Rudi Mlinar, MAKS PLETERŠNIK by Celjska Mohorjeva družba

Že tedaj sem slutil, da me zna še kako

Maks Pleteršnik

Maks

Rudi Mlinar

premetavati po razburkanem morju življenja, a obenem sem se tudi že zavedal, da mi še tako gosta zavesa ne bo zameglila pogleda, da ne bi videl, kje je moje pristanišče, kje so Pišece, kje vinogradi na pobočjih, kjer stoji mogočni grad, kjer se skozi vas pretaka potok, stoji cerkev, domača hiša, kjer so starši, brat, sestri in prijatelji.

Pleteršnik

Teden s slovaropiscem Biografski roman

9 789612 784027

25 €

Rudi Mlinar

Rudi Mlinar Maks PleterĹĄnik Teden s slovaropiscem

Rudi Mlinar Maks Pleteršnik Teden s slovaropiscem Biografski roman Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane. Na naslovnici: Pišece leta 1920, razglednico hrani Društvo Pleteršnikova domačija, z dovoljenjem; portret Maksa Pleteršnika (1840–1923), Davorin Rovšek (190?), vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; motiv s hrbta Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1894/1895).

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-312.6 MLINAR, Rudi Maks Pleteršnik : teden s slovaropiscem : biografski roman / Rudi Mlinar ; [predgovor Milan Jazbec ; spremna beseda Marko Jesenšek]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 ISBN 978-961-278-402-7 296075776

Maks

PleterĹĄnik Teden s slovaropiscem

Biografski roman Rudi Mlinar

Pri zbiranju gradiva za roman se zahvaljujem za pomoč Društvu Pleteršnikova domačija in njegovemu predsedniku Martinu Dušiču ter Knjižnici Brežice. Rudi Mlinar

V knjigah se skrivajo angeli iz papirja

Tam, kjer sem doma Ko sem letos v temni zimi, bilo je na svečnico, na dušek prebral zgodovinski roman o velikem Pišečanu Maksu Pleteršniku, sem to knjigo, ta pristen, iskren in temeljit zapis Pleteršnikovega življenja, doživel kot odo Pišecam. In skozi to vsem nam, ki v teh krajih živimo ali iz njih izhajamo. Ne nazadnje pa tudi vsem tistim, ki imajo radi svoj dom in ga nosijo s seboj, ko potujejo po vsem svetu. Pleteršnik mu je ostal zavezan vse svoje življenje. Avtor Rudi Mlinar je ustvaril mojstrovino, za katero verjamem, da bi navdušila tudi Maksa Pleteršnika. Ta je bil namreč o pisanju romana tako razmišljal: Res je, moje pripovedovanje se pač ne more zapisati kot roman. Če bi to kdo hotel, bi moral k temu, kar sem povedal, dodati kar veliko svoje domišljije. Še kako dobro se zavedam, da pisanje romana ni enostavno delo, sam sem poskusil, a sem hitro obupal. Preveč stvarno sem gledal na vse skupaj, pri takem gledanju pa je fantazija potisnjena v kot, brez nje pa se žal romani ne pišejo.

Biografski roman, ki ga držimo v rokah, seveda ne more brez domišljije. Njegova osnova so resnična oseba in resnični dogodki, ampak vsega ni mogoče, pa tudi ni treba poskušati povsem natančno zgodovinsko rekonstruirati. Gre preprosto za pripoved, ki izhaja iz resničnih okoliščin, drugo pa je stvar avtorjeve zamisli. Monumentalnost, če lahko tako rečemo, je dosegel že s sedmimi bibličnimi dnevi, ki so okvir za Pleteršnikov pogovor s študentom, za njegovo pripoved, izpovedano v domačem kraju na starost profesorjevega življenja, za njeno razgibanost, strukturo in potek. Ko razmišljamo o profesorjevi življenjski poti, se hitro vprašamo, kaj ga je vodilo, da je že zelo zgodaj odšel iz svojega preprostega domačega okolja in potem tako neizbrisno zaznamoval slovensko zgodovino. Pleteršnik je imel vso podporo staršev, ki so mu omogočili izobraževanje, ker so v njem prepoznali velike sposobnosti, čeprav si kot otrok od doma sploh ni želel. V odločilnem obdobju, med študijem na Dunaju, je njegovo življenje pomembno zaznamoval mentor profesor Fran Miklošič, veliki Slovenec, znanstvenik in celo rektor dunajske univerze. To dvoje ga je vodilo, da je bil sposoben narediti nekaj tako velikega, kot je slovensko-nemški slovar, česar drugi njegovi sodobniki niso zmogli. S Pišečanom Maksom Pleteršnikom in z Mostečanom Jožetom Toporišičem so kraji brežiške občine zapisani v osrčje slovenske identitete in jezikoslovne zgodovine. To navajam v podkrepitev eni od osnovnih misli iz pričujočega romana: človek mora biti ponosen na svoje kraje, to mora pokazati, izpričevati in iz tega izžarevati delovno vnemo, človeško dobroto in naravno pristnost. Vsega tega najdemo na naslednjih straneh dovolj. Maks Pleteršnik je prijateljeval s številnimi velikani slovenskega jezika, bil njihov sodelavec, sopotnik in soustvarjalec, kot so bili Janez Bleiweis, Matej Cigale, Anton Janežič, Janko Kersnik, Josip Stritar, Fran Levec, Fran 6

Šuklje, Ivan Cankar … Pomislimo, »navaden kmečki fant iz Pišec«, kot ga opiše Mlinar, je bil enak velikanom slovenstva, čeprav je vse življenje ostal preprost in skromen. Slednje je mojstrsko predstavljeno, opisano in pojasnjeno v tem velikem romanu, ki je odraz avtorjevega spretnega in tekočega sloga ter poznavalskega in skrbnega biografskega soočanja z izbranim likom. Čas, v katerega je vstopil Pleteršnik in v njem deloval, je bil poseben. Mirne duše lahko zapišemo, da ga najbolje ponazarja Levstik, ta »trd, neizprosen mož jeklen« (letos mineva 160 let od njegovega Martina Krpana z Vrha). Njuno prijateljstvo je bilo iskreno in čvrsto kljub Levstikovemu viharnemu značaju, ki pa je bil bogato obdarovan z mnogimi talenti, s čimer si je ustvaril izstopajoče mesto v slovenski zgodovini. Pleteršnik ga je obiskal le nekaj dni pred smrtjo in ta odlomek v romanu dobro izpričuje pomen tistega časa. Pleteršnikovo življenje in delo je zaznamoval slovensko-nemški slovar, s katerim se je zapisal v našo zgodovino in jo pomembno soustvaril. Posvetil mu je več kot desetletje trdega, zavzetega, natančnega in vestnega dela; mnogi pred njim so obupali. Izidor Cankar je o Pišečanu in o njegovem slovarju v reviji Dom in svet leta 1911 zapisal: Kaj nam je dal Pleteršnik, ve vsakdo, komur je lepota slovenščine na srcu. Deloval je leposlovno in znanstveno, zlasti pa zbral in uredil veliki slovensko-nemški slovar, najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote.

Roman ponuja obilo povodov za samospraševanje o življenjski poti in njenem smislu. O tem, kdo smo in kaj smo, od kod smo prišli in kam gremo, kaj zmoremo in kaj smo pustili tistim, ki prihajajo za nami. S tem se dotakne Trubarjevega poslanstva »stati inu obstati«. 7

Knjig se je treba veseliti in jih brati. Postavimo roman o Pleteršniku na knjižno polico ob romane o velikih Slovencih, kot so Plamenica (Mimi Malenšek o Trubarju) ter Neiztrohnjeno srce, Pogine naj pes in Tujec (Anton Slodnjak o Prešernu, Levstiku in Cankarju). Knjigi se bo dobro godilo v tej družbi, bralci pa bomo imeli neusahljiv vir zadovoljstva, ponosa in veselja. Dr. Milan Jazbec Pohanca, junija 2018

Drugi dan Naslednji dan se je sonce skrivalo za nemirnimi oblaki, le tu in tam je občasno kakor izmed zaves iz njih šinil sončni žarek. Nebo se je kolebalo med dežjem in jasnino in ni dalo vedeti, kdo bo zmagovalec – dež ali sonce, mogoče celo veter, ki je prav nadležno pihal čez Orlico in čeprav ni bilo mrzlo, sem vendarle upošteval profesorjevo željo, da sva se umaknila v malo izbico v zidanici in za seboj skrbno zaprla vrata. »Kot je videti, vas moje pripovedovanje še ni utrudilo. Le kaj je vam, mladim, da namesto zabave raje poslušate ostarelega profesorja, ki vam razen svojih spominov nima ponuditi ničesar drugega.« Nasmehnil sem se. »Vaši spomini so veliko vredni.« »Prej ali slej vsi spomini zbledijo in pokoplje jih pozaba,« je tiho zamišljeno rekel profesor in pogledal skozi okno v drevje, ki ga je veter ritmično majal. »Zato vas tako rad poslušam. Potrudil se bom, da bi se ti vaši spomini čim dlje upirali pozabi,« sem rekel. 47

»Če ste tako prepričani, potem vas ne smem razočarati ... Kje sva že ostala?« »Ko ste prišli v Celje ...« • Tisto leto so ob starem gimnazijskem poslopju ravno gradili še en trakt stavbe za potrebe pouka v sedmem in osmem razredu in to v smeri proti Savinji. Ko smo v septembru novinci bolj kot ne prestrašeni in negotovi stopili v šolo, je bil ta del stavbe že skoraj gotov, le malenkosti zunaj so še urejali, medtem ko je bila notranjost stavbe že opremljena in pripravljena za potrebe pouka. Novih prostorov so se lahko veselili le tisti iz najvišjih letnikov, mi, tako so nam smeje razlagali dijaki teh letnikov, se bomo morali še kar precej časa truditi, da bomo skozi nižjo gimnazijo prešli v višjo, od petega do osmega razreda. Od družine, kjer mi je oče uredil bivanje, do same gimnazije nisem imel daleč. Gospod je bil uradnik na županstvu, močan, nekoliko debelušen mož, na pol plešast, s svetlimi, okroglimi očali, ki so mu venomer lezli proti konici nosu. Ni bil ne vem kako pomemben, čeprav se je rad pohvalil, kje dela, in pri tem ni pozabil pripomniti, da ima zahtevno in odgovorno mesto. Gospa uradnikova je bila gospodarica doma. Po postavi je sodila k možu, krasilo jo je bujno oprsje, zardela, polna lica, majhne oči, ki so venomer nekaj iskale. Vse, kar se je dogajalo v hiši, je bilo narejeno po njenih zapovedih. Samo Janko, njun sin, se teh zapovedi ni dosledno držal. Pravzaprav se mu jih niti ni bilo treba, saj je gospa pri njem pogosto pogledala skozi prste. Ker je bil edinec, je to znal še kako dobro izkoristiti. Novega prijatelja sem v tistih nekaj dneh pred začetkom pouka imel priložnost dobro spoznati. V marsičem se je 48

razlikoval od mene. Bil je manjše postave, zelo živahen, niti eno uro ni zdržal pri miru, venomer je moral nekaj početi. Zelo rad je jedel in edino tedaj je bil tiho, za razliko od mene, ki sem bil bolj molčeč, in še zdaleč ne tako ješč. Kadar sva se pogovarjala, je tri četrtine časa govoril on in le četrtino jaz. V teh dneh mi je razkazal vse, kar je bilo v mestu zanimivega, a sva pri tem imela zelo različna merila, saj se je on navduševal nad povsem drugimi stvarmi kakor jaz. Njega so zanimale gostilne in trgovine, mene knjižnice, cerkve, parki. Ker sem bil v skrbeh, kako bom opravil preizkus znanja pred vpisom v gimnazijo, ki je bil le dva dni pred uradnim začetkom pouka, sem se učil, kadar sem le utegnil in kadar sem uspel prepričati prijatelja, naj me za urico ali dve izpusti iz svojih krempljev. Janko se mi je smejal in zagotavljal, da je ta preizkus le formalnost, da sem lahko popolnoma brez skrbi, saj mi s takim spričevalom, kot sem ga prinesel iz domače šole, res ni treba biti v skrbeh. A sem vseeno bil, v skrbeh, se razume, saj so mi še ves čas v ušesih odzvanjale očetove besede, da bi bila velika sramota, če tega preizkusa ne bi opravil. Zato nisem hotel ničesar prepustiti naključju in sem sklenil, da se bom pošteno potrudil, da bom naredil na profesorje kar se da dober vtis. Sam sprejemni izpit je, ko je prišlo do njega, potekal med tistim, kar mi je zagotavljal Janko, in med tem, kar sem predvideval jaz. Odločilno zame, pravzaprav za vse na novo sprejete dijake, je bilo znanje nemškega jezika, nad čimer sem bil začuden, saj tega nisem pričakoval. Če me ne bi oče tako dobro naučil nemščine, bi se že naslednji dan po sprejemnem izpitu, namesto da bi sedel v klop prvega letnika, lahko poslovil od gimnazije in se vrnil domov. 49

Ko sem Janku povedal, kaj me je pri sprejemnem izpitu najbolj presenetilo, se mi je zasmejal in rekel: »Kaj si pa mislil! Tukaj lahko le z dobrim znanjem nemščine kam prideš. Vse drugo je obrobnega pomena.« Ravno tako seveda ni bilo, a veliko resnice je vendarle bilo v njegovih besedah. Mojemu začudenju še kar ni hotelo biti konca, ko sem izvedel, da je bilo tisto leto v šolo vpisanih 124 slovenskih dijakov in le 41 nemških. Že iz tega podatka bi pričakoval, da bo slovenščina glavni jezik na šoli. Ampak ne, ni bila, glavni jezik je bila nemščina. Povedali so mi, da je bil prejšnja leta večji poudarek na latinščini, toda z novim učnim načrtom je latinščina postala le predmet, tako kot vsi drugi. Večjo pomembnost sta dobila leposlovje in slovstvo, kot glavni jezik je skozi na stežaj odprta vrata v šolo vstopila gospa nemščina. Vedel sem, da se gimnazija imenuje Nemška gimnazija Celje, zato sem počasi tudi doumel, zakaj tako velik poudarek prav na nemškem jeziku, čeprav so bili na šoli večinoma slovenski dijaki. Tudi urnik je bil povsem naravnan po tem nazivu, ki ga je imela šola. Tako smo že v prvem letniku imeli večino pouka v nemškem jeziku, na drugem mestu je bila vendarle slovenščina, a samo z dvema urama, učili smo se tudi italijanski in francoski jezik. Med obveznimi predmeti je bilo poučevanje lepopisa, risanje in, kar me je prijetno presenetilo, tudi petje, ki mi je bilo najbolj pri srcu. Od tretjega letnika se je bilo treba učiti tudi grščine, a ta me tedaj, ko sem začel s poukom, še ni skrbela. Bolj me je mučilo domotožje. Vse bi še šlo, ko le ne bi bil tako sam. Naj se popravim, saj nisem bil sam, niti osamljen nisem bil, a kaj bi dal, 50

če bi namesto klepetavega in pogosto tudi nadležnega prijatelja lahko k sebi stisnil svoji sestri ali pa se z bratom podal raziskovat gozd nad našo hišo. Pogrešal sem mamo, pogrešal očeta, predvsem pa sem pogrešal domače okolje. Zvečer, ko sem utrujen legel v posteljo, sem si predstavljal, da sedim v travi nad domačo hišo, da gledam pod seboj hiše in drevje, da vidim tja daleč proti gričem v daljavi, da poslušam petje ptic, mukanje krave v hlevu. Ko sem s solznimi očmi v mislih prepotoval vse domače poti in pogledal v vsako sobo v domači hiši, sem s temi podobami mnogokrat zaspal. Kadar se mi je to zgodilo in zgodilo se je velikokrat, sem se zjutraj vedno prebudil v pričakovanju. Ko bom odprl oči, bom nad posteljo zagledal mamo. Zjutraj je bilo moje razočaranje še toliko večje. Z lahkoto sem se prebujal celo pred sedmo uro, medtem ko je imel Janko s prebujanjem velike težave. On bi, če bi ga pustili, zagotovo zamudil vsakodnevno mašo, ki se je začela pred poukom, ob pol osmih, in je bila obvezna za vse dijake. Le ob najhujšem mrazu, ko se je temperatura spustila globoko pod ničlo, nam ni bilo treba k maši. Za vsak razred je bil pri maši vedno prisoten eden od profesorjev, ki je imel nalogo, da je pazil, ali smo resnično vsi iz razreda v cerkvi. Hude težave si je nakopal tisti, ki bi neupravičeno manjkal. Enkrat bi mu že še pogledali skozi prste, večkrat pa ne in tisti, ki si je to večkrat privoščil, se je moral zagovarjati najprej pred razrednim profesorjem, če to ni pomagalo, pa pred učiteljskim zborom. Med tistimi, ki so poučevali v gimnaziji, je bilo kar nekaj duhovnikov. Na splošno je imela Cerkev velik vpliv na gimnazijo. Škof Anton Martin Slomšek je bil imenoval kot nadzornika, ki je bedel nad našo gimnazijo, svojega človeka, Matijo Voduška. Ta nas je večkrat obiskal, obvezno pa se 51

je to zgodilo tedaj, ko sta bila na vrsti spoved in obhajilo, kar se je dogajalo petkrat na leto. Ob največjem cerkvenem prazniku, veliki noči, pa smo imeli tudi posebne duhovne vaje, ki so trajale en teden. Že doma, v Pišecah, sem prebral kar nekaj sestavkov, ki jih je napisal Slomšek. V gimnaziji sem s to prakso nadaljeval. Iz tega, kar sem prebral in kar sem slišal od drugih, je velika večina dijakov imela škofa za človeka, ki je zelo naklonjen Slovencem in rabi slovenskega jezika v šolah. Ko sem izvedel, da je ob dokončanju prizidka h gimnaziji škof Slomšek daroval kar tisoč goldinarjev za nakup gimnazijskih učil, sem ga še bolj spoštoval in cenil. Denar je ob odprtju prizidka ravnatelju šole slovesno izročil opat Matija Vodušek. Tedaj sem kljub nepoznavanju razmer na gimnaziji opazil, da to velikodušno darilo ni bilo vsem pogodu. Predvsem tisti, najbolj trdi Nemci med profesorji in dijaki, so ob tem jezno pobliskavali z očmi, na veselje večine dijakov in tistih profesorjev, ki so bili Slovenci. Rad sem se učil, še posebej potem, ko sem izvedel, da bi me z dobrim učnim uspehom lahko oprostili plačila šolnine, ki so je bili oproščeni najrevnejši, katerim je starši niso mogli plačevati, pa tudi najboljši dijaki. Če mi to uspe, sem razmišljal, se bo tega še najbolj razveselil oče. Saj ne, da bi mu moje šolanje povzročalo prevelik strošek, a vsak goldinar, ki bi ga na račun mojega šolanja lahko prihranil, mu bo še kako prav prišel kje drugje. Zato sem se trudil, da bi bil med najboljšimi. Tega pa ni bil vesel moj prijatelj Janko. On je bil v vseh pogledih povprečen učenec, ne slab in ne dober. Če bi se učil, bi lahko korakal vzporedno z menoj, v to sem bil prepričan, a za to ni kazal nobenega veselja. Mnogo raje se je družil z vrstniki in pohajkoval po mestu. Sprva je hotel, da bi ga pri tem posnemal. Ko sem mu dopovedal, da tega nočem, se je najino prijateljstvo, ki 52

že prej ni bilo kdo ve kako veliko, začelo močno krhati, še posebej potem, ko so starši izvedeli, da imam v šoli boljše ocene kot on. Najprej ga je mama skušala spraviti k pameti z besedami, ko te niso pomagale, je moral nastopiti tudi oče in oba sta sprejela eno redkih skupnih odločitev, da sta mu prepovedala popoldanska pohajkovanja po mestu. Za vse, kar ga je doletelo, je potem krivil mene in ob vsaki priložnosti mi je to dal vedeti. Mogoče je ta vtis dobil tudi zato, ker me je njegova mama ob vsaki priložnosti postavljala za vzgled, kar je le še poglobilo že tako globoko strugo med nama. Če sem se le mogel, sem se držal zase in sem se mu izogibal, kjer koli se je dalo. Prvi letnik gimnazije sem končal med najboljšimi, in ko so nam na koncu šolskega leta, konec julija, delili spričevala, sem bil pohvaljen in obljubljeno mi je bilo, da bom prihodnje leto oproščen plačevanja šolnine. S kakšnim veseljem sem šel domov, najprej z vlakom do Zidanega mosta, od tam naprej sem že imel dogovorjeno, da se bom peljal z voznikom, ki je vozil vino iz Brežic na postajo. Kako lepo je bilo znova videti domačo vas, kako prijetno je bilo poslušati domačo govorico, se pozdraviti s prijatelji, ki jih nisem videl več kot pol leta, še posebej videti sestri in brata, ki so me z veliko nestrpnostjo čakali. Kako so se razveselili, ko sem prinesel vsakemu od njih le majhno darilo. Ni in ni bilo konca spraševanja, pojasnjevanja, in če me ne bi rešila noč, bi še kar ne odnehali. Hitro je minilo tisto poletje in že je prišel dan, ko sem se moral vrniti v Celje. Doma sem povedal očetu in mami, kaj se dogaja pri družini, kjer sem bil prvo leto. Prosil sem ju, če bi se lahko preselil v Maxsimilianov dijaški dom, ki ga je za tiste dijake, ki so prihajali od daleč, torej tudi zame, organiziral škof Anton Martin Slomšek. Ker stroški v dijaškem domu niso 53

bili večji, kot jih je oče plačeval za moje bivanje pri tisti družini, sta starša na moj predlog kar brž pristala. Tako sem poslej vsa leta, do konca gimnazije, bival v Slomškovem dijaškem domu. Nekateri moji sošolci, s katerimi sem bival v domu, so se pritoževali nad strogim hišnim redom, meni je za razliko od mnogih to celo odgovarjalo. Za cilj sem si namreč postavil, da bo moje znanje najboljše, kolikor ga zmorem, in ta cilj sem vsako leto tudi uresničil. Tako sem po nižji gimnaziji, ki je trajala prva štiri leta, bil ves čas med petimi najboljšimi v razredu, torej med tistimi, ki jim ni bilo treba plačevati šolnine. Vsako leto ob zaključku posameznega letnika je najboljšim dijakom Ehrenbert Fettinger, ki je sprva, od leta 1851 do 1857, nadomeščal ravnatelja, potem pa je uradno postal ravnatelj, izročil pisno pohvalo. Zato so bile moje počitnice vsako leto sproščene, vesele, polne sonce, smeha in tudi nestrpnega pričakovanja vrnitve v šolske klopi. Saj ne, da ne bi bil rad doma, še kako sem hrepenel po domu in vsem, kar mi je dom nudil, toda znanje in občutek, da zmorem, sta odtehtala tudi domotožje. Počasi, zelo počasi sem se zavedal, da se moja pot vedno bolj odmika od doma, obenem pa sem z gotovostjo vedel, da se vez med rojstnim krajem in točko, kjer se bo ustavila moja pot, ne bo nikoli pretrgala. Preveč lepega sem doživel v svojih rodnih Pišecah, preveč svetlega sonca, vetra z Orlice, pesmi klopotcev v vinogradih sem nosil v sebi, zato se nisem bal, da bi to kdaj pozabil, čeprav bi me pot zanesla še tako daleč od doma. Vsako leto je prineslo novo znanje, ki so nam ga posredovali profesorji, nekateri so šli skoraj neopazno mimo, še več je bilo tistih, ki sem si jih zapomnil in jih nisem vse do danes pozabil. 54

Nekatere sem si zapomnil po tem, kaj so me naučili, še bolj sem shranil v spomin tiste, ki so svoje znanje znali podati na način, da sem ga vzljubil, razumel in si ga zapomnil. Najbolj sem spoštoval tiste, ki so s svojim zgledom vplivali name in me že v tistih letih usmerjali k mojemu bodočemu poklicu. Prvi dve leti, ko sem se še mnogokrat iskal, mi je znal pravo pot pokazati Blaž Koren, posvetni duhovnik in sloveč kartograf. Prvo leto je mojo pozornost pritegnil tudi neutrudni in marljivi Jože Drobnič, posvetni duhovnik, navdušen Ilirec, znan kot pisatelj Ilirskega slovarja in urednik Slovenske bčele. Prav tako ne bom nikoli pozabil Valentina Konška, ki je bil znan po svojem novinarskem in društvenem delu. Prav rad sem ga imel, naučil me je, da sem pisal, vsaj tako mi je zatrjeval, všečne članke. Spodbujal me je, naj kar se da opazujem, kaj se dogaja okoli mene in vsako, še tako nepomembno malenkost naj skušam opisati kratko in jedrnato, da bo napisano pritegnilo bralca. Leta 1854 je bil iz Jičina na Češkem na celjsko gimnazijo zaradi svojih svobodomiselnih nazorov prestavljen dr. Gustav Lindner, po narodnosti Čeh. Kmalu je postal med slovenskimi dijaki zelo priljubljen, še posebej zato, ker se je hitro naučil slovenskega jezika. Kako radi smo ga poslušali, vpijali vsako njegovo misel, s katero nas je opominjal, da ne smemo nikoli, pa naj bodo razmere še tako neugodne, pozabiti, kje smo se rodili in katerega jezika nas je učila mama. Smo pa, kar je bilo značilno za celjsko gimnazijo, s profesorji za slovenski jezik imeli vsa leta težave. A kljub temu, da so se nekateri nemško usmerjeni v vodstvu šole prav trudili, da bi nas odtegnili od učenja slovenščine, se nas je večina maternega jezika oklepala trmasto in nepopustljivo. Ivan Šolar, Ivan Grašič in Jus Ulaga so bili profesorji, ki so nas varno vodili mimo nevarnih čeri nemškega vpliva in bedeli nad nami, da nismo pozabili, kdo smo in kaj smo. 55

Ni bilo malo skušnjav, posebno v začetku, ko so nas skušali nekateri, preveč zagreti in nemško usmerjeni profesorji s pomočjo mamljivih ugodnosti pritegniti v svoje vrste. Tisti, ki je bil nestanoviten, ki ni bil trdnega značaja, je tem ponudbam podlegel. Ni jih bilo veliko, a nekaj so nam jih le speljali na drugo stran. Omembe vredni spomina so bili še profesorji Ivan Orešek, Anton Mlačnik in Venčeslav Marek. Ko sem leta 1851 začel hoditi v gimnazijo, po končanem šolanju na njej še ni bilo zrelostnega izpita, po dograditvi novega dela gimnazije in po uvedbi sedmega in osmega razreda pa so leta 1852 po končanem šolanju uvedli tudi maturo. Nekaterim to ni bilo všeč, zatrjevali so, da dijaku, ki je uspešno izdelal vse razreda, ni treba opravljati mature, torej preverjanja znanja čez celotno gimnazijo. Sam nisem bil med njimi, matura mi je bila potrditev, da sem si nekaj od tistega, kar so nas učili, tudi zapomnil. Zavedal sem se, da me moj dober spomin ne bo pustil na cedilu, obenem sem vedel, da sem si vsako svojo oceno pošteno zaslužil. Bolj kot se je bližala matura, bolj kot se je bližal čas, ko se bom poslovil od gimnazije, več vsega me je zanimalo, pri več dogodkih sem sodeloval. Že kar nekaj časa me je mikalo, da bi kaj napisal v gimnazijsko glasilo Izvestja in res sem proti koncu šole, tik pred maturo, napisal krajši članek, ki je obravnaval primerjavo Homerja s srbsko narodno pesmijo. Ker pa sem se želel še posebej izkazati, sem prevedel oziroma poslovenil še Slovo o polku Igoreve z uvodom in pripombami. Oba sestavka nista šla neopaženo mimo profesorjev, kar sem opazil tudi pri maturi, ko se je kar nekaj profesorjev zaustavilo pri tem in me preizkusilo, če tisto, kar sem napisal, tudi obvladam. Matura je bila razdeljena na dva dela, na ustni in pisni del. Prvi je bil na vrsti pisni del, ki se je delil na tri področja. 56

Že tedaj sem slutil, da me zna še kako

Maks Pleteršnik

Maks

Rudi Mlinar

Pleteršnik

Teden s slovaropiscem Biografski roman

9 789612 784027

25 €

Rudi Mlinar