Elisabeth Lukas, OSNOVE LOGOTERAPIJE by Celjska Mohorjeva družba

Viktor E. Frankl Volja do smisla (2014) Viktor E. Frankl Zdravnik in duša (2015)

Po mnenju logoterapije usoda nikoli ne pojasnjuje vedenja kakega človeka, kajti človek ni žrtev, ampak sooblikovalec svoje usode. Elisabeth Lukas

Viktor E. Frankl Preslišani krik po smislu (2016) Sebastjan Kristovič Reševanje krize smisla sodobnega človeka (2014) Sebastjan Kristovič Med smislom in nesmislom trpljenja (2016) 27,50 € 9 789612 783372

Elisabeth Lukas Vse se uglasi in izpolni (2017)

Elisabeth Lukas Osnove logoterapije Človeška podoba in metode Prevedel Jože Stabej

fotografija na naslovnici: shutterstock

Med pionirji psihoterapije se je šele Frankl ponovno zavedel elementa človekove duhovne svobode, ki pa seveda ni svoboda »pred« nečim, ampak je svoboda »za« kaj, in sicer svoboda, da se lahko ponovno postavi na stališče do vseh danih vplivov, jim pritrdi ali jih zanika, jim sledi ali se jim upre. Človek se torej pokaže kot nekdo, ki lahko svobodno odgovarja na svoje usojene pogoje, in ko tako ravna, je za svoje odgovore tudi odgovoren.

Viktor E. Frankl Kljub vsemu reči življenju da (2013, 2016)

Elisabeth Lukas Osnove logoterapije

Smer logoterapija pri Celjski Mohorjevi:

Prevod te knjige Elisabeth Lukas, najbolj znane učenke Viktorja Frankla, je prvi slovenski učbenik logoterapije, sicer pa že njena deseta knjiga v slovenščini. Pet jih je izdala Celjska Mohorjeva: izbor besedil o družini Družina in smisel (1993); dve knjigi poetične proze Smiselnice (1994) in Podobe smisla (1995), knjigo o soočanju s trpljenjem Tudi tvoje trpljenje ima smisel (2001) in knjigo o iskanju smisla v starosti Vse se uglasi in izpolni (2002, 2017). Sistematični znanstveni učbenik Osnove logoterapije je rezultat avtoričinega vseživljenjskega poklicnega dela v psihoterapiji, pri raziskovanju in izobraževanju po metodi logoterapije, ki jo je smiselno povezovala tudi z drugimi spoznanji. Posebno vrednost učbeniku daje njena interdisciplinarna pedagoška izkušnja pri dodatnem izobraževanju strokovnjakov iz socialnih, zdravstvenih, pedagoških in drugih strok. Jože Ramovš, urednik Zbirke Smisel

Elisabeth Lukas

osnove logoterapije

Elisabeth Lukas OSNOVE LOGOTERAPIJE Človeška podoba in metode Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: Lehrbuch der Logotherapie 4., pregledana izdaja © 2014 Profil Verlag GmbH München-Dunaj Izdano v dogovoru z založbo PROFIL VERLAG MÜNCHEN Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 124.2:615.851 LUKAS, Elisabeth Osnove logoterapije : človeška podoba in metode / Elisabeth Lukas ; prevedel Jože Stabej ; [spremni besedi Jože Ramovš in Paul Heinrich Bresser]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017. - (Zbirka Smisel) Prevod dela: Lehrbuch der Logotherapie ISBN 978-961-278-337-2 290416640

Elisabeth Lukas

Osnove logoterapije Človeška podoba in metode Prevedel Jože Stabej

Vsebina Jože Ramovš: Logoterapevtski učbenik E. Lukas v slovenščini 7 Paul Heinrich Bresser: Predgovor 15 ČLOVEŠKA PODOBA LOGOTERAPIJE 21 Uvrstitev logoterapije 21 Koncept dimenzionalne ontologije 28 Dialektika usode in svobode 34 »Organ smisla« – vest 41 Dialektika neodpornosti ali intaktnosti 45 Dialektika usmerjenosti v uživanje in usmerjenosti v smisel 50 Za vmes študija nekega primera 58 Dvorazsežne in trirazsežne interpretacije 63 Dialektika značaja in osebnosti 69 Samospoznanje in druženje s samim sabo 76 POGOVORNA OBLIKA LOGOTERAPIJE 80 Ključne besede kot porok, da nihče ne vsiljuje vrednot 80 Problem ambivalence: 85 človek, ki ga vleče sem in tja 85 Problem nesprejemanja: 90 v nasprotovanju zakrčen človek 90 METODE LOGOTERAPIJE 120 Skupine nevroz po Viktorju E. Franklu 120 O nastajanju tesnobnih nevroz 129 O zdravljenju tesnobnih nevroz 135 Šah prisilno-nevrotičnemu značaju 146 Kos neprijaznosti: histerija 156

Rešitev z odpovedjo 165 Multidimenzionalen koncept proti zasvojenostim 173 Motnje hranjenja – skupek problemov z dvema koreninama 179 Kako se izognemo iatrogenim škodam 182 Spremljanje somatogeno/endogeno bolnih 191 O obvladovanju udarcev usode 203 Noogene nevroze in depresije 212 Poti iz bivanjske praznote 219 Kako nastanejo spalne in spolne motnje 227 Recept proti egocentrizmu 234 O preventivi in pobolnišnični oskrbi 243 O vrednotnosti življenja 249 NADALJNJI RAZVOJ LOGOTERAPIJE 258 O zmožnosti za dobro odločanje – 258 deset tez in praktičen zgled 258 Pax in logos – temeljne poteze k smislu usmerjene družinske terapije 286 Zapustiti zlato sled – odkrivanje samega sebe čisto drugače 298 Dodelitev klinično-diagnostičnih šifer MKB-10 k logoterapevtski terminologiji 307 Abecedni seznam poimenovanja duševnih težav v logoterapevtski literaturi in ustrezne šifre iz MKB-10 321 Sklepna opomba 329 Sklepna beseda k 4. izdaji 331 Izbrana literatura s področja logoteorije, logoterapije in antropohigiene v slovenščini (ur. Jože Ramovš) 337 Strokovni izrazi v logoterapiji in antropohigieni (ur. Jože Ramovš) 341 Avtorica in njeno delo 367

Samo po sebi se razume, da je vsakemu pacientu treba pomagati na tisti ravni njegovega bivanja, na kateri je njegova motnja. Zato se uporabljajo zdravila (in tudi psihofarmaki) ali po potrebi elektrošoki na telesni ravni, na duševni ravni pa je treba poseči po katarzičnem lajšanju, vedenjsko terapevtskih vajah, kognitivnih strategijah za reševanje problemov itn. oziroma po »vmesnih postopkih«, kakršne so sprostilne tehnike (avtogeni trening, joga), in sugestivnem postopku na telesno-duševnem področju. Da je psihoterapevt povsem pripravljen za celovito obravnavo, potrebuje tudi zdravilne metode, ki segajo v človekovo noetično razsežnost; to vrzel pa zapolnjuje logoterapija, ki jo je sicer najbolje mogoče kombinirati s pomočmi na subnoetični ravni. Da ne omenimo njenih odličnih kombinatornih možnosti na »enaki« ravni s pastoralnim duševnim skrbstvom ali z vsemi oblikami umetnosti (umetnostne terapije) in omike (in z njeno oporo). Dosedanje pojasnjevanje jasno kaže, kako pomembno je, da lahko človekovo duševno in duhovno razsežnost ločimo drugo od druge in ju ne mešamo med sabo. (V telesni razsežnosti je v tem pogledu manj zmede.) Kdor se hoče globoko naučiti logoterapije, se mora vključiti v njen miselni tok »noo-psihičnega antagonizma«, ki s svojimi tezami naravnost odlikuje človeško bivanje. Pri tem gre za nič manj kakor priložnost, da pride v osebi do plodne razprave med »dušo« in »duhom«. Človek je sečišče, križišče treh bivanjskih plasti: telesne, duševne in duhovne. Teh bivanjskih plasti ne moremo dovolj čisto ločiti drugo od druge. Kljub temu bi bilo napačno, če bi rekli, da je človek »sestavljen« iz telesnega, duševnega in duhovnega: saj je vendar enotnost in celost – ampak v 32

tej celosti in enotnosti se duhovno v človeku »spoprijema« s telesnim in z duševnim v njem. V tem je tisto, kar sem nekoč poimenoval noo-psihični antagonizem. Medtem ko je psihofizični paralelizem obvezen, je noo-psihični antagonizem fakultativen: vedno je samo možnost, gola mogočnost – vsekakor mogočnost, na katero se je zmeraj znova možno sklicevati, in sicer se nanjo mora sklicevati zdravnik: zmeraj znova velja priklicati »kljubovalno moč duha«, kot sem jo poimenoval, in sicer proti le navidezno tako mogočnemu psihofizisu. (Frankl) Noo-psihični antagonizem torej pove, da človekova duševna in duhovna razsežnost nista nekako preprosto druga ob drugi, ampak sta v medsebojnem razmerju in sta si včasih celo v nasprotju. Zato si v naslednjih poglavjih zelo natančno poglejmo merila za razlikovanje med tema plastema in tako izkoristimo velikansko priložnost, da si razjasnimo pomen njune »antagonistične mogočnosti« za psihoterapijo. Gre za štiri razločevalna merila: usoda ali svoboda, neodpornost ali intaktnost, usmerjenost v uživanje ali usmerjenost v smisel ter značaj ali osebnost. Kjer tega ne upoštevajo in namesto tega vse duhovne fenomene razlagajo iz duševnosti, kar je enako projekciji tretje razsežnosti v drugo, se kažejo človekove popačene podobe, pred katerimi je upravičeno svaril Frankl. Popačene podobe so konkretno: Pandeterminizem → Kdor zanika človekovo duhovno svobodo, mora človeka dosledno definirati kot nekoga, ki je prepuščen usodi. Psihologizem → Kdor izgubi izpred oči nedotakljivost duhovnega obstoja, kmalu vidi v človeku le še neodporen duševni aparat. 33

Redukcionizem → Kdor spregleda človekovo usmerjenost v smisel, pride v skušnjavo, da bo vsak motiv razlagal kot izraz (skrivne) nagonske potrebe. Kolektivizem → Kdor se ne zmeni za posameznikovo osebnost, ga je hitro pripravljen presojati samo po njegovem značajskem tipu. Proti tem napakam je v logoterapevtski antropologiji treba zapahniti vrata, saj so toliko kot »grehi proti duhu«, iz katerih ne izvira nič dobrega. Človekova 2. razsežnost: »duševnost«

Človekova 3. razsežnost: »duh«

Napačna izpeljava 3. v 2. razsežnost pelje v:

A usoda

svoboda

pandeterminizem

B neodpornost

intaktnost

psihologizem

usmerjenost v smisel

redukcionizem

osebnost

kolektivizem

usmerjenost v uživanje

Č značaj

Dialektika usode in svobode Mlada znanstvena disciplina psihoterapije se je rodila na začetku 20. stoletja s predstavo, da kakovost otroštva usodno soodloča o vsem človekovem življenju in ga določa že vnaprej. Vzrok tega determinističnega pojmovanja je treba iskati v naturalizmu iztekajočega se 19. stoletja, sméri, ki je ljudem (predvsem v evropskem kulturnem krogu) posredovala občutek prepuščenosti na milost in nemilost. Takrat si je sledilo veliko odkritij, zaradi katerih 34

je pognal ta občutek odvisnosti in »majhnosti«. Zaradi napredka v astronomiji je zrasla zavest o neskončnosti kozmičnega vesolja, v katerem je Zemlja nepomembno peščeno zrno. Zaradi spoznanj o povezanosti družbenega reda in gospodarske socialne strukture se je zdelo, da je posameznik drobcen zobnik v neustavljivem kolesju. Hiter razvoj tehnike je še dodatno podžigal ta občutek prepuščenosti, nastali so robotski miselni modeli, s katerimi so se ljudje istovetili. Imeli so se za »programirane«, češ da jih uravnavajo avtomatično naloženi vplivi. Kot nasprotno gibanje je nastala bivanjska filozofija, ki pa se je razcepila na dva tabora: v enega, ki je bolj pritrjeval življenju, in enega, ki je gledal na življenje bolj skeptično. Človeka je pojmovala kot »vrženega v življenje«, lastno bistvo naj bi našel sam, lahko pa bi tako rekoč spet usvojil princip delovanja. V tem gibanju, zlasti v tisti obliki bivanjske filozofije, ki pritrjuje življenju, ima logoterapija svoje logične korenine. Med pionirji psihoterapije se je šele Frankl ponovno zavedel elementa človekove duhovne svobode, ki pa seveda ni svoboda »pred« nečim, pred kakršnimi koli vplivi, ampak je svoboda »za« kaj, in sicer svoboda, da se lahko ponovno postavi na stališče do vseh danih vplivov, jim pritrdi ali jih zanika, jim sledi ali se jim upre. Nikakor ne zanikamo nagonskega življenja, nagonskega sveta v človeku. Ravno tako, kot ne zanikamo zunanjega sveta, ne zanikamo notranjega sveta, … vendar poudarjamo dejstvo, da se človek kot duhovno bitje ne samo vidi postavljenega proti svetu – tako zunanjemu kot notranjemu – ampak si do njega tudi ustvari odnos, da se vedno lahko nekako »postavi na stališče«, se lahko 35

nekako »obnaša«, to obnašanje pa je svobodno. Človek ima v vsakem trenutku svojega bivanja stališče tako do naravnega in družbenega življenja, do zunanjega okolja, kakor tudi do življenjsko pomembnega psihofizičnega notranjega sveta, do notranjega okolja. (Frankl) Premislimo o logoterapevtskem pojmovanju svobode ob treh primerih. 1. primer: strah

Strah – če ne upoštevamo ljubeče skrbi za koga ali kaj dragocenega na svetu – je neprijeten duševni občutek ogroženosti. »Tiči« v drugi razsežnosti in je tesno povezan z vegetativnimi simptomi, kot so razbijanje srca, prebledevanje, drgetanje – v prvi, telesni razsežnosti. Tam, kjer »tiči« oz. se pojavlja, ga v trenutku, ko se pokaže, nikakor ni mogoče poiskati, to pa pomeni, da je »usoden«. Vzroki strahu bi se mogoče dali preprečiti ali pa tudi ne, vendar občutku strahu, ko se ta priplazi po človeku, ni mogoče kar preprosto ukazati, naj izgine. Nasprotno pa se v tretji, duhovni razsežnosti odloči, kako se človek odzove na ta strah: ali ga vzame resno ali pa gre preko njega, ali zaradi njega zbeži ali pa kljub njemu vztraja v danem položaju. Tukaj se da kaj izbrati, tukaj obstaja kos svobode. Vidimo: nismo svobodni »pred« strahom, ampak smo svobodni »kljub« strahu …

2. primer: slabo otroštvo

Ljudem, ki so prestali nesrečno otroštvo, se poznajo posledice, vendar se lahko svobodno postavijo na različna stališča do njih. Nekateri starši pravijo: »Mene so vzgajali s tepežem, zato je tepež ostal v meni. Ko se razjezim, tudi sam udarim!« Drugi starši pravijo: »Ker so me kot otroka tepli, bi rad, da bi šlo mojim otrokom bolje. Zato jih ne vzgajam s pretepanjem!« Nedvomno je vzgoja zelo vpliven dejavnik, ni pa vsemogočen. Od določene stopnje zrelosti je vsakemu človeku dana svoboda, da se vzgaja sam. Odtlej je dejanje samovzgoje vedno manj odvisno od »volje staršev«, bolj pa od »hotenja po doživljanju na lasten način«. (Frankl) 3. primer: nagonsko ravnanje

Žival ne more ravnati v nasprotju s svojimi nagoni. Če je na primer lačna in zagleda hrano, se »mora« vreči nanjo in jo požreti. Nasprotno je človek lahko lačen (= njegova »usoda«), kljub temu pa zadnjo skorjo kruha, ki jo še ima, podari tovarišu, ki jo mogoče potrebuje še bolj nujno od njega (= njegova »svoboda«). V prvi, telesni razsežnosti mu bo krulilo v trebuhu in bo imel težave z znižano vrednostjo krvnega sladkorja. V drugi, duševni razsežnosti ga bo mučila želja po kruhu, fantaziral bo o jedi. To imenuje Frankl »psihofizični paralelizem«, v katerem sta prvi razsežnosti sočasno prepleteni. V tretji, noetični razsežnosti pa se oseba loči od lakotnega dogajanja in se, če tako hoče iz kakršnega koli smiselnega vzroka, suvereno odloči, da preseže psihofizični pritisk v sebi. 37

Človek se torej pokaže kot nekdo, ki lahko svobodno odgovarja na svoje usojene pogoje, in ko tako ravna, je za svoje odgovore tudi odgovoren. Ne-deterministični način gledanja v logoterapiji spet dopušča odgovornost in možnost krivde v človeški podobi psihoterapije. Kjer v nekem trenutku ni mogoče izbirati med več možnostmi, ne more biti krivde. Ker na primer glede svoje preteklosti nimamo na izbiro, da bi jo spremenili, tudi ne moremo biti krivi. (To pa ne pove ničesar o tem, ali smo bili krivi v njej, in sicer takrat, ko smo še imeli na izbiro več možnosti.) Kjer pa je, nasprotno, več možnosti, moramo jamčiti za sprejeto izbiro. In lahko se zgodi, da izberemo ne-dobro, napačno. Pojmovna para »dobro ali slabo« oz. »pravilno ali napačno« je težko definirati, zato ju logoterapija nadomešča s pojmoma »bolj ali manj smiselno«, to se pravi, da se merita po konkretnem smislu vsakokratne življenjske situacije. Takrat je krivda: »izbira proti smislu«. Človeštvo je prišlo do maksimuma zavesti – védenja, znanosti – in maksimuma odgovornosti; a hkrati je prišlo do minimalne zavesti krivde. Današnji človek veliko vé – več kakor kadar koli – in je tudi za veliko odgovoren – za več kakor kadar koli; ampak o tej svoji odgovornosti ve manj kakor kadar koli. (Frankl) Po mnenju logoterapije usoda nikoli ne pojasnjuje vedenja kakega človeka, kajti človek ni žrtev, ampak sooblikovalec svoje usode. V logoterapiji obžalujejo v psihologiji razširjeno »žrtveno ideologijo«, nagnjenje, da s pojasnjevanjem o človekovi odvisnosti podeljujejo psihološka opravičila. Preveč lahkomiselna je na primer trditev, da je kak morilec 38

usoda

svoboda

(kar je preteklo, biološki, psihološki in sociološki pogoji; v 2. razsežnosti: instinkti, nagonski občutki, razpoloženja)

(v tretji razsežnosti: dejanja volje in notranje drže, zavzemanje stališča do preteklosti, do bioloških, psiholoških in socioloških pogojev)

v danem trenutku ni možnosti za izbiro

v določenem trenutku obstajajo možnosti za izbiro

ni odgovornosti

odgovornost

»napačna« izbira ni mogoča

»napačna« izbira je mogoča

ni krivde

krivda je mogoča

zaradi bednih okoliščin v otroštvu ali dolgo nakopičenih občutkov sovraštva moral moriti, in podobno. Seveda logoterapija ne kritizira primerov, v katerih nezmožnost za krivdo temelji na psihozi. Velja za dejanske primere, kot je tale: Nekega 41-letnega Šveda, ki je zadavil ženo in zabodel svoja otroka, so zaradi domnevno močnega materinskega kompleksa oprostili obtožbe. Sodišče ga je poslalo v psihiatrično ustanovo, od tam pa so ga že po nekaj mesecih odpustili kot ozdravljenega. Pobral je denar za ženino življenjsko zavarovanje in si uredil lepo življenje s prijateljico, zaradi katere so mu bili žena in otroka v napoto. O tem logoterapija meni, da si človek vedno lahko ustvari stališče do svojih okoliščin v otroštvu, do občutkov 39

sovraštva, materinskih kompleksov itn., in se lahko odloči, kaj naredi iz tega; in da pravzaprav pomeni najhujšo »obtožbo«, če mu odvzamejo to zadnje igrišče in ga ocenijo za duhovno nezmožno, brezvoljno lutko, za »človeka-stroj«, proizvod dednosti in okolja, neizbežno podvržen okoliščinam. Ravno ta izjava je značilna za pandeterminizem, ki je naredil napako, da ni ničesar izvzel iz deterministične interpretacije. Dejansko pa v človekovem življenju vedno preostane osebna oblikovalna različica, ki ni trdno določena, majhen ostanek nenapovedljivega. Staro deterministično vprašanje, s čim je človek določen v svojih občutjih in dejanjih, je logoterapija zasukala in vprašala, od kod prihaja tisti ostanek nedoločenosti, ki se ga ne da odstraniti in se ohrani celo v stiski in bolezni. Njen odgovor: prihaja iz noetične razsežnosti. Zaradi nje človek lahko kljubuje usodi, se odmakne od svojih notranjih stanj, se upira svojim zunanjim okoliščinam ali junaško sprejme svoje meje. Na duševni ravni res ni take svobode: nihče si ne more izbrati lastnega počutja. Strahovi, jezni in nagonski občutki se ne dajo odsloviti, pogojenosti se ne da izničiti, socialnih performansov se ni mogoče otresti, ovire v nadarjenosti se ne dajo odstraniti. Kdor krči duhovno v duševno, kakor to dela pandeterminizem, človeka (vsaj teoretično) oropa njegove samoodgovornosti in ga prepusti njegovi usodi. Kaj vse to pomeni za praktično psihoterapijo? Čisto preprosto: če celo pri duševno motenih ljudeh dopuščamo duhovno svobodo, jo moramo tudi spoštovati. Pacient – kolikor je njegova duhovna razsežnost sploh še »odprta« – je soodgovoren za svoje zdravljenje in ima tudi to svobodo, da si lahko uniči življenje. Navsezadnje se zdravljenje sploh ne da »narediti«, dá se samo podpirati in je odvisno od 40

lastnih telesnih in duševnih zdravilnih moči in od tega, kako je duh pripravljen ozdraveti. Zato se eno od temeljnih pravil logoterapevtskega postopka glasi: Treba je ponuditi pomoč, ne sme pa se odvzeti odgovornosti!

Žal se v psihoterapiji pogosto dogaja ravno narobe, da namreč le malo pomaga, saj terapevt dela izrazito ne usmerjevalno ali se brez komentarja nekako umakne za neprebojno steno, medtem ko je po drugi strani pacientu odpisane preveč odgovornosti, ker vse njegove težave izpeljejo iz notranjih in zunanjih konfliktov, ki da so jih sprožili drugi, to pa ga ožigosa za nemočno žrtev. Nasprotno logoterapija ponuja konkretno pomoč, pacient pa ostane odgovoren.

»Organ smisla« – vest Noo-psihični antagonizem smo osvetlili ob dialektiki usode in svobode. Pri tem človekova duševna »pogojenost« kot nekaj usodnega stoji proti človekovi duhovni »nepogojenosti« kot nečemu svobodnemu. Kar je duševno prisiljeno, smo postavili v nasprotje s tistim, kar je duhovno mogoče izbrati. Iz tako ugotovljene svobode (ne pred čim, ampak za kaj) smo izpeljali človekovo načelno odgovornost in možnost za krivdo. S tem pa še ni konec verige logičnih sklepov. Kakor namreč svoboda predpostavlja možnosti za izbiro, tako bolj ali manj smiselna izbira predpostavlja spoznanje »smiselnega in ne smiselnega«, da pa bi bilo to spoznanje zagotovljeno, je v človeškem organizmu potrebe poseben »organ«: vest. 41