Vito Mancuso, Nives Meroi, SINAJ by Celjska Mohorjeva družba

»Gora Sinaj se kot zgodovinski in geografski kraj kaže zaradi tistega, kar v resnici je – filozofski, teološki in duhovni kraj: kraj, kjer se lahko rodi ali umre svoboda.«

Nives Meroi, italijanska alpinistka, se je povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, vedno brez dodatnega kisika in visokogorskih nosačev, vselej v navezi z možem Romanom Benetom, zamejskim Slovencem. Meseca maja 2017 je zakonski par osvojil Anapurno, zadnjega od štirinajstih osemtisočakov. Izjemen je bil zlasti vzpon na K2 leta 2006 po Abruškem obronku: v petih dneh sta Nives Meroi in njen soprog Roman Benet osvojila goro in se z nje spustila v popolni samoti.

Vito Mancuso

9 789612 783310

18,50 €

sinaj

Nives Meroi

Vito Mancuso  Nives Meroi

»Niti na vrhovih najvišjih gora mi ni prišlo na misel, da bi zmagoslavno dvignila roke; včasih pa sem počepnila k tlom in takrat so mi na ustnice spontano prišle besede zahvale.«

VITO MANCUSO, italijanski teolog, je poučeval na Univerzi svetega Rafaela v Milanu in na Univerzi v Padovi. Njegove knjige, prevedene v več jezikov, so zbudile veliko zanimanja javnosti in so predmet razprav in polemik zaradi stališč, ki niso vedno usklajena s cerkveno hierarhijo. Od leta 2009 piše uvodnike v dnevniku La Repubblica. Njegova zadnja knjiga je Il principio passione (Garzanti, 2013), Princip trpljenja.

Vito Mancuso Nives Meroi

sinaj

Sveta gora, o kateri govorita dva izjemna pričevalca

Fotografije Roman Benet Prevedla Mateja Gomboc

Februarja 2013 se je Nives Meroi, slavna italijanska alpinistka, ki je do takrat osvojila že enajst od štirinajstih osemtisočakov sveta, odpravila na povsem drugačno ekspedicijo. Če se želiš povzpeti na vrh nezasnežene gore, ne potrebuješ opreme, kakršna je nujna za vzpon na himalajske orjake. Dovolj je imeti vozovnico do Egipta, nahrbtnik in skromno beležko z eno samo besedo na platnicah: Sinaj. Istočasno se je teolog Vito Mancuso za svojo pisalno mizo pripravljal na enako pot. Njegova prtljaga so bili knjige Pentatevha in dela iz arheologije. Preden je stopil na to pot, so se mu pred očmi vrstile podobe gorečega grma in tabel z desetimi zapovedmi, ki jih je Mojzesu dal sam Bog na vrhu gore, poznane pod dvema imenoma – Sinaj in Horeb. Alpinistka bo občudovala sončni vzhod na skalah Gebela in nam ob osupljivih fotografijah, ki bogatijo njeno pričevanje, pripovedovala o lepoti teh 2285 metrov, ko »se svetloba razliva po obronkih gora in jih obleče v barve«. Znanstvenik pa nas bo vodil prek religioznih pomenov gore Sinaj in nam razodeval, da dogodki, ki so povezani s to goro, niso zgodba v običajnem pomenu besede, temveč pripovedujejo o zgodbi, ki se vsak dan odvija v nas samih in neustavljivo sestavlja naš »notranji« Sinaj. Izjemno pomembna knjiga, ki nam skozi dva dragocena pogleda kaže, kako je lahko kraj v očeh vseh blizu, kot na dlani, in istočasno nedosegljiv.

Vito Mancuso, Nives Meroi SINAJ

© Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenija, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Naslov izvirnika: SINAI. La montagna sacra raccontata da due testimoni d’eccezione © 2014–2016 Rizzoli Libri S.p.A. / Fabbri Editori, Milan Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-522(620Sinaj) MANCUSO, Vito Sinaj : sveta gora, o kateri govorita dva izjemna pričevalca / Vito Mancuso, Nives Meroi ; fotografije Roman Benet ; prevedla Mateja Gomboc. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017 Prevod dela: Sinai ISBN 978-961-278-331-0 1. Meroi, Nives 290142464

Vito Mancuso Nives Meroi

sinaj

Sveta gora, o kateri govorita dva izjemna priÄ?evalca

Fotografije Roman Benet Prevedla Mateja Gomboc

Sinaj

Nives Meroi

Jutranja zarja na Sinaju

Belopeška jezera, Videm, sreda, 6. februarja 2013 Od včeraj zvečer je navrglo skoraj meter snega in še ni videti, da bo prenehalo s sneženjem. Roman kida pred garažo. Pit, najin pes, se igra v zametih snega, tako visokih, da se mora pognati kvišku kot vzmet, če hoče kar koli doseči. Tudi dan poprej je snežilo kot za stavo. S težavo sva pripeljala do Fužin in prevozila vse tiste serpentine do sem gor, do ravnice, vendar naju je na zadnjem ovinku pred mostom avto pustil na cedilu in se kakšnih sto metrov pred domom pogreznil v sneg. Trudila sva se na vse pretege in poskusila vse: kidala, porivala in vmes preklinjala, potem spet kidala in porivala in preklinjala. Brez uspeha, avtomobil se je pogrezal globlje in globlje. Seveda ni bilo nikjer nikogar. Sicer je vseeno, saj nam še kakšen par rok ne bi nič pripomogel. Vendar avta nisva mogla kar pustiti tam, saj bi tako zaprla pot mimoidočim do prve odjuge. Prisiljena sva bila iti po traktor, priklopiti avto nanj in ga potegniti do doma. Za tistih zadnjih trapastih sto metrov sva porabila več kot eno uro. Več časa, kot sva potrebovala za vzpon na Everest brez kisika: od 8100 metrov, kjer je stal zadnji tabor, do 8848 metrov sva prehodila po 80 metrov na uro! 9

K sreči so danes zjutraj cesto plužili, sicer bi zelo težko šla na najino »odpravo« na goro Sinaj. Upajmo, da bo tudi avtocesta počiščena. Predvsem pa, da bo letalo moglo vzleteti … Ura je pol enajstih: čas je že, da zaključim s pripravljanjem prtljage. Upam, da nisem pozabila ničesar in da nisem vzela napačnih stvari. Še nikoli namreč nisem bila v puščavi. Naj se popravim: v puščavi na tako nizki nadmorski višini. Znane so mi puščave Karakoruma in Himalaje, ne pa te med vodami Rdečega morja in granitnimi gmotami Gebela. Običajno greva na pot ob koncu zime, preutrujena od obilice dela, treningov, pripravljanja plastičnih škatel in vreč, ki sva jih na koncu eno za drugo stehtala in komajda zmogla zapreti. Na smeh mi gre, če se spomnim, da skoraj vsakič ob pogledu na tisto ogromno količino prtljage vzkliknem: »Saj to je skoraj kot kakšen svetopisemski eksodus!« Kdo bi si mislil, da bom nekega dne to rekla upravičeno in res stopila po stopinjah izvoljenega ljudstva na njegovi poti skozi puščavo. Po vseh teh številnih odhodih – prihodih – ponovnih odhodih sem svoj sistem priprave izboljšala že skoraj do popolnosti: seznam potrebnih stvari, ki jih imava v skladišču v Katmanduju, in tistih, ki jih morava prinesti od doma; treba je samo prinesti na kup in odkljukati s seznama. Spisek se začne vedno s cepini in derezami, s temi kovinskimi podaljški naših okončin, ki zmorejo, tako kot prsti roke ali podplati noge, biti sposobni čutiti vsak najmanjši premik ali oporo: biti morajo varni in občutljivi, kot bi 10

bili podaljšani ud naju dveh, kajti vzpenjanje proti cilju po tistih poteh na vrhu sveta je tesno povezano z njimi. In najino življenje tudi. Na tistih gorah si oddaljen in osamljen kot na luni in prav vse je lahko koristno, čeprav po drugi strani potrebuješ zelo malo. V vsaki odpravi mora vse biti pripravljeno do potankosti: ničesar ne sme biti odveč, nobene potrate ne sme biti. Pripravljanje prtljage je prva naloga iz ekonomije gibov in misli, ki jih moraš usvojiti. Naučiti se moraš izbrati samo tisto, kar ti bo lahko služilo tam zgoraj, in ničesar več, kajti vso tisto prtljago boš moral sam nositi na svojih ramenih. In ni tako težko prepoznati odvečnega. Za naju dva je vedno dobro, da znava ločiti bistveno od nebistvenega: to nama pomaga vzpostavljati red. Če prav pomislim, bi lahko najina potovanja naslavljala »kilogrami«. Tole na Sinaj bom imenovala »10 x 2«: dvakrat po deset kilogramov, za pet dni. Mora zadostovati. V resnici ni pravil, kaj vzeti s sabo na osemtisočaka, vsakdo lahko ravna po svoje. Lahko se na primer na goro povzpneš povsem lahek in neobremenjen, samo s svojimi pljuči. Lahko pa vzameš kisikovo bombo pri vzponu ali pa samo med spanjem ali pri spustu ali pa jo imaš samo s sabo v nahrbtniku, če nočeš tvegati vrha – ali pa življenja – ali pa če se bojiš, da ne boš zmogel. Vzponi so različni: lahko se podaš na goro povsem neodvisno, morda celo samostojno, sredi zime in v negotovosti iščeš novo pot. So pa tudi gore, na katere se vzpenjaš v gosjem redu in slediš stopinjam plezalnih šerp, ki pred tabo zavarujejo steno, pripravljajo tabore, skladišča kisikovih bomb 11

in spremljajo svojega klienta do konca, če je treba, ga tudi porinejo ali povlečejo navzgor. Spomladi leta 2007 sva bila z Romanom na severnem pobočju Everesta. V baznem taboru Rong buck, na 5000 metrih, sva skrivaj pokukala skozi velikansko stekleno okno in začudena zagledala notranjost šotora, ki je bil v resnici solarij, opremljen z ogromnim plazma zaslonom, barskim kotičkom in udobnimi ležalniki, na katerih so bili zleknjeni alpinisti. Gora je bila videti kot mravljišče; dan in noč je vse gomazelo naokrog, ljudje so se vzpenjali, spuščali, prenašali, se opremljali. Povsod so bili seveda tudi šerpe, naloženi kot jaki. Na ledeniku nad baznim taborom smo hodili v strnjeni vrsti kot na kakšni obvoznici; toda največja težava je nastopila gori, v taborih v steni, kajti na začetku sezone so odprave tja poslale svoje šerpe, da zanje pripravijo prostor, zato so bila vsa mesta že zasedena s številnimi šotorčki ali pa ograjena z vrvmi, ki so označevale rezervirana mesta. Na 7000 metrih severnega vrha sva morala nezakonito zasesti majhen kotiček na še nezasedeni parceli. Na 7600 metrih, v taboru 2, je še edini prostorček, ki je bil na razpolago, bil skrit za skalo, nagnjeno nad gruščem. Skoraj tri ure sva potrebovala za odkopavanje in nato za napenjanje skromnega platna. Ko sva končno postavila šotor in se ugnezdila vanj, sva si takoj stopila sneg, da sva končno nekaj spila. Skozi odprta vrata sva opazovala prihod klientov: takoj so jim šerpe sneli dereze in plezalne pasove, še vedno priklopljeni na kisikove bombe so srkali čaj, povečerjali ter potem, še vedno pod kisikom, legli k počitku in zaspali. Vsem nam Everest, najvišja gora sveta, pomeni nekaj drugega kot samo 8848 metrov golega vrha. Za ljudstva, ki 12

že od vedno živijo tam, je to Qomolongma, boginja Matere Zemlje. Nam zahodnjakom lahko ponudi najvišjo razgledno točko sveta. Lahko nam pomeni nemogoč izziv, po katerem merimo svojo vrednost, ali pa celo sovražnika, s katerim se hočemo pomeriti s pomočjo sodobnega tehnološkega orožja. In, posebno za izbrane alpinistične navdušence, katerih želje se začnejo in končajo z Everestom, pomeni povzpeti se tako visoko, na samo streho sveta, še najboljši način, da te opazi veliko število tebi podobnih. Taka nadmorska višina je precej neprimerno okolje za življenje in tam gori imaš priložnost opazovati človeška bitja, kako se vrnejo k svojemu najosnovnejšemu bistvu, dejanskemu in psihološkemu. Nenaravnost osem tisočih metrov te razgali in te prisili, da odvržeš masko in odkrito pokažeš, kdo si in česa si želiš. V bogati paleti različnih slogov vzpenjanja se, poleg bistvenih fizioloških razlik, pokažejo tudi različni psihološki in miselni prijemi: od tistih, ki čutijo potrebo po »dodajanju« čim več vsega – pripomočkov, predmetov, oseb – do takih, ki pa jih je pravzaprav zelo malo in imajo raje »odvzemanje« vsega, kar ni nujno potrebno, da ostane na koncu res samo bistveno. Odprava na osemtisočaka prav gotovo ni potovanje »10 x 2«, vsekakor pa midva spadava med tiste, ki imajo raje »odvzemanje«. Ko odhajaš na pot, moraš poleg tistega, kar boš nesel s seboj, pomisliti tudi na vse, kar boš pustil doma: na odtaljen hladilnik, plačane položnice in na nekoga, ki bo zalival lončnice. Predvsem pa moraš poskrbeti za tistega, ki ti ljubeče dopusti, da greš svobodno na tako pot. Mojzes in 13

njegovo ljudstvo niso imeli tovrstnih težav. Kdo ve, kaj so nesli s seboj, ko so bežali iz Egipta – iz ječe, vendar njim vsaj dobro poznane. Nekoč sem brala knjigo o ljudeh, ki so morali naglo zbežati z doma. Ne spomnim se več naslova niti zgodbe, vem pa, da sem bila presenečena, ko sem prebrala, da v tistem krutem trenutku odhoda ti ubogi ljudje niso svojih kovčkov napolnili z nujnimi in dragocenimi predmeti, temveč so nekateri s seboj vzeli samo fotografije. Povsem nerazumno dejanje, storjeno morda v hitenju in strahu. Šele kasneje sem razumela: izbrali so spomin. Z njim bodo nahranili svojo dušo. Cestne razmere so slabe, toda Roman se na zasneženi cesti odlično znajde; na Brnik prispeva dovolj zgodaj. Letališče je prav tako zasneženo, vendar ni nikjer nobenih obvestil o zamudah. Končno se lahko mirno usedeva, pojeva sendviče in čakava na vkrcavanje za Istanbul, ki bo najina vmesna postaja. To bo najino prvo potovanje v Egipt. Kakšne razlike in podobnosti bova našla z islamom, ki ga poznava doslej? Sinajski polotok: še Afrika in že Azija, in na njem gora Sinaj. Na spletu sem videla, da je skoraj na isti zemljepisni širini kot Everest. Na koncu smo vzleteli z več kot uro zamude. Bilo je razumljivo: nismo se mogli izogniti težavam in zapletom, ki sta jih povzročila sneg in led. V letalu sva sedela sredi klepetavih in brundajočih Turkov. Ko smo se spustili nad Istanbul, je bila že noč. Takoj si lahko opazil, da smo na vratih Orienta: skozi okence letala je bilo mesto prava arabeska lučk.

V pesku se vidijo sledovi živali. Ponekod redki akacijevi grmički štrlijo v zrak, goli kot okostja, a njihove korenine se trdno oprijemajo življenja. Če ne bi tu in tam v vetru plahutale plastične vrečke, bi se zdelo, da je ta svet tak, kot je bil še pred človekom in kot bo potem, ko bo le-ta že izginil. Kličejo nas, očitno bomo krenili na pot. Dromedarji ležijo na tleh, prednje levo koleno imajo privezano, da ne morejo vstati. Povzpneva se na najini živali in se namestiva v sedlih. Beduini razrahljajo vrvi in dromedarja vstaneta, najprej na prve, nato še na zadnje noge. Vse to mi je že znano, videla sem že pri dvogrbih kamelah v Šaksgamu na Kitajskem. Toda takrat ni šlo za turistični izlet: tam smo morali biti pozorni in se dvigniti takrat kot kamele, časa za dostojno privajanje ni bilo, kajti samo na tak način smo lahko prebredli reko. Iz mojega oddaljenega kotička spomina, junij 2000, dolina Šaksgam, Xinjiang Kamela je že na nogah, njihov vodnik ji potiska glavo navzdol in midva postaviva nogo na njen vrat. Žival se dvigne, počutiva se kot v dvigalu. Povzpneva se na njen hrbet, če smo natančni, nad plastične sode z opremo, ki so privezani na njen hrbet. Vrvi, s katerimi je pričvrščen tovor, morajo biti zelo napete in natančno povezane, kajti na vse je treba biti pripravljen, če hočemo prebresti vodo. Te reke so tako dolge in polne vrtincev, da včasih nimaš pojma, kje si: ne od kod si prišel ne katera je prava smer do cilja, ki ga moraš doseči. 32

Zgodi se ti tudi, da imaš v določenem trenutku občutek, da hodiš ritenski. Rečni vrtinci in črna špranja skalne razpoke me vedno navdajajo s strahom: voda in globine me vznemirijo. Bojim se, da me bodo za vedno potegnile vase. Težko je ostati v ravnotežju, kajti kamela se nagiba vse bolj proti toku. Če bi jo voda spodnesla, je pripravljena dvigniti vse štiri noge, se prepustiti toku in se zaustaviti šele na kakšnem primernem mestu. Toda če tebe spodnese in padeš s kamele, si v teh strašljivih vrtincih ne moreš pomagati s svojim znanjem plavanja. Uboge živali, kako se mučijo, v karavani po štiri ali pet skupaj, privezane ena na drugo prek obročev v nosnicah. In tile zanimivi glasovi, ki jih spuščajo: krulijo, grgrajo, včasih se ti zdi, kot da celo šepetajo med seboj. Predstavljajte si to potovanje kot na fotografiji. Brezkončna dolina, prepredena z rekami, ki jih je povzročila odjuga. Glavni vodnik kamel, stoječ na hrbtu prve kamele, ki si z roko zastira bleščavo in v labirintu rek raziskuje, prek katere plitvine bi bilo najlaže prebresti reko. Potovati s kamelo je res neudobno, tega se zelo dobro spomnim: tistega ravnodušnega zibanja naprej in nazaj, ki se začne pri zadnjici in zaključi tam nekje pri glavi. Če nas kdo opazuje od daleč, smo najbrž videti res kot kakšne nerodne zibajoče lutke. Tako, odpravimo se na pot. Beduini povlečejo vrvi, s katerimi sta privezani živali z nama dvema na grbi. Romanova kamela ima očitno težave z nekakšnim srbežem. Tu in tam se hoče z nogo popraskati, toda vodnik ji ne dovoli, da bi si potešila srbenje, in jo kar naprej vleče. 33

Vito Mancuso

Gora Sinaj

1 Svete gore v svetovnih religijah

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo. Človekovo dojemanje se tako znajde pred večjo in resničnejšo razsežnostjo bivanja in spozna, da prav tam, kjer se nebo stika z zemljo in oblaki s skalami, kjer tišina prekrije čisto vse, lahko opustimo hrupno težo vsakdana in ponovno odkrijemo že pozabljen praizvor, ki pa ima vseeno korenine prav v nas samih. Tako se v naših mislih zbudi želja, da bi se v luči izkustva večnosti povsem prenovili. Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto. Če za nekaj časa damo na stran svetopisemsko duhovnost, h kateri se bomo poglobljeno vrnili kasneje, ugotovimo, da se kaže povezava med goro in religijo za zahodno kulturo prav v pomenu gore Olimp, visoke 2917 metrov,5 najvišje grške gore, ki leži na severu Višina gore Olimp se v različnih virih navaja različno: 2918 metrov in 2919 metrov (op. ur.).

dežele. V ljudskem verovanju je gora bila bivališče bogov, vsaj tako so si razlagali pojav, da je bil njen vrh zelo pogosto ovit v oblake in je na tak način ljudi navdajal s skrivnostnostjo. Za stare Grke Olimp sicer ni bil edino bivališče bogov, kajti Apolon in devet muz je bivalo na gori Parnas, visoki 2457 metrov, ki leži sredi Grčije, v zavetju Delf. Prav tako ne smemo pozabiti, da je mali Zeus skušal pobegniti pred očetom Kronom, ki ga je hotel požreti, in se je zatekel v jamo na gori Ida, visoki 2456 metrov, ki je najvišji vrh na otoku Kreta, posvečenem materi Rei. Če pogledamo v Azijo, je najvišja sveta gora v Indiji gora Meru, katere ime v sanskrtu pomeni »vrh sveta«: ta gora v resnici ne obstaja in tako lahko doseže mitično višino milijona kilometrov, tako da se lahko dotika središča vesolja, na njej pa imajo bivališče bogovi ali Deva, kot jih poimenujejo hinduisti in budisti. Resnično pa obstaja gora Kailash v Tibetu, ki je sveta gora za štiri različne religije. Visoka je 6638 metrov in doslej se še nihče ni povzpel nanjo, vendar ne zato, ker bi bil vzpon nemogoč, temveč zaradi spoštovanja svetosti, ki jo Tibetanci izkazujejo tej gori. V resnici je komunistični režim, potem ko je Kitajska zavzela Tibet, dvakrat skušal oskruniti sveto spoštovanje do gore in ponudil vzpon Reinholdu Messnerju ter Špancu Jesúsu Martínezu Novasu, vendar sta se oba temu odpovedala. Na tisoče vernikov se vsako leto poda na romanje proti Kailashu. Goro obkrožijo in hodijo po stezi, dolgi 52 kilometrov. V smeri urinega kazalca hodijo hinduisti in budisti, v nasprotni smeri pa džainisti in pripadniki bön, tibetanske religije pred prihodom budizma. V Indiji zelo spoštujejo Jastrebov vrh ali Gridhrakūta, visok 717 metrov, ki stoji na severu države, v bližini mesta 84

Rājgir, v državi Bihar, in je povezan s pričevanji o zgodovinskem Budi, Siddhārto Gavtamo, kajti kot lahko sklepamo iz svetih budističnih spisov, je mnogo njegovih govorov, med katerimi je tudi »lotosova sutra«, nastalo prav na tej gori. Končno naj omenim še sveto goro Arunāchala, visoko 980 metrov, na jugu države, v bližini mesta Tiruvannamalai, v državi Tamil Nadu, kjer je živel veliki asket in mistik prejšnjega stoletja Ramana Maharshi (1879–1950). Kar zadeva Kitajsko, moramo upoštevati dejstvo, da njihov izraz za romanje pomeni v resnici krajšo besedo za besedno zvezo »pokloniti se sveti gori«, s čimer lahko razumemo, da je v kitajski duhovnosti romanje vedno že po definiciji vzpon na goro. Skozi stoletja je to pripeljalo do imenovanja številnih svetih gora po vsej deželi, med katerimi velja omeniti na prvem mestu »Pet velikih gora« ali »Pet vrhov« (Wu Yue), med katerimi je najpomembnejša Tài Shān ali gora Tai, visoka 1532 metrov, za katero izročilo govori, da je nastala iz glave Pan guja, prvobitnega velikana. Iz njegovega razkosanega telesa izvira ves svet. Že od vsega začetka kitajske zgodovine »Pet vrhov« časti vsak vernik, ne glede na specifično versko pripadnost, in pomenijo osrednji cilj romanja. Posamezne religije pa imajo vsaka po svoje določena sveta mesta kulta in tako govorimo o »štirih svetih gorah budizma« in o »štirih svetih gorah taoizma«.6

Glede imen se naslanjam na članek v angleški Wikipediji Sacred Mountains of China (op. avt.).

Kazalo

Jutranja zarja na Sinaju Nives Meroi  7 Ob zori na Sinaju fotografije Roman Benet  79 Gora Sinaj Vito Mancuso  81

1. Svete gore v svetovnih religijah  83 2. Gore v Svetem pismu  89 3. Sinaj in Horeb: zakaj dve imeni za isto goro?  93 4. Pripoved v Svetem pismu  101 5. Arheološka in zgodovinopisna dejstva  133 6. Notranji Sinaj oziroma teologija gore  141

Bibliografija  147

»Gora Sinaj se kot zgodovinski in geografski kraj kaže zaradi tistega, kar v resnici je – filozofski, teološki in duhovni kraj: kraj, kjer se lahko rodi ali umre svoboda.«

Vito Mancuso

9 789612 783310

18,50 €

sinaj

Nives Meroi

Vito Mancuso  Nives Meroi

»Niti na vrhovih najvišjih gora mi ni prišlo na misel, da bi zmagoslavno dvignila roke; včasih pa sem počepnila k tlom in takrat so mi na ustnice spontano prišle besede zahvale.«

Vito Mancuso Nives Meroi

sinaj

Sveta gora, o kateri govorita dva izjemna pričevalca

Fotografije Roman Benet Prevedla Mateja Gomboc