Pierre Lunel, Akamasoa - otroške sanje by Celjska Mohorjeva družba

A K A M A S O A otroške sanje

kdor reši enega otroka, rešuje jutrišnji svet …

25 evrov zadostuje za mesečno prehrano enega otroka. 50 evrov zadostuje za nasad 300 dreves. 75 evrov zadostuje za mesečno plačo ene babice.

peter opeka in njegovo človekoljubno društvo akamasoa sta na

180 evrov zagotavlja celoletno šolanje enemu otroku. 5000 evrov zadostuje za izgradnjo hiše s površino 60 m2.

Če želite tudi vi pomagati Petru Opeki cm in podpreti delovanje združenja Akamasoa, lahko to storite prek Misijonskega središča Slovenije (www.missio.si) in svoj dar nakažete na račun pri nlb: si56 0201 4005 1368 933, sklic 279636.

pierre lunel in rijasolo nam v jubilejni monografiji predstavljaita

konkretne zgodbe in obraze ljudi za temi osupljivimi statistikami. Življenje, ki se iskri v pogledih, priča o vrednotah, na katerih je mogoče zgraditi nov, pravičnejši svet!

doslej izšlo pri celjski mohorjevi družbi:

BOJEVNIK UPANJA Pedro Opeka v sodelovanju s Carole Escaravage in Grégoryjem Rungom (2006, 2012)

»Čudež Akamasoe so pravzaprav ti mladi Malgaši, ki so se odzvali v tisočih, se postavili na noge, se soočili z izzivom skrajne revščine ter izbrali dostojanstvo in ponos, zato da se lahko danes počutijo enakovredne državljane med svojimi brati.« Peter Opeka

DNEVNIK SPOPADA Pedro Opeka v sodelovanju z Michelom Prévostom (2008, 2010, 2011) IZKLJUČENOST IN SOLIDARNOST Pedro Opeka (2010)

Res, Akamasoa je čudež … Čudež zoper revščino!

PUSTOLOVŠČINA PEDRA OPEKE Pierre Lunel (2013)

PEDRO OPEKA V SLUŽBI REVNIH NA MADAGASKARJU

Laurent de Gebhardt (2015)

18,50 € 9 789612 782931

SPODBUDNE BESEDE Pedro Opeka (2014, 2015)

A K A M A S O A otroške sanje

Madagaskarju rešila že več sto tisoč ljudi. Akamasoa deluje že več kot četrt stoletja! Več kot četrt stoletja vsakodnevnega boja proti revščini, pa tudi ljubezni do ljudi, ki so bili izključeni iz družbe. Vse se je začelo leta 1989, ko je Peter Opeka na odlagališču odpadkov srečal najrevnejše med najrevnejšimi, ki so tam životarili. Ni mogel ostati križem rok. Nekaj je bilo treba ukreniti! Z voljo in s pogumom skupine ljudi, ki zdaj šteje 484 sodelavcev z Madagaskarja, in ob dobroti številnih ljudi je zraslo 18 vasi Akamasoa, 11.000 otrok pa se redno šola. Najprej jih je bilo le za prgišče. Prvi sodelavci so bili prostovoljci. Zaradi njih danes 25.000 ljudi prebiva v mestu, ki so ga zgradili sami!

p i e r r e lu n e l r i j a s o lo

v slovenski družini, ki je bila del tragičnega slovenskega povojnega eksodusa. V otroštvu ga je odločilno zaznamoval zgled staršev, ki sta pomanjkanje premagovala s trdim delom, poštenjem, z vero in velikodušno odprtostjo za vse, ki so živeli v še hujšem pomanjkanju. Neizbrisen pečat širine, optimizma in navdušenja nad športom pa mu je vtisnilo argentinsko okolje. Že v najstniških letih je začutil duhovniški poklic. Teološki študij je opravil v Evropi, deloma tudi v Sloveniji. Od leta 1975 je misijonar na Madagaskarju, kjer je leta 1989 ustanovil združenje Akamasoa za boj proti skrajni revščini, ki vlada na otoku. pierre lunel (1947) je bil visoki uradnik več

francoskih ministrstev, hkrati pa je ustvarjal tudi kot pisatelj. Dejaven je na področju humanitarnih dejavnosti, tesno je bil povezan z abbéjem Pierrom in s sestro Emmanuelle. Knjiga akamasoa – otroške sanje je njegovo drugo delo o Petru Opeki in njegovem človekoljubnem delovanju. pustolovščina pedra opeke je pri Celjski Mohorjevi izšla leta 2013. rijasolo (1973) se je s fotografijo začel

p i e r r e lu n e l r i j a s o lo

80 evrov zagotavlja celoletno preživetje ostarelemu človeku.

peter opeka cm se je rodil leta 1948 v Argentini,

ukvarjati leta 2000. Na Madagaskarju deluje kot fotoreporter in dopisnik Francoske tiskovne agencije afp, objavlja pa tudi v tamkajšnjih dnevnikih in mednarodnih revijah. Živi in dela v Antananarivu.

prevedla andrej gajšek in tadeja petrovčič jerina

akamasoa

–

otroške sanje

Pierre Lunel AKAMASOA – OTROŠKE SANJE Fotografije: Rijasolo Predgovor: Patrick Poivre d'Arvor Uvod: Peter Opeka CM Prevedla: Andrej Gajšek in Tadeja Petrovčič Jerina Urednica: Tadeja Petrovčič Jerina Oprema in prelom po izvirniku: Rok Ločniškar Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Redna zbirka Celjske Mohorjeve družbe za leto 2017 Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: AKAMASOA – RÊVES D'ENFANTS © Éditions du Rocher, un département du GROUPE ARTEGE Izdano v dogovoru z literarno agencijo »Agence de l'Est« Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 2600 izvodih Celje-Ljubljana 2016

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-76-051(691=163.6):929Opeka P. 316.728(691Akamasoa) LUNEL, Pierre Akamasoa - otroške sanje / Pierre Lunel ; [fotografije Rijasolo ; predgovor Patrick Poivre d'Arvor ; uvod Peter Opeka ; prevedla Andrej Gajšek in Tadeja Petrovčič Jerina]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 Prevod dela: Akamasoa - rêves d'enfants ISBN 978-961-278-293-1 286679552

b e s e d i lo p i e r r e lu n e l

f oto g r a f i j e r i j a s o lo

A K A M A S O A otroške sanje p r e d g o v o r pat r i c k p o i v r e d ’ a r v o r uvod peter opeka cm

prevedla andrej gajšek i n ta d e j a p e t r o v č i č j e r i n a

PREDGOVOR Ve l i k a n v e r e

o sem pred več kot dvajsetimi leti prvič srečal Petra Opeko, sta me, tako kot mnoge druge, presenetili njegova telesna višina in plečatost. In ker sem z njim in njegovimi prijatelji iz Akamasoe igral nogomet, lahko potrdim, da je res pravi športnik … V prvem pogovoru, ki sem ga z njim opravil za literarno oddajo Ex libris, pa se me je najbolj dotaknila njegova karizma. Povsem preprosto – ustrezal je podobi, ki si jo lahko ustvarimo o Kristusu pred dva tisoč leti! Ker sem ga pogosto srečeval in mu dnevno sledil pri čudovitem delu na

največjem javnem odlagališču odpadkov v Antananarivu, sem se lahko prepričal o tem, kako močan pečat pusti povsod, kamor pride. Pa naj gre za vplivneže – in res jih potrebuje za finančno ali kako drugo pomoč – ali za reveže, za katere je odgovoren. Pomagal je že več sto tisočim ljudem, več deset tisoč posameznikov si je z lastnimi rokami zgradilo varnejše domovanje, vse to z njegovo pomočjo. Šola se približno enajst tisoč otrok, osem tisoč ljudi se redno udeležuje osrednje nedeljske jutranje maše! Te nasmehe, ki cvetijo na njihovih ustnicah, je treba videti in se prepričati, da lahko tudi danes ohranimo zaupanje v človeka. Vabim vas, da s to knjigo ob fotografijah in besedilu Pierra Lunela tudi sami vstopite v domovanje tega velikana. Patrick Poivre d'Arvor

Povsem preprosto – ustrezal je podobi, ki si jo lahko ustvarimo o Kristusu pred dva tisoč leti!

ragi prijatelji Akamasoe po vsem svetu! Smo pred pomembnim trenutkom našega življenja in dela – praznujemo 25 let delovanja! Najprej nas je bilo le za prgišče. Na stotine družin je životarilo na smetišču Andralanitra in prvi sodelavci, ki so se mi pridružili, so bili vsi prostovoljci. Bilo nas je za majhno skupino, nič večjo od gorčičnega zrna, ki je najmanjše vrtnarjevo seme! … Zdaj nas je 25.000 in živimo v mestu, ki smo ga zgradili sami! Za nami je toliko dela! Lahko se veselimo in se zahvaljujemo Bogu, da nas je varno vodil vse do te obletnice. Petindvajset let! To je četrt stoletja obstoja. Svobodno smo se odločili, da bomo pomagali revnim. Ker smo Jezusovi učenci, je naša naloga, da postanemo orodje evangeljskega bratstva. Ena sama beseda povzema kreposti evangeljskega bratstva – dobrohotnost! Dobrohotnost je svetloba, ki uničuje temó nečloveškosti! Rad bi navedel besede svetega Vincencija Pavelskega, ki mi vedno znova dajo misliti: »Ni dovolj, da ljubim Boga, če ga bližnji ne ljubi. Svojega bližnjega moram ljubiti kot Božjo podobo in kot nekoga, ki je deležen Božje bratske ljubezni! Kaj? Da bi bil kristjan in ne bi jokal

ob bolnem bratu, ne da bi bil sami bolan skupaj z njim! Bil bi brez usmiljenja, bil bi kristjan samo na zunaj, bil bi brez kanca ponižnosti, bil bi torej slabši od živali!« (30. maja 1659) Dragi prijatelji po vsem svetu, zahvaljujem se vam, da ste nam z darovi in zaupanjem omogočili uresničiti ta čudež. Prosim pa vas, da nam še naprej stojite ob strani, saj boja proti revščini še zdaleč ni konec – pred nami je še vsaj nekaj desetletij dela, predenj nam bo uspelo izkoreniniti družbeno krivičnost in revščino! Rad bi, da bi ta jubilejna fotografska knjiga pripomogla bolje razumeti naš vsakdanji boj. Najprej bom spomnil na naša krasna že izvedena dela! So vir našega veselja in ponosa! Ob teh velikih dosežkih pa ne smemo pozabili na naše neuspehe. Nismo bili vedno povsod uspešni. Srečujemo se z manjšimi in večjimi neuspehi. Ti mečejo senco na naše delo in življenje! Ne bi bili pošteni do sebe, do svoje skupnosti ter do svojih bratov in sester, če bi to zanikali! Prepričan sem, da je številne neuspehe mogoče preprečiti! Gotovo lahko jutri delamo še bolje kot smo delali včeraj! Zakaj? Ker verjamem, da so lahko ljubezen, bratsko usmiljenje

in dobrota vedno še večji! Nikoli ne bomo krenili s poti Božje ljubezni in njegove pravičnosti, ki ni nič drugega kot ljubezen! Zato se moramo vprašati: kaj lahko in kaj moramo za to storiti? Razmisliti moramo o svojem življenju in našli bomo odgovor, kako lahko izboljšamo lastno in skupno delovanje, pa tudi svoje življenje! Mesto, ki smo ga v celoti sami zgradili, ni skrito! Mar to mesto ljudem ne govori? O čem govori? Mar ni dokaz, da se je mogoče boriti proti revščini, jo celo izkoreniniti, če je v nas dovolj vere in zanosa za pravičnost? Mislim, da sem vstopil v vsako domovanje našega mesta. Obiskal sem vsako družino, ki se je vanj vselila, da bi ji povedal: »Dobrodošli ste v Akamasoi. V tej hiši boste zdaj lahko zaživeli pravo družinsko življenje, nov odnos človeškosti.« Naše mesto ni zgrajeno le iz opek, cementa in granitnih kock iz naših kamnolomov! Naše mesto ni eno od tistih modernih mest, ki jih na hitro zgradijo in so brez življenjskih zgodb. Naše mesto je sad skupinskega dela in sodelovanja vseh družin – včasih tudi majhih otrok, mladostnikov in staršev! V teh 25 letih smo v sprejemnem centru v Mangarivotri pomagali več kot pol milijona ljudem, v

povprečju okoli 20.000 ljudem letno, ki smo jih oskrbeli, nahranili, oblekli in vzeli pod streho. Največ je mater samohranilk vseh starosti z otroki. Veliko je tudi otrok in mladostnikov, ki so prepuščeni sami sebi ali pa živijo v tolpah. Ti ljudje, ki so jih zapustili vsi, včasih tudi njihova lastna družina, ne vedo več, kam bi se zatekli – pri kraju z močmi številni ne pričakujejo ničesar več ne od življenja ne od ljudi! Z vsemi močmi se moramo lotiti njihove brezmejnosti njihovega uboštva: njihova beda še zdaleč ne dosega niti najmanjših življenjskih potreb po varnosti! Zato omogočimo nekaj dni ali nekaj tednov počitka, in upamo, da bomo s tem vsaj malo potolažili njihova tragično ranjena srca in jim znova oživili duha. Prednje moramo razgrniti zaklad pozornosti in ljubeče naklonjenosti, da jih skušamo prepričati, naj se vrnejo v svojo vas, pri tem pa upamo, da bodo med okruški družine našli vsaj nekaj malega bratske ljubezni. Številni od njih so se postavili na noge in znova zaživeli, drugim pa to ni uspelo. Nismo pričakovali, da bo ta val revščine nenehno naraščal! Nismo si predstavljali, da bodo

oblasti vseskozi, iz leta v leto, ne le ravnodušne do širjenja revščine v državi, ampak tudi povsem pasivne pri reševanju trpljenja na tisoče družin, ki propadajo v gnev zbujajočih okoliščinah. Bratska ljubezen je duša našega mesta. Naše mesto je zgodba o človeških življenjih, ki jo preveva Božji duh! V našem mestu ne živijo prikazni, brezimni ljudje, ki bi bili drug do drugega brezbrižni. Naše mesto je skupnost ljudi, ki so sprejeli dino – pravila Akamasoe, ki jih navdihuje Božji duh! Kako nam je uspelo pomagali tolikim ljudem, brez odlašanja, v njihovi stiski in včasih v nevarnih okoliščinah? Povezali smo svoje znanje in domiselnost in skupaj zmogli odgovoriti na vse te klice na pomoč. Pa tudi s tem, da smo združili velikodušnost naših src. Naša srčna povezanost je v nas spodbudila sposobnost, da prisluhnemo, in izostrila našo tankočutnost pri razumevanje stisk, ljudi, ki k nam prihajajo. So rešitve, ki smo jih našli, posledica načrtovanih ukrepov, ki sledijo »navodilom za izvedbo projekta«, ki so jih v neki oddaljeni pisarni zapisali razvojni tehnokrati? Seveda ne! Za nami je 25 let poti! Množice revnih so

kriče opozarjale na svoje trpljenje in nikar ne pozabimo, kako veliko ljudi na Madagaskarju in drugod po svetu še vedno vpije pod jarmom revščine! Storili smo svojo dolžnost, nič več in nič manj! Akamasoa ni osamljen otok sredi oceana, ampak je oaza upanja! Uresničili smo velik del tega, o čemer smo sanjali. Številne družine so zmogle ponovno zaživeti v sicer trdih razmerah, ki pa jim varnost zagotavljata zaposlitev staršev in šolanje otrok. Rad bi opozoril na nevarnosti, ki prežijo na naše otroke, zlasti na mladostnike. Zakaj tolikšno pozornost posvečamo mladim? Že od začetka so bili otroci in mladostniki glavna skrb pri našem delu. Najprej zato, ker so nedolžne žrtve v nebo vpijoče krivičnosti, ki njihove starše potiska v revščino in človeka nevredno življenje na kupih odpadkov na smetišču in na ulici. Pa tudi zato, ker so prihodnost dežele. Ta prihodnost bo lahko pogubna, če ne bomo premagali gmotne in človeške revščine. Prihodnost, ki bo zagotavljala človeško dostojanstvo celotnemu malgaškemu ljudstvu, mora temeljiti na človeškem, gospodarskem in kulturnem razvoju, če nam bo le uspelo premagati revščino z neomajno

in smelo odločnostjo ter z vztrajnostjo, ki je nič ne bo moglo omajati. Prihodnost mladih je zato v rokah odraslih. Kdaj bomo že dojeli, da so zlorabe, s katerimi se soočamo, posledica družbenega in moralnega kaosa, v katerega je država tako tragično zabredla? Slabe gospodarske, družbene, politične in moralne razmere v državi seveda pogubno vplivajo na življenje v vaseh. Še nikoli, od osamosvojitve države do danes, ni bilo tako velikega prepada med najrevnejšimi in najbogatejšimi! To je srhljiva ugotovitev! Danes nihče več ne spoštuje vrednot prednikov; mladi jih niti ne poznajo. Te zablode in tragične razmere, ki iz njih izhajajo, nas lahko samo žalostijo. Pa to zadostuje? … Nikakor ne! Temu se moramo upreti takoj! Na nas preži zlovešč niz nevarnosti: najprej, da se na razmere navadimo, zatem, da do njih postanemo brezbrižni in zato brezčutni, jih potem sploh ne opazimo več in se naposled zanje sploh več ne menimo. Kakšen je v resnici naš pristen odnos? Kako odločni smo? Se bomo z vem tem sprijaznili ali se bomo uprli? Seveda se moramo zavedati, da sami nikoli ne bomo zmogli nositi bremena teh gromozanskih

težav, ki nas kot posameznike vse presegajo! Pa vendar, smo mar sami? Smo v skupnosti Akamasoa osamljeni? Naj še enkrat poudarim – smo bratsko in solidarno gibanje, ki pomaga svojim najrevnejšim bratom in sestram. Država nam je podelila uradni naziv »nevladne organizacije, ki deluje v javno dobro«! Kljub naši slabotnosti in omejenosti pri spopadanju s človeško hudobijo naše poslanstvo presega zgornjo opredelitev, saj ljubezen do revnih, ki jo želimo živeti, od nas terja ponižno in drzno bratsko pomočter brezmejno velikodušnost. Če bi se oddaljili od teh načel, ne bi mogli napredovati na svoji poti! Nihče ne more delovati sam. Enotno, enega srca se moramo solidarno napotiti v isto smer, da lahko pomagamo revnim. Naše razlike so priložnost, ki jo moramo izkoristiti, da drug drugega obogatimo vsak s svojimi darovi. V Akamasoi smo le starejši in mlajši bratje in sestre, ki želijo pomagati obubožanim bratom in sestram, tako da jih učijo ustvarjati boljšo prihodnost za njihove družine. Dragi prijatelji, uporabimo svoje moči za skupno dobro in ponižno služimo tako, da poskrbimo za

šibkost slabotnih. Drug drugega podpirajmo in se pustímo voditi Božjemu duhu. Njegovi darovi so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrota, dobrohotnost, zvestoba, blagost in zmernost. Naj nas ne bo strah jutrišnjega dne. Bodimo drzni, polni srčnosti in domišljije. Bog je z nami. Slavimo ga in molimo, naj nas varuje v službi, ki nam jo je zaupal, in v njegovo slavo, ki jo predstavlja pokončni človek z vsem svojim dostojanstvom in odgovornostjo. Naš človeški in duhovni spopad v korist najrevnejših bratov in sester se bosta nadaljevala, dokler bo treba! Sveti Vincencij je dejal: »Kdor s svojim življenjem sledi Kristusovemu nauku, gradi na trdni skali.« Peter Opeka

OTROÅ KA MILINA

troci v Akamasoi … Kako da so tako živahni, veseli? Kako da se toliko smejijo? Kako da je teh enajst tisoč otrok, ki prekipevajo od življenja, sol zemlje? Veselje jih je bilo gledati, jim seči v njihove male dlani, ki so se stegovale, prijeti enega od njih in ga stisniti k sebi. Ko je Peter stopil iz hiše, ga je takoj zgrabil eden, dva, trije … deset otrok. Po čarovniji sporazumevanja, ki jo obvladajo samo otroci, se mu je po rokah kmalu obešalo stotero otrok. Si sploh lahko predstavljamo, kakšna ljubezen je potrebna, da stisneš prav vsako teh otroških dlani in pri tem na nikogar ne prezreš? Peter je kos temu izzivu. Med njimi je

»Otroci so tisto najsvetejše na svetu, so najlepši dar.« Peter Opeka

tako zelo srečen. Nič bolj jih ne bi mogel ljubiti, tudi če bi bili njegovi. Pravzaprav so številni med njimi brez očeta ali brez matere – oče je izginil, mati je umrla –, in so tako res njegovi otroci. Nenadoma je Peter vzdignil eno od deklic v naročje in jo vrgel v zrak, da se je od veselja do solz nasmejala. Dekletce je v zadovoljstvu iztegnilo roke in se vrnilo v Petrovo naročje. V pozdrav je s svojo drobno ročico zmagoslavno pomahala otroškemu občinstvu. Vsi so ploskali … Tej igri tukaj pravijo »polet v vesolje«. Akamasoa je najprej in predvsem otroško kraljestvo. V šoli, okrašeni s cvetjem, otroci v modrih haljicah zavzeto poslušajo učiteljico ali pa, z mislimi drugje, navihano in nasmejano pogledujejo naokrog … Malčki, ki tekajo po igrišču ali se postavijo v vrsto, preden vstopijo v razred … Vselej nasmejani, kot deklice, ki se zvečer kakor

Ti otroci se Ä?utijo ljubljene

SreÄ?en sredi otrok

princeske vračajo v svoje domove s senčnimi balkoni … Otroci iz sanj od tod in tam, ki jih je pred ulico rešila dobrohotna dlan … Otroci, ki v lepo poravnani vrsti čakajo na piškote, ki jim jih razdeljujejo učiteljice … Otroci vseh starosti, otroci iz vseh razredov, od vrtca do mature … Otroci, ki v jedilnici med kosilom kar pogoltnejo svoj obrok riža z rdečim fižolom … Otroci, ki se učijo iz knjig nekega drugega sveta … Otroci, ki ob petkih sredi razkošja narave sadijo evkaliptuse … Otroci, ki ob dnevu šole izkazujejo čast Coubertinovemu: »Najpomembneje je sodelovati!« Mali nogometaši, igralci ragbija, bosonogi tekači … Akamasoa je res otroško kraljestvo. Le kako jih ne bi gledali, razvajali, imeli radi? So življenjska sila, prihodnost in

upanje Akamasoe. Peter vedno pravi: »To, kar delam, delam za otroke.« Prepričan je: če so otroci razlog za obstoj Akamasoe, potem mamice predstavljajo njeno moč duha. Pogosto so to prav junaške mamice, marsikatero je zapustil mož … To so ženske, ki so na lastni koži izkusile tragiko življenja na ulici, brez upanja, ki bi ga vsaka mati rada dala svojemu otroku … To so ženske, ki so garale na smetišču, ali pa s kladivom v rokah v kamnolomu zdaj lomijo skale, da bi usodi, ki se je končno nehala znašati nad njimi, iztrgale vir za preživljanje …

Ženske, ki skrbijo, da so njihove bele in modre hiške čiste in vabljive … Nasmejane ženske, kljub vsem nesrečam, ki so jih doživele … In nenazadnje ženske, ki Petra obdajajo z neomajno voljo do življenja in mu pomagajo s premišljenimi nasveti … Dekleta, ki jim je s požrtvovalnostjo uspelo dokončati univerzo … Ženske, ki jim uspeva vse, saj jih krepi močna sla po preživetju, ki prežema vsako mater … »Brez svojih sodelavk bi bil zgolj nemočno in nepomembno zrno peska,« Peter priznava vsem, ki jih osuplja preobrazba Akamasoe. Prav res, Akamasoa je čudež … Čudež zoper revščino. Zakaj torej revščina še naprej pustoši? Zakaj tri petine človeštva živi pod pragom revščine? Nujno je bilo na novo iznajti svet, ga na novo začarati. Peter je razumel, da

je to mogoče storiti le s pogledom, usmerjenim na obzorje solidarnosti in ljubezni, da je to mogoče le, če v najrevnejših vzbudi željo, da bi verjeli vase. In prav to že več kot petindvajset let živijo v vaseh Akamasoe na obrobju Antananariva na visokih planotah Madagaskarja. Peter je nekoč razmišljal: »Če me ob pogledu na revščino ne obideta sram in gnev, potem to pomeni, da je moja vest mrtva. Postajam pajdaš krivičnosti, neenakosti in nedopustnega umiranja. Moje srce oveni in se posuši. Moja molitev postane jalova. Ne, ne prenesem pogleda na trpljenje otrok. Pogosto je otrokova nesreča razlog za nesrečo odraslih. Ponovno hočem stkati ljubezen otroka, ki bo nekega dne postala ljubezen odraslega. Zakaj ne bi imeli revni in njihovi zagovorniki danes več besede?

ANDRALANITRA Prvi Å¡olski dan

A K A M A S O A otroške sanje

kdor reši enega otroka, rešuje jutrišnji svet …

25 evrov zadostuje za mesečno prehrano enega otroka. 50 evrov zadostuje za nasad 300 dreves. 75 evrov zadostuje za mesečno plačo ene babice.

peter opeka in njegovo človekoljubno društvo akamasoa sta na

180 evrov zagotavlja celoletno šolanje enemu otroku. 5000 evrov zadostuje za izgradnjo hiše s površino 60 m2.

pierre lunel in rijasolo nam v jubilejni monografiji predstavljaita

konkretne zgodbe in obraze ljudi za temi osupljivimi statistikami. Življenje, ki se iskri v pogledih, priča o vrednotah, na katerih je mogoče zgraditi nov, pravičnejši svet!

doslej izšlo pri celjski mohorjevi družbi:

BOJEVNIK UPANJA Pedro Opeka v sodelovanju s Carole Escaravage in Grégoryjem Rungom (2006, 2012)

DNEVNIK SPOPADA Pedro Opeka v sodelovanju z Michelom Prévostom (2008, 2010, 2011) IZKLJUČENOST IN SOLIDARNOST Pedro Opeka (2010)

Res, Akamasoa je čudež … Čudež zoper revščino!

PUSTOLOVŠČINA PEDRA OPEKE Pierre Lunel (2013)

PEDRO OPEKA V SLUŽBI REVNIH NA MADAGASKARJU

Laurent de Gebhardt (2015)

18,50 € 9 789612 782931

SPODBUDNE BESEDE Pedro Opeka (2014, 2015)

A K A M A S O A otroške sanje

p i e r r e lu n e l r i j a s o lo

80 evrov zagotavlja celoletno preživetje ostarelemu človeku.

peter opeka cm se je rodil leta 1948 v Argentini,

prevedla andrej gajšek in tadeja petrovčič jerina