Andrej Arko, GAUDEAMUS by Celjska Mohorjeva družba

Gaudeamus andrej arko (Maribor, 1947)

A ljudje – sami tuji. Sem pa tja naletim na kak obraz, ki se mi zdi kakor iz polpozabljenih sanj, gotovo je kdo, ki sem ga bila poznala vsaj na videz, mene pa nihče ne pozna. Sami mlajši, sami priseljenci. Kje je Celje moje mladosti!?

19,50 €

9 789612 783211

je leta 1970 diplomiral iz rusistike in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bil je novinar Dela ter urednik na RTV Slovenija in Celjski Mohorjevi družbi. Urejal je tudi revijo Zvon. Objavil je štiri knjige kratkih zgodb, dva romana in devet radijskih iger ter napisal filmski scenarij. Nekaj njegove proze je izšlo v samostojnih knjigah v tujini. Med pesniki, katerih prevode je objavil v samostojnih knjigah s spremnimi besedami in opombami, so W. Wordsworth, J. Keats, A. Tennyson, E. A. Poe, P. P. Njegoš, F. Nikšić, v skupnih izdajah pa so izšli še prevodi poezije A. Šantića, L. Paljetka, M. J. Lermontova in drugih. Poslovenil je tudi prozo K. Gibrana in dramsko delo M. Držića.

fotografija na naslovnici: slovenski šolski muzej in shutterstock

si vedno želim, da bi se s kom srečala. A kaj, ko razen vas skoraj nobenega več ne poznam. Hodim po ulicah, stopam po stopinjah svojih prednikov in svoje mladosti. Na vsakem koraku me zasuje kak spomin. Vse je drugače, le Stari grad in Miklavški hrib še kraljujeta nad mestom in Savinja se vztrajno vali skozenj v svoji mogočni lenobi.

andrej arko

Kadar pridem v Celje,

Gaudeamus

andrej arko

Ta rašomonsko zastavljeni roman prikazuje življenje in duha časa pri nas v desetletjih po drugi svetovni vojni, kakor so jih preživljali in doživljali nekdanji sošolci istega gimnazijskega razreda. Ti sošolci so se namreč dogovorili, da bodo ob petdesetletnici mature svoje vtise objavili v knjigi, s katero naj bi drug drugemu obudili spomin na gimnazijska leta, hkrati pa na ta način drug drugega seznanili s svojimi poznejšimi življenjskimi potmi. Tako v njej vsak po spominu in s svojega vidika pripoveduje o istih ljudeh in dogodkih, ki pa so oboji povsem izmišljeni, kakor so izmišljeni tudi sošolci sami. Vendar to ne pomeni, da se podobne stvari, kot so zapisane v njihovih življenjskih zgodbah, niso tudi v resnici dogajale, kakor je seveda resnično mesto, v katerem so odraščali.

Andrej Arko GAUDEAMUS

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-94 ARKO, Andrej Gaudeamus / Andrej Arko. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017 ISBN 978-961-278-321-1 289051392

Gaudeamus andrej arko

Gaudeamus (igitur, iuvenes dum sumus …) – Veselimo (torej se, mlada nam je duša …) Začetek skoraj tisočletne pesmi, ki jo prepevajo evropski maturanti in ima v izvirniku naslov De brevitate vitae – O kratkosti življenja. Poslovenil jo je Anton Sovre.

Kje so gimnazijska leta kje nekdanje naše Celje? Kje so fantje, kje dekleta, kje so sanje, kje so želje? Koliko je časa vmes zbralo se od mladoletja? Sliši se, kot da ni res: pol stoletja, pol stoletja … Anica

Predgovor Drage sošolke in sošolci, knjiga, ki jo imate v roki, je izšla ob zlatem jubileju naše mature po zaslugi večine, ki smo se tako dogovorili na srečanju ob petinštirideseti obletnici slovesa od gimnazije. Obžalujem, da na kakšno izmed vabil, ki sem jih z namenom, da vas spomnim, razposlal pred slabim letom, da bi napisali kak prispevek za knjigo, nisem prejel odgovora. Torej vseh štiriindvajsetih, kolikor nas je ostalo v razredu ob slovesu od gimnazije pred pol stoletja, v tej knjigi žal ne bomo našli. V njej bomo seveda pogrešali tudi Bosiljko, ki nas je zapustila prva, ko je odplavala v tako strašno smrt. Pozneje sta nas zapustili še Jelka in Erna, prva v prometni nesreči, drugo je, kot vemo, vzela huda bolezen. O Marti, ki je nazadnje živela na Portugalskem, nihče nič ne ve. Za Smiljano pa se je že kmalu po maturi izgubila sled, vsaj jaz je nisem več videl. Zato ji tudi nisem imel kam poslati vabila. Zanimivo je, da nekaterih od teh v prispevkih skoraj nihče od nas ne omenja. Ali so bile tako neopazne ali pa se 7

nam je z njihovo polstoletno odsotnostjo hkrati zameglil spomin nanje. Morda pa se je – nezavedno – v nas nabrala usedlina zadržanosti, če ne celo prikrajšanosti, ker jim po maturi ni bilo več mar za nas. Mi pa smo jih očitno tudi izgubili iz zavedanja. Upam, da ne sodim preostro. Veliko dela sem imel z iskanjem naslovov tistih naših sošolcev, ki jih na zadnjem srečanju v spomin na gimnazijska leta ali še na kakšnem prej ni bilo, pa so med tem menjali svoja bivališča, ker so se upokojili in preselili. Opravičujem se, če je morda kdo prejel vabilo na svoj stari naslov in so mu ga morali preposlati. Poleg tega vas sprva nekaj ni hotelo ali utegnilo sodelovati, kakor ste mi sporočili, čeprav ste imeli na voljo obilo časa. Šele po telefonskem in elektronskem priganjanju se mi je posrečilo, da ste se vendarle odzvali. Opravičujem se vsem, nad katerimi sem moral vihteti uredniški korobač, da sem lahko – od nekaterih prav zadnji čas – iztisnil želeni in domenjeni prispevek v obsegu največ dvajset tisoč računalniških znakov. No, večina se je odločila za krajše sestavke. Kakorkoli, knjiga, ki naj pološči zlati jubilej naše mature in počasti našo slovesnost, je potemtakem rahel torzo, a saj v življenju ni nič popolnega. V vabilu k sodelovanju sem predlagal, da bi v prispevkih dali prosto pot svojim razmišljanjem in sklepanjem, porojenim iz življenjskih izkušenj. Večinoma ste se na to tudi odzvali in med popisovanje svojih življenj vpletli svoja razmišljanja, mnenja, ocene, nekateri pa ste se osredotočili še na kak dogodek iz gimnazijskih časov. Tako smo nehote izrisali podobo našega časa in prostora. Ker ste mi zaupali morebitne lektorske posege, sem to na najpotrebnejših mestih tudi storil, medtem ko se vsebine pripovedi nikakor nisem dotikal, četudi so recimo trije ali štirje morda popisali isti dogodek ali izrazili enako strinjanje oziroma nestrinjanje s kakim dogajanjem ali 8

pojavom. Priznam, me je tudi malo zaneslo, da bi komu malo opilil slog, če se mi je zdelo, da se je nekoliko okorno izrazil; upam, da v tem nisem šel tako daleč, da bi morali brati slogovno poenotena »moja« besedila. Razume se, da se je vsak izmed nas, hote ali nehote, skušal prikazati v dobri luči. Sicer ni nihče med nami baraba, da bi moral to skrivati. Ni bil ne prej in ni zdaj. Prav tako pa se človek v svojem najbolj osebnem bistvu, v svojih tihih namerah, morda skrivnih dejanjih, ne bo razgaljal pred vsemi, čeprav sošolci in prijatelji, še zlasti ne, če bi to potem izšlo v vsem dostopni knjigi. Toda mislim, da so tudi posamezni, morda nekoliko splošnejši, ne bi pa rekel površinski, zapisi zadosti pristni in verodostojni ter zato tudi zanimivo branje. Tako ali tako v eni sami knjigi ne bi moglo biti dovolj prostora za nabor vseh podrobnosti in začinjenosti iz življenja nas devetnajstih, ki sodelujemo v tej knjigi. Prispevki so razporejeni po abecednem redu naših imen. Zdaj, ko je knjiga med nami, bi se rad v imenu celega razreda, katerega predsednik sem bil pred toliko desetletji, prisrčno zahvalil vsem, ki ste sodelovali, še posebej tistim, ki ste v svojih sestavkih tako občuteno odprli svoja srca, ganili s svojimi pretresljivimi izpovedmi in nanizali tehtne misli, kakršne so se oplemenitile na vaših življenjskih poteh in kakršne hote ali nehote po svoje izrisujejo tudi podobo naše mlade države. Dovoljujem si izraziti prepričanje, da bo knjiga, ki je sicer izšla le v petdesetih izvodih, zganila v premislek tudi marsikaterega našega sorodnika in prijatelja, kateremu jo bomo posodili ali nemara podarili. Če pa bo večje zanimanje, jo bomo lahko še ponatisnili. Želim vam prijetno branje, V Celju, 23. aprila 2015

Mitja 9

Helga Dragi Mitja, tvojemu prijaznemu vabilu se nisem prav rada odzvala. Bojim se, da boš na moje odkritosrčno pisanje gledal zviška ali celo z nejevoljo, saj si nisva bila nikoli prav blizu že zato, ker sva izhajala iz različnih, da ne rečem nasprotnih socialnih okolij. Kakorkoli, za prispevek sem se naposled vseeno odločila, ker je bil tak naš dogovor spred petih let. Samo zato. Ko pa sem bila s pisanjem gotova, sem opazila, da sem presegla predvideni obseg. Torej lahko moj prispevek mirno krajšaš, sama nisem vedela, kako bi ga. Pa računala sem tudi na to, da bo kdo napisal krajše. Na omenjeno dejstvo, da sva si bila po nazorih vedno vsaksebi, kakor sem si bila še s kom drugim ali s kako drugo, bodisi v šoli, službi, soseščini ali kjerkoli drugod, danes gledam kot na nekaj naravnega. Mlad človek v srednji šoli sicer še ne more imeti povsem oblikovanega prepričanja, a takrat so zadosti že nagnjenja in zanimanja. Predvsem pa družinska vzgoja, saj so bile v naših mladih časih družine še svete, da tako rečem. In naša 70

družina je bila seveda povsem nekaj drugega kot vaša. Kot sin sodnika na okrajnem sodišču in učiteljice si bil veliko bolj dovzeten za tako imenovano novo stvarnost, za socialistični napredek, za bratstvo in enotnost – mi pa smo hodili k maši … O, jaz prostodušnica, ki sem verjela, da ta različnost ne more biti nikakršna ovira, če se imata dva zares rada. Kolikokrat sem med poukom pogledovala k oknu, kjer si sedel, in oboževala tvoj lepi grški profil! Tvegam, da se bo kdo izmed sošolcev ali kakšna od sošolk, nemara pa še kak drug bralec, namuznil ob teh vrsticah, a sem jih napisala, da malo požlahtnim spomin na tiste ljube čase. Ljube? Danes se nam zdijo ljubi, takrat, če prav pomislim, pa je bilo precej drugače … Kakorkoli, po maturi smo se pretežno raztepli na vse konce in kraje, si pridobili nove znance in prijatelje ter izkušnje, kar vse nam je najstniške sanjarije odmaknilo v upravičeno polpozabo. Novi ljudje, novi kraji, nove razmere. Z vsem se je bilo treba seznaniti, se sprijazniti. Sproti ni bilo časa ne moči misliti na minulost. Ker smo se dogovorili, da bomo popisali svoja življenja, si ne morem kaj, da ne bi začela na začetku, torej pri mladosti, kajti otroških let se spominjam bolj slabo. Tako se tudi ne morem spomniti svojega očeta, ki so ga po vojni, ko sem bila stara le nekaj mesecev, zaprli, leto pozneje pa smo dobili obvestilo, da ni več med živimi. Še danes ne vemo, kje je pokopan. Bil je lastnik veletrgovine z usnjarstvom, politično se ni udejstvoval, ne pred vojno ne med njo. Ni pa šel v partizane, ob koncu vojne je bil star že enainštirideset let. A bil je kriv, ker je bil premožen. Kot mi je pozneje povedala mama, so se tedaj za nas začeli hudi časi, saj se nam je godila krivica. Odtlej je bila mama prisiljena sama preživljati moja starejša brata in mene. 71

Ko sem bila stara tri leta, so nas razlastili. V našo hišo na Ložnici so naselili petčlansko slovensko družino in hercegovski zakonski par brez otrok, ki je imel nalogo, kakor smo kmalu zvedeli, po dimniku prisluškovati, kaj smo se pogovarjali v kuhinji. Čeprav smo se zanašali na to, da našega jezika, zlasti pa celjskega narečja, ne razumeta prav dobro, se spominjam, da smo se občasno pogovarjali šepetaje. Kljub temu je bila mama klicana na zagovor, češ da ne deluje vzgojno, ker da ošteva svoje otroke, če ne gredo v cerkev. Mama je nekajkrat naslovila pritožbo na ljudsko oblast, da bi nam hišo vrnili, a brez uspeha. Okrajna komisija za odprodajo družbenega premoženja nam je pozneje ponudila možnost, da bi svojo hišo odkupili, ker je ugotovila, da smo lojalni državljani in da mama nima tako imenovanih grehov iz preteklosti. Seveda so pa lahko dobro vedeli, da jih tudi oče ni imel in da so ga spravili s sveta po nedolžnem. Žal takrat ni bil edini. Mama je hišo celo nameravala odkupiti, toda v prekratko odmerjenem času nikakor ni zmogla zbrati dovolj denarja. Potem ko sta se Hercegovca vrnila domov, so v »njuno« stanovanje naselili novo družino, in sicer – Iztokovo. Takrat si pač nisem mislila, da bova z Iztokom nekoč skupaj maturirala! Tako smo kot najemniki, mama celo do prerane smrti, še naprej živeli v hiši, ki so nam jo bili zaplenili. Iztoka, ki sicer ni prav dolgo stanoval v naši hiši, pa se spominjam tudi kot drobnega fantička, ki ga je moj mlajši brat kdaj zbadal, kar je bratu sicer moja mama strogo prepovedala. Bila je preplašena, vendar nam Iztokovi niso delali preglavic. V gimnaziji pa sem na tega sošolca postala posebej pozorna, ko je nekoč zavrnil izpolnjevanje nekih fizikalnih nalog, češ da se ne bo z njimi ukvarjal, ker da so prelahke. Vem, da je takrat ves razred osupnil. Profesor fizike pa ga je poslal ven, čeprav je bil Iztok s svojim znanjem njegov priljubljeni dijak. 72

Kako smo doma živeli? Še danes ne vem, na kak način je mama, zaposlena v naši razlaščeni trgovini, čarala, da nismo bili prevečkrat lačni. Spominjam se, da je mlajši brat hodil vsak večer proti Ostrožnemu in od kmeta, kateremu je oče v letu pred vojno posodil nekaj denarja, prinašal sveže mleko, kdaj tudi skuto in kakšno jajce. Tisto mleko je bila kak zimski dan naša edina hrana. Spominjam se, da sta se brata kdaj sporekla za smetano. Eden maminih sorodnikov je bil zaposlen v klavnici, da je tehtal kosti, ki so jih potem odpremljali v tovarno kleja. Včasih nam je kar v aktovki skrito prinesel nekaj kosti – če se je le dalo takih, katerih se je zaradi namerno površnega obrezovanja držalo še nekaj mesa, ali pa vsaj mozgovih. Ob sobotah je mama, kadar se je dalo dobiti kaj kvasa, spekla tri hlebce kruha. Veselje pa je zavladalo pri nas, kadar nam je poštar prinesel paket, ki sta nam ga poslala stric in teta iz Avstrije. Pakete smo prejemali seveda odprte, prevezane le s tanko vrvico. Najbolj sem bila vesela čokolade, medtem ko sta brata planila na slanino in salame. Mast, moka in sladkor, kar je bilo takrat težko dobiti, so mami za nekaj časa tudi pregnali marsikatero kuharsko skrb. A marsičesa, kar nam je bilo poslano v paketih, tudi nismo prejeli … »Mama, preselimo se k teti v Avstrijo!« sta jo prva leta po zaplembi naše hiše spodbujala moja brata, rojena še pred drugo svetovno vojno. »Tu sem se rodila, tu bom ostala,« je po navadi odgovarjala. »Saj Avstrija je blizu, lahko boš doma, kadar boš hotela.« Kako bi lahko bila doma, kadar bi hotela, ko pa je bila meja nepredušno zaprta. Odkar je njena svakinja, ki ni imela otrok in je živela v Gradcu, ovdovela, pa z nami ni imela drugih stikov, razen lesketavih voščilnic, ki nam jih je pošiljala za veliko noč in božič in so bile za nas kot poslane iz nebes, saj pri nas seveda nisi dobil nič takega. 73

To je počela vztrajno kljub temu, da ji mi nismo pošiljali nobene pošte, niti prej ne, ko je še živel stric, tako da se sploh nismo zahvaljevali za pakete. Mama se je namreč bala, da bi zaradi tega pri naših oblasteh imeli dodatne sitnosti. Seveda pa teti, avstrijski Štajerki, ni bilo dosti mar za sosednjo državo, ki je koračila v prihodnost s popolnoma drugačno družbeno ureditvijo od njene. Kar naenkrat, bilo je na dan pred velikim šmarnom leta 1955, mislim, ravno sem se z bratoma odpravljala kopat na Savinjo, vidim po naši ulici prihajati starejšo gospo, že na daleč se je po opravi razlikovala od drugih. Za sabo je na kolesih vozila svetel kovček. Česa takega, da bi se kovček peljal, še nismo videli. Ozirala se je po hišnih številkah, kakor da bo zdaj zdaj stopila skozi vrtna vrata ene od njih. Zanimalo nas je, kam je namenjena, zato smo samogibno obstali. »Si ti Helga?« se je obrnila k meni, potem ko je na naši hiši zagledala iskano številko. »Toliko let, več kot petnajst, že nisem bila tu in veliko je zdaj drugačnega, da bi skoraj ne našla.« Teta nas je s svojim nepričakovanim obiskom tako presenetila, da nekaj časa, mogoče je trajalo kake četrt ure, sploh nismo vedeli, kaj govoriti, in smo se zatikali z besedami. Tudi njena slovenščina, nabrana v zadnjih letih prve svetovne vojne, ko je delovala kot zaščitna sestra v nekem lazaretu na Krasu, kjer je spoznala avstro-ogrskega častnika, starejšega brata mojega očeta, se mi je takoj zazdela malo čudna, smešna. Nekaj časa smo kar togo stali v kuhinji ob mizi. Še isti dan je potem padla beseda o tem, da bi se na jesen teti v Gradcu pridružil moj starejši brat in se tam vpisal na univerzo. Teta je tam živela sama v prostornem stanovanju na Gosposki ulici, v samem središču mesta. Brat se je v hipu navdušil in toliko, da ni zavriskal. Takoj 74

se je oglasil še mlajši, ki je končal nižjo gimnazijo, da bi tudi on šel zraven. Teta bi ga kar vzela, brez pomisleka je rekla, da bi bilo tako za oba bolje. Mami pa se je skisal obraz, ne bi se mogla kar tako posloviti od sinov; poleg tega je videla eno samo črno prihodnost: ne toliko za njiju, bolj za naju dve, nad kateri bi se zgrnila vsa teža takratnih strahovalnih razmer pri nas. No, pa njena bojazen je bila odveč. Še isto poletje je mama v Gradec sporočila, da starejšemu sinu ne izdajo potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine, mlajšemu pa seveda zato ne, ker je mladoleten. Starejši se je nato pridušal, da bo pobegnil, a smo ga prepričevali, da bi se v tem primeru naša oblast še huje znesla nad nami. Do kraja smo se pomirili šele jeseni, ko se je vpisal na zagrebško medicino. Mlajši, ki je opravil malo maturo, je šel v srednjo tehnično šolo, jaz pa sem se poslovila od osnovne in se pridružila vam, ki smo nato po večini ostali skupaj vse do gimnazijske mature. Večkrat si moje srce tiste čase brezplodno želi nazaj. Mami je naše šolanje povzročalo nemalo gmotnih skrbi in ji šlo na živce. Starejši brat, ki je v Zagrebu sprva na črno živel pri svojem sošolcu z univerze, je sicer hodil vsak večer pomivat posodo v hotel Esplanade ter si od tam prinašal tudi nekaj hrane, da se je prebil skozi študij, a ostala sva še midva z mlajšim. Dokler ni ta končal šole in se zaposlil kot elektrotehnik v tekstilni tovarni, sem imela, kot se dobro spominjam, samo dve enodelni obleki, obe prenarejeni iz maminih predvojnih, eno zimsko in eno letno. Drugače pa sem si iz predvojnih oblačil šivala krila in kdaj kako bluzo, v šoli pa sem bila skoraj vsak dan v eni in isti jopici. Graška teta nam v paketih ni pošiljala oblačil, ker se ji je zdelo, da nam z jestvinami lahko bolj pomaga. Ko so se pojavile kavbojke, sem si jih silno zaželela. A pri nas se seveda niso dobile. V svoji nečimrnosti sem bila 75

prepričana, da je moja dolgonoga postava kot nalašč zanje. Nisem si mogla kaj in sem vendar pisala teti v Gradec. Že čez nekaj dni mi je poslala imenitne modre hlače iz nemečkljivega blaga, ki pa – niso bile kavbojke. Teta ni dobro razumela moje prošnje. Gotovo si ni mislila, da sem hotela nekakšne hlače za štalo. Tiste, ki jih je poslala, pa je potem mama prodala neki svoji znanki, kajti mlade punce smo takrat, kakor se vsi spominjamo, hodile skoraj izključno v krilih, samo kavbojke so bile izjema, če jih je le katera premogla. Pa če se je katera hodila smučat, je imela španarice, napete hlače z opetno zanko in prešitim zalikanim robom. Gimnazija mi ni delala težav. Mama me je spodbujala, naj si priskrbim kake sošolke, ki jim ne gre tako dobro, da bi jih inštruirala. A to mi ni bilo pisano na kožo, nikakor jim ne bi mogla računati. Sem pa kdaj posojala zvezke in ob tem kaj razložila, če je bilo treba. Pa še za tako razlago sem bila nespretna. Morda se bo kdo spomnil, kako me je nekoč profesorica matematike, ki me je izbrala za pomoč drugim pri utrjevanju snovi, poslala v klop, ker pred tablo nisem izpeljala rešitve nekega številskega izraza po postopku, kakor smo se učili, ampak sem na svoj način kratko malo pripisala točen rezultat. Tako je lahko le malokdo v razredu razumel, kako sem prišla do njega. Nisem pedagoški tip. Tudi pri telesni vzgoji sem se rada izkazala, sploh smo bili nekaj časa najboljši športni razred na šoli. Prednjačila sem pri skokih v višino in daljavo, zelo pa me je tudi neke jeseni razveselilo prvo mesto na gimnazijskem krosu, ko sem skupaj z Bosiljko zastopala naš razred. Tudi ona se ni slabo odrezala, kolikor se spominjam, gotovo bi tudi ona lahko o tem kaj napisala za to knjigo. Prav tako je bila dobra športnica naša Zdenka, nekoč smo vse tri uspešno zastopale gimnazijo v mnogoboju med srednjimi šolami. Zdenka je bila izmed vseh najboljša v tekih. 76

Gaudeamus andrej arko (Maribor, 1947)

19,50 €

9 789612 783211

fotografija na naslovnici: slovenski šolski muzej in shutterstock

andrej arko

Kadar pridem v Celje,

Gaudeamus

andrej arko