Etienne Gilson, HELOIZA IN ABELARD by Celjska Mohorjeva družba

Étienne Gilson

r Njuna pisma, kjer je vse povedano, nas puščajo pred vrati skrivnosti dveh duš, ki sta bili preveč globoki, da bi se lahko sporazumeli.« »Naj ne zamerijo, a ta drama strasti, kjer nastopajo kleriki, menihi in redovnice, je resnično zgodba iz 12. stoletja. Lahko jo beremo kot krščansko povest, kar v resnici tudi je. Étienne Gilson

Heloiza in Abelard Prevedel Andrej Capuder

Heloiza in Abelard

Gilsonov esej o Abelardu in Heloizi je bila ena prvih modernokritičnih študij o Abelardovem delu in njegovi ljubezenski zvezi z mlado Heloizo. Slovenske izdaje smo lahko veseli, saj gre za neusahljive žive zgodbe, v katerih se prepletata človeška strast in želja po znanju. Oziroma, dih intimne in čustvene ljubezni, ki jo zmeraj spremljata tako pretiravanje kakor negotovost, ob njej pa vznika tudi treznejši in bolj zanesljiv nagib duha, ki stremi po tistem studencu, katerega živa voda človeka nikoli ne pusti žejnega. Dr. Igor Škamperle

Étienne Gilson

Étienne Gilson (1884–1978) je bil francoski neotomistični filozof in velja za enega največjih filozofov 20. stoletja. Kot zgodovinar filozofije se je veliko posvečal raziskovanju srednjeveške filozofije in s tem dosegel izjemen znanstveni ugled. Bil je član Francoske akademije in več drugih po svetu. Predaval je na Univerzi v Strasbourgu in na Sorboni, ustanovil pa je tudi papeški Inštitut za srednjeveške študije v Torontu. Napisal je več znamenitih knjig o velikih mislecih in o srednjeveški filozofiji, npr. L‘esprit de la philosophie médiévale, ter drugih temeljnih del o pomenu sholastične filozofije na razvoj novoveške misli.

Knjiga skozi Gilsonovo filozofsko razmišljanje in njegovo psihološko interpretacijo predstavlja srednjeveško zgodbo o Petru Abelardu, znanem francoskem sholastičnem filozofu, in o njegovi učenki Heloizi. V drugem delu sledi Abelardova osebna izpoved, kot jo je zapisal v tolažilnem pismu prijatelju. V zadnjem delu pa osebno doživljanje Abelarda in Heloize razkrivajo pisma, ki sta jih pisala drug drugemu. Njuna zgodba se nam na barvit in dramatičen način odkriva vse od prvih strastnih in intimnih trenutkov njune ljubezni, preko javne razgrnitve njune zveze in škandala, vsiljenega zakona in njegovih posledic, do tragičnega konca in ločitve njunih poti: Heloiza postane redovnica, Abelard pa opat. Étienne Gilson: Heloiza in Abelard, prevedel Andrej Capuder Peter Abelard: Zgodovina mojih nesreč, prevedla Mateja Švajncer Pisma Abelarda in Heloize, prevedel Andrej Capuder

9 789612 783389

23,50 €

Na naslovnici: Jean Vignaud (1819), Opat Fullbert preseneti Abelarda in Heloizo © Joslyn Art Museum, Omaha, Nebraska, ZDA

Ă&#x2030;tienne Gilson Heloiza in Abelard

Étienne Gilson: Heloiza in Abelard Prevod in opombe: Andrej Capuder Naslov izvirnika: Héloïse et Abélard, Chapitres I–VIII Troisième édition revue, p. 17–168 © Librairie Philosophique J. Vrin, Paris, 1938 ; 1997 http://www.vrin.fr Peter Abelard: Zgodovina mojih nesreč Prevod in opombe: Mateja Švajncer Naslov izvirnika: Pierre Abélard: Historia calamitatum Pisma Abelarda in Heloize Prevod in opombe: Andrej Capuder Naslov izvirnika: Lettres d‘Abélard et Héloïze Spremna beseda: dr. Igor Škamperle Urednica: Cvetka Rezar Oprema in prelom: Lidija Murenc Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Na naslovnici: Jean Vignaud (French, 1775–1826), Abelard and Heloise Surprised by the Abbot Fulbert, 1819, oil on canvas, Joslyn Art Museum, Omaha, Nebraska, Museum purchase, Collector’s Choice, 1985.6 © Joslyn Art Museum, Omaha, Nebraska, ZDA Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma; © 1996, 2003 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Natisnila tiskarna Dravski tisk v 400 izvodih Celje-Ljubljana 2017 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 141.31(081) 929Abelard P. 821.124‘04-6 GILSON, Étienne Heloiza in Abelard / Étienne Gilson. Zgodovina mojih nesreč / Peter Abelard. Pisma Abelarda in Heloize ; prevedla [in opombe] Andrej Capuder in Mateja Švajncer [drugo delo] ; [spremna beseda Igor Škamperle]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017 Prevodi del: Héloïse et Abélard ; Historia calamitatum ; Lettres d‘Abélard et Héloïze ISBN 978-961-278-335-8 1. Abelard, Peter: Zgodovina mojih nesreč 2. Pisma Abelarda in Heloize 290272768

Étienne Gilson

Heloiza in Abelard Peter Abelard: Zgodovina mojih nesreč Pisma Abelarda in Heloize

Prevedla Andrej Capuder in Mateja Švajncer

Vsebina 7 Spremna beseda Peter Abelard: intelektualec, učitelj, ljubimec dr. Igor Škamperle 26 Pojasnilo prevajalca Andrej Capuder 29 Étienne Gilson: Heloiza in Abelard prevedel Andrej Capuder 163 Peter Abelard: Zgodovina mojih nesreč prevedla Mateja Švajncer 219 Pisma Abelarda in Heloize prevedel Andrej Capuder

Prvo poglavje

ZAČETEK DRAME Kdor bi se rad poučil o tej dramatični zgodbi, nima skoraj drugih prič kot njena junaka Abelarda in Heloizo. Pravzaprav nam govori samo Abelard. A to pričevanje je tako neusmiljeno in pronicljivo, da se lahko na njegovo analizo popolnoma zanesemo, saj nimamo pri roki drugih dejstev, ki bi lahko oporekala temu, kar pripoveduje. V tistem trenutku, ko se je začela spletati drama, ki smo se jo namenili globlje razčleniti, je imel Abelard za seboj že kar dolgo in razburkano zgodovino. A njegove stiske in težave gredo v glavnem na rovaš mladega in genialnega povzpetnika, ki bi si rad čim prej izbojeval prostor, za katerega misli, da je bil rojen, in se seveda spotika ob ovirah, ki mu jih nastavljajo njegovi starejši tovariši. A tedaj, ko se začenja naša zgodba, lahko mož skorajda počiva na lovorikah. Vsi njegovi tekmeci so premagani ali na stranskem tiru, tako da je že nekaj let glavni in neizpodbitni vladar na visokih pariških šolah, kamor ga je pripeljala nezmotljiva usoda. Predava teologijo in filozofijo, oboje z enakim uspehom. Neverjetni naval učencev, ki se zgrinjajo okoli njegove katedre, naj bi potegnil za sabo tudi denar in sloves, ki mu ni enakega. On sam to odkrito priznava, sicer pa imamo tu še pričevanje njegovega sodobnika Fulka iz Deuila,1 ki Fulko iz Deuila, eden mnogih, manj znanih teologov iz 12. stoletja, za nas

v svojem Pismu kar najbolj naravnost in v podrobnostih pove isto – tako da nimamo pravice dvomiti, da bi bil Abelard glede te točke morda lagal ali pretiraval. Neverjetni Abelardov uspeh pa je spodbudil tudi njegovo oholost, ki ga je vseskozi spremljala in dokaj hitro prišla na dan. Tudi tukaj se obtožuje on sam in zatorej nimamo razloga, da mu ne bi verjeli: »Domišljal sem si, da na svetu ni drugega filozofa mimo mene,« tako piše v svojih Nesrečah. Da je šel tako daleč in to javno priznal, mu je z grenkim posmehom očital že omenjeni Fulko in se pri tem opiral na prostodušni pasus v Dialogu, kjer Abelard razglaša svojo lastno slavo skozi usta grškega filozofa, s katerim se je pogovarjal.2 Z ošabnostjo in denarjem naj bi povsem naravno prišel tudi razvrat. Po štirih ali petih letih nezaslišanega šolskega uspeha v letih 1113/14 do 1118 se je priložnost hitro pojavila in Abelard ji je zdrvel naravnost v naročje. Če naj verjamemo že omenjenemu Fulku, naj bi bil Abelard imel še druga razmerja kot to, ki je tako tragično zvezalo njegovo in Heloizino usodo. Tudi drugi viri, ki jim sicer lahko priznamo opreznost in tenkočutnost v sodbi, naj bi šli po sledi Fulkovih namigov. Eden od teh, ki očitno ni hotel izpustiti priložnosti, da bi zadel Abelarda v živo, se na videz navezuje na Fulkovo pričevanje: »To, kar te je potegnilo v prepad, je bila ljubezen do žensk in vezi prešuštva, v katere si se zapletel.« V resnici Fulko piše malo drugače: »To, kar je, kot pravijo (ut aiunt), povzročilo tvoj pomemben zaradi dragocenega pričevanja, ki ga najdemo v njegovem Pismu Abelardu. 2 Dialog med filozofom, judom in kristjanom, Abelardovo delo iz leta 1142. V njem skuša izgladiti judovsko-krščanski spor in v racionalnem jeziku pojasniti največje skrivnosti krščanske dogme. Za razsodnika naj bi bil poganski filozof, najverjetneje musliman, kar kaže na vse večji vpliv arabske filozofije, to je aristotelizma, ki je tako usodno zaznamoval zahodno krščansko misel. Abelard kot njen predhodnik se tu na vsa usta hvali.

propad, je bila ljubezen do ženstva (singularum feminarum) in posledica zank, v katere se zapletejo razuzdanci.« Tu takoj opazimo, da se podatek navaja skozi »pravijo«. Fulko ne nastopa kot neposredna priča, saj iz njegovega stavka ne govori določeno dejstvo, ampak bolj neka splošna ideja. Naj bi bil Abelard v svojih nraveh še tako razpuščen, nikjer ni dokaza, da je pri tem ljubil posamezne ženske, singulas feminas. Lahko da je bil Fulkov namen, da obtoži Abelarda kot nepoboljšljivega ženskarja, ki se je, kot pravi dalje, pri tem usodno opekel, a dejstvo je, da tu ostajamo bolj pri govoricah, ki so se širile med ljudmi: kot nekateri pravijo … kot mi je bilo rečeno … kot se širi glas … Fulko sam, kot vidimo, je tu previden v svojem izražanju in je povsem primerno, da na to posebej opozorimo. Toliko bolj, ker stojijo nasproti Fulkovemu namigovanju povsem jasna in neizpodbitna dejstva. Če se je Abelard sam obtoževal najbolj nizkotnih dejanj, pa o navedenem ne črhne besede. Od njega samega izvemo – in videli bomo, kakšen pomen je pripisoval svojim besedam! –, da je bilo njegovo življenje do trenutka, ko je zapeljal Heloizo, spolno čisto: »In jaz, ki sem do takrat živel vzdržno, sem nenadoma popustil vajeti svojemu poželenju,« piše v svojih Nesrečah. Še več, prav tam izvemo, da ga je bilo vselej groza kupljivih žensk, in da ne bi nikdar padel z vzvišenega prestola vzdržnosti – ta izjava, kot bomo videli, ima svojo težo! –, da ga ni od tod strmoglavila zla sreča, ki mu je pripeljala na pot Heloizo. Tako zanj kakor zanjo je bil to prvi padec: »Kolikor manj sva imela izkušnje v teh užitkih, toliko bolj goreče sva se jim predajala,« piše prav tam. Gorečnost Abelarda naj bi bila torej strast začetnika. Ali se je njegov strah pred vlačugami izbrisal v Heloizinem objemu? To se nam zdi precej možno, a on sam o tej stvari molči. Tudi Heloiza, ki seveda ne bi bila mogla ostati nevedna ob tako očitnem prestopništvu, kot mu ga je očital Fulko, mu ni 33

nikoli nič očitala. Če navedemo še Roscelina in njegovo znano pismo, ki srši od surovosti in podlih namigovanj, kjer nastopa kot očividec, pri najboljši volji ne najdemo nič takega, kar bi potrjevalo omenjene nerednosti. Sicer je res, če ponovimo za Roscelinom, »da si ni treba kar nič izmišljati, če naj pokažemo na tvoje (Abelardove) podlosti, ki jih, od Petra do Pavla, pozna že vsakdo …« In tu se Roscelin razjezi, ne ko govori o vlačugah, ampak samo o eni in edini, ki naj bi zaslužila to ime: scorto tuo, to je Heloiza! Možak, ki se ni obotavljal vreči Heloizi v obraz nekaj tako ponižujočega, seveda ni mogel biti tak, ki bi z Abelardom ravnal v rokavicah. Vsi tisti »pravijo« izpod peresa Fulka so malo ali nič v primeri z molkom takega nasprotnika, kot je bil omenjeni škof Roscelin.3 Če gledamo skozi Abelardove oči, je bilo zapeljevanje Heloize, tako kot nam ga je prikazal on sam, že samo po sebi dovolj nizkotno, da bi mu lahko kar tako dodali še kaj podobnega. Bila je to »romanca« brez vsake romantične strasti, nič drugega kot polteni razvrat, ki mu je držala streme ošabnost: Fortuna blandiens commodiorum nacta est occasionem, kar pomeni, da je bila Heloiza zanj preveč prikladna priložnost, da bi jo bil spustil mimo. Po obrazu ni bila nevšečna, facie non infima, kar naj bi bilo dovolj za ležišče; a v trenutku, ko se je Abelard spozabil nad njo, je s svojo bistro glavico zdaleč presegala vse ženske tistega časa, kar je bilo dovolj za njegov napuh. Ne pozabimo, da je bila Heloiza znana po vsej Franciji, še preden je osebno spoznala Abelarda. On sam to odkrito prizna, za njim pa še 3

Roscellin, škof in Abelardov učitelj, eden od predstavnikov doktrine, po kateri naj bi bilo univerzalno vedenje rezultat besed (voces), in ne stvari (res). Kot tak velja za predstavnika skrajnega nominalizma, ki ga je zapeljal v prehudo poudarjanje individua, osebka, in s tem ogrozil katoliško dogmo o Sveti Trojici (trije bogovi?). Abelardu je bil neizprosen nasprotnik, o čemer priča njegovo surovo in v marsičem nedostojno Pismo, ki je naslovniku povzročilo mnogo težav.

Peter Častitljivi,4 ko se spominja, kakšno slavo je poznejša opatinja iz Parakleta uživala v svojih mladih letih. Nekateri pravijo, da jo je Peter Častitljivi hotel potolažiti, s tem da se ji je dobrikal. Že mogoče, a dobrikanje ni vedno laž, in ko nam govori kot osebna priča Heloizinega slovesa, bi mu morali v dobrikanju podtakniti laž, če bi hoteli izpodbijati verodostojnost njegovih besed. Kakor koli že, Abelard nam tu brez prikrivanja pove, da znanje in ugled Heloize nista bila med njenimi zanemarljivimi čari: »na pogled privlačna, brez tekmice na področju literarnih znanosti«. Dodajmo, da je tudi sicer imela vse pogoje, da je na njej obstalo Abelardovo oko. Učeni profesor se je izogibal kupljivih žensk, pa tudi njegov poklic mu ni dovoljeval stika z mladenkami iz vrst pariškega plemstva ali meščanskih slojev, tako da mu je Heloiza zrasla tako rekoč na njegovem zelniku. Bila je izobražena, z njo si je lahko dopisoval, kar mu je v danem primeru zelo pomagalo. Bila je nečakinja Fulberta, klerika in kanonika, kot je bil on sam, kakor on se je tudi ona sukala v tem posebnem svetu, ki je imel za središče samostan pri Notre Dame. Brž ko si je bil Abelard izbral svojo žrtev, ali denimo, da so mu jo bile okoliščine pripeljale na pot, mu ni bilo nič lažjega, kot da ji je prišel bliže. Na prošnjo prijateljev je bil predstavljen Fulbertu, se pri njem nastanil in si, morda zaradi skoposti ali ničevosti gostitelja, pustil zaupati vzgojo mlade Heloize. Že takrat je slovela zaradi svoje visoke izobrazbe, kaj vse bi lahko še postala pod roko takšnega učitelja! Abelardu so se takrat odprla nebesa. Bil je dovolj privlačen, kot skromno pripominja, da se mu ni bilo treba bati zavrnitve s strani nobene ženske. Zdaj pa si je ta mojster, obdan z neskaljenim nimbom slave, dal od nečimrno zaslepljenega strica prinesti 4

Peter Častitljivi (1092–1156) je bil opat v znamenitem benediktinskem samostanu Cluny. Znan je po svoji polemiki s svetim Bernardom, predvsem pa po tem, da je dal zavetišče Abelardu.

na krožniku dovoljenje in pravico, da noč in dan bdi nad ukom Heloize in jo po potrebi tudi fizično kaznuje. Rabelj in žrtev sta se o potrebi brž zmenila, že zato, da sta vrgla stricu pesek v oči. Njun prebrisani načrt je popisan v Zgodovini mojih nesreč, ki ni toliko zgodovina neke ljubezni kot kronika razvrata, kjer je Abelarda, kot kaže, popadel pravi opoldanski bes.5 Zapišemo pa lahko v njegovo opravičilo, da nam on sam tu daje v roko orožje, ki ga lahko obrnemo proti njemu. Nečimrn in nizkoten, da, a nikoli lažnivec! Težko si je zamisliti Abelarda, kako ponareja dejstva, kdor koli od nas bi se veliko bolje izkazal v njegovi zgodbi, če bi šlo samo za to, da se pred drugim opraviči. S stališča Heloize je zadeva povsem jasna, o njej lahko rečemo edino to, da se je pustila zapeljati. Pri Abelardu ne najdemo besedice o tem, da se mu je kakor koli upirala, pa tudi vse, kar je pozneje povedala ona sama, govori v prid prepričanju, da se je svojemu učeniku, tako ovenčanemu s slavo, vdala na prvi mah. »Vse, kar si hotel od mene,« je zapisala poznejša opatinja v Parakletu, »sem slepo izpolnila.« Taka je resnica zgodbe in nobenega razloga nimamo, da bi si njen potek od samega začetka zamišljali kako drugače. Šele pozneje vidimo Heloizo, kako si v sebi nabira očitke in se poizkuša upreti, a za zdaj še nismo tako daleč. Strast, ki ji je gospodovala vse življenje, se je je prav od začetka polastila v celoti. In prav ta strast je sčasoma prešla tudi na njenega zapeljivca. Potem ko je zapeljal Heloizo, Abelard ni več tisti hladni računar, kot je bil poprej. Postala sta ljubimca, srečna in toliko bolj željna užitkov, kolikor bolj so bili zanju novi, učenca v šoli telesnih strasti, kjer nista priznala drugega učitelja kot naravo – in morda Ovida. A ta prva sreča jima je bila tudi poslednja. Opoldanski bes – demon de midi, pravi Gilson, kar bi bil lahko tudi namig na južnjaške trubadurje (le Midi) in njihovo poveličevanje ljubezni. A to branje se zdi izključeno, saj o prislovični dvorljivosti trubadurjev pri Abelardu ni sledu. Mož po vsej priložnosti ni niti najmanj »dvoril«, temveč kar zavzel.

Étienne Gilson

Heloiza in Abelard Prevedel Andrej Capuder

Heloiza in Abelard

Étienne Gilson

9 789612 783389

23,50 €

Na naslovnici: Jean Vignaud (1819), Opat Fullbert preseneti Abelarda in Heloizo © Joslyn Art Museum, Omaha, Nebraska, ZDA