Andreja Poljanec: Rahločutno starševstvo

Andreja Poljanec RAHLOČUTNO STARŠEVSTVO

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 173.5:159.964 POLJANEC, Andreja, 1976- Rahločutno starševstvo / Andreja Poljanec. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2015 ISBN 978-961-278-224-5 281605632

Andreja Poljanec

Rahločutno starševstvo Ljubim otrokom Luku, Nejcu, Jonu, Emi in Drejcu

Vsebina Uvod ........................................................................................................................................................................................................................ 7 Knjigi na pot (dr. Barbara Simonič) ................................................................................................. 8 Starševstvo kot poslanstvo – Uvod ...............................................................................................11 I. V otroke usmerjeno starševstvo ............................................................................................................19 1. Odnos otrok in starši ............................................................................................................................................ 20 2. Premik v dojemanju starševstva ................................................................................................ 23 1. Separacijska anksioznost 27; 2. Žalovanje 28; 3.

Obrambni procesi 29 3. Starševstvo in sodobne teorije ........................................................................................................31 4. Razvoj navezanosti in prekinitev stika ....................................................................... 35 1. Varna navezanost 37; 2. Tesnobna ambivalent­na navezanost 38; 3. Tesnobno izogibajoča se navezanost 40; 4. Dezorganizirana navezanost 42 5. Kaj vpliva na način navezanosti pri otroku ...................................................... 43 6. Vpliv navezanosti pri razvoju osebnosti ................................................................... 48 Razvoj navezanosti 50 7. Nevropsihološki razvoj otroka ....................................................................................................... 52 8. Prenos telesnega kaznovanja in zlorabe med generacijami .........................................................................................................................................................................................57 9. Problem nasilja staršev nad otroki ........................................................................................ 63 10. Dejavniki, ki ogrožajo varno starševstvo ......................................................... 67 1. Neustrezna pričakovanja do otroka 67; 2. Nizka raven empatije pri starših 67; 3. Prepričanje, da je telesna kazen vrednota 68; 4. Obrnjene družinske vloge 70; 5.

Omejevanje moči in neodvisnosti 71 6. Ostali pogosti dejavniki za uporabo telesnega kaznovanja ...... 72 11. Nekaj raziskav o posledicah telesnega zlorabljanja in zanemarjanja otroka ........................................................................................................................................................ 77 12. Telesno kaznovanje ni vzgojna metoda ................................................................ 83 13. Posledice telesnega kaznovanja ...............................................................................................91 1. Tesnobnost in strah 92; 2. Jeza in sovraštvo 92; 3. Empatija in apatija 93; 4. Melanholija in depresija 93; 5

5. Obsesivnost in rigidnost 93; 5. Ambivalentnost: zaščita in uničenje 94; 6. Disociacija 94; 7. Paranoja 94; 8. Sadomazohizem 94; 9. Nasilje v družini 95; 10. Nasilje in delikventnost 95; 11. Avtoritarnost 96 14. Nevropsihološki vidik vpliva nasilja in zanemarjanja na otroka ................................................................................................................................................................................................................. 96 15. Psihobiološki vzorec otrokovega odgovora na travmo ......105 1. Hipervzburjenje 105; 2. Disociacija 106 16. Ko starši potrebujejo otroka za svoje stiske ........................................... 109 17. Prekinitev prenosa nasilja nad otroki ..................................................................... 114 18. Način navezanosti v odraslosti ............................................................................................ 118 II. Varno starševstvo .............................................................................................................................................. 123 1. Razvoj odraslega intimnega odnosa ............................................................................124 1. Intimni partnerski odnos 124; 2. Navezanost 125; 3. Uravnavanje notranjih stanj 129; 4. Sram kot zaviralec 131 2. Zdrav partnerski odnos ............................................................................................................................. 135 3. Partnerski odnos in starševstvo ............................................................................................. 140 4. Nevrobiološke osnove ...................................................................................................................................142 5. Stik s svojimi čutenji, telesom in z otrokom ...............................................145 6. Pomen stika med otrokom in odraslim ................................................................ 152 7. Starševstvo in stres ................................................................................................................................................ 156 8. Starševstvo starih staršev ..................................................................................................................... 161 III. Rahločutno starševstvo ..................................................................................................................165 1. Brez telesnega kaznovanja, poniževanja in sramotenja ..........166 2. Odzivnost in pozornost ............................................................................................................................ 168 3. Rahločutnost in sočutje.............................................................................................................................. 171 4. Prožnost in zadovoljstvo .......................................................................................................................... 175 5. Varen partnerski odnos – rahločutno starševstvo .......................178 6. Materinska in očetovska skrb ..................................................................................................... 180 7. Prostor uresničevanja empatije ................................................................................................ 186 8. Izziv in priložnost za odrešenje ................................................................................................ 191 IV. Sklep .................................................................................................................................................................................................195

Dodatek .................................................................................................................................................................................................. 199 Viri in literatura .....................................................................................................................................................................200 Summary ...............................................................................................................................................................................................220

6

Uvod

Knjigi na pot dr. Barbara Simonič

Neizrekljiva so občutja ženske ali moškega, ki se veseli rojstva svojega otroka in s tem tudi rojstva sebe kot mame ali očeta. Ponos in radost, milina in nežnost, mehkoba in toplina … Življenje nam tako lepih občutkov v takem izobilju ne natrosi velikokrat. Seveda z vsem tem pridejo tudi izzivi, vprašanja, stiske, nemoč in negotovost, kar je popolnoma normalno, tudi če smo se pripravljali na to veliko poslanstvo. Pokaže se skrivnostnost in zapletenost starševstva: starševstva se ne moreš vnaprej naučiti, zares se ga učiš in ga živiš šele ob otroku. Šele ob otroku se zgodi preobrazba, lahko rečemo, da se nam menja identiteta, saj postanemo nekdo, kar še nikoli prej ob nikomer nismo bili: mama, oče.

V obdobju daljne ali bližnje priprave na otrokov prihod se čustveno, miselno in fizično pripravljamo na novega člana, ki se nam bo pridružil, vendar pa skoraj lahko rečemo, da to nikoli ne more biti dovolj. In zakaj je tako?

Zato, ker starševstvo ni tehnika, ni dresura, pač pa je ODNOS. Na odnos pa se vnaprej ne da pripraviti, gre za živost, ki jo je mogoče v polnosti živeti samo v sedanjem trenutku.

Dandanes ni težko dobiti tehničnih nasvetov, kako ravnati z otrokom, težje pa nam je verjeti, da smo že po naravi popolnoma opremljeni za to, da smo starši in da vemo, kaj je za otroka najbolje. Seveda to ne pomeni, da smemo početi karkoli. Zagotovo to pomeni odsotnost vsake manipulacije, zlorabe, nasilja. Gre za zaupanje v tisto najčistejše in najgloblje, ki se prebuja v očetu ali mami že ob rojstvu otroka. Res pa je, da pretekle izkušnje v primarnih dru8

žinskih odnosih, težave v sedanjih odnosih ali takšne in drugačne stiske lahko obremenjujo očeta in mamo do te mere, da ne zmoreta zaupati vase in verjeti, da lahko začutita otroka in sta rahločutna z njim.

O starševstvu je napisanih že veliko knjig, pred nami pa je še ena. Vendar ne pričakujte, da boste v njej našli navodila, kaj npr. reči otroku, ko sitnari in trmari v trgovini.

Avtorica razkriva, da pravzaprav ni splošnih pravih in napačnih odgovorov, ki naj bi jih dali otroku; je samo vprašanje, ali smo zares v pristnem in rahločutnem odnosu z otrokom, kjer iščemo in najdemo odgovore, ki bodo pravi za našega otroka.

Pričujoče delo obravnava poslanstvo starševstva in poskuša globlje zajeti ter tudi znanstveno predstaviti tiste vidike starševstva, ki so ključnega pomena za otrokov optimalen razvoj. Starševstvo namreč ni le način vzgajanja, discipliniranja, komunikacije, pač pa je globok in vzajemen odnos, v katerem se razvijata oba, tako odrasli kot tudi otrok. Avtorica poudarja ključne komponente, ki so v temelju tega odnosa: odzivnost na otrokove potrebe, prožnost, sočutje, uglašenost ter vsakršno odsotnost telesnega in psihičnega kaznovanja. Vse to so komponente varnega starševstva, ki jih avtorica podrobneje opredeljuje. Pri tem tudi opozarja na dejavnike tveganja, ki velikokrat onemogočajo vzpostavitev in ohranjanje varnega starševstva.

Knjiga postavlja globlja relacijska izhodišča za razumevanje varnega starševstva. Avtorica z namenom izoblikovanja koncepta »varnega starševstva« najprej predstavlja teoretično-analitični pregled literature mlajše zgodovine starševstva, nato obravnava teme, kot so nevropsihološki razvoj otroka, medgeneracijski prenos nasilja, nasilje nad otroki, telesna zloraba in zanemarjanje otroka, telesno kaznovanje, nevropsihološki vidik vpliva nasilja in zanemarjanja na otroka, obrnjene vloge in možnost prekinitve medgeneracijskega prenosa nasilja. Šele v odsotnosti sled­ njih je mogoče govoriti o varnem starševstvu, ki je utemeljeno na pozitivnem odraslem intimnem odnosu, na 9

stiku z lastnimi psihičnimi vsebinami in čutenji staršev, s sposobnostjo uspešnega soočanja staršev s stresom, odsotnostjo telesnega kaznovanja, poniževanja in sramotenja. Varno starševstvo gradijo odzivnost in pozornost do otroka, rahločutnost in sočutje, prožnost in zadovoljstvo.

Predstavljena je povezava med kvalitetnim partnerskim odnosom in varnim starševstvom. Odpre tudi razmišljanje, da je varno starševstvo mogoče razumeti kot naravni prostor uresničevanja božje ljubezni, obenem pa kot prostor razvoja z izzivi in s priložnostjo za odrešenje – predvsem odrešenje od starih, bolečih in patoloških vzorcev delovanja.

Pričujoče delo je zasnovano strokovno in znanstveno in temelji na pomembnih sodobnih poudarkih s področij razvojne psihologije in nevrobiologije ter relacijsko orientirane psihoterapije. Pri tem je zlasti potrebno izpostaviti, da gre za predstavitev starševstva na osnovi najsodobnejših dognanj s področja medosebnih odnosov, kjer se razkriva kompleksnost odnosov med starši in otroki. Delo tako presega vlogo priročnika.

Knjiga Rahločutno starševstvo je dragocena. Razkriva, da je starševstvo kljub znanosti, strokovnim pristopom, poskusom trde, manj trde, mehke in ohlapne vzgoje, še vedno področje, ki po svoji naravi presega teorijo. Dragocena je, ker razkriva, da se teorije o starševstvu ne da preprosto napisati in naučiti. Temelj vsega je odločitev in sposobnost za rahločuten odnos do otroka, ki ga spoštujemo in vzamemo resno. Dragocena je tudi zato, ker jo je napisala mama, ki ve, kako živeti to znanost.

10

Starševstvo kot poslanstvo Uvod

V delu bomo razmišljali o starševstvu, izjem­nem poslanstvu ženske kot matere in moškega kot očeta. Da postanemo starši, je najgloblja in najbolj trajna preobrazba, ki je dana človeku. To poslanstvo posameznika za vedno zaznamuje. Starševstvo je proces, ki je za vsakega posameznika drugačen, ki ga lahko vsak ob vsakem otroku razvija popolnoma na novo.

Prve stiske, s katerimi se starši soočajo ob otroku, se navadno pojavijo že pred rojstvom, predvsem pa takoj ob rojstvu, saj vsak dan ob novorojenčku prinaša nove izzive, naloge, dvome, skrbi, vzhičenost, veselje, radost, utrujenost. Med seboj je pomešana paleta vseh čutenj, od pozitivnih do negativnih. Otrokov prihod močno zaznamuje odnose v družini, zato se ob rojstvu vsakega otroka, ne glede na to, kateri po vrsti je, poruši star družinski sistem, družina pa se mora spoprijeti z reševanjem in vzpostavljanjem nove homeostaze – novega načina ustvarjanja življenja v odnosih, ki jih je z otrokovim prihodom več, pa tudi z ustvarjanjem novega čustvenega prostora za otroka, ki je prišel, in poglabljanja iskrenih ter ranljivih odnosov s prejšnjimi družinskimi člani, s partnerjem in z ostalimi otroki. Starši se morajo spoprijeti s predrugačenjem in dograditvijo posameznih vlog in pri določenih opravilih obrniti vrstni red. Ko se otroka počasi navadijo in se prilagodijo osnovnim čustvenim in telesnim potrebam ter mu zagotovijo, da se lahko v polnosti izraža in razvija ter se nanj nežno in rahločutno odzivajo, pa dojenček kar hitro postane malček. Otrokovi možgani postanejo zrelejši, 11

začne spoznavati svet. Shodi, začne čebljati, govoriti, po glavi mu stalno rojijo zanimive, a včasih nevarne ideje.

Svet ga vedno bolj zanima, zato ga hoče raziskati. Takrat se starši pogosto ustrašijo, da se bosta »raziskovanje« in iniciativnost razrasli. Iz strahu, kaj bo, če bodo otroku vse dovolili, se večkrat rodi negotovost in zaskrbljenost, pogosto pa v povezavi s tem tudi pretirano in rigidno postavljanje meja, poniževanje ali celo grobost. Čeprav gre v bistvu le za to, da otroka svet zanima. Rad ga spoznava izven maminega naročja.

Otrok je sam po sebi radoveden, izviren in iskriv.

Rad raziskuje in ima vedno kakšno novo idejo. Veliko bogastvo zanj in tudi zadoščenje za starše je, če uspejo iniciativnost, veselje, vedoželjnost in igrivost, ki imajo v tem obdobju še poseben pomen, v otroku ohraniti in tudi spodbujati, zavarovati pa le tam, kjer je resnično potrebno. Škoda je otroka omejevati zaradi lastnega udobja, tesnobe in negotovosti. Otroka se ne vzgaja na »daljinca«, veliko bolj polno je konkretno življenje z njim. Problem je namreč v tem, da otroka lahko naučimo, kaj sme in česa ne, ali ga celo utišamo, ugasnemo njegovo živahnost, da je »lepo vzgojen«. Veliko težje pa bo kasneje, ko bi si starši želeli, da bi bil čustveno bogat in ustvarjalen, ko jih bo skrbelo, kateri poklic ga veseli, katera dejavnost ga privlači oziroma kaj ga sploh zanima. Zato je v zgodnjem obdobju, posebej med poldrugim in tret­ jim letom najpomembnejša naloga staršev prav ta, da otrok lahko razvija iniciativo in se na starše dokončno varno naveže. Če ob njih živi z občutkom, da se nanje lahko zanese in da ga imajo radi, predvsem pa, da ga spoštujejo v celoti, kar pomeni, da spoštujejo tako njegova čustva kot tudi telo, bo čutil in verjel, da je vreden in ljubljen tak, kakršen je.

12

Vendar mora to veljati tudi v primerih, ko naredi kaj narobe, ko kaj polomi, ko iz utrujenosti nerga in sitnari. Šele na osnovi tega bo vero in občutek, da je neprecenljiv in da se ga da imeti rad, v sebi nosil celo življenje in bo vedno vedel, da mu spoštovanje ter ljubezen pripadata in si ju ni treba prislužiti. Tak otrok bo starše spoštoval in ljubil in jim bo v temeljnih držah z veseljem in ponosom sledil.

Vedel pa bo, kdo je on in kaj so njegove želje, zato jih ne bo ubogal iz strahu ali sledil njihovim željam po šolanju, nasledstvih, češ da ga sicer ne bi sprejeli ali bi jih preveč razočaral. Le tako bo lahko razvijal svojo edinstvenost ter vztrajal v stvareh, ki ga veselijo, kjer ima navdih in ljubezen. Hkrati pa bo vedel, zakaj je vredno živeti.

Starševstvo je poslanstvo in ne poklic, ki ga oprav­ ljamo v določenem času in se nato upokojimo. Je milost, pravi pečat, ki se ga ne da ovreči, je brez konca ter vmesnih pavz. Starševstvo je vzajemno razvijanje sebe ob otroku in otroka ob starših, zato ne pozna zunanjih ali rigidnih pravil. Tudi če starši v določenem obdobju ob otroku vzpostavijo določen red ali pravila, ki so nujna za umirjeno živ­ ljenje, se le-ta ob vsakem otroku v procesu vzajemnega učenja in razvijanja neprestano spreminjajo in dograjujejo – enkrat hitreje, drugič počasneje, a razvoj pravil je nujen. Starševstvo še zdaleč ni le način vzgoje, temveč je veliko globlje, je popolna predanost življenju v družini in razvijanje rahločutnosti do otrok, do sebe in do partnerja ter vera, da so naši odnosi položeni v božje naročje, kar pomeni, da so tudi naše stiske pot do bolj čistih, jas­ nih in resničnih odnosov.

Mama in oče si večno, ne glede na to, kako ravnaš z otroki, koliko verjameš, da jih imaš lahko rad in da ti pri13

padajo, da ob njih rasteš v medsebojnem odnosu. Tudi če svoje otroke zanemarjaš ali tepeš, tudi ko si v službi in ko gredo od doma, tudi če daš otroka v posvojitev, si za svojega otroka vedno človek, ki ga nikoli na svetu ne bi hotel zamenjati, zato je vsaka čustvena ali fizična odsotnost krivična tako za starše kot za otroka.

Mama in oče sta za večno. Vedno dajeta otrokom vse, kar v danem trenutku zmoreta. Tudi če dasta malo, dasta vse, kar imata.

Prav zato, ker je odnos med starši in otroki tako edinstven in vzajemen, se otroka ne da dresirati in tudi ne naučiti pravilnega obnašanja. Otroka lahko le začutiš, živiš z njim in mu po svojih močeh pomagaš, da vstopa v svet, ter si dovoliš, da se te dotakne in da si se ob njem pripravljen spremeniti. Za starševstvo je zato nemogoče iznajti ali nabrati skupek pravil, zapovedi ali karkoli podobnega, ker le mama in oče ob svojem otroku lahko vsak dan znova ugotavljata, kakšna starša naj bi bila otroku, kaj otrok od njiju pričakuje, po čem hrepeni, kaj bi jima rad povedal, pa še ne zna in izraža le telesno, z nemirom, jokom … Starševstvo je zato najbolj neposredna priložnost za odraslega, da ob otroku v vsakem obdobju posebej izve kaj novega o sebi. Bolj ko lahko starši otroka vzamemo zares, širši spekter čutenj in odzivov lahko ob njem razvijamo, bolj ustvarjalno in veselo živimo ob otroku, bolj sočutno ko ravnamo z njim, večje globine lahko odkrivamo v sebi, bolj ko se odzivamo na otroka, hitreje se ob njem lahko razvijamo in smo lahko ponosni nase. Bolj pa ko se razvijamo, bolj ko si lahko priznamo nemoč in stisko ob otroku, bolj ko si dovolimo narediti in obžalovati napake ter naprej živeti v vedno tesnejšem stiku sami s seboj, bolj se bodo otroci ob nas počutili varne, sprejete in edinstvene.

14

Nihče razen staršev ne ve več o njihovih otrocih, nihče ne more od zunaj narekovati pravil, meril, ritma niti tempa razvoja vsakega starša posebej. Če otroke začutimo kot najdragocenejše darilo, ki si ga nismo zaslužili, ampak so nam otroci zaupani, ker je nekdo Drug v nas prepoznal vrednost, ljubezen in dostojanstvo, lahko to spoznanje razvijamo v iskrenem odnosu z otroki. Če starši v odnosih z otroki verjamemo, da se ob njih spreminjamo na boljše, smo lahko vedno bolj veseli sebe in otrok. Otroci namreč niso kar sami po sebi, ni kar logično, da jih imaš, da jih imaš celo veliko. Ko jih imaš, po njih končno bolj vzljubiš sebe. Ob otrocih se zaveš, da se na ljudi ne boš več drl in stresal svojega nemira in tesnobe, da ne boš grdo ravnal z drugimi, jih poniževal, sramotil, preziral. Vendar ne zaradi njih, ampak v prvi vrsti zato, ker to zate samega ni sprejemljivo, ker ni dostojno, ker si sam vreden čistega, polnega, dostojanstvenega življenja ter odnosov, v katerih si lahko ponosen nase in vesel sebe. Če verjamemo, da je otrok rojen kot najčistejša ljubezen, ki ima v sebi polnost življenja, ob njem začutimo, da je razpravljanje o tem, kako je treba otroke vzgojiti, kako se jih sme ali celo mora zdresirati, kako se morajo otroci prilagajati staršem, jih razumeti in jim dati prednost pri izpolnjevanju potreb in želja, povsem neprimerno in za starše prav nevzdržno.

V bistvu je prav žalostno in ponižujoče, da se moramo starši spraševati glede tega, ali se otroke sme udariti ali ne in čigave potrebe imajo prednost. Krivično je, da se sploh moramo soočati z vprašanji, ki niso vredna starševskega dostojanstva in ki govorijo bolj o prenosu vprašanj, stisk in travm ob starševstvu iz prejšnje generacije oz. odnosov iz primarne družine. Ni namreč vprašanje starševstva, ali se otroke tepe ali ne, ali ima otrok lahko jasne želje ali se mora prilagajati starševskim, ali se otroke dresira ali ne ter

15

po drugi strani zanemarja in popušča v stvareh, kjer smo jih dolžni voditi. Vse to so napačno zastav­ljena vprašanja. Vprašanje je samo, kako naj starši živimo z otroki in kako naj jih vodimo v življenje, da se bodo v svetu dostojno znašli, da bodo vedeli, kaj jih veseli, da bodo v odnosih sposobni sočutja in iskrenega stika s sabo in z drugimi in bodo veseli in ustvarjalni.

To pa je povezano z vprašanjem, ki je obrnjeno – nam­ reč, koliko uspemo starši verjeti, da lahko v starševstvu uživamo, se ob otrocih sprostimo, koliko si lahko zaupamo, da imamo za svoje otroke najboljše odgovore. Ali verjamemo, da smo se sposobni in da se hočemo vživeti v otroka in se primerno odzivati, tudi če smo utrujeni in naveličani in imamo sami drugačne predstave o odnosih.

Koliko lahko verjamemo, da smo otrok vredni v njihovi polnosti, ne samo pridnosti, poslušnosti in skladnosti z našimi pričakovanji. Da smo vredni teh nežnih bitij, z očmi, ki se sploh ne odlepijo od tebe, pogledov, ki zaljubljeno in sočutno zrejo vate, tudi ko si utrujen, siten ali potrt.

Ali so, razen božjih, sploh še kakšne oči, ki te gledajo s tako neizrekljivo ljubeznijo, pravo zaljubljenostjo, ki ti v hipu oprostijo, četudi si z njimi delal nepremišljeno, nemirno, grdo? Kako krivično je, da se sploh kdo sprašuje o tem, ali se otroka sme ali celo mora udariti ali ne, in celo kako pogosto ali v kakšnih situacijah … in to pod pretvezo vzgoje, čeprav ne gre za nič drugega kot zlorabo. Nenaravno, za starše nedostojno je narediti nekaj takega ali podobnega, da se bodo te ljubeče oči zaprle ali vsaj povesile – od sramu, žalosti in bolečine. Če se starši uspemo zazreti v otrokove oči, ne moremo nikoli

16

narediti česa takega, tudi če bi nas silili in prepričevali. To nas lahko reši – zrenje v otrokove oči, ki nam vedno dajejo priložnost, da smo z njimi sočut­ni, da vztrajamo v iskanju stika, tudi ko je težko, ko se počutimo nemočne, negotove, ko smo jezni in naveličani. Otrokove oči so za starše zdravilo.

Ob otrocih imamo starši vedno znova priložnost, da z njimi živimo čisto, spoštljivo in nežno, pa tudi jasno in odgovorno. To pomeni, da se v primerih, ko je za otroka nekaj nevarno, škodljivo, ponižujoče ali je nevarno, škodljivo, ponižujoče za druge, kot starš čutiš dolžan otroku to preprečiti, jasno in nedvoumno, na način, ki je spoštljiv za oba. Na tak način bo otrok starše vedno razumel, vedno jim bo sledil iz ljubezni in spoštovanja, ne pa iz strahu pred kaznijo. Otroci namreč niso za to, da jih starši čim bolje vzgojijo, ampak z veliko globljim namenom – so milost.

Ob otrocih se starši razvijamo, dograjujemo, prečiščujemo in z njimi vedno bolj polno živimo.

Starši so otrokovi vodiči v življenje, otroci pa v pomoč staršem na poti sočutja in iskrenosti. V medsebojnem odnosu vsi skupaj odkrivamo, kako živeti Ljubezen, saj je to vse, kar ostane.

Otrok za življenje ne potrebuje pravil in mej, ki jih starši enkrat postavijo, utemeljijo in se jih nato držijo. Otrok potrebuje človeka, ob katerem bo čutil, da je sprejet, da je spoštovan, da mu lahko zaupa, ne glede na okoliščine, in da je ljubljen. Ob takem odraslem bo pravila in meje čutil, ker bodo zrasle od znotraj, iz njunega odnosa in tudi drugih odnosov in ne bodo od zunaj, ker je nekdo staršem tako rekel, svetoval. Starši morajo za vsak svoj »ne« 17

ali svoj »da« vedno imeti trden argument. Zato je pogoj, da svoja pravila razumejo in zahtevajo od otroka le tisto, kar razumejo sami, in ničesar, česar ne razumejo ali so izvedeli od zunaj, od nasvetov strokovnjakov, babic, sosed … Za svojega otroka so odgovorni sami, zato morajo pri sebi ugotoviti, kaj otrok sme, kaj pa je zanj škodljivo ali nevarno ali pa je nesprejemljivo za druge. Nekaj najlepšega je, če starši verjamemo, da smo za otroke kot harmonija, ki daje vzdušje glasbi in je osnova melodiji, ki jo v veliki meri kreirajo otroci. Otroci tako lahko svobodno pišejo melodijo in ob tem vejo, da jim bodo starši sledili in ob njihovem solu uživali in jih opomnili le, ko bo potrebno, ne bodo pa jim vsiljevali svoje melodije. Vsak otrok v starših odpira nova vprašanja, novo variacijo na melodijo, starši pa mu odgovarjajo, ko ob njem iščejo odgovore. Skupaj ustvarjajo glasbo, ki je enkrat vesela, drugič žalostna, enkrat divja in kaotična, drugič mirna in sproščena …

Starši ob otroku ne potrebujejo ničesar drugega kot prepletanje življenja z otrokovim. Otrok je za odrešenje staršev in polnost življenja dovolj, da s svojo živahnostjo in nepredvidljivostjo, ki ji včasih starši kar težko sledimo, z boleznimi, težavami, veseljem, radostmi, stiskami in potrebami v njih prebudi in ozdravi vse tisto, kar potrebujemo za odrešenje. Samo prisluhniti mu je treba in ostati ob njem.

V naših otrocih je Kristus, oni so učlovečena ljubezen. Če njihove potrebe in čutenja starši vzamejo zares, se po njih tudi starši spet izkristalizirajo, postanejo nežni, pozorni, ljubeči. To pomeni, da le toliko, kolikor se starši pustijo »poškodovati«, kolikor uspejo v sebi umreti, toliko bodo lahko v novem življenju vstali. Tako starševstvo je veselo in umirjeno. Je odgovorno in ne vedno lahko, a kljub temu ni trpeče in zagrenjeno.

18

I. V otroke usmerjeno starševstvo

1. Odnos otrok in starši Sredi 20. stoletja so se začeli nekateri razvojni psihologi in zdravniki o pomembnosti odnosa med otrokom in starši spraševati na nov in bolj poglobljen način. Pionir tega razmišljanja je bil John Bowlby, ki je z raziskovanjem in pisanjem opozoril na nov pogled že v 30. letih prejšnjega stoletja, v 60. letih pa razvil in utemeljil pojem varne navezanosti otroka na starše oz. skrbnike. Vendar je glede na zakoreninjenost dotedanjega načina razmišljanja o starševstvu (behavioristična oz. vedenjska in freudovska oz. psihoanalitična psihološka paradigma) njegova teorija navezanosti kar dolgo čakala na potrditev s strani znanosti.

Omenjeni paradigmi sta namreč otroka razumeli kot bitje, ki se mora prilagoditi svetu odraslih, in ga dojemali kot nekoga, zaradi katerega so odrasli v stiski. To je bilo ravno obratno od drže, ki jo je utemeljil Bowlby in ki jo še vedno utemeljujejo avtorji, ki se ukvarjajo z odnosi v družini kot bistvenim elementom razvoja osebnosti. Otroka razumejo kot nekoga, ki je odvisen od odraslih in jih nujno potrebuje ob sebi, da se nanj odzivajo, prepoznajo njegove potrebe in ga vodijo. Tako se zdravo in polno razvija. Prav tako pa se ob otroku v medsebojnem odnosu razvijajo straši. V odnosu starši – otrok gre namreč vedno za skupen razvoj, ne pa za enosmerno vzgojo in narekovanje. Šele v zadnjih dveh desetletjih v znanstveni literaturi pogosteje zasledimo teme, ki razvijajo in podpirajo podobo starševstva v smeri večjega sočutja in čustvene uglašenosti z otrokom. Pred tem so se čustev pogosto bali ali so bila staršem tuja, saj je bilo življenje z njimi preveč naporno, prva mesta so zasedala skrb za preživetje, pravila, poslušnost. Čustva so bila zatrta in nevarna tudi zaradi družbenih in političnih situacij. Prav tako je vedno bolj jasno razvidna podpora odsotnosti telesnega in psihičnega nasilja – ničelni toleranci do nasilja. Spodbuda se razvija tudi v smeri nujne odzivnosti na otrokove potrebe in stiske.

20