Dalila Heuse, SRAMEŽLJIVOST OBČUTIJ by Celjska Mohorjeva družba

Dalila Heuse se je rodila v Belgiji v petdesetih letih preteklega sto letja. Po poklicu profesorica bio logije in telesne vzgoje je že tride set let dejavna na področju srčne kirurgije. Zad nja leta se mama štirih otrok in babica več vnukov v prostem času posveča pisanju. Z večkrat nagrajenim literarnim prvencem, avtobiografskim roma nom Sramežljivost občutij, je na francoskem govornem območju dosegla več kot 25.000 bralcev. V njem s pretresljivo iskrenostjo popisuje nezaslišano usodo de kletca, ki preseže svojo neizmerno trpljenje in si kot ženska ustvari polno življenje.

Sramežljivost občutij Roman

Sedemdesetletni Ludvik Hanotte je slikar, ki že več kot petnajst let trpi zaradi izgube spomina. Nekega jutra po pošti prejme avtobiografski roman od pisateljice, za katero še ni slišal. Radovednost mu ne da miru, zato odloži čopič in se zatopi v branje. Dorjana Hector pripoveduje o tem, kako jo je od petega leta zlorabljal njen nasilni in avtoritarni oče, ki je s svojim ravnanjem uničil celotno družino. Ludvik je globoko pre tresen; na vsak način mora ugotoviti, kako bi lahko bil povezan s to neznano deklico. Sočasno se na oddelku za intenziv no nego po hudi prometni nesreči s smrtjo bori Lea, uspešna poslovna ženska pri petdesetih. Ob njej z nadnaravno predanostjo vztraja njena mama Marija. Po dolgih letih molka se ženski končno lahko pogovorita.

Dalila Heuse

Knjiga prinaša sporočilo upanja vsem, ki so bili v življenju globoko ranjeni. Tenkočutno napisan roman razkriva neznosno trpljenje, ki ga povzroča sprevrženost spolne zlorabe, pokaže pa tudi, kako je s pogumom, odločnostjo in neomajno materinsko ljubeznijo mogoče premagati prav vse, tudi nepojmljivo zlo.

Sramežljivost občutij

Dalila Heuse

9 789612 783921

23,50 €

Prevedla Jasmina Rihar

Fotografija na naslovnici: © Dalila Heuse Fotomontaža: © Rubberball/Corbis

Dalila Heuse Sramežljivost občutij

Dalila Heuse SRAMEŽLJIVOST OBČUTIJ Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: Dalila Heuse La Pudeur des Sentiments © Librairie Arthème Fayard, 2016 Fotografija na naslovnici: © Dalila Heuse, osebni arhiv Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.1-311.2 HEUSE, Dalila Sramežljivost občutij / Dalila Heuse ; [prevod Jasmina Rihar]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 Prevod dela: La pudeur des sentiments ISBN 978-961-278-392-1 295115776

Dalila Heuse

Sramežljivost občutij Roman

Prevedla Jasmina Rihar

»Svoje otroke bomo najbolje obvarovali s tem, da spremenimo svet, v katerem živijo.«

Elie Wiesel

Alainu, mojim otrokom, mojim bratom in sestram. Za mamo.

Ludvik Februarja 2007 v manjšem belgijskem mestu

So dnevi, ko se red in kaos rujeta za vaš življenjski prostor kot dva sovražnika, ki se borita za ozemlje. Tega jutra, ko je Martin zapuščal poštno poslopje, je po lahkosti svoje torbe vedel, da bo njegov današnji obhod kratek. Morda bo pa zadnji, ga je nenadoma zaskrbelo. Ob tej misli je v njegovih možganih nastal popoln nered. Bolje rečeno, vse se je začelo vrteti okrog katastrofalnega scenarija. »Z internetom so ljudje nehali pisati. Če bo šlo tako naprej, boš kmalu na cesti, stari moj, kakor vsi drugi nesrečniki! Le koga danes še skrbi usoda nekega poštarja, vas ’prašam?« je zagodrnjal in se napotil k hiši Ludvika Hanotta. Ob tem žalostnem spoznanju ga je morda še najbolj bolelo to, da so bili drugi do njegovih težav tako brezbrižni. Zatopljen v svoje misli je pomolil paket ravnokar zbujenemu moškemu praznega pogleda, ki je kot vkopan stal pred njim. Martin je samega sebe presenetil, ko je na čuden način svojo žalost žrtvoval za Ludvikovo, do katerega sicer ni čutil nobene posebne naklonjenosti. Ob bolezni tega ubožca se je preprosto zavedel bornosti svojih težav. Sočutno se mu je nasmehnil. 7

»Upam, da ni spet kakšna slaba novica,« je zamrmral Ludvik. »Zadnje čase je kar hudo.« »Ne, kar brez strahu, gospod. Samo paket je. Mogoče ste zadeli na loteriji? Kdo ve!« »Ko bi bilo vsaj res, Martin! Malo sreče v tem bednem življenju.« »Kako se počutite danes, gospod Hanotte?« »Fizično kar gre. Razpoloženje pa bolj slabo. Ta dvom, vedno ta presneti dvom! To začne človeka razjedati, vam povem.« »Saj, pri tej hudičevi bolezni je človek težko pomirjen. Vendar imejte upanje, v življenju ni nič izgubljeno. In medicina zelo hitro napreduje, veste.« »Hvala, Martin, res hvala za prijaznost.« Vljudnost je res najmanjša stvar, je pomislil slednji. Znano mu je, da se ta revež že petnajst let bojuje z izgubo spomina. Kljub spodbudni diagnozi – da je njegovo stanje stabilno in da lahko upa na vse –, je Ludvik ves čas v strahu. Trpi za psihonevrozo in stalno depresijo. Umetnik si je dolgo lajšal zbadajoče migrene in tesnobe, ki so ga obhajale, s svojo ljubeznijo do slikanja. Zdaj mu zdravila le delno pomagajo blažiti njihove posledice. Sicer precej zadržan in neizrazit je ta amnezični sedemdesetletnik znal z nenavadno močjo upodabljati sence in svetlobo ter sladkokisle okuse življenja, ki jih je nato ovekovečil na platnu, kjer je izražal svojo bolečino, ob lepem vremenu pa tudi kakšno nežnejše občutje. Okrog desete ure je Ludvik s pogledom ošinil kup pošte na mizi in se ustavil pri paketu, ki je bil naslovljen na njegovo ime. Priporočena pošiljka: izključno za gospoda Ludvika Hanotta. 8

Mehansko ga je vzel v roke, ga potežkal in skušal najti ime pošiljatelja. Nič, nada, nobenega znamenja. Potem je začel pregledovati njegovo štirikotno obliko, debeline sedem ali osem centimetrov. Začelo ga je zanimati in odprl je ovoj. Iz grčavih rok mu je spolzela v tanek prozorni ovoj ovita knjiga in padla na mizo, na katero se je naslanjal: Avtobiografski roman: Življenje Dorjane Hector. To mora biti pomota. Edino branje, ki ga zanima, zadeva slikarstvo. Roman! Odložil ga je na mizo in se šel v kopalnico umit. Po jutranjih opravkih mu knjiga ni dala miru in jo je znova vzel v roke. Previdno je odvil celofan, jo poduhal, kot človek poduha parfum na ženski, in jo s posmehljivim nasmehom odložil na kup reklam, ki jih je imel pripravljene za v peč.

Lea Pozno popoldne istega dne

Vodenje podjetja je nagrajevalo moja vsakodnevna prizadevanja. V poklicu sem dosegla položaj, zaradi katerega sem uživala ugled in spoštovanje. Nenavadno … Čeprav sem o tem vedno sanjala, si nikoli nisem predstav ljala takšnega vzpona. Sem čisto povprečnega videza, ne visoka, ne lepa, nimam zvez, nimam kupa diplom, v ničemer nisem podobna mlademu valu direktorjev iz leta 2000, ki so se začeli pojavljati na tržišču: vitki, mišičasti, vse leto porjaveli, z aquafresh nasmehom, ki je bil enako površinski kot oni sami. Poslovni svet so naskakovali z aroganco in domišljavo hoteli s prestola vreči dinozavre, ki so jim utrli pot do uspeha. Denar je predstavljal moč. Brez dvoma! Ti gizdalini so bili simbol elitistične in izumetničene družbe, katere edine vrednote so cilji, dobički, rentabilnost, številke in bilance. Velikokrat sem se spraševala, kaj sama počnem na tem mestu. Poznala sem ga, ker sva se srečevala v službi, ki sem jo pustila zaradi vodenja našega podjetja, zato nisem 11

imela nobenega razloga za nezaupanje. Njegov angelski nasmeh in način, kako je prenašal moj pogled s svojimi modrimi očmi, sta mi bila takoj všeč. Nič bolj običajnega: teh zapeljivih trikov se je gotovo naučil na enem od premišljeno izbranih tečajev trženja in prodaje. Pri pridobivanju veščin in raznih posebnih znanj je imel tip res srečo. Veliko ameriško podjetje, ki ga je hotel zapustiti, je bilo znano po tem, da vzgaja mlade volkove s čekani, dolgimi kot seznam slabih lastnosti, ki so jih potrebovali za zagotavljanje svoje rasti in uspeha! Imel je torej vse potrebne lastnosti za razpisano delovno mesto. Zaposlila sem ga v dobri veri, da bo pošteno prispeval h gradnji stavbe, ki sem jo snovala. Vendar mi je takoj po prihodu na delovno mesto pokazal, česa je zmožen. Kot moški je vidno zavračal mojo žensko avtoriteto. Pod krinko lažne prijaznosti je tičala divja zver, željna uspeha in moči – moje moči, po kateri je poželjivo hlepel z vrha svojega malega metra sedemdeset na petkah. Hitro mi je postalo jasno, da mi bo povzročil nemalo preglavic. Ni dvoma, bil je sijajen prodajalec, vendar je v želji, da bi se polastil mojega vodstvenega položaja, brez obotavljanja obšel moje delo in me klevetal pred nadrejenimi. Ker sem zavohala, da mi za hrbtom spletkari, sem nadrejene prosila za sestanek, kjer bi natančno opredelili mojo vlogo in avtoriteto do tega nekoliko svojeglavega uslužbenca. Zato sem se odpravila v Bretanjo, kjer je bil sedež podjetja. Smer, v katero so se začele sukati stvari, je samo potrdila moje (strašne) sume glede novega sodelavca. Takoj, ko sem vstopila v sejno sobo, sem kakor na zatožni klopi začutila, da se je veter obrnil: zaupanje, ki sem ga dotlej uživala, je izpuhtelo in morala se bom močno boriti, če 12

bom hotela ubraniti svoje mesto direktorice podružnice, na katerega so me imenovali. Ko sem odšla s sestanka in se usedla za volan, mi je po glavi rojila le ena želja: domov! V nezbranosti od vseh misli nisem opazila robnika na ovinku. S takšno silo sem treščila v ograjo, da so gasilci potrebovali petinštirideset minut, da so skrbno razrezali pločevino in so me reševalci lahko potegnili ven. Svetleče iskre so na črnem februarskem nebu zarisale vesel ognjemet, ki je za nekaj sekund umiril strah, ki me je preplavil. Na cesti je lajež potepuškega psa odgovarjal rezkim zvokom sirene, ko je reševalno vozilo drvelo proti Chartresu. Moje stanje je kritično, pravijo. Medtem ko vozilo z vso hitrostjo drvi proti bolnišnici, se začnem pogrezati v globoko komo, srce pa začne kazati znake utrujenosti. Nekaj ur pozneje se borim za podaljšanje svoje usode v reanimacijski sobi bolnišnice, kamor prihiti moj mož. V sobo vstopi zdravnik. Z resnobno blagim glasom, ki ga vsi uporabljamo, kadar hočemo nekomu, ki nam je drag, sporočiti slabo novico, se obrne k skrušenemu Aleksandru. »Dober dan, gospod. Je gospa vaša žena?« »Da, ime ji je Lea.« Zdravnik ga nekako presliši in nadaljuje: »Zelo mi je žal, ampak povedati vam moram, da je stanje vaše žene zelo zaskrbljujoče. Trenutno vam ne moremo povedati nič dokončnega, ampak verjemite, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da jo rešimo. Izgubila je ogromno krvi in pulz ima zelo šibak. Vendar se bori kakor levinja, kar je zelo pomembno. Vem, da je to kočljiv trenutek, ampak 13

moram vas vprašati: če bi se zgodilo najhujše, ali ste z ženo kdaj govorili o darovanju organov?« Vprašanje zareže kot oster nož. Aleksander se mu prizadet skuša izogniti. »Oprostite, gospod zdravnik, ampak z Leo imava štiri otroke, smo lepa družina … Ne vem, kaj naj vam rečem. Žena je bojevnica in se nikoli ne vda. Nikoli.« »Razumem, je v redu. O tem bova govorila pozneje. Ne skrbite, nič se ne mudi.« Sama pri sebi se Aleksandru zahvalim, da je obvaroval moje telo. Vem, da ga bom še potrebovala: ni govora, ne mislim se vdati.

Aleksander Aleksander me noče izgubiti, ne more. Nenadoma začuti izčrpanost in pusti, da ga preplavijo spomini. V hudi bolečini mu na misel pride očetov samomor pred tridesetimi leti. »Aleksander, biti moraš pogumen. Ravnokar sem našel tvojega očeta … mrtvega v spalnici. Ustrelil se je z lovsko puško. Krogla je šla naravnost v srce. Ne, gotovo ni trpel.« Družinski zdravnik in prijatelj je malo prej stopil v trgovino, kjer je že od jutra čakal rubežnik, da bi zasegel naše premoženje. Res je šlo vse narobe. »Sreča je vedno za jutrišnji dan!« je prepeval Pierre Perret, ki ga je Aleksander redno poslušal na najinem zmahanem glasbenem stolpu. Prav je imel. Ob moji postelji je Aleksander podoživel očetovo upepelitev. Svojemu možu sem bila opora, on pa meni prav tako. Med obredom si nisem upala pogledati krste, ki se 14

je bližala gorečim zubljem. Ostala sem prikovana na sedež, ko so vsi zbrani že vstali, da bi zapustili poslovilno dvorano. Aleksander mi je pomagal. Ko sem videla, kako je zbral vse moči, da me je vzdignil s stola, sem vedela, da bo zame vedno tu. Kakor steber. Celo v bolečih trenutkih je ohranjal moč, zaradi česar je bil močna in čudovita osebnost, ki mi jo je življenje dalo srečati in ljubiti. Bolelo me je, ko sem ga gledala tako nesrečnega, a v resnici je bil on tisti, ki me je podpiral. Bila sva par, zlita in združena v nesreči. Življenje naju je nekoliko obrabilo, to je treba priznati. Danes je njegova sreča odvisna od tega, koliko sem ga zmožna ljubiti, moja pa v bistvu prav tako. V bolniški sobi je skremžen od bolečine iskal moj nasmeh. Začutil je vrtoglavo praznino, v katero ga je počasi srkala odsotnost najine dvojine.

Zahvale Za potrpežljivost, podporo in ljubezen nežno objemam svojega moža, svoje otroke, svoje brate in sestre. Za pogum, prijateljstvo in njihovo podporo se neizmerno zahvaljujem vsem prvim bralcem, ker so mi dovolili verjeti vase. Pri tem še posebej mislim na svojo snaho AnneFrançoise, na Cécila, Roberta, Carine, Sergea in vse tiste, ki jih ne morem vseh našteti, saj jih je preveč, a mi je njihovo mnenje veliko pomenilo. Za dragoceno pomoč pošiljam nasmeh Chloé Haesbroeck. Za njihovo navdušenje in številne pripombe se zahvaljujem 15.000 bralcem Amazona, ki so knjigo nepričakovano naredili za uspešnico. Za izkazano zaupanje in dragoceno pomoč se ljubeče zahvaljujem Alexandrine, knjižni urednici, s pomočjo katere se je ta načrt končno uresničil. Zahvaljujem pa se tudi vam, ki ste si vzeli čas in prebrali ter z menoj delili Dorjanino zgodbo.

Sramežljivost občutij Roman

Dalila Heuse

Sramežljivost občutij

Dalila Heuse

9 789612 783921

23,50 €

Prevedla Jasmina Rihar