franc kardinal rode vera in kultura v evropi 2009
klemen jelinčič boeta uvod v judovstvo 2010
marijan smolik semeniška knjižnica 2010
branko brezovnik katoliška cerkev in varstvo manjšin
Dr. Klemen Jelinčič Boeta
2011
holger noltze goethe 2011
sergio rubín in francesca ambroguetti papež frančišek 2013
john d. caputo o religiji 2013
Mnogi se danes sprašujejo, kaj je tisto specifično, kar lahko protestantske cerkve in skupnosti ponu dijo oziroma dajo današnjemu globalnemu svetu. Namen skupnega prizadevanja vseh cerkvenih skup nosti je, zavzemati se za medsebojno strpnost v raz ličnosti in blaginjo vseh ljudi po vsem svetu. To je bilo tudi eno izmed glavnih sporočil leta reformacije 2017, ob petstoletnici začetka reformacije. Mag. Geza Filo, škof
ivan rojnik pavel vi. koncilski papež 2014
2014
klemen jelinčič boeta vzhodne cerkve na kratko 2015
milček komelj sv. brata ciril in metod 2015
25 € 9 789612 783914
janez pavel ii. moža in ženo je ustvaril
protestantske cerkve in skupnosti
2009
Protestantizem ni enotna cerkev, temveč je sestav ljen iz številnih gibanj, ki jih v knjigi na kratko pred stavljamo, in tudi navzven nima povsem natančno določene meje. Beseda protestantizem ima več po menov. Z njo najprej poimenujemo reformacijsko gi banje 16. stoletja ter cerkve, ki so posredno ali nepo sredno izšle iz tega gibanja. S to besedo označujemo tudi zgodovinski razvoj, splošno versko kulturo in še posebej teologijo vseh protestantskih cerkva. Pome ni pa tudi svojevrstno duhovnost in protestantsko pojmovano uresničevanje evangelija v vsakdanjem življenju. Skupna ocena bi bila, da je bilo leta 2016 na svetu okoli 800 milijonov protestantov.
klemen jelinčič boeta
doslej izšlo holger noltze wagner
klemen jelinčič boeta
protestantske
cerkve in skupnosti
Dr. Klemen Jelinčič Boeta je bil rojen v Lju bljani leta 1973. Pri osemnajstih letih se je preselil v Izrael, kjer je diplomiral iz antro pologije in sociologije. Leta 2002 se je vrnil v Ljubljano, kjer je nekaj let kasneje dokto riral iz srednjeveške zgodovine. Napisal je štiri strokovne knjige o judovski zgodovini in judovstvu nasploh ter večje število stro kovnih člankov in esejev. Pripravil je več radijskih oddaj, nekatere izmed njih tudi o splošnih družbenih vprašanjih ter antropo logiji in sociologiji, na primer o Inuitih in kr ščanstvu. V slovenščino je prevedel Koran, prevaja pa tudi leposlovje iz hebrejščine, med drugim leta 2012 vileniško antologijo, ki jo je tudi uredil. Leta 2013 je začel obja vljati izvirno poezijo v revijah (Literatura, Sodobnost, Poetikon idr.) in na radiu. Pri Celjski Mohorjevi družbi je leta 2010 izšlo njegovo izvirno delo Uvod v judovstvo, leta 2015 Vzhodne cerkve in 2016 prevod antič nega krščanskega apokrifnega besedila Henohova knjiga.
Na naslovnici: Jacob Lederlein (196?), Primus Truberus Carniolanus; Primož Trubar (1508-1586), slovenski protestantski duhovnik in prevajalec, avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK.
Klemen Jelinčič Boeta PROT E STANT SKE CERK VE IN SK UPNOST I
Klemen Jelinčič Boeta PROTESTANTSKE CERKVE IN SKUPNOSTI Zbirka Vademecum Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 274/278(031) JELINČIČ Boeta, Klemen Protestantske cerkve in skupnosti / Klemen Jelinčič Boeta ; [spremna beseda Filo Geza]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018. (Vademecum na kratko) ISBN 978-961-278-391-4 294904320
Klemen Jelinčič Boeta
PROTESTANTSKE CERKVE in SKUPNOSTI
Vsebina
Spremna beseda (mag. Geza Filo, škof) → 9 Uvod → 15 Valdežani in husiti → 31 Valdežani – Valdežanska evangeličanska cerkev → 33 Husiti → 34 Moravski bratje ali Moravska cerkev → 35 Češki bratje ali Čehoslovaška husitska cerkev → 37 Luteranske cerkve → 39 Evangeličanska cerkev v Nemčiji → 44 Danska cerkev → 45 Norveška cerkev → 47 Švedska cerkev → 48 Islandska cerkev → 49 Ferska cerkev → 49 Finska evangeličanska luteranska cerkev → 50 Estonska evangeličanska luteranska cerkev → 50 Latvijska evangeličanska luteranska cerkev → 51 Evangeličanska cerkev v Sloveniji → 52 Evangeličanska cerkev v Avstriji → 55 Luteranske in evangeličanske cerkve drugje po Evropi → 56 Luteranske cerkve v Kanadi → 60 Luteranske cerkve v ZDA → 61 Luteranske cerkve v Latinski Ameriki → 63 Evangeličanske luteranske cerkve v Afriki → 64 Luteranske cerkve v Aziji, Avstraliji in Oceaniji → 67
Anglikanske cerkve → 75 Anglikanska cerkev → 77 Anglikanska skupnost → 80 Britansko otočje → 81 Izven-provincialne anglikanske cerkve → 83 Anglikanske cerkve v članicah Commonwealtha z britanskim monarhom → 85 Anglikanske cerkve v ZDA → 88 Anglikanske cerkve v nekdanjih britanskih kolonijah → 89 Anglikanske cerkve zunaj nekdanjih britanskih kolonij → 94 Reformirane, prezbiterijanske in kongregacionalistične cerkve → 99 Švicarske reformirane cerkve → 106 Nizozemske reformirane cerkve → 107 Škotska cerkev → 109 Reformirane cerkve v Angliji, Walesu in na Irskem → 111 Madžarske reformirane cerkve → 112 Nemške reformirane cerkve → 114 Reformirane cerkve drugje po Evropi → 115 Reformirane, prezbiterijanske in kongregacionalistične cerkve v Avstraliji, Novi Zelandiji in Oceaniji → 117 Indonezijske reformirane cerkve → 120 Korejske reformirane cerkve → 122 Reformirane cerkve drugje v Aziji → 123 Reformirane cerkve na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki → 125 Reformirane cerkve v Vzhodni in Srednji Afriki → 126 Reformirane cerkve v Zahodni Afriki → 128 Južnoafriške reformirane cerkve → 130
Reformirane cerkve v ZDA in Kanadi → 134 Reformirane cerkve v Latinski Ameriki → 137 Anabaptistične cerkve → 143 Huteriti → 146 Amiši → 147 Menoniti → 149 Poznejše cerkve, ki so izšle iz menonitskega gibanja → 152 Cerkev bratstva ali Schwarzenau bratstvo → 154 Kvekerji – Verska združba prijateljev → 155 Unitaristične cerkve → 157 Baptistične cerkve → 163 Baptistične cerkve v Evropi → 167 Baptisti v ZDA → 172 Kanadske baptistične cerkve → 177 Baptistične skupnosti v Srednji in Južni Ameriki ter na Karibskem otočju → 178 Baptistične cerkve v Avstraliji in Oceaniji → 180 Baptistične cerkve v Aziji → 181 Baptistične cerkve na Bližnjem vzhodu → 183 Baptistične cerkve v Afriki → 184 Metodistične cerkve → 191 Metodistične cerkve v Veliki Britaniji in na Irskem → 195 Metodistične cerkve na evropski celini → 196 Metodistične cerkve v ZDA → 197 Metodistične cerkve v Kanadi → 199 Metodistične cerkve v Srednji in Južni Ameriki ter na Karibskih otokih → 200 Metodistične cerkve v Avstraliji in Oceaniji → 202
Metodistične cerkve v Aziji → 204 Metodistične cerkve v Afriki → 206 Starokatoliška cerkev → 211 Združene cerkve → 217 Evangelijski protestantizem in drugo veliko protestantsko prebujenje → 223 Metodistično evangelijsko gibanje Svetosti (Holiness Movement) → 229 Wesleyanska cerkev → 232 Korejske cerkve gibanja svetosti → 234 Božja cerkev (Anderson) → 235 Svobodna metodistična cerkev → 236 Nazarenska cerkev → 237 Binkoštniki → 239 Vojska rešitve → 244 Gibanje obnove → 245 Krščanska cerkev (Kristusovi učenci) → 248 Kristusove cerkve → 250 Krščanske cerkve in Kristusove cerkve → 251 Adventistična skupina → 252 Viri in nadaljnje branje → 261
SPREMNA BESEDA Martin Luther, glavni začetnik reformacije, je svoje biblično razumevanje Cerkve obširneje opisal v spisu Krščanskemu plemstvu nemške nacije – O poboljšanju krščanskega stanu iz leta 1520. V tem spisu je postavil tezo o splošnem duhovništvu vseh vernih ali verujočih, s čimer je ovrgel trditev, da je duhovni stan posvetnemu nadrejen. S to trditvijo ni odpravljal različnih služb v Cerkvi, odpravljal pa je stopnje, po katerih naj bi bil en stan več vreden kakor drugi. Luther je torej zagotavljal enakost med kristjani, enakost posvetnega in duhovnega poklica, kajti vsi so udje na telesu Kristusa. V tem spisu se pravzaprav začenja demokratizacija Cerkve, odraslost in polnoletnost kristjanov, obenem pa njihova odgovornost v Cerkvi. Za Cerkev na splošno Luther zahteva več enostavnosti, enotnosti in svobode. Na primer omejitev maš, romanj, praznikov, cerkvene zakonodaje in sodstva, posebej kar zadeva zakon, odpravo celibata, združitev raznih redov, spremembo samostanov v šole, prenehanje bratovščin, odstranitev prodaje odpustkov ... Cerkev torej ni Cerkev od zgoraj, avtoriteta od zgoraj (kler), ampak Cerkev od spodaj, avtoriteta verujočih v cerkveni občini, kjer sprejemajo Kristusov 9
Evangelij. V tem smislu ni nakazana samo reforma cerkvenega življenja, ampak tudi reforma družbe. Te in druge Luthrove izpovedi o Cerkvi so posredno ali neposredno vplivale na definicijo Cerkve v osnovnem luteranskem spisu Confessio Augustana (Augsburška veroizpoved) iz leta 1530, ki se glasi: Cerkev je občestvo svetih – verujočih (congregatio sanctorum), kjer se Evangelij čisto oznanja in se zakramenti podeljujejo na podlagi Evangelija. Luther Cerkve ni odpravljal in tudi ni odpravil. Biblično utemeljeno je sicer povedal, da človeka ne opravičuje in ne rešuje Cerkev, ampak Bog po Jezusu Kristusu zaradi vere, da Cerkev ni milost, da ona ni zakrament, ampak da živi od Božje besede. Za Cerkev so najpomembnejši kristjani, verujoči, ki jo tvorijo, ki so v njej, vsak na svojem življenjskem prostoru. Kot taka skupnost je Cerkev za Luthra in sme biti za vsakega verujočega mati, ki posameznega kristjana spočne in po Božji besedi nosi. V tem smislu je reformacija pomenila začetek drugačnega krščanstva in drugačne Cerkve. Ni želela odpraviti bistva, ampak ponovno odkriti in ohraniti jedro Svetega pisma. Protestantski, tudi sodobni kritični teologi vedo, da reformacija ne more miro10
vati. Zato tudi iščejo drugačno krščanstvo in drugačno Cerkev. Njihove vizije so: od dogmatičnih verskih resnic k resnici ljubezni; od biti zraven k soodgovornosti; od hierarhije k splošnemu duhovništvu; od vere čakanja k veri delovanja; od cerkvene oblasti k sodelovanju. Obstajajo še druge vizije in vedno se bodo pojavljale nove, kajti tudi na področju verovanja se človekovega duha ne da vkleniti. Še posebej odprta družba, pa tudi odprta Cerkev, tega ne more in tudi ne sme storiti. Pojmovno izoblikovana protestantska načela in z njimi morda protestantska identiteta bodo sicer ostala, toda ta načela bodo dobivala vedno novo vsebino. Kristjanov nas ne sme biti strah sprejemati misli, mišljenja, odkritja ter drugačnega razumevanja vere in krščanstva nasploh, ki prihajajo od kritičnih posameznikov – mislecev, ne glede na to, h kateri veji krščanstva ali cerkveni skupnosti se prištevajo, ali celo k nobeni. Globalno je protestantizem od svojih začetkov vedno bil in bo verjetno vedno ostal navzoč s svojim protestantskim profilom. Protestantske cerkve in skupnosti želijo v svet prinesti ta svoj profil, ki ga zaznamujeta dva vidika, ki izhajata iz evangelija: v reformaciji odkrito svobodo kristjana (po 11
Luthru: Die Freiheit eines Christen-menschen) in zavest, da so protestantske cerkve in skupnosti živi udje ene Kristusove Cerkve. Slabost protestantizma je v tem, da zaradi mnogoglasja dostikrat ni jasno, kakšno stališče ali mnenje zastopajo protestantske skupnosti oziroma protestantizem. Protestantski pluralizem pa se lahko izkaže tudi kot prednost, če posamezne večje ali manjše cerkve in skupnosti spoznajo, da jih iz evangelija izhajajoča svoboda sili k javnemu razpravljanju o vprašanjih v družbi in k temu, da na ta vprašanja v različnih družbenih in kulturnih danostih odgovorijo človeško in prijazno. V sodobnem svetu je navzoč vedno večji individualizem. Protestantizem tega individualizma ne zavrača. Glede vere ga celo zagovarja, toda pri tem poudarja, da individualna svoboda ni možna, ne da bi zaznali in sprejeli družbeno odgovornost, saj življenje v svobodi pomeni vzajemno dajanje in sprejemanje. V nekaterih delih sveta so protestantske cerkve in skupnosti komaj zaznavne. To jih je tudi vodilo in jih še vodi k preseganju svojega ozkega horizonta. Tako so bile protestantske cerkve in skupnosti pionirji na področju ekumene in to tudi želijo ostati. Spoznale so svojo odgovornost za sodelovanje, ne da bi druga 12
drugo dogmatično učile, temveč da bi v strpnosti delovale za blaginjo vseh, brez želje po oblasti in vračanju nekdanje moči. V takem sodobnem, globalnem svetu želijo protestantske cerkve in skupnosti biti instrument za svobodo, demokracijo, pluralizem in človekove pravice. Mnogi se danes sprašujejo, kaj je tisto specifično, kar lahko protestantske cerkve in skupnosti ponudijo oziroma dajo današnjemu globalnemu svetu. Vrednote, ki jih protestantske cerkve in skupnosti zagovarjajo že stoletja in ki so nujne za demokratično družbo, so: neločljivost osebne in družbene odgovornosti, demokratični princip tudi v majhnih skupnostih, ljubezen do lastnega naroda in nacije brez zaničevanja drugih narodov in nacij, strpnost v versko in politično pluralni družbi, solidarnost ... Kdor zagovarja take vrednote in jih v svoji skupnosti udejanja, je lahko samozavesten, ne glede na svojo versko pripadnost ali številčnost skupnosti, ki ji pripada. Namen skupnega prizadevanja vseh cerkvenih skupnosti je, zavzemati se za medsebojno strpnost v različnosti in blaginjo vseh ljudi po vsem svetu. To je bilo tudi eno izmed glavnih sporočil leta reformacije 2017, ob petstoletnici začetka reformacije. Zdi se mi, da nam pogled na različne protestantske cerkve in cerkvene skupnosti 13
lahko pomaga, da razumemo pomen kontinuirane, še vedno trajajoče reformacije. Reformacija nas je navdihnila, da smo se zavezali svobodi vsakega posameznika, da spoštujemo človekovo dostojanstvo, da spoštujemo svobodo vesti kot integralne elemente naše, po Božji milosti dosežene svobode. Svežina evangelija pa nam pomaga, da v vsej njeni globini to človekovo svobodo razumemo. Mag. Geza Filo, škof V Ljubljani, v januarju 2018
14
ValdeĹžani in husiti
Valdežani – Valdežanska evangeličanska cerkev Valdežani so najstarejše protestantsko gibanje, ki obstaja še danes. Za njihovega začetnika velja Peter Valdes (1140–1205) iz Lyona v Franciji, ki se je odločil za uboštvo in razdal svoje premoženje ter s svojimi privrženci začel oznanjati pokoro. Že leta 1184 so mu prepovedali pridiganje. Zaradi nasprotovanja so se začeli umikati v nedostopne alpske doline v Italiji, Franciji in Nemčiji. Na Češkem in Moravskem so se v 15. stoletju zlili s husiti in Moravskimi brati, drugje pa so ob ohranjanju nekaterih svojih značilnosti večinoma sprejeli luteranski nauk že leta 1532. V Italiji so popolno versko svobodo dobili šele leta 1848. Leta 1975 so se združili z Metodistično cerkvijo v Italiji, ki ima okoli 5.000 vernikov, v Zve zo metodističnih in valdežanskih cerkva Italije, vendar ohranjajo ločene institucije. V bližini Torina imajo srednjo šolo, v Rimu pa teološko fakulteto. V zadnjih letih se jim pridružuje tudi veliko število protestantskih priseljencev iz Afrike in Daljnega Vzhoda. Jedro njihove skupnosti še danes živi v 16 piemontskih tako imenovanih »valdežanskih« župnijah v gorah v bližini Torina, kjer jih je okoli 12.000, dve skupnosti sta na Siciliji, 33
Vhod v valdežansko cerkev v Rimu
druge pa v Rimu, Torinu in Milanu. Skupaj jih je v Italiji okoli 30.000. Na meji med Argentino in Urugvajem je okoli 25 župnij z okoli 3.000 verniki, ki imajo središče v kraju Colonia Valdense, še okoli 10.000 valdežanov italijanskega porekla pa je drugje v Argentini in Urugvaju. Nekaj tisoč jih je v Nemčiji in nekaj tisoč v ZDA. Vseh valdežanov je danes okoli 50.000.
Husiti Gibanje husitov je dobilo ime po češkem reformatorju Janu Husu (1369–1415), ki se je navzel idej angleškega predhodnika 34
reformacije Johna Wycliffa (1320–1384) in te ideje širil na Češkem in Moravskem. Trdil je, da je v verskih zadevah edina avtoriteta Sveto pismo, da stoji na čelu Cerkve Kristus in ne papež, ostro pa je nastopal tudi proti številnim drugim rečem. Leta 1415 ga je cerkveni zbor v Konstanci s podporo cesarja Sigismunda obsodil in dal sežgati na grmadi. Obsodba je sprožila husitske vojne (1420–1431), po katerih se je velika večina husitov vrnila v katolištvo, drugi pa so se oblikovali predvsem v dve gibanji, in sicer Češke brate ter Moravske brate, ki so se v naslednjih stoletjih zbližali z luteranstvom, deloma pa so ohranili svoje izvirne nauke iz časa ločitve od Katoliške cerkve. Po letu 1620, ko je na Češkem in Moravskem ponovno popolnoma prevladalo katolištvo, je razen nekaterih manjših skupnosti večina nekdanjih husitov odšla v tujino.
Moravski bratje ali Moravska cerkev Današnja Moravska cerkev, poznana tudi pod imenom Moravski bratje, izhaja iz skupnosti husitov, ki je leta 1722 na posestvu Nikolaja von Zinzendorfa osnovala vas Herrnhut na Saškem, kjer živijo še danes, in tam leta 1727 tudi dokončno izoblikovala svoje nauke, ki 35
med drugim ohranjajo službo škofov. V tem času so tesno sodelovali tudi z valdežani. Že kmalu so začeli s svojo misijonarsko dejavnostjo ter v naslednjih letih v svet poslali na desetine misijonarjev. Leta 1732 so osnovali prvo misijonarsko vas na otoku St. Thomas v Karibskem otočju, leto dni za tem moravski misijon na danski Grenlandiji, iz katerega je nastalo današnje glavno mesto Grenlandije Nuuk ali Godthab, že leta 1741 pa prvo moravsko naselje Bethlehem v Pensilvaniji v ZDA, kjer je še danes ena njihovih pomembnejših skupnosti. V ZDA imajo danes dve pomembni teološki šoli, v Tanzaniji pa svojo univerzo. V Svetovnem svetu cerkva nastopajo skupaj s tako imenovanimi »zgodovinskimi cerkvami miru«, torej menoniti in kvekerji. Moravska cerkev je danes organizirana v 19 provinc, od tega sta dve v Severni Ameriki in štiri v Tanzaniji, njenih pripadnikov pa je okoli 850.000. Največ jih je v Tanzaniji, in sicer več kot 500.000, v ZDA in Kanadi okoli 60.000, v Srednji Ameriki več kot 170.000 (Nikaragva 83.000, Surinam 60.000 ali 12 % prebivalstva, Jamajka 30.000, drugi Karibski otoki 20.000), v Južnoafriški republiki okoli 80.000 in v Evropi okoli 36.000 (Nemčija, Danska, Velika Britanija, Švica, Nizozemska in Estonija). 36
Češki bratje ali Čehoslovaška husitska cerkev Ta cerkev je nastala po prvi svetovni vojni z ločitvijo od Katoliške cerkve, in sicer leta 1920 v Pragi. Teološko se deloma naslanja na husitske tradicije, nahaja pa se na sredi med katoliško tradicijo (liturgija, sedem Husitska cerkev v Olomoucu na Češkem
37
zakramentov, škofje) ter protestantizmom (nauk in organizacija). Njena osnovna enota je lokalna kongregacija, ki jo vodi od članov izvoljeni svet starešin. Skupno so te župnije organizirane v pet škofij na Češkem ter eno na Slovaškem, ki pa vključuje le tri župnije. Cerkev, ki je članica Svetovnega sveta cerkva, ima eno teološko fakulteto in en inštitut teoloških študij. V okoli 300 župnijah deluje okoli 240 pastorjev, od teh je približno polovica žensk. Njihovo natančno število je težko določiti, saj je na Češkem v zadnjih letih prišlo do drastičnega upada v številu uradnih članov vseh cerkva, kar pa še ne odraža števila prebivalcev, ki se s cerkvijo ali njeno tradicijo identificirajo s kulturnega, idejnega ali ideološkega stališča. Leta 1950 se je za njene člane označilo 950.000 prebivalcev, po popisu leta 1991 pa le še 178.000. Leta 2016 je imela okoli 100.000 uradnih pripadnikov, skupno pa lahko ocenimo, da se z njo v širšem smislu identificira okoli 200.000 ljudi.
38
Dr. Klemen Jelinčič Boeta | PROTESTANTSKE CERKVE IN SKUPNOSTI | Zbirka Vademecum na kratko | Spremna beseda mag. Filo Geza | Strokovni pregled dr. Bogdan Dolenc | Uredil Ivan Mohar | Lektorirala Ivan Mohar in Cvetka Rezar | Oblikovanje in prelom Rok Ločniškar | Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. | Za založbo predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič | © Celjska Mohorjeva družba, 2018 | www.mohorjeva.org | Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 400 izvodih | Celje-Ljubljana 2018
franc kardinal rode vera in kultura v evropi 2009
klemen jelinčič boeta uvod v judovstvo 2010
marijan smolik semeniška knjižnica 2010
branko brezovnik katoliška cerkev in varstvo manjšin
Dr. Klemen Jelinčič Boeta
2011
holger noltze goethe 2011
sergio rubín in francesca ambroguetti papež frančišek 2013
john d. caputo o religiji 2013
Mnogi se danes sprašujejo, kaj je tisto specifično, kar lahko protestantske cerkve in skupnosti ponu dijo oziroma dajo današnjemu globalnemu svetu. Namen skupnega prizadevanja vseh cerkvenih skup nosti je, zavzemati se za medsebojno strpnost v raz ličnosti in blaginjo vseh ljudi po vsem svetu. To je bilo tudi eno izmed glavnih sporočil leta reformacije 2017, ob petstoletnici začetka reformacije. Mag. Geza Filo, škof
ivan rojnik pavel vi. koncilski papež 2014
2014
klemen jelinčič boeta vzhodne cerkve na kratko 2015
milček komelj sv. brata ciril in metod 2015
25 € 9 789612 783914
janez pavel ii. moža in ženo je ustvaril
protestantske cerkve in skupnosti
2009
Protestantizem ni enotna cerkev, temveč je sestav ljen iz številnih gibanj, ki jih v knjigi na kratko pred stavljamo, in tudi navzven nima povsem natančno določene meje. Beseda protestantizem ima več po menov. Z njo najprej poimenujemo reformacijsko gi banje 16. stoletja ter cerkve, ki so posredno ali nepo sredno izšle iz tega gibanja. S to besedo označujemo tudi zgodovinski razvoj, splošno versko kulturo in še posebej teologijo vseh protestantskih cerkva. Pome ni pa tudi svojevrstno duhovnost in protestantsko pojmovano uresničevanje evangelija v vsakdanjem življenju. Skupna ocena bi bila, da je bilo leta 2016 na svetu okoli 800 milijonov protestantov.
klemen jelinčič boeta
doslej izšlo holger noltze wagner
klemen jelinčič boeta
protestantske
cerkve in skupnosti
Dr. Klemen Jelinčič Boeta je bil rojen v Lju bljani leta 1973. Pri osemnajstih letih se je preselil v Izrael, kjer je diplomiral iz antro pologije in sociologije. Leta 2002 se je vrnil v Ljubljano, kjer je nekaj let kasneje dokto riral iz srednjeveške zgodovine. Napisal je štiri strokovne knjige o judovski zgodovini in judovstvu nasploh ter večje število stro kovnih člankov in esejev. Pripravil je več radijskih oddaj, nekatere izmed njih tudi o splošnih družbenih vprašanjih ter antropo logiji in sociologiji, na primer o Inuitih in kr ščanstvu. V slovenščino je prevedel Koran, prevaja pa tudi leposlovje iz hebrejščine, med drugim leta 2012 vileniško antologijo, ki jo je tudi uredil. Leta 2013 je začel obja vljati izvirno poezijo v revijah (Literatura, Sodobnost, Poetikon idr.) in na radiu. Pri Celjski Mohorjevi družbi je leta 2010 izšlo njegovo izvirno delo Uvod v judovstvo, leta 2015 Vzhodne cerkve in 2016 prevod antič nega krščanskega apokrifnega besedila Henohova knjiga.
Na naslovnici: Jacob Lederlein (196?), Primus Truberus Carniolanus; Primož Trubar (1508-1586), slovenski protestantski duhovnik in prevajalec, avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku. Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK.