Katalog Valentin Hodnik by Gorenjski muzej

VALENTIN HODNIK Izbor del iz donacije ANGELE HODNIK Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, januar–februar 2019

Valentin Hodnik (18. februar 1896 – 6. december 1935)

Valentin (Tine) Hodnik je bil rojen v kmečki družini v Stari Fužini (hišno ime Pri Htoru) kot najstarejši izmed osmih otrok. Domačini so ga imenovali Htorov Bavant. Osnovno šolo je obiskoval v Srednji vasi. Nadučitelj Ivan Rihtaršič je opazil njegovo nadarjenost za slikarstvo. Rihtaršič in župnik Ivan Piber sta Hodniku omogočila nadaljnje šolanje. V letih od 1909 do 1914 je obiskoval kiparski oddelek Umetnoobrtne strokovne šole v Ljubljani (prof. Alojzij Repič) in se pod vplivom prof. Josipa Vesela posvetil slikarstvu. Avgusta in septembra 1913 je opravil počitniško prakso pri podobarju Josipu Grošlju v Selcah nad Škofjo Loko. Ob začetku prve svetovne vojne se je prostovoljno javil k mladostrelcem. Po nekaj mesecih se je moral vrniti domov, ker je obolel na očesu. Valentin Hodnik že od otroštva ni videl na desno oko. Poškodoval mu ga je hlapec, ko je z vrha kozolca spuščal kavelj, ki je Valentina Hodnika zadel v oko. Med vojno je opravljal kmečka dela in si v domači hiši uredil skromen atelje. Izdeloval je slike za častnike in fotografske portrete, ki so jih ti pošiljali domov. Začel je slikati gorske motive. Rezljal je tudi vojne spominke, razpela in razne okraske za kmečke hiše in barake avstrijskih oficirjev. Ob zaključku vojne se je pridružil Narodni odbrani. Prvič je razstavljal septembra 1917 na XIV. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu. Razstavil je dve deli: akvarel s pokrajinskim motivom in študijo ženske figure. Ivan Zorman je za razstavljavce Pavla Lindtnerja, Ivanko Vanič, Anico Zupanec in Valentina Hodnika zapisal, da so še brez individualnega umetniškega značaja, kar pa vztrajno iskanje umetniških vrednot in samega sebe lahko popravi (Ljubljanski zvon, 1917, št. 11, str. 665).

Angela Hodnik (foto Anja Poštrak)

Valentin Hodnik se je zavedal, da je njegovo likovno znanje pomanjkljivo, zato se je leta 1921 vpisal na Akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, na kateri je bil najmanj dva semestra. Tomaž Godec piše, da je bil Hodnik v Zagrebu več kot eno leto, Čoro Škodlar pa omenja dve leti študija na zagrebški akademiji. Hodnikovi profesorji na zagrebški akademiji so bili Ferdo Kovačević, Maksimilijan Vanka, Ljubo Babić, Jozo Kljaković, Tomislav Krizman in Rudolf Valdec. Risbe, ki jih je Valentin Hodnik narisal med študijem na zagrebški akademiji, je skrbno hranila slikarjeva sestra Angela Hodnik (roj. 1915). Aprila 2017 jih je podarila Gorenjskemu

muzeju. Donacija obsega 63 del na papirju, kip golega moškega v gibanju (patinirani mavec), skicirko, pet lesenih matric z desetimi motivi za lesoreze, risbe, ki jih je Valentin Hodnik risal na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani, nekaj dokumentacije in pripomočke za kiparsko oblikovanje v glini. Risanje moškega in ženskega akta po modelu je bilo običajni del študijskega programa na likovnih akademijah. Razpotegnjeni proporci figur na nekaterih izmed risb pričajo o težavah, ki jih je Valentin Hodnik imel pri risanju figuralike. Skoraj vse študijske risbe so podpisane in datirane. Večina risb s svinčnikom je nastala leta 1922. Zanimiva je skupina šestih risb aktov iz leta 1923, ki se od risb iz leta 1922 razlikujejo samo po tehniki (barvni svinčnik). Valentin Hodnik šolanja na zagrebški akademiji zaradi gmotnih težav ni mogel nadaljevati, zato se je leta 1922 (ali bolj verjetno 1923) vrnil domov. Zdi se, da zagrebško šolanje ni imelo večjega vpliva na Hodnikovo slikarstvo. Vseeno velja opozoriti na zimske pejsaže profesorja na zagrebški akademiji Fedorja Kovačevića. Hodnik je želel nadaljevati šolanje v tujini. Prošnjo za štipendijo za študij v Pragi so mu odklonili. Naletel je na nerazumevanje očeta, ki je odklonil pomoč pri študiju. Leta 1930 si je na zemljišču v Ukancu, ki mu ga je podarila mati, zgradil skromen dom in atelje – vilo Rušo. Poimenoval jo je po poklicni babici Urši iz Srednje vasi, v katero je bil zaljubljen. Kazalo je, da se bosta z Uršo poročila, vendar pa se je ta pod vplivom župnika premislila. Valentin Hodnik je bil navdušen planinec in smučar, ustanovni član bohinjske podružnice Turistovskega kluba Skala in Smučarskega kluba Bohinj. Na ustanovnem zboru podružnice 17. septembra 1922 v Gostilni Pri Becu v Bohinjski Bistrici je bil izvoljen za računskega preglednika. Bohinjska podružnica TK Skala je delovala samo do začetka leta 1924. V tem času so ustanovili foto odsek, prirejali veselice, uredili sankališče in skakalnico. S Sankaškim klubom Bohinj in Zimsko smučarsko zvezo v Ljubljani so organizirali prvo tekmovanje v smučarskih tekih v Bohinju, na katerem je zmagal Tomaž Godec, ustanovitelj Smuškega kluba v Bohinju (1928). Viktor Novšak je v spominih (hrani jih Slovenski planinski muzej v Mojstrani) zapisal, da sta bila najbolj navdušena člana podružnice TK Skala prof. Janko Ravnik in Valentin Hodnik, ki je poskrbel za dekoracijo plesne dvorane za zabavo, ki jo je bohinjska podružnica TK Skala skupaj s sankaškim

Valentin Hodnik, okrog 1920 (Slikar se je fotografiral sam.) Fototeka Gorenjskega muzeja

klubom organizirala v hotelu Sveti Janez ob Bohinjskem jezeru (najbrž smučarski Silvestrov večer 31. 12. 1922). Na tem večeru je bil prvič predstavljen Hodnikov osnutek za skalaški znak, tj. bela stilizirana planinka na modrem polju, kateremu je odbor dodal še rdeč rob, tako da so bile na kovinskem znaku slovenske narodne barve. Na robu je napis TURIST KLUB SKALA. Hodnik je bil tudi član Slovenskega planinskega društva, ki je od leta 1931 imelo svojo podružnico v Bohinju. S prijateljem prof. Jankom Ravnikom sta med počitnicami leta 1919 uredila t. i. Ravnik-Hodnikovo pot iz doline Voje čez Vrtačo na Triglav.

Valentin Hodnik med slikanjem velike kompozicije Triglav z Zagona pred Velim poljem (olje, platno, 200 x 300 cm) (objavljeno v: Planinski vestnik, 1977, št. 1. str. 7)

Avgusta 1921 je sodeloval na razstavi planinskih motivov, ki jo je pripravilo Slovensko planinsko društvo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Na Prvi planinski razstavi, ki jo je organiziralo Srbsko planinsko društvo aprila 1924 v Beogradu, je razstavil 20 slik in 50 fotografij, torej kar obsežno skupino črno-belih fotografij z gorskimi motivi. Na začetku leta 1928 je Valentin Hodnik pripravil samostojno razstavo planinskih in drugih motivov v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Razstava je bila na ogled samo kratek čas (29. januar – 12. februar 1928). Hodnik je razstavil okrog 80 slik, akvarelov in perorisb, ki so nastali od leta 1920 dalje. Slovenski narod ga je označil za »bohinjskega glasnika zlatorogovega kraljestva v barvah«. Jutro je poudarilo: »Od leta 1924. se spopolnjuje sam, odtrgan od vsega sveta, za Bohinjskim jezerom in kot neukrotena umetniška duša deluje v smeri, ki mu jo sodobniki kritizirajo, zanamniki jo bodo pa morda oboževali po že tudi v Sloveniji uveljavljajočem se receptu: ’Mrtvim svoboda, živim ječa.’« Hodnik je prodal več razstavljenih slik, preostale pa se je odločil ponuditi tudi po zelo nizkih cenah. »Izrabite torej to redko priliko, da obenem omogočite temu navdušenemu planincu in Skalašu nadaljno delovanje.« Hodnik je veljal za najpomembnejšega upodabljevalca gorske krajine v slovenskem slikarstvu. Junija 1929 je skupaj s slikarjem Janezom Cvetkom in kiparjem Petrom Lobodo razstavljal v Jakopičevem paviljonu. Razstavil je 56 slik in akvarelov z motivi iz Triglavskega pogorja in Bohinja, nekaj je bilo vaških in žanrskih motivov in risb aktov. Trideset sorodnih gorskih motivov je pokazal slikar-samouk Janez Cvetek (Suheljnov) iz Stare Fužine, ki se je preživljal kot drvar. Loboda je razstavil pet kipov. Srednjo in desno dvorano so zasedle Hodnikove slike.

Stanko Vurnik je v poročilu o razstavi v Slovencu pohvalil Hodnikovo akvarelno tehniko, po kateri naj bi prilagodil tudi slikanje z oljnimi barvami. Dekorativen vtis kompozicij in barv na Hodnikovih slikah je po Vurnikovem mnenju spominjal na krog umetnikov, ki so sodelovali z münchensko revijo Jugend (1896–1940). »Ljubitelji planin in Gorenjske bodo gotovo segli po teh, z ljubeznijo in često solidno roko slikanih, čeprav umetnostno manj sodobnih in ambicioznih slikah, ki tudi niso pretirano drage.« Tudi Ante Gaber je v oceni omenjene razstave, ki jo je objavil v Jutru, menil, da se Hodnikov talent ni mogel polno razviti, saj se je moral prilagajati okusu naročnikov in kupcev. Vendar ima Hodnik vse pogoje za napredek, zlasti pa talent in posluh za karakteristiko svoje ožje domovine, Bohinja in Triglavskega pogorja. »Če bi bil mladi umetnik premožen in bi bil vstrajal le po diktatu svoje duše brez gmotnih skrbi, bi bil danes gotovo velik umetnik. Kakor že mnogo naših najboljših, je tudi njega premagala vsakdanjost občinstva in si ga je zasužnjila, da danes že morebiti nevede dela to, kar najširšemu občinstvu ugaja.«

Valentin Hodnik med fotografiranjem. Fotografijo je posnel Franc Arh iz Bohinjske Češnjice tik pred prvo svetovno vojno. (Fototeka Gorenjskega muzeja)

Hodnik se ni mogel opredeliti za katero od modernejših smeri v slikarstvu, ki za gorsko motiviko najbrž niti ne bi bila tako primerna kot na realizmu temelječe slikarsko zajetje motivike, povezano z iskanjem razpoloženjskih učinkov, na primer pri slikanju gorskih vrhov v jutranji ali večerni zarji. Opuščanje podrobnosti in rahla stilizacija motivike sta krepila monumentalni učinek motivike. Prizadeval si je tudi za harmonično barvno skalo, za katero je bila značilna kombinacija beline snega z rjavkastimi in modrikastimi barvnimi toni. Katalog Hodnikove spominske razstave, prirejene leta 1979, navaja, da je Hodnik leta 1930 razstavljal v Bohinju. Na Alpinski razstavi septembra 1932 na Ljubljanskem velesejmu (razstava naj bi predstavljala temelj bodočemu planinskemu muzeju s sedežem na ljubljanskem gradu) je imel med vsemi razstavljavci največ slikarskih del. Hodnikova slika Jalovca v jutranji svetlobi je bila leta 1933 objavljena kot prva barvna priloga Planinskega vestnika. Kasneje je bila objavljena tudi poleg slik Frana Klemenčiča in Maksa Koželja v albumu Iz naših krajev, ki ga je leta 1935 izdalo Slovensko planinsko društvo. Valentin Hodnik je na planinskih izletih slikal, zlasti akvarele, in fotografiral. Nekateri planinski izleti so poleti trajali tudi po več tednov. Ves čas je slikal, ponoči pa se je zatekel v pastirske koče. Ker je bil brez denarja, je hrano plačeval s svojimi deli. Vodil je turiste po neizhojenih poteh. Doma je motive dokončal ali prenašal na večja platna. Pri slikanju je bil lahko zelo hiter. 5

Posebnost so bili Hodnikovi zimski motivi. Poudarjal je, da je zima »kraljestvo vseh lepot, kar jih človek more videti v gorah«, »v snegu je moja radost«. Slikanje gorskega sveta v zimskem času je bilo do tedaj redko. Valentin Hodnik se je podajal tudi na smučarske ture. S Francem Šolarjem, ki je bil v letih od 1920 do 1923 uslužbenec bohinjske elektrarne, sta opravila številne ture, na katere sta vzela s seboj tudi težko fotografsko opremo. Prvi je smučal po bohinjskih planinah južno od Triglava. Josip Abram Trentar je opisal srečanje s slikarjem »Hudnikom iz Bohinja«, ki je vrh Triglava slikal Aljažev stolp: »Z meglo je potegnil mrzel veterček in naenkrat se je leta raztrgala v prave snežene cunje, skoroda velike ko dlan. Brž je bilo vse belo in mi ko sneženi možje. Zeblo pa je tudi pošteno. Toplomer je moral pasti v hipu od 25 stopinj na ničlo! Gospod Hudnik je pa le slikal dalje, zavit v pelerino. S slastjo in za potrebo smo popili čaj. Hudnik se je pa le malo ogrel, zakaj otrple so mu roke, in ko je povrh še njegovo platno postalo vse belo, da ni vedel več kam s čopičem, je naglo pobasal platno in barve v nahrbtnik, povprašal še, ali ne gremo tudi mi, ter jo nemudoma pobrisal sam doli na Kredarico.« (Trentar (Jože Abram), »Na Triglavu«, Koledar Goriške Mohorjeve za navadno leto 1929, Gorica 1928, str. 36)

Janko Ravnik, V duplini pod Škrlatico (Vzpenja se Valentin Hodnik.) Fototeka Gorenjskega muzeja

Mnogo Hodnikovih slik so kupili obiskovalci Bohinja. Doslej največjo razstavo Hodnikovih del je julija 1951 pripravila Ljudska univerza (prof. Simon Lenarčič) v prostorih gimnazije v Bohinjski Bistrici. Razstavljenih je bilo 140 del (slike, 32 akvarelov, risbe). Ob spominski razstavi leta 1979 v Kranju je bilo evidentiranih 230 del. Velja poudariti, da je Valentin Hodnik danes znan predvsem po slikah z gorskimi motivi. Velik del Hodnikovega likovnega opusa so predstavljali tudi akvareli, risbe in črno-bele fotografije. Lesorezi, vrsta risb (portreti, ženski akti) ter študije za prizore kmečkega dela (risba »Kosec«, risbe v skicirki) pričajo, da je figuralika predstavljala pomemben del Vodnikovega likovnega sveta. Hodnik je sodeloval v dramskem odseku v Stari Fužini in naslikal več odrskih kuliserij. Izdelal je načrt za preureditev pokopališča v Ukancu in poskrbel za ureditev vojaških grobov na Komni. Sam je izdelal 238 križev za pokopališče v Ukancu. Sošolec na zagrebški akademiji Miha Maleš je menil, da je bil Valentin Hodnik po značaju melanholik. Prijatelj Vincenc Preželj iz Savice pri Bohinjski Bistrici se je spominjal: »Bil je dober po srcu. Vsako sliko, ki jo je naslikal, je prodal pod ceno, nato pa gostil vsakega, dokler ni porabil vsega denarja. Bil je slaboten, redkokdaj vesel, nikdar ni plesal. Ustregel mi je vse, karkoli sem ga prosil. Kadar sem zaigral na harmoniko, je izginila žalost z njegovega obraza. Zelo rad me je poslušal, kadar sem igral na harmoniko.

Bila sva veliko skupaj, tako na mojem domu na Savici, kakor tudi na planinskih prireditvah in veselicah. In vendar je bil v glavnem žalosten.« (glej Fedor Bevc, Valentin Hodnik, Bohinjska Bistrica 1986, str. 6 in 8) Vid mu je slabel. Medtem ko je poskušal miriti bohinjske in blejske pretepače v gostilni Pri Logarju v Ribčevem Lazu, ga je nekdo od pretepačev udaril s kolom po desni roki in mu poškodoval zapestne kosti. Poškodba je bila tako huda, da odtlej z desno roko ni mogel več voditi čopiča. Dostikrat ni imel najpotrebnejšega za preživetje. Naposled je moral prodati vilo Ruša. Preselil se je v sobo v hiši Pri Loncnarju v vasi Polje. Tomaž Godec je takole sklenil svoj spominski zapis o prijatelju Valentinu Hodniku: »Uvidel je, da se je začelo skalovje njegovega življenja podirati. Začel se je v obupu zapuščati in je končal sam, ker se je bal konca.«

Vila Ruša v Ukancu

Damir Globočnik

Literatura o Valentinu Hodniku (izbor): – – – – – – – – – – – – – – –

»Kraljestvo Zlatoroga v Ljubljani«, Jutro, 1928, št. 31. V. (Stanko Vurnik), »Razstava Cvetek-Hodnik-Loboda«, Slovenec, 1929, št. 129. A. G. (Ante Gaber), »Planinske slike v Jakopičevem paviljonu«, Jutro, 1929, št. 133. Tomaž Godec, »Valentin Hodnik, bohinjski slikar«, Planinski vestnik, 1936, št. 4, str. 123–125. Čoro Škodlar, »Črtica o umetniškem značaju slikarja Valentina Hodnika«, Planinski vestnik, 1936, št. 5, str. 150–151. Rajko Ložar, »Slovenske planine v risbi in sliki«, Planinski vestnik, 1936, št. 7-9, str. 193–228. sl- (Simon Lenarčič), »Hodnikova razstava«, Obzornik, 1951, št. 8, str. 508–510. France Žvan, »Valentin Hodnik, slikar neizpolnjenih sanj«, Tovariš, 1953, št. 31. Jože Munda, Ludvik Zepič in France Zupan, Gore v besedi, podobi in glasbi, Ljubljana 1965. Beba Jenčič, Valentin Hodnik (1896–1935), Gorenjski muzej Kranj, 1979, 28 str. Fedor Bevc, Valentin Hodnik (Društvo »Alpalik« Bohinjska Bistrica za 50-letnico smrti bohinjskega slikarja V. Hodnika), Bohinjska Bistrica 1986, 20 str. Beba Jenčič, »Visokogorska krajina v slikarstvu ter Valentin Hodnik«, Bohinjski zbornik, Radovljica 1987, str. 148–153. Bohinjci in gore (zbornik), Muzejsko društvo Žiga Zois Bohinj, 2002. France Zupan, »Bog Pan pride na Bivak Za Akom / O gorski motiviki v slovenskem slikarstvu«, Planinski vestnik, 2006, št. 6, str. 6–13. Alojz Budkovič, »Bohinjska podružnica TK Skala«, Triglav 240, Ljubljana 2018, str. 337–343. 7

Ženski portret (Mati), 1915, risba s svinčnikom, papir, 44 x 29,3 cm / UZ 5839

Moški portret, risba s svinčnikom, akvarel, papir, 27 x 19,5 cm / UZ 5840

Domača hiša, perorisba, tuš, svinčnik, papir, 33,5 x 25,5 cm / UZ 5889

Dekle z vrčem, risba s svinčnikom, papir, 37,5 x 25,5 cm / UZ 5926

Moški akt, 1922, risba s svinčnikom, papir, 42 x 22 cm / UZ 5888

Figura, 1922, risba s svinčnikom, papir, 57 x 27,8 cm / UZ 5875

Moški model, 1922, risba z ogljem, svinčnik, papir, 60,5 x 26 cm / UZ 5880

Moški model, risba s svinčnikom, papir, 55 x 24 cm / UZ 5850

Dvoje moških aktov, 1922, risba s svinčnikom, papir, 55 x 31,5 cm / UZ 5863

Moški model, risba z ogljem, papir, 60 x 25,6 cm / UZ 5878

Sedeči moški akt, 1922, risba s svinčnikom, papir, 54 x 31 cm / UZ 5885

Moški akt, 1922, risba s svinčnikom, papir, 57 x 27,5 cm / UZ 5886

Moški akt, 1923, rdeča kreda (sepia), papir, 56 x 26 cm / UZ 5865

Sedeči moški akt, 1923, rdeča kreda (sepia), papir, 55 x 36 cm / UZ 5866

Eva, oglje, barvni svinÄ?nik, papir, 60 x 25,5 cm / UZ 5841

Ĺ˝enski akt, risba z ogljem, papir, 27 x 33,5 cm / UZ 5899

SedeÄ?a, risba z ogljem, papir, 51,7 x 33,6 cm / UZ 5890

MoĹĄki portret, 1922, risba z ogljem, 37,4 x 25,3 cm / UZ 5876

Karakterna študija (Avtoportret), risba z ogljem in belo kredo, 27,2 x 19,3 cm / UZ 5897 in 5898

Študija klečeče figure, risba z ogljem, papir, 42 x 30,8 cm / UZ 5900

Sede훾i 탑enski akt, barvni svin훾niki, papir, 55,5 x 40 cm / UZ 5846

Kosec, barvni svin훾niki (kreda), papir, 58 x 40 cm / UZ 5645

Skicirka, 16,5 x 24 cm

Hodnikova maketa Triglava, 1931–1932 (foto Anja Poštrak)

Valentin Hodnik je maketo Triglava z ožjo okolico v letih 1931 in 1932 izdelal po naročilu hotelirke Marije Jerajeve. V maketo (višina okrog 2m, dolžina 6 m), ki je stala pred vhodom v nekdanji hotel Bellevue pri sv. Janezu v Bohinju (prvi hotel v Bohinju), je vgradil okrog tri tone kamenja in ga utrdil s cementom. 19

Inž. Ivan Veber je na podstrešju domače hiše odkril Hodnikove lesene grafične matrice, po katerih so konec osemdesetih let preteklega stoletja natisnili lesoreze. Leseno matrico z motivoma »Slutnja smrti« in »Ženski portret« je hranil fotograf Jaka Čop na Rodinah. Damski pogovor, lesorez, 27,7 x 21 cm

Motiv iz Stare Fužine, lesorez, 24,6 x 16 cm

Violinist, lesorez, 17,3 x 25 cm

Dvojica, lesorez, 24,3 x 24,3 cm

Prometno društvo za Bohinj je na začetku leta 1930 izdalo serijo osmih ilustracij s Hodnikovimi šaljivimi interpretacijami dogodkov v Bohinju.

Smučarska diva Almečeš Četečem Šestnajstletna Spotčeva Anica (Agata Stare, rojena 1915) z Žlana je v krilu, s sposojenimi čevlji in smučmi preskočila tedaj največjo slovensko skakalnico (50-metrska skakalnica), ker so ji fantje nagajali, da si ne upa. Poletela je več kot 25 metrov, doskočila je brez padca.

Nad Triglavom se že vedri! Zato se tudi na krošnji marsikaj potrpi.

Futurizem poklicnih

Bolterjev Feliks iz Ribčevega Laza je nesel v krošnji na Komno neko Tržačanko, težko skoraj 80 kilogramov.

Triglav od Mostnice

Poslednji sneg na KomarÄ?i

Hodnikova kompozicija Triglav z Velega polja (olje, platno, 52 x 62 cm) je razstavljena na stalni razstavi Izbrane podobe Bohinja v Muzeju TomaĹža Godca

VALENTIN HODNIK Izbor del iz donacije ANGELE HODNIK Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, januar–februar 2019 Kustos razstave: ddr. Damir Globočnik Strokovna sodelavka: Anja Poštrak Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Pro grafika d.o.o. Naklada: 300 izvodov Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, 4000 Kranj, www.gorenjski-muzej.si / zanj: mag. Marjana Žibert Kranj 2019