Viktor E. Frankl: Zdravnik in duša

ZDRAVNIK IN DUŠA

Viktor E. Frankl ZDRAVNIK IN DUŠA Osnove logoterapije in bivanjske analize DESET TEZ O OSEBI 2., pregledana in dopolnjena izdaja Celjska Mohorjeva družba, Prešernova 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2015 Vse pravice pridržane.

Naslov izvirnika: ÄRZTLICHE SEELSORGE Grundlagen der Logotherapie und Existenzanalyse 11., überarbeitete Neuauflage Herausgegeben von Alexander Batthyany © Deuticke im Paul Zsolnay Verlag Wien 1982 and 2005

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 124.2:615.851 124.2:159.964.2 FRANKL, Viktor E. Zdravnik in duša : osnove logoterapije in bivanjske analize ; Deset tez o osebi / Viktor E. Frankl ; prevedla Jože Stabej in Tadeja Petrovčič Jerina ; [strokovni izrazi v logoterapiji Jože Ramovš in Anton Trstenjak s sod.]. - 2., pregledana in dopolnjena izd. - Celje : Društvo Mohorjeva družba : Celjska Mohorjeva družba, 2015 Prevod dela: Ärztliche Seelsorge isbn 978-961-278-228-3 1. Frankl, Viktor E.: Deset tez o osebi 282060544

Vsebina A. Batthyany: Uredniška beležka 7

zdravnik in duša 11 Predgovor k 9. izdaji 13 Uvod 15 I. Od psihoterapije do logoterapije 27 Psihoanaliza in individualna psihologija 27 Bivanjska praznota in noogena nevroza 38 Premagovanje psihologizma 41 Genetični redukcionizem in analitični pandeterminizem 48 Imago hominis 53 Psihogeneza psihologizma 58 II. Od psihoanalize do bivanjske analize 67 A. Splošna bivanjska analiza 67 1. O smislu življenja 67 Vpraševanje o smislu bivanja 68 Nadsmisel 73 Načelo užitka in načelo poravnave 80 Subjektivizem in relativizem 88 Tri vrednostne kategorije 93 Evtanazija 97 Samomor 101 Življenje kot naloga 104 Homeostatično načelo in bivanjska dinamika 111 O smislu smrti 122 Skupnost in množica 127

Svoboda in odgovornost 133 O kljubovalni moči duha 138 Biološka usoda 139 Psihološka usoda 143 Sociološka usoda 148 K psihologiji koncentracijskega taborišča 150 2. O smislu trpljenja 161 3. O smislu dela 171 Nevroza brezposelnosti 175 Nedeljska nevroza 180 4. O smislu ljubezni 184 Spolnost, erotika in ljubezen 185 Enkratnost in edinstvenost 188 Obzorje pojma »imeti« 197 Vrednost in užitek 204 Seksualnonevrotične motnje 213 Psihoseksualno zorenje 218 Samopresežnost človeškega bivanja 221 B. Posebna bivanjska analiza 224 1. K psihologiji tesnobne nevroze 226 2. K psihologiji prisilne nevroze 234 Fenomenološka analiza prisilnonevrotičnega načina doživljanja 240 Logoterapevtska tehnika nasprotne namere 252 3. K psihologiji melanholije 273 4. K psihologiji shizofrenije 282 III. Od posvetne spovedi do zdravniške skrbi za dušo 301 Zdravniška in duhovniška skrb za dušo 302 Manipulirano razmerje in soočenje 306 Bivanjskoanalitična tehnika skupnega imenovalca 313 Zadnja pomoč 318 Povzetek 327

deset tez o osebi 341 Izbrana bibliografija Viktorja E. Frankla v nemščini 357 J. Ramovš: Izbrana literatura s področja, logoteorije, logoterapije

in antropohigiene v slovenščini 359 J. Ramovš in A. Trstenjak s sod.: Strokovni izrazi v logoterapiji 363 Imensko kazalo 387 O Viktorju E. Franklu 391

Uredniška beležka 1 k 11., pregledani novi izdaji knjige Ta knjiga je prva razširjena prenovljena izdaja dela Zdravnik in duša, ki je ni več uredil Viktor Frankl sam. Spremembo v primerjavi s prejšnjimi izdajami – poleg ob koncu dodanih Desetih tez o osebi (Frankl 1950) – predstavlja ureditev petdesetih dopolnil in opomb, ki jih je Viktor Frankl dodal 1., 9. in 10. izdaji dela Zdravnik in duša. Zaradi omejitev, povezanih s takratno tiskarsko tehniko, dopolnil niso vključili v knjižno besedilo, marveč v precej obsežen aparat opomb na koncu knjige. To je obenem oviralo dostopnost in oteževalo vključevanje v knjižno besedilo, zlasti ker je vsako novo razširjeno izdajo dela spremljalo vsakokratno novo dopolnilo, ki je bralca napotovalo na Franklove pripombe v predhodnih izdajah in ne na sklice v knjižnem besedilu.

V tej prenovljeni izdaji smo dopolnila prvič poenotili in so skupaj s sprotnimi opombami iz prejšnjih izdaj objav­ljena kot končne opombe na koncu posameznih poglavij. Hkrati smo upoštevali kronološko zaporedje urejanja tega dela tako, da smo končne opombe oskrbeli z napotilom na predhodne številske oznake dopolnil. Vsaka končna opomba je zato številčena dvakrat: prva, glavna številčna oznaka napotuje na mesto v knjiž­nem besedilu, na katero se dopolnilo navezuje; druga 7

številčna oznaka ob koncu besedila pa se nanaša na nekdanje številčenje dopolnil v izdajah dela Zdravnik in duša, ki so izšle še za Franklovega življenja; tudi nekdanje opombe pod črto so enako označene. Vsi sklici so postavljeni v oglate oklepaje.

2 deset tez o osebi V novo dopolnilo smo vključili tudi besedilo, ki še ni bilo objavljeno v knjigi Zdravnik in duša. Gre za predelan referat, ki ga je imel Frankl v okviru Salzburških visokošolskih tednov kot uvodno predavanje k pogovoru (z dr. p. Ildefonsom Betschardom OSB, dr. Aloisom Dempfom in ddr. Leom Gabrielom). Deset tez o osebi sodi med filozofsko-antropološka temeljna besedila logoterapije in bivanjske analize: Frankl v njih poglablja ontološkorazsežnostno podobo o človeku, katere daljnosežne filozofske in antropološke implikacije povzema v desetih tezah. Med drugim se Frankl v referatu loti nadrobne argumentirane izpeljave osrednjih dveh logoterapevtskih postulatov: psihoterapevtskega creda in psihiatričnega creda.

Postulata sta sicer zastavljena in vnaprej pojasnjena že v sami vsebini knjige Zdravnik in duša, v Desetih tezah o osebi pa sta dodatno umeščena v širši kontekst Franklove filozofske in psihološke antropologije.

3 druge uredniške pripombe Izdaja dela Zdravnik in duša, ki jo imate pred seboj, je zgodovinska izdaja. To pomeni, da bibliografski sklici niso posodobljeni, pa tudi imensko kazalo ni razširjeno; nespremenjene ostajajo tudi omembe datumov zapisa in tedanje zdravniške prakse – saj imajo v besedilu tako ali tako bolj ilustrativni kot indikativni značaj. V dodatku k tej izdaji je navedena aktualna

8

bibliografija v nemščini dostopnih knjig Viktorja Frankla. V prejšnjih izdajah navedenega izbora logoterapevtskih del, ki se je v vmesnem času izjemno povečal, zato v pričujočo izdajo nismo vključili. Celotna bibliografija pomožne literature je dostopna na spletnih straneh dunajskega Inštituta Viktorja Frankla (www.viktorfrankl.org). Bralec bo tam našel tako splošne informacije in aktualne novice s področja logoterapevtskih raziskav in prakse kot tudi mednarodni naslovnik s strani Inštituta Viktorja Franka priznanih ustanov, ki nudijo izobraževanje s področja psihoterapije in svetovanja v logoterapiji in bivanjski analizi, kot jo je zasnoval Viktor Frankl.

Alexander Batthyany Inštitut Viktorja Frankla, Dunaj

9

Mrtvi Tilly

ZDRAVNIK IN DUŠA

Euntes eunt etplorant, semen spargendum portantes: Venientes venient cum exsultatione, portantes manipulos suos.

Predgovor k 9. izdaji Zaradi nekakšnega literarnega razmnoževalnega nagona sem sprva pozdravil sklep založbe, da bo poslala med ljudi to izdajo.

Potem pa so se mi oglasili pomisleki. Saj je prva žepna izdaja izšla že leta 1946, posamezna poglavja sem napisal v tridesetih letih, zato se je tudi vsiljevalo vprašanje, ali ni ta knjiga vendarle preveč izrazito posledica tistega časa. Vsekakor pa so proti tej bojazni govorile številke naklad. Do danes je namreč – v osmih jezikih – izšlo nič manj kakor 43 izdaj, in vsaj japonska in ameriška izdaja še vedno sodita med uspešnice. Videti je torej, da knjiga še vedno lahko nekaj daje mlademu rodu psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov kakor tudi sploh vsakomur, ki ima oči odprte za nepravoverne poglede.

To je kaj lahko posledica dejstva, da sta izhodišče in predmet, ki ga obravnava Zdravnik in duša, še vedno aktualna – še vedno, če ne že spet. Izhodišče sta bila vsesplošen dvom o smislu življenja in občutek nesmisla, ki se tako močno širi. Predmet pa je boj proti psihologizmu, patologizmu in redukcionizmu, torej proti temu, da bi občutek nesmisla razlagali samo kot izraz podzavestne psihodinamike ali le kot simptom nevroze – ne glede na to, kako kdaj po vsakokratni indoktrinirani ideologiji »razkrinkavajo« pojav prikrajšanosti za smisel. Želel sem razkrinkati razkrinkovalce, ta želja pa bi ravno zdaj znala biti pomembnejša kakor kdaj prej.

13

Toda kot rečeno, naj bi bila ta knjiga ne samo še vedno, ampak tudi že spet aktualna. To naj bi veljalo vsaj za eno od poglavij, na primer tisto, ki je posvečeno »nev­rozi brezposelnosti«, moramo pa biti veseli, če nam bo prihranjeno, da bi spet kdaj postalo pereče poglavje »K psihologiji koncentracijskega taborišča«.

V primeri s prejšnjo izdajo nisem črtal ali dodal ničesar, kar bi bilo vredno omembe. Le bibliografija je izdatno razširjena, da ustreza današnjemu stanju. Če pa bi bralec vendarle rad dobil temeljito obravnavo tehničnih aspektov logoterapije, ga opozarjam na najnovejši izdaji knjig Psihoterapija v praksi (Die Psychotherapie in der Praxis) in Teorija in terapija nevroz (Theo­ rie und Therapie der Neurosen). Antropološke osnove logoterapije pa so izčrpno obdelane v knjigi, ki je izšla pod naslovom Trpeči človek; antropološke osnove psihoterapije (Der leidende Mensch; Anthropologische Grundlagen der Psychotherapie).

V prvih dveh knjigah pišem tudi o strogo empiričnih rezultatih raziskav, zaradi katerih je bilo sprva bolj ali manj nagonsko pridobljene in izdelane teze logoterapije mogoče številčno izraziti s preizkusi in statističnimi podatki. V tej zvezi pa naj opozorim še na seznam disertacij iz logoterapije, povzet tudi v bibliografskem dodatku knjige, ki jo imate pred sabo.

In če bi nazadnje kakšnega bralca zanimalo, kako je nastajalo delo Zdravnik in duša, naj seže po knjigi Vprašanje smisla v psihoterapiji (Die Sinnfrage der Psychotherapie), kjer dobi ustrezne podatke v okviru avtobiografskega orisa.

U. S. International University, San Diego, Kalifornija Viktor E. Frankl

14

Uvod1 Če Schelsky v naslovu neke svoje knjige označuje takrat­no mladino kot »skeptično generacijo«, potem lahko podobno trdimo o današnjih psihoterapevtih. Postali smo previdni, že kar nezaupljivi, in sicer predvsem sami do sebe, do lastnih uspehov in spoznanj, ta skromnost in treznost pa bi znala biti izraz življenjskega nazora celega rodu psihoterapevtov. Že zdavnaj ni več skrivnost – ne glede na to, katero metodo in tehniko kdo uporablja – da psihoterapevti ozdravijo ali bistveno izboljšajo približno dve tretjini do tri četrtine primerov.

Vendar bi rad posvaril pred vsakršnimi demagoškimi sklepi. Še vedno namreč nimamo odgovora na pilatovsko vprašanje vse psihoterapije: kaj je zdravje – kaj je zdravljen­je – kaj je ozdravitev? Nekaj pa je nespodbitno: čeprav povprečno psihoterapevti z najrazličnejšimi metodami dosegajo približno enak odstotek uspeha, pa za ta uspeh nima največ zaslug vsakokratna tehnika. Franz Alexander je nekoč postavil trditev: »V vseh oblikah psihoterapije je terapevtova osebnost njegov glavni instrument.« Ampak ali naj to pomeni, da smemo zaničevati tehniko? Raje bi pritrdil Hackerju, ki je posvaril, da v psihoterapiji ne smemo 15

kratko malo videti nekakšne umetnosti; če bi jo namreč enačili z njo, bi na stežaj odprli vrata šarlatanstvu. Gotovo je psihoterapija oboje: umetnost in tehnika. Da, rad bi šel še naprej in si drznil trditi, da je bodisi umetniška ali teh­ nična skrajnost psihoterapije kot taka, kot skrajnost, samo umetna tvorba. Pravzaprav obstajajo skrajnosti samo v teoriji. Praksa se giblje v vmesnem prostoru, na področju med skrajnostma umetniško oziroma tehnično pojmovane psihoterapije. Med tema skrajnostma pa se razgrinja cel spekter in v tem spektru ima vsaka metoda in tehnika svoj določen vrednostni prostor. Umetniški skrajnosti bi bilo najbližje avtentično bivanjsko srečanje (»bivanjska komunikacija«, kot sta jo pojmovala Jaspers in Binswanger), medtem ko bi bilo bliže tehnični skrajnosti treba postaviti prenos v psihoanalitičnem smislu, ki ga, kot pripominja Boss v enem svojih najnovejših del, vsakokrat »vzamemo v roke«, da ne rečemo »manipuliramo« (Dreikurs). Še bolj bi se tehnični skrajnosti približal avtogeni trening po Schultzu, najbolj pa bi se od umetniškega pola oddaljilo nekaj takega kot hipnoza z gramofonskimi ploščami.

Katero frekvenčno področje si nekako filtriramo iz spektra, to se pravi, katero metodo in tehniko imamo za primerno, ni odvisno samo od bolnika, ampak tudi od zdravnika; ne gre namreč samo za to, da vsak primer ne ustreza vsaki metodi enako,2 ampak je tudi tako, da vsak zdravnik ne obvlada enako dobro vsake tehnike. Svojim študentom to ponavadi pojasnjujem v obliki enačbe: ψ=x+y To pomeni: vsakokratna metoda psihoterapije, ki jo izberemo (ψ), je enačba z dvema neznankama, ki je ni mogoče nastaviti, ne da bi upoštevali tako bolnikovo 16

enkratnost in edinstvenost kakor zdravnikovo enkratnost in edinstvenost.

Naj bi to pomenilo, da lahko podležemo trhlemu in cenenemu eklekticizmu in se mu klanjamo? Naj zastremo nasprotja med posameznimi metodami psihoterapije? O vsem tem ne more biti govora. Nasprotno, naše premišljevanje in tehtanje prej kažeta, da nobena psihoterapija ne more zahtevati zase izključne pravice do obstoja. Dokler nam ni dosegljiva absolutna resnica, se moramo zadovoljiti s tem, da relativne resnice popravljajo druga drugo, in tudi zbrati dovolj poguma, da priznamo enostranskost, in sicer enostranskost, ki se zaveda sama sebe.

Predstavljajmo si, da flavtist v orkestru ne bi igral enostransko in izključno flavte, ampak bi vzel v roko neko drugo glasbilo – tega si ne moremo misliti; ni namreč samo njegova pravica, ampak naravnost dolžnost, da v orkestru enostransko in izključno igra samo flavto – ampak le v orkestru: kakor hitro pride domov, se bo pač modro pazil, da tam, doma, zunaj orkestra, svojim sosedom ne bi šel na živce z enostranskim in izključnim igranjem na flavto. Tudi v mnogoglasnem orkestru psihoterapije je taka enostranskost, ki se zaveda sama sebe, ne samo naša pravica, temveč tudi dolžnost.

Ko smo že pri umetnosti: nekoč so jo označili kot enot­ nost v mnogoterosti; po mojem bi bilo podobno mogoče označiti tudi človeka kot mnogoterost v enotnosti. Kljub vsej enotnosti in celosti bitja, imenovanega človek, obstaja mnogoterost razsežnosti, v katere sega, psihoterapija pa mu mora slediti v vse te razsežnosti. Tukaj ne sme ostati nič neupoštevanega – ne telesna ne duševna ne noetična razsežnost. Tako se mora psihoterapija premikati po Jako­ bovi nebeški lestvi, se po njej vzpenjati in spuščati. Ne sme 17

zanemarjati lastne metaklinične problematike, hkrati pa pod nogami ne sme izgubiti trdnih tal klinične empirije.

Kakor hitro se psihoterapija »zapleza« v ezoterične višave, jo moramo spet poklicati, spet spraviti nazaj. Človek si deli z živaljo tako biološko kot psihološko razsežnost. Toda naj njegovo živalskost v dimenzionalnem pogledu še tako preseže in prežme njegova človeškost, človek nekje nikoli ne neha biti tudi žival. Letalo lahko natanko tako kot avtomobil na letališču vozi po tleh; ampak za pravo letalo se bo izkazalo šele takrat, ko se bo vzdignilo v zrak, torej v tridimenzionalni prostor.

Natanko tako je človek tudi žival; vendar je tudi neskončno več kakor žival, in sicer nič manj kakor za celo razsežnost, za razsežnost svobode. Samoumevno pa je, da ne gre za svobodo od okoliščin, naj bodo te biološke, psihološke ali sociološke; to sploh ni svoboda od česa, ampak svoboda za kaj, in sicer svoboda, da lahko zavzamemo svoje stališče do vseh okoliščin. Tako se bo tudi človek izkazal za pravega človeka šele takrat, ko se bo zavihtel v razsežnost svobode.

Po povedanem je jasno, da je lahko etološki (vedenjski) pristop v teoriji ravno tako upravičen kot farmakološki pristop v praksi. Zato bi tukaj rad pustil vnemar vprašanje, ali je s psihofarmaki mogoče nadomestiti psihoterapijo ali jo samo olajšati – ali pa jo tudi otežiti. Rad bi pripomnil samo nekaj: k temu, ko je pred kratkim nekoga zaskrbelo, češ da bi psihofarmakološka terapija tako kot obdelava z elektrošoki lahko pripeljala do tega, da bi psihiatrično ravnanje mehanizirali in bolnika ne bi več obravnavali kot osebo, moram reči, da ne vidim, zakaj bi moralo biti tako.

Nikoli ne gre za tehniko, ampak zmeraj samo za tistega, ki to tehniko uporablja, za duha, kako jo uporablja.3 In tako poznamo tudi duha, po katerem psihoterapevtsko tehniko 18

uporabljajo tako, da bolnika »razoseblja«, ker za boleznijo ne vidijo več osebe, ampak v psihi vidijo samo še mehanizme: človeka reificirajo – iz njega naredijo stvar – ali z njim celo manipulirajo: postane sredstvo za dosego cilja.4 V primerih endogene depresije je, recimo, po moji sodbi vsekakor primerno seči po zdravljenju s psihofarmaki.

Ugovor, češ da v takih primerih ne smemo »s pomirjevali pregnati« občutkov krivde, ker je v njihovi osnovi resnična krivda, imam za neprimeren. V določenem, bivanjskem pomenu je kriv vsakdo med nami; endogeno depresiven človek pa dojema to krivost v tako nesorazmernih in pretiranih razsežnostih, da ga to peha v obup in samomor. Če med oseko zagledamo čer, si ne bo nihče drznil trditi, da je čer povzročiteljica oseke. Podobno se v endogenodepresivni fazi pokaže tista krivda – vidna v spačenem obsegu –, ki tiči »v osnovi« vse človeškosti, ne da bi bilo s tem že rečeno, da je taka bivanjska krivost zdaj tudi »v osnovi« endogene depresije, v osnovi v smislu psiho- ali celo noogeneze. Ko pa je vendar že tako dovolj nenavadno, da je ta bivanjska krivda v nekem določenem primeru patogena ravno od februarja do aprila 1951 in nato ponovno šele od marca do junija 1956, potem pa spet dolgo sploh ni. Pa še nekaj bi dal v premislek: Mar ni zgrešeno, da kakšnega človeka ravno v endogeno-depresivnih fazah soočimo z njegovo bivanjsko krivdo? Vse prelahko bi takšno ravnanje – voda na mlin njegovega očitanja samemu sebi – lahko sprožilo njegov poskus samomora. Ne verjamem, da bi v ustreznih primerih smeli prikrajšati bolnika za olajšanje, ki mu ga lahko prinese farmakoterapija.

Nekaj drugega je, če nimamo opraviti z endogeno, temveč s psihogeno depresijo, ne z depresivno psihozo, ampak z depresivno nevrozo: takrat bi farmakoterapija v danih 19

okoliščinah pač pomenila strokovno napako. Tedaj bi nam­reč šlo za psevdoterapijo, ki etiologijo samo zastira – nič drugače, kakor bi morfij zastrl vnetje slepiča. Podobno pa velja tudi za psihoterapijo – tudi z njo lahko zdravnik kdaj ukrepa mimo etiologije. Ta nevarnost pa je še toliko bolj pereča, ker živimo v času, ko se v psihiatriji in celo medicini kaže funkcijska sprememba. Šele pred kratkim je profesor Farnsworth s Harvardove univerze predaval članom Ameriškega zdravniškega društva in rekel: »Zdaj ima medicina nalogo, da mora razširiti svojo funkcijo.

V kriznem obdobju, ki ga doživljamo, se mora zdravnik nujno ukvarjati s filozofijo. Velika bolezen našega časa so brezciljnost, zdolgočasenost ter pomanjkanje smisla in namere.« Tako danes zdravniku zastavljajo vprašanja, ki pravzaprav niso medicinske, ampak filozofske narave in je nanje komaj pripravljen. K psihiatru prihajajo bolniki, ker dvomijo o smislu svojega življenja ali sploh obupujejo nad tem, da bodo kdaj videli smisel v življenju. V takem primeru govorim o bivanjski prikrajšanosti. Samo po sebi ni to nič patološkega; kolikor je posebej sploh mogoče govoriti o nevrozi, imamo opraviti z novim tipom nevroze, ki sem jo krstil za noogeno nevrozo. Po statistikah, ki se ujemajo (prim. 328), pride nanjo približno 20 % vseh nevroz in v ZDA so tako na Harvardovi univerzi kakor v Bradley Centru v Columbusu (Georgija) že izdelali teste,5 po katerih diagnostično lahko ločijo noogeno nevrozo od psihogene (in somatogene psevdonevroze). Zdravnik, ki ne more postaviti te diferencialne diagnoze, bi tvegal nevarnost, da bi se odpovedal najpomembnejšemu orožju, ki ga je bilo kdaj mogoče najti v psihoterapevtski orožarni: človekovi usmerjenosti k smislu in vrednotam.6 Ne morem si predstavljati, da bi pomanjkljiva vdanost kakšni 20

nalogi kdaj mogla biti edini vzrok psihičnega obolenja.

Pač pa sem trdno prepričan, da je pozitivna usmerjenost k smislu zdravilno sredstvo.

Pripravljen sem na očitek, da bi tako od bolnika zahtevali preveč. Ampak danes, v času bivanjske prikrajšanosti, se moramo bati tega, da bi od človeka zahtevali premalo, ne pa preveč. Saj ne poznamo samo patologije stresa, ampak tudi patologijo razbremenitve. Leta 1946 sem lahko opisal psihopatologijo razbremenitve ob morbidnosti nekdanjih zapornikov v koncentracijskih taboriščih. Pozneje je W. Schulte v svojih delih, ko je razbremenitev označil kot »vegetativno zatišje«, trobil v isti rog z mano. In nazadnje sta moja opazovanja potrdila Manfred Pflanz in Thure von Uexküll. Torej ne velja več, da bi se za vsako ceno morali izogibati napetostim. Nasprotno, mislim, da človek potrebuje določeno, zdravo, odmerjeno količino napetosti. Pri tem ne gre za to, da bi dosegli homeostazo za vsako ceno, ampak za noodinamiko, kot pravim človekovi duhovni napetosti med biti in morati, ki je ni mogoče ne razveljaviti ne podcenjevati. V ZDA se že slišijo glasovi, po katerih naj bi se v psihoterapiji bližalo koncu epikurejsko obdobje in naj bi ga spodrivalo stoicistično. Ravno zdaj si lahko najmanj privoš­ čimo, da bi človekovo usmerjenost k nečemu takemu, kot so smisel in vrednote, »odpravili samo kot obrambne mehanizme ali drugotno racionaliziranje«. Kar zadeva mene osebno, in morda mi je dovoljeno, da postanem oseben – jaz pač ne bi hotel živeti ali celo staviti svojega življenja na kocko zaradi svojih obrambnih mehanizmov ali zaradi svojega drugotnega racionaliziranja. Gotovo bo v posamez­ nih, izjemnih primerih za zaskrbljenostjo kakšnega človeka zaradi smisla njegovega bivanja tičalo kaj drugega; v vseh drugih primerih pa gre za človekovo pristno željo, ki bi jo 21

morali jemati resno in je ne bi smeli kakor na Prokrustovo posteljo tlačiti v poklicno apercepcijsko shemo. Kako zlahka bi nas ta shema pripravila do tega, da bi človeka, ki ga tako človeško skrbi zaradi smisla bivanja – samo človek lahko vpraša po smislu, lahko postavi pod vprašaj smisel svojega bivanja! – odpravili bodisi z analizo ali s pomirjevali. V obeh primerih bi zagrešili lažno terapijo.

Noodinamika ni pomembna samo za psihoterapijo, ampak tudi za duševno higieno. V ZDA je lahko Kotchen s testnimi raziskavami pokazal, da je logoterapevtski osnovni pojem usmerjenosti k smislu, torej človekova ureditev in uvrstitev v svet smisla in vrednot, v sorazmerju s posameznikovim duševnim zdravjem. Davis, McCourt in Solomon pa so ugotovili, da se halucinacijam, ki se pojav­ ljajo med izvajanjem poskusov s čutilno prikrajšanost­jo, nikakor ni mogoče izogniti s posredovanjem golih podatkov o smislu, ampak samo in izključno z obnovo pravega občutka za smisel.

Ravno ta izključitev odnosa do smisla tiči v osnovi ne samo eksperimentalne psihoze, ampak tudi kolektivne nevroze. Mislim na tisti občutek nesmiselnosti, ki se menda vedno bolj polašča današnjega človeka in ki ga označujem z izrazom bivanjska praznota. Danes človek trpi ne samo zaradi siromašenja nagonov, ampak tudi zaradi izgubljanja tradicij. Zdaj mu nagoni že ne narekujejo več, kaj mora, tradicije pa mu ne povedo, kaj naj bi.7 Kmalu ne bo več vedel, kaj hoče, in bo kratko malo začel posnemati druge.

Podlegel bo konformizmu. Psihoanalitiki v ZDA že tožijo, da imajo opraviti z novim tipom nevroze, katere najizrazitejše znamenje je hromeče pomanjkanje lastne pobude.

Ustaljeno ravnanje, tožijo kolegi, jih v takih primerih pusti na cedilu in odpove. Tako prihaja do tega, da bolnikovo 22

vpitje po smislu življenja sproži odmev na zdravniški strani, in sicer klic po novih psihoterapevtskih prijemih. Ta klic se oglaša tem nujnejše, ker imamo pri bivanjski praznoti opraviti s kolektivnim pojavom. Ko sem v nemščini predaval nemškim, švicarskim in avstrijskim študentom, jih je približno 40 % priznalo, da so že sami doživeli in prestali občutek brezdanjega nesmisla; na mojih predavanjih v angleščini je bilo med študenti iz ZDA 80 % takih. S tem seveda ni rečeno, da bivanjska praznota napada pretežno Američane, še to ne, da je ta pojav pri nas posledica tako imenovane amerikanizacije; prej pomeni to, da je najbrž znamenje močno industrializiranih oblik družbe. In če je Boss krstil dolgčas za nevrozo prihodnosti, bi jaz sam še rad pripomnil: »Ta prihodnost se je že začela.« Da, še več: že v prejšnjem stoletju jo je napovedal Schopenhauer, po čigar mnenju se zdi, kot da bi bilo človeštvu namenjeno, da večno niha med obema skrajnostma stiske in dolgčasa. Psihiatri vsekakor opažamo, da imamo več opravka s skrajnostjo dolgčasa.

Ampak ali je psihoterapija na vse to pripravljena? Mislim, da mora za svojo novo vlogo bolj ali manj še odrasti. Saj je šele komaj prerasla tisto stopnjo, v kateri je – da se izrazim kot Franz Alexander – prevladovala miselnost mehanikov.

Isti avtor pa je upravičeno tudi opozoril, kako velikanske dosežke dolgujemo ravno mehanistični in materialistični usmeritvi stare medicine. Sam bi rad rekel: Ničesar nam ni treba obžalovati, moramo pa veliko spet popraviti.

Prvega poskusa, da bi kaj popravil, se je lotil Freud.

Stvaritev njegove psihoanalize je bila rojstvo sodobne psihoterapije. A Freud je moral v izseljenstvo, psihoterapija pa z njim. V resnici se je namreč izselil že tistega dne, ko so njegovo predavanje v starem, častitljivem zdravniškem 23

društvu na Dunaju odpravili s porogljivim smehom. Danes se mi zdi že kar čas, da bi poskrbeli za tisto, kar sem dal v naslov svojega predavanja članom medicinskega društ­va v Mainzu: »Sprejmimo psihoterapijo nazaj domov v medicino.« Da je že čas za to, kaže dejstvo, da domačega zdravnika čaka vse polno psihoterapevtskih nalog. Še vedno pa zdravniško dejavnost pogosto mehanizirajo in bolnika z njo »razosebljajo«. Da, dostikrat celo grozi nevarnost, da bo klinična dejavnost otrpnila v rutini, če že ne v birokraciji. Tem bolj zgrešeno bi bilo, ko bi se zdaj sama psihoterapija okužila pri tej preveč tehnizirani medicini, če bi se klanjala tehnološkemu idealu duševnega inženirja, ki ga biča Franz Alexander. Vendar po mojem lahko rečem, da bomo to nevarnost pregnali.

Tako torej psihoterapija najde domov v materinsko naročje vsega zdravstva. Ta vrnitev domov pa bo spremenila obraz obeh, tako psihoterapije kakor medicine. Psihoterapija bo namreč morala plačati ceno za ponoven sprejem v medicino, ta cena pa bo demitologizacija psihoterapije.

Kako pa bo vrnitev psihoterapije vplivala na medicino?

Bo res pripeljala do neomejene »psihologizacije medicine«?

Sam mislim drugače. Ne bo prišlo do psihologizacije, ampak do ponovnega počlovečenja, do rehumanizacije medicine.

Povzetek Naj bo za psihoterapijo še tako pomemben človeški odnos med zdravnikom in bolnikom, pa nam ni nič bolj dovol­ jeno, da bi zaničevali tehniko. Bolnika ne razčlovečuje nobena metoda, ampak duh, v katerem jo kdo uporabi; in skušnjava, da bi bolnika reificirali in z njim manipuli24

rali, tiči v psihoterapiji vsaj tako močno kakor na primer v psihofarmakološki obdelavi.8 Zlasti v zvezi z noogeno nevrozo pa ne bi psihoterapija nič manj kakor soma to terapij a tolkla mimo prave etiologije; bivanjska praznota, ki vedno bolj grabi okrog sebe, zahteva nove (logo)terapevt­ ske prijeme. Psihoterapija pa lahko pravično uresničuje mnogo-dimenzionalnost svojih nalog samo tedaj, če najde pot nazaj domov v skupno medicino, iz katere se je izselila s Freudom. Z njeno vrnitvijo domov se bo spremenil tako njen obraz kakor tudi obraz medicine, ker bo s sabo prinesla na eni strani demitologizacijo psihoterapije, na drugi pa rehumanizacijo medicine.

25

Opombe 1 To je sklepni referat na petem mednarodnem kongresu za psi­ hoterapijo (Dunaj 1961), ki ga je imel avtor kot podpredsednik tega srečanja. [Opomba pod črto] 2 Že Beard, ki je ustvaril pojem ne­ vrastenije, je rekel: »Če zdravnik enako obravnava dva primera ne­ vrastenije, potem enega gotovo obravnava napačno.« [Opomba pod črto] 3 To je dvoje, ali uporabljam aparat, ali pa imam bolnika za aparat in mehanizem. [Opomba pod črto] 4 Prim W. v. Baeyer (Gesundheitsfür­ sorge – Gesundheitspolitik 7, 197, 1958): »Bolnik se počuti zaničeva­ nega v svoji človeškosti ne samo takrat, ko se zanimajo izključno za njegove telesne funkcije, ampak tudi kadar ve, da je predmet psiho­ loškega preučevanja, primerjav in manipulacij.« [Opomba pod črto] 5 Prim. Opomba 4, 337sl.

6 Normalno se človek tudi zaveda svoje usmerjenosti k smislu. Kar 87 % izmed 1500 mlajših ljudi, ki jih je zajela anketa nekega avstrij­ skega sindikata, je izjavilo, »da je smiselno imeti ideale«. Lahko imamo za ilustrativno in poučno, da zaporniki v Ohiu, ki so jim vbriz­ gavali rakaste celice, niso dobivali nikakršnega plačila. In vendar se je za poskuse v zvezi z rakom prigla­ silo do štirikrat toliko prostovoljcev, kot so jih pravzaprav potrebovali zdravniki. Enak naval je bil tudi v drugih kaznilnicah. [Dopolnilo 1] 7 Pred kratkim sem izvedel, da je to pojasnilo že leta 1925 pravzaprav prehitel Robert Reininger: »Vpra­ šanje o smislu bivanja se oglasi

26

šele takrat, ko se pokaže nevar­ nost, da se bo izgubila nagonska gotovost življenja ali zadovoljstvo z njegovo tradicionalno razlago, in človek boleče občuti to izgubo.« [Dopolnilo 33] 8 »Ko sem bil še otrok,« se spomin­ja Joseph B. Fabry, »je naš hišni zdrav­ nik vsak teden obiskal mojo staro mater, ki si je takrat lahko olajšala dušo s pripovedovanjem o vseh svojih bolečinah in skrbeh. Danes se dam vsako leto temeljito pre­ iskati in si me cele tri ure podajajo od sestre do sestre, od aparata do aparata, nazadnje pa moram po nekem vprašalniku odgovoriti na 150 vprašanj, ki pomagajo računal­ niku postaviti diagnozo. Vem, da je zdravniška skrb, ki sem je deležen na kliniki, neprimerno boljša od tiste, ki jo je hišni zdravnik lahko izkazoval moji stari materi, ampak v tem razvoju medicinske tehnike se je nekaj izgubilo. In ko poslu­ šam vprašanja, ki jih zastavljajo Franklu po njegovih predavanjih v Ameriki, tudi slišim, da tisto nekaj ravno tako manjka v sodobni psihoterapiji« (»Das Ringen um Sinn [Logotherapie für den Laien]«, založba Paracelsus, Stuttgar t 1973). Kar nam pripoveduje Fabry, ponovno dokazuje, da se razose­ bljanje in razčlovečenje nikakor ne ustavi pred psihoterapijo: »Ne obstaja samo hladen objektivizem naravoznanske medicine, ampak tudi hladen objektivizem psiholo­ gije in z njo prežete medicine« (W. von Baeyer, Gesundheitsfürsorge – Gesundheitspolitik 7, 197, 1958).

[Dopolnilo 34]

I. Od psihoterapije do logoterapije Psihoanaliza in individualna psihologija Kdo bi smel govoriti o psihoterapiji, ne da bi omenil Freuda in Adlerja? In kadar je govor o psihoterapiji – kdo bi mogel drugače, kot da začne s psihoanalizo in individualno psihologijo in se vedno znova vrača k njima? Obe sta namreč edina velika sistema na psihoterapevtskem področju. Brez dela njunih ustvarjalcev si ni mogoče misliti zgodovine psihoterapije. Tudi kadar bi šlo za to, da bi presegli osnovna pravila psihoanalize oziroma individualne psihologije, je treba kljub temu vzeti njun nauk za temelj raziskav. To je nekoč zelo lepo izrazil Stekel, ko je o svojem odnosu do Freuda rekel, da pritlikavec, ki stoji na velikanovih ramenih, lahko vidi dlje in več kakor velikan sam.1 Če naj naslednje strani veljajo poskusu, da bi prestopili meje vse dosedanje psihoterapije, potem je nujno, da te meje določimo. Preden se lotimo vprašanja, ali je potrebno prestopiti meje in kako je to mogoče, moramo ugotoviti, da psihoterapija v resnici take meje tudi ima.

27