Franc Puncer, GOSPOD JE BIL Z MENOJ by Celjska Mohorjeva družba

pod komunizmom ter v obeh proticerkvenih političnih sistemih ostal zvest svojemu Učitelju in z njemu znano gorečnostjo vzorno opravil svoje življenjsko poslanstvo. Pri Celjski Mohorjevi družbi je v redni zbirki leta 1991 (in leta 2007 v popravljeni izdaji) izšla Puncerjeva knjiga Duhovnik v taborišču smrti, v kateri opisuje svoj križev pot v nacističnem taborišču Dachau. Neumoren duhovnik, delaven župnik, dosleden dekan, dober pridigar, navdušenec liturgične prenove, pisec, ljubitelj planin, zgodovinar – da, vse to je bil Franc Puncer. Vedno jasen v svojih načelih in življenjskih pogledih, ki temeljijo na globoki veri in zaupanju v Boga.

Mir z vami, nam želi od mrtvih vstali. Raduj se zdaj, Marija, aleluja, tvoj Sin resnično vstal je, aleluja, ko prvi žarki grob so obsijali. Oznanja angel nam sedeč na skali: Ni smrt življenja konec, aleluja, je prag v novo žitje, aleluja. Kako se ne bi srčno radovali.

Ljudje potrebujemo vzore, ki nam kažejo pot s svojim življenjem in s svojo dejavnostjo, duhovniki predvsem dušnopastirske vzore. Mednje spada tudi Franc Puncer (rojen 3. oktobra 1916 v Braslovčah, umrl 11. februarja 2008 v Mariboru).

Veliko noč proslavljamo veseli. V njeno svetlo luč naj se zamaknem, po njej se večne smrti smo oteli. Daj, Jezus, da se tvojih ran dotaknem, to milost, vdano prosim, mi dodeli, da v vstajenjski veri ne omahnem. Franc Puncer

Franc Puncer

Gospod je bil z menoj Iz spisov Franca Puncerja

Duhovniško posvečenje je prejel 6. aprila 1941 v Mariboru. Le za kratek čas je bil župnik pri Sv. Juriju ob Taboru, kjer ga je aretiral gestapo in ga po hudem mučenju transportiral v Dachau. Po vrnitvi v domovino je bil od leta 1945 do 1989 župnik v Gornji Radgoni, zadnja leta pa je preživel v domu za ostarele duhovnike v Mariboru. Duhovniškoživljenje in delovanje je torej začel pod nacizmom in po koncu vojne nadaljeval

→

Franc Puncer GOSPOD JE BIL Z MENOJ

Franc Puncer

GOSPOD JE BIL Z MENOJ Iz spisov Franca Puncerja

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Puncer F.(045) 27-722.53(497.4):929Puncer F.(045) 012Puncer F. 27-774(497.4Gornja Radgona)(091) 27-722.52(497.4):929Slomšek A. M. PUNCER, Franc, 1916-2008 Gospod je bil z menoj : iz spisov Franca Puncerja / Franc Puncer ; [zbral, uredil Ivan Rojnik v sodelovanju s Sonjo Topler ; spremna besedila napisali Jožef Smej ... et al.]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 ISBN 978-961-278-288-7 286089984

Vsebina So ljudje, ki jih ne moreš pozabiti (škof dr. Jožef Smej) 7 Uvod (dr. Ivan Rojnik) 10 I. Franc Puncer o svetosti A. M. Slomška 13 Slomšek – svetnik je bil za Franca Puncerja duhovna dobrina (škof dr. Marjan Turnšek) 13 Šli smo prosit za beatifikacijo 15 Slomšek in njegova skrb za mladino 18 Ali bo Slomšek svetnik? 24 »Kaj bi na Boga ne zaupali, ki je vsemogočen, sama dobrota, naš preljubi oče« (Slomšek) 27 V delavnici prelata Kovačiča 32 Slomškova ljubezen do Boga 35 Slomškova ljubezen in skrb za bližnjega 40 Slomšek – priprošnjik slovenskega naroda 43 Slomškov značaj 46 Škofa A. M. Slomška stanovski nauki 57 Slovanska in cirilmetodijska misel škofa Slomška 66 Slomškov delež pri Družbi sv. Mohorja 74 Slomškova načela za vzgojo pravih osebnosti 76 V Slomškovi versko-duhovni šoli 82 V treh mesecih trikrat »srečanje« s papežem 87 Slomšek stopa na oltar 95 II. Puncerjeva razmišljanja o pokoncilski pastorali 101 Franc Puncer – vzornik duhovnikom in vernikom laikom (dr. Vinko Škafar) 101 Sodelovanje dušnih pastirjev v duhu koncilskih odlokov 103 Raztresena molitev ostarelega duhovnika 110 Star sem bil in ste mi pomagali 112

Bolniki – naša skupna skrb V naših župnijah uresničujemo koncil?

121 127

III. Iz življenja radgonske župnije 133 Uvod (dr. Ivan Rihtarič) 133 Zgodovinar Milan Kocuvan 134 Prva knjiga kronike v župniji Gornja Radgona 137 Prispevek Jakoba Richterja k zgodovini Radgone 147 Arhiv župnije Svetega Petra (Gornja Radgona) 155 Radgonski župnik Martin Gaberc 158 Trstenjakovih devetdeset 165 Anton Trstenjak (In memoriam) 169 Radgonski župnik Anton Belšak 172 Gornjeradgonski župnik Anton Kocbek 178 Radgonski župnik Martin Osenjak 186 Radgonski župnik Janez Kurnik 196 Radgonski župniki 199 Radgonska župnika Janez Lah in Ivan Kegl 205 Moja župnija 210 IV. Razno 231 Uvod (dr. Ivan Rojnik) 231 Rožni venec 232 Žena Franza Wiegela 242 Novomašnik bl. Karl Leisner 246 Gospod je bil z mano v Dachauu 254 Ob stoletnici slovenskega planinskega društva 264 Enkrat le še na višave 266 Intervju s Francem Puncerjem 269 Govor Franca Puncerja na proslavi v Gornji Radgoni ob 10. obletnici osamosvojitve Slovenije 278 Epilog (prof. Kristina Vračko) 283 Bibliografija Franca Puncerja

287

Raztresena molitev ostarelega duhovnika (CSS 7/1973, št. 3–4, 33–34) Nad šestdeset jih imam. Po človeških merilih bom delal največ deset let, če me ne bo bolezen še prej izločila iz duhovniškega dela. Resnici moram pogledati v oči. Prišlo bo slovo od pastirovanja, ki mi je tako pri srcu kakor moja življenjska sreča. Slovo od župljanov, od Božje hiše, kjer sem toliko milosti prejel in posredoval in sem jo s tolikim trudom vsa leta prenavljal. Slovo od župnijskega doma, ki sem ga tako prijetno uredil in v njem toliko let prebival. Ne smem se prepustiti žalosti, otožnosti in resignaciji. Zdaj imam priložnost, da krščanskemu občestvu ponudim lep, zrel in sladek sad v jeseni svojega življenja: modrost, ki je več vredna kakor znanje, mir in veselje. Da, pokazati jim moram, da sem srečen med njimi. Za te kreposti moram prositi, kakor je molil Pascal: »Gospod, ne prosim zdravja ne bolezni ne življenja ali smrti, ampak da Ti odločaš o mojem življenju in smrti, da bo Tebi v čast in meni v zveličanje. Samo Ti veš, kaj je dobro za nas. Zame je dobro, če Te poslušam. Slabo pa je, če skušam uveljav ljati svojo voljo. Res ne vem, kaj mi je v korist; zdravje ali bolezen, uspeh ali neuspeh. Tega še angeli ne vedo. Vse to je tvoja skrivnost. Nočem je presojati, ampak jo spoštujem.« Skoraj štirideset let delam v Tvojem vinogradu. Ali je kaj uspeha? Martin Buber me tolaži, da uspeh ni nobeno Božjih imen. Vendar ne zamerite, če bi rad videl kakšno znamenje, da sem vsaj nekoliko prav delal. Moja naloga je življenje prebujati in varovati. Življenje 110

pa se meriti ne da. Sejalec spi ponoči in bedi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako (Mr 4,27). Nevredni hlapec. Hvala Ti, da še živim, da razmeroma dobro živim, da je zdravje kar primerno, da si vedno znova poskušal z menoj, da si delal z menoj, da župnija kljub moji slabosti ali pa morda prav zaradi nje živi, … da nisem obupal, da sem v pokoncilskem času ostal veren, da še ljubim Cerkev in Pavla VI. Med mladimi se čutim tujega. Rad bi šel mednje in jih prijel za roke, da bi zapeli: Ringa raja … Pa sem jim tujec. Mislijo si: srednji vek. Meni pa se zdijo, kakor da so prišli z Marsa. Kako boli. Postaje gredo mimo … mostišča zapuščamo brez boja. Počutim se kakor ob razprodaji. Zašel sem, dasi sem sklenil, da ne bom tožil. Sicer pa nimamo ljudje zadnje odgovornosti za Cerkev. Saj nismo samostojno podjetje ali samoupravna družba. Od velike noči naprej vemo dobro, kako se bo Jezusova zadeva končala. Sicer pa ni nič izgubljenega, četudi gre kaj narobe. In če bi se slabo končalo, bo še vedno dovolj časa za jadikovanje. Ko mislim na svoje slabosti, mi prihaja na misel, da si je Gospod, ko je bival na zemlji, prav take izbral za sodelavce. On lahko zaposli in uporabi slehernega … Še danes boš z menoj v raju … Vsaka njegova prilika se dobro konča. Setev raste … Izgubljeno ovco in mino srečno najdejo … Izgubljeni sin se vrača k Očetu … Delavci enajste ure so prvi plačani … Nerodovitna smokev, ki je bila določena, da jo bodo posekali, ima zagovornika in vrtnarja … Same podobe upanja. Ko skoraj ni izgledov, se vse srečno konča. Ko gledam gluho steno pred seboj, mi odpiraš vrata: še danes … V svoji zgodovini je Cerkev prestala in premagala hujše čase. Morda res naredi klavrn vtis. Toda uboga nevesta je prav zaradi svoje revščine za Gospoda privlačna. Če hočeš, bom Tebi in njej še deset let služil …

111

Star sem bil in ste mi pomagali (CSS 7/1973, št. 3–4, 47–49)

Skrb krščanske občine za ostarele (15 do 20 odstotkov jih je v žup nijskem občestvu) mora vsebovati vse tiste oblike posvečevalne službe, ki jih usposobijo, da morejo svoje življenje pred župnijo in pred svetom krščansko uresničiti. Ker stari ljudje v večini primerov nadpovprečno versko prakticirajo, zaslužijo, da jih župnija spoštuje kot polnopravne in soodgovorne člane krščanskega občestva. Izogibati se je torej treba, da ne bi stare ljudi zaprli v nekak župnijski geto. Novi teologiji in liturgiji, vsem premikom v oznanjevanju in cerkvenem življenju je treba dati tak tempo, da ga morejo dohajati tudi konservativni člani občestva. Dosledno temu je treba preprečevati, da ne nastajajo v verskem življenju župnije »rezervati« za stare v obhajanju pobožnosti rožnega venca za stare. Če bi hoteli preživele oblike pobožnosti ohraniti iz obzira do starih, ker so jim tako prirasle k srcu, jih je treba tako preoblikovati in utemeljiti, da bodo mogli pri njih sodelovati tudi mlajši, čeprav bodo seveda prevladovali stari. Krivično getoizacijo torej lahko vzrokuje tako premajhen kakor prevelik ozir na stare vernike. Na stare je treba gledati kot na eno izmed treh generacij (mladi, odrasli, stari), ki v župniji živijo, jo vzdržujejo in zanjo odgovarjajo. Stari naj v življenju občestva soodločajo, soodgovarjajo in sodelujejo kakor mladi in odrasli. Da spadajo zastopniki starih tudi v župnijski svet in njegove komisije, je na dlani. Prav take ustanove so šole za urejanje odnosov med 112

generacijami in obvladanje medsebojnih napetosti, ki jih vzrokuje življenje. Župnijska služba Božja, oznanjevanje in versko oblikovanje mora biti tako urejeno, da v resnici služi in koristi vsem starostnim skupinam. Seveda je treba glede časa in vsebine upoštevati potrebe posameznih skupin. Tudi stare ljudi je treba pritegniti k aktivnemu sodelovanju v apostolatu in dobrodelnosti. S tem smo pridobili izkušene in navdušene sodelavce, s katerimi smo s to vključitvijo dali tudi nov življenjski smisel in veselje do življenja.

Upravičeni do posebne pozornosti Stari ljudje imajo pravico do posebne pozornosti in pomoči. Družba jim mora dajati gospodarsko varnost, cerkvene ustanove in kristjani pa posluh za njihove duhovne stiske. Njihovi osamelosti, duševni zagrenjenosti in včasih kar obupanosti je treba odpomoči z razgovori, družabnostjo, srečanji in podobnimi stiki. »Duhovnik mora biti vedno pripravljen, da starim ljudem žrtvuje svoj čas za razgovor v spovednici, pisarni in na poti …« Stare ljudi pogosto muči odpor proti vsemu, kar je mlado in zdravo, zavist, ljubosumnost, intoleranca in farizeizem (»Včasih smo …«). Zato jim je treba vedno znova pojasnjevati ter jih navajati k potrpežljivosti, spravljivosti, velikodušnosti in darežljivosti. Krščansko občestvo se mora upreti družbenemu razvrednotenju starih ljudi, saj krščansko pojmovanje veličine človeškega življenja ne izvaja samo iz telesne vitalnosti in storilnosti. Starost se da človeka vredno obvladati le, če jo družba in stari sami cenijo kot vrednoto.

Teološki pomen starosti Odločilnega pomena je, da krščansko občestvo v svojem oznanjevanju in življenju osvetljuje teološki pomen staranja in starosti. To je tem bolj potrebno, ker so minili časi, ko so v predindustrijski 113

dobi kmečki in obrtniški stari ljudje uživali nesporen ugled in spoštovanje. Stara zaveza utemeljuje častitljivost starih (s tem pa tudi dolžnost spoštovati jih) z njihovo družbeno pomembnostjo, izkušenostjo in modrostjo ter pomenljivo nalogo, da so nosilci izročila. V Novi zavezi nastopajo »stari v templju« kot predstavniki čuječega vernega pričakovanja odrešenja po Kristusu. Na pragu smrti se starček zaveda velikega upanja v blaženo prihodnost. K starosti spada vprašanje o »potem«. Starosti je lastna rast v pripravljenosti in zrelosti za poslednjo žrtev na tem svetu – smrt. Svetemu Pavlu (prim. Rim 8,36; Fil 2,7; 2 Tim 4,6–8.) starostne težave ne pomenijo »preprosto dogodkov, ki nas boleče zadevajo, ampak zadnjo življenjsko daritev, kultno opravilo« (B. Hanssler). Prezbiter-starešina je v Novi zavezi oznaka za vodstveno službo v Cerkvi. Najvažnejša naloga pastirovanja starih bo torej oznanjevanje smisla in vrednot starosti in tistih, ki svojo starost pravilno preživ ljajo. To resnico je treba oznanjati vsemu Božjemu ljudstvu, ob posebnih priložnostih pa posebej starim samim.

Oznanjevanje Če govorimo o oznanjevanju starim ljudem, potem nikar ne mislimo na pridige in govore. Za to vrsto oznanjevanja je pri starih ljudeh malo priložnosti. Saj so bolehni, naglušni, ne vozijo avtomobila in tako upravičeno izostajajo od službe Božje in govorov. Dušni pastirji in vsi, ki imajo možnosti in sposobnosti, morajo iskati druge priložnosti, da s starimi ljudmi govorijo bodisi posamezno bodisi v skupinah. Za pastirovanje starih še posebej veljajo izsledki sodobne pastoralne znanosti o pomenu in možnostih razgovora s posamezniki in skupinami. Posebno važna oblika razgovora je spoved. Seveda je treba starim omogočiti, da okoliščine razgovora njihovim željam in potrebam ustrezajo, da so – kakor želijo – anonimni za mrežo spovednice ali pa se razgovarjajo sedeč v sobi. 114

Metoda pogovora Za pogovor je treba upoštevati vse pogoje uspešnega in osrečujočega srečanja: naraven pristop, modro vodenje razgovora, zmožnost molčanja in poslušanja o pravem času, dobro premišljeni nasveti. Za razgovor s starimi ljudmi je posebej važno: spoštovati njegovo življenjsko delo in usodo, upoštevati njegovo individualno osebnost in problematiko. Imeti je treba mnogo potrpežljivosti in poguma za daljši razgovor, saj se bo pripoved verjetno večkrat ponovila in bo treba razlagati in svetovati v isti smeri. Tudi v primeru duševne počasnosti, čvekavosti in pomanjkanja kritičnosti je treba potrpež ljivo vztrajati in ne izgubljati poguma. In še: v razgovoru moraš biti vedno skromen, da ne skušaš dominirati nad sobesednikom. Da, tisti, ki hoče starim uspešno oznanjati odrešenje, mora biti iskren v spoštovanju starih in nesebično pripravljen pomagati jim v njihovih stiskah in nadlogah. To pa ni lahka stvar. Vemo, kako so stari včasih samovoljni, pohlepni, kako brezumno kritizirajo in zavistno sovražijo, kar je mlado in zdravo in napredno. V takih primerih je treba moč za vztrajnost črpati iz vere, da ima vsak človek čast pred nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom, ki je umrl za odrešenje vseh. Kar ste storili starim, ste meni storili.

Partnerji pri razgovoru Upoštevati je treba, kakšne vrste starih ljudi imamo za sobesednike. Nekdo je pri 60-ih telesno in duševno star. Najdeš pa 70 in več let starega telesno krepko ohranjenega in duševno svežega, ki mu nikakor ne moreš pripisati starosti. Prav eksistencialno počutje starega človeka bo dajalo razgovoru svojski pečat. Zavest, da ima časovno največji in najvažnejši del življenja za seboj, določa staremu človeku odnos do samega sebe in do svoje okolice. Misel na smrt sili v ospredje; stopnjujoči se občutek bolehnosti jo vzdržuje prisotno. Kako bo kos tej zadnji dobi svojega zemskega bivanja, je 115

odvisno v veliki meri od njegovega telesnega počutja, osebnosti, poklica, ki ga je opravljal, omike itd. Mnogi občutijo večer svojega življenja kljub boleznim in zmanjšanim zmožnostim kot višek in čas žetve, pa tudi priprave na življenje v večnosti. Drugi se s starostjo prepirajo. Trpijo, ker so izločeni iz delovnega procesa, sitnarijo zaradi pojemajočih telesnih in duševnih moči ter bolezni. Čutijo se zavržene od mlade generacije, pri debatah so hitro užaljeni in zagrenjeni, ker njihovo mnenje ni dovolj upoštevano. V nevarnosti so, da bodo svoja zadnja leta prebili nehote, a po svoji »krivdi« v osamljenosti. Zopet drugi se srečajo s starostjo resignirani: »Tako je. Mi stari smo svoje opravili, več nas ne potrebujejo.« Starost jim postane svetovni nazor. Osameli s strahom ali tudi brezbrižnostjo pričakujejo odrešilne smrti.

Vsebina pogovora Dostikrat za začetek o vsakdanjih preprostih rečeh. Umetnost poslušanja, za vsak ploden razgovor tako važna, zasluži v tem primeru poseben poudarek. Stari ljudje nagibljejo k razgovoru o otrocih in znancih, srečnih in bridkih doživetjih. Zopet in zopet hočejo vse to podoživeti in oceniti. Navadno pride pri tem tudi do kritične presoje minulih dogodkov, v katerih so aktivno ali pasivno sodelovali: »Ja, ko bi takrat … Je že moralo tako biti …« Ne da bi skrivali svoje nekdanje pogreške, hočejo z razgovorom opravičiti svojo življenjsko pot in pokazati, da so končno v danih priložnostih kar pogumno, modro in prav ravnali, da se jim ni treba sramovati. Ko se razgovorijo, pričakujejo od sogovornika, da jih nekako oceni. Ni dvoma, da mora biti ta ocena pristna in poštena, vendar pa zmeraj zelo previdna, da ima za cilj pozitivno bilanco življenja, ki se izteka. Če samokritika pri starem človeku bolestno prevlada, je treba dogodke osvetliti tudi od druge strani in poudariti nemoč človeka v določenih življenjskih razmerah. Primerno je opozorilo, da je obžalovana krivda že davno izbrisana. 116

Ne samo preteklost, tudi sedanjost pripravlja starim ljudem bogato dozo skrbi in bridkosti, ki jim sami niso kos. Morajo se o vsem razgovoriti. Revolucionarne spremembe v javnem in zasebnem življenju, moda, otroci in vnuki. Vse to so vprašanja, ki jih vznemirjajo in pogostokrat silovito dražijo. Potrebni so, da jim kdo potrpežljivo tolmači, osvetljuje in opravičuje sodobni svet. Verski razgovor s starimi utegne biti zelo težaven, a tudi zelo ploden. Njihove predstave o Bogu, Kristusu, odrešenju in večnosti so enostransko tako močno ukoreninjene v njih, da jih le z muko vsaj nekoliko uskladijo s sodobnim gledanjem in razlago. Tu mora biti sogovornik sposoben, da staro vero pogumno predstavi v novi obleki, da s poglobljenim razlaganjem Božjega razodetja doseže v duši starega človeka upanje na poveličano, neminljivo življenje v večnem srečanju z Bogom. Tako tolažilna zavest mora osvetliti še tako oblačni večer življenja. Vprašanje krščanske eshatologije moramo s starimi ljudmi obravnavati prostodušno. Zgrešeno bi bilo, če bi jim zamolčali neizogibnost smrti in da je njihova naloga pripravljati se nanjo. Saj je v luči krščanskega upanja prav to pot k resnici, modrosti in človekovi zrelosti. Človeška zrelost je volja sprejeti, kar je neizbežno, in v tem gledati popolnost človeškega življenja. To je mistika umiranja. Tako postane smrt poslednja daritev Stvarniku. Pogosto zgolj tradicionalna vernost starih ljudi bo po takem poučenju postala osebna odločitev.

Skrb za tiste, ki odhajajo Kje več lažejo kot ob postelji umirajočega? In kdo se da laže nalagati kakor on? Tega dejstva se moramo vsi sramovati. Veren skrbnik bolnikov se mora truditi, da bo ob postelji umirajočih pristen in ves človeški. Skrb za bolnike smo vse preveč omejili na »zakramente za umirajoče«. Zakramenti so gotovo najvišje dejanje vere – če to 117

so. Naglica, s katero včasih duhovnik, pa tudi sodelavci silijo za spoved – ali kjer to ni več možno – za bolniško maziljenje, je lahko umirajočim in njihovim domačim dvomljive vrednosti.

Razgovor ob bolniški postelji Treba je bolj ceniti dušnopastirski razgovor o »poslednjih rečeh«. Spričo podaljšane življenjske dobe in starosti mnogi odlašajo vsak razgovor o teh rečeh (misleč: saj je še čas) tako dolgo, da sploh niso več sposobni zanj. Pri takih razgovorih bomo vedno znova spoznavali, da so ljudje blizu smrti sicer pripravljeni govoriti o njej, v naslednjem trenutku pa že tudi snovati načrte za nadaljevanje življenja. Pogosto bomo priče, da kdo nerad govori o »poslednjih rečeh«, a vendar nanje misli. To se zdi precej nelogično. Morda je prav to logika življenja. Volja do življenja je očitno tako neodjenljiva kakor prisila po dihanju. Možno je, da se je nekdo sprijaznil z mislijo na smrt, četudi je istočasno volja po življenju v njem še živo prisotna. Ali drugače rečeno: ni treba lomiti volje do življenja, da bi vzbudili pripravljenost umreti. Tako izhodišče nam olajša pristop k umirajočemu in k njegovim domačim. Pristop k čemu? K vprašanjem, ki se na dnu duše ostarelega človeka trnova oglašajo in se ne utišajo. Ta vprašanja pritegniti v razgovor je naloga tistih, ki bi mu radi olepšali in obogatili odhod. Večina ljudi je verna ali je bila verna. Zdaj se bo pokazalo, kakšna je ta vera. Redko bomo našli človeka, ki bi si ne postavljal vprašanja o smislu smrti in bi enostavno vztrajal v prepričanju, da je s smrtjo vsega konec. Lahko to zatrjuje in se prepričuje, a s tem še ni rečeno, da ga ta vprašanja ne mučijo. Lahko jih ima za rešetkami, a tam viharijo kakor tiger v zoološkem vrtu. Dušnopastirske oskrbovance moremo razdeliti v tri skupine: neverne, ki so dejansko brez vere živeli; verne, ki so iz vere živeli in niti verne niti neverne, ki so živeli ob robu vere. Pristop bo k vsem enak: človeški. Troje vprašanj se oglaša v vsaki duši: Kaj bo potem? 118

Kaj pomeni moje življenje v luči tega, kar potem (morda) pride? Ali lahko (še) kaj naredim? Človek čuti, da je potrebno urediti račune. To zadostuje, da moremo pristopiti k njemu z verskim oznanilom. Seveda ne smemo govoriti v katekizemskem jeziku. Tudi ne smemo vlog tako razdeliti, da bi izpadel bolnik kot vprašujoči, mi pa kot odgovarjajoči. S človekom pred seboj moramo biti na isti ravni. Kar vprašuje, imejmo za svoje vprašanje. Potem bo dosti laže vpraševal. Boji se vprašati, strah ga je duhovnika, nerodno mu je priznati, da tega ne ve ali ne veruje. Morda se boji, da bo dobil katekizemski odgovor, ki mu že dolgo nič ne pomeni in bi ga v tej uri ne osrečil. Če opazi, da pomočnik v njegovi težki uri govori njegov jezik, da sprašuje, kakor bi sam rad vprašal, tedaj se bo njegov jezik razvezal. Sicer pa, bodimo pošteni, ali ta vprašanja niso tudi naša?

Vprašanje o smislu Ali je imelo smisel življenje, na katero gleda človek, čigar življenje se izteka? Je bilo težko ali manj težko, srečno ali nesrečno, ni tako važno. Hotel bi ga videti v celoti: ali je imelo vse to kak smisel? In že se poraja vprašanje o zadolženosti. Življenje mu je sicer marsikaj ostalo dolžno, v marsičem ga je razočaralo. Ali pa ni tudi on drugim ostal marsikaj dolžan: ljudem, ki jih pozna, ki so od njega kaj pričakovali? Odgovor: če obstaja zavest krivde, potem gotovo obstaja tudi odpuščanje, umirjenje, upanje na srečo, spravo in mir. Mir, sprava, sreča: sami pojmi, ki se uresničujejo v človeških skupnostih, v sožitju. Toda: ali smrt ne pomeni prenehanje vsake skupnosti, prelom s komunikacijo, izločenje od družbe, večni molk? Ne. Če je večno življenje, potem mora obstajati v skupnosti; če se izpolnijo najgloblja hrepenenja, potem mora vsebovati sožitje. Krščansko oznanilo je to premalo upoštevalo. Enostransko smo poudarjali »gledanje Boga«, čeprav Jezusov evangelij ne govori o gledanju, ampak o skupnosti z Bogom in blaženimi. Ne bo držalo, da bi imeli tukaj opraviti (samo) drug z drugim, tamkaj pa (samo) 119

z Bogom. Če naj tamkaj ohranimo svojo osebnost, svoj spomin, svojo zgodovino, če naj ponesemo s seboj smisel svojega življenja, potem ne morejo odpasti ljudje, iz katerih izhajamo. Svidenje ni naivna fantazija, ampak bistvena resničnost, potrjena z razodetjem. Saj se je poveličani Gospod prikazal svojim učencem in z njimi jedel. Saj je Janez videl sveto mesto, novi Jeruzalem. Saj govorimo o občestvu svetnikov. Zakaj umreti, ko smo vendar odrešeni? Tudi Kristus je umirajoč šel skozi temo smrti. Kakor da mu je bilo vse vzeto, tudi Očetova bližina. Odrešenje prav gotovo pomeni uničenje smrti, zmago življenja, prostost od vsakega strahu, konec ločitve – toda ta zmaga ni vzrokovana z Božjim posegom, ampak s pokornostjo Boga-človeka do smrti. Smrt bi naj bila premagana z umiranjem. Ko krščansko umiramo, se realiziramo kot kristjani kakor še nikdar doslej in smemo reči: s Kristusom sem križan … Na svojem mesu dopolnjujem, kar manjka bridkostim Kristusovim (Kol 1,24). Če živimo, živimo Gospodu, in če umiramo, umiramo Gospodu (Rim 14,7). Po domače rečemo: Jezus, tebi živim; Jezus, tebi umrjem.

120

Franc Puncer | GOSPOD JE BIL Z MENOJ | Iz spisov Franca Puncerja | Zbral, uredil in jezikovno pregledal dr. Ivan Rojnik v sodelovanju s prof. Sonjo Topler | Spremna besedila napisali: škof dr. Jožef Smej, dr. Marjan Turnšek, dr. Vinko Škafar, dr. Ivan Rihtarič, dr. Ivan Rojnik in prof. Kristina Vračko | Urednik Ivan Mohar | Oprema in prelom Lidija Murenc | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek cm in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | © Celjska Mohorjeva družba, 2016 | www.mohorjeva.org | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 300 izvodih | Celje-Ljubljana 2016

Franc Puncer

Gospod je bil z menoj Iz spisov Franca Puncerja

→