Giovannino Guareschi, DON CAMILLO IN PEPPONE 6 by Celjska Mohorjeva družba

9 789612 783624

28,50 €

Giovannino Guareschi

45 ovih

zgod

6 Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

Stari škof ga je začudeno pogledal in don Camillo mu je razložil situacijo: »Mladi ljudje mi bežijo in jaz jih zasledujem, toda oni bežijo na kolesu, jaz pa nimam nobenega drugega prevoznega sredstva kot noge. Ekscelenca, da bi jih dohitel, mi ne manjka vera, manjka mi kolo.«

Don Camillo in Peppone Prevedel Dean Rajčić

Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone 6

Celjska Mohorjeva družba, Prešernova 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane. Natisnjeno v Sloveniji. Naslov izvirnika: Giovannino Guareschi. Tutto don Camillo – Volume primo © Alberto & Carlotta Guareschi

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-32 821.131.1-7 821.131.1.09Guareschi G. GUARESCHI, Giovanni Don Camillo in Peppone / Giovannino Guareschi. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2013-<2018> Prevod dela: Tutto don Camillo 6. - 2018 ISBN 978-961-278-362-4 (zv. 6) 268826624

Giovannino Guareschi

Don Camillo in Peppone 6

Vsebina 207. Giannona 7 208. Dom za starejše 15 209. Noč v Kremlju 26 210. Gostilna 37 211. Sestra Filomena 47 212. »Festival« 60 213. Hudičeva moka 69 214. Svetnika, katerih dneva sta spomladi in jeseni 78 215. Niša 99 216. Trojni koncentrat 109 217. Gerda 120 218. Orjak z nogami iz ilovice 130 219. Delo in kapital 141 220. Loterija 153 221. Bledi možicelj 164 222. Hudičevi kremplji 174 223. Dve vrsti dežja 188 224. Zavojček cigaret Nazionale 200 225. Mačji prehod 208 226. Gospodarica 219 227. Letnik 1899, izjemen letnik 229 228. Zaobljuba 238 229. Spomin na neko staro podeželsko učiteljico 247 230. Pretiravajoči 255 231. Ubežnik 267 232. Ljubezenska zgodba z vonjem po nafti 277

233. Mamin sinček, ki je bil pomiloščen, in mati, ki se je potuhnila 234. Togo 235. V stoječem in sedečem položaju 236. Sneg 237. Sovjetski televizijski aparat 238. Uplinjač 239. Živo truplo 240. Nadvse zapleten kriminalni primer 241. Meščani 242. V korak s časom 243. Enotnost v vasi 244. Sindikalna akcija 245. Izvršeno dejstvo 246. Malvazija 247. Deseti »ilegalec« 248. Dežuje 249. Uničena družina 250. Debela sveča 251. Atentat

293 305 314 327 338 349 358 369 381 392 401 414 427 436 447 465 474 484 497

220

Loterija Če človek posluša kmete, dobi občutek, da jim nikoli ni pogodu. Če dežuje, jim ni prav, da dežuje, če ne dežuje, jim ni prav, da ne dežuje, če dobijo petindvajset stotov pšenice na hektar, jim je to premalo in se sprašujejo, zakaj niso dobili trideset stotov. Če dobijo trideset stotov, se sprašujejo, zakaj niso dobili štirideset. In tako naprej. Don Camillo je to zelo dobro vedel in nikoli si ni delal utvar, ko je moral iti od hiše do hiše in vsakega vaščana prositi, če bi dal nekaj denarja za ta presneti otroški vrtec, ki je bil že zgrajen in opremljen, manjkal je le še denar za tekoče delovanje. Toda tokrat je bil don Camillo poln optimizma, saj je imel tehtne razloge zanj: letina je bila namreč izjemno dobra za vse kulture in sir, ki so ga izdelovali okoliški kmetje, je dosegal visoko ceno. Vendar ko je potrkal na vrata treh hiš, je že uvidel, kam pes taco moli: ljudje so se izgovarjali, češ da paradižnik ni rodil toliko, kolikor bi moral roditi, da je kakovost blitve letos slabša in ima zato nižjo ceno. Izgovarjali so se tudi na to, da grozdje še ni pobrano in da zato nimajo denarja, saj grozdja še niso prodali. Don Camillo se je nato odločil obrniti ploščo. Da bi zbral potrebne denarce, se je moral zateči k skrajnemu sredstvu: k zloglasni loteriji z bogatimi nagradami. Zavihal je rokave in skušal zbrati bogate nagrade. Kar se tiče loterij in raznih srečolovov, katerih denar gre v dobrodelne namene, je na podeželju popolnoma enako kot v mestu; ko pride ljudi kdo prosit, če bi podarili kakšen predmet kot nagrado na srečolovu, ti izkoristijo priložnost in se z 153

veseljem znebijo drobnarij, ki jih ne uporabljajo več in jim v hiši samo zasedajo prostor. In tako ti predmeti krožijo po raz nih dobrodelnih prireditvah in srečolovih, kjer so nagrade bolj ali manj podobne. Vsaka mestna četrt, vsaka vas ima svoje predmete, kajti tisti, ki dobi nagrado v obliki kakšne od teh stvari, te gotovo ne drži dolgo pri sebi doma, ampak jo brez razmišljanja radodarno podari tistemu, ki hodi zbirat po hišah darila za dobrodelno loterijo. Don Camillo je petnajst dni trdo delal in nazadnje se je župnišče napolnilo s toliko raznovrstnimi predmeti, kot da se prireja deset srečolovov in ne le eden. Če bi imel don Camillo dovolj poguma, bi lahko izkoristil to priložnost in izvabil od ljudi čisto vso ropotijo, ki so jo imeli doma pod nogami in jo niso več uporabljali. Resnici na ljubo, je ob tem začutil strašansko željo, da bi vso to robo razprostrl na prostoru pred cerkvijo in šel čez njo z betonskim valjarjem; toda nato se je vendarle obvladal in potlačil to željo. Kakor koli že, zdaj ko je bila količina običajnih nagrad dosežena in celo presežena, je bilo treba zbrati še dve ali tri največje nagrade. Brez njih seveda nihče ne bi kupil srečke. Ostala sta mu še dva velika kalibra, od katerih bi lahko izvabil še precej velike stvari: Filotti in občina. Najprej se je don Camillo lotil Filottija in ta je takoj odgovoril, da ne more dati več kot petdeset steklenic belega vina, ker da je letos slabo rodil paradižnik, prav tako blitva, in tako naprej in tako naprej. Don Camillo je vse upe polagal na občino in šel je prosit župana, če bi ga sprejel. Peppone ga ni pustil niti, da bi povedal, za kaj gre. »Častiti,« je rekel, »vse že vem. Otroški vrtec obupno potrebuje denar, tako kot obupno potrebuje denar občina. Edina razlika je v tem, da otroški vrtec lahko organizira dobrodelne loterije, medtem ko občina ne more. Torej smo mi še na slabšem kot vi.« Don Camillo je nadvse globoko vdihnil, in ko je nato silovito izdihnil kot kakšna parna lokomotiva, je izbruhnil: »Gospod župan, hočete reči, da občina noče nič prispevati k nagradi za srečolov?« 154

»Ne, gospod župan hoče reči, da občina lahko ponudi toliko, kolikor pač lahko.« Odprl je predal pisalne mize in začel jemati iz njega stvari, ki jih je bilo za nekaj pesti. Povedal je: »Petdeset svinčnikov znamke ›Superbus‹, trideset radirk, petindvajset karirastih zvezkov in petdeset nalivnih peres znamke ›Perry‹. Kot državljan Giuseppe Bottazzi pa vam lahko podarim petdeset pločevink loščila za loščenje poda znamke ›Superlošč‹.«� »Tisto lahko uporabiš za …« »Častiti,« ga je z resnim glasom prekinil Peppone, »ne smete pozabiti, da ne govorite z nikomer drugim kot z gospodom županom. Boste te pisarniške potrebščine vzeli s seboj ali vam jih bom moral poslati domov po pošti?« Don Camillo mu sploh ni odgovoril; obrnil se je na levo okrog in se napotil proti vratom. Ko je prišel na prag, se je obrnil. »Veš kaj ti moram povedati?« je zavpil. »Povejte.« »Da se mi gnusite vi vsi. Reveži, bogataši, komunisti in antikomunisti.« »Samo trenutek, častiti! Dajmo postaviti piko na i.« Don Camillo se je vrnil k pisalni mizi in se zastrmel v Pep ponejeve oči. »Če hočeš postaviti piko na i, sem tukaj. Ti mogoče ni kaj pogodu?« »Ni mi pogodu to, da govorite oslarije. Samo da boste vedeli, komunisti ne vzbujajo nikakršnega gnusa. Komunisti se ob vsaki priložnosti vedejo tako, kot se spodobi.« Don Camillo je zgrabil svinčnike, mu jih pomolil pod nos in zavpil: »Petdeset navadnih svinčnikov znamke ›Superbus‹, ki so najslabši svinčniki na svetu: to je darilo komunistične uprave!« »To je darilo občinske uprave!« ga je popravil Peppone. »Komunisti nimajo nič opraviti s tem. Zatorej preden poveste, da komunisti vzbujajo gnus, morate slišati, kaj bi vam odgovorila sekcija komunistične partije.« Don Camillo je položil svinčnike na pisalno mizo in se nato s pestmi uprl v boke: »In kaj bi mi po tvojem odgovorila 155

sekcija komunistične partije, če bi jih šel prosit za darilo za dobrodelno loterijo?« Peppone je skomignil z rameni. »Poglejmo malo,« je zamrmral. »Če bi se obrnili na komunistično sekcijo, bi vam po mojem ta ponudila, na primer, super razkošno in popolnoma novo kolo znamke Stucchi z električno lučjo in z menjalnikom Simplex. K temu bi bili dodani še prekrivalo za sedež, stojalo za kolo in prtljažnik.« Don Camillo ga je nekaj trenutkov gledal z odprtimi usti. »Ti se šališ,« je vzkliknil nazadnje. »Jaz morda že, toda lokalna sekcija komunistične partije nikakor ne. Kdor hoče imeti superrazkošno, popolnoma novo kolo znamke Stucchi z vsemi pripadajočimi dodatki, je vse, kar mora storiti, to, da napiše kratko prošnjo in jo naslovi na samo sekcijo.« Don Camillo se je zarežal: »Saj, in na to prošnjo boš ti odgovoril: ›Obrnite se na pokrajinsko sekcijo komunistične partije!‹« Peppone je odkimal: »Ne, častiti, vi samo pošljite kratko prošnjo in čez dve uri bo prispelo kolo v župnišče v še originalni tovarniški embalaži. Seveda bo moralo kolo zasedati častno mesto med nagradami dobrodelne loterije in na njem bo moral biti štirideset krat trideset centimetrov velik napis, ki bo vseboval naslednje velike tiskane črke: »DARILO ITALIJANSKE KOMUNISTIČNE PARTIJE«. Da bi vam malo olajšali delo, vam bomo že pripravljen napis poslali kar mi.« »Ni se vam treba truditi,« je suho odgovoril don Camillo. »Kar obdrži napis in kolo. Jaz nisem agent za ekonomsko propagando.« »Častiti, kaj pa, če bi na superrazkošno, popolnoma novo kolo znamke Stucchi z vsemi dodatki priključili še motor znamke Mosquito, ki je prav tako popolnoma nov, tako da bi bilo kolo z motorjem?« »Ne sprejmem, pa tudi če bi mi podarili motor znamke Fiat s tisoč devetsto kubičnimi centimetri in s hidravlično sklopko!« »Žal mi je. V vsakem primeru premislite, častiti.« »Sem že premislil.« 156

Don Camillo se je vrnil domov tako jezen, da je kar kipelo v njem, in takoj si je šel dat duška h Kristusu nad glavnim oltarjem. »Jezus,« je zasopihal, »kdo je največji nesrečnik med vsemi temi nesrečniki?« »Ti,« je odgovoril Kristus. Don Camillo je dvignil oči h Kristusu in ga začudeno pogledal: »Jaz? Zakaj pa?« »Zato ker je tvoje srce polno jeze, don Camillo.« »Jezus,« ga je s prosečim glasom vprašal don Camillo, »je mogoče, da se človek ne razjezi, če se mu zgodi to, kar se je zgodilo meni?« »Je mogoče, don Camillo, zelo mogoče.« Don Camillu so stopile solze v oči: »Jezus, potrkal sem na devetindevetdesetero vrat in nihče mi ni odprl. Ko sem potrkal na stota, so mi jih odprli, ampak zgolj zato, da bi se norčevali iz mene. In kako naj po vsem tem ostanem miren?« »Don Camillo, jaz vsak dan trkam na stotisoče duš in nobena se ne odpre; in to me žalosti. In če po stotisočih najdem eno, ki se na stežaj odpre, se mi srce napolni z veseljem, četudi za vrati te duše naletim zgolj na posmeh. Če kdo ignorira Boga, je to tisočkrat huje, kot če bi se Bogu posmehoval. Tisti, ki ignorira Boga, je slepec, ki ne bo nikoli videl svetlobe. Tisti, ki ignorira Boga, ne bo nikoli mogel živeti kot pravičen človek, kajti tisti, ki ignorira Boga, ni človek.« Kristusovi odgovori še vedno niso povsem zadovoljili don Camilla, ki je skušal opravičiti svojo jezo: »Gospod, če sem lačen in mi devetindevetdeset ljudi noče dati kruha, ali ni najbolj zloben od vseh prav stoti, ki mi ponudi kruh, in to v veliki količini, mi pa obenem postavi pogoj, češ da bom ta kruh lahko dobil šele takrat, ko bom storil dejanje, ki je po vseh pravilih nepošteno?« »Seveda, don Camillo; če te je Peppone skušal pripraviti do tega, da bi storil dejanje, ki je nasprotno Božjim zakonom, je res najbolj zloben med vsemi.« Don Camillo si je obrisal znoj, ki mu je oblival čelo: »Gospod, ni mogoče natančno ugotoviti, ali mi je Peppone predlagal, da storim dejanje, ki bi bilo nasprotno Božjim zakonom. Tega ni 157

mogoče ugotoviti med drugim tudi zato, ker se v Božjih zakonih posebno ne omenjajo kolesa znamke Stucchi in dobrodelne loterije … Kakor koli že, neizpodbitno je, da ne morem storiti nečesa, kar bi bilo v prid ideji, ki jo je predlagal Peppone. Ideji, ki je nasprotna krščanski ideji. Se ti ne zdi, Gospod?« »Don Camillo, ne vem, kako naj ti natančno odgovorim; niti jaz nisem dovolj dober poznavalec koles in dobrodelnih loterij.« Don Camillo se je priklonil. »Jezus,« je rekel z žalostnim glasom, »kdove kako vesel bi bil Peppone, če bi vedel, da se tudi ti norčuješ iz mene.« Don Camilo se je vrnil v župnišče, da pregleda bedne stvari, ki jih je zbral po okoliških hišah. Kmalu zatem je prišel Mršavi, ki je na mizo v hodniku položil svinčnike in druge pisarniške potrebščine. »To je podarila občinska uprava,« je razložil. »Če vam uspe pri kakšnem izmed teh svinčnikov narediti ostro konico, ga lahko uporabite kot prebijač.« »Zahvali se gospodu županu. Povej mu, da se mu ni bilo treba toliko truditi.« »To ni bil noben trud. Če lahko kakor koli pomagamo častitemu dekanu, nam ni težko ničesar storiti. Če hočete, da vam odnesem te razbitine med staro železo, bom to z veseljem storil.« Don Camillo je iz kupa stvari potegnil grozno mačko iz pobarvanega mavca in jo poslal superekspresno naravnost proti glavi Mršavega. Toda Mršavi je bil že pripravljen na obrambo, tako da je mačko iz mavca ujel v zraku in jo nežno postavil na mizo: »Bolje je imeti mačko iz mavca danes kot kolo z motorjem jutri,« je razložil in jo popihal. Don Camillo je zdrobil pod čevljem alabastrn stolp iz Pise, ki se je zdel, kot da je bil narejen iz trdega sladkorja. g Pogled na predmete, ki naj bi jih kot nagrade podelili na dobrodelni loteriji – tudi če mednje uvrstimo Filottijevih 158

petdeset steklenic belega vina, največje darilo, ki ga je don Camillo dobil – je bil nadvse žalosten. Don Camillo je že drugič začutil veliko željo, da bi uničil vso to ropotijo. A tudi tokrat se je uspel upreti skušnjavi in se šel zaupat Kristusu nad glavnim oltarjem. »Jezus,« je rekel, »lahko cilj opravičuje sredstva?« »Ne, don Camillo. Iz slabega sicer lahko nastane dobro, toda ti ne moreš zavestno uporabljati slabega, da bi dosegel dobro. Vedno moraš delovati v skladu z Božjimi zakoni in Božji zakoni ti prepovedujejo delati zlo.« »Jezus; strihnin je strašen strup, toda če ga farmacevt uporabi v pravem odmerku, lahko iz njega dobi zdravilno sredstvo.« »Don Camillo, krščanska morala ni bila narejena v lekarni.« Don Camillo je povesil glavo, se obrnil in odšel. »Vsi so proti meni,« je zavzdihnil, ko se je usedel za pisalno mizo v svoji sobi. Nato je vzel list papirja in napisal prošnjo. Kolo z motorjem je prispelo uro pozneje in pripeljal ga je Mršavi s furgončkom. Skupaj s kolesom je pripeljal tudi kos kartona, na katerem je z velikimi tiskanimi črkami pisalo: »DARILO ITALIJANSKE KOMUNISTIČNE PARTIJE«. »Častiti,« ga je opozoril Mršavi. »Ne pozabite, to darilo postavite na častno mesto.« g Naslednji dan je don Camillo odprl razstavo predmetov, ki bodo podeljeni kot nagrade na dobrodelni loteriji, in v veliki sobi se je kar trlo ljudi. Najmočnejši vtis na ljudi je seveda napravilo kolo z motorjem, »darilo Italijanske komunistične partije«. Spiletti nikakor ni odobraval don Camillovega početja: »Častiti, jaz te drhali niti ne bi prosil za kakršna koli darila niti jih od njih ne bi sprejel.« 159

»Tudi jaz jih ne bi, ampak za to ste krivi vi, gospod Spiletti, in vsi ostali, kajti namesto da bi mi podarili kakšno vrednejšo stvar, ki bi ljudi spodbudila k temu, da kupijo loterijske srečke, ste mi podtaknili ničvredne reči iz mavca in pozlačene pločevine.« »Če niste dobili dovolj vrednejših daril, niti ne bi smeli organizirati loterije. Tako se boste samo osramotili.« »Saj,« je vzkliknil don Camillo, »če ima kdo garje, mu ne dovolijo, da si sname rokavice v javnosti, ampak mu pustijo roke pokrite, tako da ljudje govorijo: ›O, kako lep gospodič, kako eleganten in čist!‹.« Seveda so prišli vsi »rdeči« občudovat svoje čudovito kolo z motorjem in so bili napihnjeni kot purani. Na dan žrebanja številk je prišel tudi Peppone s celotnim svojim »generalštabom«. Velika soba v župnišču in prostor pred cerkvijo sta bila nabito polna ljudi. Prodali so še zadnje srečke in nato so listke z vsemi prodanimi številkami vrgli v loterijski boben. Začelo se je žrebanje. Don Camillu je uspelo dobiti zgolj petdeset kolikor toliko spodobnih nagrad. Najprej bo izžrebanih petdeset številk, ki bodo prinesle petdeset najpomembnejših nagrad, ostale ničvredne predmete pa bodo razdelili tako, da bo vsak imetnik srečke dobil eno stvar, tako da ne bo nihče odšel domov praznih rok. »Prva nagrada: kolo z motorjem!« je naznanil don Camillo. Neki deček je izvlekel iz bobna številko in jo izročil don Camillu. »Osemsto sedeminštirideset!« je zavpil don Camillo. »Kdor ima številko osemsto sedeminštirideset, bo dobil kolo z motorjem.« Nihče izmed prisotnih ni imel te številke. »Kolo bo na razpolago tistemu, ki ima številko osemsto sedeminštirideset!« je zavpil don Camillo. »Celoten seznam iz žrebanih številk bo objavljen jutri. Druga nagrada: koš, ki vsebuje petdeset steklenic belega vina. Številka …« Deček je izvlekel iz bobna številko dva tisoč tristo. Človek, ki je imel številko dva tisoč tristo, je, mahajoč z listkom, stopil naprej in ob pomoči prijateljev s širokim 160

nasmeškom na obrazu dvignil koš s steklenicami vina. Tako se je dobrodelna loterija praktično končala, saj je bila edina stvar, ki je zanimala ljudi, kolo z motorjem. Vse ostale nagrade z izjemo steklenic vina so bile malenkost vrednejše od smeti. Toda vsi so ostali na svojih mestih, dokler niso podelili vseh petdeset najpomembnejših, »izbranih« nagrad. In ko je teh petdeset nagrad dvignilo petdeset dobitnikov, so začeli ljudje godrnjati. Bilo je res nenavadno, da je bil med dobitniki petdesetih nagrad edini, ki ga ni bilo na žrebanju, prav dobitnik kolesa z motorjem. »Jaz sem kupil številko osemsto šestinštirideset,« je rekel neki mladenič. »Kupil sem jo tu notri tik pred začetkom žrebanja in videl sem, da so v bloku s številkami ostale še štiri številke: osemsto sedeminštirideset, osemsto oseminštirideset, osemsto devetinštirideset in osemsto petdeset. Rad bi videl ta blok; čisto mogoče je, da so v loterijski boben vrgli originalno številko, ki so jo vzeli iz bloka, ne da bi to številko sploh prodali.« Nekdo je šel to povedat don Camillu, ta pa je prisopihal k mladeniču, ki se je pritoževal. »Tu ni nobenih trikov!« je zavpil. »Mi smo vrgli v loterijski boben samo tiste številke, ki so bile prodane. Evo, tu je ta izžrebana številka. Tu je še blok s številkami. Prodali smo čisto vse srečke.« »Kako pa lahko to dokažete?« je zamrmral mladenič. »To lahko dokažeta tu prisotna karabinjerski marešalo in uradni nadzornik.« »Kako pa onadva vesta, da je bila srečka s to številko prodana? Kaj pa, če jo je kdo iztrgal iz bloka in jo spravil v žep, tako da te številke ni nihče kupil? To, da je bila v boben vržena originalna številka, vzeta iz bloka s številkami, ne pomeni popolnoma nič.« Don Camillo je prebledel: »Ta nekdo bi lahko bil samo jaz, kajti zadnje štiri srečke sem prodal jaz.« »Jaz ne pravim …« je vzkliknil mladenič. »Kakor koli že, če so bile zadnje štiri srečke prodane tukaj, zakaj se potem ni prikazal tisti, ki je kupil številko osemsto sedeminštirideset?« 161

Don Camillo bi tega nadležnega pobalina najraje zgrabil za vrat in ga zabrisal ob zid, toda moral je ostati miren. »Gospodje!« je zavpil. »Številka osemsto sedeminštirideset je bila prodana tukaj tik pred začetkom žrebanja, torej pred kratkim. Zato je tisti, ki je to številko kupil, gotovo kje v bližini. Prosim, poglejte po žepih, kajti ta zadeva se mora čim prej razčistiti. Tisti, ki so malo pred začetkom žrebanja kupili srečko pri meni, naj pobrskajo po žepih.« In po žepih so začeli brskati vsi, tudi tisti, ki niso kupili srečke pri don Camillu; in čez nekaj trenutkov je bilo slišati nekoga, ki je zamrmral: »Jaz jo imam!« In naprej je stopil Peppone, ki je izročil listek don Camillu. Don Camillu se je iz prsi iztrgal globok vzdih olajšanja. »Je zdaj vse v redu?« je veselo vprašal. »Je mladenič zdaj zadovoljen? Nima več nobenih pripomb? Zelo dobro. Z velikim veseljem izročam prvo nagrado gospodu županu. Zadeva se ni mogla izteči bolj pravično, kot se je: darilo je dala komunistična partija, zato je prav, da se vrne h komunistični partiji.« Ljudje so se začeli smejati. »Lepo delce so naredili oni tam, ni kaj,« je zamrmral stari Cibía. »Za prvo nagrado na dobrodelni loteriji so podarili kolo z motorjem in tega so potem vzeli nazaj. Tako lahko stori vsak. To je enako, kot da bi dajal gosem piti takrat, ko dežuje.« Peppone se je obrnil; bil je rdeč kot oktobrska revolucija: »Kakšne neumnosti vendar govorite? Jaz sem kupil srečko kot vsi ostali. Sem mogoče jaz kriv, če je bila za prvo nagrado iz žrebana moja številka?« »Seveda ste krivi. Če ne bi kupili srečke, ne bi dobili nagrade.« Vmes je posegel Mršavi; prijel je za krmilo kolesa z motorjem in rekel Pepponeju: »Šef, pusti jih, naj govorijo; mi smo delovali skladno z vsemi zakoni in predpisi.« Napotil se je k izhodu; Peppone je začel korakati za njim in pri tem škripal z zobmi. »To je sovjetski sistem,« je začel z nasmeškom na ustnicah razlagati don Camillo. »Obljubljajo vse mogoče in potem ne izpolnijo ene same obljube. To je pesek v oči!« 162

Peppone, ki je slišal don Camillove besede, se je obrnil: »Pridite me še kdaj prosit za kaj in boste videli, kakšno lepo darilo boste dobili od mene!« »Evo, tu je vaš napis,« mu je odgovoril don Camillo in se ob tem zarežal. »Kakšno ›darilo komunistične partije‹ neki! Na karton bi morali napisati: ›prazna obljuba komunistične partije‹!« Peppone je odšel v naglici, saj se je bal, da se ne bi kompromitiral, in ko se je don Camillo, ki se je čutil zmagovalca tega dvoboja, šel zahvalit Kristusu z glavnega oltarja, mu je ta rekel: »Don Camillo, v tej situaciji si ti izpadel največji podlež med vsemi.« »Vem, Gospod,« je odgovoril don Camillo in razširil roke, »in to iskreno obžalujem. Toda v politiki je podlost neprijetna nujnost, kajti v politiki človek nima opravka z ljudmi, ampak s strankami. In stranke niso stvaritve dobrega Boga. Amen.«

163

9 789612 783624

28,50 €

Giovannino Guareschi

45 ovih

zgod

6 Giovannino Guareschi Don Camillo in Peppone

Don Camillo in Peppone Prevedel Dean Rajčić