo ženo Eriko Mihevc in dobil doživljenjskega prijatelja, pisatelja Alojza Rebulo. Domači kolegi iz Narodnega muzeja, Oddelka za arheologijo, in celotne Jugoslavije ter arheologi iz tujine: Nemčije, Avstrije, Italije pa tudi Amerike so predstavljali strokovno – arheološko mrežo. Intelektualno širino je dobival v krogu, ki se je zbiral okrog trnovskega župnika Pogačnika. Tam so se srečevali tudi nekateri tvorci slovenske osamosvojitve.

Stane Gabrovec in Otto Herman Frey, 1976 v Črnomlju (Arhiv družine Gabrovec)

Portret Staneta Gabrovca, delo Tomaža Perka, olje na platno, 2004. Last družine Gabrovec.

Neverjetno je bilo njegovo znanje jezikov: poleg latinščine, grščine in francoščine je govoril še nemško, italijansko, angleško in srbohrvaško. Brez večjih težav se je sporazumeval in tudi pisno komuniciral s kolegi in prijatelji iz tujine. Nedosegljivi presežki tudi z vidika današnjega časa. Kaj šele, če se postavimo v predvojna leta 20. stoletja. Le redki so bili deležni tega »privilegija«, da so se lahko učili in izobrazili do doktorata. Privilegij je pomenil odrekanja družine, odrekanja študirajočega, na vsakem koraku; pomenil je red, disciplino pri delu in neizmerno željo po znanju. Vse to je Stane Gabrovec imel, dosegel in presegel. Svojim študentom je bil vzoren predavatelj, raziskovalec, pedagog, strog, natančen in pravičen. Odprl jim je vrata v svet znanosti in druge muzeje. Spoznal jih je z arheološko terensko-izkopavalsko in študijsko-znanstveno metodologijo oz. metodiko. Bogato in široko znanje je delil na številnih simpozijih, znanstvenih in strokovnih srečanjih. Za seboj je pustil neizbrisno sled v številnih znanstvenih monografijah, člankih in razpravah. Za bronasto in železno dobo je opravil pionirsko delo in naše območje postavil ob bok drugim. Bil je član raznih

uredniških odborov, npr. Arheološkega vestnika, Prastorije jugoslavenskih zemalja, katalogov in monografij, Arheoloških najdišč Slovenije idr. Njegove dosežke so prej kot doma začeli ceniti v tujini. Prva ga je v svoje vrste povabila Bavarska akademija znanosti in umetnosti (leta 1985 kot dopisnega člana), izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal leta 1987, leta 1991 pa redni. Bil je tudi član raziskovalnih centrov in inštitutov v Bosni, Nemčiji in Italiji. Za življenjsko delo je prejel dve nagradi. Leta 1996 od Slovenskega arheološkega društva, leta 2000 pa od odbora Vlade Republike Slovenije še Zoisovo nagrado. Dejaven in študijsko-znanstveno aktiven je ostal še po upokojitvi (1987). Z njegovo pomočjo sta leta 2006 in 2010 izšla dva kataloga o Stični v seriji Narodnega muzeja Slovenije, Katalogi in monografije. Na profesorjevo željo je družina arheološki del domače knjižnice donirala knjižnici Oddelka za arheologijo. Tudi tako se bogata Gabrovčeva dediščina in zapuščina prenašata na bodoče rodove. Opisani video (oz. dva) sta skromen poklon našega muzeja častnemu občanu občine Kamnik (od leta 2002), velikanu slovenstva, arheološke in muzejske stroke.

Mojca Vomer Gojkovič, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Ptuj in njegovi spomeniki: ponos in breme rimske zapuščine

Odkrivanje arheoloških ostalin ima na območju delovanja ptujskega muzeja že dolgoletno tradicijo. Mogočni Orfejev spomenik v središču mesta in ostaline rimske Petovione so botrovale že okoli leta 1830 nastalemu prvemu muzeju na prostem, imenovanem po njegovem idejnem vodji Simonu Povodnu, ki je zbral kamnite spomenike v mestu in njegovi okolici ter jih dal vzidati v mestni stolp.1 Zob časa, vremenski pojavi in mestni promet na te spomenike vplivajo zelo negativno. Za zaščito Orfejevega spomenika2 je vrsto let skrbel muzej, v zadnjem času pa je ta skrb prešla na druge ustanove. Leta 1999 je Slika 1: Orfejev spomenik (Vir: Arhiv Pokrajinskega ZVKD, OE Maribor, poskrbel za muzeja Ptuj Ormož) konservacijo, ki so jo izvajali italijanski konservatorji. Žal se ta konservacija ni izkazala za primerno, saj je nekoč ponosno beli marmorni spomenik sedaj poln črnih marog (slika 1). V zimskem času mora biti spomenik ponovno zaščiten pred zmrzaljo, čeprav so bili načrti drugačni; podnebje v Panoniji se pač razlikuje od tistega v središču Italije. Že nekajkrat smo kandidirali za finančna sredstva za ureditev Povodnovega muzeja, kamor sodijo tudi spomeniki v nišah proštijske cerkve sv. Jurija. Vzidane spomenike bi bilo nujno zamenjati s kopijami, pa se tudi tu zapleta; eden izmed vzrokov je tudi lastništvo mestnega stolpa. Na razpisih nismo bili uspešni, kljub sodelovanju Mestne občine Ptuj in Raziskovalnega središča Bistra (slika 2). 1 2

Vomer Gojkovič, Kolar 1993, str. 9, 23, 25. Tako kot spomeniki iz Povodnovega muzeja je tudi Orfejev spomenik vpisan v inventarno knjigo Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Slika 2: Povodnov muzej med enim izmed ptujskih sejmov (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

Slika 3: Vzidani spomeniki v podporni zid pod gradom na Prešernovi ulici (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

3 4 5

Tušek 1986, str. 361. Vomer Gojkovič 2011, str. 14‒21. Vomer Gojkovič 2014, str. 12‒18.

Historično mesto Ptuj je pri svojem nastanku uporabilo gradbene elemente, ki so jih ljudje našli v okolici. Večina hiš ima v zidovih vzidane različne rimske spomenike; spolije so bile odkrite pri obnovah večinoma v dvajsetem stoletju. So pa tudi primeri, ko se je kamnite spomenike vzidalo na novo, kot je to primer na Prešernovi ulici. Le redki so primeri, da kamnite spomenike po mestu primerno vzdržujejo. Lep primer je statua leva, ki stoji pred Domom upokojencev Ptuj; njegovo okolico redno urejujejo, pozimi zanj poskrbijo z zaščitno hišico, ob zadnjem gradbenem urejanju okolice pa so ga začasno odstranili in ga tudi že postavili na svoje mesto (slika 3).3 Že v prvih letih obstoja ptujskega muzeja je po odkritju svetiščnega kompleksa na Spodnji Hajdini prišlo do morda največjega uspeha v njegovi več kot stodvajsetletni zgodovini, ko so uspeli ohraniti prvi mitrej na mestu najdbe.4 Nekaj let pozneje so ohranili še en biser rimske zgodovine, tretji mitrej na Zgornjem Bregu.5 Oba mitreja sta še danes zaradi ohranjenosti in svojih spomenikov pomemben vir poznavanja mitraizma ne samo domačim, temveč tudi strokovnjakom od drugod. Skrb za mitreje pa ima v samostojni Sloveniji

tudi problematičen del: tako prvi kot tretji mitrej stojita na zemljišču, ki je postalo last občin, tako gradbene ostaline obeh mitrejev kot tudi zaščitni stavbi so nepremičnine, in zato je zanje odgovoren Zavod za varstvo kulturne dediščine (Območna enota Maribor), spomeniki v notranjosti pa so del kulturne dediščine, za Slika 4: Prvi mitrej na Spodnji Hajdini katero je pristojen muzej. In (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) tu se začenjajo zapleti, ko je treba mitreje vzdrževati. Seveda so največje težave finančne. S pomočjo hajdinske občine nam je uspelo urediti okolico prvega mitreja in izvesti nekaj popravil na arhitekturnih ostalinah, opremili smo ga s ponazoritvenimi tablami, tudi čiščenje spomenikov je bilo izvedeno, a od tega je minilo že deset let (slika 4). Tudi tretji mitrej na Zgornjem Bregu smo obnovili, restavrirana in konservirana je bila originalna rimska arhitektura (zidovi in tlak), očiščeni so bili spomeniki in restavrirana oltarna freska iz leta 1921. Nedavno je bila obnovljena tudi fasada zaščitne stavbe in zamenjana kritina. Že nekaj let pa je tretji mitrej tudi elektrificiran (slika 5). Problemi pa ostajajo pri varovanju obeh mitrejev, s čimer je povezana tudi dostopnost. Mitreje si je mogoče ogledati le z vnaprej napovedanim obiskom. Petoviona je znana tudi po svoji obrtniški četrti. Čeprav je bil v letih po drugi svetovni vojni odkrit njen velik del, pa nikoli ni bilo dovolj poguma ali celo interesa, da bi katero od rimskih obrtniških delavnic tudi ohranili. Nanje spominja le ime Rimska ploščad, predel v Rabelčji vasi z Mercatorjevo trgovino Rimska peč, ki je v neposredni bližini edine ohranjene rimske opekarske peči. Sprva je bila na ogled s steklenim pokrovom, a je bil ta večkrat poškodovan. Da bi Slika 5: Tretji mitrej na Zgornjem Bregu na Ptuju ohranili zanamcem ta edini (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

Slika 6: Rimska peč pod zaščito iz pleksistekla (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

Slika 7: Betonska konstrukcija nad rimsko pečjo (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

Slika 8: Rimska cesta pri ptujski bolnišnici ob odkritju (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) 6

Tomanič Jevremov 2005.

dokument rimske dediščine na mestu najdbe, so peč po načrtih M. Kovača zaprli v betonsko stavbo (Ptujčani jo imenujejo kar »bunker«) (slika 6, 7) in v njej uredili razstavni prostor s prezentacijo. Zamisel, da bi stavba dobila tudi nadgradnjo – morda prostor za turistični center, žal nikoli ni bila uresničena.6 V bližini je bila pred leti ob izkopavanjih rimskih lončarsko-opekarskih delavnic pri ptujski bolnišnici odkrita tudi trasa rimske ceste Poetovio–Savaria. Široka je bila šest metrov, po sredini pa so jo delili veliki pokončni peščenci. Na vsaki polovici rimske ceste so se v nabitem gramozu ohranile kolesnice (slika 8). Cesto smo ohranili in jo zaščitili sprva z zelo nizko konstrukcijo, ki pa jo je bilo treba kmalu zamenjati z višjo že zaradi vzdrževanja (slika 9). Danes kaže ta nepremični spomenik kulturne dediščine zelo klavrno podobo – najprej so odstranili polomljeno pleksisteklo, temu je sledila še kovinska konstrukcija, nič več ni sledu o kolesnicah, le delno so še pokončni ohranjeni peščenci (slika 10).

Slika 9: Rimska cesta z zaščitno konstrukcijo (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

Slika 10: Današnja podoba rimske ceste pri ptujski bolnišnici (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož)

Slika 11: Rimski spomeniki v parku pred ptujsko bolnišnico ob postavitvi (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) 7

Kot za dele pepelnic in sarkofagov, ki so bili najdeni v bolnišnični okolici, je verjetno tudi za cesto bila skrb predana vodstvu bolnišnice, a to se je v nekaj letih zamenjalo in na cesto ter park se je pozabilo. Iz parka je bil odtujen tudi posvetilni oltar Marimogiju, najden na Spodnji Hajdini, ki ga je nekdanji direktor ptujskega muzeja skupaj s še dvema z istega najdišča dal prestaviti iz ptujskih Term (slika 11).7 Pred nekaj leti so odstranili nasad jablan na ptujski Panorami, kjer v zadnjem času urejujejo poti, ob katerih se sprehajalci seznanjajo s tam odkrito arheološko dediščino. Postavili so ponazorilne table in tri kopije spomenikov s Panorame (slika 12). Pod vodstvom dr. Jane Horvat z Znanstvenoraziskovalnega inštituta pri SAZU v Ljubljani pa potekajo od letošnjega leta izkopavanja z namenom, da bi tudi na Ptuju predstavili ostaline rimske arhitekture. Upamo, da jim bo tokrat uspelo! S tem v povezavi pa še vedno ugotavljamo, da arheologija na Ptuju ni »rojena pod srečno zvezdo«. Po zaprtju arheoloških

Vomer Gojkovič 2004.

zbirk in umaknitvi arheologije iz nekdanjega dominikanskega samostana, kjer je domovala med letoma 1928 in 2011, je tako potreben arheološki muzej še vedno vprašljiv. Kljub velikim besedam, kako sta arheologija in arheološka dediščina pomembna za zgodovino in razvoj mesta, se v vseh teh letih ni nič Slika 12: Kopija oltarja ob sprehajalni poti na Panorami spremenilo. Še vedno ostajajo (Vir: Arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož) obljube, tako na občinski kot državni ravni, količina izkopanega gradiva pa se kopiči v neprimernih prostorih in skrita očem. Potreba po primernih prostorih za prezentacijo in hrambo pa je še kako aktualna. S tem bi rešili propada Orfejev spomenik in spomenike Povodnovega muzeja, kamnito in tudi drobno arheološko gradivo, ki bi ga lahko v zadovoljstvo stroke in javnosti predstavili na sodoben način, in tako ohranili tudi zanamcem. Nobena kandidatura za evropsko prestolnico kulture ne more nadomestiti odnosa do naše kulture in kulturne dediščine. Torej v razmislek: je rimska zapuščina Petovione v ponos ali breme današnji miselnosti!?

Literatura I. Tušek, Novi rimski reliefni kamni in napisi iz Ptuja, Arheološki vestnik 37, 343–369. M. Tomanič Jevremov, Rimska opekarska peč 5 in Lončarski izdelki iz rimske Petovione, Zloženka, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj. M. Vomer Gojkovič, N. Kolar 1993, Archaeologia Poetovionensis, Stara in nova arheološka spoznanja, Ptuj. M. Vomer Gojkovič 2004, Srečanje s preteklostjo. Rimskodobna obrtniška delavnica na območju porodnišnice na Ptuju, Zloženka, Pokrajinski muzej Ptuj in Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj, Ptuj. M. Vomer Gojkovič 2011, Odkritje prvega mitreja na Spodnji Hajdini in gradnja zaščitne stavbe, Prvi petovionski mitrej na Spodnji Hajdini, Ptuj. M. Vomer Gojkovič 2014, Tretji petovionski mitrej, Ptuj.

Snježana Karinja

Skrinjica z »rozetami« iz cerkve sv. Jurija iz Pirana

Skrinjica iz kosti in slonovine iz Pirana, inv. št. S-344, Arheološki muzej Istre v Pulju. (Foto: Goran Vranić, arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

V letu 2018 je Pomorski muzej Piran odprl nekoliko prenovljene prostore. Na stalni arheološki razstavi »Med morjem in kopnim« je zaradi pomena, vsebine in sporočilnosti predmeta posebno mesto našla kopija skrinjice, ki je bila najdena v cerkvi sv. Jurija v Piranu. V okviru srednjeevropskega projekta »COME-IN!«, ki je bil namenjen večji dostopnosti malih in srednje velikih muzejev, je Pomorski muzej Piran med drugim dal izdelati več kot 20 taktilnih muzejskih predmetov, med njimi tudi kopijo skrinjice v 3D-tehnologiji, da bi lahko slepe in slabovidne osebe imele dostop do kulturne dediščine in uživale v njej. 3D-tisk skrinjice je izdelalo podjetje Asap iz Pulja, v merilu 1 : 1. Predmet je razstavljen v za to posebej izdelani inkluzivni vitrini. Kopijo skrinjice, ki je nameščena na vrtljivi podlagi, obiskovalci lahko otipajo in si jo ogledajo z vseh strani. Ob njej je razlagalna knjižica v treh jezikih in Braillovi pisavi. Na vitrini so

Postavitev kopije skrinjice z drugimi taktilnimi kopijami arheoloških predmetov, umeščenih v inkluzivni vitrini, na stalni arheološki razstavi v Pomorskem muzeju Piran. (Foto: Snježana Karinja)

nameščena povečevalna stekla, ki omogočajo še ogled podrobnosti. Na ekranu nad predmetom je na ogled tridimenzionalni film originalne skrinjice. Z načinom predstavitve je Pomorski muzej Piran – čeprav v obliki kopije – pridobil izjemno vreden muzejski predmet, ki oddaja številne vizualne in miselne sporočilne zapise, namenjene vsem obiskovalcem in ne le slepim ter slabovidnim osebam, četudi je prvotni namen razstavljanja bil taktilno predstaviti vizualno upodobitev predmeta. Arheološki predmet, srednjeveška skrinjica iz kosti in slonovine, ki ga trajno hrani Arheološki muzej Istre v Pulju, je izjemne vrednosti in zelo dragocen predmet za poznavanje arheologije in zgodovine Pirana ter širše. Ponuja več možnosti interpretacije in obdelave, saj je zgodba o skrinjici večplastna in zelo pestra. Spremljamo jo lahko od njenega nastanka, najdbe, romanja od muzeja do muzeja, od države do države, primerjamo jo lahko z vrhunsko izdelanimi skrinjicami iz tega časa, ki jih hranijo svetovni muzeji. Po motiviki je zelo povezana s skrinjico iz Verolija, ki je na ogled v muzeju Victoria in Albert v Londonu. Kaže na trgovske poti in morebitne povezave po morju, saj ena izmed teorij pravi, da je skrinjica prišla v Piran preko Benetk. Izdelana je bila v bizantinskih delavnicah Konstantinopla sredi 10. stoletja. Mesto, ki ga danes poznamo bolj pod imeni

Carigrad ali Istanbul, ima dolgo in pestro zgodovino, od njegove ustanovitve v 7. stoletju pr. n. št. do leta 330 se je imenovalo Bizanc. Leta 330 ga je Konstantin I. razglasil za novo prestolnico Vzhodnega rimskega cesarstva in je postalo znano kot Konstantinopel (Konstantinovo mesto, uradno pa je bilo ime mesta Novi Rim). V 12. stoletju je Konstantinopel z vsemi svojimi kulturnimi, gospodarskimi in finančnimi tokovi veljal za največje in najbogatejše mesto v Evropi. Na skrinjici, ki je bila najdena v Piranu, so upodobljeni različni mitološki liki ter razna glasbila tistega časa. Na hrbtni strani je namesto originalne ploščice iz kosti ohranjen listek iz 19. stoletja, na katerem so zapisane okoliščine najdbe predmeta. Poznamo nekaj več kot štirideset v celoti ohranjenih podobnih predmetov, ki se v strokovni literaturi zaradi ponavljajočega se značilnega stiliziranega cveta – rozet na obrobnih trakovih – omenjajo kot »skrinjice z rozetami«. Na nekaterih skrinjicah so prikazi lova, divjih živali, na drugih reliefne upodobitve antičnih oseb, prizorov iz antične književnosti in mitologije ali pa svetopisemskih prizorov. Čeprav je bil velik del piranske skrinjice, kot tudi marsikatere druge skrinjice iz tega časa, izdelan iz navadne kosti in le manjši del iz slonokoščenine, se jih v literaturi velikokrat opredeljuje kot slonokoščene. Ti predmeti, okrašeni z motivi, priljubljenimi v antiki, so eden najboljših dokazov o reminiscenci na antiko, oživitvi antične dediščine, vzorih in modi, ki se je uveljavila v bizantinskih elitnih krogih v obdobju, imenovanem »makedonska

Kopija skrinjice v 3D-tisku, izdelal: Boris Rumora, Asap, d. o. o.

renesansa«. V isti krog predmetov kot piranska skrinjica sodi tudi primer skrinjice iz nam bližnjega Kopra, le da ima za razliko od piranske upodobljene le posamezne, večinoma neopredeljene like in je brez smiselne mitološke izpovednosti, hrani pa jo stolnica v Kopru. Najdena je bila leta 1830 pod velikim oltarjem v koprski stolnici in so jo tako kot piransko nekaj časa uporabljali kot relikviarij. Ob preverjanju relikvij v 19. stoletju je zaradi svojih neprimernih podob izgubila svojo funkcijo. Piranska skrinjica je bila najdena, kot nam to sporoča listek v latinščini iz leta 1846, naknadno nalepljen na njeni vzdolžni, verjetno hrbtni stranici, že leta 1592 v Piranu pod oltarjem sv. Katarine device in mučencev, ki je stal v stari cerkvi sv. Jurija rešitelja. Ta podatek je pomemben, ker govori o nekdanji gotski cerkvi, ki je bila na mestu starejše predromanske stavbe, in o sami najdbi že v 16. stoletju. V nadaljevanju lahko preberemo, da so bile v tej mali skrinjici (parva capsula) najdene številne relikvije, kosti neznanih svetnikov in privržencev in da so verodostojni duhovni zbrali druge ter preostale relikvije svetnikov in svetnic iz oltarjev (na žalost) porušene cerkve. Originalna skrinjica je iz kosti, posamezne ploščice med figuralnimi polji in obrobnimi trakovi z rozetami so iz slonovine. Kot veliko drugih znanih primerov je pravokotne oblike, ima pa drsni ravni pokrov. Velikost skrinjice je 31,0 x 17,0 x 13,1 cm, teža pa je 2300 gramov. Jedro skrinjice je leseno in obloženo s ploščicami iz kosti različnih velikosti, ki so bile na leseno jedro precej nenatančno pritrjene z majhnimi koščenimi čepki.

Hrbtna stran z ohranjenim listkom iz 19. stoletja, na katerem so zapisane okoliščine najdbe predmeta. (Foto: Goran Vranić, arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

Drsni pokrov skrinjice iz Pirana. (Foto: Goran Vranić, arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

Ohranila so se le štiri reliefna polja, na petem, ki manjka, pa je prej omenjeni listek. Na spodnjem delu je v celoti vidno leseno jedro. Polja so različnih dimenzij, relief na polju meri 18,8 cm, sprednje polje pa je velikosti 22,3 x 5,6 cm. Piranska skrinjica sodi v redkejšo skupino skrinjic, ki imajo ne le upodobljene posamezne like, temveč tudi skupne prizore, ki jih je kljub nedoslednostim in prirejenim interpretacijam izdelovalca moč povezati s posameznimi pripovedmi iz mitologije. Na drsnem pokrovčku sta ob vsaki strani upodobljena puta (izraz iz italijanščine, ki je v rabi v likovni umetnosti in označuje otroka ali fanta, ki se običajno prikazuje gol, zaobljenih oblin). Puto, ki je upodobljen s krili, na levi strani reliefnega polja, vodi na vrvi panterja ali levinjo. Nad njegovo glavo pa vidimo glavo in del trupa rogate živali. Nad panterjem ali levinjo je upodobljen puto, kot bi priplaval iz oblakov. Tudi puto na skrajnjem desnem delu reliefnega polja je upodobljen s krili, na vrvi vodi jelena, ki ga je zajahal puto. V sredini prikaza je moška podoba, s frigijsko čepico, ki se bojuje s psom. Na prednji stranici skrinjice so upodobljene tri plešoče ženske figure – menade, krilati kentaver, mitološko bitje, pol človek in pol konj, je zgrabil eno izmed plesalk. V skrajnjem levem vogalu reliefnega polja opazimo krilatega mladeniča s flavto, v sredini se je drugi vmešal med plesalke in igra panovo siringo – piščal s šestimi

Prednja stranica skrinjice iz Pirana s prikazom menad. (Foto: Goran Vranić, arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

cevmi. V desnem vogalu reliefa bradati in krilati moški s harfo verjetno ponazarja enega izmed najslavnejših junakov grške mitologije Heraklesa, sina Zevsa in Alkmene. Izdelovalec skrinjice je Heraklesu namesto levje kože, s katero se junak običajno prikazuje, naredil krila. Na levi stranici skrinjice je predstavljena ženska podoba, ki stoji prekrižanih nog in v levi roki drži baklo, desno pa ima dvignjeno v pozdrav. Ker pa je upodobljena ob robu reliefnega polja, ni jasno, komu naj bi pozdrav bil namenjen, saj tam publike ni. Nekateri strokovnjaki jo interpretirajo kot grško boginjo lune – Seleno, drugi kot poosebitev nimfe Pejrene, hčere rečnega boga Azopa, ki je toliko prejokala zaradi smrti sina, da se je spremenila v studenec. Obe interpretaciji sta vprašljivi. Če trditev, da ženska upodobitev predstavlja Seleno, drži, se postavlja vprašanje, zakaj ima na glavi namesto polmeseca neke vrste klobuček; to je seveda lahko tudi izraz izdelovalčevega nezadostnega poznavanja mitologije. Prav tako ne obstaja direktna povezava z drugimi liki. Ob omenjeni ženski figuri prepoznamo lahko mitološkega junaka Belerofonta, sina korintskega kralja Glavka in Evrimede, Sizifovega vnuka, ki je upodobljen s krilatim konjem Pegazom, ki pije iz studenca, nad tem pa je velika amfora, ki je lahko tudi likovni dokaz, da gre za vodni izvir. Prizor se nanaša na zgodbo o grškem junaku Belerofontu, ki je pred svojim junaškim spopadom s pošastjo Himero poiskal in s čarobno uzdo, ki mu jo je podarila boginja Atena, ukrotil krilatega, kakor veter hitrega konja Pegaza. Na desni stranici skrinjice se ponavlja motiv s prednje stranice skrinjice. Tukaj zagledamo bradatega kentavra, ki igra na siringo s petimi cevmi, na njegovem

hrbtu pa jaha puto, ki ima v roki glasbilo cimbale. Nasproti njega leti oblečen puto brez kril. Med njimi, v sredini, pod odprtino za zaklep, je upodobljen morski konj s putom ali še bolj verjetno z morsko nimfo Nereido na hrbtu. Analogni prikaz je namreč ohranjen na eni reliefni ploščici iz Louvra in je pripisan isti delavnici kot verolijska skrinjica. Odprtina za ključavnico kaže, da je bila piranska skrinjica namenjena shranjevanju dragocenosti. Prikazi na reliefih piranske skrinjice so zelo podobni upodobitvam, gestam in skupinskim prizorom, ki jih lahko zasledimo na skrinjici iz Verolija. Verjetno sta nastali po istih predlogah, ki so jih različni mojstri uporabljali pri izdelavi in sestavljanju skrinjic. Skrinjice so izdelovali v večjih serijah. Domnevamo lahko, da so ploščice z motivi po lastnih okusih zbrali sami naročniki iz enotne slikarske knjige s predlogami. Prizori na piranski skrinjici so sicer skromnejši in bolj ploski, tehnično slabše dodelani, ne vsebujejo toliko izrazov senzualnosti in erotičnosti, kot je to videti pri verolijskih protagonistih, kjer so na primer menade upodobljene v ekstatičnem razplamtelem plesu. Na peti manjkajoči vzdolžni reliefni ploščici, kjer je sedaj nalepljen listek, bi lahko bil, sodeč po primerjavi s prizori na skrinjici iz Verolija, upodobljen prikaz ugrabitve Evrope. Skrinjice so bile večbarvne in pozlačene, saj so se na njih ohranile sledi barv in pozlate. Na skrinjici iz Pirana so vidne sledi pozlate, rdeče, zelene in modre barve. Mnogobarvnost skrinjic izhaja iz grške helenistične tradicije in se je ohranila kot pomembna estetska sestavina tudi v času »makedonske renesanse«.

Leva stranica skrinjice s prikazom Belerofonta s krilatim Pegazom. (Foto Goran Vranić, arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

Desna stranica skrinjice iz Pirana z odprtino za zaklep. (Foto: Goran Vranić, arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

Ni natančno znano, kdaj in kako je skrinjica prišla v Piran. Nataša Golob meni, da naj bi se to lahko zgodilo med letoma 960 in 992, ko so morda v okviru pomembnih diplomatskih dogodkov nakupili ali podarili skrinjico. S svojo pozlačeno in barvito zunanjostjo je preglasila pomen in videz na njej upodobljenih likov in je lahko predstavljala prestižno občudovanja vredno darilo. Pomemben diplomatski dogodek je bil leta 960, ko je bil podpisan dogovor med beneškim dožem Pietrom IV. Candianom in bizantinskim cesarjem Romanom II., s katerim so prepovedali prodajo kristjanov za sužnje na carigrajski tržnici. V zlati buli, ki je bila izdana leta 992, pa je bilo določeno razmerje med Benetkami in Bizantinskim cesarstvom ter razrešena trgovsko-politična vprašanja. Možnost, da bi skrinjica prišla preko Benetk, s katerimi je Bizanc trgoval, je velika, saj so v 10. stoletju Benetke bile zelo tesno povezane s severnoistrskimi mesti. Med dragocenostmi, ki so se selile iz Bizanca v Benetke, so bile tudi relikvije. Ko so v sredini 19. stoletja preverjali relikvije po številnih cerkvah, so piransko skrinjico zaradi dvoma v pristnost relikvij izpraznili. Leta 1884 so skrinjico piranski cerkveni možje podarili predstavnikom dunajskega dvora, ki naj bi jim v zameno podarili zlato monštranco. Nekaj časa je bila skrinjica v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju, kjer je bila restavrirana. Po prvi svetovni vojni, ko sta bili Primorska in Istra vključeni v italijansko državo, je bila skrinjica zaradi zahtevkov italijanskih oblasti leta 1921 vrnjena Italiji in tako je priromala v takrat že ustanovljeni muzej v Pulj in ne nazaj v svoje izvorno mesto Piran. Dunaj pa je zahteval izročitev zlate monštrance nazaj in Piran je tako ostal brez skrinjice ter

Detajl skrinjice (Foto: Goran Vranić, Arhiv: Arheološki muzej Istre, Pulj)

brez monštrance. Med drugo svetovno vojno je bila skrinjica prenesena v Mestni muzej v Trstu, po drugi svetovni vojni pa je bila ponovno vrnjena v Arheološki muzej Istre v Pulju, kjer se hrani pod inv. št. S-344.

Literatura Nataša GOLOB, 2005, Srednjebizantinski skrinjici iz Pirana in Kopra, Acta Histriae, 13, str. 205–224. Snježana KARINJA, 2013, Večen Piran – v luči arheoloških najdb, str. 154–157. Darko KOMŠO, 2017, Glazba na škrinjici, Prikazi glazbe i plesa na pulskoj koštanoj škrinjici iz 10 stoljeća, Katalog izložbe. Giovanni LUCA, 2006, Il cofanetto eburneo a rosette di Pirano e la Rinaszenza Macedone nell‘Alto Adriatico, Histria archaeologica, 37, str. 117–150. Dino MILINOVIĆ, 2005, Bizantska škrinjica u Arheološkom muzeju Istre u Puli, Histria archaeologica, 36, str. 211–226.

Petra Stipančić, Dolenjski muzej Novo mesto

Praznik situl Festival železnodobnega življenja in kulinarike

Muzeji upravljajo vrsto pomembnih podatkov, na podlagi katerih arheologija za javnost vzpostavlja z lokalno skupnostjo partnerski odnos za boljše poznavanje arheološke dediščine ter za njeno varovanje in ohranjanje v izvirnem okolju, kar je temelj razumevanja preteklosti (Perko 2014, 251). V sodelovanju z Mestno občino Novo mesto v Dolenjskem muzeju nastaja Festival železnodobnega življenja in kulinarike – Praznik situl, ki obiskovalcu nudi celodnevno doživetje in razumevanje bogate dolenjske arheološke dediščine. Na podlagi izsledkov številnih arheoloških raziskav doma in v tujini ter eksperimentalne arheologije temeljijo rekonstrukcije oblačilne kulture z opremo, običajev, kulinarike, rokodelskih obrti in nasploh življenja v času starejše železne dobe na Dolenjskem, ki so na ogled na Prazniku situl.

Vabilo za Praznik situl (Oblikovanje: Maja Rudolf Markovič)

Strokovna podlaga festivala Starejša železna doba, ki je dobila ime po pomembni surovini tistega časa, železu, obsega čas med 8. in 4. stoletjem pred našim štetjem. To obdobje imenujemo tudi halštatsko obdobje, po pomembnem arheološkem najdišču Hallstatt v Avstriji. V času starogrške civilizacije je na širšem območju Novega mesta obstajalo eno najpomembnejših središč srednje Evrope. Bogata in razvita kultura je poznana predvsem po situlah, ki danes predstavljajo najvišji in najpomembnejši umetniški izraz prazgodovine Evrope. Prav iz Novega mesta izvira 16 situl, od tega kar 9 okrašenih in 7 neokrašenih. Zato po teh izrednih umetniških stvaritvah železne dobe Novo mesto poimenujemo mesto situl. Situle so bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi ter herojskimi prizori. Bogata in živopisna situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem času ne poznamo pisnih virov za naše območje. Vrhnji sloj, elito tistega časa, so predstavljali imenitni posamezniki, ki so v svojih rokah združevali politično, vojaško, ekonomsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina. Praznik situl je posvečen prav tem izjemnim spomenikom, ki nedvomno pričajo o življenju halštatskih prebivalcev Novega mesta, ki so bili enakovredni izjemnim civilizacijam celinske in sredozemske Evrope.

Pomen festivala Novo mesto zanesljivo vstopa na nacionalni in mednarodni zemljevid dogodkov ter prireditev, ki v mesto prinašajo živahen utrip, razvoj kulturnega turizma in prijetno vzdušje za vse občane in obiskovalce. Praznik situl je dogodek, prežet z dolenjsko kulturno in naravno dediščino, ki jo dopolnjuje nov, urbani pogled. Festival železnodobnega življenja in kulinarike poteka vsako leto zadnjo soboto v juniju od leta 2016 v Dolenjskem muzeju Novo mesto in na Glavnem trgu v Novem mestu med 17. in 24. uro. V prihodnosti pričakujemo, da bo program festivala obogatil ponudbo nastajajočega Arheološkega parka Situla na območju arheološkega spomenika Marof. Na festivalu so na ogled različne starodavne obrti v izvajanju lokalnih in tujih mojstrov, kulinarične delavnice za odrasle in otroke, animacije različnih borilnih veščin in plesa ter izbrana ponudba hrane in pijače. Osrednji dogodek postavlja v ospredje kneza in knežjo družino s spremstvom. Prikazani

Utrinki s festivala (Foto: Boštjan Pucelj)

so takratna oblačila in oprema, mistična glasba, ples in utrip železnodobnega življenja. Praznovanje obogatita strokovno vodstvo po bogati arheološki dediščini, ki jo hrani Dolenjski muzej Novo mesto, in večerni koncert glasbe s pridihom železnodobnega časa.

Promocija Praznika situl Promocija in trženje Praznika situl sta prav tako pomembna kot njegova organizacija. Praznik situl je mednarodni festival, saj vsako leto gosti različne goste iz tujine s področja eksperimentalne arheologije, interpretacije arheološke dediščine in rokodelce starodavnih obrti.

S številnimi jumbo in citylight plakati, objavami na radijskih postajah in socialnih omrežjih vabimo obiskovalce iz cele Slovenije. Vsako gospodinjstvo občine Novo mesto prejme reklamni letak s povabilom na Praznik situl. Festival železnodobnega življenja in kulinarike – Praznik situl je praznik bogate dolenjske arheološke dediščine.

Na koncu Praznik situl je oblika dejavnega sodelovanja stroke, politike in lokalne skupnosti. Kot metoda doživljajske interpretacije (oživljena preteklost ali living story) omogoča podoživeti preteklost s pomočjo igre in kostumov (Perko 2014, 243). Pri takih dogodkih je pomembno, da organizator da vedeti dejavnim udeležencem in obiskovalcem, da preteklosti ni možno ponovno ustvariti in da kljub velikemu napredku znanosti prave podobe tedanjega življenja, misli in čustev ljudi ne bomo nikoli poznali (Perko 2014, 243). Arheologija za javnost – kar Praznik situl zagotovo je – omogoča, da sodobna družba dojema arheološko dediščino ne le kot svojo pravico, ampak tudi kot vrednoto izvirnega okolja, in čuti dolžnost do njenega ohranjanja zanamcem. Arheologija za javnost pospešuje implementacijo arheološke dediščine v sodobno družbo in ne nazadnje družbeno osmišlja delo arheologov (Perko 2014, 252).

Literatura B. Križ, 2012. Odsevi prazgodovine v bronu. Situlska umetnost Novega mesta. V. Perko, 2014. Muzeologija in arheologija za javnost: Muzej Krasa.

10. VALIČEV ARHEOLOŠKI DAN Zbornik predavanj, Kranj, 14. december 2020

Urednica Verena Perko Avtorji besedil: V. Perko, R. Humerca, K. Štembergar, A. Kovačič, T. Pavlin, B. Kramberger, A. Hellmuth Kramberger, A. Preložnik, R. Urankar, J. Železnikar, M. Vomer Gojkovič, S. Karinja, P. Stipančič Lektoriranje: J. Babnik Fotografije: D. Holynski, A. Privšek, T. Lauko, L. Jaklič, A. Nestorović, R. Humerca, P. Humerca, S. Humerca, R. Urankar, G. Varnić, S. Karinja, B. Rumora, B. Pucelj Prelom in tisk: Tiskarna Jagraf d. o. o. Gorenjski muzej, zanj: M. Žibert, direktorica Naklada: 200 izvodov Kranj, 14. december 2020

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 903/904(497.452)(082) 903/904(497.4)(082) VALIČEV arheološki dan (10 ; 2020 ; Kranj)

10. Valičev arheološki dan : povzetki predavanj : Kranj, 14. december 2020 / [avtorji

besedil Verena Perko ... [et al.] ; urednica Verena Perko]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2020 ISBN 978-961-7071-17-7 1. Perko, Verena COBISS.SI-ID 41068035