France Cukjati, SLOVENSKE PODOBE ZLA by Celjska Mohorjeva družba

France Cukjati

Slovenske podobe zla

France Prešeren

9 789612 783730

35 €

Slovenske podobe zla France Cukjati

Šest mescov moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata – Kako strašna slepota je človeka!

France Cukjati SLOVENSKE PODOBE ZLA

© Celjska Mohorjeva družba, 2018. Vse pravice pridržane. Svetopisemsko besedilo je iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). © 1996, 2003, Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 111.84 329.15:323.28(497.4) 321.64(497.4) CUKJATI, France, 1943 Slovenske podobe zla / France Cukjati ; [spremna beseda Ivan Janez Štuhec, Jurij Pavel Emeršič in Janez Mlakar]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 ISBN 978-961-278-373-0 293682432

SLOVENSKE PODOBE ZLA France Cukjati

Likovna upodobitev na knjižni opremi Milogoj Dominko iz knjige France Prešeren Krst pri Savici (Bilje: Studio RO, Založba Humar, 1996).

Vsebina Knjigi na pot • 11

1 Po poti zla • 15

Trpljenje in zlo • 18 Stara zaveza • 20 Jobova knjiga • 21 Nova zaveza • 22 Trpljenje in zlo • 24 Empatija in zlo • 25 Brez empatije • 25 Pomanjkanje empatije še ni zlo • 28 Obsedenost in satanizem • 29 Biti odprt za spoznanja • 29 Verodostojni primeri obsedenosti • 31 Satan v Bibliji • 34 Satan v človeku • 36 Satanizem • 37 Spoznavanje zla • 40 Pot spoznavanja • 40 Meje spoznavanja človeka • 42 Pomen svetovnega nazora • 43 Razumeti zlo • 44 Slovenske podobe zla • 47 V času NOB • 47 Povojne podobe zla • 51 V času »svobode« • 59 Komunistične značilnosti zla • 65 Lahkotnost zločina • 66 Povampirjena oblast • 69 Genocidne razsežnosti • 73 Laž in sovraštvo • 76 Stalin, Hitler in drugi • 79

2 Izvor in bistvo zla • 83

Iz človekovih globin • 85 Svobodna odločitev • 85 Psihoanaliza o zlu • 87 Dobro in zlo • 89 Okoliščine in spodbude zla • 92 Svetovnonazorski pogoji • 93 Zakon močnejšega • 95 Biti kakor bog • 98 Teror in samo teror • 100 Uzakonitev sovraštva in zla • 102 Boljševiški vzori • 102 V Sloveniji med vojno • 104 V Sloveniji po vojni • 108 Kadrovanje izvajalcev zla • 112 Kadrovanje v partijo in Ozno • 112 Uporaba psihopatov • 114 Prevzgoja »normalnih« • 116 Primer Kurdakova • 119 Razumeti zlo • 121 V Svetem pismu • 121 V Stari zavezi • 121 V Novi zavezi • 123 V 20. stoletju • 126 Razmišljanje žrtev • 126 Drugi poskusi razlage • 127 Razmislek o zlu • 130

3 Posledice za človeka • 135 Posledice za žrtev • 138 Trajno psihično breme • 138 Žrtev postane zločinec • 140 Močnejši od zla • 142 Posledice za povzročitelja • 147 Podobe izvajalcev zla • 148 Izročitev zlu • 154

Shizofreno sprenevedanje • 156 Razumeti povzročitelje zla • 160 Posledice za državljane • 163 Brez svobode • 163 Zmaga kolektivizma • 164 Ovaduštvo in ideološko nasilje • 165 Brez lastnine • 169 Lahkotnost zločina • 173 Totalitarna oblast • 177 Razumeti svobodo • 181 Brez svobode ni blaginje • 183 Svoboda in skupnost • 184 Brez korenin • 188 Korenine civilizacije • 188 Družba brez korenin • 191 Živeti v laži • 196 Kaj je resnica? • 197 Slovenske podobe laži • 200 Na laži grajen sistem • 205 Razmislek o Življenju v laži • 208 Živeti v strahu • 213 Vzpostavitev strahu • 214 Strah prezreti željo oblastnika • 216 Pohabljena osebnost • 218 Kaj je osebnost? • 218 Odvzem svobode in odgovornosti • 224 Pohabljenje morale in vesti • 227 Privolitev v pohabo • 230 Stvarjenje nove družbe • 233 Razmislek o pohabljeni osebnosti • 237

4 Posledice za državo • 241 Ugrabljena država • 243 Ugrabljeno gospodarstvo • 245 Ugrabljeno bančništvo • 248 Ugrabljena tranzicija • 249

Ugrabljeno šolstvo • 254 Ugrabljeni mediji • 255 Pohabljena misel • 261 Zaničevana resnica • 261 Zaničevano domoljubje • 263 Trdoživost komunistične misli • 265 Na poti propada • 271 Pohabljeno pravosodje • 277 Vladavina prava • 277 Socialistična zabloda • 281 Komunistično sodstvo • 285 Tranzicijsko sodstvo • 291 Brez lustracije • 293 Primer Patria • 298 Odvisno in krivično sodstvo • 304 Razmislek o pohabljenem sodstvu • 310 Pohabljena družba • 317 Pohabljeni v samostojno državo • 319 Socialistična pohabljenost • 323 Beg pred svobodo • 327 Brez vesti in vrednot • 330 »Nova« družba • 335 »Kulturni marksizem« • 338 Razmislek o pohabljeni družbi • 341

5 Pot ozdravljenja • 343

Pot ozdravljenja žrtve • 348 Pot ozdravljenja povzročitelja • 352 Spoznanje in priznanje • 352 Kesanje • 357 Odpuščanje • 359 Ozdravljenje • 361 Pot ozdravljenja družbe • 364 Spoštovati človekovo dostojanstvo • 367 Spoštovati korenine • 370 Spoštovati resnico • 376

6 Pogum za svobodo • 383 Človekova vest • 385 Izvor vesti • 385 Razlage vesti • 390 Bistvo vesti • 394 Spoštovanje vesti • 396 Smisel življenja • 400 Biti človek • 405

7 Spopad dveh svetov • 413

Človek sredi zla • 416 Religiozna razsežnost spopada • 422 Spopad dveh svetov • 427 Epilog • 431 Literatura in viri • 434

Spremna beseda • 441

Dr. Ivan Janez Štuhec Med svobodo in biti kakor Bog • 443 Mag. Jurij Pavel Emeršič Brez preteklosti ni prihodnosti • 445 Dr. Janez Mlakar Vse zlo tiči v sovraštvu • 447 Imensko kazalo oseb • 451

KNJIGI NA POT

d nekdaj se je človek spraševal, kaj je zlo. Trpljenje v obliki bolečine, lakote, bolezni, znoja in naporov je tako neposredno povezano z vsakdanjim življenjem, da ne more biti že sámo po sebi zlo. Le tisto trpljenje, ki ga povzroča človek, se nam zdi blizu zla. Pa ne tisto, ki ga človek povzroča nehote, ampak tisto, za katerim stoji svobodna človekova volja. Zlo je tisto bistvo človekove osebnosti, iz katerega izhaja volja povzročati zlo in zaradi katerega upravičeno začutimo, da gre za »hudobnega človeka«. Stojimo pred vprašanjem, od kod izvor človeške hudobije. Od kod zlo nerazumljivih razsežnosti, ki celo povzročitelju ne prinaša nobene koristi? Od kod mučitelju nerazumno sovraštvo do take nedolžne žrtve, ki celo svojega rablja ni sposobna sovražiti? Od kod ta bestialna podoba človeka, ki je ne najdemo v vsem živalskem svetu? Ali res obstoja neko duhovno bitje, poosebljeno Zlo, ki lahko človeka »obsede«, če se mu prepusti, podobno kot poosebljeno »Dobro« lahko »obsede« človeka in v celoti prekvasi njegovo osebnost? Prepoceni bi bilo vso količino grozljivega mučenja in pobijanja vojnih ujetnikov, pa tudi otrok, invalidov, nosečih mater in celih družin, ki smo ga tudi v Sloveniji doživeli v prejšnjem stoletju, pripisovati sadizmu kot psihiatrični bolezni, ki naj bi morilce razbremenila odgovornosti. Gre za zlo, ki so ga premišljeno povzročali večinoma mirni in povsem zdravi ljudje. Morda so po tem nekateri zblazneli, a to je že druga zgodba. Pred nami je zlo kot skrivnost, ki zahteva »spoštljiv« pristop. Kako naj spoznavamo in analiziramo zlo? Kako naj »znanstveno« o njem govorimo, ko ga ne moremo ne meriti in ne tehtati? Kako, če pa sodi na tisto duhovno področje, ki se nam razodeva le po svojem vplivu na oprijemljiv in »viden« materialni svet? Če namreč želimo biti prepričljivi, moramo svoje trditve o zlu dokazovati. Pri tem se zavedamo, da se lotevamo tveganega podviga, ko hočemo iz vidnih posledic zla govoriti o izvoru, bistvu in značilnostih samega zla. Mnoge zgodovinske in antropološke analize prepričljivo dokazujejo, da je bilo dvajseto stoletje zaradi fašističnega, nacionalsocialističnega in komunističnega nasilja stoletje trpljenja, ki mu ni primere v vsej človeški

france cukjati: slovenske podobe zla

zgodovini. Vse vojne so zaradi krvavih spopadov grozljive, a nacionalsocializem in komunizem se nista zadovoljila z vojaškim zavzetjem tujih dežel in z vzpostavitvijo svoje oblasti, ampak sta temu dodala bistveni del svoje ideologije: trpinčenje in iztrebljanje določene rase ali »družbenega razreda«. Slovenija je krvavo občutila vse tri totalitarizme. Če je fašizem in nacionalsocializem izkusila v okviru napada tujega okupatorja, pa je komunistični zločin v celoti – tako v vlogi povzročiteljev kot v vlogi žrtev – doživela znotraj svojega naroda. Če je okupacija trajala le nekaj let, pa je komunistično nasilje trajalo petdeset let in je v narodovem spominu še zelo prisotno. Zato ni in verjetno nikoli več ne bo boljšega izhodišča za naše analitično razmišljanje o zlu, kot so »slovenske podobe zla«. Zlo sámo je resničnost duhovnega sveta, ki je za opazovanje in razmišljanje dostopno le po svojem razodevanju, po svojih »podobah«. Duhovnega sveta se ne da analitično raziskovati in dokazovati, lahko ga le začutimo v njegovi »podobi«, v kateri se razodeva. Tudi človekov duhovni svet, njegovo hudobijo ali njegovo dobroto lahko spoznavamo le preko njegovih besed in dejanj. Včasih ni potrebna niti beseda, saj lahko že v človekovem pogledu začutimo sovraštvo ali simpatijo. Ob opisu posamezne podobe zla se mora bralec ustaviti, ga v miru prebrati ter dovoliti, da sama podoba zla deluje nanj. Najgloblje duhovne stvari spoznavamo podobno kot največje umetnine – bolj z intuitivnim »čutenjem« kot z racionalnim razmišljanjem. Za polno razumevanje zla moramo spoznati tudi njegov izvor in okoliščine, v katerih se razbohoti in razbesni. Predvsem pa se moramo soočiti s posledicami zla. A ne samo s posledicami, ki jih čutijo žrtve, ampak tudi s tistimi, ki prizadenejo celotno družbo, državo in celo same povzročitelje zla. Prav glede posledic je slovenski primer zelo poučen in bila bi velika napaka, če ga ne bi skušali skrbneje obravnavati. Na koncu ne moremo mimo vprašanja, kakšna je pot ozdravljenja. Skrajno zlo, kakršnemu smo bili priča, pušča hude in trajne posledice. Kako se jih osvoboditi? Kako odpraviti pohabljenost, ki je usodno prizadela celotno slovensko družbo? Je to možno že s pozabo in zanikanjem zločina? Če bi šli mimo teh vprašanj, bi v knjigi zazijala neodpustljiva vrzel. Še nečesa se moramo dotakniti, če hočemo biti pri vprašanju o zlu dosledni. Slovenske podobe zla, iz katerih izhaja razmišljanje te knjige, so res vzete iz komunistične »avanture« prejšnjega stoletja. Enkratne so le v smislu količine, obsega, ostrine in bestialnosti, v morda blažjih oblikah smo jih lahko že

Knjigi na pot

mnogokrat srečali v zgodovini in kaj lahko se spet ponovijo. Morda celo v enaki ali hujši obliki. Upravičeno se vprašamo, ali je zlo večni spremljevalec človeka in družbe. Ali je spopad med dobrim in zlim sestavni del človeške zgodovine? Morda celo bistveni del? Namen te knjige ni z znanstveno jasnostjo odgovoriti na vsa vprašanja o zlu. Če bo bralec vsaj malo zaslutil skrivnost in razsežnost zla, bo knjiga izpolnila svoj namen. Skuša pa knjiga z različnih strani razjasniti izvor zla, njegove značilnosti in posledice ter nakazati pot osvoboditve človeka in družbe izpod ujetosti v zlo. Ko se človek loteva tako obsežnega in vsestransko zapletenega problema, kot je zlo, nujno tvega tudi marsikatero pomanjkljivost in nedorečenost. Kdor hoče temeljiteje razumeti zlo, mora namreč slediti različnim strokovnim pristopom, čeprav ni strokovnjak za vsa področja. Tako se bo tudi ta knjiga dotaknila najmanj treh področjih, to so zgodovina, psihologija in morala. Zato sem še posebej hvaležen trem strokovnjakom, ki so knjigo obogatili s svojim prispevkom. To so moralni teolog dr. Ivan Štuhec, zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič in klinični psiholog dr. Janez Mlakar. Njihove prispevke bo bralec našel v Spremni besedi na koncu knjige. France Cukjati, dr. med.

Prvo poglavje: Po poti zla

Slovenske podobe zla

a razumevanje zla si moramo najprej ogledati tiste dogodke, v katerih lahko zaslutimo to globoko in grozljivo skrivnost. Kot je ob napovedi obiska Hude Jame rekel Keith Lowe, moraš tem stvarem pogledati v oči in dovoliti, da napravijo vtis, da torej same spregovorijo. Čeprav je vsa človeška zgodovina in ves svet poln teh žalostnih primerov, smo izbrali slovenske podobe zla iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi kasneje. Zakaj? Zato, ker se je v tem času skoncentrirano razbesnela nedoumljiva količina zla, ki je še danes zelo prisotno v narodovem spominu. Po podatkih slovenskega Inštituta za novejšo zgodovino je nemški okupator povzročil 31.000 slovenskih žrtev in še 10.000 iz vrst prisilno mobiliziranih, drugi okupatorji (italijanski, madžarski in NDH) 7.000, komunistična revolucionarna stran 25.000, od katerih je bilo 15.000 pobitih po vojni. Pri tem pa Inštitut ne navede, koliko od 31.000 slovenskih žrtev, ki naj bi jih povzročil nemški okupator, gre na račun nesmiselnega partizanskega izzivanja okupatorja in koliko na račun notranjega čiščenja partizanskih enot. Kljub temu je bilo to eno najbolj krvavih desetletij, saj je bilo pobitih 5 % slovenskega prebivalstva.

V času NOB 1. V treh mesecih, od 24. julija do sredine oktobra 1942, je bilo v Šentjoštu in okolici pomorjenih 25 oseb ter požganih več stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. V arhivu takratnega Informativnega urada beremo: Št. Jošt nad Vrhniko: Partizani so pobili nekaj mož, družinskih očetov in mater /…/. Nad vse presunljiv je bil prizor, ki so ga v jutru po umoru doživeli nekateri domači. Prišli so – ne vedoč o umoru – k požganim hišam v naselju Kogel in našli na tleh ležečega očeta Franca in ženo Ivanko Bradeško – oba mrtva, med njima pa so bili trije mali otroci še živi. 3 in 2 letna otroka sta držala v naročju svojega 3 mesece starega bratca, dočim sta 8-letni Pavel in 6-letna Marija zbežala pred streli v bližnji gozd. Ne

france cukjati: slovenske podobe zla

daleč od Bradeška sta ležala mrtva oče in mati Cvek, dočim je 1-letni otrok zgorel v požgani hiši.31

2. V noči na 22. april 1942 so komunisti vdrli v Jakopinovo hišo v Ponovi vasi pri Grosupljem in nečloveško poklali vso družino: moža, ženo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčer Anico, 11-letnega Slavka in 9-letnega Štefana.32 3. 26. in 27. novembra 1942 je bilo na Suhorju ob komunističnem napadu ubitih 15 vaščanov. Kapetana Vasiljevića in župnika Norberta so mučili enajst ur. Obesili so ju za noge in ju živa rezali. Novomeški sedmošolec Majnik si je natočil Norbertove krvi in jo pil, zakaj »takšnega, ki je pil farško kri, nobena krogla ne zadene …«33 4. Dne 26. decembra 1942 so komunisti v Dobu zajeli Mavsarjevo družino iz Praproč pri Št. Rupertu. Člane družine so zvezali v hlevu, jih ves dan mučili, nato pa vrgli na ogenj, da so živi zgoreli. Zgoreli so: oče Jože, mati Terezija, sin Darko Mavsar, 17-letni Ciril, 16-letna Marija, 14-letni Peter in 9-letni Stanko.34 Jože Rant (1931–2007), čigar družino je povojna slovenska tragedija zanesla v Argentino, je v svoji knjigi naštel najprej ugledne in pomembne osebnosti, ki jih je VOS pomorila do konca leta 1942, nato pa zapisal: Verjetno najstrahotnejši so bili poboji celih družin ali več družinskih članov, tudi z mladoletnimi otroki. Navajamo samo nekatere: 3 iz Benedikove družine, 3 iz Kolenčeve, 2 iz Zavodnikove, 7 iz Jakopinove, 4 iz Lončarjeve, 4 iz Dolinarjeve, 4 iz Faturjeve, 5 iz Grudnove, 4 iz Kozinove, 4 iz Mravljetove, Marta Kavčič Keršič, Prva vaška straža v Sloveniji, Šentjošt 1941–43 (Šentjošt: samozaložba, 1995), 74. 32 Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu (Ljubljana: s. n., 1944), 142. 33 Črne bukve, 142. 34 Črne bukve, 142. 31

Prvo poglavje: Po poti zla 7 iz Mavsarjeve itn. Zalo poznan je umor noseče učiteljice Ivanke Novak. Za vseh teh skoraj 1.000 pobitih oseb ne obstajajo nobeni dokazi o kakšni njihovi krivdi, ki bi opravičila obsodbo na smrt. Po večini so bili pred smrtjo okrutno mučeni. /…/ Dodati je treba, da je VOS pobijala samo Slovence, ne pa okupatorjev.35

5. V začetku meseca januarja 1943 so našli truplo prof. Antona Ovna, znanega slovenskega kulturnega delavca iz Bele Krajine, ki so ga komunisti odpeljali 15. maja, ubili pa 19. maja. Na truplu so ugotovili znake strahotnega mučenja: obe roki in obe nogi zlomljeni, hrbtenica zlomljena, leva stran lobanje razbita.36 6. Dne 1. januarja 1943 so komunisti pri Mirni prijeli pesnika Lojzeta Grozdeta. Iztaknili so mu oči, polomili kosti in vsega razmesarili. Mučenje je trajalo dve uri, potem je bil Grozde ubit.37 7. 21. julija 1942 je bila v gozdu Škratovec nad Globodolom ubita Marija Mavec, poročena Makše. Ko so jo 22. aprila 1943 izkopali, so videli, da je imela izbito desno oko in vse zobe, razbito desno čeljust in vso desno stran obraza, levo nogo pod kolenom odsekano, prav tako odsekano desno roko v zapestju. Levi čevelj je ležal v grobu zraven žrtve, v čevlju pa je bil ostanek leve noge.38 8. 23. novembra 1943 so partizani napadli Grahovo, kjer je v goreči hiši končal tudi znan slovenski pesnik France Balantič. Vaški veljak in lesni trgovec je kasneje povedal: »Ob napadu se je šestnajstletni fant z Blok skril na naš skedenj. Ko je bilo napada konec, je zapustil skrivališče in se napotil po stopnicah v našo hišo. Ravno takrat se je po vasi sprehajal Daki in ga zagledal. Poklical ga je k sebi. Nekaj se je pogovarjal, nato pa z roko pokazal, naj prime žico, ki je ležala na cesti. Bila je pod napetostjo in ko jo je pobič zagrabil, ga je Jože Rant, Slovenski eksodus leta 1945 (Buenos Aires: M. Loboda, 2008). Črne bukve, 142. 37 Črne bukve, 122. 38 Črne bukve, 124. 35

france cukjati: slovenske podobe zla

začelo metati. Oficir ga je nekaj časa gledal in se smejal, potem pa počasi izvlekel pištolo in ga ustrelil.«39 9. Anton Šebenik, ki je bil vrnjen s Koroške, takole opiše dogodek iz Šentvida: Nekdo iz Šmartnega, tam od Gorjanca proti Dobrovi, s katerim sva skupaj krave pasla in se zato dobro poznala, in je bil v partizanih, mi je rekel: »Veš, Tone, ko sem pa domačine pobijal, me je pa stisnilo pri srcu.« Je rekel: »Veš, jaz sem jih ogromno pobil!« O nekem sosedu Lojzetu, ki je bil doma nasproti gostilne Rotar, kjer je doma tudi moja svakinja, mi je pa rekel: »Tone, to je bil tako zagrizen domobranec, pa je imel dobrih šestnajst let!« Pravi: »Sem ga v kleti privezal. Potem sem pa dal kovaške klešče v ogenj,« bil je namreč kovač, »tako da so bile žareče in sem mu vsa jajca in ta malega sežgal, da je rjul.«40

10. Marija Žebot iz Hinj (rojena 1934): Kot 7-letna deklica je (leta 1941) sedela pred hišo in videla, kako so štirje partizani gnali kaplana in učiteljico. Stekla je v hišo in povedala mami, ta pa je zavzdihnila: »Sedaj pa je prišlo tisto iz Rusije!« /…/ Eden od rabljev je kasneje rekel: »Tega hudiča smo žgali na razbeljenem železu in ni hotel crkniti, tako da sem ga moral s krampom končati.«41 11. Pa še primer narodnega heroja Alberta Grudna Bliska (1923–1982), ki je bil poveljnik enote VDV (Vojske državne varnosti) na Primorskem (v Brkinih), ki je spomladi 1944 nastala iz VOS: 10. marca 1944 je Albert Gruden Blisk v Trstu sodeloval pri znanem trojnem umoru dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice in naključnega gosta Draga Zajca. 13. marca 1945 je v vasi Suhorje v Brkinih ponoči na domu ugrabil tri člane družine Gustinčič in jih tik za vasjo okrutno umoril. Ob osvoboditvi Trsta 5. maja 1945 zvečer je prišel v Brje po Rozalijo Žezlina, mater dveh malih deklic, naj gre z njim, da bo oskrbela »Smehljal se je in ustrelil,« Demokracija (1. maj 2014), 51. Anton Šebenik, Oče, odpusti vsem!, intervju vodil Anton Gričnik (Ljubljana, 2008), 114. 41 V oddaji PRIČEVALCI na rtvslo.si, 12. maj 2015. 39

Prvo poglavje: Po poti zla

ranjenega partizana. Odpeljal jo je k breznu Pjavi dol in jo ustrelil. Po koncu vojne (maja 1945) je v Slivnem pri Nabrežini ugrabil dve dekleti (Rosando in Vido Kralj) in ju po posiljevanju umoril na Krasu blizu Komna.42

Povojne podobe zla Teharje V. D.: Spomnim se tistih časov. Takrat smo živeli neposredno ob bukovžlaški cesti (po kateri so kolone beguncev gnali v koncentracijsko taborišče na Teharjih). /…/ Z neprizadetimi obrazi so v pomanjkanju vsake človečnosti tudi otroke, stare komaj nekaj let, na silo polegali na tla, naj poljubljajo zemljo, ki naj bi jo njihovi starši izdali sovražniku. /…/ Najbolj grozljiv je bil pogled na starejšega moškega, ki je nosil v naročju nekajmesečnega otroka. Dete je bilo nepomično. Mislim, da je bilo mrtvo. Stiskal ga je k sebi, ga ljubkoval in jokal. /…/ Mlad partizan je s konja zamahnil z bičem. Ne, ni bil navaden bič, bil je na koncu razcepljen v pramene. Možakarju se je ulila kri in izgubil je zavest, otrok mu je padel iz rok. Kolona je zastala, partizani so kričali, da je treba iti naprej. Najbolj osupljive, grozne in nečloveške so bile besede mladega poba, partizana, ki je udaril z bičem. Dekletu je ukazal: »Poberi to kopilad in brcni tega vraga!«43

Glej Ivo Žajdela, »Še četrti umor ›narodnega heroja‹,« Demokracija (16. april 2015, 23. april 2015, 30. april 2015). 43 Roman Leljak, Huda Jama (Radenci: Društvo za raziskovanje polpretekle zgodovine OZNA, 2010), 85–87. 42

france cukjati: slovenske podobe zla

2. Teharje Pričevalec Vinko Zibelnik: V teharski lager smo prišli 29. maja. Pred vrati lagerja smo morali odvreči vso vojaško opremo. V neposredni bližini prvih barak je padla komanda: »Odvrzi vse, kar imaš, za šivanko boš ustreljen.« Pred mano je stal malo starejši soborec in se trudil, da bi snel poročni prstan z roke, pa mu ni šlo. To je opazil en partizan in ga vpraša: »Ali ne moreš sneti prstana?« Domobranec mu odgovori: »Tovariš, res ne morem sneti prstana.« Omenjeni partizan seže v hlačni žep, iz njega prinese nož, ga odpre /…/. Ko mu je po dolgem času le uspelo dobiti sklep prsta, ga mu je odrezal. Nož je zaprl, dal v žep, s prsta pa je z desno roko snel zlat prstan in ga dal v žep, žrtvi pa je prst vrgel pod noge in odšel.44

3. Teharje Pričevalec Vinko Zibelnik nadaljuje: Isti dan, ko so nas popisali, sem proti večeru videl partizane, ko so šli od večerje v barako, v kateri so bili civili, in tam zbirali dekleta, katere so bila komu všeč. Ko se je stemnilo, so jih gnali po lagerju navzgor, med potjo pa so si dekleta brisale solze. Gnali so jih v barako stražarjev in se tam izživljali do onemoglosti. Med brutalnim dejanjem sem slišal, kako so dekleta milo prosila: »Mene ne,« partizani pa so se režali, smejali in vriskali. Okrog ene ponoči je vpitje ponehalo. /…/ Ob drugi uri ponoči pa so žrtve gnali po lagerju navzdol, ena je imela nekaj obleke na sebi, nekatere pa nič. /…/ Skuštrana, umazana, opraskana, krvave še po nogah. /…/ V sredini lagerja, kjer sedaj stoji križ, je bila steza v grapo. Po tej stezi so gnali žrtve in jih tam postrelili. Po tem zločinskem dejanju pride en partizan v lager, odbere pet domobrancev, da so šli žrtve pokopat, potem pa so še pogrebce postrelili /…/.45

Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji. Drugi del (Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2008) 293. 45 Mikola, Dokumenti, 295. 44

Prvo poglavje: Po poti zla

4. Teharje Pričevalec Franc Pediček: Ves dan so si nas hodili »zmagovalci« ogledovat kakor zveri v živalskem vrtu. Iz tega človeškega »zoa« so zdaj tu in zdaj tam potegnili kakšnega poznanega jim nesrečnika in ga peljali v bunker, to je v betonsko klet pod »pisarnami« in »restavracijo« partizanske gospode. Redki teh »izbrancev« so se vračali v človeški podobi. Skoraj vsi so bili spremenjeni v kepe in krpe človeškega trupa in raztepenih udov. Zmasakrirani kot napol živi prišleki z resnično prave Kalvarije /…/.46

5. Teharje Višjega domobranskega narednika Alojzija Makovca je partizan z bičem spodil iz bunkerja, ker med mučenjem ni hotel vpiti »Jaz sem slovenski izdajalec in morilec!«, temveč je s tem nazivom imenoval svoje mučitelje. Zaradi tega naj bi mu s kleščami iztrgali jezik in mu ušesa prebodli z žico ter ga »na uzdi« gonili vzdolž skladišča in okoli barake, dokler se ni zgrudil.47 6. Teharje Nekega dne so iz bunkerja privedli veliko skupino s povoji obvezanih častnikov in jih postavili pred barako pisarne. Med njimi je Korošec prepoznal nadporočnika Kavčiča. Vsi taboriščniki, vključno s civilisti v barakah, so jih gledali. Med civilisti je bila Kavčičeva žena Marija, 13 let stara hčerka Rija, šestletni sin Edi in najmlajši sin Janez. Rija je prva opazila svojega očeta in zakričala. Stražarji so jo odrinili od okna, planili v barako, Mariji iz rok iztrgali sina Janeza in jo odgnali za barako do častnikov. Tam so oznovci pričeli nasilje nad njo. Veleli so ji, naj se sleče. Ker se je obotavljala, so ji med zmerjanjem strgali obleko in jo z brcanjem zbili na tla ter jo posilili. Na njej se je vpričo njenega moža zvrstilo več partizanov, dokler ni omedlela. Nato ji je eden od posiljevalcev potisnil nož v prsi.48

Franc Pediček, V močniku revolucije (Ljubljana: samozaložba, 2005), 154. Glej Ivan Korošec, »Teharje – Krvave arene,« v: Mladika 39, št. 7 (1995): 109. 48 Glej Korošec, Teharje, 110. 46 47

france cukjati: slovenske podobe zla

7. Teharje Preživeli taboriščnik iz Argentine je med drugim povedal, da so se partizani v bunkerju nad domobranci izživljali tako, da so jim rezali spolovila, jezike in ušesa. Izbijali so jim zlate zobe. Na lica in čela so jim vrezovali petokrako zvezdo, srp in kladivo.49 8. Teharje Nekega vročega junijskega dne, kmalu po prihodu žensk in otrok v teharsko taborišče, so materam pobrali dojenčke in otroke, ki še niso znali hoditi. Položili so jih na voz »platoner« in jih izpostavili soncu. Na vozu je bilo približno 15 otrok, jokali so in se zvijali na soncu. Vpitje in jok otrok sta postopoma ponehavala, dokler nista popolnoma utihnila. Vsi otroci so pomrli.50 9. Huda Jama Ujetnike so vezali v bale po deset, vozili so jih tristo metrov v notranjost rudnika do jame, ki je imela premer okoli osem, globoka pa je bila okoli sto metrov. Žrtve so postavili prav na rob, ustrelili so prvega v koleno ali v trebuh, da je omahnil v globino in potegnil za seboj še druge. Bomb niso metali za njimi kakor v nekaterih drugih jamah, ker so se bali, da bi se ob eksploziji rušil rudnik. Žrtve jaška Barbara so umirale samo zaradi padcev, dušenja v krvi in zaradi pomanjkanja kisika.51 Načine povojnih pobojev oziroma »pomorov« Jože Rant opisuje takole: Pri množičnih pobojih meseca maja 1945 so uporabljali strojnice, junija pa so po znani metodi NKVD večinoma usmrčevali s strelom v tilnik. Maja so bile žrtve še oblečene, potem pa se je to spremenilo: na morišču so se morali smrti zapisani sleči do golega. Obleke so prepeljali v Ljubljano na sejmišče ali jih spravili v skladišča. Nato so žrtve odpeljali kakih 100 do 200 m naprej, do jame. Medtem so jih neprestano pretepali. V večini primerov je morala žrtev (pogosto povezana z drugo) stopiti pred jamo. Potem so jim orožje pritisnili ob glavo ali tilnik in sprožili. Od časa do časa so cele skupine žrtev pokosili z brzostrelkami. Vsi niso bili takoj mrtvi, zato so včasih na žrtve zmetali še Glej Korošec, Teharje, 109. Glej Arhiv Policijske uprave Celje, mapa Teharje, Izjava domobranca Franca Krežeta, št. listine: 5849. 51 Glej Leljak, Huda Jama, 182–183. 49 50

Prvo poglavje: Po poti zla ročne bombe. Nekaj grobov so kasneje minirali, na primer v Kočevskem Rogu. Včasih so nametali zemljo na še žive in jih zasuli. V Slovenski Bistrici so 431 domačinov nagnali v zaklonišča, izkopana vodoravno v hrib; zaklonišča so potem razstrelili.52

10. Strnišče Pričevalec Huber Kasper, rojen 1938: Ponoči 24. maja 1945 so ob 3.30 uri prišli po nas v Primož, kjer smo štirje bratje in dve sestri z mamo še spali. Njihove prve besede so bile: »Ti švabska kurva, takoj spokaj /…/.« Odpeljali so nas v koncentracijsko taborišče v Strnišču. /…/ Dva dni je na ležišču (v Strnišču) poleg našega pograda ležal mrtvec, ki so ga najbolj lačni ponoči hodili jest, preden so ga spravili od tod. Umiralo se je dobesedno zaradi lakote. Starejši od 14 let so morali zjutraj na delo v tovarno, tisti, ki pa niso bili sposobni za delo in starci, pa so se ta čas morali »sprehajati« po cestah v taborišču. Čez pol ure je že kakšen padel. S kavljem iz betonskega železa so ga nato potegnili s cestišča, da so ostali lahko korakali naprej. Ob cesti so nato mrtveci ležali do popoldneva, ko sta prišla z dolgimi in tudi s kratkimi kleščami. Z dolgimi sta trupla najprej obrnila na hrbte in če je človek imel zlate zobe, so mu jih z malimi kleščami izpulili in jih spravili v vrečko iz jute. Spomnim se, da je bila ta vrečka že vsa krvava.53

11. Strnišče Pričevalec Jože Biro, rojen 1926: Naslednji prizor, ki ga tudi ne morem pozabiti, pa sem doživel tisti dan, ko so od jutra do večera odvzemali otroke mamicam. Ne vem, ali so bolj jokale in doživljale živčne zlome one ali njihovi otroci. Partizani pa so te otroke neusmiljeno kot drva, metali na tovornjak.54

Jože Rant, Slovenski eksodus leta 1945 (Buenos Aires: M. Loboda, 2008), 223. Rajko Topolovec, Ormoški Petriček (Ptuj: samozaložba, 2012), 109–112. 54 Topolovec, Ormoški Petriček, 128. 52

france cukjati: slovenske podobe zla

12. Šentvid Anton Šebenik (kot 15-letni begunec z Vetrinja 1945 vrnjen v Slovenijo): Ja, najhujše je bilo (v Šentvidu) ponoči, od desetih zvečer do štirih zjutraj. Vam povem: to so tako rjuli v kleti, kjer so jih mučili! Nekdo je igral na frajtonarico, slabo je igral, ampak mislil je, da bo s tem preglasil tisto rjovenje. Pa jaz sem čisto vse slišal.55

13. Logatec Anton Šebenik: Ja, izpuščene mladoletne domobrance so vse »mobilizirali« v partizansko vojsko v logaški klavnici (Korenčanovi mesnici, op. a.). Tako je bilo rečeno: »Vsi bivši domobranci greste v našo vojsko, javite se tu in tu.« In so jih spravili v klavnico, tam pa so jih vlačili sem in tja, jih obešali na kavlje, jim rezali spolovila, jezike, nosove, ušesa. Nek mesar jih je klal kot prašiče. Ali ga je zabodel v trebuh ali mu prerezal vrat ali pa mu odrezal dele telesa /…/. To je pravil nekdo, ki je bil zraven in se je potem skesal in vse povedal. Tam je bilo polno ušes, spolovil in drugih telesnih delov. Pomorjeni so zakopani nekje v bližini.56

14. Orgija v Rogu V članku Partizanska kanibalska orgija v Rogu je med drugim Jože Biščak zapisal:57 Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kožo. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim »specialisti«, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah.

O klanju z noži, sekirami in žagami so spregovorili samo krvniki, saj ni znano, da bi mučenje katera od žrtev preživela. O tem so še pred razpadom Šebenik, Oče, odpusti vsem!, 114. Šebenik, Oče, odpusti vsem!, 100–101. 57 Jože Biščak, tednik Reporter, 29. september 2014, 42–45. 55

Prvo poglavje: Po poti zla

Jugoslavije za britanski BBC govorili Borivoj Karapandžić (avtor knjige Jugoslovanska krvava pomlad), Milovan Đilas (avtor knjige Vojni čas) in zgodovinar grof Nikola Tolstoj (avtor članka o pobojih v britanski reviji Encounter), po razpadu Jugoslavije sta pričala Simo Dubajić in Ivan Gugić. Najbolj grozljivo je pričevanje »tovariša Jureta«, ki se je leta 1992 tik pred smrtjo, a brez obžalovanja, izpovedal hrvaškemu preiskovalcu komunističnih zločinov Zoranu Božiću, ki je obširen tekst z naslovom Strahota Kočevskega roga hlepi po resnici poldrugo desetletje kasneje objavil v reviji Hrvatsko slovo. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partizanska funkcionarka ter med letoma 1982 in 1986 predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta. Pri množičnem pokolu se je najbolj »izkazala« komisarka Milja. »Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ›likvidacije narodnih izdajalcev‹ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,« piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude. Ena njenih najljubših »specialitet« so bili tako imenovani »zabiti hrvaški možgani«. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: »Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave?« Drugo posebnost je imenovala »slano hrvaško srce«. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika je še živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh. Jure trdi, da so pri vseh vrstah zverinstva prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej spolovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile. Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,

france cukjati: slovenske podobe zla

piše Božić. Nekatere »tovarišice« so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolile in nato pritiskale nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih spolovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev, piše Božić v tedniku. Partizanski klavci so »delali« v izmenah 24 ur na dan. Ko so končali, so se pred počitkom običajno dobili ob ognju poleg grobišča in se še bolj opijali. Nekateri so že takrat znoreli. Že pri klanju so posamezniki imeli duševne motnje oziroma tako imenovane »jurišne napade«. Takrat so v transu morili kot po tekočem traku. Ženske klavke pa so doživljale psihomotorične napade, ki so znani pod imenom kozara. Tedaj so v stanju obsedenosti najprej iznakazile in ubile žrtve, lizale kri in možgane, trgale s sebe obleko in javno masturbirale,

navaja Božić. Priča Jure je Božiću povedal, da so v nasprotju s splošnim prepričanjem slovenski partizani povsem enakopravno sodelovali pri klanju. V primerjavi s hrvaškimi klavci, ki so uporabljali sekire in nože, so slovenski morili tudi z velikimi gozdnimi žagami. Z njimi so ljudi žagali na pol in to zelo počasi, da je žrtev dolgo trpela. »Slovenski partizani so posameznim žrtvam odsekali glave in nato z njimi, ko so končali izmeno, igrali nogomet. Poleg tega so človeške glave nabijali na kole in jih pekli nad ognjem,« piše Božić. V morijo se je vključil tudi Dubajić osebno. Hrvaške jetnike je pobijal s kamo, nožem, ki ima rezilo nabrušeno na obeh straneh. Ob tem je pil kri iz njihovih vratnih žil in lizal kri z noža. Nekateri tovariši in tovarišice, vključno s komisarko Miljo, so lizali posoljene možgane žrtev z vrha noža. Milja je po vrsti lastnoročno izvršenih likvidacij dobivala vse bolj satansko podobo. Bila je tako krvava, da se je z njene uniforme in rok cedila kri. Škornje je imela roza barve zaradi hoje po človeških možganih, na uniformi in v lase so se ji zatikali koščki lobanjskih kosti,

je Božiću pripovedoval Jure.

Prvo poglavje: Po poti zla

Po pričevanju Jureta je 1. junija Tito s slovenskim partizanskim vodstvom obiskal eno od morišč. S Titom naj bi takrat prišli Edvard Kardelj, Ivan Maček – Matija, Franc Leskošek – Luka, Aleksander Ranković, Peko Dapčević, Koča Popović in še nekateri drugi vidni funkcionarji. Bili so očitno zadovoljni, saj je kmalu prišel ukaz, da je treba likvidatorjem omogočiti 14-dnevne počitnice na Bledu. Za to je poskrbel Ivan Maček – Matija, šef slovenske Ozne, ki je imel pozdravni govor, podelil jim je tudi odlikovanja. Po navedbah več prič, piše Božić v Hrvatskem slovu, so bili posebej pohvaljeni klavci »udarniki«, ki so likvidirali več kot 2.000 »hrvaških banditov«. Rekorder in nosilec »zlate kočevske medalje« je bil Ante Čepić, Hrvat iz Makarske, med vojno mitraljezec in član KPJ od leta 1944. Pobil naj bi 3.800 ljudi. Srebrno medaljo je za 3.000 pobitih dobil Ljubo Periša, Hrvat iz Šibenika, oficir Ozne in član KPJ od leta 1943. Po vojni se mu je zmešalo in je v Novem sadu s trofejno pištolo, s katero je pobijal tudi v Kočevskem rogu, umoril svojo družino. Za 2.200 pobitih je »bronasto kočevsko medaljo« dobil Ado Dragić, član KPJ od leta 1943, posebne pohvale za 2.000 ubitih pa sta dobila še Ivan Bokež (v resnici Nikola Marić iz Boke Kotorske) in komisarka Milja (v resnici Milka Planinc). »Druženje kočevskih klavcev ob Blejskem jezeru se je hitro spremenilo v večdnevno nebrzdano orgijo razvrata, primitivizma in atavizma. Svetovljansko prebivalstvo in zaposleni v tem prestižnem letovišču so bili zgroženi zaradi divjanja upravičencev do polmesečnega dopusta, ki ga je osebno zaukazal in odobril balkanski krvoločnež – maršal Tito,« piše Božić. Priče se Sime Dubajića ne spomnijo, jasno pa jim je pred očmi ostala razposajena komisarka Milja, ki je plesala po mizah blejskih kavarn in v les zabijala še vedno od krvi ne dobro očiščen nož.58

V času »svobode« 1. Ustrahovanje Božo Trefalt (rojen 1928) je bil 31. maja 1945 kot 17-letni domobranec iz Vetrinj vrnjen v Slovenijo v taborišče Šentvid. O času po amnestiji, ki je 58

Glej tudi: G. Čulina, Tko je i kak ubijao Hrvate u Kočevskome Rogu, Objavljeno na www.hkv.hr/ hrvatski-tjednik/18044-g-culina, sreda, 16. julij 2014, ob 18:00.

france cukjati: slovenske podobe zla

bila razglašena 5. avgusta, on pa je bil z nekaterimi še nekaj časa zadržan, pripoveduje: 15. avgusta je prišel v našo sobo knojevec in me pozval naj vzamem vse svoje stvari in grem z njim. /…/ Odpeljal me je v sobo, kjer so bili oficir Ozne (imel je stekleno oko), zapisnikar in še dva vojaka, ki sta stala za mojim hrbtom. Oficir je pričel razlagati o amnestiji in ne vem čem še. Jaz pa sem pričel nenadoma tako drgetati, da sem dobesedno poskakoval od tal. Šklepetale so mi čeljusti, drgetale roke, noge in vse mišice. Dobil sem živčni zlom. Vsa dogajanja od Podbrda do Šentvida, hujšanje, stalno prisotna smrt, zadržanje ob amnestiji, so v tem trenutku prišla do viška. Bilo je preveč vsega hudega. Nisem več zdržal. /…/ Ko sem prišel k sebi, mi je oficir povedal, da bom šel domov in vprašal, če sem pripravljen z njimi sodelovati, tako, da bi za njih delal na Rakovniku v internatu, kjer sem bival in se šolal. Jaz sem vedel, da me preizkuša in, da tu ne gre za izbiro, sodelovati ali ne, pač pa ali bom ostal živ in šel domov ali pa bo z menoj konec. Pristal sem. /…/ Stražarju je ukazal, naj me odpelje. Šla sva po stopnicah navzdol in ko sva prišla v pritličje, sem pričakoval, da bova stopila k glavnemu izhodu. Pa nisva. Zavila sva na stopnišče, ki je peljalo v klet. /…/ Odprl je vrata kletnega prostora, me porinil vanj in zaklenil vrata. To je bil ponovni šok. /…/ Ko sem si opomogel, sem se razgledal po sobi. /…/ V njej ni bilo ničesar, razen žarnice, ki je visela na žici iz stropa, poleg nje pa močan kavelj, na katerem je visela dolga debela vrv. Vrh za obešanje ali kaj? Na tleh je bilo človeško blato, smrdelo je, stene pa so bile zamazane s človeškim blatom in krvjo. /…/ Ne vem več, kako sem preživel tisto noč. Dopoldan sem zaslišal odklepanje vrat. Stal sem na nasprotnem koncu sobe in videl oficirja Ozne s steklenim očesom, ki je vstopil z rokami na hrbtu. Pogledal me je in ukazal: »Obrni se in stopi k steni!« Vedel sem, kaj sledi. V roki za hrbtom ima pištolo. Konec je. Ubogal sem ga, zamižal, otrpnil in čakal. Vem pa, da takrat nisem začutil v sebi nobenega strahu, nisem zajokal, bil sem popolnoma otopel. /…/ Slišal sem korake, ki so se mi približevali, tik za menoj se je ustavil. Nad glavo sem zaslišal šelest papirja. Nisem vedel, kaj se dogaja, potem pa sem zaslišal: »Izgini domov /…/.« Odprl sem oči in zagledal pred obrazom list papirja /…/. Odpustnica je imela zap. št. 314.59 59

Mikola, Dokumenti, 153–155.

Prvo poglavje: Po poti zla

2. Angela Vode Angela Vode, predvojna komunistka, ki je bila zaradi nasprotovanja paktu Hitler-Stalin že leta 1939 izključena iz partije, po vojni pa zaprta, maltretirana, preganjana in izolirana, pravi v svojih spominih: Takrat sem spoznala, da je kratenje spanja najhujše mučenje jetnikov. Če te udari, bolečina mine. Toda zaspanost počasi razjeda dušo in telo, saj povzroča nenehen napor živcev. Nekako čudno težko sem začela dihati, dušilo me je, lovila sem sapo, pri tem pa se mi je zdelo, da se mi je stisnil sapnik, da postajam v obraz zaripla, da so mi oči izstopile iz jamic. Po ušesih mi je zvonilo in renčalo; če sem legla, je bučalo v meni in okoli mene, kot da ležim na čisto majhnem otoku, vse okoli mene pa tuli orkan /…/. Ne daj mi, da zblaznim, Gospod!60

O znanem Nagodetovem procesu leta 1947, na katerem je bila obsojena na dvajset let prisilnega dela, pravi: Med poslušalci je bilo tudi veliko žensk, mojih »prijateljic«, bivših sodelavk. Krulile so bolj kot moški /…/. Da, takrat sem spoznala človeške hijene. Gotovo sem vsaki od tistih žensk kdaj naredila kakšno uslugo, z vsemi sem bila v dobrih odnosih, dokler /…/ dokler jim niso ukazali, kako morajo besneti proti meni. Od gnusa mi je šlo na bruhanje /…/. Nič mi ni bilo do življenja: ali je mogoče živeti med takimi ljudmi?61

Opisuje tudi naslednji utrinek iz zapora Rajhenburg (Brestanica): Zapornice iz Rajhenburga so bile poslane gradit »cesto bratstva in edinstva« na hrvaški sektor. Ko vreme ni več dopuščalo dela zunaj, so se jetnice vrnile. Z njimi je prišla cela četa žensk, ki so tudi delale na cesti, a niso spadale v našo kategorijo, temveč v skupino ljudi, ki so opravljali »družbeno koristno delo«. Te ljudi so oznovci polovili – kot prej fašisti – kjerkoli je bilo: doma, v službi, na cesti, pri kosilu. Odgnali so jih take, kot so jih aretirali – kot so delali fašisti – na najtežje delo: na gradnjo cest po ledini. Nihče jim ni očital 60 61

Angela Vode, Skriti spomin (Ljubljana: Nova revija, 2004), 130. Vode, Skriti spomin, 131.

france cukjati: slovenske podobe zla

prestopka ali kakršnekoli krivde, nihče jim ni sodil, nihče ni odgovoril na njihovo vprašanje: zakaj? Začelo se je pravo suženjstvo, popolno brezpravje. Med polovljenimi niso bili samo nasprotniki režima, ampak tudi njihovi lastni ljudje.62

3. Ferdreng Junija 1949 je bilo na zaprtem območju Kočevja v nekdanji kočevarski vasici Verdren, poslovenjeno Ferdreng (pozneje so jo preimenovali v Podlesje), iz katere so bili Kočevarji izseljeni že med vojno, ustanovljeno žensko delovno taborišče, kjer so morale opravljati »družbenokoristno delo«. Taborišče je bilo urejeno podobno kot medvojna nacistična taborišča – obdano z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, barakami, higienske razmere so bile nevzdržne. Na taboriščnice so pazili oboroženi pazniki s psi ali na konjih, redno so se odločali za trpinčenje, zasliševanje, zapiranje v temnice ali bunkerje. Taboriščnica, ki je bila s štirimi sestrami več kot tri leta zaprta v Auschwitzu, potem pa v Ferdrengu, je dejala, da v vsem času v nemškem taborišču ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v taborišču v Ferdrengu.63 4. Goli otok Mihael Cenc, nekdanji politični zapornik na Golem otoku, je v pogovoru na televiziji med drugim povedal: Hrana je pa seveda še pomagala k temu stanju obupanosti. /…/ Kosilo navadno fižolova juha brez fižolčkov – enkrat sem jih naštel sedem, drugače pa po enega ali dva ali pa tudi nobenega ne. In tako so me dva meseca medili. Ko me je preiskovalec poklical, je rekel: Govori o svoji sovražnosti. Če boš priznal, boš dobil košček kruha več. /…/ Na Golem otoku so bile moralne norme obrnjene na glavo. Tisto, kar velja v civiliziranem svetu za pozitivno, neka ljubezen do bližnjega, je pomoč, je solidarnost, je ne laži, ne ubijaj, ne pretepaj, ne bodi surov. To na Golem otoku ni veljalo. Na Golem otoku je veljalo nekaj drugega: moraš biti surov, moraš pretepati svojega bližnjega, ki je še vedno sovražnik. Moraš ovajati /…/. Na Golem otoku si moral sprejeti ta pravila obnašanja. 62 63

Vode, Skriti spomin, 205–206. Urška Makovec, Ferdreng – nepoznano žensko delovno taborišče na Kočevskem, siol.net, 14. september 2015.

Prvo poglavje: Po poti zla Vse tisto, kar si smatral za pošteno, si moral pohoditi in biti obratno. To se pravi, da smo kar naenkrat postali neke razklane osebnosti, shizofreni: eno za javnost s svojimi zavrženimi dejanji (biti grob, ovajati, mučiti, lagati), drugo pa tisto, kar smo v sebi čutili, ko smo se sami sebi gnusili.64

5. Preganjanje Albert Svetina, nekdanji oznovec, pomočnik Ivana Mačka – Matije, je 27. februarja 1949 pobegnil na Madžarsko, ker se je okrog njega začel stiskati obroč preiskav in zasledovanj. Iz tistega obdobja pravi: Po begu na Madžarsko dolgo nisem vedel, kaj se je dogajalo z mojo družino. /…/ Ker me po begu niso našli, se je Udba spravila na moje najdražje. Najprej so aretirali ženo, ki je bila celotno obdobje po koncu vojne tipkarica v oznovski službi pri Ribičiču. Poskušali so jo pridobiti za sodelovanje proti meni. /…/ Ženo so nato v zaporu na Poljanski cesti zasliševali ponoči in podnevi. Njen glavni zasliševalec in mučitelj je bil prav Mitja Ribičič, pri katerem je do takrat delala. /…/ Tako nizkotne stvari, kot jih je izvajal Ribičič z mojo ženo, je lahko počel le najbolj zavržen, najbolj nekulturen in najbolj nečloveški udbovec. Ribičič ni samo zasliševal, ampak predvsem mučil. /…/ Zaporniško mučenje pod Ribičičevem vodstvom je na njej pustilo trajne posledice. Iz zapora je prišla duševno tako uničena, da se hudih psihičnih stresov niti pozneje ni mogla otresti.65

6. Sužnji zla Pavla Hočevar (1889–1972) je bila 1947 na Nagodetovem procesu obsojena na 14 let zapora s prisilnim delom, 1952 pa je bila pogojno izpuščena. V svojih spominih je o oznovcih zapisala: »Kljub temu pa ta eldorado ni zavidanja vreden, kajti oznovec je suženj najhujše vrste. Prenehal je biti človek, moral je biti samo še zver. Ne sme imeti svoje volje, svojega spoznanja. In če mu ukažejo ubiti očeta, mater, brate, sestre, mora to storiti disciplinirano in mora biti ponosen na svojo disciplino.«66

ETV, Pogledi, dne 1. oktober 2015. Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma (Ljubljana: Nova obzorja, 2011), 282, 284. 66 Ivan Puc, P. Hočevar, »Oznovec je suženj,« tednik Reporter, 18. april 2017. 64 65

france cukjati: slovenske podobe zla

To panoramo zla bi lahko dopolnili s sto tisoč drugimi krvavimi in nekrvavimi slovenskimi podobami zla. A že te zadostujejo, da bralec začuti grozljivo skrivnost zla. Spoznavanje in razumevanje največjih skrivnosti človeka se namreč začenja z intuicijo in čutenjem. V nadaljevanju bo knjiga govorila o značilnostih, pogojih, vzrokih in posledicah zla ter kako se z njimi soočiti.

Sedmo poglavje: Spopad dveh svetov

Epilog

e vas pot zanese iz Ljubljane proti Horjulu in se v Zaklancu povzpnete desno proti Polhovemu Gradcu, boste na začetku spuščanja v čudovito zeleno in spokojno dolino na desni strani ceste zagledali spomenik, na katerem piše: SLOVENEC ŽE MORI SLOVENCA, BRATA. KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA! FRANCE PREŠEREN 20. 11. 1942 PONOČI SO BILI V BLIŽNJEM GOZDU KOT ŽRTVE KOMUNISTIČNEGA NASILJA UMORJENI VAŠČANI ZAKLANCA: BERNARDA DOLINAR 1926 IVANKA DOLINAR 1923 MARIJA DOLINAR 1885 JANEZ DOLINAR 1877 KATARINA ZALAZNIK 1917 IVANA ZALAZNIK 1882 MARIJA FAJDIGA 1920 ZAKAJ? Šest žensk in deklet ter en moški. Zakaj je Slovenec moril Slovenca, brata? In to že na začetku okupacije, na začetku velike stiske slovenskega naroda. »Zakaj?« piše s poudarjenimi črkami na dnu spomenika. Ta »Zakaj?« vključuje tudi »Kako je to mogoče?«. Dokler ne odgovorimo na to vprašanje, ničesar ne razumemo. V Sloveniji že dolgo teče spopad dveh različnih odgovorov na ta vprašanja, dveh različnih interpretacij boleče slovenske zgodovine. Na eni strani

431

432

france cukjati: slovenske podobe zla

zanikanje zločina in kričavo obnavljanje mitologije krvavih herojev, na drugi strani pa vse bolj pogumno izpovedovanje trpljenja žrtev. Orožje enih sta laž in obvladovanje medijev, orožje drugih pa je resnica in samo resnica. In seveda zavest, da bo prej ali slej imela resnica zadnjo besedo. Knjiga, ki je pred vami, ne skuša nič drugega, kot odgovoriti na to vprašanje: Zakaj? In seveda: Kako je bilo to mogoče? Ob tem se lahko vedno znova sprašujemo, zakaj te tako očitne in že stokrat dokazane resnice nekateri nikakor ne morejo razumeti. Zakaj ne morejo ali nočejo dojeti znamenj časa dvajsetega stoletja? Ko so učenci pred dva tisoč leti vprašali Jezusa, zakaj ljudstvu govori v prilikah, jim je odgovoril: Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: »Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu« (Mt 13,13–15).

Največjih skrivnosti, kamor spadata tudi človekovo dobro in zlo, se ne da razumeti »brez srca«, brez čutenja. Zato je spopad med lažjo in resnico o zlu posebne vrste spopad. Nihče ne more nikogar prisiliti, da sprejme laž oziroma resnico. Sprejem laži se dogodi z osebno privolitvijo in ko se človek z njo sprijazni, jo ponotranji, postane laž del njega. Za sprejem resnice pa mora storiti še nekaj več. Včasih mora priznati svoje napake ali celo zločine, česar pa mnogi ne zmorejo ali celo nočejo. Sprejeti resnico pomeni za žrtev odrešitev, za povzročitelja pa obsodbo. Povzročitelj ne more sprejeti resnice, če istočasno ne premore poguma in napora spreobrnitve, česar pa – kot pravijo kristjani – ni mogoče brez Božje pomoči. Te pomoči pa ni, če si je človek ne želi oziroma če zanjo ne zaprosi. Bog je nikomur ne vsiljuje. Če kdo, potem On spoštuje človekovo svobodno odločitev, saj ga je ustvaril »po svoji podobi«. Tudi to je odgovor na vprašanje, zakaj mnogi v Sloveniji še vedno ne morejo sprejeti resnice in zakaj spopad med lažjo in resnico še vedno traja in bo še trajal. Navsezadnje je tudi ta »slovenski« spopad del spopada dveh svetov, ki traja že od začetka človeštva in bo trajal do konca sveta. Fronta spopada med dobrim in zlom, med resnico in lažjo ne poteka le med različnimi posamezniki, družbenimi skupinami ali svetovnimi nazori, v

Sedmo poglavje: Spopad dveh svetov

različnih obdobjih in narodih, ampak tudi v vsakem človeškem srcu. Človek je sredi tega spopada in vedno znova postavljen pred vprašanje, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je resnica in kaj laž. Vedno znova se je prisiljen odločati za dobro ali zlo, za resnico ali laž. Prav v tej svoji svobodni odločitvi potrjuje in uresničuje svojo osebnost. In tu se razodeva celoten diapazon človekovega vpliva na družbo – od človeške veličine in blagoslova do pritlehnosti in prekletstva. Dobro in zlo, resnica in laž sta vedno bila in vedno bosta prisotna tako v družbi kot v človeku, v mladem in starem, v revnem in bogatem, v ateistu in verniku, v kristjanu in muslimanu, v levičarju in desničarju … Če ne v »razcveteli« obliki, potem pa v obliki možnosti, v obliki semena. Katero bo vzklilo in se razživelo, je odvisno ne le od okoliščin, ampak mnogo bolj od človekove svobodne odločitve. Spet se nam ponuja dva tisoč let stara modrost, ki nam jo je zapustil Jezus v priliki o ljuljki in pšenici: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: »Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?« Dejal jim je: »Sovražen človek je to storil.« Služabniki pa so mu rekli: »Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?« »Nikakor,« je dejal, »da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico« (Mt 13,24–30).

433

France Cukjati

Slovenske podobe zla

France Prešeren

9 789612 783730

35 €

Slovenske podobe zla France Cukjati

Šest mescov moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata – Kako strašna slepota je človeka!