Luigi Ballerini, GOSPODIČNA EVFORBIJA by Celjska Mohorjeva družba

Dvanajstletna Marta na enem svojih sprehodov odkrije prikupno slaščičarno in spozna tudi njeno nekoliko posebno lastnico: Gospodično Evforbijo, učiteljico slaščičarstva. Življenje se ji s tem prijetno zasuka. Evforbija zna namreč za ljudi poskrbeti s svojimi slaščicami. Kaj menite, če bi tudi za vas pripravila pladenjček svoje znamenite specialitete: ne-izgubimo-poguma-in-skušajmo-najti-rešitev?

Luigi Ballerini

Luigi Ballerini je za mladinski roman Gospodična Evforbija leta 2014 prejel italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo za bralce od 9 do 12 let.

Gospodicna Evforbija

Luigi Ballerini

9 789612 783495

€ 17,00

Gospodicna Evforbija SLAŠČIČARNA

Luigi Ballerini GospodiÄ?na Evforbija

Luigi Ballerini GOSPODIČNA EVFORBIJA Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: La Signorina Euforbia © 2014 Edizioni San Paolo S.r.l. Piazza Soncino 5 – 20092 Cinisello Balsamo (Milano) – ITALIA www.edizionisanpaolo.it

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-93-311.2 BALLERINI, Luigi Gospodična Evforbija / Luigi Ballerini ; [prevod Mateja Gomboc ; ilustracije Sara Benecino]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017 Prevod dela: La signorina Euforbia ISBN 978-961-278-349-5 291014400

Luigi Ballerini

Gospodicna Evforbija učiteljica slaščičarstva

Ilustrirala Sara Benecino Prevedla Mateja Gomboc

Ko Gospodična Evforbija drugič (in tudi tretjič) vstopi v življenje naše Marte

aslednjega dne je Marta odprla oči, ko je bilo sonce že visoko na nebu. Počitnice so nekaj čudovitega! Uživala je, da si lahko lagodno privošči pozno vstajanje, brez tistega odvratnega zvonjenja budilke na nočni omarici. In medtem ko je prazno zrla v strop, je znova potrdila, da je bilo pozimi res prava pravcata muka vstajati, ko je zunaj še tema in se človeku zdi, da mora vstati sredi noči. Oči so bile še krmežljave in preveč svetlobe, ki je pronicala skozi zavese, jo je ščemelo. Vseeno je na kuhinjski omarici opazila listek, ki ji ga je očka napisal s svojo običajno urejeno pisavo: Živijo!

Sem v šoli. Vrnem se okoli dveh. V hladilniku imaš lazanjo, ki jo je pripravila babica. Če

hočeš, me lahko počakaš, da bova skupaj pojedla kosilo: daj jo v pečico okoli enih na 200 0C. 23

»O, ne! Dvesto stopinj, lazanja!« je pomislila Marta. To prav gotovo ni hrana, ki bi si jo kdo želel jesti, ko se kuhaš od vročine. Toda z babico se ni dobro spuščati v debate glede kuharije: preveč je bila ponosna na svoje »bogate in izdatne obroke, ki poskrbijo za dobro počutje«, kot se ni naveličala poudarjati. Pri tem jo je podpiral celo očka. Seveda navdušen nad njenimi recepti, razumljivo, saj je vendar njen sin! Vendar je babica s temi svojimi neomajnimi načeli glede hrane postala resnično naporna. Največkrat je začela že pri zajtrku – takrat, ko je že zjutraj vdrla v njuno stanovanje, da bi jima »pomagala« – in izrekla tisti znameniti stavek: Marta, kaj naj pripravim za kosilo in za večerjo? Le kako naj misli na večerjo že zjutraj, ko človek zmore kvečjemu namakati kak šen piškot v mleko? V zadnjem letu ji je večkrat postalo slabo, ko jo je slišala razlagati o zajcu z olivami, polpetah v omaki ali ocvrtih sardelah – in to ob sedmih zjutraj! Včasih se ji zgodi, da babici celo jezika in ji kdaj uide kakšno ugovarjanje, potem pa se tega kesa. Toda kakor koli: kar je preveč, je preveč! Marta je lenobno sedla za mizo, kjer ji je očka pred odhodom v šolo že pripravil vse za pošten zajtrk, tako kot je treba: njeno najljubšo skodelico – 24

tisto s Hello Kitty in z začetnico njenega imena – polno kosmičev, in zraven seveda žličko. Samo še mleko iz hladilnika je bilo treba dodati. Toda Marti se ni dalo ponovno vstati, saj se je vendar komajda usedla! Tako je začela hrustati kosmiče drugega za drugim, brez pravega navdušenja. Čudno se ji je zdelo, da je imela pred sabo tako dolgo obdobje počitnic. Kako je v zadnjih mesecih hrepenela po tem, zdaj pa je to navdušenje kar nekam izpuhtelo. Šola pravzaprav niti ni bila takšen pekel, kot jo običajno opisujejo, in vedela je, da bo zelo pogrešala svoje najboljše prijateljice, pa tudi topel in globok glas novega učitelja angleščine, celo tiste posmehljive tone učiteljice naravoslovja, ki jih je imela navado spuščati, ko je s kazalcem potovala gor in dol po redovalnici in iskala žrtev, ki jo bo izprašala. Pravzaprav bi morala kar medleti od navdušenja nad poletnimi počitnicami, tako kot vsi drugi! Kaj naj torej pomeni tale čudna zaskrbljenost, ki se je loteva namesto tega? 25

V svoji zamišljenosti je komajda opazila, da je medtem pojedla vse hrustljave kroglice kosmičev. Nato je modro ugotovila, da bi bilo bolje, da bi se zbrala in česa lotila. Popolnoma nesmiselno je, da občepi zaprta v stanovanju kot kakšna stara ženica, ki se ne more več premikati. Poleg tega smo že skoraj sredi dneva in še malo, pa bodo nekateri že sedli h kosilu. Ko je nekaj minut pozneje stala pod prho in si v lase vtirala bogato belo peno, da je bila njena glava videti kot kakšen kakšna tortica, na primer španski vetrc, se je v trenutku odločila, kaj mora narediti, oziroma kam se mora vrniti. Kot blisk je skočila izpod tuša ter se v naglici oblekla v kratke hlače in majico. Sploh ni bilo zapleteno ponovno najti slaščičarne; zelo dobro si je zapomnila pot od prejšnjega popoldneva. Že takrat je bila namreč odločena, da se bo sem še vrnila. »O, ne … Saj to ne more biti res, saj to ne more biti res!« je vzkliknila Marta pred vrati prodajalne. Zavesica iz rožnatega blaga, obrobljena z zelenimi cvetlicami, je zastirala steklena vhodna vrata, tako da se ni moglo videti notranjščine. Z lepimi okrašenimi črkami je na rožnatem listku, ki je visel prav sredi zastrtih vrat, pisalo Zaprto. Marta se je naslonila na šipo in skušala pogledati noter, toda nič se ni dalo videti. »Gospodična Evforbija, gospodična Evforbija!« je začela klicati. Takega imena pač ni mogoče pozabiti. »Gospodična Evforbija, jaz sem, Marta! Včeraj popoldne sem bila tu z babico, se spomnite? Mi lahko pridete odpret, če ste notri? Lepo vas prosim …, nujno je!« 26

Zaprto

In je začela še trkati po steklu. Na noben način ni hotela odnehati: neka neznana slutnja jo je gnala, da je vztrajala. »Že prihajam … Samo trenutek, kakšna neučakanost! In kakšna vztrajnost!« Ko je deklica slišala glas, ki je prihajal iz notranjosti, se ji je na obrazu zarisal nasmešek, poln zadovoljstva. »A, to ste vi … Izvolite, vstopite, prosim. Opravičujem se vam, malo sem zadremala. Obožujem kratek počitek po kosilu, če sem sama doma. Sicer zadošča že, da se za hip zleknem na kavč, pa me zmanjka … Povejte mi: kakšne so vaše želje, ki so vas tako silno gnale, da ste mi skoraj razbili vrata?« Kakšno presenečenje! Marta ni mogla verjeti svojim ušesom, ampak tale gospodična jo je prav zares vikala! Kaj takega se ji v življenju še ni zgodilo! Navajena je bila, da jo ljudje tikajo, tako kot je tudi običajno pri njeni starosti. In 27

vendar se ji tole nenavadno dogajanje tukaj nikakor ni zdelo nadležno, prej zanimivo! Ampak če je dobro pomislila, je prav hitro ugotovila, da na vprašanje gospodične Evforbije pravzaprav nima nobenega pametnega odgovora. Nenadoma je spoznala, da ne ve več, zakaj se je znašla tu. »Torej, kaj lahko naredim za vas?« je Evforbija ponovila vprašanje in se postavila na sredo svoje prodajalnice. Njene noge so stale navpično in ravno izpod krila, da so z njim tvorile pravilen kot devetdesetih stopinj. Marta je to navdušena ugotovila in še enkrat premerila noge od roba krila do tal. V geometriji je bila vedno neprekosljiva! »Torej, tako je, veste, jaz še ne vem dobro, kaj bi počela v prihodnjih dneh, ko ni več pouka, in včeraj ste mi pravili o nekakšnih če-mi-pade-na-pamet-kaj-dobrega … ali pa sem narobe razumela?« »Ne, draga moja, čisto dobro ste me razumeli. Naj vam povem, da imate neverjetno srečo: ravno sem pripravljala pladenjček za stranko, popoldne ga pride iskat. Morajo se namreč še odločiti, kam bi v tem poletju šli na počitnice, in domislili so si, da bi danes večerjo zaključili z mojimi slaščicami in se tako laže prepustili navdihu. Seveda, brez dvoma lahko pripravim kakšnega več še za vas, samo malo počakajte. Pravzaprav, lepo vas prosim, če ponovno zagrnete zavesico na vratih, da naju ne bo nihče motil. Resnično moram biti umirjena in zbrana: saj si lahko predstavljate, da je treba biti zelo pazljiv. Arome morajo biti v popolnem ravnovesju, pri slaščicah po meri ne sme biti nič prepuščeno naključju!« 28

Marta je sledila Evforbijinemu vabilu in se znašla sama v prodajalni. Zadaj se je za vrati slišal hrup iz kuhinje, ki ga je tu in tam preglasilo petje. Marta ni mogla razločiti nobene besedice pesmi, toda melodija je bila zelo prijetna in ji je z veseljem prisluhnila. Niti na misel ji ni prišlo, da bi si ušesa zamašila s slušalkami iPoda. »Kaj, še vedno stojite! Lahko bi se udobno namestili. Pomagajte mi, prosim, da postaviva mizico bolj na sredino,« se je Evforbija vrnila in jo povabila k sodelovanju. Zelo spret no je pri tem nosila v rokah pladenjček, na katerem so stali štirje stekleni kozarci. »Tako, tukaj imate tisto, kar potrebujete za svoj primer: slastni če-mi-pade-na-pamet-kaj-dobrega!« Na Marto je naredil neverjeten vtis zven Evforbijinega glasu, pa tudi eleganca, s katero se je gospodična premikala; čeprav je bila nekoliko mršave postave, se je obnašala kot kraljica. Tudi njenemu čudaškemu vikanju se je že skoraj privadila. Pravzaprav niti ni bilo tako slabo, spomnilo jo je na čase, ko se je še kot majhna deklica s prijateljicami igrala gospe in so pripravljale čaj za punčke, na glavah pa so nosile klobuke, ki so jih izmaknile mamam. »To je slaščica na žlico, mousse petih začimb.« »Petih za…čimb?« je Marta boječe ponovila. Niti sanjalo se ji ni, kakšnega okusa bi lahko bila taka mešanica. Še tega ni vedela, kaj točno pomeni izraz »slaščica na žlico«, toda do tega bo že še prišla. »Seveda!« je Evforbija prikimala brez posebnega začudenja. Prav dobro je vedela, da otroci ne poznajo veliko različnih okusov, in prav zato ji je bilo všeč, če jim je omogočila 29

odkriti različne okuse, da so si razširili svoje obzorje in preizkusili kaj novega. Lahko bi rekli, da je to dojemala kot neke vrste poslanstvo. »Torej, kot smo rekli … mousse petih začimb: osnova je mehka stepena smetana, v kateri pa lahko počasi, drugo za drugo, razločimo začimbe v vsej polnosti harmonije. Ščepec ingverja, ki prebudi radovednost, zrnca eksotičnega kardamoma, da misli poletijo daleč stran, nageljnove žbice, ki ogrejejo srce, vaniljev strok, da se spomnimo otroških let, in še cimetova palčka.« »Cimetova palčka, za …?« je Marta ponovila zadnje besede gospodične, ki jih je skoraj snela z njenih ustnic. »O, šmentana reč, cimetova palčka, ker … ker obožujem cimet!«

INGVER

NAGELJN OV ŽBICE

ZRNCA

MO KARDA

Tem besedam je sledil zvonek smeh, nato pa je Evforbija potisnila žličko v stekleni kozarček in počasi, z zaprtimi očmi začela okušati mousse. »Mmmm! Zares, odličen je! Smetana je popolna, mehka, čisto taka, kot mora biti dobra ideja: nikjer ne sme imeti ostrih robov, lahko pa se v katerem koli trenutku spremeni, preoblikuje, in postane nekaj čisto drugega, kar pač bolje ustreza danemu položaju. Saj razumete, kajne, zakaj se je bilo pametno izogniti običajnemu pecivu iz testa in sem se raje odločila za slaščico na žlico?« Ne, Marta tega ni razumela. Zaprepadeno jo je gledala. Toda Evforbija tega ni opazila in je kar nadaljevala. »Testeni obod bi bil kot oklep, če pa ideje obrzdamo, kako naj bi sploh lahko postale dobre? Pustiti jim moramo, da se svobodno podijo naokrog!« Videti je bilo, kot da Evforbija te besede govori predvsem sebi. Ko je ponovno odprla oči, je Marta še vedno stala tam in jo gledala. »Torej, ga ne boste poskusili? Ni dovolj, da ga samo gledate, treba ga je pojesti! Zdelo se mi je, da ste vi na lovu za kakšno dobro idejo, ne jaz.« Marta je prijela v roke enega od kozarčkov in vanj potis nila žličko. Nehote je pri tem oponašala kretnje gospodične Evforbije: mousse je hotela okušati čisto počasi, nikakor ne tako, kot pogoltneš hamburger v fast foodu. O tem je bila prepričana! Zaprla je oči in skušala razločiti različne vonjave. Okus je bil nenavaden, vendar zelo prijeten. Marta je najprej prepo31

znala vonj vanilje: v njej je v trenutku vzbrstel spomin na vonj Bennyja, medvedka, ki jo je vsako jutro čakal na polici v vrtcu, ko je bila še majhna. Benny! Od takrat se ni nikoli več spomnila nanj: ni bil ne vem kako lepa plišasta igračka, imel je tudi odparan uhelj, ki ga je sestra Klelija slabo prišila nazaj s presvetlim sukancem; morda se prav zaradi tega drugi otroci niso zanimali zanj. Deklice so se največkrat ruvale za barbike, ki so vse enake sedele v vrsti na polici, njej pa niso bile niti najmanj všeč: seveda se je igrala z njimi, če so jo deklice povabile zraven, toda veliko raje je imela plišaste živalce, predvsem medvedka, ki je imel običajno hude trebušne krče in je zato morala poskrbeti zanj. Poleg vanilje ji je bil v moussu zelo všeč še nek drug zelo nenavaden vonj, oster in rezek hkrati, ki je legel nad pre ostale vonjave, tako kot ledeni dež na zimski dan. Lahko bi bil ingver ali pa tisti karda… ali kar koli že. Za njima, tam nekje zadaj, je nenadoma glasno zazvonil telefon. »O, presneto! Vedno te kdo zmoti, ko je najlepše. Čisto vsakič, ko začneš v čem uživati, morajo klicati. Videti je, kot bi človeku hoté nagajali.« Evforbija je nejevoljna vstala in se odpravila zadaj do telefona. Spotoma se je še naprej pritoževala, dokler ni izginila za vrati. Nobenega pomisleka ni imela, da je Marto ponovno pustila samo v prodajalni. 32

Marta je prijela v roke drug kozarček in si ga pazljivo ogledala. Nenavadno je bilo, kako je v tem prostoru resničnost bila videti drugačna, vsaj ona jo je tako občutila: ni znala razložiti, kako, toda celo način, kako je jedla, je bil tu drugačen. Opazila je, da tu vse počne z večjo skrbnostjo, brez tiste preklicane naglice, ki jo je silila, da je vedno v vsem hitela, tudi če ni bilo treba. Bilo je tako, kot bi se tukaj čas vrtel drugače. Tu se ji je uspelo uglasiti na drugačen ritem, čas je dobil nov pomen. Kot bi sekunde postale minute in minute ure. Telefonski pogovor je trajal in trajal, zato je Marta začela gledati okoli sebe. Na zidu je visel manjši, ročno napisan lepak, okrašen s številnimi vijugami. Čudno, da ga ni že prej opazila. Radovedno se je približala, ne da bi spustila iz rok drugi kozarček z moussom petih začimb, ki ga je maloprej vzela s pladenjčka.

Intenzivni tečaj slaščičarstva Gospodične Evforbije Trajanje: en teden Natančnejše informacije dobite v prodajalni.

Žličko je ponesla v usta. Smetana se ji je počasi razlila po jeziku, vonjave začimb so se ji razširile do nosu in kot po čudežu se ji je v glavi posvetilo. Zdaj je vedela, kako bi lahko preživela en teden počitnic! 33

Kazalo

Ko Gospodična Evforbija prvič vstopi v življenje naše Marte 5

Ko Gospodična Evforbija drugič (in tudi tretjič) vstopi v življenje naše Marte 23

Ponedeljek, ko se začne tečaj slaščičarstva 43

Torek, ko se pridruži še nekdo 63

Sreda, ko pride slaba novica 91

Četrtek, ko pridejo hudobneži 109

Še vedno četrtek, ko pa so slaščice zares delovale 127

Luigi Ballerini

Luigi Ballerini je za mladinski roman Gospodična Evforbija leta 2014 prejel italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo za bralce od 9 do 12 let.

Gospodicna Evforbija

Luigi Ballerini

9 789612 783495

€ 17,00

Gospodicna Evforbija SLAŠČIČARNA