Andreas Knapp, POSLEDNJI KRISTJANI

POSLEDNJI KRISTJANI Beg in izgon z Bližnjega vzhoda Prevedel Jože Stabej

V Evropi nas poleg televizijskih poročil na vojno v Siriji opozarjajo zlasti be­ gunci, ki si tu iščejo nov dom. Avtor se je z njimi srečal v rodni Nemčiji in nato po spletu okoliščin tudi v Iraku. Ob osebnih zgodbah spoznavamo širši zgodovinski okvir tragične usode bliž­ njevzhodnih kristjanov, na katerih se že dolga stoletja lomijo kopja takšnih in drugačnih – vselej zgolj kratkovidnih – interesov velesil. Zgodovinsko in do­ kumentarno podkrepljeno delo prina­ ša dragocena izhodišča za razmislek o sedanjem zgodovinskem trenutku ter nas vabi, da v njem trezno prevzame­ mo svoj del odgovornosti.

Andreas Knapp

V angleškem prevodu je delo v ZDA leta 2018 prejelo več nagrad: zlato medaljo neodvisnih založnikov »IPPY Book of the Year Award«, srebrno medaljo neodvisnih založ­nikov »Benjamin Franklin Award« in se uvrstilo v končni izbor za najboljšo krščansko knjigo »Christian Book Award«.

ANDREAS KNAPP

Poslednji kristjani

Ob poročilih o sirski vojni in islamistični strahovladi na Bližnjem vzhodu le redko kdo omeni usodo tamkajšnjih kristjanov. Nedavna stota obletnica ponekod še vedno zamolčanega rodomora nad Armenci je bila zgolj bled opomin na preganjanje, ki so mu v tem delu sveta izpostavljeni prvotni krščanski prebivalci. Zaradi neznosnih razmer, ki pogosto izhajajo iz povsem zakonsko utemeljene neenakosti, se njihovo število na Bližnjem vzhodu drastično manjša. So ti, ki jih je srečal Andreas Knapp, poslednji bližnjevzhodni kristjani?

Andreas Knapp (1958), doktor teo­lo­ gije, je duhovnik in pesnik in je več let vodil bogoslovno semenišče v Frei­burgu. Leta 2000 se je pridružil redu Jezusovih malih bratov. Danes s tremi sobrati živi v blokovskem na­ selju v Leipzigu, deluje kot zaporniški duhov­nik in se posveča tudi begun­ cem. Andreas Knapp je avtor številnih knjižnih uspešnic.

Vsi pogovori in zgodbe so resnični.

Seveda so za zaščito prizadetih oseb spremenjena vsa imena, vse navedbe krajev in druge povezave.

9 789612 784034

25 €

Prevedel Jože Stabej Fotografija na naslovnici © The New York Times

Andreas Knapp Poslednji kristjani

Andreas Knapp POSLEDNJI KRISTJANI Beg in izgon z Bližnjega vzhoda Slikovno gradivo iz avtorjevega arhiva Prevod: Jože Stabej Spremna beseda: dr. Ivan Janez Štuhec Urednica: Tadeja Petrovčič Jerina Oprema: Rok Ločniškar Prelom: Lidija Murenc Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o.

Za založbo: predsednik Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: Andreas Knapp Die letzten Christen. Flucht und Vertreibung aus dem Nahen Osten © 2016 adeo Verlag, Gerth Medien GmbH, Asslar, Nemčija Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o. v 500 izvodih Celje-Ljubljana 2018 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-674.5(5-15) KNAPP, Andreas Poslednji kristjani : beg in izgon z Bližnjega vzhoda / Andreas Knapp ; prevedel Jože Stabej ; [spremna beseda Ivan Janez Štuhec ; slikovno gradivo iz avtorjevega arhiva]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 Prevod dela: Die letzten Christen ISBN 978-961-278-403-4 295767040

ANDREAS KNAPP

POSLEDNJI KRISTJANI Beg in izgon z Bližnjega vzhoda Prevedel Jože Stabej

Vsebina Dr. Ivan Janez Štuhec: O Siriji malo drugače • 7 Naj nemi spregovorijo • 17 Gledanje smrti v oči • 19 »Prosim, pomagajte nam!« • 27 Snidenje ob grobu • 37 Sožalni obiski • 44 Prehodno taborišče • 60 »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo …« (Mt 10,23) • 71 Namesto posvetitve – razstrelitev • 77 Petros Mouche: škof brez škofije • 90 Pod polmesecem nič novega • 105 Iz oči v oči z Islamsko državo • 117 Zaton krščanskega Jutrovega • 126 Raketa v strehi • 140 Garovo potovanje okrog sveta • 150 Skrivnost odrešitve je v spominjanju • 162 Neki jezik bo onemel • 174 So tako majhne dlani … • 187 »Blagor krotkim« (Mt 5,5) • 197 Na veliki petek – velika noč • 209 Dati najboljše • 223 Epilog: Tujci podarjajo domovino • 236 Slikovna priloga • 241

Snidenje ob grobu Po glavi se mi še podijo spomini na prvo srečanje z Jusifom in vtisi z najine nenačrtovane poti v Ankavo. Tako neverjetno se mi zdi, da sem takole pristal v Kurdistanu in sem gost pri Jusifovi družini. Obračam se, saj bi končno rad zaspal.

Zunaj se že dani.

Po dveh urah me zbudi ropotanje posode v sosednjem prostoru. Hitro vstanem in se oblečem.

Taghrid, Jusif in Basman že sedijo na eni od zof, sklanjajo se nad nizko mizico, na kateri so skodelice za čaj, mlinci in skleda jogurta. Pozdravim z »Merhaba! – Dober dan!«, potem po nekaj drobcih v angleščini prisedem k Jusifu. »Si dobro spal?« Jusif odkima. »Hotel sem videti očeta, ampak ne na pokopališču.« Prikimam in mu položim roko na ramo. »Je oče že pokopan?« »Tukaj mrtve vedno takoj pokopljemo.« »Kaj pa današnja slovesnost?« »Ta bo v cerkvi. Pri nedeljskem bogoslužju bomo danes posebej molili za očeta, potem pa bomo šli na pokopališče.« Ko odhajam iz stanovanja, mi hoče Jusifova mati namigniti, naj tu ne puščam ničesar pomembnejšega. Pokaže na moj 37

nahrbtnik in me opozori: »Ali Baba!« Razumem in vzamem s sabo dokumente in letalsko vozovnico.

V Basmanovem šklepetavem avtu nas premetava po luknjastih cestah Ankave. V tej pusti pokrajini ne raste ne drevje ne grmovje. Zato pa povsod poganjajo iz tal betonske konstrukcije. Toda vsa gradbišča se zdijo precej zapuščena.

Jusif mi pritrdi, da se je prej v Kurdistanu razcvetelo gradbeništvo. Zaradi črpanja nafte je v deželo pritekal denar, s tem pa tudi tuja podjetja s svojimi strokovnimi delavci.

Poleg tega so se v politično in gospodarsko kolikor toliko stabilni Kurdistan že leta stekale reke beguncev iz drugih delov Iraka, med njimi tudi številni kristjani. Zaradi padca cene nafte na svetovnem tržišču pa skoraj vse gradnje že več kot eno leto stojijo. Vlada nima več denarja. Zato toliko gradbenih ruševin.

Res nič kaj lep pogled: betonski stebri štrlijo v deževno sivo nebo, obdani s kupi drobirja in zarjavelega armaturnega železa. Smeti ob robu ceste še okrepijo ta vtis brezupa. Bizarna božična dekoracija. Ali nemara zrcalna podoba številnih ljudi, ki so se znašli tukaj: vrženi iz lastne domovine so postali kakor žoga, s katero se igra veter. Obviseli so v pustem in brezupnem kraju.

Velik prometni znak v latinski in arabski pisavi kaže smer v Mosul. »Tvoj domači kraj, Jusif!« zakličem z zadnjega sedeža. »To je bil nekoč moj domači kraj,« zaslišim Jusifa s sovoz­ nikovega sedeža; njegov glas je žalosten.

Basman išče parkirno mesto pred veliko, čudno stavbo. »Tu je naša cerkev!« Kljub bujni domišljiji, ki mi jo pripisujejo, nikakor ne morem uganiti, čému je bilo prvotno namenjeno to poslopje.

V to stavbo brez okrasja, zasilno spremenjeno v cerkev, se 38

zdaj zgrinja množica ljudi v črnini. Na sprednji steni visi križ, pod njim je oltar, na katerem se svetlikajo svečniki in kelih. Zaradi odgrnjene rdeče zavese je nekoliko dvignjeni oltarni prostor videti kot oder. Spodaj je razvrščenih kakšnih tristo stolov, ki so večinoma že zasedeni. Z Jusifovo družino grem naprej in se usedem v prvo vrsto. Opazim resne obraze žensk in moških, kakor da bi bili obdani z žalnim robom.

Nekateri stojijo sključeni, upognjeni pod težo dela, usode, prijateljeve smrti. Jusifova navzočnost, o kateri seveda ni mogel nihče ničesar vedeti, močno preseneti to žalujočo skupnost pregnancev. Na okamnelih obrazih se nenadoma zaiskri nasmeh in nekateri stopijo naprej, da objamejo povratnika. Svojevrstno snidenje na kraju, ki je domovina in tujina hkrati.

Polagoma se začne gibanje okrog oltarja. Več moških v belih oblačilih teka sem in tja, nosijo knjige in sveče ter začnejo peti. Melodika mi zveni tuje: orientalske pesmi iz krepkih grl preveva otožnost. Črnobradi mladenič v živordečem oblačilu slovesno ziblje kadilnico, na kateri veselo cinglja dvanajst zlatih zvončkov. Dvigne se oblak dima in napolni prostor z omamnim vonjem kadila. Prikaže se še več moških v pisanih oblačilih: duhovniki in diakoni. Ob strani oltarnega prostora stoji rdeče oblazinjen stol, na katerem sedi starec, čigar obraz krasi srebrnosiva brada. Napravljen je v črno kuto in rdeče, okroglo pokrivalo. »To je škof Saliba, nekdanji mosulski škof, ki živi tukaj v pregnanstvu,« mi prišepne Jusif.

Očarljivo lepo petje izmenjaje valovi med moškimi okrog oltarja in zbranimi verniki. Šele zdaj opazim, da so si ženske pokrile lase z rutami: s tenkimi, skoraj prozornimi svilenimi rutami, črnimi ali belimi, včasih prešitimi z vzorci. Skoraj med celotnim bogoslužjem stojimo. Bralni pult na sredi 39

postavlja v središče Jezusov evangelij. Bogoslužje poteka v sirščini.

Sirščina? Kako? Saj smo vendar v Iraku! Kakšen jezik sploh je sirščina? Vsekakor ne za uradni jezik v Siriji, saj je to arabščina.

Spomnim se, da sem Jusifa čisto na začetku najinega poznanstva vprašal, od kod je. Omenil je mesto Mosul in potem na svojem pametnem telefonu poiskal prevod arabske besede »Surjani« – Sirec. »Kako – ti si Sirec?« sem vprašal. Nič mi ni bilo več jasno.

Jusif je začel pojasnjevati.

Veliko ljudi povezuje besedo »sirski« z državo »Sirijo«.

Vendar arabska država Sirija obstaja šele od leta 1944 in je posledica evropskega kolonializma: po prvi svetovni vojni so dele Osmanske države podredili zmagovitima država Angliji in Franciji. Z ravnilom in brez slehernega upoštevanja etničnih ali verskih skupin potegnjene meje so postale podlaga za državi Irak in Sirijo.

Takrat je Jusif še naprej iskal po pametnem telefonu in mi končno pokazal drugo besedo: »Aramejci«. Znana mi je bila iz Svetega pisma, kjer nanjo spominja prastara izpoved vere: »Moj oče je bil blodeč Aramejec« (5 Mz 26,5).

Poslušam petje v aramejščini in zlasti ton »O« Jezusovih besed v evangeliju. V njegovem času so namreč uporabljali hebrejščino samo še kot jezik Svetega pisma in bogoslužja.

Vsakdanja govorica pa je bila aramejščina. Če bi bil Jezus govoril v Damasku, Alepu ali Antiohiji, bi ga razumeli tudi tam!

Jusif govori arabsko, kakor večina kristjanov iz Mosula.

Nasprotno pa kristjani, ki so jih izgnali iz vasic na Ninivski ravnici, nedaleč od Mosula, še danes govorijo aramejsko. Ali ima ta jezik kako prihodnost, je dvomljivo.

40

Aramejci, ki sebe včasih imenujejo tudi »Asirci« ali »Sirci«, v nasprotju z muslimanskimi arabskimi plemeni, ki od 7. stoletja po Kr. obvladujejo to deželo, spadajo med prvotne prebivalce velikega območja, ki obsega vzhodno Turčijo ter sever Iraka in Sirije. To ljudstvo izhaja iz starodavnih ljudstev Asircev, Kaldejcev in Aramejcev, ki so bili že pred tisočletji poseljevali Sirijo in Mezopotamijo.

Stara Sirija je bila tudi domovina prvih krščanskih Cerkva.

Apostol Pavel je bil krščen v Damasku. Peter velja za prvega škofa Antiohije, današnje turške Antakye; Rim je bil šele njegova druga izbira. Tako imenovani »sirski« kristjani so neposredno povezani s prvotno Cerkvijo. Iz te se je razvilo več smeri, med njimi tudi »sirska pravoslavna Cerkev«, katere ime spet nima nič opraviti z današnjo državo »Sirijo«. Ker je beseda »Sirija« tako spremenljiva, bomo »sirske kristjane« v nadaljevanju večinoma imenovali »aramejski kristjani«.

V zgodnjem krščanstvu so v sirskem kulturnem prostoru Sveto pismo prevedli v aramejščino in obhajali bogoslužje v tem jeziku, ki se je razvil v pomemben literarni jezik – in je bil največkrat označen kot »sirski«. Izraz »Sirec« je celo postal soznačnica za »kristjana«. Sirščina-aramejščina je ostala močno razširjena do časa križarskih vojn. Šele pozneje je začela ta jezik vse bolj spodrivati arabščina. Zdaj samo še manjšina sirskih kristjanov uporablja aramejščino kot materni jezik, nasprotno pa bogoslužje še danes opravljajo v tem starodavnem semitskem jeziku.

Posebej me gane očenaš, katerega prošnje izmenoma molijo moški in ženske z razširjenimi rokami. Petje, ki valovi sem in tja, je lepo – glasno, goreče in presunljivo. Ljudje pojejo 41

z vso dušo in iz vsega grla. Pesmi govorijo o Jezusovem trpljenju in v njih odzvanja njihovo lastno trpljenje. Po hrbtu me spreleti: poslušam pesmi trpečega ljudstva, mogoče celo pogrebno pesem umirajoče Cerkve. Mar tukaj poslednji kristjani z zadnjimi močmi pojejo svojo poslednjo pesem?

Zamižim in se prepustim tožečim orientalskim melodijam, da me ponesejo daleč stran.

Nekdo se dotakne moje roke in me prikliče nazaj. Jusif me je dregnil, da bi mi posredoval pozdrav miru. Slovesna kretnja miru se začne pri duhovniku, ali bolje: pri oltarju, pri Kristusu. Z levico na oltarju se duhovnik obrne k vernikom in proti njim stegne desnico: »Varstvo in mir z vami vsemi!« Potem diakon prenese pozdrav miru občestvu: belo oblečen moški stopi do prve vrste klopi in z obema rokama objame kakor v molitvi sklenjene roke tam stoječega. Ta se obrne k sosedu ali sosedi in na enak način posreduje pozdrav miru naprej.

Bogoslužje se mi zdi tuje in znano obenem. Ne razumem niti besedice in vendar slutim vsebino obredov in molitev.

Na vrsti je podeljevanje kruha in vina – obhajilo praznujemo onkraj jezikovnih in cerkvenih meja.

Po bogoslužju spet sedemo v rahlo zarjavel Basmanov avto.

V vratolomnem slogu nas odpelje na pokopališče. Sam pri sebi si mislim: »Tako zelo se mi pa na pokopališče res ne mudi …« Celo Jusif pripomni: »Dve leti živim v Nemčiji.

Mislim, da tukaj ne bi več znal voziti avta!« Iz Mosula pregnani kristjani so si v Ankavi uredili svoje pokopališče. Vhod označujejo vrata s križem. Za njim so dolge vrste grobov z majhnimi belkastimi nagrobniki, ki so vsi enakega formata in na vsakem kamnu je isto znamenje. Na sredi zgoraj križ, obrobljen z oljčnima vejicama: po 42

Kristusu k miru. Ureditev me spomni na vojaška pokopališča. Ocenjujem, da je kakih tisoč grobov. Iz Mosula izgnani kristjani, ki so umrli v pregnanstvu, tu čakajo na novo domovino, na tisto trajno.

Poročajo mi, da je tukaj zelo visoka umrljivost. Ne samo zaradi higienskih težav in nezadostne medicinske oskrbe.

Svoje prispevajo tudi duševni razlogi: čemu bi še živel, ko pa si vse izgubil in nimaš nikjer več prihodnosti? Pokopališče postaja zadnji pozdrav izumirajoče skupnosti: bo za vzhod­ nimi Cerkvami res ostalo samo še polje grobov, ki jih bo že kmalu prerasla trava pozabe? Kamor koli pogledam: ženske ob grobu se oblačijo v barvo, ki zaznamuje smrt in žalovanje.

Tudi nebo nad nami je v črnini. Napoveduje se nevihta. Pod nizkimi oblaki krožijo hrumeči vojaški helikopterji in spominjajo na to, da ni daleč fronta s t. i. Islamsko državo – in da se njen cilj imenuje »podjarmljenje«.

Ob grobu Abuja Jusifa glasno molijo v aramejščini.

Nagrobnika še ni, v nasuti rjavi zemlji tiči le nekaj tenkih modrih sveč. Zraven odprti grobovi v dolgi vrsti čakajo svoje mrtve. Opogumim se in zapojem nemško pesem: »O, Jezus, ti si vse moje življenje – brez tebe je samo smrt!« Malo še postojimo v tišini, potem pa se veliko prehitro za luknjasto cesto odpeljemo proti hiši, v kateri je Jusifova družina našla začasni dom.

43

Raketa v strehi Po vrnitvi iz Iraka se veliko prehitro spet znajdem v svojem starem svetu. Jasno: delo, ki je obležalo, moram opraviti s podvojeno hitrostjo. Hkrati pa v sebi še dolgo ostajam v Kurdistanu. V prostem času krepim stike s krščanskimi ubežniki, katerih usoda mi ne da več miru.

Na prvi obisk se odpravim v Markranstädt. Tam moram vendar oddati pozdrave in zavojček iz Ankave. Po kratkem iskanju stojim pred vhodnimi vrati majhnega stanovanja.

Varda, Ayadova mati, je morda stara 65 let, rahlo okrogla in zelo dobro govori angleško. Tudi Ghasan, kakšno leto starejši, obvlada angleščino, pri tem pa nekoliko jeclja. Z vitko, visokoraslo postavo in gostimi, snežnobelimi lasmi zbuja dostojanstven vtis. Oba starca se silno razveselita sinovih in snahinih pozdravov iz Kurdistana in me povabita na čaj in piškotek, uvožen iz Ankave.

Tako Ghasan kot Varda sta po rodu iz Bagdada, kjer je do pred kratkim še živela številčno močna krščanska manjšina.

Spoznala in zaljubila sta se med študijem fizike na bagdadski univerzi. Poročila sta se in dobila tri otroke. V letih od 1980 do 1988 je divjala morilska vojna med Irakom in Iranom.

Tudi Ghasana so vpoklicali in ga poslali na fronto. Tam je doživljal vojne grozote: Iračani so se zakopali za minskim 140

poljem. Iranci so čez te mine poslali tisoče otrok, da so eksplodirale in tako naredile prosto pot vojakom, da so se za njimi pognali v napad. Ti otroci so imeli na glavi zelen trak, na katerem je bila izpisana muslimanska veroizpoved.

Okrog vratu jim je visel plastičen ključ – znamenje, da so takoj po smrti lahko prišli v raj.

Ghasanov obraz okamni in njegove poteze pričajo o pekoči bolečini. »Gledal sem, kako so se otroci na iranski strani pognali v tek – in potem: eksplozije, ognjemet iz krvi in človeških udov.« Ta opis me pretrese in sklonim glavo. Ghasan najbrž nikoli ne bo mogel pozabiti teh prizorov.

Politika v Iraku je bila več desetletij razmeroma posvetna.

Varda pripoveduje, da so dobro živeli skupaj z muslimanskimi sosedi in prijatelji. Toda s ponovno islamizacijo vsega muslimanskega sveta je verska pripadnost dobivala čedalje pomembnejšo vlogo. S tem je rasla tudi težnja, da bi nemuslimane ožigosali kot nevernike, obstrance, sovražnike.

Vračanje k fundamentalističnemu islamu je uničilo naravno solidarnost v vsakdanjem življenju.

Tudi Ghasan in Varda sta občutila, da je hiba, če si kristjan.

Sodelavci so Ghasanu govorili: »Dober kolega si in prijeten človek. Samo nekaj ti manjka: postati moraš musliman!« Za tem se je skrivala pristna skrb: kot kristjan si »brezbožen« in pristal boš v peklu … Tudi otroci v šoli so morali trpeti, ker je s krepitvijo islamske vernosti vse bolj izginjala strpnost.

Ghasanovi in Vardini dekleti sta morali redno poslušati učitelje: »Tako čedni deklici sta. Ampak nečisti! Morata postati muslimanki.« Že v devetdesetih letih je v Bagdadu prihajalo do posameznih izpadov in napadov na kristjane, vendar je splošen položaj 141

ostal znosen. To se je spremenilo, ko je leta 2003 vkorakala ameriška vojska. V tej vojni so civiliste, ki so zaradi bomb ali raket izgubili življenje, označevali kot »kolateralno škodo«.

Za tem ciničnim izrazom tiči mnenje, da je pri bombnih in raketnih napadih pričakovano všteta tudi smrt nedolžnih.

Tako muslimani kot kristjani so bili žrtve ameriških zračnih napadov.

Varda pripoveduje: »Sredi noči nas je vrgel iz spanja strašen pok. Nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Mogoče bomba pred našo hišo? Vstala sem in prižgala luč. Ko sem odprla vrata spalnice, sem obstala v oblaku prahu. Ghasan je kašljajoč stopil na stopnišče. Potem smo zagledali nekaj neverjetnega: našo hišo je zadela raketa in preluknjala streho. Vendar je ni razneslo. Konica rakete je štrlela v dnevno sobo. Tam smo imeli postavljen kipec Božje matere Marije.« Ghasan je s tihim, skoraj prestrašeno spoštljivim glasom dodal: »Da, bil je čudež. Mi in vsi sosedje bi bili na mah mrtvi.« Ko se pogovarjamo naprej, izvem za ozadja razvoja, ki je pripeljal do strašnih nasilnih dejanj proti kristjanom.

Američani so namreč vzeli v zakup še eno »kolateralno škodo«. To, da so namreč domači kristjani morali plačevati za vkorakanje Američanov, bi moralo biti znano iz zgodovine križarskih vojn ali prve svetovne vojne. Kako se mogle ZDA ali Velika Britanija tako brezbrižno dopustiti, da so nedolžne krščanske manjšine krvavele za njihovo naftno politiko? Število umorjenih kristjanov se je s 15 v letu 2003 zvišalo na 113 leta 2004. V istem letu je bilo v Bagdadu v usklajeni akciji izvedenih 19 napadov na kristjane in njihove ustanove.

142

Kristjane, med katerimi je bilo veliko izobraženih in premož­ nih, so ugrabili, da so zanje izsiljevali visoko odkupnino.

Nasilna dejanja džihadistov so bila čedalje bolj zverinska: uklenjenim kristjanom so prevezali oči, jih vodili na terase stolpnic in jih pehali v globino. Drugim so – kakor jagenjčkom – z nožem prerezali grlo. Kristjane so obešali in križali. Ženske so posiljevali. »Bojevniki za vero« se iz sovraštva do tako imenovanih nevernikov niso vzdržali niti morjenja otrok.

Na veliki petek leta 2007 so v Bagdadu križali štirinajst­ letnega fanta. Ko je fant visel na tramu, so mu džihadisti z mečem še prerezali trebuh, tako da je moral deček umreti v mukah s pogledom na lastno drobovje. Prav tako v Bagdadu so ugrabili dojenčka: ker krščanska mati ni mogla plačati odkupnine, so otroka obglavili, zažgali in ga na pladnju z rižem poslali nazaj materi.

Vedno več cerkva so popolnoma porušili v bombnih napadih in načrtno morili duhovnike. Kdor je šel k maši, je moral računati z ugrabitvijo ali udarci.

Varda se strahoma spominja, kako je imam Hatim al Razzaq 17. maja 2007 pozval kristjane v državi, naj v 24 urah prestopijo v islam – ali pa zapustijo državo. Da bi še podkrepili ta ultimat, ki je bil oblikovan kot fatva, so muslimanski duhovniki po zvočnikih mošej hujskali ljudi, naj se okoristijo s premoženjem kristjanov. Kot odziv na to grožnjo je v Bagdadu in okolici prišlo do pravega eksodusa kristjanov. Za tiste, ki so ostali, je postajalo življenje čedalje bolj neznosno.

Varda vpraša: »Nisi nikoli slišal za napad na našo cerkev Our Lady of Salvation v Bagdadu?« Ne morem se prav spomniti in jo vprašam, kaj je bilo.

143

Dne 31. oktobra 2010, na predvečer vseh svetih. Ghasan in Varda nista šla k večerni maši sirsko-katoliške skupnosti, šla pa je njuna najstarejša hči Faris, ki je bila v šestem mesecu nosečnosti. Med mašo je v cerkev vdrlo sedem radikalno­ islamskih bojevnikov, oboroženih s puškami, ročnimi bombami in pasovi razstreliva.

Eden od dveh duhovnikov je prenehal moliti in vprašal: »Kaj hočete tukaj?« Odgovor je bil: »Alahu akbar!« – in salva iz kalašnikovk, ki so pokosile sedemindvajsetletnega župnika.

Naslednje krogle so merile v cerkveni križ. To je bil uvod v uničujoče prelivanje krvi, v katerem so streljali moške, ženske in otroke brez razlike. Toda še prej so se »bojevniki za vero« zabarikadirali, da bi 300 ljudi, ki so bili pri maši, izkoristili kot talce, s katerimi bi izsilili izpustitev islamskih skrajnežev, zaprtih v Iraku in Egiptu.

Varda neha pripovedovati in glasno zajoka. Pretreseno šepnem: »Ni vam treba govoriti naprej.« Toda Ghasan, tudi sam v solzah, nadaljuje in ob tem čedalje bolj jeclja: »Čez kakšni dve uri so teroristi začeli ubijati talce in divje streljati okrog sebe. Najina hči Faris je bila na smrt prestrašena in je čedalje bolj mislila na otroka v svojem trebuhu. Nekega moškega, ki je sedel takoj poleg nje, je zadela krogla; padel je postrani in glava mu je omahnila v naročje najine hčere. Brizgnila je kri in stekla po njeni obleki.

Faris je glavo nagnila vznak in zamižala. Tako okrvavljena je bila videti kakor mrtva. To ji je rešilo življenje.« Zdaj je s polpriprtimi očmi morala gledati, kako je njenega strica, ki je pri bogoslužju igral na orgle, zadela krogla in se je mrtev zgrudil na tla. V vsesplošni zmedi je zajokal dojenček, ki ga je mati prestrašeno stiskala k sebi. »Mir!« je zarjul eden od teroristov in ustrelil mater in otroka. Potem pa 144

najodvratnejši prizor: eden od verskih fanatikov je pograbil štiriletnega otroka in mu na oltarju odrezal glavo. Nato je vrgel križ z oltarja in teptal po njem.

Malo zatem je vdrla v cerkev posebna enota iraške vojske.

Džihadisti so prižgali pasova razstreliva. 58 mrtvih in 67 ranjenih je bila srhljiva bilanca tega napada na mirno Božje občestvo. Odgovornost za to teroristično dejanje je prevzela organizacija »Islamska država Irak« in razglasila: »Vsi krist­ jani, njihove organizacije, ustanove in vodje so legitimni cilji verskih bojevnikov.« Nem in pretresen obsedim s starcema, ki kljub vsem tem grožnjam še nista bila pripravljena zapustiti domovine. Pri nekem bombnem napadu med božičnim bogoslužjem leta 2013 je spet izgubilo življenje več kot 30 kristjanov.

V naslednjem letu je pozvonilo pri vratih. Ghasan je odprl in pred njim so stali trije zakrinkani moški, vsi trije oboroženi s kalašnikovkami.

Zahteva teroristov je bila jasna: »Nevernik si. Oditi moraš iz te hiše.« Ghasan se ni dal zastrašiti: »S kakšno pravico me hočete pregnati?« Eden od treh zakrinkanih je zavpil: »Kristjani ste!« Ghasan ni popustil: »To je tudi naša dežela! Tukaj smo bili že pred vami! Pa nismo nikoli zahtevali, da morate zapustiti to državo. Zakaj naj bi zdaj odšli mi?« Kot odgovor na to neustrašno vprašanje ni bilo nobenega pojasnila, ampak nasilje. Govorec treh džihadistov je izstrelil kroglo v malega, snežnobelega kodra, ki je pritekel mimo in lajal. Pes je mrtev padel na tla in terorist se je zmagoslavno zarežal: »Tri dni časa imaš. Še kakšno vprašanje?« Potem se je s pajdašema obrnil in so izginili.

145

Varda mi na pametnem telefonu pokaže sliko svojega ljubkega psička – potem pa na naslednji sliki mrtvega kodra z rdečim krvavim madežem na puhastem, belem kožuhu.

Ghasan, nekoč univerzitetni predavatelj, ima od tistega dne govorne težave. Dlje ko je govoril o strahu zaradi raket, terorističnem napadu na njegovo domačo cerkev in grozečega obiska džihadistov, bolj je jecljal.

Vardi in Ghasanu ni ostalo nič časa za premislek. Spakirala sta nekaj osebnih reči in po srečnem naključju dobila vizum za vstop v Italijo.

Od tam sta se odpeljala v Nemčijo, ker je njuna hči Faris z družino že štiri leta živela v Hamburgu. Po odloku Evropske unije Dublin II. bi bila seveda morala ostati v Italiji, kjer pa nista nikogar poznala. Vložila sta prošnjo, vendar je bila sodno zavrnjena. Prosim, da mi pokažeta odločbo: deset strani, polnih navedkov raznih zakonov in drugih sodnih odločb – tudi zame besedno in človeško popolnoma nerazumljivo besedilo. Edina možnost, da sta lahko ostala pri hčerini družini, je bila, da sta se Varda in Ghasan skrivala naslednjih šest mesecev, ker bi ju sicer vrnili v Italijo. Potem sta lahko vložila prošnjo za azil v Nemčiji. Zdaj starca živita v nenehnem strahu, da bo ponoči pozvonilo in ju bo policija prišla izgnat. Prestala sta toliko groze in strahu, zdaj pa se morata Varda in Ghasan bati še nemške policije in se skrivati …

Temu se pridružuje mučna skrb za njunega sina in snaho, ki živita v Ankavi. Ghasan črnogledo pravi: »Kot kristjana v muslimanski državi ne bosta imela prihodnosti.« Potem zastoka: »Kakšna vera je pravzaprav to, da veleva takšno nasilje ali ga vsaj ne preprečuje?« Poskusim vključiti še druga stališča. Ghasan utrujeno pokima. »So tudi izobraženi muslimani, za katere je značilna 146

globoka človečnost. A bojevniki za vero, ki Koran jemljejo dobesedno, so barbarski.« Potem mi pove, da je v Leipzigu razpravljal s salafisti, ki so na območju za pešce delili Koran. Bili so mladi Nemci, ki so čisto dobro govorili arabsko. Vzamem beležnico in si zapisujem, kar mi zaupa stari gospod.

Ghasan je ogovoril enega od bradačev, ki mu je ponudil Koran: »Moj brat si, ker si človek. Ampak če to knjigo jemlješ dobesedno, postaneš terorist! Tako kot ljudje iz Islamske države.« Musliman se je branil: »Mi nimamo nič z Islamsko državo!

Od kod prihajaš?« »Prihajam iz Iraka. Poglej moje sive lase: vse življenje sem živel skupaj z muslimani. So tudi dobri muslimani. Ampak če se dobesedno držijo te knjige …« Muslimanski misijonar je ugovarjal: »Mohamed prinaša mir!« Ghasan je odkimal. »Vi ste daleč od miru!« »Naša vera je mir!« Ghasan ni popustil: »Ne! Z mečem prihajate. Vem, kaj govorim. To sem sam doživel.« Med Ghasanom in mano se razprede dolgo razpravljanje o povezavi med vero in nasiljem v islamu. Pomembna se nama zdita dva vidika: prvo je vprašanje, kako je treba brati Koran.

Glede tega se duhovi ločujejo: je na primer Koran mogoče razlagati na podlagi zgodnjih razodetij – poznejše, vojaške vrstice pa relativirati kot časovno pogojene? Ali pa bi takšna relativizacija postavila pod vprašaj absolutnost Korana kot dobesednega božjega razodetja?

Drugi vidik zadeva osebo preroka Mohameda. Tudi njegov lik lahko gledamo v različni luči: na začetku se je 147

kazal kot miren oznanjevalec sporočila, pozneje pa tudi kot vodja bojevitih plemen. Vsekakor sega prepletenost verskega sporočila in politične moči vse do začetkov islama.

V zgodovini islama so vseskozi obstajale islamske države, ki so manjšinam izkazovale sicer omejeno, vendar za takratne razmere dokajšnjo strpnost. Vsekakor v islamskih družbah nemuslimanom še nikdar ni bila priznana resnična verska svoboda, zaradi katere bi bili pravno izenačeni z muslimani.

Ghasan omeni aktualen zgled iz Iraka. Leta 2015 je vlada (ki so jo podpirale ZDA!) izdala naslednji zakon: Če se kristjan spreobrne v islam, samodejno postane islamska tudi vsa njegova družina, vključno z odraslimi otroki. In potem velja: enkrat musliman – vedno musliman. Vrnitev v krščanstvo zakonito ni mogoča. In pokaže se: povsod, kjer je prišel na oblast islam, so drugače verujoči bili in so še danes diskriminirani z državnimi zakoni.

V krščanstvu je drugačno razmerje med državo in vero.

Sam Jezus je dosledno odklanjal, da bi svoje versko poslanstvo uveljavljal z državno oblastjo: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« (Jn, 18,36). S svojim razlikovanjem »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« (Mt, 22,21) je položil versko-zgodovinsko revolucionarni temelj za ločitev vere od države. Pri vzhodnih Cerkvah ni nič drugače: v nobenem obdobju v njihovi dolgi zgodovini niso imeli državne oblasti.

V zahodnih Cerkvah je razvoj potekal drugače. Po preganjanju kristjanov v Rimskem cesarstvu je leta 313 s cesarjem Konstantinom prišlo do preobrata. S tem, ko je država priznala krščanstvo, se je na novo opredelilo razmerje med krščansko vero in Rimskim cesarstvom. Medtem ko so se kristjani v prvih treh stoletjih branili vojaške službe, je zdaj zanje postala obveznost, da pripadajo državi in jo branijo z 148

oboroženo silo. Nasilnost srednjeveškega krščanstva izvira iz tesne prepletenosti vere in države. Uničujoče verske vojne med katoličani in protestanti so izsilile spremembo miselnosti.

Razvil se je t. i. model »posvetne države«, v kateri državljanske pravice in dolžnosti niso več odvisne od verske pripadnosti.

To »ločitev države od cerkve« sta navdihnila tudi Jezusov nauk in praksa zgodnje Cerkve.

Ghasan dvomi, da bi bil islam zmožen ločevanja med državo in Cerkvijo. Za kaj takega bi moral islam namreč doživeti globoko segajoče razsvetljenstvo. Če pa Korana ne bi več razumeli kot večno veljavno božjo besedo, bi islam izgubil svoj temelj. Prav tega pa se bojijo skrajneži. Zato se tudi tako silovito bojujejo proti vsakršni relativizaciji Korana in vsakršni kritiki preroka Mohameda.

Nekaj nenadoma zmoti najino napeto razpravljanje. Pozvoni. Ghasan se prestrašeno zdrzne. Strah pred policijo mu tiči v kosteh. Preden vstane, mine nekaj sekund. Od odprtih vrat se v dnevno sobo zaslišijo arabski glasovi. Malo pozneje stopita v sobo visok, vitek moški in neki fant. Pozdravim ju: »Merhaba!« Tujec ima tri dni staro brado in debela roževinasta očala, skozi katera me radovedno ogleduje. Fant prevede očetov arabski pozdrav. To kombinacijo že poznam: otroci tolmačijo za svoje starše.

Ghasan mi po angleško predstavi gosta: »To sta Garo in njegov sin Agob. Prihajata iz Sirije in stanujeta za vogalom.« Izvem, da ima Garo še enega sina. Rad privolim, da bom obema posredoval pomoč pri domačih nalogah, in že si v koledar zapišem nov termin.

149

Blagor vam, ki ste zapustili svoje hiše in svoje delo, da ste ostali zvesti svoji veri! Potrpite, ne obupajte ob vseh teh preizkušnjah in strahu, ki jih morate preživljati: jaz vas namreč ne bom zapustil!

Blagor vam, ki se ne bojite, da bi izgubili svojo domovino in posest!

Raje ste postali begunci. Raje ste izbrali revščino in ponižanje in ste z menoj postali eno v trpljenju. Ostanite v meni, potem boste z menoj delili tudi čast, ki prihaja od Boga.

Blagor vam, ki ste svoja srca obvarovali sovraštva in jeze! Proti zlu se niste bojevali z zlom, torej ste otroci svojega nebeškega Očeta.

Blagor vam, ki trpite v svojih raztrganih dušah! Izkoreninili so vas; ukradli in razbili so vam spomine. Vedite, da vsak dan vašega življenja in vsaka solza vaših oči ostajata shranjena v Božjem srcu.

Blagor vam, ki ste pripravljeni živeti kot gostje, kot tujci in nomadi!

Tako ste s svojo ponižnostjo in s svojo vero, s svojim odpuščanjem in s svojim veseljem priče Božjega kraljestva.

(Besedilo so leta 2015 pripravili mladi kristjani za bogoslužje v nekem begunskem taborišču v Ankavi.)

239

POSLEDNJI KRISTJANI Beg in izgon z Bližnjega vzhoda Prevedel Jože Stabej

V Evropi nas poleg televizijskih poročil na vojno v Siriji opozarjajo zlasti be­ gunci, ki si tu iščejo nov dom. Avtor se je z njimi srečal v rodni Nemčiji in nato po spletu okoliščin tudi v Iraku. Ob osebnih zgodbah spoznavamo širši zgodovinski okvir tragične usode bliž­ njevzhodnih kristjanov, na katerih se že dolga stoletja lomijo kopja takšnih in drugačnih – vselej zgolj kratkovidnih – interesov velesil. Zgodovinsko in do­ kumentarno podkrepljeno delo prina­ ša dragocena izhodišča za razmislek o sedanjem zgodovinskem trenutku ter nas vabi, da v njem trezno prevzame­ mo svoj del odgovornosti.

Andreas Knapp

V angleškem prevodu je delo v ZDA leta 2018 prejelo več nagrad: zlato medaljo neodvisnih založnikov »IPPY Book of the Year Award«, srebrno medaljo neodvisnih založ­nikov »Benjamin Franklin Award« in se uvrstilo v končni izbor za najboljšo krščansko knjigo »Christian Book Award«.

ANDREAS KNAPP

Poslednji kristjani

Ob poročilih o sirski vojni in islamistični strahovladi na Bližnjem vzhodu le redko kdo omeni usodo tamkajšnjih kristjanov. Nedavna stota obletnica ponekod še vedno zamolčanega rodomora nad Armenci je bila zgolj bled opomin na preganjanje, ki so mu v tem delu sveta izpostavljeni prvotni krščanski prebivalci. Zaradi neznosnih razmer, ki pogosto izhajajo iz povsem zakonsko utemeljene neenakosti, se njihovo število na Bližnjem vzhodu drastično manjša. So ti, ki jih je srečal Andreas Knapp, poslednji bližnjevzhodni kristjani?

Andreas Knapp (1958), doktor teo­lo­ gije, je duhovnik in pesnik in je več let vodil bogoslovno semenišče v Frei­burgu. Leta 2000 se je pridružil redu Jezusovih malih bratov. Danes s tremi sobrati živi v blokovskem na­ selju v Leipzigu, deluje kot zaporniški duhov­nik in se posveča tudi begun­ cem. Andreas Knapp je avtor številnih knjižnih uspešnic.

Vsi pogovori in zgodbe so resnični.

Seveda so za zaščito prizadetih oseb spremenjena vsa imena, vse navedbe krajev in druge povezave.

9 789612 784034

25 €

Prevedel Jože Stabej Fotografija na naslovnici © The New York Times