Matija Nared, ANTEŠAŠKE PRIPOVEDKE by Celjska Mohorjeva družba

Antešaške pripovedke Ljudsko izročilo z Madagaskarja

9 789612 783655

17,50 €

Zbral, prevedel, uredil in priredil Matija Nared

Antešaške pripovedke

Antešaške pripovedke so prevod in priredba dela antešaških ljudskih pripovedk iz knjige z naslovom Lovan-tsofina Antesaka (po naše Dediščina ušes Antešakov) in nekaterih drugih izvirnih antešaških pripovedk iz avtorjevega osebnega arhiva. Gre za predstavitev manjšega dela ljudskega izročila plemena Antešakov z jugovzhodnega dela otoka Madagaskarja, ki usmerja posameznika in družbo k spoštovanju vrednot. Izvirnik, po katerem je bil pripravljen prevod, je izšel leta 2011, avtor pa ga je pripravil skupaj z nekaterimi domačini, ki so zgodbe, ljudsko izročilo, na njegovo prošnjo zapisali.

Antešaške pripovedke Ljudsko izročilo z Madagaskarja

© Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane. Naslov izvirnika: LOVAN-TSOFINA ANTESAKA © Matija Nared, 2011 Prevod dela LOVAN-TSOFINA ANTESAKA in druge pripovedke iz osebnega arhiva Matija Nareda

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.2(691) ANTEŠAŠKE pripovedke : ljudsko izročilo z Madagaskarja / zbral, prevedel, uredil in priredil Matija Nared ; [ilustracije Damjan Nared in Erik Mavrič]. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 Prevod dela: Lovan-tsofina Antesaka ISBN 978-961-278-365-5 1. Nared, Matija 292843008

AnteĹĄaĹĄke pripovedke Ljudsko izroÄ?ilo z Madagaskarja Zbral, prevedel, uredil in priredil Matija Nared

Zarji in Viti

Vsebina Bogastvo antešaških ljudskih pripovedk 9

Žabji kralj 13 Mačka in podgana 14 Prašič in pes 16 Kako je iz navadne sove postala sova uharica 18 Mala opica in krokodil 20 Kameleon 22 Mačka in pes 24 Morska želva 25 Kako so nastale papige 27 Orel in kokoš 29 Lovec na divje prašiče 30 Pegatka in kokoš 31 Osa 33 Kako so kokoši izgubile rožo 34 Pišče, luna in sonce 35 Prašič, pes in bik 36 Rahireša in Rahino 39 Kako so nastali hribi 41

Kako je nastala smrt 42 Od kod izhaja pobratenje 44 Kako so nastali vodni ljudje 47 Ljudožerci 48 Oblak, sonce in luna 50 Starec in krokodil 51 Prebrisani postopač 53 Pohlepni tast 56 Lenuh 59 Mož in žena, ki se imata rada, bosta gotovo postala bogata 61 Zgodba o pohabljenem fantu 65 Mladenka Bau 67 Butu, siromašni mladenič 70 Zaspanec in vodna deklica 72 Prevarant in njegova žena 74 Deklica, ki je mačeha ni marala 77 Deklica Šunúru 79 Ugrabljeni poglavarjev sin 81 Rašua 83 Zgodba o ribiču Rabeviti 88 Skrivnostni ptič 91

Bogastvo antešaških ljudskih pripovedk Pričujoče delo je prevod in priredba nekaterih pripovedk iz zbirke antešaškega ljudskega izročila z naslovom Lovantsofina Antesaka (po naše: Dediščina ušes Antešakov) in nekaterih drugih izvirnih antešaških pripovedk iz osebnega arhiva. Kljub vsemu pa gre vendarle za predstavitev manjšega dela ljudskega izročila plemena Antešakov z jugovzhodnega dela otoka Madagaskarja. Izvirnik, po katerem je bil pripravljen prevod, je izšel leta 2011, pripravil pa sem ga skupaj z nekaterimi domačini, ki so zgodbe iz ljudskega ustnega izročila na mojo prošnjo zapisali. Tako smo dobili zgodbe iz Manambondra (Joseph Rabery – Aban’i Biny), iz Mašijanake (François Ravenasy – Aban’i Venan in Iaritsa – Aban’i Kimily), iz Matange (Edmond Aritsà – Aban’i Aritsy in Justin Rakotomamonjy – Aban’i Ruffin) in iz Vangaindrana (Marcellin Maka – Aban’i Roland in Gabriel Rakotozafy – Aban’i Linda). Drugih takšnih ali podobnih zapisov ali knjig Antešaki nimajo; izvirnik tega prevoda je torej prvo táko delo v antešaškem jeziku, pričujoče delo (Antešaške pripovedke – Ljudsko izročilo z Madagaskarja) pa prvi prevod teh besedil in prva priredba v tujem jeziku. Madagaskar je slovenskim ljudem še posebej blizu predvsem zaradi dela slovenskih misijonarjev na tem otoku. Pobližje pa ga lahko spoznamo tudi iz knjig o delovanju misijonarja Petra Opeke (teh je izšlo kar nekaj), prav Antešake pa iz knjige Med Antešaki (1998) Janka Slabeta in iz knjige Običaji, navade

in verovanja na Madagaskarju – Preučevanje kulture plemena Antešakov z udeležbo (2017), ki je delo pisca teh vrstic. Za vse Malgaše, ne samo za Antešake, so zgodbe nekaj edinstvenega, nekaj posebnega, saj posredujejo modrost prednikov in vzgajajo. Zaradi svojega pomena, zaradi vloge, ki jo imajo, niso nikoli navadne zgodbe, in zato je pripovedovanje pripovedk vedno obred. Ljudje, predvsem starci, pripovedujejo zgodbe zvečer ob ognjiščih ali ob dolgih deževnih dneh v ciklonskem obdobju, ko je vreme neugodno za druga opravila. Prav poseben čas za pripovedovanje pa so različna praznovanja ali druženje ob pogrebnih slovesnostih. Zgodbe tako antešaške ljudi povezujejo na prav poseben način, saj je tradicionalni prostor posredovanja kulturnega izročila pri Antešakih ravno sobivanje: odnosi med ljudmi, kjer ima zgled svoje prvenstveno mesto. Ustno izročilo je med antešaškimi ljudmi še vedno glavni nosilec kulture in posredovalec vrednot; stvarem, ki so pomembne, namreč daje pomene in jih povezuje v smiselno bivanjsko celoto. Otroci se učijo kulture iz pravljic, pripovedk in basni, predvsem pa iz zgledov starejših in z njihovim sprotnim opozarjanjem na to, kaj je prav in kaj ne, kaj lahko in česa ne smejo, kaj mety in kaj tsy mety. In čeprav so ljudje tesno ujeti v dáni svet, tako miselni kakor snovni, skušajo biti s tem zadovoljni. Njihovo vodilo je: Mamy ny aina! – Življenje je sladko! Življenje je dar, nadvse dragocen, ki se ga je treba oprijeti in iz njega potegniti najboljše. K vsemu temu pa antešaške ljudi med drugim vodi ravno spoštovanje vrednot. Vrednote družbe namreč delajo življenje lepo, znosno in pravično. Vrednote, ki jih družba ceni in jim skuša slediti, odražajo srce družbe, njeno lepoto in upanje. V njih lahko prepoznamo tudi samorazumevanje družbe; vrednote namreč kažejo, kaj si družba misli o sebi, o svojih koreninah, o svojem namenu, o hotenjih in ciljih. Vrednote pravzaprav kažejo tisti obraz družbe, kakršnega si ta želi, in ne takšnega, kakršen v resnici je. Ravno zato vse ustno izročilo

s svojim vzgojnim nabojem, združeno z vsakodnevnimi življenjskimi navadami, usmerja posameznika in družbo k spoštovanju vrednot, ki so jih vzpostavili predniki in ki tako ali drugače pomagajo zagotavljati preživetje in mirno sobivanje, brez pretresov. Zaradi te temeljne vpetosti ljudskega izročila v družbeno okolje je jasno, da se zgodbe dotikajo najglobljih skrivnosti bivanja, kar za antešaški način življenja pomeni predvsem skrivnosti sobivanja, to je bivanja, ki je skladno s svetom, s predniki in z vsemi ljudmi in silami, ki obkrožajo človeka. Sobivanje je namreč temelj malgaške zavesti. Ljudsko izročilo, in to velja tudi za pričujoče delo, na splošno ne podaja pretirano razumskih razglabljanj ali razlag, temveč podaja zgodbe, zapoveduje opravljanje obredov in spoštovanje tabujev. Tudi v tej knjigi zbrane pripovedke posredujejo modrost, ki opredeljuje okolico in podeljuje pomene svetu, ki obdaja antešaškega človeka, pa tudi ponazarja, vzgaja, pojasnjuje, določa ljudem vrednost in mesto ter njihove medsebojne odnose. To pomeni, da daje smisel njihovemu početju in njihovemu življenju ter ga s tem tudi lepša. Ob prebiranju pripovedk spoznavamo tako antešaške običaje, stare navade in vero kot tudi napotke za vzpostavljanje reda in pravilno vedenje. Poleg tega pa nam zgodbe – vedno na svojevrsten način – nakazujejo in ponazarjajo vzroke za stanje, ki ga ljudje poznajo (smrt, oblačenje, kako so nastali hribi …), govorijo o prebrisanosti, zvitosti, pohlepu, pokvarjenosti, lenobi, nadutosti deklet, ljubosumju tašč, upanju, prijateljstvu in slogi ter o drugih univerzalnih temah. Te so nam vsem blizu, ker smo pač ljudje, pa čeprav se morda zdijo nenavadne, posebne in neobičajne, kot so posebni in zanimivi Antešaki, ljudje z daljnega otoka Madagaskarja, ki jih pripovedujejo. Vedeti pa moramo: živijo ljudje, in ne zgodbe. Zgodbe le pomagajo živeti. Matija Nared

Mačka in pes Nekega dne sta se mačka in pes dogovorila, da bosta šla v gozd iskat hrano. Ko sta bila že globoko v gozdu, vpraša mačka psa: »Kaj bi raje: da iščeva méd divjih čebel ali naj raje iščeva ježe?« Pes je medtem že zagledal satje divjih čebel v krošnji drevesa, zato se je mačka urno povzpela na drevo. Potem pa se je, namesto da bi med prinesla k psu, sama začela sladkati z njim. Pes je medtem spodaj čakal, ali bo tudi njemu kaj vrgla, in se jezno prestopal. Pa ni. Mačka je pojedla ves med, psu ni pustila popolnoma nič. To je psa tako razjezilo, da ni hotel biti več mačkin prijatelj, in zato mačke še danes preganja, če jih sreča.

Morska želva V davnih časih, kakor pravijo, je morska želva živela pri ljudeh v vasi. Nekega dne so se ljudje odločili, da bodo zgradili porod nišnico, kjer bi dekleta lahko rojevala. Želvi ni bilo všeč, da bi morala plačati prispevek za gradnjo porodnišnice. Zaradi tega so se ljudje razjezili in jo spodili iz vasi. Želva se je odselila v rečno strugo in tam živela skupaj z drugimi vodnimi živalmi. Nekega dne so se tudi rečne živali dogovorile, da bodo zgradile porodnišnico. Želva se je tudi tokrat uprla: »Zaradi tega sem zapustila vas, kjer sem živela pri ljudeh, in prišla sem k vam. Tam nisem prispevala denarja in tudi tukaj ga ne bom. Odšla bom raje živet v morje!« Tako je želva odšla živet v morje. Nekega dne so tudi morske živali sklenile, da bodo zgradile porodnišnico. Želva se je znova uprla: »Zaradi tega sem zapustila ljudi in tudi odšla iz rečne struge. Zdaj bi pa tudi ve rade gradile porodnišnico! Nikakor ne bom plačala!« Kmalu potem bi morala izleči jajca tudi želva sama. Najprej jih je hotela odložiti v morju, pa so se morske živali razjezile in ji tega niso dovolile. Ko je odšla na kopno, so se nanjo jezili ljudje: »Kaj delaš tukaj pri nas?« Podobno se je zgodilo v rečni strugi. Tudi tam je živali niso dobrohotno sprejele. Na koncu se želva odpravi k Stvarniku. Ta je videl njeno stisko, bila je namreč tik pred tem, da izleže jajca. Jokala je tako močno, da ni mogla sproti brisati solz. Stvarnik je prosil ljudi, živali rečne struge in morske živali, naj dovolijo, da iz25

leže jajca pri njih, pa so vsi nasprotovali. A na koncu so se vsi skupaj strinjali, da sme odložiti jajca na morski obali. Od tistih dni je ostala navada, da se morska želva odpravi na morsko obalo, kadar mora izleči jajca. Spomin na ta dogodek je ohranjen v reku. Ljudje namreč še danes rečejo: »Želvja jajca in želvje solze skupaj padajo na tla.«

Kako so nastale papige V starih časih so se poročali med seboj ptiči različnih vrst. Tako sta se poročila tudi krivokljun in sinica. Sinica je kmalu po poroki izvalila mlade. Prvi teden po izvalitvi je živela pri možu krivokljunu, drugi teden pa je, kot je navada, odšla k svoji mami. Ko je prišel čas, da bi se vrnila k svojemu možu, tega ni hotela storiti. Krivokljuna je to spravljalo ob pamet. K ženi sinici je pošiljal svoje prijatelje ptiče, da bi jo pregovorili, naj se vrne domov. Kljub vsemu moledovanju in prepričevanju se sinica ni hotela vrniti. Na koncu se je krivokljun obrnil na kralja vseh ptičev. In ta se je sam odpravil k sinici, da bi izvedel, za kaj gre. »Kaj te muči?« je kralj vprašal sinico. »Zakaj se nočeš vrniti k svojemu možu?« »Oprosti mi, kralj!« je rekla sinica. »Z možem se nisva nič sprla. Toda poslušaj tole! Ko so se mi izvalili mladički, me je pogled nanje tako presunil, da me je zabolelo srce! Njihovo perje je bilo takšno kot moje, a njihov kljun, o groza, pa je bil tak kakor kljun očeta krivokljuna! Nikoli več se nočem vrniti k svojemu možu krivokljunu, pa naj se zgodi kar koli! Tako je s tem, o kralj!« 27

Te besede so kralja ptičev vznemirile. Po dolgem premisleku je sklenil, da se bo o tem posvetoval z vsemi ptiči. Poklicati je dal svoje svetovalce in jim naročil, naj skličejo vse ptice, da bi se pogovorili o tej težavi. Ko so prišle na zborovanje vse ptice, je kralj spregovoril: »Poklical sem vas, da bi se dogovorili o pomembni stvari. Poročila sta se krivokljun in sinica, in ko je sinica dobila mladičke, ni bila ravno vesela. Takole mi je rekla: ›Perje otrok je bilo kakor moje perje, kljun pa je bil tak kakor krivokljunov.‹ Zato izdajam o tem nov zakon! Odslej se smejo med seboj poročati le ptiči iste vrste. Krivokljunovih in siničinih otrok pa ne dam nobenemu od njiju! Ne sinici ne krivokljunu. Imena ne bodo dobili ne po očetu ne po materi sinici, temveč se bodo imenovali papige.« Ta zgodba je prišla celo v rek. Zato ljudje še danes pravijo, da je vsaka družina kakor družina papige: vsaka ima svojo pot in svojo usodo.

Antešaške pripovedke Ljudsko izročilo z Madagaskarja

9 789612 783655

17,50 €

Zbral, prevedel, uredil in priredil Matija Nared

Antešaške pripovedke