Viktor E. Frankl, PRESLIŠANI KRIK PO SMISLU by Celjska Mohorjeva družba

Viktor E. Frankl

Viktor E. Frankl pri Celjski Mohorjevi:

KRIK po smislu

Preslišani

Psiholog v taborišču smrti (1983)

Volja do smisla (1994, 2014)

Zdravnik in duša (1994, 2015)

Kljub vsemu reči življenju DA (2013, 2016)

9 789612 782757

19,50 €

Viktor E. Frankl

Preslišani

Kljub vsemu rečem življenju DA (1992, 1993)

KRIK po smislu

Psihoterapija in humanizem Prevedel Niki Neubauer

VIKTOR E. FRANKL (1905–1997) je bil že za življenja nesporni klasik na področju raziskovanja človekove volje do smisla. Pri zdravljenju ljudi v duševnih stiskah je prodorno ugotovil, da je volja do smisla najgloblja človeška motivacija za osebni in občestveni razvoj. Več deset častnih doktoratov, ki so mu jih podelile univerze po vseh celinah, priča o pomenu tega spoznanja. Koliko so njegova klasična spoznanja aktualna danes? Svet se je zadnjega pol stoletja zelo spremenil. Nekatere današnje naloge za human razvoj kulture so nove. Življenjske razmere so se vedno spreminjale, današnja hitrost sprememb pa je zgodovinska novost. Razvojni odgovor zanje je vedno hranljiv obrok, kuhan iz štirih sestavin. Prva so trajne etične in duhovne vrednote, kot so spoštovanje življenja, iskanje resnice in stvarno upoštevanje človeških meja. Drugo sestavljajo vsa zrela spoznanja prejšnjih rodov, saj vsaka generacija nadaljuje z razvojem znanja tam, kjer je prejšnja končala. Tretja hranljiva sestavina, ki teši lakoto po novem razvoju, je globlje poznavanje in upoštevanje današnjih razmer. Četrta pa je upoštevanje prihodnosti, da bomo v njej preživeli mi, naši zanamci in narava, kakršna je bila porojena v razvoj. V luči teh štirih virov za primerne odgovore na živa vprašanja našega časa so klasična Franklova spoznanja o smislu nadvse aktualna. Če je iskanje smisla najmočnejša energija za človekov in človeški razvoj, je že to dovolj. Iskanje trajnostne energije ni aktualno samo na materialni ravni, ampak tudi na duševni in duhovni, zlasti pa v današnji pereči potrebi po lepšem sožitju. Jože Ramovš

presliĹĄani krik po smislu

Viktor E. Frankl PRESLIŠANI KRIK PO SMISLU Psihoterapija in humanizem Prevedel Niki Neubauer Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2016 Vse pravice pridržane. Naslov izvirnika: The Unheard Cry for Meaning Copyright © 1978 by Viktor E. Frankl Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

cip - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 124.2:615.851 159.922:929Frankl V.E. FRANKL, Viktor E. Preslišani krik po smislu : psihoterapija in humanizem / Viktor E. Frankl ; prevedel Niki Neubauer. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 Prevod dela: The unheard cry for meaning isbn 978-961-278-275-7 285020672

Viktor E. Frankl

PresliĹĄani

KRIK po smislu

Psihoterapija in humanizem Prevedel Niki Neubauer

PosveÄ?eno Harryju ali Marion â&#x20AC;&#x201C; nerojenemu otroku

Posebno besedo zahvale bi rad izrekel svoji ženi Eleonori Katharini za vse žrtve, ki jih je vsa ta leta prenašala, ko mi je pomagala pomagati drugim. Spremljala me je na vseh mojih predavan jih in potovanjih in si resnično zasluži besede, ki ji jih je kot posvetilo v eno od svojih knjig zapisal profesor Jacob Needleman: »Za toplino, ki spremlja svetlobo.« Naj toplina vztraja še dolgo potem, ko bo svetloba ugasnila. Viktor E. Frankl

Vsebina Predgovor 9 Preslišani krik po smislu 15 Volja do smisla 25 Smisel življenja 34 Determinizem in humanizem: kritika pandeterminizma 41 Kritika čistega srečanja: kako humanistična je »humanistična psihologija«? 61 Razčlovečenje spolnosti 77 Simptom ali terapija? Psihiatrovi pogledi na moderno književnost 85 Šport – današnje asketstvo 93 Minljivost in smrtnost: ontološki esej 103 Nasprotna namera in namerna nepozornost 117 Nasprotna namera 117 Namerna nepozornost 159 Izbrana literatura s področja logoteorije, logoterapije in antropohigiene v slovenščini 175 Strokovni izrazi v logoterapiji 179 O Viktorju E. Franklu 203

Šport – današnje asketstvo45 O športu bi rad spregovoril v najširšem pomenu te besede – o športu kot človeškem pojavu. Zatorej bom govoril o pristnem fenomenu, ne o njegovi izrojenosti v olimpijski šovinizem ali njegovi zlorabi spričo komercializacije. Dojemanje športa kot pristnega pojava pa ni mogoče brez njegove analize v skladu s konceptom človeka, kot še prevladuje v sedanjih motivacijskih teorijah. Po teh teorijah je človek bitje, ki ima določene potrebe, te pa si prizadeva zadovoljiti samo zato, da »zmanjša napetost« – to je, da ohrani ali obnovi notranje ravnovesje, imenovano »homeostaza«. Homeostaza je koncept, sposojen iz biologije, kjer pa se je izkazal za neustreznega. Ludwig von Bertalanffy je dokazal, da temeljnih bioloških pojavov, kot sta rast in razmnoževanje, ni mogoče razložiti po načelu homeostaze, Kurt Goldstein pa je celo dokazal, da je težnja po brezpogojnem izogibanju napetosti značilna samo za patološko delujoče možgane. Sam mislim, da človekova primarna skrb ni usmerjena v takšna notranja stanja, ampak vedno v nekaj ali nekoga v zunanjem svetu, najsi je to nekaj, čemu je predan, ali Članek, prebran na znanstvenem kongresu, ki je potekal pod pokroviteljstvom münchenskih olimpijskih iger leta 1972.

partner, katerega ljubi (ki ga torej nima le za sredstvo za zadovoljitev neke potrebe). Z drugimi besedami, človeški obstoj – v kolikor ni nevrotično popačen – vedno stremi k nečemu zunaj sebe in je s tem tudi povezan. To značilnost sem poimenoval preseganje samega sebe ali »samopresež nost človeškega obstoja«. Človekovo samoudejanjenje je mogoče samo kot stranski proizvod samopresežnosti.46 Kot nasprotje hipotezi o homeostazi bi rad postavil naslednje štiri trditve: (1) Ni res, da je človekova osnovna skrb zmanjšanje napetosti – človek celo potrebuje napetosti. (2) Zato živi v iskanju napetosti. (3) Toda danes ne najde dovolj napetosti. (4) Zato včasih sam ustvari napetosti. (1) Samo po sebi je razumljivo, da človek ne sme biti podvržen preveliki napetosti. Potrebuje zmerno količino, zdravo količino, zdrav odmerek napetosti.47 Vzrok bolezni niso nujno prevelike zahteve, s katerimi se bolnik sooča, ampak tudi nasprotno, pomanjkanje izzivov. V tem pomenu je Werner Schulte nekoč navedel sproščanje napetosti kot značilni izvor živčnega zloma. Celo Selye, ki je prvi uporabil pojem stres, je pred kratkim priznal, da je »stres sol življenja«. Sam bi šel še korak dlje in trdil, da človek potrebuje posebno napetost, namreč tiste vrste napetost, ki se vzpostavi med človeškim bitjem in med smislom, ki ga mora izpolniti. Če se človek ne sooča z izzivom, naj izpolni neke naloge, in mu je s tem prihranjena posebna Tega ne smemo mešati z vprašanji transcendence v religioznem pomenu. Izraz »samotranscendenca« se nanaša samo na dejstvo, da čim bolj človek pozabi nase in se razdaja, tem bolj človeški je. 47 Za človeški obstoj ni značilno samo preseganje samega sebe, torej samotranscendenca, ampak tudi odmik od sebe. Upoštevati je tudi treba, da je določena razdalja med resničnim stanjem stvari in nekim idealom bistvena značilnost naše človeškosti; empirične raziskave so pokazale, da je premalo napetosti med egom in njegovim idealom enako škodljivo za duševno zdravje kot preveč napetosti. 46

napetost, ki jo vzbudijo takšne naloge, ga lahko to privede do določene vrste nevroze – noogene nevroze. (2) Tako se izkaže, da človek ne išče samo napetosti per se, ampak zlasti išče naloge, katerih izvršitev bi lahko njegovo življenje navdala s smislom. Človek je v osnovi motiviran s tem, čemur pravim »volja do smisla«, kar so v zadnjih letih potrdile tudi empirične raziskave. (3) Toda danes mnogi ljudje niso več sposobni najti takšnega smisla in smotra. V nasprotju z ugotovitami Sigmunda Freuda človek ni več predvsem spolno prikrajšan, ampak je bolj »bivanjsko prikrajšan«. In v nasprotju z ugotovitvami Alfreda Adlerja ne toži več zlasti nad občutkom manjvrednosti, ampak predvsem občutek jalovosti, občutek nesmisla in praznine, ki sem ga sam poimenoval bivanjska praznota. Glavni simptom bivanjske praznote je dolgočasje! V 19. stoletju je Arthur Schopenhauer rekel, da je človeški vrsti usojeno, da bo večno kolebala med dvema skrajnostma: pomanjkanjem in dolgočasjem;48 danes smo prišli do slednje skrajnosti. Premožna družba je velikemu delu prebivalstva omogočila sredstva za življenje, toda ljudje ne vidijo cilja, smisla, za katerega bi živeli. Poleg tega živimo v družbi prostega časa; čedalje več ljudi ima čedalje več prostega časa, toda ničesar smiselnega, čemur bi ga namenili. Vse to skupaj privede do očitnega sklepa, da je človeku prihranjeno tako pomanjkanje kot napetost, tako pa izgublja tudi sposobnost, da bi ju prenašal. Ključno je, da ni več sposoben odrekanja. Toda Höderlin je imel prav, ko je rekel, da je tam, kjer preži nevarnost, blizu tudi rešitev. Ker družba blaginje ponuja premalo napetosti, začne človek napetosti ustvarjati sam. 48

Mislim, da so tudi obdobja represivne vzgoje v nasprotju z obdobji permisivne vzgoje. Trenutno se zdi, da je skrajna permisivnost v zatonu.

(4) Umetno ustvarja napetost, ki mu jo je družba blaginje odtegnila! Napetosti si zagotavlja tako, da bi si namerno postavljal zahteve – s prostovoljnim izpostavljanjem stresnim situacijam, čeprav samo začasno. Menim, da natanko to funkcijo v človekovem življenju opravlja šport! Šport človeku omogoča ustvarjanje nevarnih situacije. Potem človek od sebe zahteva nenujne podvige – nenujno žrtvovanje. Sredi izobilja se porajajo otoki asketstva! V resnici vidim šport kot moderno, posvetno obliko asketstva. Kaj mislim z nenujnimi podvigi? Živimo v dobi, ko človeku ni več treba hoditi – lahko vozi avtomobil. Ni se mu treba vzpenjati po stopnicah – lahko uporabi dvigalo. Zato se naenkrat loti osvajanja gorskih vrhov! Ker »goli opici« ni treba več plezati po drevju, namerno in prostovoljno pleza po gorah in strmih stenah! Čeprav alpinizem ni olimpijska disciplina, upam, da mi boste dovolili, da se na kratko posvetim temu športu. Rekel sem, da človek z alpinizmom umetno ustvarja potrebe, ki mu jih je evolucija prihranila. Toda ta razlaga velja samo za alpinizem do tretje stopnje zahtevnosti – nobena opica ni bila nikoli sposobna plezanja nad tretjo težavnostno stopnjo. Celo znamenite opice, ki plezajo po ostenjih Gibraltarja, ne bi bile kos težavam, s katerimi so se prejšnji teden spopadli tirolski in bavarski alpinisti, ki so kot prvi osvojili steno Sugar Hat v Rio de Janeiru. Toda spomnimo se tehnične definicije šeste težavnostne stopnje v alpinizmu – glasi se: Na skrajnih mejah človeških zmožnosti! In to je to: tako imenovani »ekstremni« plezalec gre preko (umetno ustvarjenih) potreb, zanimajo ga zmožnosti – sprašuje se, kje so skrajne meje človeških zmožnosti! In želi jih odkriti. Toda izkaže se, da meja ni nikjer, kot obzorje so, saj jih 96

človek z vsakim korakom, ki ga naredi v njihovo smer, potiska dlje. Obstajajo še druge razlage športa, ki ne upravičujejo človeškosti tega fenomena. Ne le, da obidejo vlogo posvet nega asketstva, ampak so tudi zasnovane na staromodni, zastareli motivacijski teoriji. Ta prikazuje človeka kot bitje, ki mu svet služi zgolj kot sredstvo za zadovoljitev teženj in nagonov, vključno z agresivnimi vzgibi, s katerimi se otrese notranjih napetosti, ki so jih ustvarili. Toda v nasprotju s tem konceptom zaprtega sistema je človek bitje v nenehnem iskanju smisla, ki bi ga izpolnil, v nenehnem iskanju srečanja z drugim človeškim bitjem, to pa mu vsekakor pomeni več kot samo sredstvo za dosego cilja, ki naj bi bil v izživljanju njegovih agresivnih in spolnih teženj in nagonov. Toda upoštevaje alternativno možnost njihovemu izživetju – to je možnost njihove sublimacije – nas je Carolyn Wood Sherif opozorila, naj ne gojimo utvare, značilne za teorije, ki vidijo človeka kot zaprt sistem, utvare namreč, da je agresijo mogoče izčrpati s preusmeritvijo v neškod ljive dejavnosti, kot je šport. Nasprotno, »raziskave so ponudile obsežne dokaze, da uspešna izvedba agresivnih dejanj nikakor ne zmanjša poznejše agresivnosti, ampak je najboljši način za povečanje pogostosti agresivnih odzivov (študije so upoštevale tako živalsko kot človeško vedenje)«. Lahko sklenemo, da v bivanjski praznoti ne cveti samo spolni libido, ampak tudi agresivni »destrudo«. Zdi se, da se Robert Jay Lifton strinja z menoj, ko pravi, da so »ljudje najbolj sposobni ubijati, ko v njih prevlada občutek nesmisla«,49 in statistični dokazi to domnevo potrjujejo. History and Human Survival, New York, Random House, 1969.

Zdaj pa se vprašajmo, kako bi lahko mojo teorijo o športu prenesli v športno prakso. Rekel sem, da je človek radoveden in želi opredeliti meje svojih zmožnosti, toda ko se jim bliža, jih potiska čedalje bolj stran, kot obzorje. Iz tega sledi, da človek na vsakem športnem tekmovanju v resnici tekmuje sam s seboj. Sam je svoj tekmec. Vsaj moral bi biti. To ni moralno pravilo, ampak stvarno dejstvo, kajti čim bolj nekdo tekmuje z drugimi in zmaguje nad njimi, tem manj je sposoben udejanjiti vse svoje možnosti. Nasprotno, čim bolj se osredinja na to, da bi dal od sebe najboljše, kar zmore, ne da bi preveč mislil na svoj uspeh in zmagoslavje nad drugimi, tem prej in tem laže bo svoj trud kronal z uspehom. So stvari, ki se izmikajo neposredni nameri; doseči jih je mogoče samo kot stranski učinek, ko nameravamo nekaj drugega. Če si jih zastavimo za cilj, cilj zgrešimo. Sreča v spolnosti je tak primer: s prizadevanjem je ne moremo doseči. Nekaj podobnega velja za šport. Potrudite se dati vse od sebe in verjetno boste končali kot zmagovalec; če pa boste poskušali zmagati, je velika verjetnost, da boste izgubili. V tem primeru boste namreč napeti, namesto da bi bili sproščeni. Nekoliko lahkotneje povedano: ne smete se truditi dokazati, da »ste največji«, ampak morate poskušati ugotoviti, »kdo je večji – vi ali vi«, če si izposodim stavek iz znane stare dunajske komedije. Tako je Ilona Gusenbauer (ki je imela do olimpijskih iger v Münchnu leta 1972 rekord v skoku v višino) pred kratkim v nekem intervjuju rekla: »Ne smem si govoriti, da moram za vsako ceno premagati druge.« Naj navedem še en primer: avstrijska nogometna reprezentanca je ob polčasu zaostajala za Madžarsko z 0: 2. Avstrijci so bili »potrti, potlačeni in pesimistični,« če navedem njihovega trenerja, vendar so po odmoru opogumljeni in zelo zavzeto 98

nadaljevali tekmo. Kaj se je zgodilo? Herr Stastny, njihov trener, jim je povedal, da še imajo možnost spremeniti izid, vendar jih ne bo krivil za poraz – če zdaj dajo res vse od sebe. Rezultat je bil občudovanja vreden – 2: 2. Optimalna motivacija v športu – za doseganje maksimalnih rezultatov – zahteva, da vsak tekmuje predvsem s seboj, ne z drugimi. Tak odnos je nasproten pretirani nameri, kot logoterapija označuje nevrotično navado, da se nekaj postavi kot cilj namere in pozornosti obenem. Nasprotna namera je logoterapevtska tehnika, zasnovana za delovanje proti pretirani nameri. Uspešno se uporablja za zdravljenje nevroz in Robert L. Korzep, trener ameriškega bejzbolskega moštva je potrdil, da jo je mogoče uporabiti tudi v športu. Na Inštitutu za logoterapijo Mednarodne ameriške univerze v San Diegu v Kaliforniji je svoje dobre izkušnje povzel takole: »Kot športnega trenerja me zelo zanimajo duševno stanje športnikov in vplivi zmag in porazov v ekipnih športih. Prepričan sem, da je logoterapijo mogoče koristno uporabiti v situacijah, ki se pojavijo v športu – kot so občutki pritiska, tesnoba pred tekmo, nenadni padec borbenosti, pomanjkanje samozavesti, požrtvovalnosti in predanosti ter problematični športniki. Glede na svoje trenerske izkušnje se lahko ozrem v preteklost in vidim dogodke v športu, povezane tako z vedenjem posameznika kot skupine, ki bi jih bilo mogoče popraviti … z logoterapevtskim pristopom. Zlasti navdušen sem nad uporabo logoterapevtske tehnike, imenovane nasprotna namera v športu.« Tudi Warren Jeffrey Byers, ki je bil vrsto let trener plavanja, je objavil »nekaj izkušenj z uporabo logoterapije v tekmovalnem plavanju«. Povedal je: »Logoterapijo je mogoče uporabiti pri sami tehniki in načinu treniranja. Vsak trener ve, da je napetost sovražnik vrhunskega nastopa. Glavni 99

vzrok napetosti med plavalnim tekmovanjem je prevelika usmerjenost v zmago ali pretirana namera po uspehu. Šport nik se posveča samo temu, kako bi premagal plavalca na sosednji progi. Brž ko športnik nameni pretirano pozornost uspehu, se bo slabše odrezal. Ob pretirani nameri športnik – namesto da bi vztrajal pri svojem tempu – prevzame tempo svojega nasprotnika. Pogleduje proti nasprotniku, da bi videl, kako se stvari odvijajo. Pri treniranju študenta s to težavo, vedno poudarim, kako pomembno je, da odplava svojo tekmo. Uporabil sem tudi obliko nasprotne namere. Obstaja še ena negativna posledica pretirane namere. Poznal sem športnike, ki so postali izredno živčni in tesnobni pred plavalnimi mitingi. Slabo so spali, zlasti zadnjo noč pred tekmo. Moja naloga je, da jih umirim. V ta namen uporabljam obliko namerne nepozornosti. Želim, da športnik pozornost preusmeri stran od tekme in v to, kako bo odplaval svojo tekmo. Športnik bo najbolje plaval, če bo poskušal biti sam svoj najboljši tekmec. To je nekaj načinov, kako uporabljam logoterapijo v svetu tekmovalnega plavanja in pri svojem delu trenerja. Mislim, da je lahko logoterapija močno vadbeno orodje. Na žalost je le malo trenerjev seznanjenih s tehnikami logoterapije. Ko jih bo prek plavalnih revij spoznalo več trenerjev, bo logoterapija brez dvoma postala splošno razširjena tudi v plavanju.« Zdaj pa prisluhnimo športniku, ki je bil nekdaj evropski prvak: »Sedem let sem bil neporažen. Pozneje sem prišel v državno reprezentanco. Takrat sem občutil pritisk. Moral sem zmagati, vsa država je to pričakovala. Čas pred vsako tekmo je bil resnično grozen.« Pretirana namera se je razvila na račun tovarištva: »Ti fantje« – njegovi tovariši – »so vedno najboljši prijatelji, razen tik pred tekmo, ko sovražijo drug drugega.« 100

E. Kim Adams, moj nekdanji študent in prvak v športnem padalstvu, pa je o nekem drugem športnem zvezdniku povedal povsem nasprotno: »Pravi športnik tekmuje samo sam s seboj. Sedanji absolutni svetovni prvak v športnem padalstvu je Clay Schoelpple, kolega, s katerim sva skupaj odraščala. Pri razčlenjevanju, zakaj so zadnjo tekmo dobile ZDA, ne ZSSR, je preprosto rekel, da so prišli zmagat. Clay tekmuje samo proti samemu sebi.« In on je zmagal. pripis: Dr. Terry Orlick je profesor psihologije športa na univerzi v Ottawi. Priporoča »nekaj, kar Frankl imenuje ›nas protna namera‹. Namesto da bi se poskušali znebiti tesnobe, se je poskušaš okleniti, in izgine sama od sebe. Če postaneš tako tesnoben, da z znojenjem pred pomembnim nastopom izgubiš en kilogram telesne teže, se trudi z znojenjem izgubiti dva kilograma. Nekateri športniki ugotavljajo, da je ta pristop zelo učinkovit. Spominjam se dveh nedavnih primerov, ko so k tesnobi nagnjeni športniki čutili, da jim to pomaga pri njihovemu nastopu na tekmovanjih, ki so bila zanje zelo pomembna. Eden od športnikov je začel pred turnirjem postajati zelo tesnoben. Vprašal se je: ›Zaradi česa sem tesnoben?‹ Potem si je rekel: ›Pokazal jim bom, kako tesnoben sem lahko.‹ Ko sem poskušal povečati svojo tesnobo, je ta izginila. Neka druga športnica je bila pred tekmovanjem za naslov svetovne prvakinje tako tesnobna, da ji je šlo skoraj na bruhanje. Namesto, da bi skušala sprostiti napetost, jo je poskusila doživeti v največji možni meri. Rekla si je: ›Tako tesnobna sem, da bom bruhala.‹ Potem sem pomislila, kako trapasto je to, se zasmejala, in tesnoba je popustila.« (In Pursuit of Excellence, Ottawa, Coaching Association of Canada, 1980, 124–125.)

101

Viktor E. Frankl

Viktor E. Frankl pri Celjski Mohorjevi:

KRIK po smislu

Preslišani

Psiholog v taborišču smrti (1983)

Volja do smisla (1994, 2014)

Zdravnik in duša (1994, 2015)

Kljub vsemu reči življenju DA (2013, 2016)

9 789612 782757

19,50 €

Viktor E. Frankl

Preslišani

Kljub vsemu rečem življenju DA (1992, 1993)

KRIK po smislu

Psihoterapija in humanizem Prevedel Niki Neubauer