Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 4
12/18/2015 1:21:53 PM
KLJUB VSEMU REČI ŽIVLJENJU DA
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 1
12/18/2015 1:21:53 PM
Viktor E. Frankl Kljub vsemu reči življenju da 2. natis 2., prenovljene izdaje Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji. Naslov izvirnika: »… trotzdem Ja zum Leben sagen« in dodatek »Logotherapy in a Nutshell« Copyright © Viktor E. Frankl Published by arrangement with the Estate of Viktor E. Frankl
cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 343.819.5(438Oświęcim)(092) 615.851:124.2 124.2:615.851 FRANKL, Viktor E. Kljub vsemu reči življenju da : psiholog v koncentracijskem taborišču / Viktor E. Frankl ; [prevedla Miriam Drev]. - 2. natis 2., prenovljene izd. Celje : Društvo Mohorjeva družba : Celjska Mohorjeva družba, 2016 Prevod dela: --- trotzdem Ja zum Leben sagen. - Vsebuje tudi: Temeljna načela logoterapije / [prevedel Jože Stabej] isbn 978-961-278-098-2 1. Frankl, Viktor E.: Temeljna načela logoterapije 282553600
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 2
12/18/2015 1:21:53 PM
Psiholog v koncentracijskem taborišču Prevedla Miriam Drev in Jože Stabej
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 3
12/18/2015 1:21:53 PM
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 4
12/18/2015 1:21:53 PM
VSEBINA Psiholog v koncentracijskem taborišču • 7 Prva stopnja: sprejem v taborišče • 17 Druga stopnja: življenje v taborišču • 33 Tretja stopnja: po osvoboditvi iz taborišča • 117 Temeljna načela logoterapije • 125 O avtorju • 169
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 5
12/18/2015 1:21:53 PM
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 6
12/18/2015 1:21:54 PM
Psiholog v koncentracijskem taboriĹĄÄ?u
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 7
12/18/2015 1:21:54 PM
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 8
12/18/2015 1:21:54 PM
Neznani taboriščnik
»Psiholog v koncentracijskem taborišču.« V ospredju tega dela bo predvsem opis osebnega doživljanja in ne toliko poročilo o dejstvih; tu želim predstaviti izkustveno stran tistega, kar je na tisoč načinov doživelo več milijonov ljudi: »uzreti koncentracijsko taborišče od znotraj« – z gledišča človeka, ki ga je doživljal neposredno. Ta prikaz potemtakem ne bo veljal največjim strahotam – tistim, ki so bile že pogosto opisane (čeprav marsikje še vedno ne verjamejo, da so se res zgod ile) –, temveč zlasti nešteto majhnim mukam ali, drugače povedano, posvečen bo odgovoru na vprašanje: kako je v duši povprečnega zapornika odsevalo vsakdanje življenje v koncentracijskem taborišču? Najprej naj povem, da se doživljaji, ki jih obravnavam na naslednjih straneh, ne posvečajo toliko dogajanju v razvpitih, velikih taboriščih, pač pa bolj tistim v njihovih zloglasnih manjših enotah, njihovih stranskih ustanovah. Toda znano je, da so bila prav ta mala taborišča skrajno morilska. In zato v knjigi ne bom pripovedoval o trpljenju in smrti velikih junakov in mučencev, marveč predvsem o »malih« žrtvah in »neznatni« smrti velike množice ljudi. Ne bomo se ukvarjali s tistim, kar je moral dolga leta prestajati kapo oziroma ta ali oni 9
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 9
12/18/2015 1:21:54 PM
»ugledni« zapornik, in tudi ne z njihovo pripovedjo, temveč s pasijonom »neznanega« taboriščnega jetnika. Takšnega, ki so nanj kapoti zrli zviška, saj, navaden zapornik, na rokavu ni nosil paščka. Medtem ko je on stradal, dokler ni umrl od lakote, se kapotom vsaj glede hrane ni godilo slabo, nekaterim pa pravzaprav veliko bolje kot v vsem njihovem dotedanjem življenju. Prav je, če torej te osebke psihološko in značajsko presojamo z enakim merilom kot esesovce oziroma taboriščne paz nike; s slednjimi so se namreč psihološko in družbeno poistovetili ter se z njimi spajdašili. Nemalokdaj so bili kapoti »strožji« kot taboriščni pazniki in so tudi huje mučili navadne taboriščnike, jih, denimo, pretepali veliko pogosteje celo kot sami esesovci. Navsezadnje so za kapote nastavili samo jetnike, ki so bili kot ustvarjeni za takšno početje, in jih izločili, kakor hitro v tem pogledu niso več »sodelovali«.
Aktivni in pasivni izbor
Nekdo od zunaj, neposvečen človek, ki sam ni bil nikoli v koncentracijskem taborišču, si o razmerah v taborišču po navadi ustvari zmotno predstavo, če si tamkajšnje življenje zamišlja osladno ter ga nekako olepšuje in podcenjuje, toliko bolj, ker ne sluti ničesar o trdem boju za obstanek, kakršen je v manjših taboriščih pustošil tudi med zaporniki. V tej bitki za vsakdanji kruh oziroma za ohranitev ali rešitev življenja je šlo pogosto na nož; taboriščniki so se neprizanesljivo borili za lastne koristi, bodisi osebne ali pa za koristi svojega najožjega 10
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 10
12/18/2015 1:21:54 PM
prijateljskega kroga. Recimo, da se je obetal transport, ki naj bi določeno število taboriščnikov prepeljal v drugo taborišče – kot je bilo rečeno –, ljudje pa so slutili, in to upravičeno, da »se jim obeta plin«, ter bodo za transport izbrani bolni in slabotni, predvsem pa za delo nezmožni, da bi jih v večjih osrednjih taboriščih, opremljenih s plinskimi celicami in krematoriji, nato usmrtili. V tem trenutku se je razvnel srdit boj vsakogar proti vsakomur oziroma boj med posameznimi skupinami in klikami. Vsakdo je poskušal obvarovati sebe ali svojega bližnjega pred transportom ali doseči, da bi ga v zadnjem trenutku »črtali« s seznama. Vsem pa je bilo jasno, da bo moral vsakega, ki se bo rešil, na seznamu nadomestiti nekdo drug. Načeloma je šlo predvsem za zaokroženo število zapornikov, izpolnitev pogoja, da bo transport poln. Posameznik je dobesedno pomenil zgolj številko; na seznamu so bile namreč zapisane zgolj njihove zaporniške številke. Spomnimo se, da je imel na primer v Auschwitzu vsak jetnik, potem ko so mu ob sprejemu odvzeli vse imetje in tudi vse dokumente, možnost, da si izmisli neko poljubno ime, poklic in tako naprej, in to možnost je marsikdo iz različnih razlogov tudi izkoristil. Zanesljiva in za taboriščne oblasti edino pomembna je ostala samo zapornikova številka (ki so jo večini vtetovirali). Nobenemu pazniku ali nadzorniku ne bi padlo na pamet, da bi zahteval zapornikovo ime, kadar ga je bilo treba »poklicati na raport« – po navadi zaradi njegove »lenobe«; zadoščalo je, da je s pogledom poiskal številko, ki si jo je moral vsak zapornik ali zapornica po predpisu prišiti na določeno mesto na hlačah, krilu ali plašču, in si jo zapisal (dejanje, ki je spričo posledic zbujalo nemalo groze). 11
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 11
12/18/2015 1:21:54 PM
Zdaj pa se vrnimo k opisovanemu primeru napovedanega transporta! Zapornik v tem položaju nima ne časa ne veselja za abstraktno moralni preudarek. Vsakdo razmišlja samo o tem, da želi ostati pri življenju zaradi svojcev, ki ga čakajo doma, in poskrbeti za varnost tistih v taborišču, s katerimi se čuti tako ali drugače povezan. In tako bo brez pomislekov pripomogel, da na transport uvrstijo koga drugega, neko drugo »številko«. Iz omenjenega je že razvidno, da so kapoti predstavljali neke vrste negativni izbor: za tak položaj so bili primerni samo najbolj surovi osebki – pri čemer namenoma puščamo ob strani izjeme, ki so na srečo obstajale tudi tu. Toda poleg tega, tako imenovanega aktivnega izbora, ki je bil naloga esesovcev, smo poznali tudi pasivnega: med taboriščniki, ki so bili že dolga leta zaprti v taboriščih, ter so jih premeščali iz enega v drugo – bilo bi jih na ducate, če bi jih sešteli –, so v povprečju preživeli samo tisti, ki v boju za preživetje niso poznali zadržkov, in se niso ustavili pred nasiljem, celo svoje sotrpine so bili zmožni okrasti. Vsi, ki smo se po zaslugi nešteto srečnih naključjih ali Božjega čudeža – recite temu, kakor hočete – od tam vrnili živi, vemo in mirno tudi izrečemo: najboljši niso preživeli.
Poročilo zapornika št. 119–104: psihološki poskus
Če se bo zapornik, označen s »številko« 119–104 lotil poskusa, da bi opisal, kaj je »kot psiholog« doživel v koncentracijskem taborišču, mora vnaprej pripom 12
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 12
12/18/2015 1:21:54 PM
niti, da tam seveda ni bil dejaven »kot psiholog« niti kot zdravnik (razen v zadnjih tednih). To je toliko pomembnejše, ker ne gre za prikaz njegovega siceršnjega osebnega načina življenja, temveč tistega, ki ga je na svoji koži okusil kot navaden taboriščnik. In povem naj, ne brez ponosa, da sem bil povsem »običajen« zapornik – nič več kot zgolj številka 119–104. Večino časa sem bil zaposlen pri izkopu in pri gradnji železnice kot progovni delavec. Medtem ko je imela peščica mojih kolegov srečo, da so v za silo ogrevanih, improviziranih ambulantah iz papirnih odpadkov izdelovali obveze, sem na primer jaz nekoč popolnoma sam pod cesto kopal predor (namenjen za postavitev vodovodnih cevi). Tudi to zame ni bilo kar tako – kot priznanje za svoj »dosežek« sem namreč tik pred božičem leta 1944 dobil dva tako imenovana nagradna listka. To so bili listki, ki jih je podeljevalo gradbeno podjetje, kateremu nas je taborišče kot delavske sužnje dobesedno prodalo (podjetje je moralo za vsakega zapornika taboriščni upravi dnevno plačati določeno vsoto); za en nagradni listek je podjetje plačalo petdeset pfenigov in si ga v taborišču, seveda šele po več tednih, lahko zamenjal za šest cigaret. In tako sem postal imetnik dveh listkov v protivrednosti dvanajstih cigaret! Dvanajst cigaret pa je pomenilo dvanajst juh in teh dvanajst juh je še prevečkrat pomenilo, da se ti približno dva tedna ni bilo treba bati smrti od lakote. Samo kapo, ki je imel na teden zagotovljenih nekaj nagradnih listkov, si je lahko privoščil, da si je prižgal cigareto, ali pa interniranec, ki je v taborišču skrbel za delavnico ali skladišče, in so mu za protiusluge plačevali s cigaretami. Vsi drugi, navadni zaporniki, so cigarete, do katerih so se doko13
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 13
12/18/2015 1:21:54 PM
pali z nagradnimi listki ter potemtakem z življenjsko nevarnimi dodatnimi delovnimi dosežki, navadno zamenjevali za živila, razen če so se vdali ter svoj položaj ocenili kot brezupen in sklenili, da bodo poslednje dneve, ki so jim preostali, še malo»uživali«; kadar si je kakšen od tovarišev začel sam prižigati borno peščico svojih cigaret, smo vedel, da je izgubil vero, da bi mogel še vztrajati – in mu potem tudi res ni več uspelo. Toliko torej v zagovor in pojasnilo napovedi, ki jo vsebuje naslov te knjige. Zdaj pa se vprašajmo, v čem je smisel, da se človek loti takšnega poročila. Stvarnih pripovedi o koncentracijskih taboriščih je vendar izšlo že več kot dovolj. Tu želim dejstva navajati samo toliko, kolikor izkušnja nekega človeka vedno predstavlja izkušnjo stvarnega dogajanja; in takšni izkušnji veljajo nadaljnja psihološka prizadevanja tega zapisa. Njen smisel je dvojen, odvisno od tega, ali je bralec koncentracijsko taborišče in življenje v njem okusil sam ali ne. Za prvo skupino bralcev naj bi to, kar so doživeli osebno, poskusil osvetliti z znanstvenimi metodami, ki so nam v tem trenutku na voljo; tisto, kar bi prvi skupini želel osvetliti, bi drugi skupini želel razložiti. Potemtakem si bom prizadeval, da bi tudi nekomu od zunaj bolje približal, kaj so doživljali zaporniki, in tako pripomogel, da bi bil vse premajhen odstotek še živih nekdanjih internirancev deležen boljšega razumevanja za njihov svojevrstni odnos do življenja, ki je s psihološkega gledišča tudi povsem neprimerljiv s prejšnjimi pristopi. Ta zadeva namreč ni samo po sebi umevna, kajti vedno znova slišimo, da se prav kdo od teh ljudi brani: »Neradi govorimo o svoji izkušnji; tistemu, ki je bil sam v taborišču, ni potrebno ničesar razlagati; 14
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 14
12/18/2015 1:21:54 PM
tistemu, ki ni bil, pa ne bomo nikoli dopovedali, kako smo ga doživljali mi – in kako ga v sebi podoživljamo še danes.« V metodološkem pogledu pri tovrstnem psihološ kem poskusu kajpada naletimo na nekatere težave. Psihologija zahteva znanstveni odmik. Toda ali človek, ki je sam prestajal internacijo, načeloma oziroma med dogajanjem samim, se pravi, v trenutkih, ko bi moral opraviti svoja odločilna opazovanja, sploh premore ta potrebni odmik? Nekdo od zunaj ga je imel, vendar je bil odmik obenem že prevelik, saj je preveč zunaj doživljajskega toka, da bi lahko ta človek dal kakršnekoli veljavne izjave. Kdor pa je bil »v srži dogajanja«, ima resda premajhen odmik, da bi bil zmožen izreči povsem objektivno sodbo – toda samo on pozna izkušnjo, ki jo obravnavamo. Seveda tu ne gre za neznatno možnost, temveč prav zares za precejšnjo verjetnost, da je merilo, s katerim presoja stvari, pravzaprav hkrati popačeno. Tega ne moremo izključiti. A ne bo šlo drugače, kot da se potrudim, in vse zasebno vendarle izključim iz podajanja – kjer je potrebno, pa zberem tudi pogum, da doživetje prikažem osebno. Nevarnost takšne psihološke raziskave namreč ni toliko, da bi bila obarvana osebno, temveč zgolj v tem, da bi imela tendenciozen pridih. Mirno lahko torej prepustim drugim, da tu predstavljeno gradivo ponovno precedijo in prečistijo do brezosebnega, ter poskrbijo, da se bodo iz tako dob ljenega izvlečka subjektivnih doživljajev izkristalizirale objektivne teorije. Psihološke teorije, ki bi se pri tem utegnile razviti, bi se uvrstile med prispevke o psihologiji oziroma psihopatologiji zaporništva, kot jo poznamo že več deset 15
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 15
12/18/2015 1:21:54 PM
letij. Svoj delež je k njej, kot vemo, prispevala že prva svetovna vojna. Takrat smo se namreč prvič seznanili z bolezensko sliko »bolezni bodeče žice« (barbed wire disease), duševnega bolezenskega odziva, ki so ga opazili v ujetniških taboriščih. Šele drugi svetovni vojni pa je pripadlo, da je dodatno obogatila »psihopatologije množic« – če smem uporabiti svojo različico znane besedne zveze in naslova Le Bonove1 knjige: najprej s tem, da nam je preskrbela tako imenovano »živčno vojno«, nato pa navrgla še doživljajsko gradivo iz koncentracijskih taborišč. Na tem mestu bi želel pripomniti, da te knjige sprva nisem nameraval objaviti pod svojim imenom, temveč sem želel navesti samo svojo zaporniško številko. K temu je odločilno prispeval moj odpor do razkazovanja svojih tamkajšnjih izkušenj. Rokopis je bil resnično že končan, ko sem se vendarle pustil prepričati, da bi anonimna objava to delo razvrednotila v enaki meri, kot bi pogum, da se izpoveš, povečal njegovo vrednost. Temu na ljubo sem se zato odpovedal tudi poznejšim črtanjem in se s potrebnim pogumom postavil po robu bojazni pred razkazovanjem – s tem pa hkrati ukanil tudi samega sebe.
1 Gustave Le Bon, Psychologie des foules [Psihologija množic], Pariz 1895 (op. ur.).
16
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 16
12/18/2015 1:21:54 PM
Prva stopnja: sprejem v taborišče Če poskusimo obilico gradiva, izhajajočega iz samo opazovanja in opazovanja drugih, vsoto izkušenj in doživetij, ki so se nabrala v koncentracijskih taboriš čih, okvirno razvrstiti in jih približno razdeliti, lahko v duševnih odzivih zapornikov razlikujemo tri stop nje: stopnjo sprejema v taborišče, stopnjo dejanskega bivanja v taborišču in stopnjo po odpustu oziroma osvoboditvi od tam.
Železniška postaja Auschwitz
Prvo stopnjo zaznamuje občutek, ki bi ga lahko označili kot šok ob sprejemu, pri čemer se moramo zavedati, da utegne v takih okoliščinah priti do duševnega pretresa še pred uradnim sprejemom. Kako je bilo s tem, denimo, pri nas, na transportu, s katerim sem sam prispel v Auschwitz? Kar predstavljajte si: prevoz 1500 oseb z vlakom traja že vrsto dni in noči, v vsakem od vagonov leži po osemdeset ljudi na svoji prtljagi (zad njih ostankih njihovega imetja), zaradi nakopičenih nahrbtnikov, torb in podobnega je viden samo zgornji 17
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 17
12/18/2015 1:21:54 PM
del okna, ki omogoča pogled na jutranji svit. Vsi smo bili prepričani, da je vlak namenjen v katero od tovarn orožja, kjer naj bi nas zaposlili kot prisilne delavce. Vlak zatem obstane na odprtem delu proge; ne vemo zagotovo, ali smo še vedno v Šleziji ali že na Poljskem. Lokomotiva srhljivo zapiska in njen ostri žvižg razpara tišino, kakor da bi, poosebljena, zaslutila krik na pomoč iz ust množice ljudi, ki se peljejo veliki katastrofi naproti, medtem ko vlak očitno vozi na peron neke večje postaje. Nenadoma se iz vrst tesnobno čakajoče množice v vagonu utrga klic: »Glejte tablo – Auschwitz!« V tem trenutku gotovo vsakdo začuti, kako mu obstane srce. Auschwitz je bil pojem, bil je utelešenje sicer nejas nih, vendar zato še toliko bolj zastrašujočih predstav o plinskih celicah, krematorijskih pečeh in množičnih pobojih! Vlak počasi pelje naprej, kakor da bi okleval, kakor da bi želel svoj tovor nesrečnikov, ki jih vozi, postopoma in obenem prizanesljivo soočiti z dejstvom: »Auschwitz!« Zdaj se že vidi več: bolj ko se zunaj dani, razločneje se na levi in desni strani proge na kilometrski razdalji kaže obris taborišča orjaških razsežnosti. Neskončne, v več vrstah postavljene ograje iz bodeče žice, stražni stolpi, žarometi in dolge kolone razcapanih, v cunje ovitih človeških postav, sivih v sivem svitu, ki se počasi, utrujeno valijo po pustih, kot z ravnilom potegnjenih ulicah taborišča – nihče ne ve, kam. Tu in tam je slišati posamične poveljujoče žvižge – nihče pa ne ve, kaj pomenijo. Temu ali onemu od nas se že kažejo prividi groze. Meni se je, na primer, zdelo, da sem videl nekaj parov vislic in obešence. Spreletavalo me je od groze, kar pa je bilo dobro: iz trenutka v trenutek, korak za korakom smo se bili prav vsi primorani 18
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 18
12/18/2015 1:21:54 PM
uvajati v to vseobsežno strahoto. – Končno le prispemo na postajo. Še vedno se nič ne premakne. In potem – poveljniški klici, svojevrstno raskavo, surovo dretje, ki nam bo odslej udarjalo na ušesa v vseh taboriščih, in ki zveni kot poslednji krik umorjenega, a vendarle drugače: zamolklo, hripavo, kakor da bi prihajalo iz grla moškemu, ki se mu neizbežno vedno znova utrga ta krik, in ga vedno znova umorijo … Potem se sunkovito odprejo vrata vagonov in noter se zapodi četica zapornikov v običajnih jetniških oblačilih; obriti so na balin, toda na pogled osupljivo dobro hranjeni; govorijo v vseh mogočih evropskih jezikih, predvsem pa vsi razkazujejo veselje, kar v tem trenutku in teh okoliščinah učinkuje nekam groteskno. Moj prirojeni optimizem, ki me odtlej vedno znova prevzame prav v najtežjih razmerah, se oklene tega dejstva, kakor se utapljajoči oklene slamne bilke: ti ljudje niso videti slabo, vidno dobre volje so, celo smejejo se; kdo pravi, da se ne bom, podobno kot tile jetniki, tudi jaz znašel v razmeroma ugodnem in srečnem položaju? Psihiat rija pozna bolezensko sliko tako imenovane utvare o pomilostitvi: na smrt obsojeni si začne v poslednjem hipu, tik pred usmrtitvijo, domišljati, da ga bodo ravno tedaj vendarle pomilostili. Enako smo se tudi mi oklepali upanja in do zadnjega trenutka verjeli, da ne bo, da kratko malo ne more biti tako hudo. Samo okrogle, rdečelične obraze teh zapornikov poglej! Nismo pa še vedeli, da je to »elita«, skupina zapornikov, ki jim je bilo naloženo, da so sprejemali transporte s tisoči, ki so vsak dan – leto za letom – prihajali na auschwiško železniško postajo, njih in njihovo prtljago z vso njeno vsebino oziroma s skritimi dragocenostmi: s potrebščinami, 19
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 19
12/18/2015 1:21:54 PM
ki so postale redkost, in s pretihotapljenim nakitom. V okviru Evrope je Auschwitz takrat, v poznem vojnem obdobju, nedvomno predstavljal edinstveno središče: nikjer drugje ni bilo zbranega toliko zlata in srebra, platine in diamantov kot tam, a ne le v orjaških skladiščih, temveč tudi v rokah esesovcev ter celo nekaterih jetnikov, ki so nas sprejeli ob prihodu. Ko se nas je, tik pred transportom v manjša taborišča, 1100 zapornikov stiskalo v eni sami baraki (po moji oceni zgrajeni za največ 200 oseb), kjer smo, prezebli in lačni čepeli na golih tleh, sedeli ali stali, kajti prostora ni bilo dovolj, da bi lahko vsi posedli, kaj šele, da bi se ulegli – in ko smo v štirih dneh zaužili en sam kos kruha (približno stopetdesetgramski), sem, denimo, ujel na ušesa, kako je najstarejši moški v tej baraki z nekim zapornikom iz elitne skupine barantal za kravatno iglo iz platine in diamantov. Dobiček se je kajpada večinoma pretopil v žganje. Ne vem več, koliko tisoč mark je takrat stala primerna količina žganja, da ti je polepšala večer. Nekaj pa vem: ti dolgoletni taboriščniki so potrebovali žganje. Kajti kdo bi zameril človeku, ki si v takšnih notranjih in zunanjih razmerah želi omame? Da ne omenjam tiste skupine internirancev, ki so delali v plinskih celicah in krematoriju, in so natančno vedeli, da jih bo pri delu slejkoprej nadomestila druga skupina, oni pa bodo stopili po poti žrtev, katerih rablji so primorani biti; tej skupini so celo esesovci nosili alkohol, kolikor so si ga poželeli.
20
Frankl_Zivljenju DA_ponatis 2015_135 mm x 210 mm_prelom_FINAL.indd 20
12/18/2015 1:21:54 PM