Laurent Seksik, ZADNJI DNEVI STEFANA ZWEIGA

Laurent Seksik je zdravnik in pi­ satelj, ki je svoj prvi roman izdal l. 1999. Za delo La folle histoire je leta 2005 prejel prestižno fran­ cosko literarano nagrado Littré.

Je avtor biografij znanih oseb­ nosti – Alberta Einsteina (Primer Eduard Einstein), Stefana Zweiga (Zadnji dnevi Stefana Zweiga) in dramatizirane biografije A. Mo­ digliania (Modigliani. Prince de la bohème), ki so v Franciji in drugod po svetu naletele na velik odmev. Podobnost s Stefanom Zweigom, velikim piscem biogra­ fij, prav gotovo ni naključna …

Roman o zadnjih šestih mesecih življenja velikega huma­ nista, pisatelja Stefana Zweiga, ki je moral v času nacizma zbežati iz Evrope, toda brez evropske kulture nikakor ni zmogel živeti. Roman o tragediji nekega moža, nekega para, nekega stoletja …

9 789612 783679

22 €

Laurent Seksik

Ta čas se ne bo vrnil. Nikoli več ne bo pohajanja po Elizabetinem mostu, sprehodov po parku Prater, bleska pozlate gradu Schönbrunn, niti dolgih rdečkastih sončnih zahodov nad bregovi Donave.

Za vedno je padla noč.

Zadnji dnevi Stefana Zweiga

Iz prevodov Stefana Zweiga v slovenščino

Laurent Seksik

Neznankino pismo, 2017 Boj z demonom. Hölderlin, 2014 Strah, 2012 Zvezdni utrinki človeštva. Štirinajst zgodovinskih miniatur, 2011 Včerajšnji svet, 2008 Novela o šahu, 2006 Nestrpnost srca, 1988 Volpone. Brezsrčna komedija v treh dejanjih, 1988 Romain Rolland, 1975 Marija Antoinetta, 1974 Marija Stuart, 1974 Fantastična noč, 1972 Erazem Rotterdamski.

Triumf in tragika, 1971 Joseph Fouché, 1968 Graditelji sveta, 1967 Balzac, 1963 Magellan. Mož in njegovo dejanje, 1954 Tri novele o ljubezni, 1950 Skrivnost, ki žge, 1937 Oči večnega brata, 1934

Zadnji dnevi Stefana Zweiga Roman Prevedla Špela Žakelj

Fotografija na naslovnici: Stefan Zweig na ladji S. S. Uruguay, na njegovi zadnji poti v Brazilijo, avgusta l. 1941. © Alamy Limited

Laurent Seksik Zadnji dnevi Stefana Zweiga

Laurent Seksik ZADNJI DNEVI STEFANA ZWEIGA Prevedla Špela Žakelj Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, si-3000 Celje www.mohorjeva.org © Celjska Mohorjeva družba, 2018 Vse pravice pridržane.

Naslov izvirnika: Laurent Seksik: Les derniers jours de Stefan Zweig © Flammarion, Paris, 2010 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.1-312.6 SEKSIK, Laurent Zadnji dnevi Stefana Zweiga : roman / Laurent Seksik ; prevedla Špela Žakelj. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2018 Prevod dela: Les derniers jours de Stefan Zweig ISBN 978-961-278-367-9 293726464

Laurent Seksik

Zadnji dnevi Stefana Zweiga Roman

Prevedla Špela Žakelj

September

Ošinil je bež kovček, ki je stal na hodniku na tleh poleg druge prtljage. Obrnil se je proti gospe Banfield, dragi Margaridi Banfield, in iztegnil roko v njeno smer, da bi vzel kozarec vode, ki mu ga je ponujala. Zahvalil se ji je in na dušek izpil. Zavrnil je povabilo, da bi vstopil v stanovanje. To hišo je že poznal. Všeč so mu bili vsi trije miniaturni prostori, preprosto rustikalno pohištvo, predirljivo in navdušeno pet­je ptic zunaj, prostranost doline pred verando. Nekaj deset kilometrov južneje sta se Corcovado in Sladkorni stožec kot monolita dvigala nad otoki, vznikajočimi iz morja – v tej pokrajini je bílo srce sveta.

Nasvidenje meglica, ki ovija alpske vrhove, hladen in nepremičen mrak, ki se razprostira nad Donavo, razkošje dunajskih hotelov, sprehodi v prihajajočem večeru pod visokimi kostanji v parku Waldstein, vrste lepotic v svilenih oblekah, parade moških v črnini, ki nosijo bakle, željni krvi in trupel. Petrópolis naj bi bilo mesto vseh začetkov, izvirni kraj, podoben tistemu, v katerem se je človek rodil iz prahu in se je vanj povrnil, prvobitni, neraziskani in neokrnjeni svet, jamstvo reda in gotovosti, vrt časa, v katerem vlada večna pomlad.

7

Obstal je pred kovčkom v neke vrste hipnotični umirjenosti, kot da bi ga očaranost priklenila obenj. To je bil po več mesecih prvi trenutek brezskrbnosti. V notranjem žepu suknjiča je poiskal ključ od kovčka, ta ključ, ki ga je vselej hranil pri sebi, ki ga je včasih otipal s konicami prstov, kot bi bil dragocen talisman – sredi hiteče množice, na železniškem peronu ali na pristaniškem pomolu, v pričakovanju ladje ali vlaka, katerega prihod je bil negotov. Prav vsakič je čarovnija delovala.

Stik s ključem ga je odpeljal v preteklost. Dotik hladne kovine ga je popeljal na vožnjo s kočijo po Ringu, na premiero v Burgtheater, v družbo Schnitzlerja v restavraciji Meissl & Schadn, na pogovor z Rilkejem v pivnici na Nollendorfplatz.

Ta čas se ne bo vrnil. Nikoli več ne bo pohajanja po Elizabetinem mostu, sprehodov po parku Prater, bleska pozlate gradu Schönbrunn, niti dolgih rdečkastih sončnih zahodov nad bregovi Donave. Za vedno je padla noč.

Obrnil je ključ v ključavnici. Iz odprtega kovčka je vela nekakšna čista jasnina. Že drugič se je danilo nad tem kotičkom Brazilije. Njegov duh, že dolgo pogreznjen v spanec brez sanj, je preplavilo umirjeno navdušenje, obenem pa mu je srce začelo razbijati v glasnih odmevih. Srce mu je začelo bíti znova.

Za seboj je začutil prisotnost, zdelo se mu je, da čuti dih.

Obrnil se je, prepričan, da je ob njem Lotte, ki opazuje prizor, trenutek miru v nevihti, vsa spokojna, nepremična, zavedajoč se, da deli slovesnost trenutka na isti umirjeni in malček fatalistični način, kot je to počela v dneh in nočeh neizmerne groze, bega, nenehnega gibanja, negotovega čakanja na vi­ zume, neskončnih vrst čakajočih s turobnimi obrazi in brezplodnega moledovanja.

Zdaj ni več posvečenega zatočišča, ni več določenega kraja za bivanje. Življenje je postalo nenehno blodenje. Nepojmljivo izgnanstvo.

8

Ogledal si jo je. In pred milino, ki jo je izžareval ta obraz, se je vprašal, s kakšno pravico si je dovolil, da je ugasnil lesk v njenem pogledu, da je to mladost spremenil v lepoto pogube.

Potovanje se ne bo nikoli končalo.

Gospa Banfield je pripravila čaj, bi želel skodelico? Odkimal je, toda njegova zavrnitev tokrat ni imela nič skupnega s temačno odklonitvijo, kot so se običajno končala vsa povabila. To je bila nepotrpežljiva in vročična zavrnitev, obljub­ ljajoča zavrnitev.

Končno sta našla kraj, kjer sta te jeseni leta 1941 lahko odložila kovčke. Več tednov zapored bi se ob sončnem zahodu lahko znašla na istem kraju. Lahko bi pisala tistim, ki so jima bili pri srcu, in na hrbtno stran pisma bi lahko napisala naslov, na katerega bi dobivala pošto, preprost naslov – Rua Gonçalves Dias 34, Petropolis, Brazilija – naslov, kakršnega nista poznala od Londona naprej. Toda Londona sta se nazadnje naveličala.

Lotte mu je začela govoriti z nežnim glasom, ki je bil nekatere dneve brez diha zaradi bolezni – zaradi te ne­ozdravljive astme, ki je zaradi potovanj postala še hujša in jo je včasih privedla na rob dušenja. Tega jutra pa njen glas ni izdajal bolezni. Umirjeno mu je rekla: »Mislim, da bo z nama vse v redu. Kraj je čudovit. Prepričana sem, da si boste opomogli od teh potovanj in se boste spet posvetili pisanju … Morda pa bova tukaj preživljala stare dni?« S pogledom je prečesala prostor. Stanovanje je bilo potop­ ljeno v polmrak. Ozek hodnik na desni se je odpiral v kvadratno spalnico, kjer je tla pokrivala stara preproga. Dve postelji z železnim ogrodjem, stisnjeni druga k drugi, sta stali v sredini prostora. Na nočni omarici sta bila izvod Svetega pisma in pepelnik.

9

Bele zavese brez okraskov so visele z žebljev nad okni. Soba je bila povezana s kopalnico, v kateri je stala stara emajlirana samostoječa kopalna kad, na njenem robu pa dve brisači.

Zdelo se je, da je v kuhinji vse potrebno. Sredi jedilnice je bila hrastova miza, zraven nje štirje stoli s slamnatimi sedali, obrabljen fotelj iz temnega usnja, knjižna omara. Vselil se je v hišico s tremi prostori. Za ta bungalov so mu odobrili samo šestmesečni najem. Čez pol leta bo treba spakirati kovčke, najti drug kraj. Izračunal je na prste. Sredi marca 1942 ju bodo vrgli ven. Ven! Na cesto, Zweigova! Šest mesecev na tem kraju, izgubljenem sredi ničesar. Na kraju razsvetljenega obupa. Toda, ali se je imel pravico pritoževati? Njegovi bližnji, ki so se utapljali v resničnosti prelite krvi, so iskali zavetje za čez noč, prosjačili za sto dolarjev, da bi preživeli zimo, moledovali za vizum na svoje ime. Ti, ki so pripadali ljudstvu Knjige, ti iz plemena pisateljev so postali berači. Hišico v Petropolisu bi moral imeti za najrazkošnejšo palačo.

Moral je pozabiti na svoj dom v Salzburgu, pregnati iz spomina veličastnost zgradbe v okraju Kapuzinerberg, nekdanjega lovskega dvorca iz 18. stoletja, katerega pročelje je spominjalo na prizidek gradu Neuschwanstein in kjer se je kot otrok igral, da je cesar Franc Jožef. To bivališče je bilo kraj, kjer se je vedno počutil najbolje, ko je za debelimi zidovi, varuhi njegove samote, pisal ali se vdajal melanholiji.

Ta plemenita stavba, kjer je srečno živel.

Zdaj je moral pozabiti na Salzburg. Salzburga ni bilo več, Salzburg je bil nemški. Dunaj je bil nemški, Dunaj, provinca Velikega rajha. Avstrija ni bila več ime države. Avstrija je bila prikazen, tavajoča med pobeglimi duhovi. Truplo. Pogreb je bil na Heldenplatzu, ob vzklikanju ljudstva, ki je pozdravljalo svojega firerja. Človek je prišel, da bi pozlatil sanje o veličini, da bi vrnil sijaj in čistost pojudenemu Dunaju.

10

Avstrija se je prepustila Hitlerju. Dunaj, parada pravljičnosti, s kristalnimi bulvarji, kjer so se odpirala vsa srca, se je valjal v blatu in se sušil v zločinskem ozračju. Dunaj je plesal na šabat, ponudil je roko izgubljenemu sinu, ki se je vrnil v rodno deželo in pri tem prečkal Braunau am Inn, kjer je ugledal luč sveta; domov se je vrnil kralj Berlina, cesar Evrope, ki ga je posvetil kardinal Innitzer in mu je ploskalo proslavljajoče mesto. Tri leta so minila od anšlusa. Pričevanja tistih, ki jim je še uspelo pobegniti, so si sledila. Pripovedovali so o lakoti, o bolečini, o bedi. O smrti dunajskih Judov. Predstava groze, ki se je odvila na nemških tleh, se je v hitrem posnetku iztekla v mali prestolnici, kjer je preživel najbogatejše trenutke življenja.

Izropali so trgovine, požgali sinagoge, tepli ljudi na ulicah, preganjali verne starce v kaftanih. Zažigali so knjige njegove, Rothove, Hofmannsthalove, Heinejeve … – judovske otroke so pregnali iz šol, judovske odvetnike in novinarje so deportirali v Dachau. Sprejeli so nove zakone, zakone, ki Judom prepovedujejo opravljanje poklica, zakone, ki Jude preganjajo iz javnih parkov in gledališč, zakone, ki Judom večino dneva in noči prepovedujejo hojo po ulicah, zakone, ki Judom prepovedujejo sedenje na klopcah, zakone, ki ukazujejo prijavo oblastem, zakone, ki odvzemajo državljanstvo, zakone, ki zasegajo lastnino, zakone, ki izganjajo iz hiš, zakone, ki zbirajo judovske družine in jih ženejo ven, za mestno obzidje.

Nemec je bil človek zakonov.

Tragedija se je zasnovala v mestu, kjer je bil rojen. »Največji množični umor v zgodovini,« je prerokoval. Niso mu hoteli verjeti. Pravili so, da je nor. Že ko je leta 1934, štiri leta pred anšlusom, spakiral kovčke, so ga imeli za strahopetca. Šel je v izgnanstvo, on, prvi Dunajčan, prvi ubežnik. »Trpiš za psihozo namišljenega izgnanstva,« je poudarjala njegova 11

nekdanja žena Friderika. Lahko bi ostal še štiri leta, tako kot je to naredil Freud, v iluziji, da bo nesreča samo prehodna.

A odšel je leta 1934, potem ko je avstrijska policija preiskala njegovo hišo pod pretvezo, da išče orožje – orožje pri zagovorniku pacifizma!

Kmalu je začutil, da se je veter obrnil, da je iz Nemčije zapihal zlovešč veter. Bes v razpravah in surovost dejanj sta naznanjala apokalipso vsem, ki so imeli odprte oči in so besedam dajali pomen. On je pripadal rasi na poti v pogubo: Homo austro-judeus. Te stvari je slutil, dobro je poznal svetovno zgodovino. Pisal je o vseh obdobjih, o Mariji Stuart in Mariji Antoaneti, o Fouchéju in Bonaparteju, o Kalvinu in Erazmu. Sodeč po preteklih tragedijah je lahko napovedoval drame prihodnosti. A ta vojna ni imela nič skupnega s preteklimi.

Njegovi sorodniki, njegovi prijatelji, tisti, ki so ostali, ki niso hoteli ničesar razumeti, ki ga niso hoteli poslušati, so spoznali bedo in lakoto. In poročali so, da se je od časa do časa kakšen od teh obsojencev v trenutku drznosti, ko ga je zažejalo po svežem zraku, po vonju iz preteklosti, ko so ga priklicali odbleski sonca, podal po ulicah Dunaja in se sprehodil po Alser Strasse v upanju, da bo užil na tisoče razsvetljenih trenutkov. Tedaj, so pripovedovali, so ga mimoidoči prepoznali po upadlem obrazu, po strahu na njem, ga pozvali, sklicali ljudi, ga opomnili na red, na novi red. Nekdo iz množice je vrgel kamen, drugi je prisolil zaušnico in preostali so se opogumljeni vrgli na človeka, udarci so padali, kri je tekla, zagrizeno so ga napadali; in če je tedaj po naključju kakšen esesovec, ki se je sprehajal po Ringu in je zašel v Floriangasse, ker ga je priklical direndaj, pristopil, se je iz množice izvil zmeden vzklik, krog se je razširil, nastala je grobna tišina, esesovec je izza pasu potegnil pištolo in orožje 12

se je zableščalo v dunajskem soncu. Mož v črnem je pogledal, nameril, krogla je zažvižgala in smrt je vzela ljubitelja svežega zraka.

In tako je pisalo v nekem članku v dunajskem časopisu, ki so mu ga poslali: »Dunajska občina je sprejela odločitev, da bo odklopila plinsko napeljavo v stanovanjih, v katerih živijo Judje. Še vedno narašča število samomorov s plinom v teh bivališčih, kar vznemirja prebivalce, zato bodo ta dejanja odslej obravnavana kot kršitev javnega reda in miru.« Globoko je vdihnil topel zrak, ki ga je veter prinesel skozi priprto okno. Opazoval je zeleno neskončnost, ki se je nudila pogledu za mestnimi strehami. Njegov duh je podlegel milini v zraku. Njegove muke so se pomirile. Pozabil je na pobegla leta, pozabil na trpeča bitja. Mislil je le na Lotte in nase. Občutek sramu ga je prešinil v istem hipu kot občutek ugodja. Pozabil je na sram. Lotte je namenil zadržan nasmešek. Rekel si je, da bo z njo delil to umirjenost. Že ob prvem obisku ga je prepričala veranda, na katero si prišel iz dnevne sobe in po kateri je velo nekaj neznano poživljajočega. Ko je sedel na fotelju, je občutil domačnost tega kraja.

Sklonil se je nad kovček in pregledal vsebino – kakšnih štirideset del. Knjige so potovale z njim iz Salzburga. Obljubil si je, da jih bo potegnil na plano šele, ko se bo mir spet vrnil v njegovo dušo. Ta trenutek je prišel.

Vzel je knjige, drugo za drugo. Za vsako si je vzel čas, si ogledal naslovnico, potipal obrezo. Nato je dolgo, obupano in nekoliko smešno potapljal nos med strani in vdihoval vonj, ki se je širil iz njih. Te knjige niso ugledale luči, odkar je pobegnil iz hiše v Avstriji. Zadnji kraj, ki so ga poznale, je bila knjižnica doma v Kapuzinerbergu. S časom in prečkanjem 13

celin in oceanov niso izgubile svojega vonja. Oddajale so vonj dnevne sobe v Salzburgu. Skozi leta so se strani napolnile z njim – to je bila mešanica vonja po jelkah, po lesu za kurjavo, po jesenskih listih, po zemlji po nevihti, po dimu cigar, po jabolkih, po starem usnju, po ženskem pridihu in po perzijskih preprogah. Potem ko je goreče in slovesno odprl prve strani, je nos vtaknil med naslednje. Vonjal je s široko odprtimi nosnicami. Strani so shranile vse. Preteklost ni bila mrtva, niti ni bila pokopana. Ohranjala se je med stranmi teh knjig. Gestapovci so že dolgo tega zasegli hišo, prebrskali vse kotičke, odnesli pohištvo, slike velikih mojstrov, na tisoče drugih knjig, ki jih je imel, toda niso mogli odnesti vonja dnevne sobe. Delček preteklosti je ušel skrunilcem. Knjige so ohranile bivanjski vonj, oživile so Hofmannsthala, ki kadi havanko, ubogega Josepha Rotha, ki srka viski, častitljivega Sigmunda Freuda in vonj njegove pipe. Spomin na vse tiste, na Franza Werfla in Ernsta Weissa, na Thomasa Manna in Toscaninija, je bil rešen. Vsi ti ljudje, ki so umrli ali odšli v izgnanstvo, so zdaj živeli samo še v spominu na njihov obstoj.

Ko je bil kovček popolnoma prazen, je občutil kanček tesnobe pred pičlim naborom knjig, ki jih je vzel iz njega. Iztegnil je roko in nesmiselno pobrskal po dnu kovčka, v iskanju drugih knjig, ki so jih njegove oči spregledale. Roka je blodila v prazno.

Z verande je do njega prineslo Lottin glas. Ta glas je imel dar, da ga je potegnil iz teh prostorov obupa. Potegnil ga je iz njegove potrtosti, ko sta se leta 1934 prvič srečala v Londonu in je v zraku že brnelo izgnanstvo. Elizabeth Charlotte Altmann je globoko v očeh nosila obljubo odpuščanja, ki mu ga tok življenja ni več dajal. Ko se je srečal z njenim obrazom, se je nekaj razsvetlilo. Milost je padla z neba, čisto blizu njega, čeprav so ga običajno sekale strele. Hitler je 14

lahko zavzel Evropo in postal gospodar sveta, njemu pa tedaj ni bilo prav nič mar za to. In včasih, še danes, ko nobena stvar več ne more ozdraviti njegovega turobnega razpoloženja, že samo zaradi njene prisotnosti začne upati, da bo svet srečala pamet. In da bo dočakal ta dan.

Ko je knjige razvrstil v knjižno omaro, so zasedale dve polici. Nekaj v njihovi postavitvi ga je motilo. Prijel je knjigo, ki je bila rahlo nagnjena, in jo poravnal. Umaknil se je za korak, opazoval rezultat, pokimal, vzel drugo knjigo in jo dal na spod­njo polico. Odobravajoče se je nasmehnil, nato pa se mu je obraz omračil, vzel je dve knjigi s spodnje police in ju postavil na zgornjo. Potem je dve knjigi, ki sta bili na sredini zgornje police, prestavil na stran. Nato je vzel eno knjigo, jo postavil na vrh knjižne omare in jo zatem vrnil na prejšnje mesto. Ona ga je opazovala, ne da bi mignila, z majhno ironično šobo v kotičku ustnic. Postopek se je nadaljeval še kakšnih deset minut.

Vsakič je bil videti zadovoljen, opazoval je rezultat, nato pa se je znova lotil dela. Videti je bilo, kot da je s knjižno omaro igral partijo šaha, knjige pa so bile figure. Zdelo se je, da se partija ne bo nikoli končala. Ali je v duhu videl idealno razporeditev knjig? Za hip je pomislila, da je njen mož znorel. Zadržala se je, da ga ni zmotila. Le kdo bi se v teh dneh še lahko pretvarjal, da je ostal pri pameti? Trenutek zatem je premaknil neko drugo knjigo, prenehal in se obrnil brez besed, ne da bi jo pogledal.

Globoka zmedenost in neznanska žalost sta zaznamovali poteze njegovega obraza, ki ga je dotlej razsvetljevalo navdušenje nad delom. Njegovi koraki so zarisali krog po dnevni sobi, nato pa se je njegova postava izgubila na mračnem hodniku. Slišala je, kako so se zaprla vrata spalnice in je postelja zaškripala pod težo telesa. Potem ni slišala ničesar več.

Njegove oči so se upirale v strop. Spominjal se je nes­ končnih vrst knjig, ki so pokrivale stene v hiši v Salzburgu.

15

Bile so ponosne, bilo jih je nešteto. Njihova navzočnost je oddajala občutek slovesnosti. Ko je obrnil glavo in pogledal skozi okno salona v Kapuzinerbergu, se je pred njim, na drugi strani meje, dvigalo gnezdo Berchtesgaden, kjer je živel moški, ki je ogrožal človeštvo. Te knjige so delovale kot obrambno obzidje.

Tam so bili neznanski bataljoni mojstrov literature, mirijada knjig, ki so pokrivale cele stene, vse z opombami, utrujenimi stranmi, nekoliko porumenelim papirjem; dela Tolstoja, Balzaca, Dostojevskega, Hölderlina, Schillerja, Goetheja in Kleista. V dnevni sobi so se vrstile knjige s posvetili njegovih bližnjih; knjige Rilkeja in Schnitzlerja, Freuda in Romaina Rollanda, Jacoba Wassermanna in Alfreda Döblina, vseh, ki so v Srednji Evropi kaj šteli kot pisatelji, vseh talentov, ki jih je dalo obdobje med dvema vojnama. In nato njegove knjige, umaknjene pogledom, a ki so bile njegov ponos, saj so bile edini sadovi njegove eksistence, njegovi sinovi edinci na neki način, saj sam nikoli ni imel otrok. In nato stolpi zapiskov in izvirnih rokopisov. Imel jih je skoraj štiri tisoč. Od preprostih podpisov na koščkih papirja do Rilkejevih pisem in Goethejevih rokopisov. Njegov najlepši primerek je bil Be­ ethovnov dnevnik – lastnoročno popisana mladostna leta genija – ki ga je za vrtoglavo ceno kupil na začetku dvajsetih let in je nato postal del plena, ki ga je gestapo zasegel pri njem in ga poklonil nacističnim dostojanstvenikom. Ja, zdaj je bil Beethovnov rokopis pri Göringu! Pri Göringu, za katerega se je govorilo, da je oboževal njegova prozna dela, dela juda Zweiga. In predstavljal si je, kako Göring lista njegov Strah.

Na srečo je lahko rešil Vijolico, izvirni Mozartov rokopis.

Vijolica je z njim preplula ocean. Mozartov pogled in njegova roka sta se ustavila na teh straneh. Kolikokrat je poslušal ta samospev, h kateremu je šlo čudovito Goethejevo besedilo?

16

Začel si je mrmrati napev in besedilo. Že nešteto let je minilo, odkar je nazadnje pel. Duša stare Avstrije je bivala na tem kraju, Mozart je bdel nad njim.

Njegov obstoj je počival na policah knjižne omare. Njegovo življenje na dveh policah.

Zdaj od knjig iz hiše v Salzburgu ni ostalo nič več. Ljudje, ki so jih napisali, tisti, ki so še živeli, so bili razpršeni po vsem svetu, zbežali so, kamor so lahko, preganjani in obubožani, brez dohodkov in brez inspiracije, in nihče ni več pomislil, da bi pripovedoval zgodbe. Le kdo bi lahko v tem času začel pisati roman, le kdo bi lahko stkal močnejšo in bolj dramatično zgodbo, kot je bila ta, ki se je pravkar pisala? Hitler je bil avtor milijonov brezprimernih tragedij. Literatura je našla svojega mojstra.

Pomislil je na posmehljivi obrat v lastni pisateljski usodi.

Pisal je le še zato, da so ga prevajali – v angleščino, zahvaljujoč dobremu Benu Huebschu iz založbe Viking Press, in v portugalščino, zahvaljujoč Abrahamu Kooganu. Nemške založniške hiše že skoraj desetletje niso več izdajale del judovskih avtorjev – niti založba Insel Verlag, ki ji je bil vedno zvest, niti druge. Pisal je v jeziku ljudstva, iz katerega so ga izgnali. Ali je človek še pisatelj, če ga ne berejo več v njegovem lastnem jeziku? Ali še živi, če v življenju ne piše več? Bil je najbolj brani avtor po vsem svetu. Čeprav je bil prepričan, da ni tako nadarjen kot Thomas Mann, Schnitzler, Rilke in seveda Joseph Roth – in niti besede ni verjel Freudu, ki je trdil, da ima njegova dela raje od Dostojevskega. Zavedal se je svojih šibkosti, se jezil nad ponavljajočim se vzorcem v svojih novelah – nad to zakoreninjeno pripovedno tehniko, ki se je ni mogel znebiti – in nad nujno tragičnim zaključkom njegovih besedil, junakov in junakinj, ki jim je usoda naklonila norost ali smrt. Prodalo se je šestdeset milijonov 17

njegovih knjig. Prevedli so ga v skoraj trideset jezikov, od ruščine do kitajščine in celo sanskrta. Njegove biografije so zasedale kotiček v vsaki knjižnici v Franciji, v Rusiji, v ZDA in v Argentini. Ljudstvo je hitelo gledat filme, posnete po njegovih novelah. Napisal je libreto za Richarda Straussa.

Njegovemu Jeremiji so ploskali v Burgtheatru. Petsto gledališč je igralo njegovega Volpona. Imel je uradni nagovor v spomin na prijatelja Rilkeja v Staatstheatru v Münchnu, odprl je Tolstojevo hišo v Moskvi, imel govor na Freudovem pogrebu v Londonu. Spodbujal je Hermanna Hesseja od samega začetka. Brez njegove pomoči Joseph Roth globoko v svojem obupu nikoli ne bi dokončal Radetzkyjeve koračnice.

Einstein, sam veliki Einstein, se je želel srečati z njim. In v dragocenem spominu mu je ostala tista večerja junija 1930 v neki berlinski restavraciji, kjer mu je znanstvenik povedal, da ima vse njegove knjige.

Te knjige so ga preganjale v spominu. Osebe, ki so bivale v njih, gospa C. in doktor B., Christine in Ferdinand, Irène, Roland, Egard, vse so živele v njegovem duhu. Razmišljal je o njihovi končni usodi. Videl je grmade, ki so se dvigale na osrednjih trgih slehernega nemškega mesta tistega mrakobnega večera, 10. maja 1933. Množice, zbrane okrog velikih ognjev, kot da bi bili v srednjem veku – takrat se je rajh za tisoč let vrnil v leto tisoč. In ko je padla noč, je nemška mladina v svetlobi bakel na mrtvaškem festivalu vzklikala in metala knjige v ogenj. Plameni so se dvigali vse do neba, pepel je odnašalo v noč. Junaki njegovih knjig so končali upepeljeni.

Lottini koraki na hodniku so prekinili tok njegovih črnih misli. Ali bi prišel za mizo? Gospa Banfield je zanju pripravila brazilsko specialiteto. Lotte je stopila k oknu in rekla, da mu ni treba biti v temi. Na široko je razprla polkna. Val 18

svetlobe se je razširil po prostoru. Rekel ji je, da je zaradi potovanja postal lačen.

Gospodinja je pripravila mizo na verandi. Na nebu so se mešali obrisi dneva in noči. Zrak se je ohladil. Lotte je vstala, da bi si šla iskat šal. Začela sta večerjati. Z nežnim in pridušenim glasom mu je rekla: »Veste, mislim, da bova na steno končno lahko obesila vaši dve Rembrandtovi gravuri. Zelo lepi bosta v dnevni sobi.« Skupaj z »Mozartom« mu je uspelo prinesti tudi dve mali gravuri z mojstrovim podpisom. Druge slikarske mojstrovine, ki jih je imel, dela Klimta, Schieleja, Muncha, Kokoschke in mala Renoirjeva slika, so zdaj nedvomno krasile stene Göringove hiše. Opazoval je brezčasno očarljivo pokrajino zunaj. Podobe, ki so še pred nekaj trenutki preganjale njegovega duha, so izginile. Daljni odmev vojaških pohodov so preglasili živalski glasovi – zdelo se mu je, da so bile opice.

Osem let, od trenutka, ko je zbežal iz Salzburga, je iskal mir.

Povsod, kjer je odložil kovčke, se mu je svet razletel pod nogami. Povsod ga je ujela vojna. Pomislil je, da vojna ne bo dosegla teh hribov. Našel je kraj večnega počitka. »Zdaj se boste lahko lotili svojega Balzaca.« Pokimal je. Bil je že čas.

Tukaj je začutil, da je pripravljen. Ta Balzacova biografija, ki jo je začel pisati v Londonu, bi morala biti njegovo ključno delo. Nekaj pomembnega, nekaj obsežnega, nekaj, da bi kritiki obmolknili ob njegovem slogu – njegova prijatelja Klaus Mann in Ernst Weiss, pokojni Ernst, mu nista nikoli prizanašala in sta ga obravnavala kot plagiatorja, kot začet­ nika. Njegov Balzac bi vzbujal spoštovanje, bil bi bolj bran kot Marija Antoaneta, bolj velikopotezen kot Marija Stuart.

Knjiga bi pričala o njegovi delovni sili, o njegovi neomajni volji. Ob njej bi pozabili na njegovega povprečnega, smeš­ 19

nega Stendhala. Njegov Balzac bi bil njegova mojstrovina.

Pisatelj je bil njegov zgled in njegov mojster. Navduševal se je nad njegovo delovno sposobnostjo, nad množico njegovih junakov. V Londonu je že napisal prvi del o Francozovem življenju. Toda temu delu je želel dati še neko drugo razsež­ nost. Želel je, da bi bila to izčrpna študija dela, strukture in bistva, nekaj, kar bi zajelo celotno Človeško komedijo in bi ostalo referenčno. V Londonu je pet let zbiral neverjetno bogato dokumentacijo. Žal v kovčkih ni mogel prinesti ničesar.

Na tisoče dokumentov in zapiskov, brez katerih ne bi mogel nadaljevati dela, je spalo v kovčku na drugi celini. Prijatelj Ben Huebsch mu je zagotovil, da je dragoceni paket odposlal iz Londona in da ga bo čezoceanka kmalu dostavila v Rio. On, ki nikoli ni molil, je začel rotiti nebesa, naj ta ladja kmalu pristane. Balzac je postal njegov razlog za življenje. »Motite se,« je rekla Lotte. »Ničesar več vam ni treba dokazati. Vi ste največji od vseh. Poleg tega pa ne gre samo za Balzaca. Jaz sem tukaj, ob vas. Ali nisem tudi jaz razlog za življenje?« Prikimal je. Ja, ona mu je bila najpomembnejša od vsega.

Njena osebnost je štela več kot knjige, ki jih je napisal in ki bi jih napisal, več kot vsi romani, ki bi jih kdaj koli objavil. Poljubila ga je na roko. Solze so ji tekle po licih. Rekel ji je, naj ne joče. Pojasnila je, da je to zaradi veselja, zaradi sreče, ker sta končno skupaj prispela v prebivališče daleč od drugih ljudi, samo onadva, in da je morda usoda hotela tako, da ju je potisnila na pot izgnanstva, da bi bila skupaj, daleč od barbarskih priseg, v zavetju širnih gora in neskončnega oceana.

Rad bi verjel v usodo, si mislil, da je to potovanje usmerjala višja sila. Toda ni verjel v Boga. Imel je občutek, da je ključe svoje usode pustil v vratih hiše v Salzburgu.

20

Laurent Seksik je zdravnik in pi­ satelj, ki je svoj prvi roman izdal l. 1999. Za delo La folle histoire je leta 2005 prejel prestižno fran­ cosko literarano nagrado Littré.

Je avtor biografij znanih oseb­ nosti – Alberta Einsteina (Primer Eduard Einstein), Stefana Zweiga (Zadnji dnevi Stefana Zweiga) in dramatizirane biografije A. Mo­ digliania (Modigliani. Prince de la bohème), ki so v Franciji in drugod po svetu naletele na velik odmev. Podobnost s Stefanom Zweigom, velikim piscem biogra­ fij, prav gotovo ni naključna …

Roman o zadnjih šestih mesecih življenja velikega huma­ nista, pisatelja Stefana Zweiga, ki je moral v času nacizma zbežati iz Evrope, toda brez evropske kulture nikakor ni zmogel živeti. Roman o tragediji nekega moža, nekega para, nekega stoletja …

9 789612 783679

22 €

Laurent Seksik

Ta čas se ne bo vrnil. Nikoli več ne bo pohajanja po Elizabetinem mostu, sprehodov po parku Prater, bleska pozlate gradu Schönbrunn, niti dolgih rdečkastih sončnih zahodov nad bregovi Donave.

Za vedno je padla noč.

Zadnji dnevi Stefana Zweiga

Iz prevodov Stefana Zweiga v slovenščino

Laurent Seksik

Neznankino pismo, 2017 Boj z demonom. Hölderlin, 2014 Strah, 2012 Zvezdni utrinki človeštva. Štirinajst zgodovinskih miniatur, 2011 Včerajšnji svet, 2008 Novela o šahu, 2006 Nestrpnost srca, 1988 Volpone. Brezsrčna komedija v treh dejanjih, 1988 Romain Rolland, 1975 Marija Antoinetta, 1974 Marija Stuart, 1974 Fantastična noč, 1972 Erazem Rotterdamski.

Triumf in tragika, 1971 Joseph Fouché, 1968 Graditelji sveta, 1967 Balzac, 1963 Magellan. Mož in njegovo dejanje, 1954 Tri novele o ljubezni, 1950 Skrivnost, ki žge, 1937 Oči večnega brata, 1934

Zadnji dnevi Stefana Zweiga Roman Prevedla Špela Žakelj

Fotografija na naslovnici: Stefan Zweig na ladji S. S. Uruguay, na njegovi zadnji poti v Brazilijo, avgusta l. 1941. © Alamy Limited