Alice Munro, POGLED Z GRAJSKE PEČINE by Celjska Mohorjeva družba

Ribiške plitvine Nove Fundlandije smo dosegli 12. julija in 19. julija smo zagledali kopno in to je bil za nas vesel pogled. Bil je del Nove Fundlandije. Pluli smo med Novo Fundlandijo in Otokom svetega Pavla in ker smo imeli ugoden veter tako osemnajstega kot devetnajstega, smo dvajsetega zjutraj dosegli reko in zagledali severnoameriško celino. Zbudili so nas okrog ene ure zjutraj in mislim, da je bil ob štirih sleherni potnik pokonci in je zrl v deželo, v celoti prekrito z gozdom, kar je bil za nas precej neznan prizor. To je bil del Nove Škotske, čudovite hribovite dežele. Tisti dan smo videli več kitov, takih bitij nisem videl še nikoli v življenju.

Doris Lessing 2007 Spomini preživele (2008) John M. Coetzee 2003 Življenje in časi Michaela K. (2004) Toni Morrison 1993 Ljubezen (2005), Milost (2010), Domov (2013) Nadine Gordimer 1991 Pobran (2010) John Steinbeck 1962 Neznanemu Bogu (2009), Mesec je zašel (2011), Nebeški pašniki (2012), Kratko kraljevanje Pipina Četrtega (2013) Ivo Andrić 1961 Fratrske zgodbe (2012) Thomas Stearns Eliot 1948 Zbrana dramska dela (2003)

Rabindranath Tagore 1913 Lipika (1998)

25 € 9 789612 783396

Herman Hesse 1946 Potovanje v Jutrovo deželo (2006)

POGLED Z GRAJSKE PEčINE

Alice Munro 2013 Ljubo življenje (2014), Ubežnica (2015)

Alice Munro Pogled z grajske pečine the view from castle rock Prevedla Tjaša Mohar

Uveljavljena kanadska pripovednica Alice Munro (1931) je za svojo mojstrsko izpisano kratko prozo leta 2013 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Piše in objavlja že od 50. let prejšnjega stoletja, doslej so izšli slovenski prevodi njenih del Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva (Litera), Preveč sreče (Miš), Ljubo življenje in Ubežnica (obe Celjska Mohorjeva družba).

Alice Munro

Nobelovi nagrajenci za književnost pri Celjski Mohorjevi:

Fotografija Alice Munro: Derek Shapton Fotografija na naslovnici: Shutterstock

Alice Munro POGLED Z GRAJSKE PEÄ&#x152;INE

Alice Munro POGLED Z GRAJSKE PEČINE Zgodbe Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2017 Vse pravice pridržane Naslov izvirnika: The View from Castle Rock Copyright © Alice Munro 2006 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(71)-32 MUNRO, Alice, 1931Pogled z grajske pečine : zgodbe / Alice Munro ; [prevod Tjaša Mohar]. Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2017 Prevod dela: The view from castle rock ISBN 978-961-278-339-6 290382336

Alice Munro

Pogled z grajske pečine Zgodbe Prevedla Tjaša Mohar

Knjigo posvečam Douglasu Gibsonu, ki mi je nudil oporo skozi moje garanje in se je iz navdušenja nad to knjigo šel celo potikat po pokopališču cerkve Ettrick Kirk, najbrž v dežju.

VSEBINA

Predgovor 9 PRVI DEL • Brez vsakršnih prednosti 11 Brez vsakršnih prednosti 13 Pogled z grajske pečine 35 Illinois 88 Divjina okraja Morris 108 Preživljanje z delom 122 DRUGI DEL • Dom 163 Očetje 165 Pod jablano 188 Hišna pomočnica 216 Prava stvar 242 Dom 269 Zakaj vas pa to zanima? 297 Epilog 319 Glasnik 321

PREDGOVOR Pred približno desetimi ali dvanajstimi leti sem se začela bolj kot zgolj naključno zanimati za zgodovino ene veje svojih prednikov, tistih, ki so se pisali Laidlaw. Precej podatkov je bilo na voljo o njih – res nenavadno veliko, glede na to, da niso bili znani niti premožni in da so živeli v dolini Ettrick, za katero v škotskem statističnem poročilu iz leta 1799 piše, da je brez vsakršnih prednosti. Nekaj mesecev sem živela na Škotskem, blizu doline Ettrick, in tako sem lahko poiskala njihova imena v knjigah o lokalni zgodovini v javnih knjižnicah v Selkirku in Galashielsu in izbrskala, kaj je o njih napisal James Hogg v reviji Blackwoods. Hoggova mati je bila rojena Laidlaw, in Hogg je k njej pripeljal Walterja Scotta, prav ko je ta zbiral balade za svojo zbirko The Minstrelsy of the Scottish Border.30 (Nekaj pesmi je tudi sama prispevala, čeprav je bila pozneje užaljena, da so bile natisnjene.) In imela sem srečo, da se je v vsaki generaciji naše družine našel kdo, ki je imel veselje do pisanja dolgih, neposrednih, včasih žaljivih pisem in podrobnih spominov. Spomnite se, da je Škotska dežela, kjer se je John Knox31 odločil, da se mora vsak otrok naučiti brati in pisati v nekakšni vaški šoli, zato da bodo vsi lahko brali Sveto pismo. Nisem se ustavila pri tem. Več let sem zbirala vse to gradivo, in skoraj ne da bi opazila, je začelo nastajati nekaj, kar je podobno zgodbam. Pesmi in balade potujočih pevcev obmejnega območja Škotske (op. prev.). Škotski reformator in ustanovitelj prezbiterijanske cerkve na Škotskem (op. prev.). 30 31

Nekateri izmed junakov so se mi predstavili s svojimi besedami, drugi so nastali iz okoliščin. Njihove besede in moje besede, nenavadna poustvaritev življenj, v danem prostoru in času, ki sta tako resnična, kot je naša predstava o preteklosti sploh lahko. V tistih letih sem pisala tudi poseben niz zgodb. Te zgodbe niso bile vključene v zbirke, ki sem jih izdajala v rednih presledkih. Zakaj ne? Zdelo se mi je, da ne sodijo vanje. Niso bile spomini, vendar so bile bliže mojemu življenju kot druge zgodbe, ki sem jih napisala, tudi tiste prvoosebne. V drugih prvoosebnih zgodbah sem snov črpala iz osebnega življenja, vendar sem potem z njo naredila, kar sem pač hotela. Kajti kar sem počela, je bilo predvsem pisanje zgodb. V zgodbah, ki jih nisem objavila v zbirkah, ni šlo ravno za to. Šlo je za nekaj, kar je bliže pisanju spominov – raziskovala sem življenje, svoje življenje, vendar ne na strog ali dosledno stvaren način. Sebe sem postavila v središče in nato pisala o sebi, kar se da preiskujoče. Vendar so liki okoli tega jaza oživeli in se obarvali po svoje in počeli so stvari, ki jih v resničnem življenju niso. Enega izmed njih je ubil električni tok, spet drugi je streljal v hlevu, polnem konj. Pravzaprav so se nekateri izmed teh junakov tako zelo oddaljili od svojih zametkov, da se niti ne spominjam več, kdo naj bi sploh bili. To so zgodbe. Lahko bi rekli, da take zgodbe posvečajo več pozornosti življenjski resnici, kot jo navadno literarna dela. Vendar ne dovolj, da bi nanje prisegli. In tisti del te knjige, ki bi ga lahko poimenovali družinska kronika, je prerasel v literarno delo, vendar ostaja v okviru resnične pripovedi. Na ta način sta se oba tokova dovolj približala, da se mi je zdelo, da jima je namenjeno, da se stekata v isti kanal, kot se v tej knjigi.

Možje iz Ettricka Will O’Phaup Tukaj počiva William Laidlaw, daleč naokrog znan kot Will O’Phaup, ki mu po norčijah, agilnosti in moči v njegovih časih ni bilo enakega … Napis na nagrobniku Willa O’Phaupa na cerkvenem pokopališču v Ettricku, ki ga je spisal njegov vnuk James Hogg.

Ime mu je bilo William Laidlaw, a v zgodbah so ga imenovali Will O’Phaup; Phaup je bila preprosto lokalna različica imena Far-Hope, imena kmetije, ki jo je Will prevzel na koncu doline Ettrick. Zdi se, da je bila kmetija Far-Hope več let zapuščena, preden se je Will tam nastanil. Torej hiša je bila zapuščena, ker je stala tako visoko na koncu odmaknjene doline in so jo ponavljajoči se zimski viharji in zloglasni snežni meteži najhuje prizadeli. Hiša Potburn, najbližja hiši Far-Hope, niže spodaj, naj bi do nedavnega veljala za najviše ležečo naseljeno hišo na Škotskem. Zdaj je zapuščena, če odmislimo vrabce in ščinkavce, ki letajo okoli njenih gospodarskih poslopij. Samo zemljišče gotovo ni bilo Willova last, niti mu ni bilo dano v zakup – hišo je najbrž najel ali pa je bila del njegove pastirske plače. Nikoli mu ni šlo za materialno blaginjo. Le za slavo. Po rodu ni bil iz te doline, čeprav so tam bili Laidlawi, in to vse od prvih zapisov naprej. Prvi moški s tem imenom, na katerega sem naletela, je bil omenjen v sodnih spisih iz trinajstega stoletja, in bil je obsojen umora nekega drugega Laidlawa. V tistih časih ni bilo zaporov. Samo podzemne ječe, predvsem za višji razred, ali za ljudi določene politične veljave, ki so se sprli s svojimi vladarji, in za nagle usmrtitve – a slednje so se

dogajale predvsem v času velikih nemirov, na primer v času bojev za mejo v šestnajstem stoletju, ko so kakega roparja obesili pred lastnimi vhodnimi vrati ali na trgu v Selkirku, tako kot šestnajst kravjih tatov z enakim priimkov – Elliott – v enem samem kaznovalnem dnevu. Moški, o katerem govorim, jo je odnesel z globo. Will naj bi bil »eden izmed starih Laidlawov iz Craika« – o katerih mi ni uspelo odkriti prav ničesar, razen tega, da je Craik vas, ki je skoraj izginila, ob rimski cesti, ki je popolnoma izginila, v bližnji dolini južno od Ettricka. Najbrž je prišel peš preko tistih hribov, fant v zgodnjih najstniških letih, ki je šel iskat delo. Rodil se je leta 1695, ko je bila Škotska še samostojna država, čeprav si je z Anglijo delila monarha. V času sporne združitve je bil star dvanajst let, v času bridkega neuspelega jakobinskega upora leta 1715 mlad mož, v času bitke pri Cullodenu moški dodobra v srednjih letih. Ne ve se, kaj si je mislil o vseh teh dogodkih. Zdi se mi, da je živel svoje življenje v svetu, ki je bil še vedno oddaljen in neodvisen, ki je še vedno gojil lastno mitologijo in lokalna čuda. In on je bil eno izmed njih. Prva zgodba o Willu govori o tem, kako spreten je bil v teku. Njegova prva služba v dolini Ettrick je bila služba pastirja pri nekem gospodu Andersonu, in ta gospod Anderson je opazil, da Will teče naravnost proti ovci, ko jo želi ujeti, in ne okoli nje. Zato je vedel, da hitro teče, in ko je v dolino prišel neki Anglež, ki je bil prvak v teku, je gospod Anderson stavil veliko vsoto denarja, da ga bo Will premagal. Angleški tekač se je posmehoval, tisti, ki so stavili nanj, so se posmehovali, in Will je zmagal. Gospod Anderson je pobral zajeten kup kovancev in Will je kot svoj delež dobil plašč iz sivega sukna in hlače. Dokaj pravično, je rekel, saj so mu plašč in hlače pomenili toliko, kot je ves tisti denar pomenil moškemu, kot je bil gospod Anderson.

To je klasična zgodba. Slišala sem njene različice – z različnimi imeni, različnimi junaštvi –, ko sem odraščala v okrožju Huron v Ontariu. Pride tujec, poln slave, ki se baha s svojimi sposobnostmi, in nato ga premaga lokalni junak, preprost možak, ki ga nagrada niti ne zanima. Ti elementi se ponovijo še v eni izmed zgodnjih zgodb, v kateri se Will poda preko hribov v mesto Moffat po opravkih, nevede, da je semenji dan, in se pusti pregovoriti, da se udeleži javne tekme. Ni oblečen priložnosti primerno in tako med tekom izgubi hlače. Pusti, da mu padejo dol, zbrca jih s sebe in teče naprej v sami srajci, in zmaga. Okoli njega se zbere velika množica in povabijo ga na večerjo v gostilno z gospodi in damami. Takrat je gotovo spet imel hlače na sebi, vendar je kljub temu zardel in ni hotel sprejeti povabila; trdil je, da mu je nerodno pred takimi gospemi. Morda mu je res bilo, seveda pa je prav navdušenje dam nad tako čednim mladim športnikom tisto, kar je v tej zgodbi pohujšljivo in zabavno. Nekega dne se Will poroči, poroči se z žensko z imenom Bessie Scott, in začneta si ustvarjati družino. V tem obdobju se junaški fant spremeni v navadnega smrtnika, čeprav so tu še vedno junaštva, ki dokazujejo njegovo moč. Neki predel reke Ettrick poimenujejo »Willow skok«, v spomin na to, da je skočil prek reke, ko je šel po pomoč ali zdravila za nekoga, ki je bil bolan. Vendar mu nobeno junaštvo ni prineslo denarja, in zdi se, da se je zaradi pritiskov, da mora zaslužiti za preživetje svoje družine, in zaradi svojega družabnega značaja spremenil v priložnostnega tihotapca alkohola. Njegova hiša stoji na primernem kraju, da lahko sprejema alkohol, ki ga preko hribov pritihotapijo iz Moffata. Presenetljivo ne gre za viski, temveč za francoski vinjak, ki je nedvomno nezakonito prišel v državo po zalivu Solway Firth – in bo še naprej prihajal, ne glede na poznejša prizadevanja Roberta Burnsa, pesnika in financarja. Phaup postane dobro znan po občasnem popivanju ali vsaj po izjemni družabnosti.

Junakovo ime je še vedno sinonim za častivredno vedenje, moč in radodarnost, a ne več za treznost. Bessie Scott umre razmeroma mlada in najbrž so se zabave začele po njeni smrti. Otroke so najverjetneje poslali v katero izmed stranskih poslopij ali na spalno podstrešje hiše. Ne zdi se, da bi šlo za kake resne izgrede ali izgubo ugleda. Vendar pa francoski vinjak ni vreden nič v primerjavi s pustolovščinami, ki jih Will doživi v zrelih letih. Zunaj v hribih je, ko se dan prevesi v večer, in nenehno sliši zvok, podoben žlobudranju in ščebetanju. Pozna vse zvoke, ki jih povzročajo ptice, in ve, da ne gre za ptico. Zdi se, da prihaja iz globoke votline v bližini. Tako se počasi in zelo previdno splazi do roba votline in leže na tla, glavo dvigne samo toliko, da lahko pogleda preko roba. In kaj vidi spodaj drugega kot celo druščino bitij, visokih približno toliko kot dvoleten otrok, vendar niso otroci. Majhne ženske so, vse elegantnega videza in oblečene v zeleno. In nadvse zaposlene. Nekatere pečejo kruh v majčkeni pečici in nekatere nalivajo pijačo iz majhnih sodčkov v steklene vrče in nekatere drugim urejajo pričeske in ves čas brundajo in klepetajo in sploh ne pogledajo gor, sploh ne dvignejo glave, njihovi pogledi so uperjeni samo v to, kar počnejo. A bolj ko jih posluša, bolj se mu dozdeva, da sliši nekaj znanega. In sliši jo vse bolj razločno – njihovo drobno ščebetajočo pesem. Končno jo zasliši povsem razločno. Will O’Phaup, Will O’Phaup, Will O’Phaup. Njegovo ime je vse, kar prihaja iz njihovih ust. Pesem, ki se mu je zdela precej sladka, ko jo je prvič slišal, zdaj to ni več, polna je smeha, a ne dostojnega smeha. Willa ob njej oblije mrzel pot. In hkrati se spomni, da je to predvečer vseh svetih, čas v letu, ko lahko ta bitja s katerim koli človeškim bitjem naredijo, kar hočejo. Tako plane pokonci in začne teči, vso pot nazaj do svoje hiše teče hitreje, kot bi ga lahko pregnal hudič.

Vso pot sliši, kako mu pesem Will O’Phaup, Will O’Phaup odzvanja tik za ušesi in sploh ne pojenja in ne zbledi. Prispe do svoje hiše in gre noter in zapahne vrata in okoli sebe zbere vse svoje otroke in začne moliti, kar se da glasno, in dokler moli, je ne sliši več. A naj se samo ustavi, da zajame sapo, pesem pronica skozi dimnik, pronica skozi razpoke v vratih in postaja glasnejša, ko se bitja borijo z njegovo molitvijo, in ne drzne si oddahniti, dokler ura ne odbije polnoč, in takrat zakliče O, Gospod, usmili se, in utihne. In nič več ne sliši bitij, niti piska ne. Zunaj je mirna noč, kot je lahko mirna katera koli noč, in nebeški mir vlada po vsej dolini. Spet drugič, poleti, vendar v času, ko se zvečer stemni, se vrača domov, potem ko je ovce zaprl v ogrado, in zdi se mu, da precej daleč stran vidi nekaj svojih sosedov. Prešine ga, da se vračajo s sejma v Moffatu, kajti tisti dan je bil tam sejem. Zato pomisli, da bo izkoristil priložnost, da jih dohiti in z njimi spregovori, da izve, kaj je novega in kako jim je šlo. Takoj ko se jim dovolj približa, jim zakliče v pozdrav. A nihče se ne zmeni zanj. In nato jim ponovno zakliče, vendar se še vedno nihče ne obrne in ne pogleda v njegovo smer. Razločno jih lahko vidi od zadaj, vsi so kmetje v karirastih oblačilih in čepicah, tako moški kot ženske, in normalne velikosti, vendar ne vidi njihovih obrazov, obrnjeni so stran od njega. In ne zdi se, da bi se jim mudilo, počasi se premikajo in opravljajo in klepetajo in lahko sliši njihove glasove, a ne prav dobro njihovih besed. Torej jim sledi hitreje in hitreje in nazadnje začne teči, da bi jih dohitel, vendar ne glede na to, kako hitro teče, se oni še vedno počasi premikajo. In tako zaposlen je z mislijo, da bi jih dohitel, da še nekaj časa ne opazi, da sploh ne gredo proti domu. Ne gredo dol po dolini, temveč po nekakšni ozki stranski dolini s potočkom, ki teče v dolino Ettrick. In s tem ko

svetloba bledi, se zdi, da postajajo bolj zamegljeni, vendar številnejši, nadvse nenavadno. S hribov zaveje mrzel piš, čeprav je topel poletni večer. In takrat se Will zave. To niso sosedje. In ne vodijo ga tja, kamor bi želel iti. In tako hitro, kot je prej tekel za njimi, začne zdaj teči v nasprotno smer. Ker je to navaden večer in ne predvečer vseh svetih, nimajo moči, da bi ga preganjali. Njegov strah je drugačen od strahu, ki ga je občutil takrat, a nič manj hladen, ker si predstavlja, da so to duhovi ljudi, začaranih v vile. Zmotno bi bilo misliti, da so vsi verjeli tem zgodbam. Vin jak je odigral svojo vlogo. Vendar če verjamete ali ne, je večino ljudi, ko so jih poslušali, spreletel kaj več kot zgolj blag drget. Morda so občutili nekaj radovednosti, in nekaj dvoma, večinoma pa veliko mero čiste groze. Vile in duhovi in religija niso bili pomešani med seboj pod nekakšnim dobrohotnim poimenovanjem (duhovne moči?), kot so danes pogosto. Vile niso bile vedre in očarljive. Pripadale so starim časom, ne starim zgodovinskim časom bitke pri Floddenu, v kateri so bili ubiti vsi možje iz Selkirka, razen tistega, ki je prinesel to vest, ali časom divjih mož, ki so ponoči jezdili prek spornega ozemlja,33 ali časom kraljice Marije – niti časom pred tem, časom Williama Wallacea ali Archibalda Bell-the-Cata34 ali Margarete Norveške, ampak resnično temačnim časom, pred graditvijo Antoninovega zidu in preden so prvi krščanski misijonarji tja prišli z Irske prek morja. Pripadali so časom zlih sil in zle zmede, in njihove namere so bile pogosteje kot ne zlobne, ali celo smrtonosne.

Angl. Debatable Lands, ozemlje med Škotsko in Anglijo; ko sta bili še ločeni kraljestvi, je bilo sporno, kateremu kraljestvu pripada (op. prev.). 34 Archibald Douglas (op. prev.). 33

HIŠNA POMOČNICA Gospa Montjoy mi je kazala, kam naj pospravim lonce in ponve. Nekaj sem jih pospravila na napačno mesto. Od vsega najbolj sovraži, je rekla, nered v kredenci. »Več časa zapraviš,« je rekla. »Več časa zapraviš, ko nekaj iščeš, ker ni tam, kjer je bilo nazadnje.« »Tako je bilo pri nas doma s hišnimi pomočnicami,« sem rekla. »Prvih nekaj dni, ko so bile pri nas, so vselej pospravile stvari kam, kjer jih nismo mogli najti. Mi smo našim služkinjam rekli hišne pomočnice,« sem dodala. »Tako smo jim rekli, pri nas doma.« »Res?« je rekla. Sledil je trenutek tišine. »In cedilo na tale kaveljček.« Zakaj sem morala to povedati? Zakaj sem morala omeniti, da smo imeli doma hišne pomočnice? Vsak bi lahko ugotovil, zakaj. Da bi sebe približala njenemu nivoju? Kot da bi to bilo mogoče. Kot da bi jo kar koli, kar bi ji povedala o sebi ali svojem domu, lahko zanimalo ali nanjo naredilo vtis. Vendar je bilo res, tisto o hišnih pomočnicah. V mojem zgodnjem življenju jih je bila cela vrsta. Tu je bila Olive, milo zaspano dekle, ki me ni marala, ker sem jo klicala Olive Oyl.42 Celo potem, ko so me pripravili do tega, da sem se ji opravičila, me ni marala. Morda nikogar izmed nas ni kaj 42

Izg. kot »olive oil«, kar pomeni oljčno olje (op. prev.).

216

prida marala, ker je bila pripadnica metodistične cerkve in zaradi tega nezaupljiva in zadržana. Ko je pomivala posodo in sem jo jaz brisala, je navadno pela. V Gileadu je balzam.43 Če sem tudi jaz začela peti, je utihnila. Nato je prišla Jaenie, ki sem jo imela rada, ker je bila čedna in mi je pred spanjem kodre las spela z lasnicami, kot je to naredila s svojimi lasmi. Imela je seznam fantov, s katerimi je šla na zmenke, in za njihovimi imeni je delala čudne znake: x x x o o * *. Ni bila dolgo pri nas. Tudi Dorothy ni bila; ona je obešala perilo na čudaški način – pripela ga je za ovratnik ali za en rokav ali eno hlačnico – in smeti je pometla v kot in zraven prislonila metlo, da jih je zakrila. Ko sem bila stara okoli deset let, pa so hišne pomočnice postale preteklost. Ne vem, ali je bilo to zato, ker smo postali revnejši, ali ker sta starša menila, da sem dovolj stara, da lahko nudim stalno pomoč. Oboje je bilo res. Zdaj sem bila stara sedemnajst in tudi mene je lahko kdo najel za hišno pomočnico, čeprav samo čez poletje, ker mi je ostalo še eno leto srednje šole. Moja sestra je bila stara dvanajst in je doma lahko prevzela stvari. Gospa Montjoy je prišla pome na železniško postajo v Pointe au Baril in me z motornim čolnom odpeljala na otok. Ženska v trgovini v Pointe au Baril je bila tista, ki me je priporočila za to delo. Bila je stara prijateljica moje mame – poučevali sta na isti šoli. Gospa Montjoy jo je vprašala, ali pozna kako podeželsko dekle, ki je vajeno gospodinjskega dela in ki bi bilo na razpolago čez poletje, in ženska je pomislila, da bi bila to prava stvar zame. Tudi jaz sem tako mislila – komaj sem čakala, da vidim nekaj sveta. Gospa Montjoy je bila oblečena v kratke hlače kaki barve in srajco, zatlačeno v hlače. Kratke, od sonca pobeljene lase 43

Angl. There is a Balm in Gilead, črnska duhovna pesem (op. prev.).

217

je imela zataknjene za ušesa. Na čoln je skočila kot kak fant in sunkovito povlekla vrv za zagon motorja, in švignili sva po razburkanih vodah Georgijskega zaliva. Trideset ali štirideset minut sva vijugali med skalnatimi in gozdnatimi otoki s samotnimi hišicami in čolni, ki so se pozibavali ob pomolih. Borovci so štrleli ven na čudnih mestih, prav tako kot štrlijo na slikah. Držala sem se za čoln na obeh straneh in drgetala v svoji lahki obleki. »Ti je malce slabo?« je vprašala gospa Montjoy, z najkrajšim možnim nasmeškom. Bil je kot nakazan nasmešek, kadar priložnost ne dopušča pravega. Imela je velike bele zobe sredi dolgega zagorelega obraza, in zdelo se je, da je njen naraven izraz nepotrpežljivost, ki jo s težavo nadzoruje. Najbrž je vedela, da je bilo to, kar sem občutila, strah, ne slabost, in to vprašanje je navrgla zato, da mi ne bi bilo treba biti v zadregi – in tudi njej ne. Že v tem je bila razlika od sveta, ki sem ga bila vajena. V tistem svetu je bil strah nekaj vsakdanjega, vsaj za ženske. Lahko si se bal kač, neviht, globoke vode, višine, teme, bikov in samotne ceste skozi močvirje, in nihče te ni zasmehoval. V svetu gospe Montjoy pa je bil strah nekaj, česar si se moral sramovati, in vedno ga je bilo treba premagati. Otok, kamor sva bili namenjeni, je imel ime – Navzikaja. Ime je bilo napisano na deski na koncu pomola. Izgovorila sem ga naglas in s tem skušala pokazati, da sem sproščena in potihoma hvaležna, in gospa Montjoy je rekla nekoliko presenečeno, »Ah, ja. To ime je otok že imel, ko ga je očka kupil. Ime neke junakinje iz Shakespeara je.« Odprla sem usta, da bi rekla ne, ne, ne iz Shakespeara, in da bi ji povedala, da je bila Navzikaja dekle, ki se je na plaži s prijateljicami igrala z žogo in ki jo je Odisej presenetil, ko se je zbudil iz dremeža. Takrat sem že vedela, da take vrste podatki pri večini ljudi, ki so me obkrožali, niso dobrodošli, in najbrž bi molčala, če bi nas učiteljica

218

to vprašala v šoli, vendar sem verjela, da so ljudje zunaj v svetu – v resničnem svetu – drugačni. Še ravno pravi čas sem prepoznala odrezavi ton gospe Montjoy, ko je rekla »neka junakinja iz Shakespeara« – namig, da so Navzikaja, in Shakespeare, in vsakršne moje opazke nekaj, brez česar lahko precej dobro shaja. Obleko, ki sem jo nosila za potovanje, sem si sama sešila, iz bombaža z rožnatimi in belimi črtami. Blago je bilo poceni, razlog pa je bil ta, da v resnici ni bilo namenjeno za obleko, temveč za bluzo, ali spalno srajco, in kroj, ki sem ga izbrala – polno krilo, ozek pas, kot je bilo moderno v tistih časih –, je bil napaka. Ko sem hodila, se mi je blago kopičilo med nogami, in večkrat sem ga morala sunkovito izvleči. Tistega dne sem obleko prvič oblekla, in še vedno sem mislila, da je težava morda začasna – ob dovolj močnem potegu bo blago morda lepo padlo. A ko sem odstranila pas, sem ugotovila, da sta vročina in vroče potovanje z vlakom težavo le še povečali. Pas je bil širok in elastičen, in bordo barve, ki je puščala sledove. Obleka je bila zdaj v pasu obarvana jagodno rdeče. To sem odkrila, medtem ko sem se slačila v podstrešnem prostoru čolnarne, ki sem si ga delila z desetletno hčerko gospe Montjoy, Mary Anne. »Kaj se je zgodilo s tvojo obleko?« je vprašala Mary Anne. »Se zelo znojiš? Res je škoda.« Rekla sem, da je obleka tako ali tako stara in da za potovanje z vlakom nisem želela obleči česa boljšega. Mary Anne je bila svetlolasa in pegasta, z dolgim obrazom, kot ga je imela njena mama. Vendar ni imela maminega pogleda, ki je vseboval hitre sodbe, zbrane na površju, pripravljene, da skočijo vate. Njen izraz je bil blag in resen, in nosila je težka očala, tudi kadar je sedela v postelji. Kmalu mi je povedala, da je imela operacijo, da bi ji popravili vid, a je kljub temu slabo videla. »Očkove oči imam,« je rekla. »Tudi inteligentna sem kot on, zato je škoda, da nisem fant.«

219

Rabindranath Tagore 1913 Lipika (1998)

25 € 9 789612 783396

Herman Hesse 1946 Potovanje v Jutrovo deželo (2006)

POGLED Z GRAJSKE PEčINE

Alice Munro 2013 Ljubo življenje (2014), Ubežnica (2015)

Alice Munro Pogled z grajske pečine the view from castle rock Prevedla Tjaša Mohar

Alice Munro

Nobelovi nagrajenci za književnost pri Celjski Mohorjevi:

Fotografija Alice Munro: Derek Shapton Fotografija na naslovnici: Shutterstock