Metod Benedik, Krščanstvo na Slovenskem v luči virov

Metod Benedik KRŠČANSTVO NA SLOVENSKEM V LUČI VIROV

Metod Benedik

KRŠČANSTVO NA SLOVENSKEM V LUČI VIROV

Dr. Metod Benedik KRŠČANSTVO NA SLOVENSKEM V LUČI VIROV Spremna beseda: dr. Aleš Maver Urednik: Ivan Mohar Lektoriranje in izdelava imenskega kazala: Cvetka Rezar Prelom: Lidija Murenc Oprema in slikovna priloga: Rok Ločniškar Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o.

Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič © Celjska Mohorjeva družba, 2016 www.mohorjeva.org Natisnila: tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 500 izvodih Celje-Ljubljana 2016 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27(497.4)(091) 27-9(=163.6) BENEDIK, Metod Krščanstvo na Slovenskem v luči virov / Metod Benedik ; [spremna beseda Aleš Maver]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 ISBN 978-961-278-298-6 286960128

5

Vsebina

Spremna beseda (dr. Aleš Maver) Uvod

9

15

I Krščanstvo v antični dobi na slovenskih tleh Začetki in najzgodnejše obdobje 19 Krščanska skupnost v Petovioni 39 Po nastopu verske svobode leta 313 47 Vpadi barbarov so udarec krščanskim občinam 66 Po zatonu zahodnega rimskega cesarstva, sv. Severin 71 Ekskurz: Molzbichl, diakon Nonos in krščanstvo v pozni antiki Do prihoda naših slovenskih prednikov 78 Kontinuiteta krščanstva na slovenskih tleh 88 Ekskurz: Vprašanje kontinuitete krščanstva iz antične dobe

v zgod­nji srednji vek 92 II Drugo pokristjanjevanje Slovencev Evropa zgodnjega srednjega veka 97 Benediktinski menihi sooblikujejo mlado Evropo 111 Misijonsko delovanje iz Salzburga 120 Ekskurz: O uporih v drugi polovici 8. stoletja 129 Misijonska dejavnost oglejskega patriarhata 134 Krščanstvo v Spodnji Panoniji 149 Brata Ciril in Metod, knez Kocelj 156 Ekskurz: Pomen bratov Cirila in Metoda 174

77

6

III Cerkvena organizacija na slovenskih tleh Razvoj škofij 179 Ekskurz: Pokrajinski škofje v Karantaniji 182 Ekskurz: Odnosi med škofijami Györ, Zagreb in Veszprém

na prek­murskem ozemlju 189 Župnije in arhidiakonati 213 Ekskurz: Zavetniki najstarejših cerkva 227 IV Vernost v procesu poglabljanja in preizkušenj Samostani poglabljajo versko življenje 231 Benediktinci 232 Cistercijani in kartuzijani 235 Ekskurz: Moli in delaj 243 Stična 245 Čas porajanja mest na Slovenskem 251 Novi izrazi slovenske vernosti 258 Šolstvo in izobraževanje 272 Ekskurz: Knjižnica žičkega samostana 278 Turški vpadi 281 Strnjena časovna preglednica 283 Ekskurz: Posledice turških vpadov 289 V Iz reformacije v katoliško prenovo Protestantska reformacija 296 Ekskurz: Primož Trubar – smoter njegovega življenja 305 Tridentinski koncil (1545–1563) usmerja prenovo 308 Neposredno soočenje s protestantizmom 312 Rekatolizacija in katoliška prenova utirata novo pot 316

7

Zadnja stopnja protireformacije, katoliška prenova 333 Ekskurz: Vzroki za neuspeh protestantizma 339 Izobraževalna in pastoralna dejavnost jezuitov 359 Kapucini v delu za prenovo 367 VI Podoba slovenske Cerkve do jožefinskih reform Iz katoliške prenove v novo dobo 379 Ekskurz: Z novo stolnico v nov čas 385 Redovništvo v 18. stoletju 396 VII Temeljite spremembe tudi na Slovenskem Čas Marije Terezije in Jožefa II. 413 Odmevi janzenizma in reformni katolicizem 434 Ekskurz: Versko poučevanje v času škofa Karla Janeza

Herbersteina 436 Obnavljanje cerkvenega in verskega življenja 439 Ekskurz: Slomšek – učenik za vse čase 456 VIII Rast Cerkve na Slovenskem v naš čas Smotrno urejanje dušnopastirske dejavnosti 461 Ekskurz: Cerkev, umetnost in kultura ob prelomu stoletij 486 Ekskurz: Slovenski katoličani na Goriškem med obema vojnama Vernost na poti v moderni čas 512 IX Druga svetovna vojna in posledice revolucije V vrtincu totalitarizmov

535

504

8

Ekskurz: Ob knjigi o škofu dr. Gregoriju Rožmanu z naslovom

Med sodbo sodišča in sodbo vesti 551 Doba mučencev 558 Ekskurz: Ivan Dolenec: O verskih razmerah v povojni Jugoslaviji 571 Pod komunističnim režimom 578 Ekskurz: Cerkev v času komunističnega režima 610 Razmere se postopno rahljajo 612 Ekskurz: Totalitarizem je legel na dušo slovenskega človeka 613 Okrajšave

629

Viri in literatura

630

Imensko kazalo

645

Slikovna priloga

671

156

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

Brata Ciril in Metod, knez Kocelj101 Sedemdeseta in osemdeseta leta 9. stoletja je močno zaznamovala misijonska dejavnost solunskih bratov Cirila in Metoda med slovanskimi ljudstvi in s tem tudi med našimi slovenskimi predniki. Ob velikih imenih bratov je v zgodovini krščanstva na Slovenskem s krepkimi črkami zapisano tudi ime slovenskega panonskega kneza Koclja. Njegova oseba se sicer zdi ujeta v sorazmerno kratek trenutek svetle slovenske zgodovine, toda s tem, da je odločilno podprl delo svetih bratov, ki je tako daljnosežno odmevalo v verskem, kulturnem in narodnostnem razvoju vrste slovanskih narodov, tudi vloga in pomen kneza Koclja daleč presega tako njegov čas kot tudi meje njegove samostojne kneževine. Misijonskih poti sv. Cirila in Metoda od leta 867 do 873 ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo slovenske meje presegajočo pomembnost kneza Koclja. Prav njegova osebnost pomaga razložiti odločilne dogodke v delu solunskih bratov; Kocelj je odločilno pomagal graditi cerkvenopravno podlago za njuno slovansko misijonstvo ter s tem odločil, da se je njuno misijonsko in književno delo sploh moglo ohraniti ter se med Slovani ukoreniniti.102 Po vdorih Bolgarov v srednje Podonavje, ko se je tod zrušil ves obrambni sistem frankovske države, je leta 828 v teh predelih prišlo do velike upravne reforme. Nekdanjo Furlansko krajino so razdelili na štiri grofije, od teh je bila ena tudi Spodnja Panonija (Furlanija, Istra, grofija ob Savi in Spodnja Panonija). Grofijo ob Savi ter Spodnjo Panonijo so z Zgornjo Panonijo in Karantanijo povezali v Vzhodno prefekturo, s katero se je Spodnja Panonija združila v celoti šele leta 838, ko je prefekt Vzhodne krajine Ratbod pregnal Bolgare še z ozemlja južno od Drave in Sotle do Srema. Cerkvenoupravno je Spodnja Panonija s Karantanijo spadala pod Salzburg. Pod pokroviteljstvom Salzburga so tod delovali »pokrajinski škofje za Slovence« vsaj do leta 945, Metod Benedik, Brata Ciril in Metod, vez med Vzhodom in Zahodom, predavanje na »Simpoziju o delovanju Cirila in Metoda na Slovenskem vzhodu«, 12. novembra 2015 v Ljubljani.

102 Franc Grivec, Slovenski knez Kocelj, Ljubljana 1938, 5.

101

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

157

ko se še zadnjič omenja škof Gotabert.103 V tej skoraj dvestoletni praksi je pomenljiva praznina v letih 863–873, za škofom Osvaldom. Okoli leta 860 je namreč Osvald neposredno na papeža namenil dve vprašanji: ali morejo ohraniti svoje dostojanstvo tisti kleriki, »ki so v obrambi ubili pogana«, in kako je z duhovnikom, ki se je stepel z diakonom, ta pa je ob tem padel s konja in obležal mrtev z zlomljenim tilnikom.104 Očitno je Salzburg v prizadevanju, da bi pokrajinski škof določena vprašanja reševal mimo njega v neposrednem dopisovanju z Rimom, videl nevarnost, da bi tu šlo za poskuse ustanavljanja samostojne škofije, s čimer bi se Karantanija in Spodnja Panonija odtrgali od Salzburga. Da bi se izognil tej nevarnosti, nadškof Adalvin za Osvaldom ni več imenoval pokrajinskega škofa. Sprobrnjenje kratko zapiše: »Zdaj pa si prizadeva nadškof Adalvin sam voditi to ljudstvo v Gospodovem imenu, tako kot se že jasno kaže v mnogih krajih teh dežel.« Uvedba »nadduhovnika« za Spodnjo Panonijo je omogočila še močnejši nadzor Salzburga nad duhovščino in cerkvenim življenjem tega področja, obenem pa so s tem zelo omejili območje in pristojnosti pokrajinskega škofa.

Okoli leta 840 je kralj Ludvik Nemški knezu Pribinu, ki se je moral umakniti iz Nitre (danes na Slovaškem), podelil v fevd »del Spodnje Panonije okrog reke, ki se imenuje Zala« (zahodno od Blatenskega jezera). Spreobrnjenje piše, da je začel »zbirati ljudstva in jih zelo množiti na tej zemlji«. Leta 847 je kralj podelil Pribinu v last vse, kar je dotlej prejel v fevd. Obenem ga je postavil tudi za mejnega grofa v Spodnji Panoniji. S tem je Pribina postal upravitelj pokrajine, ki je segala od Donave do Lipniškega polja in razvodja med Dravinjo in Savinjo, od spodnje Rabe in ogrskega Subotišča do Drave in v Sremu celo do Save.105 Tako se je vsaj v eni slovenski pokrajini povrnil V Karantaniji so ostali pokrajinski škofje s sedežem pri Gospe Sveti do sredine 10. stoletja: Deoderik od 799 do okoli 821, Oton 821–836, Osvald 837–863, potem po desetletnem premoru med leti 873 in 923 Salomon, Engilfrid, Alarik ter Dietrik, okoli 923–945 pa kot zadnji Gotabert. Prim. Bogo Grafenauer, »Pokristjanjenje Slovencev«, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 29–59.

104 Odgovora papeža Nikolaja navaja Franc Kos, Gradivo I, št. 188, 189.

105 Prim. Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, 113.

103

158

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

Slovan na tisto mesto, s katerega je Ludvik Nemški odstranil slovanske kneze po upravni reformi 828. Slovan kot grof na čelu Spodnje Panonije in znatna okrepitev slovanskega dela med vodilnimi velikaši pokrajine sta dvajset let pozneje omogočila, da je ta pokrajina pod Pribinovim sinom Kocljem pomagala uveljavljanju slovanskega bogoslužja prek njegove najtežje preizkušnje.106 Spreobrnjenje poudarja, da si je Pribina močno prizadeval za nadaljnji razvoj cerkvene organizacije v Spodnji Panoniji. Nadškof Liupram je tam posvetil vsaj pet cerkva, med njimi dve v Blatenskem kostelu. Poleg tega vir našteva še 14 drugih cerkva, ki so bile posvečene v Pribinovem času. Najznamenitejša med vsemi je bila cerkev v Blatenskem kostelu, za katero je Liupram iz Salzburga poslal Pribini »zidarje in slikarje, kovače in tesarje«.107 Od leta 862 je v Spodnji Panoniji kot mejni grof zavladal Pribinov sin Kocelj, ki je nadaljeval politiko svojega očeta. S svojim delom si je Kocelj pridobil tolikšen ugled, da ga je kralj v svojih listinah imenoval »knez« (dux), z naslovom, ki je bil za mejne grofe izjemen.108 V tej smeri je šla Kocljeva politika vse do leta 867, ko sta se na poti z Moravske pri njem ustavila brata Konstantin in Metod.

Najneposredneje nas s svetima bratoma, z njuno dejavnostjo in knezom Kocljem seznanjata staroslovanska spisa Žitje Konstantina, Cirila (ŽK), in Žitje Metoda (ŽM).109 ŽK do 14. poglavja opisuje Konstantinovo (Cirilovo) Prim. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana 1965, 77.

Kraje, kjer so postavili nove cerkve, našteva Conversio v 11. poglavju. Z lokalizacijo teh krajev so se trudili številni strokovnjaki. Nesporno je, da so takrat postavili cerkev na Ptuju, med verjetnimi ali možnimi kraji novih cerkva na današnjih slovenskih tleh pa omenjajo Radgono, Sv. Benedikta v Slovenskih goricah, Pesnico, Veliko Nedeljo in Dolnjo Lendavo. Podatki o teh cerkvah opozarjajo prvič na slovenskih tleh na novo obliko cerkvene organizacije, ki se v frankovski državi v 9. stoletju na široko uveljavlja. Gre namreč za »lastniške cerkve«, ki so jih zemljiški gospodje zgradili na svojih posestvih, zato pa so gledali tudi na duhovnike na njih kot na svoje služabnike.

108 Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, n. d. 95.

109 Temeljni vir o življenju in delu slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda sta staroslovanska spisa iz 9. stoletja Žitje Konstantina – Cirila (ŽK) in Žitje Metoda (ŽM).

Oba spisa sta se sicer ohranila samo v precej mlajših rokopisih – najstarejši rokopis ŽK je iz 15. st., ŽM iz 12. st. – vendar je resen in dolgotrajen študij le-teh, posebej pa tudi študij drugotnih virov o sv. bratih ter okoliščin njunega delovanja razločno pokazal, da se je v rokopisih ohranilo prvotno in pristno besedilo obeh žitij. Zgodo106 107

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

159

življenje in delovanje v času pred poslanstvom na Moravskem, predstavlja predvsem njegovo teološko misel, potem pa se do zadnjega, 18. poglavja posveča njegovi dejavnosti med Slovani. ŽM od 5. do zadnjega, 17. poglavja govori o delu bratov med Slovani in po Cirilovi smrti o samem Metodu; predvsem želi opozoriti, da je Metod pravoveren in da je predstavnik prave Cerkve. Vira110 takole opisujeta potek dogajanj: Moravski knez Rastislav prosi bizantinskega cesarja Mihaela, naj mu pošlje misijonarje, ki bodo v domačem jeziku oznanjali evangelij in v deželi vzpostavili škofijo, ki naj ne bi bila odvisna od (nemških) tujcev. Ciril sprejme to poslanstvo. ŽK 14: Rastislav, moravski knez, se je po božjem nagibu posvetoval s svojimi knezi in z Moravani in poslal (sle) k cesarju Mihaelu rekoč: »Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se krščanske vere drži, a nimamo učitelja takega, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja; saj od vas na vse strani vedno dober zakon izhaja.« Cesar je poklical Konstantina filozofa in rekel: »Vem, da si truden, filozof, toda potrebno je, da greš tja. Te reči namreč ne more nihče drugi izvršiti.« Odgovoril pa je filozof: »Dasi sem truden in telesno bolan, rad grem tja, ako imajo knjige v svojem jeziku.« Cesar pa mu je rekel: »Moj ded in moj oče in vinsko verodostojnost obeh žitij so podprle tudi teološke raziskave, ki so pokazale, da spisa verno ohranjata duha in nauk slovanskih apostolov. Slovenski prevod ŽK in ŽM je delo Franca Grivca. Prvič ga je objavil skupaj z življenjepisom sv. bratov pri Mohorjevi družbi (Žitje Konstantina in Metodija, Celje 1936), drugič pa v nekoliko popravljeni obliki 1951. Oba vira so preučevali številni strokovnjaki in opozorili na njun velik pomen. Naj omenimo le nekatere: Rus Aleksander V. Gorskij, Čeh Pavel Šafařik, Nemca Wilhelm Wattenbach in Ernst Dümmler, Hrvat Vatroslav Jagić, slovenska znanstvenika Franc Miklošič in Franc Grivec. Prim. Metod Benedik, »Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda«, v: AES 7 (1985), 117–233.

110 Besedila ŽK in ŽM so navedena po Grivčevem prevodu iz leta 1951.

160

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

mnogi drugi so to iskali, a tega niso našli; kako torej morem jaz to iznajti?« Filozof pa je rekel: »Kdo more na vodo govor napisati ali si ime heretika naprtiti?« Odgovoril mu je cesar: »Ako ti hočeš, more to tebi dati Bog, ki daje vsem, ki prosijo z zaupanjem.« Filozof je po starem običaju šel molit z drugimi tovariši. Kmalu se mu je razodel Bog, ki posluša molitve svojih služabnikov. In takoj je sestavil črke in začel pisati evangeljsko besedo: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda (Jan 1,1) itd. ŽM 5: Tedaj je cesar Mihael rekel filozofu: »Vzemi svojega brata igumena Metoda pa pojdi. Vidva sta namreč Solunčana, a Solunčani vsi čisto slovensko govore.« In tu je razodel Bog filozofu slovensko pisavo. In takoj je uredil pismenke in besede sestavil ter se z Metodom napotil v Moravo. Začel pa je (Metod) zopet ponižno pokoren služiti filozofu in učiti z njim.

In ko so pretekla tri leta, sta se vrnila iz Morave, ko sta učence naučila.

Na Moravskem sta brata zbrala večje število učencev, Ciril je prevedel bogoslužne knjige in v slovanskem jeziku začel opravljati bogoslužje. Temu so močno nasprotovali nemški misijonarji, ki so se jim po zmagi nad Rastislavom 864 spet odprla vrata na Moravsko; to deželo so imeli za svoje misijonsko področje. »Frankovske klerike«, ki so svoje interese podpirali s poudarjanjem, da se Boga lahko časti samo v treh jezikih, hebrejskem, grškem in latinskem, je Ciril imenoval »trijezičniki« in se jim odločno postavil po robu. ŽK 15: Ko pa je prišel v Moravo, ga je z veliko častjo sprejel Rastislav, zbral učence in mu jih izročil, da bi jih učil. V kratkem

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

161

pa je vse cerkveno bogoslužje prevedel in jih naučil jutranjico, ure, večernico, povečernico in skrivnost sv. maše. Bog pa se je veselil tega zelo, in hudič je bil osramočen. Ko pa je rastel božji nauk, zlobni nevoščljivec od začetka, prekleti hudič, ni trpel tega dobrega, ampak je šel v svoje posode in začel mnoge ščuvati, govoreč jim: »Ne slavi se Bog s tem; ako bi namreč njemu tako všeč bilo, ne bi li mogel storiti, da bi tudi ti od začetka s (svojimi) črkami pisali svoje besede in slavili Boga?

Toda (Bog) je samo tri jezike izbral: hebrejski, grški in latinski, v katerih se spodobi slavo Bogu vzdajati.« Bili pa so, ki so tako govorili, latinski in frankovski kleriki, škofje, duhovniki in učenci.

In boril se je z njimi kakor David s Filistejci, jih s svetopisemskimi besedami zmagal in jih imenoval trijezičnike, ker je Pilat tako napisal na Gospodovem napisu.

Brata sta na Moravskem takoj začela s poučevanjem številnih učencev.

Po štiridesetih mesecih delovanja na Moravskem sta se vračala domov, kjer bi njuni učenci lahko prejeli mašniško posvečenje. Med potjo sta se ustavila v Spodnji Panoniji pri knezu Koclju. ŽK 15: Ko pa je prebil (Konstantin) štirideset mesecev v Moravi, je šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez panonski, in je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do 50 učencev, da bi se učili. In veliko čast mu je skazal in ga mirno spremil. Pa niti od Rastislava niti od Koclja ni sprejel niti zlata niti srebra niti druge reči, oznanjajoč evangeljsko besedo, brez plačila, ampak samo devetsto ujetnikov je izprosil od obeh in jih izpustil.

Kakšne so bile posledice tega srečanja? Kocelj se leta 862 ni pridružil Rastislavovi prošnji bizantinskemu cesarju Mihaelu III., naj mu pošlje takega škofa

162

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

in učitelja, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil. Verjetno pa je bil prav kmalu nekoliko seznanjen z njunim delom, privlačnim oznanjevanjem in bogoslužjem v domačem jeziku. Vpliva sv. bratov na Spodnjo Panonijo se je gotovo zavedal in tudi bal Salzburg; ali ne bi mogli prav s to bojaznijo povezati presenetljivega obiska nadškofa Adalvina v Blatenskem kostelu v zimskih mesecih 864/865! Skopo poročilo iz Žitij dovolj zgovorno dokazuje, da nikakor ni šlo zgolj za kratko vljudnostno srečanje bratov s panonskim knezom, ampak za korenine tistih dejanj, ki izhajajo iz smelih Kocljevih odločitev dve leti kasneje. Le v luči kasnejših dogodkov si lahko razlagamo prvo Kocljevo srečanje z bratoma.111 Kocelj, ki je že dotlej imel dovolj priložnosti, da se je izobraževal in obenem široko razgledal – v Blatenskem kostelu sta še v Pribinovem času delovala med drugimi dva zelo izobražena duhovnika, Swarnagal, »preslavni učitelj«, in Altfrid, »mojster vseh umetnosti«, leta 861 je nekaj mesecev bival v Regensburgu in imel možnost, da se predvsem državniško-politično razgleda –, je zdaj v pravem pomenu besede postal učenec sv. bratov. Latinsko-nemško izobrazbo je pod vodstvom učenjaka Cirila izpopolnil še z grško-slovansko. Predvsem je tu šlo za poglobljeno spoznanje krščanske vere; na to bi mogli sklepati tudi iz sorodnosti vsebine Kocljevega dopisovanja s papežem Janezom VIII. leta 873 ter Cirilovega poučevanja na Moravskem, kakor ga predstavlja ŽK. O odmevnosti in delovanju sv. bratov pri Koclju in učencih, ki jih je knez izročil misijonarjema, priča tudi dejstvo, da je sv. Metod leta 869 ali 870 brez težav od znotraj prevzel delo v cerkveni pokrajini, kjer je dotlej delovalo več salzburških duhovnikov.

Gotovo sta se sv. brata na Kocljevem dvoru pogovarjala s knezom o nadaljevanju misijonskega dela, morda tudi o novi cerkveni ureditvi Moravske in Panonije. Gotovo je državniško razgledani Metod Koclju izrekel marsikatero misel, ki je kasneje nemškega mejnega grofa v Panoniji v cerkvenem in državnopolitičnem pogledu tako zelo preusmerila. Skoraj ne moremo Erwin Herrmann, Slawisch-germanische Beziehungen im südostdeutschen Raum von der Spätantike bis zum Ungarnsturm, München 1965, 157.

111

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

163

mimo tega, da je v tem srečanju šlo za skupno načrtovanje prihodnosti.

Tudi Kocljevo prošnjo papežu leta 869 – po Cirilovi smrti –, naj mu pošlje Metoda, bi najbrž težko razumeli, če ne bi bilo ob tem srečanju globljih in daljnosežnejših stikov med Kocljem in sv. bratoma. Gotovo se je Kocelj takrat seznanjal z Rastislavovo mislijo o državni samostojnosti in v povezavi s tem o nujnosti cerkvene samostojnosti.

Na poti domov je brata v Benetkah dosegla papeževa zahteva, naj prideta v Rim in pojasnita svoje delovanje; očitno so bile v ozadju obtožbe s strani »frankovskih klerikov«. Papež Hadrijan II. (867–872) ju je slovesno sprejel, čemur je gotovo pripomoglo dejstvo, da sta s seboj prinesla relikvije svetega papeža Klemena. Potrdil je njuno učenje in »posvetil« slovanske bogoslužne knjige. Zelo značilno je, da ŽK (in ŽM) rimskega škofa imenuje »apostolik«, v njem vidi naslednika apostola Petra. To je še toliko pomembnejše, če upoštevamo, da se to dogaja v času »Fotijevega« razkola, ko se med Bizancem in Rimom iskri v hudih napetostih, pa vendar misijonarja iz Soluna in njuni slovanski učenci v rimskem škofu vidijo »apostolika«. ŽK 17: Zvedel je o njem rimski papež in poslal ponj. In ko je prišel v Rim, mu je šel naproti sam apostolik Hadrijan z vsemi meščani s svečami, ker je tudi svetinje sv. Klemena nesel, mučenca in rimskega papeža. In takoj je Bog tam preslavne čudeže storil.

Papež pa je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in jih položil v cerkvi sv. Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice), in peli so nad njimi sveto liturgijo. Potem je papež ukazal dvema škofoma, Formozu in Gondrihu, posvetiti slovenske učence. In ko so bili posvečeni, so takoj peli liturgijo v cerkvi sv. Petra v slovenskem jeziku. In drugi dan so peli v cerkvi sv. Petronile. In tretji dan so peli v cerkvi sv. Andreja. In odtod zopet v cerkvi velikega vesoljnega učitelja Pavla apostola. In vso noč so peli v cerkvi slovenske slavospeve, in naslednje jutro zopet liturgijo nad njegovim svetim grobom.

164

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

ŽM 6: Potrdil je (apostolik) njuno učenje in položil slovenski evangelij na oltar svetega apostola Petra. Posvetil pa je blaženega Metoda v duhovnika. In je velel nekemu škofu, da je od slovenskih učencev posvetil tri duhovnike in dva lektorja.

Brata sta v Rimu stanovala v grškem samostanu sv. Praksede. Konstantin je zbolel in želel umreti kot menih. Naredil je redovne zaobljube in si nadel meniško ime Ciril. Njegove poslednje dni opisuje ŽK 18 in pove, da je umrl 14. februarja 869.

Leta 869 se je vzhodna frankovska meja ponovno zamajala: dvignili so se polabski Slovani, Čehi, Rastislav in Svetopolk pa sta za upor pridobila tudi Koclja. Frankovska vojska je bila proti polabskim Slovanom in Čehom dokaj uspešna, ni pa mogla zlomiti zveze Rastislav-Svetopolk-Kocelj. Tako sta bili plod tega upora dve novi samostojni slovanski državi: obnovljena velikomoravska in nova slovenska država v Spodnji Panoniji. Kocelj je nehal biti frankovski mejni grof. Od leta 869 pa do konca svoje vlade 874 je vladal kot samostojen slovenski knez. Takoj v začetku svoje samostojne vladavine se je obrnil na papeža in prosil, da bi Metod nadaljeval misijonsko delo med Slovani. ŽM 8: Poslal pa je Kocelj k apostoliku in prosil Metoda, blaženega učitelja našega, da bi ga njemu prepustil. In rekel je apostolik: »Ne samo tebi edinemu, ampak vsem onim slovenskim deželam ga pošljem učitelja od Boga in od svetega apostola Petra, prvaka in ključarja nebeškega kraljestva.« Kocelj je nastopil v imenu vseh treh knezov, vendar ob tem smemo reči, da je imel najvidnejšo vlogo pri vrnitvi Metoda med Slovane. Papež Hadrijan II. je prošnji slovanskih knezov hitro ustregel. Že v drugi polovici leta 869 je Metoda kot apostolskega delegata poslal v Panonijo s posebnim pismom, v

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

165

katerem ga je pooblastil za cerkveno organizacijo v Panoniji in na Moravskem ter ponovno potrdil slovansko bogoslužje. Pismo papeža Hadrijana II.: ŽM 8: Hadrijan, škof in služabnik božji, Rastislavu in Svetopolku in Koclju.

Slava v višnjih Bogu in na zemlji mir, v ljudeh blaga volja (Lk 2,14). O vas smo slišali duhovne reči, nanje pa smo čakali, z željami in z molitvijo radi vašega zveličanja, kako je Bog spodbudil vaša srca, da bi njega iskali, in vam pokazal, da je treba ne samo z vero, ampak tudi z dobrimi deli služiti Bogu; vera brez del je namreč mrtva (Jak 2,26), in odpadajo tisti, ki menijo, da Boga poznajo, a ga z deli zametajo (Tit 1,16).

Ne samo pri tem škofovskem prestolu ste namreč prosili učitelja, ampak tudi pri pobožnem cesarju Mihaelu. In vam je poslal blaženega filozofa Konstantina z bratom, preden smo mi mogli (koga poslati). Ona pa, ko sta zvedela, da vaše dežele spadajo k apostolskemu prestolu, nista ničesar storila proti cerkvenemu zakonu, ampak sta k nam prišla in svetinje Klementove prinesla. Mi pa smo, s trojno radostjo napolnjeni, sklenili Metoda, sina našega, ko smo ga po preiskavi z učenci posvetili, poslati v vaše dežele, moža popolnega znanja in pravovernega, da bi vas učil, kakor ste prosili; on je prevel (svete) knjige na vaš jezik, popolnoma vse cerkveno bogoslužje, in s sveto mašo, to je službo in krstom, kakor je začel filozof Konstantin, po božji milosti in po priprošnji svetega Klemena.

Tako tudi, če more kdo drugi dostojno in pravoverno prevajati, naj bo sveto in blagoslovljeno od Boga in od nas in od vse katoliške in apostolske cerkve, da bi se z lahkoto zapovedi božjih naučili. Samo ta običaj ohranite, da pri maši prej berejo berilo in evangelij latinsko, potem slovensko, da se izpolni svetopisemski izrek: Hvalili bodo Gospoda vsi narodi (Ps 116,1)

166

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

in drugje: Vsi bodo v raznih jezikih oznanjali velika dela božja, kakor jim je dal sveti Duh izgovarjati (Apd 2,11 in 4).

Ako pa kdo izmed pri vas zbranih učiteljev in tistih, ki čehljajo ušesa in od resnice odvračajo v blodnje (2 Tim 4,3–4), začne drzno vas drugače zavajati, sramoteč knjige vašega jezika, naj bo izobčen ne samo od obhajila, ampak tudi iz cerkve, dokler se ne poboljša. Ti so namreč volkovi, a ne ovce, ki jih morete po njih sadovih spoznati (Mt 7,15–16) in se jih varovati.

Vi pa ljubljeni otroci, poslušajte božje nauke in ne zavrzite cerkvenega poučevanja, da boste pravi častilci božji, Očeta našega nebeškega z vsemi svetniki. Amen.

Kaj se je dogajalo po Metodovi vrnitvi v Panonijo? Viri o tem molčijo, ne more pa biti dvoma, da je v kratkem času dokončno dozorela misel, da je za slovanske dežele treba ustanoviti samostojno cerkveno pokrajino. V to smer je vodila odločitev Moravske in Panonije za slovansko bogoslužje, ki ga je potrdil papež, pa tudi politični položaj je to narekoval; Kocelj se je gotovo dobro zavedal, da je za ohranitev politične samostojnosti treba, da se tudi v cerkvenem pogledu reši odvisnosti od nemških škofov. Tako je njegova odločitev za Metoda, za slovansko bogoslužje in za ustanovitev samostojne nadškofije skoraj nekaka bojna napoved Salzburgu in nemškemu kralju, tvegan in drzen korak, ki ga je Kocelj napravil zavestno in odgovorno. Ta daljnosežna Kocljeva odločitev je povzeta s kratkimi besedami: ŽM 8: Sprejel pa ga je Kocelj z veliko častjo in ga spet poslal k apostoliku in dvajset mož, odlične ljudi, da bi ga posvetil za škofa v Panoniji, na prestol sv. Andronika. Kar se je tudi zgodilo.

V nekaj mesecih sta Metod in Kocelj uredila državnopravne zadeve glede ustanovitve slovanske nadškofije. Potem se je Metod s spremstvom slovanskih velmož vrnil v Rim. Papež ga je posvetil za panonsko-moravskega nadškofa.

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

167

Pravno ni ustanovil nove nadškofije, ampak je le obnovil staro ugledno sirmijsko nadškofijo, katere ustanovitev so pripisovali sv. Androniku, enemu izmed sedemdesetih Jezusovih učencev. Ta nadškofija je bila po napadu Avarov leta 582 zatrta. Ker je bilo mesto Sirmium (danes Sremska Mitrovica) na ozemlju Kocljeve kneževine, je bilo primerno, da je papež obnovil to starodavno metropolijo.

Kje naj iščemo ozadje te Kocljeve odločitve? Mimo doslej omenjenih zunanjih okoliščin se je predvsem treba ozreti v miselnost in prakso zgodnjega srednjega veka, s katero se je lahko Kocelj v mladosti temeljito seznanil. V pojmovanju srednjega veka pravzaprav obstaja ena sama oblast, ki ima dve komponenti, svetno in duhovno; ti dve se med seboj ne razlikujeta ontološko, ampak le funkcionalno, kot taki se med seboj prepletata ter vodita k istemu skupnemu politično-religioznemu cilju. V takem pojmovanju ima nosilec duhovne oblasti določeno osnovo za poseganje na svetno področje in obratno lahko nosilec svetne oblasti posega v duhovno področje, to pa je dobilo svojevrsten izraz v značilni zgodnjesrednjeveški teokraciji.112 V duhu takega razmerja med Cerkvijo in državo je Kocelj kot neodvisni knez prevzel nase odločitev za ustanovitev nadškofije kot tudi poroštvo za njeno nadaljnje delovanje.

Razvoj dogodkov v letu 870 je Koclju naložil še težje breme, kot je bila tista začetna odločitev za nadškofijo. S pisano besedo, z zvijačo in vojaško silo se je nemška stran bojevala za izgubljeno zemljiško posest in oblast nad odtrganimi slovanskimi pokrajinami. Najprej je po izdajstvu Svetopolka, ki bi sam rad postal gospodar na Velikomoravskem, padel Rastislav, še v istem letu pa so nemški škofje na Moravskem ujeli tudi Metoda, ga odvedli na državni zbor v Regensburg ter ga nato poltretje leto zadržali zaprtega na Švabskem. Zelo pomenljivo je, kar je ob očitkih, da v »njihovi pokrajini uči«, poudarjal Metod: pokrajina ni vaša, »svetega Petra je«; tako kot vsepovsod v krščanskem svetu, vrhovna jurisdikcija pripada Petrovemu nasledniku, apostoliku, in nadškof Metod tu deluje kot apostolikov pooblaščenec.

Prim. Metod Benedik, Obča cerkvena zgodovina, 51.

112

168

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

ŽM 9: Po tem pa je stari vrag vzdignil srce sovražniku moravskega kralja proti njemu, z vsemi škofi, češ: »V naši pokrajini učiš.« On pa je odgovoril: »Jaz bi stran šel, ako bi vedel, da je vaša, toda svetega Petra je. Pa zares, če vi iz zavistnega tekmovanja in lakomnosti stare meje prestopate proti cerkvenim zakonom, zabranjujoč božji nauk, varujte se, da vaših možganov ne razlijete, ko hočete železno goro s koščenim temenom prebiti.« Rekli so mu jezno: »Slabo se ti bo godilo.« Ko so se o tej besedi prepirali, so se razšli. Njega pa so poslali na Švabsko in ga držali poltretje leto.

V tem težkem času, ko je bil nadškof Metod zaprt (verjetno v samostanu Reichenau), je Kocelj rešil in podpiral Metodovo delo. Bil je edini, ki je mogel dati varstvo in zavetje številnim Metodovim učencem, panonskim in tudi tistim, ki so pribežali iz Moravske. Tako je bil Blatenski kostel od leta 867, predvsem pa od 870 do konca 873, poglavitno središče staroslovanske književnosti. Kocelj je med nadškofovo odsotnostjo prevzel nase tudi skrb za cerkveno organizacijo in disciplino. Znani sta dve pismi papeža Janeza VIII., ki ju je leta 873 poslal knezu Koclju kot odgovor na njegova vprašanja, kako naj ravna z možmi, ki so svoje prve žene zavrgli in vzeli druge.113 Pomenljivo je, da je papež v drugem pismu za Koclja uporabil častni naziv »prudentissime vir« – premodri mož, kar kaže na posebno priznanje Kocljevemu modremu ravnanju v cerkvenih zadevah med nadškofovo odsotnostjo. Koliko je pri reševanju nadškofa Metoda sodeloval knez Kocelj? Kratka beseda v ŽM je vendar dovolj jasna.

Pismi sta ohranjeni v zbirki Britanskega muzeja v Londonu med pismi Janeza VIII. nemškim škofom. Pred 14. majem 873 je papež odgovoril Koclju: »… da morajo tisti ljudje, ki so zapustili svoje še živeče žene ter vzeli druge, biti tako dolgo izobčeni, dokler ne odstranijo svojih soprog iz drugega zakona ter ne sprejmejo svojih žena iz prvega zakona. Papež trdi, da se je ta zakonska razvada ohranila iz poganskih časov.« (Franc Kos, Gradivo II, št. 166). Vsebino in namen Kocljevih pisem potrjuje Metodov govor panonskim in moravskim velikašem, ohranjen v starem glagolskem rokopisu, ki ga poznamo kot Kopitarjev-Clozov glagolit. Prim. Franc Grivec, »O papeških pismih knezu Koclju«, v: ZČ VII (1954), 134–138.

113

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

169

ŽM 10: Prišlo je (to) k apostoliku, in ko je zvedel (apostolik), je poslal obsodbo proti njim, da ne sme noben kraljev škof peti maše, dokler ga bodo držali (v zaporu). In tako so ga izpustili in rekli Koclju: »Ako imaš tega pri sebi, se nas ne boš dobro znebil.« Toda oni se niso znebili sodbe svetega Petra. Štirje škofje od njih so namreč (nagloma) umrli.

V pismu ankonskemu škofu Pavlu, ki ga je Janez VIII. (872–882) poslal kot legata v Nemčijo, da reši Metoda iz zapora, pa je papež zapisal, da se je Metod »v treh letih po mnogih slih in v pismih večkrat pritožil na Apostolski sedež«.114 Ni mogoče sklepati drugače, kot da je stike med Metodom in Rimom vzdrževal Kocelj in predvsem, da je tudi sam v pismih posredoval. Da svojega nadškofa v njegovi največji stiski ni zapustil, so se dobro zavedali tudi nemški škofje.

Besede, ki še zadnjič omenjajo kneza Koclja, strnjeno povzemajo njegov odločilni pomen in vlogo ob ustanovitvi nadškofije kot tudi sploh v delu sv. bratov, kar so nemški škofje očitno dobro poznali; ob izpustitvi nadškofa Metoda so zagrozili Koclju: »Ako imaš tega pri sebi, se nas ne boš dobro znebil.« Res so ga kmalu s silo ali zvijačo odstranili. Leta 874 je bil že na njegovem mestu v Panoniji nemški grof Gozvin.115 Papež Janez VIII. je škofom, ki so uprizorili postopke proti Metodu in ga potem zaprli, maja 873 napisal ostra pisma.

Passauskemu škofu Hermanriku je pisal: Mislimo, da more za objokovanje tvoje popačenosti zadoščati samo potok solza, kakor (pravi) Jeremija. Katerega svetovljana – škofa sploh ne omenimo – katerega trinoga podivjanost ni prekosila tvoja predrznost in ni prekoračila zverinsko surovost, ki je našega brata soškofa kaznovala z 114

Franc Kos, Gradivo II, št. 217.

Prim. Bogo Grafenauer, »Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji«, v: ZČ VI–VII (1952–53), 171–190. Nekatere novejše razlage vidijo v tem človeku (comes Gozwinus) prav Koclja.

115

170

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

ječo, dolgo mučila pod milim nebom v strašnem mrazu zime in megle, ki ga je odtrgala od vodstva zaupane mu Cerkve, ki je tako daleč poblaznela, da si ga privlekel na koncil škofov in bi ga bil s konjskim bičem pretepel, ko bi ti ne bili preprečili drugi?

Ali se, prosim, to spodobi za škofa, da nastajajo tem večja hudodelstva, čimbolj izstopa dostojanstvo? Gorje škofu, ki celo škofu take prizadene in povrh tega od te roke Apostolskega sedeža posvečenemu in od tega srca potrjenemu! Vendar nočemo zdaj razpihovati tega, kar si pač storil, da ne bi bili prisiljeni brez odloga razglasiti, kar bi bilo prav; vendar ti z oblastjo vsemogočnega Boga in svetih prvakov apostolov Petra in Pavla in naše skromnosti začasno vzamemo občestvo pri Kristusovih skrivnostih in pri tvojih soduhovnikih in, ako z navzočim spoštovanim škofom ali celo z istim našim svetim bratom Metodom ne prihitiš v Rim, da bi te skupaj z njim zaslišali, ne bo izostala pravična kazen tam, kjer je bila odkrita taka in tolikšna oholost, in ne bo ostala brez moči težka oblast Apostolskega sedeža, ko bo dokazana tako neizmerna in silna teža izprijenosti.

Takole pa je pisal freisinškemu škofu Anonu: Tvoja nesramnost in predrznost ne segata le čez oblake, ampak čez sama nebesa! Polastil si se namreč pravice Apostolskega sedeža in si lastil pravico, da si kot nekakšen patriarh sodil nad nadškofom. Še več, in to je še težje, svojega brata Metoda, panonskega nadškofa, ki med pogani uživa poslanstvo Apostolskega sedeža, si obravnaval bolj tiransko kakor po kanonih in si smatral, da ni vreden soglasnega mnenja duhovnikov, ki so prišli k tebi. To si storil zgolj iz prezira do Svetega sedeža. Razen tega nisi dovolil, da bi prišel pred sodišče samega Svetega sedeža, čeprav te je prosil v skladu

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

171

z naukom kanonov, marveč si ga skupaj s svojimi privrženci in zavezniki tako rekoč obsodil, mu onemogočil obhajanje bogoslužja in ga vrgel v ječo. Vrh tega, čeprav zatrjuješ, da si pravi Petrov človek, tako da oskrbuješ premoženje, ki je v Germaniji, ne le da nisi verno poročal o ječi in preganjanju tega brata in soškofa – še več, našega poslanca, ki bi mu bili mi dolžni posvetiti večjo skrb – marveč si v Rimu, ko so te naši glede njega izpraševali, lagal in celo trdil, da ga ne poznaš.

Pa si bil vendar sam povzročitelj, sam spodbujevalec, končno sam vodja vseh udarcev, ki so mu bili zadani od vaših. Če se razmere tega spoštovanega škofa ne bodo toliko popravile, da bi mogel pozabiti na vso krivico, ki jo je prestal za Boga, brez odlašanja pohiti v Rim, da boš o tem položil račun. Sicer po mesecu septembru ne boš imel prav nobenega občestva, dokler boš z nepokorščino dokazoval svojo upornost proti nam.116 Za kratek čas, vendar zelo izrazito, se je Kocelj zapisal v našo zgodovino.

Dosegel je neodvisnost v samostojni slovenski državi; kar je bil eden od uspešnih poskusov slovenskega ljudstva za osvoboditev in samostojno pot v političnem, kulturnem in cerkvenem življenju. Odločno je pripomogel, da se je uresničilo tisto, do česar iz različnih razlogov ni prišlo v začetkih pokristjanjevanja Karantancev pri Gospe Sveti, namreč samostojna škofija oz. cerkvena pokrajina, ki ima velik pomen v verskem življenju naroda. Kneza Koclja zaradi njegove vloge pri organizaciji Cerkve upravičeno postavljamo v isto vrsto z vladarji – začetniki krščanstva pri posameznih evropskih narodih, od katerih jih nekaj Cerkev časti kot svetnike. Sprejel je slovansko bogoslužje in bil predvsem med Metodovo odsotnostjo poglavitna opora učencem, ki so začeto delo sv. bratov nadaljevali. Tako je pripomogel, da se je kulturna dediščina sv. Cirila in Metoda ohranjala in širila, kot tudi, da se je ohranjala misel o potrebnosti bogoslužja v domačem jeziku, misel, ki jo je dokončno Pismi sta objavljeni v AES 7 (1985), 79–80.

116

172

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

sprejel zadnji cerkveni zbor ter jo splošno uveljavil. Srečanje vzhodnega Bizanca, zahodnega Rima in frankovskega cesarstva v srednjem Podonavju ter združitev bizantinske in rimske akcije z Metodom kot panonsko-moravskim škofom in papeškim legatom, ki pa se je hkrati čutil odvisnega tudi še od oblasti bizantinskega cesarja, pomeni enega izmed najpomembnejših razvojnih procesov 9. stoletja v Evropi. Bistveno večje upoštevanje živih ljudskih jezikov (pri bogoslužju in prevodu biblije) v misijonski praksi vzhodnih Cerkva (tudi carigrajskega patriarhata) in jezikovna genial­nost solunskih bratov (zlasti Konstantina) sta omogočila dozoritev temelja za posebno kulturno in literarno življenje jugovzhodne in vzhodne Evrope v srednjem veku in v nekaterih pogledih do danes.

Po Kocljevi odstranitvi je bila Spodnja Panonija spet vključena v vzhodnofrankovsko državo, cerkveno pa pridružena salzburški nadškofiji. Metod je poslej deloval na Moravskem, kjer pa ni užival Svetopolkove podpore. Leta 880 je v Rimu spet dokazal svojo pravovernost in dosegel ponovno potrditev slovanskega bogoslužja.117 Papež Janez VIII. je to sporočil knezu Svetopolku in obenem dal pobudo, da bi se z ustanavljanjem novih sufraganskih škofij čim primerneje oblikovala cerkvena pokrajina.

Vašega častitljivega nadškofa Metoda smo vpričo naših bratov škofov vprašali, ali veruje v veroizpoved prave vere in med slovesnostjo svete maše poje tako, kakor je znano, da se tega drži Sveta rimska cerkev. On pa je izpovedal, da se tako drži in poje po evangeljskem in apostolskem nauku, kakor uči Sveta rimska cerkev in je bilo izročeno od očetov.

Ker smo odkrili, da je v vseh cerkvenih naukih in opravilih pravoveren in uspešen, smo vam ga zopet poslali, da bo vodil zaupano mu božjo Cerkev … Ukazujemo, da ga s primerno častjo in spoštovanjem in z veselim srcem sprejmete kot lastnega pastirja. Tudi duhovnika po imenu Vihing, ki ste ga Matjaž Ambrožič, Prvih 1000 let krščanstva na Slovenskem, 114.

117

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

173

k nam napotili, smo izvolili za škofa in ga posvetili za Sveto cerkev v Nitri. Ukazujemo in hočemo, naj bo svojemu nadškofu v vsem pokoren, kakor učijo sveti kanoni, da nam boš na podoben način s privoljenjem in skrbnostjo nadškofa samega o primernem času poslal še drugega sposobnega duhovnika ali diakona, da mu bomo podobno podelili sveti škofovski red za drugo Cerkev, kjer boš spoznal, da je potrebna škofovska oskrba, da bo mogel poslej vaš prej omenjeni nadškof s tema od nas posvečenima škofoma v skladu z apostolskim odlokom vršiti službo po drugih krajih … Končno res pohvalimo slovanske pismenke, ki jih je iznašel filozof Konstantin. Naj v njih odmeva Bogu dolžna hvala! Ukazujemo, naj se v tem jeziku izrekajo molitve in pripovedujejo dela našega Gospoda Kristusa. Niti veri niti nauku nič ne nasprotuje, če se bodisi maše pojejo v slovanskem jeziku bodisi božja berila nove ali stare zaveze, dobro prevedena in razložena, berejo ali vse druge duhovne dnevnice pojejo. Ukazujemo pa, naj se v vseh Cerkvah vaše dežele zaradi večje častitljivosti prebere evangelij po latinsko in šele potem naj se oznanja preveden v slovanski jezik.118 Svetopolk ni doumel, da bi bila samostojna slovanska cerkvena pokrajina s slovanskim bogoslužnim jezikom trdna opora slovanske državne samostojnosti. Zato Metoda ni podprl. Proti Metodu je umazano spletkaril nemški duhovnik Vihing, potem škof sufragan v Nitri. Nadškof Metod, ki je umrl leta 885, je za svojega naslednika določil učenca Gorazda. Zvijačni Vihing pa je dosegel, da je papež Štefan V. kmalu po Metodovi smrti prepovedal slovansko bogoslužje. Sam je prevzel vodenje škofije, Metodove učence pa so izgnali iz dežele. Tako kot je leta 874 Spodnja Panonija ponovno prišla pod salzburško nadškofijo, so zdaj Bavarci tudi Moravsko spet hoteli popolnoma podrediti passauski škofiji in v celoti zatreti zadnje sledove Metodovega dela. Kakšen je Pismo Janeza VIII. je objavljeno v AES 7 (1985), 73–75.

118

174

Drugo pokristjanjevanje Slovencev

bil njihov odnos do slovanskih ljudstev, med katerimi sta delovala brata Ciril in Metod, najbolje dokazuje pismo, ki so ga salzburški, freisinški in passauski škof julija leta 900 napisali papežu Janezu IX. (v roke ga je dobil šele njegov naslednik Benedikt IV.). Iz nekdanjih misijonarjev so ti škofje postajali vse bolj izraziti eksponenti germanskih kolonialističnih teženj: Ta pokrajina je bila s svojimi prebivalci vred podvržena našim kraljem, našemu ljudstvu in tudi nam ne samo glede razširjanja krščanske vere, marveč tudi glede plačevanja svetnega davka, kajti naši predniki so jih najprej poučevali in spreobračali iz malikovavcev v kristjane … Ko je začelo krščanstvo pri njih pešati in ko so ti poleg tega še nehali plačevati dolžni davek našim kraljem in knezom, so se z vojsko začeli upirati in naš narod nadlegovati … Radi ali neradi morajo Slovani zopet priti pod našo vlado. Zato se spodobi, da vi (papež) gledate le od daleč in kažete pred vsemi svojo zmernost, da ne okrepite malo vredne stranke in ne oslabite tiste, ki je boljša.119

Franc Kos, Gradivo II, št. 324.

119

629

Okrajšave AAG – Archivio Arcivescovile di Gorizia AES – Acta Eclesiastica Sloveniae AGC – Archivum Generale Capucinorum Roma AKBF – Arhiv Katoličkog bogoslovnog fakulteta Zagreb ARSI – Archivium Romanum Societatis Iesu AS – Arhiv Slovenije ASC – Archivio Salesiano Centrale Roma ASD – Arhiv salezijanske družbe Ljubljana-Rakovnik ASKP – Arhiv slovenske kapucinske province Ljubljana ASV – Archivio Segreto Vaticano ATF – Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani BV – Bogoslovni vestnik CSS – Cerkev v sedanjem svetu ČZN – Časopis za zgodovino in narodopisje DZS – Državna založba Slovenije ES – Enciklopedija Slovenije, Ljubljana FPAL – Frančiškanski provincialni arhiv Ljubljana IMK – Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IZC-TEOF – Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti.

JGGPÖ – Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus in Österreich KAL – Kapiteljski arhiv Ljubljana KLDB – Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937 Kron – Kronika. Časopis za krajevno zgodovino LThK – Lexikon für Theologie und Kirche MHK – Mitteilungen des Historischen Vereins für Krain MMK – Mitteilungen des Musealvereins für Krain MHSI – Monumenta historica Societatis Jesu NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani PADJL – Provincialni arhiv Družbe Jezusove Ljubljana SAZU – Slovenska akademija znanosti in umetnosti SBL – Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925-1991 SHS – Studia historica slovenica ŠAK – Škofijski arhiv Koper ŠAL – Škofijski arhiv Ljubljana ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana ZČ – Zgodovinski časopis ZRC – Znanstvenoraziskovalni center SAZU

630

Viri in literatura

Viri Acta sanctorum, Paris 31863 sl.

Actiones et Constitutiones Synodi Dioecesanae, Maribor 1900.

ALBIN von Thüringerberg, Totenbuch der Wiener Kapuzinerprovinz, Wien 1949.

ATTEMS, Karel Mihael, Slovenske pridige, Trst 1993.

BARAGA, France, »Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena«, v: Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena. Protokoli škofa Hrena: 1614–1630. Sinode škofa Hrena. Bogoslužna besedila v Hrenovih kornih knjigah, AES 19 (1997), 7–169.

– Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku, 6/1 (Listine 1246–1255), Ljubljana 2002.

Baragova misijonska pisma, Ljubljana 1983.

BENEDIK, Metod, »Iz protokolov ljubljanskih škofov. Protokol I., za leta 1599–1605«, v: Miscellanea, AES 6 (1984), 7–90.

– »Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda«, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih: ob 1100 letnici Metodove smrti, AES 7 (1985), 117–233.

– »Instrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592«, v: Miscellanea, AES 1 (1989), 16–41.

– »Predstavitev protokolov škofa Hrena 1614–1630«, v: Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena. Protokoli škofa Hrena: 1614–1630. Sinode škofa Hrena.

Bogoslužna besedila v Hrenovih kornih knjigah, AES 19 (1997), 175–210.

BENEDIK, Metod, in KRALJ, Angel, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih, AES 16 (1994), Ljubljana.

– Škofijske vizitacije Tomaža Hrena, AES 20 (1998).

Viri in literatura

631

BRATUŽ, Lojzka, Korespondenca Attems – Glavar 1753–1772, AES 20 (1998).

Bogoljub, cerkven list za Slovence, 8 (1910), 160.

Brižinski spomeniki, znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1992.

Catechismus, Vsem Slouenzom Gnado Myr Mylost inu prauu Sposnane boshye skusi Jesusa Christusa prossim, faksimilna izdaja, Ljubljana 1970.

Catalogus Provinciae Styriae 1760 (Arhiv Slovenske kapucinske province Ljubljana).

Catalogus Patrum et Fratrum Minorum Strictioris Observantiae Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae Domino Famulantium 1783 (Arhiv Slovenske frančiškanske province Ljubljana).

Chronologia continuata, complectens omnia acta tam generalia quam pro­ vincialia … Anno Salutis MDCCLXXII. (Arhiv Slovenske frančiškanske province Ljubljana).

Die Mönche in Krain und ihre Grundsätze: eine Schilderung, die im Bezug auf die Geschichte der Diözese Laibach immerhin wichtig ist. NB. Die obige Anschrift ist von der Hand des Fürstbischofes Carl Grafen von Herberstein.

NŠAL, Zapuščine škofov, Karel grof Herberstein (1719–1787).

Dokumenti slovenstva, Ljubljana 1994.

DOLINAR, France Martin, Slovenska cerkvena pokrajina, AES 11 (1989).

– »Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.«, v: AES 7 (1985), 61–116.

DOLNIČAR, Janez Gregor, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 2003.

DRNOVŠEK, Darinka, Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, Viri št. 15, Ljubljana 2000.

Enciklopedija Slovenije 16, Ljubljana 2002, 138.

Ex libro ordinandorum sub Reverendissimo in Christo Patre ac D.D. Georgio Episcopo Lavantino Protonotario Apostolico, liber 1586–1670 (Nadškofijski arhiv v Mariboru).

FAJDIGA, p. Maver, Bosnia Seraphica / Seu / Chronologico-Historica de­ scriptio / Provintiae Bosnae / dein / Bosnae Croatiae / Nunc / Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae / Ordinis Minorum S. Francisci / Strictioris Observatiae ... (Frančiškanska knjižnica v Ljubljani).

632

Viri in literatura

GRAFENAUER, Bogo, »Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev, Conversio Bagoariorum et Carantanorum«, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodo­ vinskih virih: ob 1100-letnici Metodove smrti, AES 7 (1985), 9–43.

I cappuccini, fonti documentarie e narrative del primo secolo (1525–1619), Roma 1994.

JEGLIČ, Anton Bonaventura, V boj za temelje krščanske vere, Celovec 1918.

Jegličev dnevnik, znanstvenokritična izdaja, Celje – Ljubljana 2015.

JURCA, Leopold, Moja leta v Istri pod fašizmom, Ljubljana 1978.

KOCBEK, Edvard, Dnevnik 1945, Ljubljana 1991; Dnevnik 1949, Ljubljana 1999; Dnevnik 1951, Ljubljana 2001; Dnevnik 1952, Ljubljana 2002.

KOS, Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev, Ljubljana, I 1902, II 1906, III 1911, IV 1915, V 1928.

KOS, Milko, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), Ljubljana 1975.

Kronika kapucinskega samostana v Škofji Loki (samostanski arhiv).

KUŠEJ, Radoslav, Joseph II. und die äussere Kirchenverfassung Inneröster­ reichs, Stuttgart 1908.

Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691), Ljubljana 2003.

Liber functionum capitularium p. p. capucinorum provinciae Stayriae Imma­ culatae conceptionis beatissimae Virginis Mariae dedicatae ab anno 1647 (Arhiv Slovenske kapucinske province Ljubljana).

Luč vere za novo tisočletje, drugi obisk Janeza Pavla II. v Sloveniji in beatifi­ kacija Antona Martina Slomška, Ljubljana 1999.

Materiale Pro Chronica Provinciae Styriae Ordinis Capucinorum 1700–1800 (Arhiv Slovenske kapucinske province Ljubljana).

MLINARIČ, Jože, »Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585–1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617–1619«, v: Miscellanea, AES 5 (1983).

Monumenta Germaniae Historica, Epistolae IV (Epp. Alcuini), Berlin 21974.

Monumenta Geramaniae Historica, Leges nationum Germanicarum 5, 2, Hannoverae 1926.

Viri in literatura

633

Monumenta Germaniae Historica, Widukindus Corbeius, Rerum gestarum Saxonicarum libri tres, Liber I/1, Hannover 1953.

NALDINI, Paolo, Corografia ecclesiastica o` sia descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo ď Istria, Venezia 1700.

Slovenski prevod Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper, Koper 2001.

Oglasnik lavantinske škofije, Maribor.

Osterbotschaft an die Geistlichen und Gläubigen der Diözese Lavant, Am Fest St. Pauli Bekehrung, 25. Januar 1945, NŠAM, F.B. Lavanter Ordinariat.

OTOREPEC, Božo, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1404, Ljubljana 1995.

POKORN, Franc, Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788, Ljubljana 1908.

PRUNK, Janko, Slovenski narodni programi, Ljubljana 1987.

Rateška kronika Josipa Lavtižarja, Kranjska Gora 1998.

Registro nel quale sono notati tutti li frati di questa Provincia della Styria, con la loro ricettione, professione et testimonii (arhiv hrvaške kapucinske province v Zagrebu).

SCHUMI, Franz, Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain, II, Laibach 1882.

Slava Mariji ob tristoletnici prve Marijine družbe na Slovenskem, Postojna 1905.

SVETOKRIŠKI, p. Janez, Sacrum Promptuarium IV, Ljubljana 1700. ŠPELIČ, Miran, »Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province Sv. Križa do ustanovitve univerze v Ljubljani«, v: AES 32 (2010), 199–270.

TURK, Josip, »Hrenove pridige«, v: BV 18 (1938), 40–73.

UNREST, Jakob, Österreichische Chronik, izd. K. Grossmann, Monumenta Germaniae Historica. Scriptores rerum Germanicarum, N.S.T. 11, Wei­ mar 1957.

VOVK, Anton, V spomin in opomin, osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953, Ljubljana 2003.

Volumen secundum Primi protocolli pontificalium, PP I/2, NŠAL/ŠAL.

634

Viri in literatura

ZAHN, Joseph, Codex Diplomaticus Austriaco-Frisingensis, Wien 1870 (= Fontes Rerum Austriacarum, XXXI. Band).

ZAHN, Joseph, Fontes rerum Austriacarum, Diplomata XXXI. Zbirka listin o ljubljanski škofiji, ki jih hrani NŠAL, v slovenskem prevodu (Julijana Visočnik) pa jih navaja zbornik Ljubljanska škofija 550 let, Ljub­ ljana 2011.

Literatura 1400. letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri, Koper 2000.

2000 let krščanstva, Ljubljana 1991.

AMBROŽIČ, Matjaž, Prvih 1000 let krščanstva na Slovenskem, Ljubljana 2010.

BENEDIK, Marko, in LEBEN, Nika, Ob 500-letnici cerkve Marijinega vne­ bovzetja v Kranjski Gori, Kranjska Gora 2010.

BENEDIK, Metod, »Zgodovina frančiškanskega laičnega gibanja«, v: Srečanja 2 (1977) in 12 (1978).

– »Oglejska sinoda 381 z udeležbo emonskega škofa Maksima«, v: BV 41 (1981), 362–371.

– Le prime espressioni del culto mariano nell‘ arte in Slovenia. Romae: 1981.

– »Zgodovinski oris kartuzijanskega reda«, v: Redovništvo na Slovenskem I, benediktinci, kartuzijani, cistercijani, Ljubljana 1984, 87–106.

– »Slovenska vernost ob nastopu novih redov in porajanju mest«, v: Cerkev v sedanjem času, Ljubljana 1985, 4–7.

– »Vloga kneza Koclja pri delu svetih bratov«, v: BV 45 (1985), 125–137.

– »Protireformacija in katoliška prenova«, v: Zgodovina Cerkve na Sloven­ skem, Celje 1991, 113–152.

– Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Ljubljana 1996.

– Sveto leto od Bonifacija VIII. do Janeza Pavla II., Ljubljana 2001.

– »Lambert Ehrlich za slovenski narod«, v: AES 24 (2002), 641–688.

– »Rast teološke misli«, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2002, 229–254.

Viri in literatura

635

– »Vzgoja in izobraževanje duhovnikov – generalna semenišča Jožefa II.«, v: Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004.

– »Jakob Ukmar in Drugi vatikanski koncil«, v: Ukmarjev simpozij v Rimu, Celje 2005, 171–188.

– »Utelesitev (inkorporacija) župnije Šmarje stiškemu samostanu 1497–1538«, v: Šmarska knjiga, jubilejna monografija ob 500-letnici šolstva v Šmarju, Šmarje - Sap 2007, 129–138.

– »Z novo stolnico v nov čas«, v: Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani, Ljubljana – Celje 2008, 8–17.

– »Primož Trubar – smoter njegovega življenja«, v: Trubarjev simpozij v Rimu, Celje 2009, 35–44.

– Obča cerkvena zgodovina (za slušatelje TEOF), Ljubljana 2010.

– Brata Ciril in Metod, vez med Vzhodom in Zahodom, predavanje na »Simpoziju o delovanju Cirila in Metoda na Slovenskem vzhodu«, 12. novembra 2015 v Ljubljani.

BIAZZI, Adelio, Il Rosario, scuola di preghiera, Storia, teologia, celebrazione, Torino 1983.

BIZANT, Milan, »Marijine kongregacije v ljubljanskem kolegiju«, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani, 1998, 137–156.

BLAZNIK, Pavle, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973.

BRATOŽ, Rajko, »Kratek oris zgodovine krščanstva na Slovenskem v pozni antiki«, v: ZČ 35 (1981), 205–221.

– Evgipij: Življenje svetega Severina, Ljubljana 1982.

– Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, AES 8 (1986), Ljubljana.

– »Krščanstvo v antiki«, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 11–27.

– Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev, Ljubljana 1994.

– »Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v antiki«, v: Ptujska župnijska cerkev sv.

Jurija, Ptuj 1998, 14–30.

– Odnosi med etničnimi in verskimi skupinami na vzhodnoalpskem in sred­ nje­donavskem območju od konca 4. do konca 8. stoletja, Ljubljana 2000.

636

Viri in literatura

– Med Italijo in Ilirikom, Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki, Ljubljana 2014.

BRATOŽ, Rajko, in CIGLENEČKI, Slavko, L‘odierna Slovenia: l‘immissione delle strutture cristiane negli insediamenti antichi, Grado 1999.

CANKAR, Ivan, Zbrano delo XXV, Ljubljana 1976.

CEGLAR, Ludvik, Nadškof Vovk in njegov čas 1900–1963, I, Celovec 1993.

CIGLENEČKI, Slavko, Tonovcov grad pri Kobaridu, Ljubljana – Kobarid 1997.

Commento della Bibbia liturgica, Roma 1981.

CORETH, Anna, Pietas Austriaca, München 1982.

DAVIDE da Portogruaro, »I cappuccini veneti a Gorizia (1591–1610)«, v: Studi goriziani 15 (1954), 7–20.

DEMŠAR, Viktorijan, »Glavarjevo duhovno življenje«, v: Nova pot 18 (1966), 578–580.

DIMITZ, Avgust, Geschichte Krains IV, Ljubljana 1876.

DOLINAR, France, Slovenska katoliška obzorja, Buenos Aires 1990.

DOLINAR, M. France, »Visitationes ad limina et Relationes de statu Ecclesiae ljubljanskih škofov od Tavčarja do Missie«, v: BV 39 (1979), 193–215.

– »Pomen benediktincev za zahodno meništvo, vernost in kulturo«, v: Re­ dovništvo na Slovenskem I, benediktinci, kartuzijani, cistercijani, Ljubljana 1984, 25–31.

– »Misijonske metode Salzburga in Ogleja in njihove posledice za delo svetih bratov Cirila in Metoda«, v: BV 45 (1985), 139–153.

– Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem = Die Klöster in den mittelalterlichen Urkunden in Slowenien, Ljubljana 1993.

– »Cerkvenoupravna podoba Slovenije«, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2002, 7–24.

– Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007.

– »Ustanovitev Ljubljanske škofije«, v: Ljubljanski škofje, Ljubljana 2007.

DOLENEC, Ivan, Moja rast, Celje 1991.

DUHR, Bernhard, Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge, III, Freiburg i.Br. 1913.

Viri in literatura

637

FERENC, Mitja, »Zamolčana grobišča druge svetovne vojne v Sloveniji«, v: Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2010, 142–152.

GLASER, Franz, Frühes Christentum im Alpenraum, Eine archäologische Entdeckungsreise, Styria, Graz – Wien – Köln 1997.

GOLOB, Nataša, »Stiška rokopisna delavnica«, v: Dokumenti slovenstva, Ljubljana 1994, 91–94.

GRAFENAUER, Bogo, »Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji«, v: ZČ VI–VII (1952–53), 171–190.

– Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana 1965.

– »Pokristjanjenje Slovencev«, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 29–60.

GRAFENAUER, Ivan, »Celovški rokopis iz Rateč, podružnice beljaške prafare pri Mariji na Zilji«, v: Literarno – zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 315–365.

– »Stiški (ljubljanski) rokopis«, v: Literarno – zgodovinski spisi, Ljubljana 1980, 367–386.

GRANDA, Stane, »I. in II. slovenski katoliški shod«, v: Missiev simpozij v Rimu, Celje 1988, 95–109.

– Mala zgodovina Slovenije, Celje 2008.

GRČAR, p. Leopold, Jaslice, Zgodovina jaslic in njihov oznanjevalni pomen, Ljubljana 1997.

GRDINA, Igor, »Srednjeveška slovenska besedila«, v: Dokumenti slovenstva, Ljubljana 1994.

GREBENC, p. Mauer, »Stična v slovenski Cerkvi«, v: Redovništvo na Sloven­ skem I, benediktinci, kartuzijani, cistercijani, Ljubljana 1984.

GREGORIČ, Jože, Cistercijani v Stični, Ljubljana 1980.

GRIESSER-PEČAR, Tamara, »Pomen 'osvoboditve' za slovensko katoliško Cerkev«, v: Slovenija v letu 1945, Ljubljana 1996, 111–138.

– Stanislav Lenič, Celovec – Ljubljana – Dunaj 1997.

– »Umor prof. Lamberta Ehrlicha«, v: Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje 2002, 309–319.

– Razdvojeni narod, Slovenija 1941–1945, Ljubljana 2004.

– Cerkev na zatožni klopi, Ljubljana 2005.

638

Viri in literatura

– »Rimskokatoliška cerkev pod tremi totalitarnimi režimi«, v: Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2010, 82–98.

GRIESSER-PEČAR, Tamara, in DOLINAR, France Martin, Rožmanov proces, Ljubljana 1996.

GRIVEC, Franc, »II. velehradski shod«, v: VBV 12 (1909), 415.

– Slovenski knez Kocelj, Ljubljana 1938.

GRUDEN, Josip, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908.

– Zgodovina slovenskega naroda I, Celje 1992.

GSPAN, Alfonz, in BADALIČ, Josip, Inkunabule v Sloveniji, Ljubljana 1957.

HANČIČ, Damjan, Sedemsto let klaris na Slovenskem, Nazarje 2000.

– Konstitucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki, AES 23 (2001), Ljubljana.

– Klarise na Kranjskem v 17. in 18. stoletju, doktorska disertacija, Ljubljana 2004.

HANČIČ, Damjan, in PODBERSIČ, Renato, »Totalitarni režimi v Sloveniji v 20. stoletju«, v: Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2010, 39–64.

HERRMANN, Erwin, Slawisch-germanische Beziehungen im südostdeutschen Raum von der Spätantike bis zum Ungarnsturm, München 1965.

HÖFLER, Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana 2013.

HOLLENSTEIN, Jean M., »Kartuzijanska duhovnost«, v: Redovništvo na Slo­ venskem I, benediktinci, kartuzijani, cistercijani, Ljubljana 1984, 107–124.

HUMAR, Jožko, Primož Trubar rodoljub ilirski, Koper 1980.

– »Politična misel velikega Slovenca«, v: Delo 24. aprila 1986, Književni listi 3.

JAVORŠEK, Jože, Primož Trubar (Znameniti Slovenci), Ljubljana 1977, 172.

V ponatisu je knjiga ponovno izšla ob Trubarjevi 500-letnici 2008.

KOGOJ, Marija Jasna, Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, Ljubljana 2006.

KOLAR, Bogdan, »Sinode škofa Hrena«, v: Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena. Protokoli škofa Hrena: 1614–1630. Sinode škofa Hrena. Bogoslužna besedila v Hrenovih kornih knjigah, AES 19 (1997), 443–478.

– V Gospoda zaupam, Ljubljana 2000.

– Sv. Jožef nad Celjem in lazaristi, Celje 2002.

KOLŠEK, Vera, »Nekaj podatkov o zgodnjem krščanstvu v Celeji«, v: Arheo­ loški vestnik 35 (1984), 342–345.

Viri in literatura

639

KOS, Franc, »O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v osmem stoletju«, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, X (1900), 1.

KOS, Janko, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996.

– Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 2002.

KOS, Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljub­ ljana 1955.

KOS, Stane, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 I, Ljubljana 1994.

KOVAČIČ, Franc, Zgodovina Lavantinske škofije (1228–1928), Maribor 1928.

KRALJ, Franc, »Zgodovina koprske škofije«, v: Tvoja in moja Cerkev, Ljub­ ljana 1982.

KRIVEC, Damjana, Verska komisija v letih 1944–1966, Ljubljana 1998.

– Podoba Cerkve in njenih ustanov v osnovnošolskih in srednješolskih učbe­ nikih zgodovine na Slovenskem po letu 1945, magistrska naloga, Ljubljana 2001.

Kronika grofov Celjskih, Maribor 1972.

KURET, Niko, Jaslice na Slovenskem, Ljubljana 1981.

KURNJEK, Branko, MAUČEC, Marjan, in MOZETIČ, Iztok, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slovenskem 1945–1953, AES 21 (1999), Ljubljana.

LAVRIČ, Ana, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, Ljubljana 1988.

LAVTIŽAR, Josip, Marijina božja pota v Evropi, Ljubljana I 1933, II 1934, III 1936, IV 1937.

LAZAR, Irena, »Krščanstvo v Celeji«, v: Od škofije do škofije, Celje 2007, 7–13.

LIKAR, Ivan, »Pastoralna zgodovina Cerkve na Primorskem«, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2002, 61–84.

Ljubljanska škofija 550 let, Ljubljana 2011.

MAASS, Ferdinand, Der Josephinismus, Dunaj 1951–1961.

MAHNIČ, Anton, Več luči! Iz »Rimskega katolika« zbrani spisi, Ljubljana 1912.

MARUŠIČ, Branko, »Zadnje tržaško leto škofa Andreja Karlina«, v: Karlinov simpozij v Rimu, Celje 1996.

Med sodbo sodišča in sodbo vesti, dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu, Ljubljana 2009.

640

Viri in literatura

Mati mnogih cerkva; Župnije ljubljanske nadškofije v sliki in besedi, Ljubljana 2012.

MIHELIČ, Darja, »Vstaja, imenovana ‘carmula’. Karantanija, druga polovica 8. stoletja«, v: Tretji dan, 29, 9 (2000), 78–88.

– »Vstaja imenovana ‘carmula’, Karantanija, druga polovica 8. stoletja (Der Aufstand genannt ‘carmula’, Karantanien, zweite Hälfte des 8. Jahrhunderts)«, v: Melikov zbornik, Ljubljana 2001, 197–214.

– »Retorični dodatki v interpretacijah humanističnega zgodovinopisja o prostoru med Alpami in Jadranom v zgodnjem srednjem veku«, v: Acta Histriae 17, 1/2 (2009), 23–42.

MIKLAVČIČ, Maks, Marija mati naše vernosti, Ljubljana 1962.

MIKUŽ, Metod, Vrsta stiških opatov, doneski k zgodovini stiške opatije, Ljub­ ljana 1941.

Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Ptuj – Celje 1989.

MLAKAR, Boris, »Tomažičev odnos do Osvobodilne fronte«, v: Tomažičev simpozij v Rimu, Celje 2008, 315–325.

MLINAR, Janez, »Seminar za revne študente pri ljubljanskem kolegiju«, v: Jezuitski kolegij v Ljubljani, Ljubljana 1998, 77–91.

MLINARIČ, Jože, Kartuzija Pleterje 1403–1595, Ljubljana 1982.

– »Kartuzija Pleterje 1403–1595«, v: Redovništvo na Slovenskem I, benedik­ tinci, kartuzijani, cistercijani, Ljubljana 1984.

– »Cerkev na Slovenskem v srednjem veku«, v: Zgodovina Cerkve na Slo­ venskem, Celje 1991, 61–91.

– Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991.

– Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto 1995.

– Marenberški dominikanski samostan 1251–1782, Celje 1997.

– Kartuzija Bistra, Ljubljana 2001.

– Studeniški dominikanski samostan ok. 1245–1782, Celje 2005.

MOZETIČ, Iztok, Katoliška Cerkev v Slovenskem poročevalcu, Ljudski pravici in Delu v letih 1953–1961, doktorska disertacija, Ljubljana 2015.

NADRAH, p. Anton, »Duhovnost cistercijanov in njihov delež pri oblikovanju slovenske vernosti«, v: Redovništvo na Slovenskem I, benediktinci, kartuzijani, cistercijani, Ljubljana 1984.

Viri in literatura

641

ODAR, Alojzij, »Pij XI. in Katoliška akcija«, v: Revija Katoliške akcije, Ljub­ ljana 1940.

ORAŽEM, France, »Rožman in evharistični kongres«, v: Rožmanov simpozij, Celje 2001, 71–80.

OŽINGER, Anton, »Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem«, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 93–112.

– »Zgodovina mariborsko-lavantinske škofije«, v: Letopis mariborske škofije, Slomškov zbornik, Maribor 2001, 68–79.

Palme mučeništva. Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bo­ goslovci in nekateri verni laiki, Celje 1995.

PANGERL, Viljem, »Prva srečanja med Slovenci in benediktinci«, v: Redov­ ništvo na Slovenskem I, benediktinci, kartuzijani in cistercijani, Ljubljana 1984.

PERKO, Franc, »Sv. Ciril, † 869, in sv. Metod, † 885, slovanska blagovestnika, sozavetnika Evrope«, v: Leto svetnikov 3, Celje 2000, 52.

PERUZZO, Armando, L‘opera pastorale di Mons. Francesco Barbaro, patriarca d‘Aquileia (1585–1616), Roma 1949.

PETRIČ, Franci, Duša, le pojdi z mano, Ljubljana, I 1994, II 1995, III 1996, IV 1997, V 2000.

PLESNIČAR-GEC, Ljudmila, Zgodnjekrščanski center v Emoni, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana 1999.

PLETERSKI, Andrej, »Ali je prišlo pri južnih Slovanih do uporov pri pokristjanjevanju?«, v: Studia mythologica slavica, 4, 2001.

POSCH, Fritz, Die kirchliche Aufklärung in Graz und an der Grazer Hoch­ schule, Graz 1937.

RAJŠP, Vinko, »Ukinitev jezuitskega reda na Slovenskem«, v: Redovništvo na Slovenskem 3, jezuiti, Ljubljana 1992.

REBULA, Alojz, »Slovenski katoličani na Goriškem med obema vojnama«, v: Mohorjev koledar 1984, Celje 1984.

RUPEL, Mirko, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1966.

RYBAŘ, Miloš, »Pisma nadškofa Sedeja sošolcu dr. A. Primožiču«, v: Sedejev simpozij v Rimu, Celje 1988, 207–226.

642

Viri in literatura

SAGADIN, Milan, »Krščanska motivika na staroslovanskih najdbah«, v: Pismo brez pisave, Ljubljana 1991, 36–46.

– Ajdna nad Potoki, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana 1997.

– Od Karnija do Kranja, arheološki podatki o razvoju poselitve v antičnem in zgodnjesrednjeveškem obdobju, doktorska disertacija, Ljubljana 2008.

SANTONINO, Pavel, Popotni dnevniki, Celovec – Dunaj – Ljubljana 1991.

SCHÖFFMANN, Wolfgang, Das Generalseminar in Graz, Graz 1974.

Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301–2001, Piran 2001.

SIMČIČ, Zorko, »Slomšek, učenik za vse čase«, v: Škof Anton Martin Slomšek, Maribor 1996.

SIMONITI, Primož, Humanizem na Slovenskem, Ljubljana 1979.

SIMONITI, Vasko, Turki so v deželi že, Celje 1990.

SMOLIK, Marijan, »Kronika državne Teološke fakultete«, v: BV 29 (1969), 171–178.

– Liturgika, Celje 1995.

– »Spokorni del bogoslužja v času Brižinskih spomenikov«, v: Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 97–102.

SNOJ, A. Slavko, »Vzgoja in izobraževanje duhovnikov v Hrenovem času«, v: Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998, 199–216.

SORČ, Ciril, »Nekatere pomembnejše poteze Mahničeve teologije«, v: Mah­ ničev simpozij v Rimu, Celje 1990, 43–76.

STARIČ VODUŠEK, Jerca, »Prevzem oblasti po vojni in vloga OZNE – obračun«, v: Slovenija v letu 1945, Ljubljana 1996, 93–110.

STRES, Anton, »Poglavitne idejne silnice ob prehodu iz totalitarizma v demokracijo in Cerkev«, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2002, 299–310.

STRLE, Anton, »Svetniki in češčenje svetnikov«, v: Leto svetnikov 1, Celje 1999, 26–61.

Svetega Hijeronima izbrana pisma, Celje 1941.

Synodus dioecesana Labacensis, quam diebus 31. augusti 1. 2. 3. 4. mensis septembris 1903 habuit Antonius Bonaventura Jeglič episcopus Labacensis, Ljubljana 1903.

Viri in literatura

643

ŠAŠEL, Jaro, Emona, sprehod po Ljubljani k ostankom Emone, Ljubljana 1975. ŠKAFAR, Vinko, »Glavarjeva pastoralna dejavnost«, v: Glavarjev zbornik v Rimu, Celje 1999, 93–108.

– Jaroslav Kikelj: Pričevalec vere in veselja, Maribor 2001.

– »Množične oblike vernosti in pobožnosti«, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2002, 211–228. ŠKULJ, Edo, Patrociniji na Slovenskem, Škocjan pri Turjaku 2011. ŠPELIČ, Miran, Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja in drugi spisi, Celje 1999.

– »Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – province Sv. Križa do ustanovitve univerze v Ljubljani«, v: AES 32 (2010), 199–270. ŠTER, Katarina, Srednjeveški koral v kartuziji Žiče, Ljubljana 2013. ŠTIH, Peter, in SIMONITI, Vasko, Na stičišču svetov, Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, Ljubljana 2009.

TIBERIO CLAUDIO, Il culto dei santi fratelli martiri Canziano, Canzio e Canzianilla, Udine 1989.

TROPPER, Peter, Vom Missionsgebiet zum Landesbistum, Klagenfurt 1996.

Tvoja in moja Cerkev, Ljubljana 1982.

VALIČ, Andrej, »Osmerokotna stavba pri farni cerkvi v Kranju«, v: Pismo brez pisave, Ljubljana 1991, 33–35.

VALVASOR, Johann Weichard, Die Ehre des Hertzogthums Crain, Ljubljana 1689.

VERBIC, Pavle, »Nekatere značilnosti dobe pred letom 1930«, v: Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj, gradivo za življenjepis, Antigonish 1992.

VILLOSLADA, Ricardo Garcia, Raíces históricas del luteranismo, Madrid 1969.

WOLBANG, Karel, in KOČAR, Jožef, Rekviem za organista, življenjska pot Janeza Pavčiča – Mežnarjevega Ivana iz Bizovika, Ljubljana 1998.

ZADNIKAR, Marjan, Die Kartäuser, Orden der schweigenden Mönche, Köln 1983.

Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije, Maribor 1978.

Zbornik o Janezu Svetokriškem, Ljubljana 2000.

ZEILLER, Jacques, Les origines chrétiennes dans les provinces Danubiennes de l`empire romain, Paris 1918.

644

Viri in literatura

ZELKO, Ivan, »Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju«, v: Zbor­ nik ob 750-letnici mariborske škofije 1228–1978, Maribor 1978, 103–119.

– »Ivanocyjev pomen za slovensko narodno zavest v Prekmurju«, v: Ivano­ cyjev simpozij v Rimu, Ljubljana 1985, 67–74.

Zgodovina Cerkve v Jugoslaviji, Ljubljana 1971.

Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991.

Zgodovina slovenskega slovstva I, do začetkov romantike, Ljubljana 1956. ŽEBOT, Ciril, Neminljiva Slovenija, Celovec 1988. ŽNIDARŠIČ GOLEC, Lilijana, Vzroki in okoliščine ustanovitve ljubljanske škofije ter oblikovanje njenega ozemlja, Ljubljana 2011.